OBLIKOVANJE KNJIŽNIČNEGA FONDA IN NABAVNA POLITIKA V ŠOLSKIH KNJIŽNICAH
Skupina gorenjskih knjižničark
Dejavnost knjižnice v osnovnih šolah in srednjem usmerjenem izobraževanju je enakovreden del vzgojno-izobraževalnega procesa. S svojim gradivom in oblikami dela dopolnjuje in izpopolnjuje vsa področja vzgojno-izobraževalnega programa. Skladno s potrebami tega programa nabavlja in strokovno obdeluje tiskano in avdiovizualno gradivo in ga z metodično domišljenimi oblikami dela z učenci in ob sodelovanju z učitelji aktivno vključuje v vsa področja šolskega dela. Temeljna naloga šolskih knjižnic je knjižna in knjižnična vzgoja in temu smotru mora biti podrejena nabava vsega gradiva v šoli.
Šolska knjižnica ima potreben obseg in izbor knjižničnega gradiva za začetek dela, če ima vsaj deset enot na učenca, vendar ne manj kot 3000 enot in vsaj 1000 enot aktualne strokovne in pedagoške literature. Knjižničar nabavlja za obnovo in aktualizacijo knjižničnega gradiva 1—1,5 knjige na učenca. Nabava poteka prek knjižničnega sveta, učiteljev za določeno stroko in ravnatelja. Knjižničarjeva naloga je, da vse predloge koordinira in jih usklajuje glede na vzgojno-izobraževalni program. V knjižničnem svetu so zastopani predstavniki vseh strokovnih področij.
Nabava spada pod strokovno-organizacijski del šolske knjižnice. Knjižničar nabavlja:
1.	primarno gradivo,
a) vizualno: tiskano gradivo (knjige, periodični tisk, kartogra-sko gradivo itd.), diapozitivi, diafilmi in prosojnice,
b) avditivno gradivo (plošče, trakovi, kasete),
c) avdiovizualno gradivo (tonski filmi, avdiovizualne kasete),
2. sekundarno gradivo (knjižnična pomagala).
Vidiki nabave:
1. z vidika učnega programa,
2. z vidika učenca,
3. nabava in cena,
4. nabava in število izvodov,
5. nabava in ponudba.
1. Pri nabavi za vzgojno-izobraževalni proces moramo ločiti nabavo za osnovne šole, ki imajo enotne programe, in nabavo za šole v usmerjenem izobraževanju, kjer se moramo prilagajati specifičnim programom. Pomembno je, da knjižničar vzdržuje pravilno razmerje med strokovno in poljudnoznanstveno literaturo in leposlovjem. V sodobni šolski knjižnici naj bi bilo po nemških normativih 60—80 «/o poljudnoznanstvene in strokovne literature in 20 do 40% leposlovja. K poljudnoznanstveni in strokovni literaturi moramo prišteti tudi priročnike, slovarje, enciklopedije, didaktične komplete itd. Osnovnošolske knjižnice v Sloveniji se še zdaleč ne približujejo temu razmerju, čeprav se v zadnjem času stanje izboljšuje. Osnovni vzrok je verjetno pomanjkanje ustrezne literature, posebno za področja matematike, fizike, kemije in računalništva. Vpliva tudi nestrokovno nabavljanje gradiva v preteklih letih, ko so bile osnovnošolske knjižnice še v razvoju in ni bilo ustreznih kadrov. To razmerje je v knjižnicah srednjega usmerjenega izobraževanja verjetno boljše, vendar le tam, kjer knjižnice delajo v normalnih razmerah.
Ugotavljanje potreb učiteljev in učencev po strokovni literaturi je zapleteno delo. Uporabnike je treba motivirati, da tudi sami izražajo svoje želje in potrebe, zato so pri nabavi te vrste literature nujno potrebni predvsem neposredni stiki.
Leposlovna dela knjižničar prilagaja učnemu načrtu, upoštevati pa mora tudi priporočila za domače branje in za bralno značko. Taka priporočila se vedno bolj pogosto povezujejo z interesnim branjem.
2. Pri nabavi z vidika učenca izbiramo gradivo glede na starost učencev, na intelektualni razvoj in na učenčev interes.
Pomembno je, da nudimo učencu knjigo ob pravem času, ne prezgodaj in ne prepozno, ter temu posvečamo pozornost že pri
nabavi gradiva. Pogrešamo primerno leposlovje za mladino od štirinajstega leta dalje.
Glede na učenčev intelektualni razvoj nabavimo tudi zahtevnejša dela, obenem pa se prilagajamo manj zahtevnim učencem.
Interes učencev moramo usmerjati. Izbiramo taka leposlovna dela, ki imajo literarno vrednost, nudijo otrokom estetske užitke, dela z umetniško in etično funkcijo, z dobrimi predgovori in komentarji. Pobudo za nabavo dobi knjižničar v knjigi želja, v katero vpisujejo bralci svoje želje za nakup del, ki jih knjižnica nima. Če knjižničar nakup knjige odkloni, mora odklonitev utemeljiti. Bralcu razloži, da ima knjižnica isto delo v dobrem domačem prevodu ali da knjižnica z nakupom ne bi ničesar pridobila, ker gre za plažo, ali da je knjiga predraga in mu jo knjižnica lahko izposodi drugje.
3. Nabavna politika je žal vse preveč odvisna od denarja, ki ga ima knjižnica na razpolago, število publikacij je vse večje, cene vedno višje, denarja pa vedno manj. Knjižničar je prisiljen, da je pri nakupu, ki je skoraj edini način nabave v šolski knjižnici, kar se da racionalen.
Temeljni problem je, kako ugotoviti, kaj porabniki resnično potrebujejo. Uspešnost delovanja knjižnice ocenjujemo po prirastu knjižne zaloge, po številu bralcev in obiska, po številu izposojenih publikacij in posredovanih informacij. Pri odločanju za nabavo naj bo glavno vodilo verjetnost uporabe gradiva, če gre za individualno uporabo oziroma za manjše število izposoj. V takem primeru se bo knjižničar odločil za medknjižnično izposojo.
Višina sredstev za nabavo se planira, ko se sprejema finančni plan šole. Problem je v tem, ker imajo na nekaterih šolah večji posluh za razvoj knjižnice, drugje pa knjižnica ni enakovredna ostalim vzgojno-izobraževalnim dejavnostim na šoli.
4. Verjetnost uporabe gradiva se povezuje s številom nabavljenih izvodov. Zagotoviti moramo zadostno število za domače branje, za bralno značko, za skupinsko delo, za seminarske naloge ipd., za interesno branje pa zadošča nekaj izvodov.
Razprodaje naj knjižničarja ne zavajajo, osnovno vodilo naj bo kvaliteta dela. Pri ponatisih samo dopolnjujemo staro, še uporabno zalogo, pri novitetah pa naj bo razmerje med številom naslovov pravilno in izposoji primerno.
5. Knjižničar se seznanja s ponudbo prek seta centralne katalogizacije, prek informativnih časopisov in katalogov, ki jih izdajajo založbe. Dober pripomoček pri izvajanju načrta nabave so
prospekti, bibliografije in reklamne pošiljke »knjige na ogled«. V veliko pomoč so mu ocene v dnevnem časopisju in drugih sredstvih obveščanja. Založbe pošiljajo v šole tudi svoje zastopnike.
Nabavljeni knjižni fond je torej osnova vsake knjižnice. Niti najbolj ustrezni knjižni prostori niti najsodobnejše metode in oblike dela ne morejo zadovoljiti bralcev, če je knjižni fond pomanjkljiv in nepravilno izbran.