Obe košari si je na rame naprtil sivi mož, žena je stisnila k sebi majhen zabojček in je dvignila prt z njega — poglej, /a — kletko s kanarčkom ... „Doma smo, ljubček! Mar te je strah-------fa Skozi blesk svetilke nad tirnicami smo jima poslali poslednji pozdrav. Mož je sedel na košari, žena je pestovala kletko s kanarčkom in nihče drugi ju ni pričakal ko temna, težka, samotna noč. JETNIŠNICA TONE S E L I Š K A R Zemlja je zadehtela, rdeče lilije v gredah ob jetnišnici so zagorele, težko obzidje se hoče dvigniti s solncem v nebo, koraki straž so onemeli v žvrgolenju ptic, ki švigajo ob steni navzgor, iz zrahljane zemlje na dvorišču, kjer so stale vislice, je pognal grmič svetlordečih marjetic, rumen metulj plava v vetru, golobje grulijo na strehi, zvonovi zvone za Veliko noč. O pomlad! Bog daj srečo! Kmetje se vozijo v mesto, konji pekecejo po tlaku, glej jo, deco, papirnate zmaje spušča pod oblak, na oknih slone dekleta in si Češejo lase, nekje se smeji pesem, veselje in radost. Okna jetnisnice pa so kakor slepa očesa. Železni križi so prikovani v lobanje, bodeča žica je kakor trak, na katerega so nanizane obupne misli, speljan od fasade do fasade, in za mrežami vise obrazi jetnikov kakor obličje Križanega v stoterih oblikah. Kolikor oken na tej solnčni strani — toliko obličij. Vsem je izraz enak: blede, spaeene maske v pomladni dan — morilec, upornik, razbojnik, pohotnež in tat! Kadar se solnce razlije po oknih, zagore v bolečinah kakor mučeniki na grmadah, ki plamte v sinje nebo. O ti moj Bog, je zavzdihnil kmet, ko se je ozrl po njih — kako je to grenko: zunaj je polje in zelena ravan, tu pa križ in verige in smrt. . . O ti žalostni svet, je zaječalo dekle in se je obrnilo proč. .. O ti moj nesrečni otrok, je kriknila mati in se naslonila na vrata teh mrtvih sten. O, pomlad! Bog daj srečo! In nam vsem je tako čudno težko: Pomlad je in rože cveto in vesel smeh je v nas ter solnčna, široka cesta v očeh .. . Tamkaj čez cesto pa v tesnih zidovih sto 'in sto kletk in straže, jetniki, vislice in železen križ. 319