Stev. 477. V Ljubljani, v sredo dne 8. januarja 1913 Leto III. UREDNIŠTVO ZARJE je v Ljubljeni, Frančiškanska ulica št. 8 (tiskarna 1. nadstr.). Uradne ure za stranke bo od 10. do 11. Jo poldne in od 5. do 6. popoldne vsak dan razen nedelj in praznikov. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne ji : ; sprejemajo : : : KAROCN1NA: celoletna po pošti ali s pošiljanjem na dom za Avutro-Oprsko in Bosno K 21'60, polletna K 10-80, četrtletna K 5-40, mesečna K 1’80; za Nemci,io celoletno K 20'40; za ; ostalo inozemstvo in Ameriko celoletno K 30' . : : Posamezne številke po 8 vin. ZARJA izhaja vsak dan razen nedelje in praznik « .* .* / ob pol 11. dopoldne. \ •. * UPRAVN1STVO se nahaja v Selenburgovi ulici Stev. 6, n., ii uraduje za stranke od 8. do 2. dopoldne in od 3. do 7. zvečer lnserati: enostopna petitvrstica 80 vin., pogojen prostor, poslana ::: in reklame 40 vin. i •■•lejema upravništvo. :: Nefrankirana ali pi-emalo frankirana pisma se ne sprejemajo i iReklamacije lista so poštnine proste. Etika in socializem. Kdor išče v socializmu edino le vprašanje dobrega zaslužka in osemurnega delavnika, mu seveda ne prizna pravice preiskavati, kaj je dobro in zlo ter stikati po virih človeškega ravnanja in človeške volje. Toda naj se to zdi marsikomu čudno, vendar je resnica, da materializem, odnosno ekonomizem ni prvo vprašanje socializma, temveč še le rezultat socialističnega razmišljanja in raziskavanja. Prvotno vprašanje socializma je sorodno onemu utilitaristične etike v najplemenitejši obliki: Kako dosežemo najvišjo srečo človeštva? Se le spoznanje, da so gospodarske razmere podlaga, na kateri se dviga vsa stavba socialnega življenja in da sedanje socialne uredbe ne morejo služiti in ne služijo splošni sreči, temveč jo ovirajo in uničujejo, poraja zahtevo, da se morajo predrugačiti gospodarske razmere in tako napraviti podlaga, na kateri si človeštvo lahko sezida stavbo popolnejše sreče. Po tem spoznanju se loti socializem svoje naloge: Priboriti delavstvu tako moč, da bo lahko uresničilo nov socialen red. V zmislu socializma je vsaka etika plod svojega časa in njegovih razmer. Kar se je včeraj smatralo za dobro, je danes lahko zlo — in narobe. Kulturna zgodovina daje za to neštete primere. V očeh starih Rimljanov so bili Slovani etično manje vredni, ker je pri njih član družine »kradel«, da je obdaroval gosta; Slovanom, ki takrat še niso poznali privatne lastnine, se je pa zdelo povsern naravno in prav, če je posameznik vzel del skupne lastnine, da je počastil gosta. Etika sedanjega civiliziranega sveta, sloneča na krščanstvu, obsoja umor. Vendar sodobna etika dovoljuje in celo slavi vojno, ki je organizirana moritev. Usmrtitev človeka' v dvoboju je po mnenju »viteških« krogov v nekaterih slučajih nujna zahteva časti. Krasti je nečastno; izrabiti gospodarsko odvisnost siromašnega ljudstva in nakupičiti sadove njegovega dela v svojih blagajnah, je lepo in poveča ugled izkoriščevalca. V dobi, ko je zakon razvoja priznan v vsakem področju, je mnenje, da sloni etika na več-rih, nespremenljivih zakonih, smešno. Kakor vse. tako se menja in razvija tudi etika. Če se umakne socializmu sedanji gospodarski in socialni red, mora nastati tudi etična praznina, katero pa takoj izpolni nova etika. Vprašanje je le, če je dovolj, razlogov, braniti sedanjo in ovirati novo etiko. Nasprotniki socialne demokracije trdijo, da bi socializem pahni družbo in človeka v nižave, v katerih izgine vse, kar je etičnega in moralnega. Nasprotniki si v ta namen izbirajo izmed mnogoštevilnih etičnih teorij tisto, ki najbolje služi njih željam, pa mislijo, da je iwaj opravljeno. Toda dokler ni sredstva, s katerim bi se moglo avtoritativno izpodbiti vsako nasprotno mnenje o vprašanjih etike, visi tudi obsodba duševnosti socializma v zraku in se sme smatrati za taktičen pripomoček v boju konservativcev zoper socializem, ki nima večje vrednosti, kakor trditev katoličana, da poseduje edino resnico in da so vsi nekatoličani prokleti. Sedanjo etiko bi radi ohranili, ker bi radi obvarovali sedanje družabne razmere. Socializem pa hoče izpremeniti socialni red, pred vsem njega gospodarsko podlago in prepušča mirne duše bodočemu razvoju nove etične zakone, ki vzklijejo iz preoranih tal. Vsekakor pa ima socializem pravico, izreči prepričanje, da pospeši njegova družba tudi razvoj etike, da prinese s seboj boljšo etiko, kakor je sedanja. Da — šele socializem napravi podlago, na kateri bo morda mogoča enotna etika. Sedaj imamo toliko različnih moralnih zakonov, kolikor družabnih razredov in še v vsakem razredu različne variacije in nianse. Da so nazori o dobrem in zlem odvisni od materialnih razmer življenja, je dokazano; a tudi prikrojeni so navadno materialnim ciljem in potrebam. Kapitalistična družba je ustvarila tatove po poklicu, katerim se zdi njih rokodelstvo povsem enakovredno z vsakim drugim. Na neki anketi na Dunaju je poročal policijski funkcionar, da se prostitutke večinoma nič ne zavedajo nizkotnosti svoje obrti. A špekulant, ki izžme miljone iz siromašnih ljudi in jih morda do zadnjega vinarja požene v veter, je prepričan, da je imel smolo, ne pa, da je delal krivico. Najboljši dokaz za odvisnost etike od socialnih, pred vsem gospodarskih razmer pa daje velikansko protislovje med veljavno teoretično in med dejtmsko praktično etiko. Po imenu je morala našega časa krščanska, a ni ga krščanskega načela, ki ga ne bi krščanska družba teptala in zatajevala. Krščanska teorija je aske-tična: Odreci se temu svetu; ne zbiraj zakladov, ki jih žro rja in moli. Kapitalistična družba hlepi po užitku in krščanska cerkev sama zbira zaklade, ki so »od tega sveta«. »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe«, je temeljni nauk krščanstva; okoristi se pri svojem bližnjem, kolikor le moreš, je vodilna teza kapitalistične špekulacije in skoraj neizogiben zakon v našem druž-fcnr.n življenju. Če hoče socializem spremeniti gospodarske razmere, je torej gotovo, da se morajo s tem predrugačiti tudi etični nazori in zakoni. A če ni sploh absurdno, govoriti o dobri in slabi etiki, j^ vsekakor nezmiselno, trditi, da bo etika socializma slabša od sedanje. Gotovo je, da pride še le s socialističnim družabnim redom etična teorija v soglasje z etično prakso, če bo človeku obstanek tako zagotovljen, da ga noben slučaj ne bo mogel prisiliti na tatvino, tedaj bo lahko veljalo, da je krasti grdo in zlo. Če bo vsakdo lahko živel od svojega dela, se bo vsako izkoriščanje bližnjega lahko stigmatiziralo. In če izginejo ekonomični povodi za vojne med narodi, tedaj ne bo zakon »Ne ubijaj« samo zapisan, temveč bo dosegel tudi praktično veljavo. V socializmu je kal nove etike; etika socialistične družbe ne bo nazadovanje, temveč napredek. Socialistični človek bo na vsak način boljši človek od sedanjega, že zato, ker bo v boljših razmerah lahko boljši. Akordno delo. Pred kratkim so v Nemčiji strokovne or-«anizacjje naprosile večje število delavcev, naj povedo svoje mnenje o akordne*?! delu Odgovori delavcev so zelo zanimivi in jih zato podajamo našemu delavstvu dobesedno. Vpfasanjr se je glasilo: »Kaj Vam je ljubše, akordno delo ali mezda na uro, in zakaj?« 1. Mezda na uro, ker lehko bolj pazim na svoje zdravje. 2. Mezda na uro, ker s tem preneha vsako prilizovanje pri predstojnikih. Ako vidijo priliznjenci, da s svojim klečeplaztvom ne dobe prav nič več kakor ostali delavci, tedaj se bodo spametovali sami od sebe in varovali svoje kosti. Pomaknemo se tako za eno stopnjo višje v našem pričakovanju na boljšo bodočnost. 3. Mezda na uro; le svobodna volja, čuv- L. ŽENOVC: * UvKi Nas eten. Sedela sva v raztrgani, zapuščeni bajti ob cesti in počivala. Na staromodnem ognjišču s pepelnikom in klobučnikom, na katerem že davno ni gorelo, sva kurila s prhnelitni deskami, katere sva si bila natrgala iz poda. Ker naju je zeblo, sva tiščala k ognju. Posebno moj tovariš, Marka Nedrijec, je venomer iztegoval roke nad ogenj da je imel že čisto osmojene. Vkljub vsemu naporu sva se grela prav slabo; na eni strani sva se domalega pekla, na drugi sva bila trda mraza. »To je vendar preveč!« se je jezil tovariš. »Zima je tukaj, dela nič, denarja nič in povrhu še človek lačen, da bi pogoltnil mokro metlo če bi jo imel. In niti zagreti se ne moreš, kakor bi rad. Potem pa naj bi ostal ravnodušen —«. Nagrbančil je čelo v jezne gube in se stisnil k steni. Nekaj dni sem je bil silno razdražen in vsaka najmanjša stvarca ga je razburila do skrajnosti, da je zabavljal na vse strani. Prejšnji dan se je popolnoma brez vzroka lotil na cesti lepo oblečenega tujca in začel vpiti nad njim in ko sem ga spravil stran, je razlil svoj srd nad menoj. Nekaj sličnega se ga je lotevalo tudi zdai. Skušal sem ga tolažiti. »Nič ne maraj, Marka!« sem mu govoril medeno »Dobiva delo in potem si uravnava tek najinega življenja, da bo veselje.« »Nehaj blebetati!« me je zavrnil odločno. »Uravnava, uravnava - same neumnost, Dobila delo, baha! Kakšen nezmisel! Če je bilo poleti malo ali nič dela, ga bo poznm se manj. Saj že ves teden hodiva okrog m ,scev^ 91?.1* sedaj bo uacnkrat dela, da sc bova a v njem. Motiš sc, liehe! Pripravi se; gladovanju -liubl mol. drugega nimava priiaKovaii.« Prikrito veselje se je skrivalo v teh besedah. To je že tako. Marsikateri človek postane v nesreči trmast, in z neko tiho radostjo v srcu pravi in napoveduje drugim trpljenje, čeravno ga sam okuša v enaki meri. »Meni se le čudno zdi«, je nadaljeval, »da nekaterih ljudi ne izmodri niti izkušnja. Neumni ostanejo in dosledno verujejo v vse prevare, ki jih dožive.« »Taki so optimisti.« sem ga poučil. »Osli so, pravim jaz!« je osorno trdil Marka. »Sčasoma — mislim, se bodo že izučili, ko bodo izkusili toliko, kolikor nas eden. Seveda, mladina upa in mrje.« OČividno je meril name. Bil sem namreč več kot polovico mlajši od njega in po njegovem mnenju torej še nisem vedel, kaj je hudo na svetu. Vselej, kadar je rekel: nas eden, je v misli izključeval mene. V tem oziru sem mu bi! mnogo prenizek in sem še premalo izkusil sveta; to sc pravi: premalo sem gladoval, zmrzoval in trpel drugih takih nezgod, ki dolete navadnega proletarca na potu skozi življenje. Molčala sva trenutek. Jaz sem naložil drv na ogenj, on se je prijel z obema rokama za trebuh, vzdihnil in dejal: »Ko bi bil le sit, sit, vse drugo bi še prestal.« Pritrdil sem mu. »Toda tega mi ne smemo. Umazanci smo in ušivci in moramo živeti od zraka,« je zabavljal z ironijo. »In vendar je kruh simbol vsega človeštva.« »Da, kruh!' Pomisli Marka, kako prijetno bi bilo ako bi imela zdaj vsak kos kruha!« Molči mi o kruhu!« je dejal mračno. »Ali, ko bi imela skledo štrukljev ali presnih krapov, na maslu opečenih, dobrih, da se kar scede v ustih ...« stvo časti in veselje do dela naj me vodijo, da razvijem vso svojo delovno moč. 4. Mezda na uro mi je ljubša, ker vem, koliko imam; preneha vse priganjanje, s tem se omeje nezgode pri delu, preneha tudi vse pod-kupljevanje uradnikov, dvojno merilo odpade. 5. Meni je vseeno, ker prvič se itak ne dela na ure in z akordnim delom je tudi le tako, da Ima otrok svoje ime, in več kakor znaša povprečna mezda itak ne zaslužim. 6. Jaz sem za minimalno mezdo s stopnjevanjem. Tako bi imeli tudi telesno bolj slabotni delavci zagotovljen življenski obstoj. 7. Meni bi bila mezda na‘tiro ljubša, ker bi bili s tem dohodki bolj zagotovljeni. In mislim tudi, da bi zavladala med delavstvom večja edinost, če bi imeli enakomernejše mezde. 8. Mezda na uro, ker bi vsaj lehko v miru zajtrkoval. 9. Mezda na uro; delo bi ne bilo pregnano in zato bi ne bilo toliko delavcev brezposelnih. 10. Tedenske mezde; ker nisem prijatelj izkoriščanja, imel bi vsaj pri jedi mir in ker bi se i>otem tudi ne prepiral s tovariši. Pri akordnem delu, kjer hoče drug drugega prekašati, nastane le prei>ir in nesloga. It. Mezda na uro. Potem mi ni treba svojih telesnih moči napenjati do skrajnosti in podjetniku potem tudi ne polnim tako žepov kakor pri akordnem delu. 12. Mezda iia uro, ker vem, koliko bom zaslužil. 13. Mezda na uro, ker je s tem zagotovljen življenski obstoj tudi onim delavcem, ki so manj nadarjeni in spretni. 14. Od obeh načinov je mezda na uro manjše zlo, ker delavstvo pri tem ni tako izkoriščano, kakor pri akordnem delu. Stalna negotovost pri akordnem delu, ki jo povečuje še kriza, vedno kolebanje zaslužka, ki je še posebno odvisen od inteligence posameznika in od materiala, ki ga obdeluje, vpliva vznemirljivo na delavca in njegovo družino. Te nedo-statke bo odpravila le uvedba tedenske mezde, primerne gospodarskim razmeram, ki bo nastavljena za primeren delovni čas, ki ne bo izpodjedal delavčevega zdravja. 15. Na vsak način bi dal,prednost mezdi na uro, ker bi bilo s tem omejeno čezmerno, nečloveško, medsebojno priganjanje. Težnja po visokem zaslužku in napačno častihlepje navaja zlasti tekstilne delavce, da pozabijo na j/se obzire proti sebi in tovarišem. Zlasti mladinski delavci občutijo to. 16. Mezda na uro; pri akordnem delu trpe delavci telesno in duševno, a korist ima le podjetnik. 17. Mezda na uro bi mi bila ljubša iz enostavnega razloga, ker je akordna mezda mo-rilna mezda. Akord ustvarja tovarnarju bogastvo. delavcem Pa prinaša bedo in bolezen. v . Mezda na uro mi je na vsak način IjUDsa; Ker pa je navadno ta mezda prav nizka, izvzemši nekatere visoko kvalificirane delavske kategorije, odobravam le vsled nujne sile akordno delo. Le z akordnim delom mi je mogoče, da zaslužim toliko, da ustrezam svojim težnjam po boljšem življenju. 19. Mezda na uro. Pri akordnem delu je delavčeva moč prehitro izčrpana. Delo, izvršeno v časovnih mezdah, bi bilo tudi natančneje napravljeno, nepopolna izgotovitev bi izginila. 20. Mezda na uro. Ta način izločuje običajno mešetarjenje za plačo v akordnem delu in omogočuje, čeprav so dohodki nekoliko manjši, bolj človeško in manj duhomorno delo. 21. Mezda na uro, ker ne spravi delavca tako hitro na oni svet kakor akordno delo. 22. Akord je oni način, ki dopušča podjetniku najpripravnejšo izrabo vseh sil delavčevih, a delavca izčrpa prerano in ga spravi v bolezen. Akord pokvarjn značaje, najsirovejši tovariši so navadno akordantje. Meni se najbolj gabi, če vidim akordante kako delajo brezobzirno, vedno gledajoč le na svojo korist. 23. Mezda na uro, ker vedno vem koliko imam, če mine teden. 24. Akord je najbolj rafinirano izkorišče-valno sredstvo, ki si ga more izmisliti podjetnik. Ubija živce in veselje do dela. 25. Jaz sem nasprotnik akordnega dela, ker akord razklene v človeku najbolj egoistična nagnjenja. Ljubljanski občinski svet. V Ljubljani, 7. januarja 1912. Zupan dr. Tavčar otvarja ob šestih zvečer javno sejo občinskega sveta. Konstatira sklepčnost in imenuje za overovatelja zapisnika občinska svetnika Štembova in Kregarja. Dalje naznanja, da je daroval dr. Valentin Krisper 200 K za mestne ubožce v spomin svojega rajnega očeta. Zupan odgovarja na interpelacijo občinskega svetnika Ser jaka, ki jo je vložil 10. novembra glede stopnic in perišč in varnostnih priprav ob Grubarjevem prekopu, Stopnice bodo na Bregu, na Jakobovem obrežju in med Francovim in Jubilejnim mostom. Vse brežine ob Gruberjevem prekopu se bodo nasadile z akacijami. — Proti zapisniku zadnje seje ni bilo nobenga ugovora, torej je odobren. Personalnega in pravnega odseka poročili. Poročevalec obč. svetnik dr. Novak: 19. maja 1908 je sklenil občinski svet v proslavo 60letnega cesarjevega vladanja 20 ustanov po 100 K za obubožane obrtnike. Do teh ustanov imajo pravico ljubljanski obubožani obrtniki obojega spola in razdele se vsako leto na dan 2. decembra. Mestni magistrat je predložil sedaj ustanovno pismo za te ustanove in odsek predlaga, da občinski svet potrdi to pismo, Sprejeto. Dalje poroča dr. Novak o odloku deželnega odbora glede prodajalnih prostorov prodajalcev zelja Kačarja in Marinke. Deželni odbor je ugodil pritožbi zeljarjev proti odloku občinskega sveta. Občinski svet se je pritožil na upravno sodišče, a deželni odbor ni dovolil tej pritožbi odložilne moči, ampak je odredil, da obdržita Kačar in Marinkova prvotne prodajalne prostore. Kačar pa zahteva tudi, da pred njim ne sme prodajati noben drug zelja in Marinkova, da za njenim prostorom tudi ne sme nihče prodajati. Magistrat, se je potem zopet obrnil na deželni odbor glede teh zahtev zeljarjev in deželni odbor je ugodil prodajalcema. Odsek predlaga torej, da se proti temu predlogu deželnega odbora pritoži občinski svet na upravno sodišče. Odsekov predlog se sprejme. Finančnega odseka poročilo. Poročevalec obč. svetnik Milohnoja. C. kr. priv. južna železnica poživlja mestno občino k soudeležbi mestne občine na jadraaski razstavi na Dunaju. Finančni odsek je sklenil, da se mestna občina ne udeleži te razstave z ozirom na slabe financielne razmere mesta. Občinski svetnik Pammer izjavlja, da ne soglaša s predlogom finančnega odseka. Zato predlaga: Mestni občinski svet dovoli 500 K za rdel/bo na razstavi. »Molči mi o kruhu!« je dejal mračno, mano, »sicer se spozabim, da sva pobratima. Ne govori mi..-. ah ne muči me!« Razdražil sem ga bil nehote. Razumljivo je bilo; gladen je bil silno, pa pridem jaz in mu začnem govoriti o slastnih jedilih. Ko se je pomiril, me je vprašal, kaj mislim o najinem položaju. Bog ve, kolikokrat me je že vprašal po tem, a odgovora ni poslušal nikoli še manj ga uvaževal. »Slabo, da —!« si je odgovoril sam. »A lahko bi bilo boljše.« Razburil se je. »Lumparija je na svetu — to je gotovo! In še kakšna! Ali je nemara to pravično, da zmrzujem, stradam in se pobijam po svetu? Kdaj sem zaslužil to? Take ljudi bi bilo treba zatreti ob rojstvu, da se jim prihrani veliko trpljenje. Zame vem, bi bilo bolje, da bi ne bil nikdar rojen, ali pa, d^ bi bil pes ali mačka. Ti se smeješ, ker si neumen.« »Toda človek se vendar nekoliko razločuje od živali,« sem ugovarjal. »Verjamem ti, da se človek razlikuje od živali. Ali jaz se že davno ne prištevam več med ljudi. Čemu? Potikam se okrog kakor zver, stradam in pri vsem tem imam pamet in se imenujem človek. Smešno! — Ko bi bil vsaj norec, ali mutec! Živel bi tja-vendan, brez misli in brez ciljev, jedel bi, kar in kadar bi mi postavili na mizo. In bil bi srečen. Tako pa ima človek pamet, ve in vidi, da bi lahko žive! drugače, a pomagati si ne more in to je bridko.« Neštetokrat sem ga že slišal tožiti podobno in me torej ni zanimalo več. Treba je bilo misliti na odhod. »Ti Nedrijec! Čas je da greva«, sem ga jel nagovarjati. »Pričelo bo snežiti in čez noč ne moreva ostati tukaj. Sicer je nama presneto malo pomagano, če ostaneva tudi ves teden v tej luknji in zmerjava svet. Treba je iti. Saj Se niti ne veva, kje bova nocoj spala.« »Ali res misliš?« je rekel brezbrižno. »Res! Kaj hočeva tukaj? Itak ne pričakava nič drugega kakor še slabše vreme, in če hočeva živeti, se morava vendar potiuditi.« »In kam misliš iti?« »Do prvega kmeta, da si izprosiva večerjo in prenočišče.« »Če naju pri kmetu odslove, kaj potem?« je vprašal porogljivo. »Potem greva k drugemu kmetu in če tudi tam ne dobiva nič, greva še k tretjemu.« »Tako znava hoditi vso noč okrog in še ne dobiva ničesar. To so občutki — le molči! Mar ne vem? Več kakor ti! Najbolje bi bilo preskrbeti pripravno vrv in se obesiti.« Nasmehni! se je žalostno. . * »Ni še tako hudo, ne!« sem ga tolažil. Sc so ljudje na svetu, ki imajo usmiljenje do bližnjega Le veruj!« »Da, da, le veruj! Ti si pravi človek, ho-ho-ho!« se mi je rogal v obraz. »Med tem ko so nama doslej kakor za stavo kazali vrata, naju bodo zdaj sprejemali kakor dva tesarska po-slanca. Kar trgali se bodo za naju — le verjemi — Za naju ušivca in umazanca. In stregli nama bodo. zvolita gospoda vendar . . . morda to ali to, morda svinjsko klobaso s hrenom . . . morebiti hočeta suhega mesa z zeljem. In če to ne, morda vama skuhamo kave, čaja . . . kaj? Blagovolite gopsoda, le zapovejta, in vse se zgodi ... Na uslugo smo vama ... mi ponižni . . . vidva blagorodna . . .« »Pojdiva vendar!« sem zaklical nevoljen. Mučno je bilo posluša*' ^ '*awueliljive, zbadljive besede. (Dalje.) m Občinski svetnik Štefe se pritožuje, da se seje finančnega odseka nepravilno sklicujejo in ker dva člana njegovega kluba nista dobila povabila na sejo, zato predlaga, da se ta točka odstavi z dnevnega reda. Župan odstavi nato to točko z dnevnega reda. Stavbenega odseka poročila. Poročevalec občinski svetnik Štembov. Za dimnikarska dela v mestnih poslopjih za 1. 1913, 1914 in 1915 so bili štirje oferti. En ofert ni pravilno setavljen, od ostalih treh sta naj-nižja ponudnika Ludvik Štricelj in Ivan Ver-.hovec. Odsek predlaga, da se tema dvema odda delo. Sprejeto. Deželni muzej Rudolfinum je prosil za prepustitev arheoloških izkopin na mestnem ozemlju. Odsek predlaga, da se prepuste izko-pine muzeju, a ostanejo še nadalje last mestne občine in se jej vrnejo, če bi ustanovila lasten muzej. Sprejeto. Stavbenik F. Sogl ima ob potu v Rožno dolino posestvo, od katerga odpade tudi nekaj sveta za pot, ki vodi iz Ljubljane na Vič. Sogl ponuja mestu odkup te poti za 6000 K. Odsek predlaga, da se odkloni Soglova ponudba in da se mu predloži protipredlog. Sprejeto. Glede razširjave Streliške ulice je bila komisija na licu mesta. Zastopnik posestnice Kavčičeve je v imenu te zahteval le napravo ogra^ je. Čez nekaj časa pa je Kavčičeva zahtevala, da se ji odkupi svet po 12 K kvadratni meter in za dve platani je zahtevala 1000 K, tako da bi znašali stroški 11600 K. Odsek predlaga, da se odkloni ponudba Kavičeve. Sprejeto. Občinski svetnik Staudaeher je predlagal tlakovanje Gradišča od Uršulinskega samostana do Erjavčeve ulice in napravo tratoarja ob hišah številke 1, 3, 5. Stroški bi znašali 4500 K; ker pa so financielne razmere mesta zelo slabe, zato predlaga stavbeni odsek, da preloži tlakovanje dotlej, da se izdela načrt za sistematično tlakovanje mesta, za sedaj naj se pa le napravi tlak ob hišah 1, 3, 5. Sprejeto. O samostalnem predlogu občinskega svetnika Tomaža Novaka glede ureditve poti na Rakovo jelšo pojasnjuje poročevalec, da se je gramoz že napeljal, jarek se bo iztrebil pa tedaj, ko bodo končana poglobljevalna dela. Šolskega odseka poročilo. Poročevalec občinski svetnik Dimnik. 3. januarja se je otvorilo dnevno zavetišče za dečke v šoli na Prulah. Šolski odsek predlaga, da se izvoli kuratorij za zavetišče, da se imenuje zavetišče »Frana Josipa zavetišče« in da se naprosi deželni šolski svet, da izposluje subvencijo pri naučnem ministrstvu. V kuratorij predlaga odsek: kot zastopnika občinskega sveta svetnika Likozarja, potem voditelja II. In IV. mestne ljudske šole, voditeljico zavetišča in okrajnega načelnika z Barja. Občinski svetnik dr. Zajec predlaga, da se naprosi tudi deželni odbor, da odpošlje svojega zastopnika v kuratorij. Občinski svetnik sodrug Etbin Kristan se strinja z vsemi predlogi razen z onim, da se imenuje »Fran Josipovo« zavetišče. (Zaradi tega ga opominja župan, da naj govori — stvarno). Občinski svet sprejme soglasno odsekove predloge in predlog dr. Zajca. Sodrug Kristan glasuje proti imenovanju zavetišča s cesarjevim imenom. Obrtnega odseka poročilo. Poročevalec občinski svetnik Franchetti. C. kr. deželna vlada je poslala dopis, da naj pove občinski svet svoje mnenje o določitvi delovnega časa in zapiranja prodajalnlc v ozemlju mesta Liubljane. Obrtni odsek predlaga, da naj veljajo določbe za vse trgovine v sodnem okraju Ljubljane, če pa to ni mogoče, 'ivdaj pa za Ljubljano in za vse občine, ki so v trtfkrožju šestih kilometrov. Vse trgovine (rasten onih, kjer se prodajajo živila in slaščice in ki se naj odpirajo ob sedmih zjutraj in zapirajo Ob osmih zvečer), naj bodo odprte od sedmih zjutraj do sedmih zvečer. Občinski svetnik šerjak predlaga nekaj izpreminjevalnih predlogov, ravno tako tudi občinski svetnik Kregar, da bi bile špecerijske trgovine odprte že ob pol sedmih. Kregar priporoča tudi trgovskim sotrudnikom, da naj poskusijo doseči svoje zahteve s stavko. Občinski svetnik sodrug E. Kristan: Prav simpatične so mi pravzaprav besede občinskega svetnika Kregarja, ki navaja trgovske sotrudnike v organizacijo in jim priporoča stavko. Ali občinski svet nima naloge, da bi Bajal trgovskim uslužbencem dobre svete, naša dialoga je, da ukrenemo vse potrebno zoper izkoriščanje In predolgi delovni čas trgovskih uslužbencev. Da bi se odpirale trgovine že ob .pol sedmih, da bi delavstvo lehko nakupilo svoje potrebščine še preden odhaja na delo, to ni noben argument. Delavstvo bo kaj hitro razumelo, da morajo dobiti njihovi tovariši po trgovinah to, za kar se sami bore po tovarnah in se bo kmalu navadilo kupovati svoje potrebščine ob pravem času. Prav tako se je nagradilo tudi, da kupuje svoje potrebščine v soboto, odkar so trgovine zaprte ob nedeljah. Strinjam se z odsekovim predlogom z edino igpreffietnho, da naj bodo vse trgovine zaprte od poldne do pol dveh. Razen tega bi sprejel tudi amandma obč. svet. Serjaka, da se otvar-jajo trgovine ob pol osmih. Odklanjam pa vsako poslabšanje odsekovih predlogov, kakor je predlagal obč. svet. Kregar. Odsekovi predlogi so itak le skromen napredek in še dolgo ne dosegajo popolnosti. Obč. svetnik Pammer predlaga, da se skliče anketa malih obrtnikov in trgovcev, ki naj sklepa o določitvi delovnega časa. Potem patetično svari občinski svet pred sprejemom odsekovih predlogov, ker jim pritrjuje tudi 'Kristan In pravi, da podpira občinski svet s tem le socialno demokratično agitacijo in da se občinski svet ne sme potezati za Kristanovo hvalo. Kristan: Odločno odklanjam Pammerjev predlog za sklicevanje ankete, ki ima edini namen, da bi vso zadevo zavlekel. O teh stvareh se je že toliko pisalo v zadnjih letih, da je vsakdo lehko o njih dobro poučen. Pammer plaši občinski svet s socialno demokratično nevarnostjo, a ravno nehanje trg. sotrudnikov najmanj opravičuje ta strah. Pammer je dejal, da delovni čas in čas zatvorjenja trgovin ni eno in isto. S tem se popolnoma strinjam. Prav nič ne bi imel proti temu, če bi bile trgovine do polnoči odprte ob gotovih razmerah, namreč z menjavo šihta. Vsako odnehanje od odsekovih predlogov bi bilo le potuha šefom, ki ne spoštujejo zakona. Pammer je tudi v skrbeh za male obrtnike in trgovce. A sovražnik teh je kapitalizem, ne pa skrajšani delovni čas. Župan otvarja nato glasovanje. Sprejeti so vsi odsekovi predlogi. Osma točka dnevnega reda »Poročilo odseka za službeno pragmatiko o načrtu za novo službeno pragmatiko za magistratne uradnike« odpade, ker ni odsek še dokončal dela. Sodr. Kristan zahteva, da se postavi na dnevni red prihodnje seje tudi službena pragmatika za uslužbence mestne hranilnice. Zupan odgovarja, da je ta v odseku že rešena in da bo še v tem mesecu seja občinskega sveta, na kateri prideta na vrsto obe pragmatiki. Ob četrt na devet zaključuje župan javno sejo. Nato sledi tajna seja. Ljubljana in Kranjsko. — Zanimiva stranka je naša ljuba S. L. S. Do skrajnosti demagogiična po svojem naj-skrivnejšem bistvu, stremeča po neomejeni moči kakor katoliška cerkev, lovi pristaše povsod. kjer je kaj živih ljudi. V njenem krilu je prostora dovolj za vsakogar; aristokrat in plebejec, akademik in analfabet, veleposetnik in kajžar, kapitalist in delavec — vsi so lahko njeni člani. Cim več, tem bolje. Pri nas je še dosti takih, katerim zadostuje, da je stranka »katoliška«. Drugi pa vendar na rahlo vprašujejo, kaj imajo pričakovati od nje; in za te ima pripravljena polna skladišča vabe. S. L. S. zastopa vse interese. Ona je kmečka, delavska, trgovska, obrtniška, podjetniška, kloštr-ska; in vsem hoče pomagati. Nekoč je dr. Krek celo dejal, da je v njegovi stranki za vsakega — marksista prostora. Pri agitaciji je tako stališče najbolj komodno. Nekoliko težavneje pa je pri praktičnem delu. Zakaj tu se poka-zuje, da niso interesi posameznih slojev le različni, ampak med seboj nasprotni. Ali klerikalci so glavice in si znajo pomagati. Preskrbljeni so z vsemi barvami in z vsemi melodijami; če pritisneš na prvi gumb, se oglasi taka pesem, če se dotakneš drugega, pa drugačna. Tako je bila včeraj velikanska zabava, ko je bilo na občinski seji vprašanje zapiranja trgovin na dnevnem redu. Poročevalec je razložil odsekov predlog. Takoj se je oglasil klerikalec A., pa je predlagal zboljšanje — v interesu uslužbencev; nato se je oglasil klerikalec B, pa je predlagal poslabšanje — v interesu gospodarjev. Tako skrbi stranka za oba dela; na kateri strani je njeno srce, tega seveda ne pove ... Komodna je taka demagogija, dokler se dajo ljudje zavajati s komedijami; ali uspehe, ki jih klerikalci sedaj žanjejo s to metodo, jim od srca privoščimo, zakaj to so vse priprave za polom, ki bo neizogiben. V deželnem zboru in odboru, kjer klerikalci odločujejo, že ne gre več s tako taktiko; tam ne morejo le govoriti, ampak morajo tudi sklepati, in tako se spoznava, čigavi Interesi so jim pri srcu. Zdaj jim še tlačanijo kratkovidni ljudje. Ali kadar se bodo tlačani uprli, takrat bo vse slave konec. — Prijatelja malih trgovcev in obrtnikov se je na včerajšnji seji nenadoma pokazal nemško nacionalni mestni svetovalec gosp. Pammer. Ta ljubezen bi bila prav človekoljuben pojav, če ne bi bil gospod Pammer slučajno tudi ravnatelj Kranjske stavbinske družbe, ki ne spada ravno med najmanjša podjetja in če ne bi bilo znano, da zna gospod direktor interese svoje kapitalistične družbe, četudi ne vedno srečno, vendar z velikim navdušenjem zastopati. Kranjska stavbinska družba je z delavskega stališča zelo zanimivo podjetje; zlasti lesni delavci jo poznajo prav natančno. Ali ta družba tudi ni ustanovljena zato, da bi podpirala male obrtnike in pospeševala njih interese. Zakaj to pač vidi slepec, da je njen namen dobiček in da je sredstvo tega namena konkurenca. Z besedami je gosp. Pammer lahko velik prijatelj malih obrtnikov; toda če jim bo mogel odvzeti kakšno delo, pa ga pribaviti svoji družbi, bo to gotovo s slastjo storil. Taka je nazadnje njegova služba in dolžnost, in če bi drugače delal, ne bi bil dolgo ravnatelj, čim boljši je kot vodja svojega podjetja — v podjetniškem zmislu — tem nevarnejši je malim obrtnikom; čim bolje dela njegova družba, tem bolj uničuje male obrtnike. Stati na čelu kapitalističnega podjetja, pa biti prijatelj malih in najmanjših podjetnikov je prav tako nemogoče, kakor služiti Bogu in hudiču. Zato se bodo zdele Pammerjeve besede marsikateremu malemu obrtniku lepe, ali vredne niso nič. — Zakaj gosp. Pammerju ni všeč. da bi se določilo, kdaj se smejo trgovine odpirati in kdaj se imajo zapirati, vemo prav dobro, četudi ni hotel tega jasno povedati. Kot pravi zastopnik najreakcionarnejšega kapitalizma se drži z vsemi štirimi stare teorije, da bodi podjetnik »gospodar v svoji hiši«. V razmerje med delodajalcem in delojemalcem se nima po njegovih nazorih nihče mešati. Podjetnik določi, kako dolgo se pri njem dela, pa basta. Komur ni všeč, pa lahko gre. Sicer se je gosp. Pammer že sam nekolikokrat prepričal, da se s to teorijo ne pride daleč; ali menda pozabi tudi on lahko na take izkušnje, pa še vedno upa, da se bo svet zasukal nazaj. V občinskem svetu sicer ni šlo za »njegove« delavce. Ali ravnatelj Kranjske stavbinske družbe dobro ve, da so v kapitalističnem svetu vse reči v zvezi. Kar pri- dobi katerikoli del delavskega razreda, to vpliva prejalislej na razmere vsega razreda; zato je gosp. Pammerju vsaka ureditev delavskih razmer antipatična, in če bi mogel preprečiti kakšno zboljšanje na Ruskem ali v Avstraliji, pa bi ga tudi preprečil. Kajti najboljše je po njegovem mnenju, če se s takimi reformami sploh ne začne. V svojem govoru pa se je gospod Pammer vendar zmotil. Dejal je, da so občinski svetovalci slepi in ne vidijo, da delajo naravnost za socialno demokracijo, če sklepajo take reči v prid uslužbencem in delavcem. Pozabil je predvsem, da so delavski sloji, katerim pripadajo tudi trgovski pomočniki, ne le del, ampak največji del mestnega prebivalstva in je torej občina dolžna, intenzivno skrbeti za njihove interese. Ali pozabil je tudi, da ne dela za socialno demokracijo nihče tako uspešno, kakor on in njemu enaki gospodje. On odpira delavstvu s svojim zakrknjenim oviranjem reform najbolj oči o značaju kapitalističnega podjetništva. Nikakor torej ne sme misliti, da se jezimo zaradi njegovih protidelavskih izbruhov. Le tako naj nadaljuje, pa bomo z njim po: polnoma zadovoljni. Če bi smatrali delavci njegovo sorto za svoje prijatelje, tedaj bi bilo hudo za nas. Gospod Pammer pa že skrbi, da se to ne zgodi. — Za mestnega arhivarja je bil snoči na tajni seji občinskega sveta izvoljen pesnik Oton Župančič. Ta izvolitev najde gotovo simpatičen odmev, in najbrže bodo tudi tisti zadovoljni s tem rezultatom, ki niso oddali svojih glasov zanj. Za službo, ki se je oddala, ima Zupančič gotovo vse sposobnosti in mestni arhiv bo v dobrih rokah. Zupančič pa ostane tudi zana-prej nedvomno ne le mestni arhr/ar ljubljanski, ampak tudi veliki slovenski pesnik, ki nam poda v bodočnosti vse, kar nam obljiibuje njegova preteklost. — Nekdaj In sedaj! Časih je poštenega liberalca in vrlega narodnjaka žalila vojaška godba: tiščal si je ušesa, da ni ranila njegovih narodnih čuvstev, in izogibal se je lokalov, kjer je igrala. Tako je bilo v žalostnih september-skih dneh in toliko časa, dokler rodoljubnemu grlu ni teknilo nemško pivo. Dandanašnji je drugače! Zdaj se pehajo narodni junaki (ki so svoj čas podili oficirje iz kavarn!), da privabijo na svoje priredbe čim več vojaške gospode, iti po okusu ljubljanskega liberalca (marka: 1913) je vojaška uniforma najlepša dekoracija narodnjaške slovesnosti. Tisti, ki postavljajo sep-temberskim žrtvam spomenike iz kamena, ru-jejo iz svojih src žive spomine. Pred nekaj dnevi sta obhajali liberalni dijaški društvi ljubljanska in dunajska »Sava« jubilej in liberalno glasilo konstatira z zadovoljstvom, da so poveličali slavnostni bal s svojo udeležbo poglavarji ljubljanske garnizije z mnogimi štabnimi in drugimi častniki. Eh, značajnost ni bila nikoli liberalna slabost in kedar so govorili kakor možje, so bili v svojem srcu prav tako strahopetne in petolizne mevže kakor dandanašnji. — Nove občine na Kranjskem. Cesar je potrdil sklepe deželnega zbora, po katerih postanejo Polje v občini Toplice na Dolenjskem, Mošnje, Ljubno, Leše in Velesovo samostojne občine. — Oierti za zgradbo novega Št. Peter-skega mostu v železobetonski konstrukciji so bili včeraj dopoldne otvorjeni. Oferte so vložili: 1. Inženir H. Aebersold; 2. Jancscli & Schnell; 3. Kranjska stavbinska družba; 4. inženir dr. Reich; 5. N. Rella & nečak; 6. Zajec & Horn. — Umrli so v Ljubljani: Marija Zanoškar, vdova železniškega uradnika, 71 let. — Helena Toni, posestnikova žena, 68 let. — Avguštin Stare, mizarski pomočnik, 68 let. — Bončarjev mlin v Domžalah je kupil gospod Jožef Kuralt, trgovec in posestnik v Domžalah. — Najdeno okostje. Pred nekaj dnevi so v Ihanu nad cerkvijo v krumperškem gozdu našli okostje moškega. Identiteta se ne^da dognati, ker ni imel pri sebi nobenih listin m je že najbrže ležal tu tri do pet let. Po jermenu, ki je visel na drevesu, se sklepa, da se je obesil. — Nesreča. V ponedeljek se je čevljarski pomočnik Franc Smerogut iz Šalkove vasi pri Kočevju s čevljarskim nožem, knajpoin, v desno stegno tako urezal, da bi mu bila kmaju odtekla kri in so ga morali prepeljati v deželno bolnico. — S trebuhom za kruhom. V ponedeljek se je z južnega kolodvora odpeljalo v Ameriko 17 Hrvatov in 4 Slovenci, nazaj je pa prišlo 40 Bolgarov, 50 Makedoncev, 80 Hrvatov in 20 Kočevarjev. — Izgubljeno in najdeno. Julij Treo je izgubil zlat gumbič. — Marija Sivčeva je izgubila denarnico, v kateri je imela čez 12 K denarja. — Rozalija Privškova je izgubila črno torbico s 15 K. — V vozu izvoščka Frana Ocvirka je neka stranka pozabila dežnik. — Neki gospod je izgubil zlat prstan s črnim ham-nom, na katerem je bila vrezana konjska glava. — Zasebnica Ivana Batisova je izgubila denarnico, v kateri je imela bankovec z 50 K. — Domobranski prostak Ivan Gradišek je našel srednjo vsoto denarja. Štajersko. — škandalozne razmere v celjski Gizelini bolnici. Na novega leta dan je bil v tukajšnji bolnici pogreb 791etnega strojnika Jeločka. Napovedan je bil na 3. uro popoldne in žalujoči iz Maribora so se zbrali že ob pol 3. Ampak v vsej bolnici niso mogli najti ključev mrtvašnice. Sestre so se izgovarjale na strežaja, strežaj na sestre. Končno so ob pol 4. vendarle našli ključ, ki se je bil izgubil v žep ene sester. Dogodek je napravil na vse navzoče najmučnejši vtisk in je žalujoči ženi in otrokom vzel priložnost, da se še enkrat poslove od moža in očeta. Ko so vstopili v mrtvašnico se jim je nudil zoprn prizor: poleg Jeločkove krste je na deski ležalo truplo stare žene v žalostnem stanju, da ga ni mogoče popisati. »Kakor crknjeno mrhovino so jo vrgli sem«, so mrmrali ogorčeni ljudje in ko je eden delavskih zaupnikov pri«« pomnil: »Tako umirajo proletarci!« so se vsem navzočim orosile oči."tJpravo bolnice opozarjamo, da odpravi nemarne razmere, ki vladajo v zavodu. Koroško. — Velika žepna tatvina. Posestnik Martin Hainzl se je v gostilni VVeissove pri Šentlenartu pošteno napil. Ko je šel zvečer iz sobe, da se malo razvedri, se mu je pridružil hlapec Jakob Brunner in mu prijazno ponudil pomoč in mu pomagal hoditi. Ko pa se je Hainzl vrnil v sobo, je pogrešil denarnico, v kateri je imel 940 K denarja. Sumili so takoj Brunnerja in čez nekaj dni so res dobili pri njem večjo vsoto denarja, nakar je hlapec tatvino priznal. Goriško. — Preveč policije! (Dopis iz Nabrežine.) —Ali živimo v moderni pravni državi? Ali pod policijskim režimom? Tako se povprašujemo, ko gledamo obsežne »preiskave« nabrežinske žandarmerije. Dne 22. decembra smo imeli v Nabrežini ženski shod, ki smo ga štiri dni poprej naznanili politični gosposki. Od okrajnega glavarstva ni bilo odgovora, pač pa hodi sedaj žandarmerija okrog naših sodrugov in jih nadleguje z rešerširanjem, ali smo shod naznanili, kdo je na shodu govoril in kaj se je razpravljalo. Zaman premišlja človek o zmislu teh policijskih sitnosti. Drug zgled, kako žandarmerija vneto skrbi in se trudi za javni blagor: Pred dnevi se je v Nabrežini na cesti streljalo z revolverjem. Eden je bil aretiran in kaznovan. Ampak s tem ta brezpomembna aferica še davno ni rešena. Žandarmerija vodi resno preiskavo in hodi čisto brez potrebe poizvedovat v organizacijo, kdo da je streljal. Kaj je organizaciji mar streljanje. Popolnoma v redu bi bilo, ako bi si žandarmerija v bodoče privoščila več počitka, zakaj nič častno ni za pravno državo, če policija preveč nadleguje mirne državljane. — Neznani tatovi so vlomili skozi okno klesarske organizacijo v Nabrežini in šiloma odprli omaro, ampak ne z namenom, da bi tam kaj odnesli, ker vsak ve, da denarja ni v omari! Vzlic temu je stvar sumljiva. V Nabrežini imamo nekaj razsajačev, kateri so že na vse načine poizkusili, kako bi tej lepi organizaciji škodovali. Sedaj pa so najbrž potuhtali, da je najbolje, ako vdro v lokal organizacije, po-bero društvene znamke in glavno knjigo (kar pa se jim ni posrečilo), ker jih je pri delu najbrže zmotil kak šum. Namen teh rokovnjačev je bil očitno tak, da zvale sum na tajnika in blagajnika, češ kdo drugi naj bi se brigal za društvene knjige in znamke. Šlo jim je za to. da očrnijo delavske zaupnike v javnosti, ampak ostudna nakana jim je izpodletela, zakaj sedaj revidira strokovni tajnik društvo vsak teden in je društveno poslovanje v najlepšem redu. Tudi če bi ti nočni poštenjaki vso omaro s seboj vzeli, bi niti najmanj ne skalili društvenega delovanja in ne škodovali ugledu društvenih funkcionarjev. Toliko na znanje tatovom! Istra. — Zaslužena brca. Črnožolti narodnjaki v Pulju so dobili za svoj bizantizem zasluženo brco. Leta in leta je puljski Narodni dom in gospoda, ki se v njem shaja, z upom migala pred bojnim arzenalom kakor najvdanejst kužek iu gospodje narodnjaki so kakor mačica hvaležno predli, če jih je ta ali oni uniformirani gospod pogladil s prijazno besedo. V plačilo za ostudno tlako, ki so jo opravljali gg. Laginja in drugi narodni voditelji tej gospodi, je poveljstvo vojne mornarice izdalo dnevno povelje, s katerim prepoveduje častnikom, podčastnikom in vojakom obisk »Narodnega doma« v Pulju. Nekaj najdrznejših optimistov upa, da ozdravi krepka ta brca narodnjaško gospodo dosedanjega la-kajstva. Ampak za koliko časa? Trst. — Predavanje prof. Merharja o: Domu, noši. Jedi in pijači naših pradedov, ki se je vršilo v »Delavskem domu« pretečem petek, je bilo jako dobro obiskano in je žel predavatelj za lepa izvajanja obilo pohvale. V soboto se predavanje ni moglo nadaljevati vsled važnih zadržkov gospoda predavatelja. Zato se bo pre^ davanje nadaljevalo prihodnji petek 10. m soboto 11. t. m. Predavanje, o katerem bomo podali v »Zarji« obširen izvadek po končanem ciklusu, Je res vredno največje pozornosti vseh, ki se zanimajo za življenje in navade naših starih. ..... — Predavanje prof. dr. Merharja o: Hram, pijači, domu in šegah naših pradedov se nadaljuje v petek in soboto. Predavanje se vrši v zeleni dvorani »Delavskega doma«. Začetek ob 8. in pol zvečer. Vstopnina 20 vin. — Zenski shod se vrši v nedeljo zvečer v gostilni »International«, ulica Boccaccio 25. Dnevni red: Zensko gibanje in delavske organizacije in časopisje. Po krasno uspelih dosedanjih ženskih shodih v Trstu in okolici m dvoma, da bo tudi ta shod obilno obiskan. Članicam naše razveseljivo napredujoče organizacije in sodrugom priporočamo, da razvijejo čmi intenzivnejšo agitacijo za pomembni m važni ta shod. Na shodu poročajo sodružica Gornikova in drugi. . , Ciklus v »Ljudskem odru«. Ciklus predavanj, ki se te dni vrši v »Ljudskem odru«, zasluži največjo pozornost. Obravnava se predmet, ki je vkljub svoji veliki važnosti skoi raj docela tuj naši znanstveni literaturi. Slo-j venci nimamo oficialne zgodovine vojn in cesarstev; naša zgodovina je vse drugačnega značaja. Nimamo velikih historičnih dob; zgodovina naroda pa ni zato morda manj zanimiva. Za razumevanje slovenske preteklosti ja potreben študij življenja in nazorov naših pradedov preteklih stoletij v njih intimnem domačem kotu. Ko nam bo znana njih hrana in pi- Uača, nam bo znan tudi njih gospodarski položaj iti po vzoru njih hiš in njih šeg bomo razumeli duševno in versko naziranje slovenskega kmeta v preteklosti. Profesor Merhar nam je na prvem predavanju ciklusa opisal stari dom slovenskega ljudstva. Podal nam je s tem zanimiv obraz socialnega in gospodarskega značaja. Na prihodnjih predavanjih se nam bo kazalo življenje in dejanje naših pradedov še z drugih strani. Mnogo koristnih naukov nam nu-'dijo taka predavanja in zato je dolžnost vsakega prijatelja izobrazbe, da se udeleži vsestransko zanimivega ciklusa. — Prihodnje dve predavanji ciklusa bosta v petek 10. in v soboto 11. t. m. — Škofije pri Miljah. V nedeljo popoldne se je vršil tukaj izredno lepo obiskan javen s!tod. Shod je sklicala organizacija v Miljah in mu je bii namen: ustanovitev izobraževalnega društva v Škofijah. Kakor rečeno so se delavci odzvali vabilu v nepričakovano velikem številu. Shod je dosegel popolnoma svoj namen. Poročal je sodrtig Mihevc, ki je v daljšem govoru orisal koristi in pomen izobraževalnih društev za delavsko emancipacijo. Sprejeta so bila priporočena pravila in se je izvolil pripravljalni odbor. Delo obeta dobro tudi v tej prijazni delavski vasici. — Nekemu vnetemu pristašu tržaške narodnjakarije ni bil shod po godu. pa je hotel ugovarjati namenu shoda z napadi na hiše sodruga Pittonija, ki je po njegovem največji hišni posestnik Trsta. Ne vemo, po kakšnem čudnem naključju je prišlo do tega. da so postale hiše agitacijski argument tržaških narodnjakov. Nekoč so sodr. Kopača prelevili v srečnega hišnega posestnika, zdaj pa s hišami obsipajo tudi sodr. Pittonija. So pač radodarni naši narodnjaki. — Sicer je pa na shodu primerno posvetil omenjenemu gospodu poročevalec sodrug Mihevc. V kratkem se vršijo v miljskem okraju še drugi shod. — Zborovanje zaupniškega zbora politične organizacije se vrši prihodnjo nedeljo ob 9. in pol dopoldne. Na dnevnem redu so mnoge izredno važne stvari. Povabljeni sodrugi naj se zborovanja gotovo udeleže. — V sanjah ie umorila otroka. V Trstu je mati spečega otroka umorila z britvijo. Zakonska Beliclli iz otoka Krfa sta se poročila pred šestimi leti. Lansko leto v septembru sta dobila otroka in bila sta vsa srečna. V noči od 2. na 3. januarija ie dejala žena v spanju svojemu soprogu, da je otrok bolan. Čeprav je videl mož, da govori žena v spanju, je vzlic temu vstal in pogledal h otroku, in se prepričal, tta otrok mirno spi. Vkljub temu je zbudil svakinjo, ki je vzela otroka iz posteljice in na svoje največje začudenje videla, da je otrok mrtev. Mož je nato zbudil svojo ženo in opazil, da drži v roki britev. V sanjah je vzela iz nočne omarice britev in prerezala otroku vrat. Ko je videla nesrečna mati, kaj da je storila, bi bila kmalu zblaznela. Zdravniški izvedenci preiskujejo sedaj vso zadevo. Vestnik organizacij. Šentjakobska podružnica „Vzajemnostl“ v Ljubljani vabi na redni letni občni zbor, ki bo v nedeljo 12. t. m. ob 2. popoldne v zvezini pisarni, Selenburgova ulica 6/II Sotlugi, ki so s svojimi prispevki v zastanku se prosijo, da Jih do tega fasa poravnajo. Vabi se tudi na pristop k pod-užntci, kar se lahko zgodi pri sodr. Kocmurju. Občni zbor kovinarjev. V nedeljo dopoldne ob pol 10 bo redni obfni zbor zveze kovinarjev z običajnim dnevnim redom. Poročcvairk s ig«- jviiiicvu. <. t<.u_ 7hnrov;wie bo v salonu restavracije pri Perlesu, Prešernova ulica poieg Klavne pošte. Kovinarji vseh strok udeležite se shoda. Seja kovinarjev je v soboto zvečer ob 8. v društveni sobi. Vsi odborniki in nadzorniki naj se gotovo udeleže seje. Načelnik. Listnica uredništva: Pevski odsek, Trst. Naznanilo smo prejeli v soboto popoldne — torej prepozno za list. — Dr. T. v G Članek Je izšel v „ZarJiu od 28. decembra 1. 1. Zadnje vesti. FINANČNI ODSEK. Dunaj, 8. januarja. Finančni odsek ima 16. I. m. dopoldne sejo. Na dnevnem redu je načrt vlade o finančni reformi in Stcinwenderjev izpreminjevalni predlog. NOVA RUSINSKA OBSTRUKCIJA. Dunaj, 8. januarja. Rusini nameravajo v parlamentu strogo opozicionalno nastopiti in zlasti preprečiti razprave odseka za vodne ceste. Nameravana obstrukcija ni y zvezi z vse-učKiškim vprašanjem. Rusini hočejo izraziti svojo nevoljo nad škodo, ki jo prizadene načrt o vodnih cestah rusinskim krajem. 1 udi v davčnem odseku hočejo delati težave, če se ne ugodi njihovim željam glede na hišnorazrednl davek. Lvov, 8. januarja. Deželnozborski odsek z* volilno reformo je imel biti do dosedanjih dispozicijah sklican na 10. t. m. Ker je poljsko-rusinsko pogajanje zastalo, se najbrže sestanek tega odseka odgodi. DEMONSTRACIJ^ VSEPOLJAKOV ZOPER RUSINSKO VSEUČILIŠČE. Lvov, 7. januarja. Vsepoljaki so sklicali v rotovško dvorano veliko protestno zborovanje zoper ukrajinsko vseučilišče, da tik pred ko-nečno redakcijo cesarjevega pisma o ustano-yitvi ukrajinskega vseučilišča pritisnejo na vodstvo poljskega kola. Po zborovanju so nameravali udeleženci v demonstracijskem iz-prevodu pved namestništvo, a je policija vse dohode zaprla. TIROLSKI DEŽELNI ZBOR. Liomost, 8. januarja. 1 irolski deželni zbor sc snide dne 16. ali 18. februarja. Do tega časa boz že naslednik namestnika barona Spiegel-felda imenovan. Spiegelfeld ni imel nasprotnikov samo med italijanskimi poslanci, ampak tudi na merodajnih mestih na Dunaju, tako da je postalo občevanje med vlado m tirolskim namestništvom skoraj nemogoče. NACIONALNI ŽELEZNIČARJI. Dunaj, 8. januarja. Nemško nacionalna železničarska zveza je imela o praznikih zborovanje, na katerem je ostro nastopila proti nem-ško nacionalni zvezi in ji očitala, da je kriva, da je v parlamentu propadel Tomschikov predlog, ki bi bil ugodil nujnim zahtevam železničarjev. (Nemški železničarji bi bili tudi že davno imeli priliko, da bi bili spoznali ptičke od nemško nacionalne zveze!) ogrska Volilna reforma. Budimpešta, 8. januarja. Socialisti in opo-zicionalne stranke prirede po deželi veliko število shodov proti Lukacsevi volilni reformi. Dne 20. t. m., ko se snide parlament, se priredi v Budimpešti velik demonstracijski obhod. Socialni demokratje nameravajo ta dan prirediti tudi demonstrativno stavko. NOVI IZSTOP IZ VLADNE STRANKE. Budimpešta, 8. januarja. Te dni naznani bivši justični minister dr. Szekelyi svoj izstop iz vladne stranke. Prihodnje dni računajo, da izstopi do deset ali dvanajst poslancev. TISZA SE ZOPET TEPE. Budimpešta, 8. januarja. Včeraj, ko se je grof Tisza vrnil s potovanja, je našel na svoji pisalni mizi sledečo pismo: »Samo pomotoma sem Vam segel v roko. Nisem nameraval to storiti in Vatn tudi v bodoče ne bom podajal roke. Po tolikih kršitvah zakonov nočem imeti več opravka z Vami. Grof Aladar Szechenyi.« Tisza je poslal člana magnatske zbornice Molnarja in poslanca Vojnitsa, da zahtevata od grofa Szechenyja zadoščenje. Ta je Imenoval grofa Stefana Bethlena in posl. Szilinskega za svoja zastopnika. Danes imata Tisza in Sze-chenyi dvoboj na sablje. SRBSKI KONZULAT. Dunaj, 7. januarja. Nekateri časopisi poročajo, da se je Srbija obrnila do dunajske vlade z željo, da ji dovoli ustanovitev srbskih konzulatov v Dubrovniku. Sarajevu, Mostarju in Banjaluki. »Zeit« pravi, da je ta vest prenagljena. O tem vprašanju se bo razpravljalo, kadar se bo sklepala nova trgovinska pogodba med Avstrijo in Srbijo. BALKANSKO VPRAŠANJE. 4 Sedanji položaj. London. 7. januarja. (Posebno poročilo.) Iz kroga balkanskih pooblaščencev prihaja sledeči opis sedanjega položaja: Poblaščenci balkanskih zaveznikov so upoštevali željo velesil, da se ne prekinejo pogajanja, četudi turški odgovor na zadnje zahteve ni bil zadovoljiv, ker so hoteli zavezniki pokazati, da jim je ljubša mirna sprava kakor novo prelivanje krvi. Glasovi, da žele zavezniki sami zavlačevanje, so absurdni. Balkanske države so se bojevale in so bile zmagovite. Pa so sklenile premirje, ki je bilo bolj v turškem kakor v njihovem interesu. S tem so pokazale, da so pripravljene na mirno poravnavo, ne pa da se boje nadaljevanja vojne. To bi morali Turki upoštevati, če se zdaj pritožujejo, da so zahteve zaveznikov previsoke; zakaj če bi se bila vojna takrat nadaljevala, bi bilo najbrže vse, kar zavezniki zahtevajo, že v njihovih rokah. Balkanski pooblaščenci ne taje, da imajo Turki dema težko stališče; to je vedno tako v ne-cV£fni vojni. A,i na take momente se zavezniki ne morejo m ne amojo ozirati. Njihovih zahtev ne diktira samo egoizem; gre jim 2a to, da se ustvarijo na Balkanu take razmere, kr omogočijo v bodočnosti mir in prijateljske od-nošaje med vsemi narodi, živečimi na balkanskem polotoku. Turki se sklicujejo na to, da je Odrin neizogibno potreben za obrambo Carigrada. Ne glede na to, da nihče ne misli napadati Carigrad, če se zdaj doseže sporazum, je pa tudi turško mnenje o strategični vrednosti Odrina za obrambo Carigrada zgrešeno. To je pokazala že sedanja vojna. Če ne bi bilo prišlo do premirja, bi bili Bolgari brez obzira na Odrin lahko marširali proti Carigradu, tudi če mesto ne bi bilo padlo. Zadostovalo bi, če bi bila turška garnizija zastražena in vezana z oblegujočo armado. Trdnjave ne igrajo dandanes tiste velikanske vloge kakor nekdaj. Naposled nasprotujejo Turki sami sebi, ker pravijo, da bi bili pripravljeni razrušiti odrinske utrdbe, če jim mesto ostane. S tem je že dokazano, da nima Odrin tiste strategične veljave za Carigrad, na katero se sklicujejo. Tudi nekatere velesile nimajo povsem pravilnih pojmov o novem položaju, ki se razvija na Balkanu. Zavezniki žele, da se vojna konča, da se zacelijo rane in da se potem balkanske dežele razvijejo v prave evropske, kulturne države. Njih dosedanje življenje, odkar uživajo samostojnost, je pokazalo vsemu svetu, da imajo za to vse sposobnosti. Jasno je, da je tak razvoj tudi v interesu Evrope. Ali če se že zdaj seje kal novih razdorov na Balkanu, prihaja ta smoter v nevarnost. Čeprav so bili Albanci od začetka vojne sovražniki zaveznikov in tudi sedaj nikjer ne taje tega sovraštva, jim vendar starejše balkanske države privoščijo neodvisnost m državno življenje. Ali to se ne sme zgoditi na račun najvitalnejših interesov Bolgarov, Srbov m Grkov. če bi se dalo Albancem vse tisto ozemlje, ki ga zahtevajo, bi se položaj velikega dela balkanskih Slovanov nič ne izpre-menil; pod turško ali pod arnavtsko oblastjo —- to je zanje vseeno. Kdo, se je že vprašal, kako bi Albanci upravljali tako velikansko ozemlje? Novi spori bi bili neizogibni. Namesto mirnega kulturnega razvoja bi imeli večno vojaško pripravnost in večen strah pred novo vojno. Ce je velesilam do tega, da se Balkan »evropeizira«, naj upoštevajo opravičene želje in dejanske potrebe balkanskih zaveznikov, ki imajo poštene namene in hočejo postati zanesljiv element svetovnega miru in napredka. Bolgarsko stališče. London, 7. januarja. Reuterjeva agentura javlja, da bi bili balkanski zavezniki vsled ne- povoljncga odgovora Turčije iiedvomno prettf-nili pogajanja, če ne bi bile velesile zadnja dva dneva s svojimi sveti uplivale nanje. V teh razmerah je dolžnost Turčije, da predloži zaveznikom svoje nove načrte. Odrin. London, 7. januarja. Neki grški pooblaščenec je izjavil poročevalcu Reuterjeve agenture, da balkanski pooblaščenci nimajo namena zapustiti London. Zdaj počakajo, da zahtevajo Turki novo sejo. Medtem se velesile lahko sporazumejo, ali pa pade dotlej Odrin. Če podajo Turki kakšen predlog, o katerem je mogoče razpravljati, se zavezniki ne bodo branili pogajanja; ali dosedanji turški predlogi se preveč razlikujejo od balkanskih zahtev. London, 7. januarja. Bolgari menijo, da se Odrin ne more držati dalje kakor osem do deset dni. Med tem velja ob prekinjenem pogajanju premirje. Turki ne morejo začeti z nadaljevanjem vojne, ne da bi nanje padla odgovornost za kalitev miru. Berlin, 8. januarja. »Lokalanzeiger« javlja iz Pariza, da se je Šukri-paša prepričal, da so napeljali Bolgari zadnje tedne mnogo težkih topov v ugodnih pozicijah, tako da bi bil skrajni obupni boj Turkov v Odrinu brez smotra. Ra-zun tega se boji, da bi se pri obstreljavanju lahko razdejali sultanskl grobovi. Povrh so Bolgari našli tajna pota, po katerih je Odrin dlje časa dobival živila, četudi ne v velikih množinah, in so jih zaprli. Zaradi tega so verjetne vesti, da pride kmalu do pogajanja zaradi kapitulacije. Rešid-paša je že v ponedeljek zjutraj spoznal položaj in dejal nekemu Francozu: Ce se posreči Bolgarom, da vzamejo Odrin, bomo apelirali na pravičnost Evrope in protestirali do zadnjega diha. Dunaj, 8. januarja. Trozveza je izdelala nov predlog zaradi Odrina, po katerem bi Bolgarska dobila mesto, obenem pa bi se varovali verski čuti mohamedancev s tem, da bi se sultanskl grobovi internacionalizirali in bi sultanu ostala džamija, ki bi postala na enak način eksteritorialna kakor domovi poslanikov. Bolgarska je s tem zadovoljna, Turčija pa še ugovarja. Garantiran Carigrad. Duhaj, 7. januarja. V diplomatičnih krogih se je pojavila ideja, da bi se Turkom mednarodno garantirala posest Carigrada. Tedaj bi bil Odrin za obrambo glavnega mesta nepotreben. Niti Dardanele ne bi potem inprale ostati zaprte in morske utrdbe bi postale nepotrebne. Kje se je ta ideja porodila, se ne more dognati. Nevoljni Turki. London, 7. januarja. V turških krogih pravijo, da je povsem nejasno, kako se razvije situacija. Sicer pa mislijo, da so zavezniki namenoma izzvali odgoditev konference, ker upajo, da bo Odrin medtem kapituliral. Turki pravijo, da to postopanje ni zelo dostojno. Križ in polumesec. Kelmorajn, 7. januarja. »Kolnische Zeitung« poroča iz Carigrada: »V diplomatičnih krogih se boje, če se prekine premirje, da dobi vojna boljinbolj značaj boja med križem in polumese-cem. Zaraditega je potrebno, da se čimprej sklene mir in prepreči strahovito prelivanje krvi. Treba je pritisniti na obe stranki, da se odločita za mir.« Posredovanje. Berlin. 8. januarja. Na merodajnem mestu pravijo, da bodo velesile sočasno posredovale V Carigradu tn pri turšk/h pooblaščencih, ro se zgodi v obliki naznanila, v katerem se izrazi želja, da se ne bi obnovila vojna. Berlin, 8. januarja. Za slučaj, da bi se Turčija upirala predlogom velesil, še ni nič dogovorjeno. Besedilo posredovalnega naznanila je bržčas v glavnih potezah že gotovo, samo dan predložitve še ni določen. Med tem prihaja iz Sofije še nepotrjeno poročilo, da so se sestali bolgarškl In turški zastopniki pred Odrinom. Če se ta vest potrdi, je le smatrati, da gre za kapitulacijo trdnjave. Pariz, 8. januarja. »Temps« javlja, da je Sir Edward Grey priporočil, naj se store zopet energični koraki v Carigradu. Grey poziva Turčijo, naj popusti v vprašanjih Odrina, Krete in egejskih otokov. Za njene teritorialne izgube se ji obljubuje dalekosežna finančna pomoč. Podoben predlog je podal tudi Poincarč. BITKA PRI ČATALDŽI. Decimirani Kurdi. Dunaj, 8. januarja. Iz Carigrada prihaja še nepotrjena vest, da je prišlo zadnje dni pri Ča-taldži do krvave bitke. Popotniki so baje v Carigradu pripovedovali to: Kurdski prostovoljci. ki so prišli pred kratkim iz Male Azije, so živahno zahtevali, da jih povedejo v boj. Častniki so jim razlagali, da je to zaradi premirja nemogoče. Tedaj so šli Kurdi na lastno pest proti Bolgarom, ki pa so jih sprejeli s takim ognjem Iz mitraljez, da so bili v kratkem decimirani. Ostali so v velikem neredu zbežali. GRKI PREVAŽAJO ČETE. Solun, 7. januarja. Spoči so Grki v temi ukrcali celo divizijo svojih čet na deset parnikov. ki so zapustili luko, ne da bi bilo znano, kam se peljejo. SRBI REKRUTIRAJO MOHAMEDANCE. Solun, 8. januarja. Srbske oblasti v mona-stlrskem okraju sprejemajo v svojo milico vse turške podanike, tudi mohamedance, ki hočejo sprejeti orožje. CIPER POSTANE GRŠKI. Dunaj, 7. januarja. »N. W. Tagblatt« ima sledečo vest iz Aten: Po poročilih z otoka Cipra se je grško prebivalstvo z duhovništvom, z zastopniki vseh pokrajin in t mnogimi odličnjaki zbralo na velikem shodu. Zbor je sklenil poslati angleški vladi spomenico, ki prosi, da se otok združi z Grško. Spomenica se je brzo- javno poslala angleškemu guvernerju oiok^, ::: jo je baje sprejl brez nevolje. V Atenah mislijo, da se bo cii>ersko vprašanje obravnavalo na konferenci poslanikov v Londonu. BOLGARSKA IN RUMUNIJA. London, 7. januarja. »Daily Telegraph« trdi baje iz zanesljivega vira, da sta Bolgarska in Rumunija sklenili pogodbo, po kateri odstopi Bolgarska ozemlje, ki hna za južno mejo črto od Olmiča do rta Gilgrad ob Črnem morju s Silistrijo. Sofija. 8. januarja. »Agence Telegraphi-que Bulgare« javlja, da je vest, ki jo je prinesla »Daily Telegraph« o končani rumunsko - bolgarski pogodbi popolnoma Izmišljena. Bukarešt, 8. januarja. O sedanjem stanju ruinunsko-bolgarskega pogajanja javljajo, da bolgarski vladi sedaj ni mogoče ugoditi rumun-skim željam, ker mora upoštevati razpoloženje ljudstva v Sofiji. Če torej Rumunska ne dobi kmalu povoljnega odgovora od Bolgarske, je računati s tem, da odkoraka rumunska vojska v teritorij, ki ga zahteva. Rumunska počaka morda še do novega leta (14. t. m.), potem so pa odločilni sklepi neizogibni. Očitno mislijo v Bukarešti, da bo tak odločen nastop Rumunskc olajšal bolgarski vladi popustljivost. RUMUNI KUPUJEJO KONJE. Odesa. 7. januarja. Rumunski častniki potujejo po Volhiniji in hočejo nakupiti konj za rumunsko vojsko. ARMENCI. Carigrad, 8. januarja. Ministrstvo za notranje zadeve je dobilo vesti iz Diarbekira, Damaska. Bagdada in Adane, da se med Armenci silno razširja agitacija za avtonomijo. Armenski patriarh je poslal v London spomenico, da žele Armenci protektorat ruske cerkve. KRVAVI IZGREDI VOJAŠČINE V ITALIJI. Rim. 8. januarja. V Roccagori v rimski okolici je bila v pondeljek demonstracija zavoljo nekega lokalnega vprašanja. Politična oblast je komandirala vojaštvo na demonstrante. Med spopadom je bilo baje nekaj vojakom ranjenih, nakar je vojaštvo ustrelilo na množico. Časopisje poroča, da je par demonstrantov obležalo mrtvih In tnnogo oseb je ranjenih nevarno. VOLITEV PREDSEDNIKA FRANCOSKE REPUBLIKE. Pariz, 8. januarja. Včeraj se je vršil v elizejski palači ministrski svet, na katerem je predsednik Falličres podpisal odlok, da je sklicana narodna skupščina na 17. januarja. ARETACIJA FRANCOSKIH AGENTOV NA NEMŠKEM. Metz, 8. januarja. Policija je aretirala pet oseb, med njimi žensko, ki so bile na sumu, da nabirajo v Alzaciji in Lotaringiji nemške novince za francosko tujsko legijo. Po zaslišanju so bile izpuščene na svobodo, ker sum ni bil opravičen. SLIKAR CIAGLINSKI UMRL. Peterburg, 8. januarja. Znani poljski slikar Ciaglinski je tukaj umrl. POVRATEK RAZISKOVALCA JUŽNEGA POLA. Buenos Aires, 8. januarja. Dr. Filchner se je vrnil s svoje ekspedicije na južni pol. O uspehu svojega potovanja se izraža jako po-voljno: Odkril je novo deželo, ki jo je krstil za deželo kralja Luitpolda, in velik ledeniški hrbet. KARTELIRANJE AMERIKANSKIH PAVOL-N1H BORZ. Memphis, 8. januarja. V Ameriki se snuje kartel pavolskih borz. Ustanovitelji zagotavljajo, da organizacija pavolnih borz ne bo ko:: trolirala cen (?), temveč le uravnavala diference med amerikanskimi prodajalci in kupe/ in tehnične strani pavolne trgovine. Novica * Nagrobni spomenik poslancu Silbererju. V nedeljo so ob ogromni udeležbi vsega dunajskega delavstva odkrili na centralnem pokopališču nagrobni spomenik poslancu sodr. Silbererju, ki je sklenil svoje delavno življenje pod snežnimi zameti na Hundsteitiu lani 7. januarja in ki je bil še po svoji nesrečni smrti predmet najostudnejših klerikalnih napadov in obrekovanj, dokler ni bilo — 3. junija — najdeno njegovo truplo. Nagrobni spomenik — delo kiparja Antona Sella — je poklonila nepozabnemu sodrugu in voditelju organizacija pekovskih dclavcev v Avstriji. * Zakaj je 1. januarija začetek novega leta? Zgodovinsko brezpomembna vstaja Spancev proti rimskemu gospodstvu v letu 154, pred Kristom, je provzročila, da smatramo dan prvega januarija za začetek leta. Naši meseci slone na rimskih mesecih in starorimsko leto se je začenjalo 1. marca in končavalo z zadnjim februarjem. Vsled tega so konzuli, predsedniki rimske republike, nastopali svoja urajdna mesta s 1. marcem. Leta 154. decembra meseca so se Španci uprli rimskemu gospodstvu; poročila so bila tako resna, da ie sklepi! senat odposlati konzula na bojišče; stara konzula, katerima je že i>otekala funkcijska doba, nista prihajala več v poštev. Nova konzula pa sta nastopila po ustavi šele s 1. marcem. V oči-gled velike nevarnosti v španski koloniji je senat izpremenil ustavo in določil dan 1. januarja za začetek poslovne dobe novoizvoljenih konzulov. In pri tem je ostalo. Po konzularnem letu so se kmalu ravnale tudi ostale oblasti in tudi trgovina in zasebno življenje. Julij Cezar je v svoji koledarski reformi ohranil dan 1. januarija kot začetek leta in na njegovem koledarju sloni naš gregorijanski koledar. Da se ie svoj čas leto res šele z marcem začenjalo, kažejo imena mesecev. December je »deseti« mesec, november »deveti«, oktober »osmi« in september »sedmi«. Ti meseci niso šteti od 1. januarija, temveč od 1. marca. Da je februar bil svojčas zadnji mesec v Letu, kaže okol-Ščina, da ima najmanj dni in da pada vanj prestopni tian. * Kraljevske kupčije. Rumunski kralj Carol združuje /. »genljivo skrbjo za svoje vdano ljudstvo« živo zanimanje za lasten žep. Veliko zanimanje zbuja afera, ki jo je odkril časopis »Adeverul«. Po rumunski ustavi tujci v Rotna-liiji ne smejo kupiti zemljišča. Rumunski kralj je posestnik ifore Rišuoava, ki bi jo bil rad prodal inozemskemu konzorciju. Da se izogne zakonu, je skleni! na videz zakupno pogodbo z dotičnim konzorcijem, veljavno za 99 let. Da je kralj zavoljo kupčije poteptal postavo, je jasno razvidno iz določb« v zakupni pogodbi, ki daje kupcem pravico, da izpremene zakupno pogodbo v kupno pogodbo, ako po rumunski ustavi ne bo več zapreke, da pridobe zemljo, ali pa, ako prodado zemljo kakemu rumunskemu državljanu. 15 Stavka v starem času. Iz Aten poročajo, da so v maloazijskem mestu Magneziji odkrili mramorno pločo z jako zanimivimi napisi za sedanje socialne boje. Gre za pekovsko stavko v starem veku. Besedilo na ploči začenja z odlokom, ki ga je izdal s sklepom občinskega sveta, ki izpopolnjuje prokonzulovo naredbo. Prokonzul omenja, da je prebivalstvo do skrajnosti ogorčeno, ker nedostaja kruha na trgu, in da bi bilo treba vsled tega aretirane stavku-ioče delavce kaznovati kar najstrožje. Ampak — tako nadaljuje rimski oblastnik — ker mu je blagostanje mesta važnejše od kaznovanja, izpušča stavkujoče delavce na svobodo, zanašajoč se, da se takoj vrnejo na delo. Nadalje prepoveduje pekom vsako organizacijo in opozarja njih voditelje, da se morajo pokoravati organom, »ki skrbe za javno blagostanje«, torej staroveški policiji. Tako morajo napeči dovolj peciva. Ako bo oblast koga zalotila, da ne dela, ali da skriva takega zločinca, mu ne odide večletna ječa!« — Temu sledi dodatek občinskega sveta, ki začenja s patetičnim uvodom »o ne-razboritosti delavskih voditeljev«. Nadaljno modrovanje magnezijevih občinskih očetov nam ni ohranjeno, ker je ploča na tem mestu odlomljena. Ampak navedeni odstavki zadoščajo popolnoma za spoznanje, da so kapitalisti /e tedaj razodevali enake muhe, le še v izdatno hujši meri, ker je bila neprimerno šibkejša delavska moč. * Zgodnja velika noč. Letošnja velika noč bo na dan 23. marca — vprvič na ta dan po letu 1856. Kakor znano se praznuje velika noč na nedeljo po prvem pomladanskem ščipu. Ako padeta začetek pomladi in ščip slučajno na nedeljo. se praznuje velika noč teden dni pozneje. Tako je najzgodnejši termin za veliko noč dan '22. marca, najpoznejši pa 25. aprila. Tako pozna velika noč je bila nazadnje leta 1886. in se ponovi šele leta 1943. Najzgodnejša velika noč — na 22. marca — je bila leta 1761 in 1818 in je ne bo vse dvajseto stoletje. Šele leta 2003 bo ivelika noč tako zgodnja kakor letos, t. j. na dan |?3. marca, ako se na željo trgovcev med tem aii določi trden koledarski dan za velikonočni paznik. mogočnežem sedanje družbe, t. j. prodati svojo neodvisnost, ali pa se pridružiti vojščakom za novo družbo, v kateri bo vsako delo lahko uživalo svoje plodove. Talent, ki se ne more svobodno razvijati, pogine; pisatelji in umetniki po milosti vladarjev, škofov, finančnih magnatov postanejo navadni pisači in rokodelci, onim ki hočejo ohraniti in razviti svoj talent, pa poslednjič ne ostane nič drugega, kakor upor proti sedanjim društvenim oblikam. Drugi vzrok pa tiči v dejstvu, da stremi vsak talent po uspehu. Pisatelj in umetnik želita, da ju svet razume. Ali dandanašnji je to težka naloga, zlasti pri mladih, modernih talentih. Buržvazna družba je preveč filistrska, da bi se mogla povzpeti do višine njihovega pojmovanja in čuvstvovanja, širokim plastem ljudstva pa ne dostaje splošne izobrazbe. Ta sveti »red«, ki preganja vse. kar je duševno višjega, z malomarnostjo mišljenja ali pa z metafizičnimi strahovi, jemlje talentom svet, ki ga potrebujejo, da jih razume in jim pokazuje, da potrebujejo drugega reda, ako hočejo doseči uspehov. Drugi red, ki lahko zamenja sedanjo kapitalistično družbo, pa ne more biti drugačen, kakor socialističen. V socialistični družbi najde talent gmotno neodvisnost, brez katere je njegov razvoj nemogoč; tam najde tudi prilike vplivati na umno življenje naroda in si pridobiti krog, ki ga lahko razume. Zato se opazuje jasneje in jasneje, da združujejo literarne ter umetniške talente in delavski proletariat isti cilji, vsled tega pa morajo imeti tudi ista pota. S tem je tudi pobito brezmiselno očitanje, da je socializem protikulturen. Socialistična družba še le poda kulturnim elementom potrebne svobode in še le socializem porodi višjo kulturo. 1,000.000 vinarjev :: za tiskovni sklad „Zarje“ s: — 54. izkaz: _____ p? Kaj vodi talente v socialistične vrste? V naših dneh se gotovo nihče več ne čudi, jda hiti ves delavski proletarijat pod rdečo za-iSfavo mednarodnega socializma; najljutejši njegovi nasprotniki razumejo, da ne more biti drugače. Samo kjer je izobrazba ljudstva še jako zaostala in se vsled tega proletarijat ne zaveda Lsvojega položaja, ne pozna virov svoje bede, samo kjer je slepa vera še absolutno močnejša od misli — samo tam se posreči čuvajem sedanjega »reda«, segnati nekaj delavnega 'ljudstva v svojo čredo in tedaj jim je največja iskrb, da te ovčice ne odpro oči in ne začno pre-imišljati. Kajti ako se to zgodi, so jim tudi one »zgubljene, vzlic sladkorju in biču odkorakajo s plapolajočimi zastavami v socialistični tabor. Delavec, ki vidi, da ga sedanji »red« tlači kakor tovorno žival, da mu naklada neznosna bremena, da mu pa zanikuje vse pravice, mora 'prej ali slej spoznati, da je ta »red« velikanska laž. in kaj je bolj naravno, nego da se pridruži tistim, ki hočejo odpraviti suženjstvo in pre-losnovati človeško družbo na taki podlagi, da bo tudi delavec lahko svoboden v njej? Ta proces je neustaven in — kakor pravimo — nihče sc mu ne čudi. Ali — kako je mogoče, da sc pridružujejo .socialistom tudi elementi, ki nimajo pravega delavskega značaja, zlasti mladi talenti? Tega vprašanja filistri ne morejo razvozlati in zato se jim zdi kakor uganka sfinge. Ali stvar je vendar jako umevna, tako umevna, da bi bilo pravo čudo, ako bi bilo drugače. Prikazen ima različne vzroke, glavna pa sta dva. Večinoma so pisatelji in umetniki sami proletarci, zlasti pri naših manjših narodih, kjer ne morejo niti sanjati o Velikanskih honorarjih, kakršne zaslužijo n. pr. angleški, amerikanski, deloma tudi francoski, nemški, ruski literati in umetniki. Življenje naših talentov je materialen boj z najhujšimi težavami in malo je takih in-teligentov, ki ne bi vedeli, kaj je stradanje. Ali tudi duševnim delavcem velikih narodov se včasi ne godi bolje, zlasti ako hočejo ostati neodvisni v svojem delovanju in še ni dolgo tega, so morali za enega najboljših nemških pes-pobirati, da so ga rešili smrti od lakote, težki položaj odpira talentom samo dve potit Ali slikati, pisati, kipariti tako, kakor ugaja J. Mlakar, ker je opokojen 400 vin., v gost. Amerika na Glin-cah: ribe not, r be ven 200 vin., K. D. mesto pijače 90 vin., J. Črne bol. blag. 100 vin., po končani konfcrenci v A dov-ščini nabrano po sodr. Kobaiti; Stanko Suban 10 vin., A. Vrčon 100 vin., I. vMakovc 20 vin, Fr. Vrčon 100 vin.. Fr. Lokar 20 vin., A. Črnigoj 20 vin., Fr. Rontar 20yin., Makove 20 vin., K Mcrkelj 40 vin., A. Lisjak 40 vin., I. Colja 20 vin., K. Vrtovec 20 vin., V. Makove 20 vin., A. Mihel j 20 vin., V. Zgornlk 50 vin., ,A. Vrčon 10 vin., A. Hrovat 10 vin., I. Rustja 20 vin., .1. Cnnelj 10 v., Fr. Rustja 10 v., Dr. Jenko 10 vin., Fr. Prolmt v Črni, Koroško 300 vin., na rudarki konferenci v Celju 28. dec. 445 vin., Cesar ml. nabral na Silvestrovi veselici pri Anžokti 17G vin., M., ker ni šel ob 11. domu 20 vin., veselo omizje Moščanske podruž. pri Pavšku 300 vin., po sodruJiči Marija Caharija: Ivančan 100 vin., M. Caharija 80 vin., K. Cahari a 30 vin., I. Fran-dolič 20 vin , A. Pcrtot 30 vin., L. Caharija 20 vin., A. B. 100 vin., I. Kabaš 20 vin., M. Antonini 30 vin., A. B.irtoloti 30 vin, 1. Regent 100 vin., 1. Marica 50 vin., A. Krasnič 20 vin., A. Colja 20 vin., S. Kosnima 50 vin., 1. Pertot 20 v., L. Florjančič 60 vin., S. Frančeškin 30 vin., S. Galirovcc 30 vin., Svetlič 100 vin., V. Tanče 20 vin., M. Crmelj 50 vin., F. Pertot 20 vin , neim. 0 vin., Roz Colja 80 vin., Igo. Caharija 30 vin., J. Caharija 20 vin., 1. Milič 30 vin., M. Radovič 50 vin., slabo podpisan 10 vin. A. Antonini 20 vin., I. Gruden 100 vin., A. Bavčar 50 vin., Pernarčič 30 vin., Pahar 20 vin., Furlan 10 vin., V. Godnič 30 vin , Vižintini 20 vin., E. Pertot 30 vin., T. Lukov 20 vin. A. Colja 184 v., ves. omizje v restavraciji v Nabrežini 1‘iO vin., ker je svetilko prevrnil 20 vin., Novak, Rakek 100 vin., Tomc 20 vin., Radeckege vas 200 vin. Skupaj 241946 + 6119 - 248065 vin. Odgovorni urednik Fran B a r 11. Izdaja in zalaga založba »Zarje«. Tiska »Učiteljska tiskarna« v Ljubljani; V rw 7i e p m koledar za delavce spl h in prometne uslužbence za navadno leto 1913. Ta žepni koledar je obsežnejši od dosedanjih in je jako primeren za vsakdanjo rabo. Razpošiljati sc začne najkasneje 15. novembra. — V sebi n a : Ko’edar. - Dohodki in stroški. — Kolkovne lestvice. -- Inozemske denarne vrednosti v kronski veljavi. — Množi na razpiedel-nica. — Starc in nove mere. - Koliko plačam osebne dohodnine. — Koliko plačam vojne takse. — Poštni in brzojavni iarit. — Dr Viktor Adler. — Demon alkohol. — Dolžina železnic in brzo!avnih naprav cele zemlje. — Priporočljive knjige založbe Zarje*. — Najvažnejše določbe v zavarovalnici proti nezgodam. — Novi mezdni zakon za rudništvo. — Stavke v Avstriji leta 1911. Dolžine raznih železnic na zemlji. — Tri Aškerčeve pesmi: Poslednji akord, Svetnica, Karnevalska balada. — Za ,.Zario\ - Najvcčja mesta na zemlji. — Obrtna sodišča v južnih avstrijskih deželah. — Obitna nadzorni^tva v iužnili avstrijskih deželah. — Pisatelj Ivan Cankar (slika). Pomen nekaterih parlamentarnih besed. — Napoleon Bonaparte (aforizmi ob stoletnici). — Beležke za vsak dan : v letu. — Oglasi. :: Cena posameznim izvodom 1 K, po pošti 10 vinarjev več. Z naročilom po pošti je najbolje poslati tudi denar, da se ne povečajo (s priporočilom) poštni stroški. Dobival se bo pri upravi rZarje* v Ljubljani po zaupnikih. Kavama HJnione v Trstu ulica Caserma in Torre Bianca Velika zbirka političnih in leposlovnih revij in časnikov v vseh jezikih, ?.=*= Biljardi ==£—=== Shajališče tržaških in vnanjih sodrugov. Postrežba točna. — Napitnina je odpravljena. Žepni ko!eda ===== v Trstu se dobi pri ANTONU VAUPOTIČU v ,Delavskem domu*, ulica Madonina 15. Tobakarne oziroma prodajalne »Zarje* v Trstu so: Južni kolodvor. Ficke, Kasel Silos pred vhodom v prosto loko, Može, ulica Miramar 1. Beden, ulica Madonnina št. 2. Gostilna Internazional, ulica fciiovanni Boc cacio št. 25 Lavrenčič, trg pred Kasarno (Piazza Ua-serma) Pipan, ulica Ponte dolla Fahra. Gramaticopulo, Piazza Barriera. Bruna, ulica del Rivo. Raitinger, Kiva Grumola št 20. Hoeltl, trafika na državnem Kolodvoru. Bajc, ulica G^ppa Kovač Antonija prodamlna v Sv Križu. Muraro Matej, Via Sette Fontane 14 Geržina, Roian. Benussi, Gretta. Skladišče II. kons. zadruir na Helvedere. Artuš, belvedero 57. Sekovar, Piazza Caserma. Ronzel Goachino, Via S. Mareo 26. Wenc Neža, Via Broletto. Segolin Rosa Via Industna 16 Kickel, Via Montorzino 4, Koiano Ali sem „Zar?i“ že pridobil novega naročnika? SHB nn Ivan Jax in sin, Ljubljana Buoaiska cesta štev. 17 ži- H/77 Ceniki priporoča svojo bogato zalogo ©,in.I35L 3trojeT7- in stroje za pletenje (Striekmaschinen) za rodbino in obrt. Pisalni stroji Adler. Vozna koles ce dob? zastonj in franno. Družinski koledar s slikami za navadno leto 1813. ki ga je izdala in založi a Splošna delavska zveza „Vzajemnost“ za Kranjsko v Ljubljani. Vsebina: Liber ta ire: V zadnji uri (uvodna pesem). — Ka-lendnrij. — Beležke. — Splošni kalendarij. — Poštne, brzojavne in telefonske določbe. — Kolkovne Icstvicc. — Določila za kolkovanje listin, spisov, računov, knjig itd. — Dohodninski davek (tabela). — Kri ne v markah in dolarjih ter obratno (tabela). — Vojaška taksa (tabela). — Letni obzor. — Slavko Filipič: Luči I (pesem). — Ivan Cankar; Šopek cvetic. — Milka: Nc sanjajte! pesem). — C, Fl. Golar: Ljubica iz tovarne. — PetOfi-Josipov: Sanje (pesem). — Vox-J. Molek, Chicago: Pripovedka. — Evica Rublč; Solnčna dežela (pesem). — Dr Robert Dan-neb er g: Delavčeva usoda. — R. Ko r n gol d-.I. Molek, Chicago: Zadnja noč (slika iz ameriških delavskih bojev).— Bojna pesem svobode (zgodovinska črtica). — Ferd. Ha -nuponya v parlament. — Vojaštvo straži ogrski narlament. — Ogrski opozicijonalni poslanec Kovacs. — Diktator Hrvaške, Slavko pl. Čuvaj — Avgust Bebel. — Italijansko taborišče v oazi. — Italijanska straža opazuje gibanje v nasprotnem taboru. — Umorjeni ruski ministiski predsednik St' linin. — Evgen V. Debs, soc. preds. kandidat v Združenih državah. — Emil Seidel, soc. podpreds. kand v Združenih državah. — Vol jaštvo na trgu pred parlamentom v Teheranu. — Ljubico iz tovarne (2 sliki). — .Da veš: Ti sl naš kandidat". — Planinske koče »Prijateljev prirode" (5 slik). — Sliko r Postojnske jame (8 slik). — Razne vrste zrakoplovov i leUl 1 ih strojev (5 slik). — E. Rusjan — France Zelesn ,.i ■ — Anton Grablovic -f: — ,,Delavsko izobraževalno drušivo" v Ljubljani 1. 1881. — Rok Drofenik •)•. — Praznovanje 1. maj-nika v Zagorju 1. 1903. — Etbin Kristan (cela stran). — Josip Kopač. — Ignjat Mihevc. - Timburaški zbor »Vzajemnost1, v Mostah. — Melhiji i Cob I. — Andrej Canžek — Skupina slov. vodilnih sodrugov v Chicagu. Slov soc klub št. 27 v Clevelandu. — Slov. soc. pevski zbor v Miu-waukee. — Delavske hiše v Ljubljani. „Družinski koledar" obsega nad 13 tiskovnih pol v veliki osmerki (nad 210 strani) in je trdo vezan v krasne izvirne platnice. Koledar je izredno pripraven tudi za pisarne, ker obsega najpopolnejše določbe splršne vrednosti. . .. Cena- 1 izvod 1-20 K. po pošti 10 vin več; 50—100 izvodov za organizacije po 1 K; nad 100 izvodov po 95 vin. Na naročila brez denarja se ne ozira. PošPja se tudi po povzetju. V kolportažo (proti poznejšemu obračunu) se pošilja le organizacijam na pismeno naročilo, opremi eno z društvenim pečatom in podpisom predsednika in blagajnika. Od kolportaže preostalih koledarjev se ne vzame nazaj. Naslov za naročbe: Zveza ».Vzajemnost" v Ljubljani. Ameriški sodrugi.' za katere je prirejena posebna izdaja, dobe »Družinski koledar* pri Jugoslovanskis socialni tiskovni družbi" v Chicagu. — Cena enemu izvodu 30 centov. VZAJEMNO ZAVAROVALNA BANKA V PRAGI, priporočajte^ vabM^n. slovensko občinstvo, da sklepa zavarovaliK sszsr&ffltfjs: ss& sst asasaganaa izpodbitne in nezapadljive. Gmotno | mosvojitvijo narodnega gospodarstva, skega oddelka K 2,495-719. Kapitalij .... GENERALNI ZASTOP .SLAVIJE" VZAJEMNO ZAVAROVALNE BANKE V LJUBLJANI ,SLAVIJA‘