Mostovi 2002 Čeri v slovenskem pravopisnem morju
Simon Lenarčič
Čeri v slovenskem
pravopisnem morju
Slovenski pravopis. Predsednik pravopisne
komisije SAZU
Jože Toporišič. Izdala SAZU in ZRC SAZU,
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša.
Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2001
S
SLOVENSKI
PRAVOPIS
P
2001
Kot sestavljalec ugank ter priložnostni so¬
delavec leksikonov in enciklopedij sem od no¬
vega Slovenskega pravopisa (SP) pričakoval
predvsem prepričljive zglede, ki bi dokončno
odpravili nedorečenosti in napake pri podo-
mačevanju prevzetih besed in tujih lastnih
imen. Teh je bilo tudi zaradi omejenega števila
zgledov v Pravilih, ki so prvič izšla več kot de¬
set let pred SP, iz leta v leto več. SP je tovrstna
pričakovanja izpolnil le deloma. Iz primerov, ki
jih navajam, je videti, da so imeli sestavljalci
pravopisa preveč opravka s pospravljanjem
»listja« (tj. s podrobnostmi, kakršna je določi¬
tev spola moški in ženski kratici ANUBiH),
spregledali pa so nekaj »podrtih dreves« (tj.
izpuščenih vsakdanjih besed in različic pisav)
in »šavja« (tj. napak).
Dejstvo je, da bi bilo mogoče vse tu obravna¬
vane pomanjkljivosti in napake z nekaj dodat¬
nega truda preprečiti. Tako pa je temeljna
funkcija SP precej okrnjena, saj se nanj pred¬
vsem glede pravilnosti zapisa lastnih imen in
nekaterih podomačenih prevzetih besed ni
mogoče zanesti. Uporabljati ga je torej treba z
dobršno mero previdnosti in kritičnosti tudi
pri prevajanju.
Legenda : V poudarjeni pokončni pisavi so
zapisane besede iz slovarskega dela SP, v pou¬
darjeni ležeči pisavi pa besede, ki jih v slo-
arskem delu ni. Napačne in nepotrebne besede
so označene z asteriskom (*), vprašljive pa z
vprašajema (??). Naslovi virov so zapisani v
nepoudarjeni ležeči pisavi. LCZ pomeni Lek¬
sikon Cankarjeve založbe (praviloma izdaja iz
leta 2000), VSL Veliki splošni leksikon založbe
DZS, SSKJ Slovar slovenskega knjižnega jezika,
SP'62 stari pravopis (iz leta 1962), ST'68 Slovar
tujk CZ (iz leta 1968 oziroma katerikoli pona¬
tis), ES Enciklopedija Slovenije, EB Encyclo-
paedia Britannica (katerakoli novejša izdaja)
in OE JLZ Opča enciklopedija Jugoslavenskog
leksikografskog zavoda. Kratice založb so CZ
(Cankarjeva založba), TZS (Tehniška založba
Slovenije), GV (Gospodarski vestnik) in MK
(Mladinska knjiga).
1) Napake in njihov izvor
V SP je kar nekaj nespregledljivih napak, ki v
priročnik najvišjega možnega ranga ne sodijo.
la) Napake v zapisu geselskih
besed
Napačen je priimek nekdanjega avstrijskega
politika Taaffeja, ki je v SP zapisan s samo enim
,f' (Taafe*). Najverjetneje je bil prepisan iz
Male splošne enciklopedije DZS, kar je več kot
presenetljivo, saj je to delo obupno zastarelo
in polno očitnih napak. Škoda, da pravopisci
pri svojem delu ne posegajo po zanesljivejših
virih (priimek Taaffe je pravilno zapisan v
nemških leksikonih, pa tudi v dostopni ES).
83
Simon Lenarčič Mostovi xxxvi, št . i, 2002, 83-104
Brez preverjanja v nemških in drugih zane¬
sljivih virih je bil v SP uvrščen tudi priimek
nemškega reformatorja Melanchthona, katere¬
mu manjka en ,h' (Melanchton*). V takšni
obliki je priimek zapisan le v Svetovnem bio¬
grafskem leksikonu (1994), drugi viri (npr. LCZ,
VSL, EB, leksikoni nemške založbe Meyer) pa
poznajo zgolj pravilno obliko Melanchthon,
sestavljeno iz grških besed melan- (črn) in
chthon (zemlja).
Priimek Sully-*Prudhomme se v SP (in v
slovenskih leksikonih) iz neznanega razloga
piše z vezajem, čeprav vezaja ne navajajo niti
Francozi sami (npr. v enciklopediji Larousse;
prim. mdr. tudi EB in OE JLZ).
Ime perzijskega kralja Dareja ima v SP različi¬
co Dareos*, toda glede na to, da je grška ustrez¬
nica Dareios (prim. SP'62 in Antična imena po
slovensko, 1997), latinska pa Darius, bi lahko bile
druge slovenske oblike kvečjemu Darejos, Darij
ali Darius. Ta napaka najverjetneje izvira iz LCZ,
saj sem pisavo Dareos doslej našel le v njem.
Iz istega vira je verjetno prepisano tudi ime
ameriške firme ATT*, ki se pravilno piše AT&T
(prim. mdr. EB).
Ponemčeno ali iz nemških virov prepisano
je ime Spitzbergi*, kajti Spitzbergen je
nemško ime za norveško otočje Spitsbergen, ki
mu Slovenci pravimo Spitsbergi (prim. mdr.
LCZ in VSL).
Izraz skijoring*, ki ga poznata tudi SSKJ in
VSL, je narobe črkovan izvirni naziv za smu¬
čanje z vleko (po novem podomačen v ski-
jering). Norvežani mu namreč pravijo ski-
kjoring (prim. mdr. SP'62, ST'68, slovarje
založbe Merriam-Webster, OE JLZ, Das Grosse
Bertelsmann Lexikon). Američani so zanje neiz¬
govorljivo norveško besedo predrugačili v
skijoring, po njej pa so se očitno (a ne upraviče¬
no!) zgledovali tudi sestavljalci SSKJ in SP.
Alpinistični izraz diretissima* (plezalna
smer, ki vodi direktno na vrh) bi se lahko pisal
ali po italijansko (direttissima; prim. kateri¬
koli italijanski enojezični slovar) ali po naše
(diretisima), ne pa po nekem vmesnem, ni¬
kogaršnjem in ničemur podobnem načinu.
Oblika diretissima je sicer navedena tudi v VSL,
a ni zato nič bolj pravilna.
Cel kup napak pa očitno izvira s pravopis¬
nega zelnika, saj jih kje drugje doslej še nisem
opazil. Prva izmed njih je ime Salustias*, ki naj
bi bilo dvojnica imena Salustij. Toda splošni in
specializirani leksikoni ter Latinsko-slovenski
slovar DZS navajajo le latinsko obliko
Sal(l)ustius, zato bi pravilno zapisana dvojnica
bila Salustius.
Tudi zemljepisni imeni Stonehange* in Sa-
inte-Etienne* sta pravopisna unikuma. V Sto¬
nehange so pravopisci prekrstili vsem znani
kultni kraj Stonehenge, v Sainte-Etienne pa
francosko mesto Saint-Etienne. Prva napaka je
plod površnosti ali neznanja, druga pa pre¬
pričanja, da je francosko ime Etienne žensko
ime (odtod Sainte namesto Saint in posledič¬
no pomen »Sveta Štefan«). Pravopiscem, ki
imajo v svojih vrstah avtorja Leksikona imen, se
to nikakor ne bi smelo zgoditi!
Isto velja za napačno črkovanje priimka
Guillaumme* (»francoski fizik'), ki se pravil¬
no piše z enim ,m' (Guillaume) in je pravza¬
prav francoska oblika moškega imena Viljem.
Priimek Thackery* (»angleški pisatelj') se
pravilno piše Thackeray.
Znamenitega priimka Karajan naj po no¬
vem ne bi več pisali brez predimka ,von', saj je
v SP uvrščena le vsaj z leksikografskega gle¬
dišča nesprejemljiva iztočnica von* Karajan
(namesto Karajan). Zgled, kako se sklanja bese¬
dna zveza von + priimek, bi sodil pod iztočni¬
co von (te v slovarskem delu SP začuda ni), če
pa je sporni iztočnici botrovalo kaj tehtnega (o
čemer dvomim), se sprašujem, kje so vsi drugi
»voni«, npr. »von Schiller«?
Priimek Vrangel je v SP naveden tudi v
nemški obliki Wrangel, ki jo poznajo tuji le¬
ksikoni, pa tudi precej nemški VSL. Toda glede
na to, da je bil general Vrangel Rus (rojen v Ru¬
siji, deloval v Rusiji, se bojeval za Rusijo), bi
bilo njegov priimek bolj primerno pisati samo
po »rusko«, z navadnim V (tako kot zemljepi¬
sno ime Vranglov otok), saj ruska abeceda ne
pozna črke W (prim. mdr. LCZ, MSE, OE JLZ).
Na pamet napisana je geselska beseda Glem-
bajev* z opisom »oseba iz Krleževe drame'.
Krleževi literarni junaki so res Glembajevi,
njihov priimek pa je Glembay, ne pa Glem-
bajev (prim. slovenski prevod drame Glem¬
bajevi in 500 dramskih zgodb MK).
V kategorijo hudih pravopisnih spodrsljajev
sodi tudi rastlinsko ime ahmeja*. Latinsko ime
84
Mostovi 2002 Čeri v slovenskem pravopisnem morju
Aechmea se namreč pri nas podomačuje v eh-
meja (prim. mdr. VSL, Vse o cvetju MK in Lek¬
sikon rastlinskih bogastev TZS).
Nadvse »prepričljiva« je podomačitev imena
indonezijskega otoka Sulavvesi v Sulavezi*. In¬
donezijski ,s' se namreč vedno izgovarja in piše
kot ,s'( zato bi tudi v slovarskem delu SP
pričakoval ime Sulavesi, ki ga je mogoče najti
v LCZ in - zanimivo - v Pravilih med zgledi za
podomačevanje indonezijskih besed.
Z imenom Kronštat* je v SP poimenovano
rusko mesto Kronštadt, ki se uradno piše z
nemškim ,-dt' na koncu. Dvomim, da so bili
pravopisci pri »podomačevanju« tega imena
upravičeno bolj ruski od Rusov.
Ime poljskega mesta Oswiecim (namenoma
sem se izognil posebnim poljskim črkam ozi¬
roma znamenjem, saj tako kot srbohrvaški
mehki dž-ji in češki rž-ji povzročajo računal¬
nikom »prebavne« motnje) je v SP podomače-
no v Ošvienčim*, kar ni v skladu z določilom v
Pravilih, ki veleva, da se poljski 'i pred samo¬
glasnikom podomačuje v ,j', pri tem pa je na¬
veden zgled Sobjeski (namesto Sobieski), v
bližini pa še zgled Hmjelnicki (namesto Ch-
mielnicki). Pravilna podomačitev bi torej bila
Ošvjenčim, ki je navedena tudi v Poljsko-slo-
venskem slovarju DZS.
V oglavje iztočnice Gotha se je prikradel(?)
pridevnik gothčanski*, ki po nobeni logiki ne
more biti pravilen.
V vsakem pravopisu je »popravljeno« tudi
kako slovensko zemljepisno ime. Medtem ko
so pravopisci v SP'62 preimenovali Orle v Or-
Ije*, so si tokrat privoščili ljubljanske Murgle,
ki naj bi po novem bile Murglje*, prebivalec
pa Murgeljčan*, ter planoto Mežakla, ki naj bi
bila po novem (tudi) Mežaklja77, čeprav te
oblike ne poznajo ne slovenski atlasi, ne pla¬
ninski vodniki, ne LCZ, VSL in ES.
Pravopisci so uvedli tudi ime Goriška brda*,
čeprav ES, VSL, LCZ, Atlas Slovenije, Krajevni
leksikon Slovenije DZS idr. knjige, ki so izšle v
90. letih prejšnjega stoletja, poznajo le Go¬
riška Brda, kar je povsem razumljivo, saj je
precej verjetno, da so bila brda najprej imeno¬
vana Brda in šele potem goriška (podobno ime,
ki je v SP vendarle pisano z veliko začetnico, je
Hrvaško Zagorje; tudi tu bi teoretično lahko
Zagorje pisali z malo začetnico, a ga, razum¬
ljivo, ne). Čudim se tudi kvalifikatorju .ne¬
uradno' za ime Brda, saj je to splošno uporab¬
ljan sinonim, o katerega »neuradnosti« veliko
pove podatek, da ES obravnava Goriška Brda
pod geslom Brda, pri geslu Goriška Brda pa je le
kazalka k Brdom.
Preimenovana je tudi Šaleška dolina, ki naj
bi se ji po novem pravilneje (oziroma bolj na¬
vadno) reklo Velenjska kotlina, kar sploh ni
res. Šaleška dolina je namreč po opisih v ES in
VSL sodeč osrednji del Velenjske kotline. Pa ne
le to. Ime Šaleška dolina je prastaro ime, ki je
edino živo med domačini, pojem Velenjska
kotlina pa je izum novodobnih geografov, zato
je pošiljanje prvotnega imena v »drugo ligo«
toliko manj upravičeno.
Zelo sumljiva je beseda Hind??, ki naj bi bila
sinonim za Indijca oziroma Hindujca. Toda že
beseda Hindujec77 se le zelo redko in prejkone
po nemarnem uporablja kot sinonim za In¬
dijca, Hind pa sploh ne (hindujec oziroma
hindu je predvsem verska oznaka, saj vsi prebi¬
valci Indije niso pripadniki hinduizma!).
Kratica ljubljanske Naravoslovnotehniške
fakultete naj bi bila NFT*, v resnici pa je NTF
(prim. seznam kratic v štirinajsti knjigi ES). Pri
tem očitno sploh ne gre za tipkarsko napako,
saj je kratica ponovljena kar trikrat.
Ime slovenske založbe ni Didacta*, temveč
Didakta.
Beseda voyeurizem je iz neznanega razloga
spremenjena v voyerizem*.
Pridevnik velterski* bi se moral glede na
podoben zgled filtrski pisati brez drugega ,e',
torej veltrski, kar potrjuje tudi iztočnica pol-
veltrski. V SP je ponovljena napaka oziroma
zastarela oblika iz SSKJ, da pa se za pravilno pi¬
savo vendarle ne bi bilo preveč lahko odločiti,
je poskrbljeno z geslom polvelterkategorija*,
kjer ne le da manjka normalnejša (prim. s
točko 7) različica polvelter kategorija, ampak
se je v opisu znašel tudi pridevnik ,polvelter-
ska*'.
Med nepotrebne posodobitve bi lahko uvr¬
stil pridevnik jockejski77, saj bi bila glede na
angleško izgovorjavo (»džoki«) pravilna oblika
jockeyjski, podomačena slovenska oblika pa je
tako ali tako džokejski. To pomeni, da naši
izgovorjavi in novim pravopisnim pravilom
prilagojenega hibrida jockejski ne bomo več
85
Simon Lenarčič Mostovi xxxvi, št. i, 2002, 83-104
dolgo uporabljali (če sploh), zato bi ga pravo¬
pisa lahko mirne duše izpustili.
Beseda gostiivanjšak*, pravopisna dvojnica
besede gostivanjščak, se po SSKJ pravilno piše
gostiivanjščak (prim. tudi z drugimi vzhodno¬
slovenskimi narečnimi izrazi v SSKJ, npr. krm-
Ijenščak, martinščak ipd.).
Nov slovenski sinonim za skunkovo krzno
skunks naj bi bila skunksovina?? (slovenski
splošni leksikoni te besede ne poznajo), toda
po zgledu besed kunovina, soboljevina ipd. bi
pričakoval slovensko besedo, ki bi bila izpelja¬
na iz imena živali (torej skunkovina), ne pa iz
tuje množinske oblike, ki je (pri nas) postala
eno od poimenovanj za krzno.
Za konec seznama napak v zapisu geselskih
besed lahko omenim še dve pravopisni vele¬
mojstrovim, namreč besedi jing* in jing*-
-jang, tako rekoč najosnovnejša pojma kitajske
filozofije, ki se pravilno pišeta jin in jin-jang.
Ib) Napake v opisih
V SP so se znašli tudi napačni opisi in sino¬
nimi.
Prudencij naj bi bil srednjeveški* pesnik, v
resnici pa je bil (pozno)antični, saj je umrl ce¬
lih 66 let pred koncem antike.
Pojma antika in srednji vek sta pomešana
tudi pri iztočnici Creina, ki je v SP opisana kot
,antični* Kranj'. Antično ime za Kranj je
namreč Carnium, ime Creina pa se je pojavilo
šele v 11. stoletju, polnih šest stoletij po koncu
antične dobe.
Slap Peričnik, eno najbolj obiskanih sloven¬
skih naravnih znamenitosti, bi zaman iskali ,v
Logarski* dolini', kamor so ga locirali pravopi¬
sa, saj vsaj za zdaj še šumi v dolini Vrat.
Genezaret naj bi bilo ,staro palestinsko me¬
sto*', v resnici pa je to svetopisemska pokra¬
jina ob Galilejskem oziroma Genezareškem je¬
zeru (prim. mdr. LCZ in VSL).
Tavrida je po SP .antični grški otok*', v res¬
nici pa so stari Grki tako poimenovali polotok
Krim ob Črnem morju.
Delhi naj bi bil sinonim* za New Delhi, kar
ne drži. Delhi je večmilijonsko indijsko mesto,
imenovano tudi Old Delhi, New Delhi pa je
novejše mesto, zraščeno z Delhijem. In kar je
pri vsem tem bistveno: glavno mesto Indije je
le New Delhi.
Pugvvash naj bi bilo .kanadsko mesto*', v
resnici pa je to kanadska vas, kjer je imel pose¬
stvo prireditelj prve pugwaške konference
(prim. mdr. EB).
Karantanija naj bi bila .najstarejša* politič¬
na tvorba* na slovenskem ozemlju'. Ta opis je
lep primer, kako se slovenski zgodovinarji (in
očitno tudi pravopisci) na vse kriplje trudijo iz¬
brisati vsakršno sled slovenstva z imena prve
slovenske države Karantanije (država, v kateri
se je govorilo in ustoličevalo po slovensko, je
lahko le slovenska!). Pri tem pa so besede v
opisu obrnili tako, da so zapisali neresnico,
kajti na slovenskem ozemlju je bilo že pred
Karantanijo, kar lepo število .političnih tvorb'
(kraljestvo Norik, rimska provinca Norik, rim¬
ska provinca Panonija). Toda zanikanje slo¬
venstva Karantanije očitno ni dovolj, zato v SP
(in še kje) ni imenovana kneževina ali država,
ampak .politična tvorba'.
Kopt naj bi bil le .pripadnik starih* Egipča¬
nov krščanske vere', v resnici pa so Kopti predv¬
sem današnji Egipčani krščanske vere oziroma
potomci starih Egipčanov krščanske vere.
Današnja egiptovska mesta so v SP opisana
kot .egiptovska mesta', staroveška (npr. Sais)
pa kot .egipčanska* mesta', čeprav niso nič
bolj egipčanska od prvih. Po SSKJ se namreč
pridevnik egipčanski nanaša na Egipčane (tj.
na njihovo religijo, kulturo itd.), egiptovski pa
na Egipt (tj. na mesta, piramide itd.), zato bi bil
pravilnejši opis za mesta v starem Egiptu ,sta-
roveško egiptovsko mesto'.
Tass ni .ruska* tiskovna agencija', pač pa
tiskovna agencija nekdanje Sovjetske zveze.
Današnja ruska tiskovna agencija je Itar-Tass.
Tatar naj bi bil .pripadnik mongolskega*
ljudstva'. Toda današnji Tatari v Rusiji so
turško ljudstvo, skupina mongolskih ljudstev
pa so bili prvotni Tatari iz 13. stoletja, katerih
ime je prešlo na današnje turško govoreče
Tatare (prim. VSL, LCZ, EB). Definicija je torej
nepopolna in zavajajoča.
Beseda agio ni italijanska, ampak francoska
italijanskega izvora, zato izgovor ,adžo*' ni
pravilen. Francoska beseda agio se namreč
izgovarja ,ažjo', italijanska ustreznica, ki se iz-
86
Mostovi 2002 Čeri v slovenskem pravopisnem morju
govarja ,adžo', pa je aggio. Ista napaka se je
zapisala tudi sestavljalcem VSL, pravilna izgo¬
vorjava in zapis pa sta navedena v DZS-jevih
dvojezičnih slovarjih.
Benfica naj bi bila ,španski* športni klub', v
resnici pa je portugalski oziroma lizbonski.
Beseda erot je opisana kot ,spremljevalec
boga Erosa”', v resnici pa so eroti predvsem
spremljevalci boginje Afrodite oziroma pri
Rimljanih Venere (amoreti, amorji). Tako piše
mdr. v opisu gesel Eros ali amorji v VSL in
Slovarju grške in rimske mitologije MK. Le v za¬
starelem ST'68 sem našel trditev, da so izključ¬
no Erosovi spremljevalci.
Čeprav je v SP uvrščena iztočnica varnost-
noobveščevalna služba, je v opisih pomensko
povezanih gesel (npr. VOS, vosovec) ostala sta¬
ra, po novem nepravilna(?) oblika varno-
stno-??obveščevalna služba.
lc) (Tipkarske) napake v Pravilih
(Tipkarske) napake niso le v slovarskem delu
SP, nekaj jih je tudi v Pravilih, npr. Angoule-
ne* namestoAngouleme na strani 224, Vogel-
veide* namesto Vogelvveide na strani 223 in
Inoni* namesto Inonii na strani 183.
2) Zastarela in zastarevajoča imena, opisi in pojmi
V SP je objavljenih več zastarelih podatkov in
zastarelih ali zastarevajočih (zemljepisnih) la¬
stnih imen, kar v dobi računalniškega urejanja
besedil in digitalnih, vsakomur dostopnih en¬
ciklopedij ni ravno pohvalno.
Tako naj bi bilo glavno* mesto Kazahstana
še kar naprej Alma-Ata, čeprav je bila prestolni¬
ca že leta 1997 uradno preseljena v tedanjo Ak-
molo, današnjo Astano (prim. mdr. EB). Posle¬
dično je Astana eno redkih pomembnejših
glavnih mest, ki v SP ni uvrščeno in nima izve¬
denih poimenovanj za prebivalce.
Romunsko mesto Cluj* se že od leta 1970
imenuje Cluj-Napoca, SP pa navaja le staro ime,
ki je danes le še ime okrožja (prim. mdr. EB).
Kinšasa naj bi še vedno bila ,glavno mesto
Zaira*', čeprav se je država že leta 1997 preime¬
novala v DR Kongo.
V SP ni imena Zgornja Avstrija, ki je dan¬
danes precej bolj uporabljano od starejšega
poimenovanja Gornja Avstrija. Poznajo ga
namreč tako sodobni slovenski atlasi kot lek¬
sikoni. Manjkanje Zgornje Avstrije je toliko bolj
presenetljivo, ker SP pozna dvojnici Spodnja/
Dolnja Avstrija in celo Spodnje Avstrijsko (kje
so se izgubila imena Zgomje/Gomje/Dolnje
Avstrijsko, pa raje ne ugibam).
Po nenavadnem ključu se je v SP znašlo in bilo
temeljito obdelano zemljepisno ime Britanski
Honduras, ki je že dolgo povsem iz rabe. Po dru¬
gi strani pa v SP ni imen nekaterih mladih in
manj mladih (pol)samostojnih držav (npr. Tuva-
lu, Kiribati, Vzhodni Timor, Aruba), ki bodo v
prihodnjih letih zagotovo pogosteje omenjane
kot blagopokojni Britanski Honduras.
Lw je star, prvotni simbol za kemijski ele¬
ment lavrencij. Današnji simbol (v rabi je že
več desetletij!) je Lr (prim. mdr. EB in VSL).
V SP je uvrščena beseda adukcija” (navaja jo
tudi več desetletij star ST'68). Toda v Pravopi-
su(!) medicinskih izrazov je bila leta 1996 pre¬
dpisana pisava addukcija, podobna beseda ad-
duktor pa je uvrščena tudi v približno enako
aktualna VSL in Družinsko zdravstveno enciklo¬
pedijo DZS. Domnevam, da so se medicinski
strokovnjaki odločili za pisavo z dvema ,d'
zato, ker je beseda addukcija (latinsko ad + duc-
tio) protipomenka besede abdukcija (latinsko
ab + ductio), različico adukcija pa bi se lahko
razumelo tudi kot tvorjenko z latinsko pred¬
pono ,a-', ki ima (praviloma) povsem drug
pomen od predpone ,ad-'. Če so sestavljalci SP
ugotovili, da pisava z dvema ,d' kljub temu ni
dopustna, bi to morali navesti, saj bi le tako
razblinili vse dvome, ki se porajajo ob dejstvu,
da je v SP uvrščena starejša različica zapisa, no¬
vejša pa ne.
Zastarela imena se najdejo tudi med sloven¬
skimi zemljepisnimi imeni. Tako sta v SP
uvrščena Jošt nad Kranjem* in Šentjur pri
87
Simon Lenarčič Mostovi xxxvi, št. i, 2002, 83-104
Celju*, ki se že od leta 1990 imenujeta Sveti
Jošt nad Kranjem in Šentjur. Tudi Šivče* je
nekdanje zemljepisno ime, saj je bilo kraju s
tem imenom leta 1991 vrnjeno staro ime Sveta
Trojica. Zemljepisno ime Sveta Trojica sicer je
v SP, a z njim ni mišljen pravkar omenjeni kraj,
ampak kraj, ki se uradno imenuje Sveta Tro¬
jica v Slovenskih goricah, celo ime pa bi so¬
dilo tudi v SP.
Brez pojasnila, da gre za staro krajevno ime,
je v SP uvrščeno tudi ime Dvori nad Izolo*
(danes Korte). Kraja Štomaž* prav tako ni mo¬
goče najti na nobenem sodobnem zemljevidu.
Leta 1987 se je namreč preimenoval v Stomaž,
iz tega imena izpeljano prebivalsko ime pa ni
Štomažan*, ampak Stomaženc (prim. Krajev¬
ni leksikon Slovenije DZS, 1995), knjižno ver¬
jetno tudi Štomažan.
3) Nedosleden izbor in obravnava iztočnic
3a) Manjkajoče besede
in nepopolni tematski sklopi
Pri izboru iztočnic za SP je bila spregledana
(ali ukinjena?) marsikatera vsakdanja beseda.
Če se omejim zgolj na področje glasbe, so to
npr. besede pop (v SP je le pop glasba), etno in
etno glasba (primerljivi besedi v SP sta tehno
in tehno glasba) ter basbaritonist. In to kljub
temu, da je beseda pop samostojno geslo v
obeh slovenskih splošnih leksikonih, skupaj z
besedo etno pa je (skoraj) vsak dan natisnjena
tudi na straneh s sporedom kulturnih priredi¬
tev v enem od dnevnih časopisov. Basbaritoni-
stov je v LCZ in VSL kar nekaj, potreba po pra¬
vopisno normirani pisavi pa se vidi v tem, da je
v opisih najmanj dvakrat uporabljen zapis
bas-baritonist*.Pravopiscem je v Slovar uspe¬
lo uvrstiti kar triindvajset od šestindvajsetih
tonovskih načinov (manjkajo As-dur, B-dur in
es-mol\ manjka tudi ton eis). Ker ne ver¬
jamem, da je ravno za ta pičla tri (oziroma šti¬
ri) gesla zmanjkalo prostora, je veliko bolj ve¬
rjetna domneva, da je bil njihov izbor bolj ali
manj naključen (če bi bilo v SP uvrščenih le
nekaj tonovskih načinov, bi razumel, da je to
rezultat uredniške politike »vsakega nekaj«),
bojim se pa, da so bila naključno izbrana tudi
premnoga druga gesla.
V precej številni družbi jezikov se je znašla
eksotična anamitščina, katere pomena SP ne
razloži, ne pa tudi kurdščina in tajščina, če
omenim le dva od manjkajočih pomemb¬
nejših jezikov. Uvrstitev anamitščine v SP je
sporna predvsem zato, ker tega, kdo in kje go¬
vori anamitščino (če jo sploh še kdo), v sodob¬
nih virih ni mogoče izvedeti. V splošnih lek¬
sikonih namreč te besede ni, o Anamitih pa je
mogoče izvedeti le, da je to ali staro ime za
Vietnamce ali pa nekdanje ljudstvo v Indokini.
Ne glede na to, ali je anamitščina staro ime za
vietnamščino ali jezik nekdanjih Anamitov, gre
za danes povsem neznan in nepomemben
pojem, to pa je razlog, ki narekuje ali izločitev
takšnega gesla iz geslovnika ali pa natančnejši
opis. Da bi bilo vse skupaj še bolj absurdno, je
poskrbljeno s tem, da v istem SP, v katerem se je
znašla anamitščina, ni bilo prostora ne za viet¬
namsko pokrajino Anam ne za pokojne Ana-
mite.V slovarskem delu SP ni niti vseh besed,
ki so uporabljene v Spremni besedi (otonem-
Ijanje in iztočničar/-ka) in poglavju Pravila
(npr. poejevstvo).
Prav tako manjkajo nekatere izpeljanke. Pri¬
mer: v SP je uvrščena večina športnikov, ne pa
tudi bejzbolist oziroma baseballist, čeprav je
slednjo obliko poznal že SP'62. Je po novem
ukinjen ali zgolj pozabljen? Sta pa zato v SP
uvrščeni kar dve podomačeni obliki besede
baseball, izgovorno pravilna bejzbol in manj
pravilna bezbol. Slednja je brez oznake, ki bi
rabo izrecno odsvetovala, saj kazalka ,gl.' te
funkcije, kot je razvidno iz naslednjega prime¬
ra, nima.
88
Mostovi 2002 Čeri v slovenskem pravopisnem morju
3b) Različno obravnavane
podobne besede
Precej različne obravnave so bile v SP de¬
ležne besede, nastale s podomačitvijo an¬
gleških besed, ki se začnejo z baby. Medtem ko
je beseda bebisiter obravnavana povsem enako
kot njena dvojnica bejbisitef (pri obeh je nave¬
dena razlaga v celoti), je beseda bebibif, ki jo
pozna SSKJ, v SP nadomeščena z izgovorno
pravilnejšo obliko bejbibif. Toda sodeč po sta¬
tusu besede bebisiter bi si mesto v SP zaslužila
tudi beseda bebibif.
Različno sta obravnavani tudi borzni proti¬
pomenki baisse in hausse. SP nas pri geslu
baisse s kazalko usmerja k podomačeni različi¬
ci besa, besede bosa oziroma njene starejše
različice osa, ki sta podomačeni različici be¬
sede hausse (prim. LCZ in SSKJ), pa ne pozna.
Podobno velja za sorti jabolk ajdared in mut-
su. Prvo ime je podomačeno (iz idared), drugo
pa ne (pričakoval bi podomačitev v mucu).
Za precej zmede so pravopisci poskrbeli na
področju kemije. Spojino amoniak so namreč
preimenovali v amonijak”, a le kot iztočnico,
medtem ko so npr. v opisu gesla amido.. (na
isti strani!) pustili staro (ukinjeno?) obliko
amoniak (,spojina iz amoniaka'). Prizanesli so
tudi iztočnici salmiak, čeprav bistvene razlike
med amoniakom in amoniakovo(l) spojino
salmiakom ni. Da bi bila zmeda popolna in
pravopis manj uporaben, so poskrbeli s Pravili,
kjer so na strani 111 vendarle (oziroma žal) na¬
vedli zgled salmijak”, pri tem pa spet pozabili
na sorodno besedo salmiakovec (naj bi jo po
novem pisali salmijakovec1 ??). Vse kaže na to,
da se pravopisci do zadnjega trenutka niso mo¬
gli zediniti o praviln(ejš)i pisavi imen teh
spojin, posledica pa je nedopustna pravopisna
zmešnjava. Vendar pa do nje sploh ne bi smelo
Priti, saj ni (bilo) z dosedanjim priponskim
obrazilom ,-iak' čisto nič narobe.
Različna so bila pravopisna merila za poime¬
novanje italijanskih umetnostnih obdobij.
Tako SP z opisom ,gl. duečento' odsvetuje(?)
rabo besede duečento, ne pozna pa besed
seičento in činkvečento, podomačenih različic
izvirnih oblik seicento in cinquecento. Da
takšne podomačitve ne bi bile iz trte izvite, do¬
kazuje izraz činkvečentist, ki je naveden med
zgledi za podomačevanje italijanske pisave v
Pravilih, Slovar-pa ga ne pozna.
Čeprav je SP do mnogih morda manj ustrez¬
nih, a splošno uporabljanih dvojnic zelo ma¬
čehovski, so se v njem znašle besede bachtia-
ri* (iz nemških virov prepisano ime perzijske
preproge bahtijari), tsetse* (izvirna pisava
imena muhe cece) in badmington* (res ne
vem, odkod se je vzel ta stvor; v SP je sicer oz¬
načen kot nepravilna beseda, a to ni dovolj oz¬
načen bi moral biti s črno piko!), ki bi že za¬
radi eksotičnosti zapisa lahko mirne duše
manjkale.
Enako moteče (in odvečne) so tudi nekatere
dvojnice antičnih imen, ki se že desetletja ne
uporabljajo več (npr. Teseus??, dvojnica imena
Tezej, ki bi glede na pravila o podomačevanju
grškega ,s' v ,z' lahko bila kvečjemu Tezeus??,
vendar zanjo ni nobene potrebe; podobna na¬
paka se je pravopiscem zapisala tudi v zgledih
za podomačevanje starogrških imen, kjer je na¬
vedeno ime Anhises* namesto Anhizes)). Da
pa pravopisci niti pri tem niso bili dosledni,
kaže dejstvo, da v SP ni več gesla Anteus (sta¬
rejša dvojnica imena Antej), ki je bil tako kot
Teseus objavljen v SP'62.
Pri antičnih imenih je nepoenoteno tudi do¬
dajanje končnic ,-es', ,-os' in ,-us'. Tako sta v SP
na eni strani skupaj imeni Aristofan in Aristo-
fanes, na sosednji pa sameva Arhimed (brez
pričakovane dvojnice Arhimedes, ki jo pozna¬
ta LCZ in SP'62, kar pomeni, da je živa vsaj to¬
liko kot dvojnica Aristofanes).
Ker je SP prebivalski imeni Bakovčar in Bo-
dončar (prekmurski različici knjižnih poi¬
menovanj Bakovčan in Bodončan) priznal za
knjižni dvojnici, bi prebivalska imena s končni¬
co ,-ar' pričakoval tudi pri iztočnicah Beltinci
(Beltinčan in Beltinčar), Ivanjkovci (Ivanj-
kovčan in Ivanjkovčar), Odranci (Odrančan
in Odrančar), Puconci (Pucončan in Pucon-
čar) itd. Razlogov za razlikovanje med tovrst¬
nimi imeni ne vidim, pravopisci pa jih tudi
niso navedli.
89
Simon Lenarčič Mostovi xxxvi , št. i, 2002, 83-104
3c) Vsiljevanje zastarelih ali ne¬
uveljavljenih različic poimeno¬
vanj
V SP je mogoče najti besede, ki so zapisane v
obliki, kakršne ne poznajo niti sodobni le¬
ksikoni niti enciklopedije. Prvi tak primer je
beseda aksolotel* (severnoameriški vodni
pupek), ki jo priročniki, izdani v 90. letih
prejšnjega stoletja (mdr. LCZ, VSL, Družinska
enciklopedija živali DZS in leksikon Živalstvo
CZ), dosledno pišejo brez ,e', torej aksolotl,
čeprav je pisavo aksolotel skušal uvesti že SSKJ
leta 1970. Če pisava brez ,e' res ni primerna, bi
to moralo biti v SP izrecno navedeno, ne pa da
se edini živ zapis meni nič, tebi nič ignorira.
Drug tak primer je ime francoske himne. SP
in SSKJ predpisujeta le starejšo obliko mar-
seljeza, ne poznata pa različice marsejeza, ki je
kot edina pravilna navedena v SP'62 ter v LCZ
in VSL, pa tudi sicer je bolj logična, saj je podo-
mačena po zgledu v SP navedenega pridevnika
marsejski.
Medtem ko mdr. SP'62, SSKJ, ES in LCZ po¬
znajo le ime senžermenska (mirovna) po¬
godba, je novi SP »modernejši«: edino doslej
uporabljano obliko ukinja in predpisuje raz¬
ličico Saintgermainska* pogodba. Toda če je
po SP dopustna podomačitev dahavski proce¬
si, potem tudi s podomačitvijo senžermenska
(ali Senžermenska) pogodba ne bi smelo biti
nič narobe.
Je pa novi pravopis od starega podedoval pri¬
imek Gandi*, ki naj bi bil podomačena oblika
znamenitega indijskega priimka. Toda dejstva
govorijo drugače. Pravila zapovedujejo striktno
ohranjanje indijskega ,dh' pri domačenju in¬
dijskih imen (zgled: Ludhjana namesto
Ludhiana; izjema so verjetno lahko le prastare
podomačitve, npr. Buda, a to v Pravilih ni
omenjeno, čeprav bi moralo biti). Tudi v vseh
slovenskih leksikonih in v biografiji iz leta 1984
je priimek Gandhi pisan s ,h'. Dvojnica Gandi,
navedena v SP'62, torej v štirih desetletjih ob¬
stoja ni prepričala tako rekoč nikogar, pa so ji
avtorji novega SP kljub temu dali prednost pred
edino uveljavljeno obliko. Res neverjetno.
Pravopisci so mimogrede preimenovali tudi
kako pasjo pasmo. Tako o že dolgo uveljavlje¬
nem imenu pekinčan ni več ne duha ne sluha.
Po novem naj bi se temu pritlikavemu hišne¬
mu psu reklo le še pekinžan77, enako kot pre¬
bivalcu Pekinga, torej. Čemu le? Veliko je pri¬
merov, da se za živalsko pasmo uporablja ime,
ki je drugačno od prebivalskega, in tudi v tem
primeru bi lahko brez škode ostalo tako.
3č) Spregledana lastna imena
V SPmanjka prenekatero pogostno oziroma
pomembno lastno ime. Tako SP pozna zem¬
ljepisno ime Karnija, ne pa tudi za naš prostor
precej pomembnega prebivalskega imena Kar-
ni. To bi pravzaprav ne bilo nič usodnega, če bi
ne obstajal resen problem, kako zapisati ime
pripadnika in pripadnice tega ljudstva. Le
domnevam lahko, da sta pravilni obliki Kam
in Karnka, kajti pri iztočnici Liburnija je mo¬
goče najti podobni imeni Liburen* in Libur-
nka, pri čemer pa močno dvomim o pravilno¬
sti pisave Liburen (potemtakem tudi »Karen«),
saj v podobnih primerih - Saturn, koturn,
Holofern - polglasnika ne pišemo. Podobno je
SP razočaral pri iztočnici Ober, pri kateri po¬
grešam žensko obliko. Je to »Oberka« (pri ne¬
prepričljivem zgledu Ogerka* me v dvom
spravlja primerjava z imenoma Mavrka in Li-
burnka, pri katerih je neobstojni ,e' iz moških
ustreznic Maver in Liburen* razumljivo iz¬
puhtel), Obrinja ali Obrka7??
Pri iztočnici Salt Lake City ni imen za prebi-
valca/-ko, ki bi ravno ob minulih zimskih
olimpijskih igrah v tem mestu prišli zelo prav.
Le kdor bo našel kak podoben zgled (npr. Ok-
lahomacityjčan/-ka), bo lahko brez zadrege
skoval imeni Saltlakecityjčan/-ka.
Prebivalska imena manjkajo tudi pri mno¬
gih drugih iztočnicah, npr. Fersko otočje in
Fereri (najverjetneje Ferec in Ferka oziroma
Fererec in Fererka), Savdska Arabija (najverjet¬
neje Savdfijjec in Savdjijjka) itd.
Presenetljiva je zevajoča praznina pri iztočni¬
ci Slonokoščena obala. SP ne razkrije niti imena
za prebivalca (po zgledu Britanskohondu-
ražan bi verjetno lahko uporabili približno
enakovredno ime Slonokoščenoobalec 7) niti
pridevnika (po zgledih sierraleonski in burki-
90
Mostovi 2002 Ceri v slovenskem pravopisnem morju
nafaški bi bil verjetno primeren pridevnik slo-
nokoščenoobalskf7). Takšni težje sestavljivi
pridevniki in imena bi bili v SP še posebej do¬
brodošli, če pa naj bi se namesto Slonokoščeno-
obalec?? pisalo le ,prebivalec Slonokoščene oba¬
le', bi od SP pričakoval tak zgled, ne pa da ne
pove niti tega, ali se pravilno reče ,iz Slono¬
koščene obale' ali ,s Slonokoščene obale'.Po-
grešam tudi zemljepisno ime Kvarner, ki se v
sodobni literaturi sklanja tako Kvarner-ju kot
Kvarner-u* (sklanjatev Kvarner-u*, ki jo je čas
že krepko povozil, je namreč navedena v SP'62).
Pri imenih za prebivalca Izole (Izolčan,
Izoljan) ne bi škodila informacija o pravopi¬
snem statusu poimenovanja Izolan, ki je re¬
den gost na straneh najmanj enega slovenske¬
ga dnevnika.
Ime nekdanje portugalske kolonije Macau
(to je izvirno, portugalsko ime) je v LCZ že dol¬
ga leta podomačeno vMakao, SP pa vseeno na-
vaja le tujo (angleško, nemško ipd.) pisavo Ma¬
cao57, ki jo za slovensko sicer razglaša tudi
Veliki družinski atlas sveta DZS (1992). To je
lep primer pretirane raznolikosti pisanja tujih
lastnih imen v slovenskih leksikonih in atla¬
sih. Problematično pa je predvsem to, da je
pravopis za slovensko določil najmanj primer¬
no, tj. tujo(!) obliko pisave. Primernejši od
pisave Macao bi bili tako dosedanja slovenska
pisava Makao kot izvirna Macau.
4) Nenavadna prebivalska imena
Največ nedoslednosti in slabih rešitev je v
novem SP najti pri prebivalskih imenih.
4a) Spremenjena imena narodov
in ljudstev ter prebivalcev držav
in pokrajin
Prebivalec angleške grofije Kent naj bi po no¬
vem bil Kentovec*, čeprav je bila še leta 1998
edina dopustna oblika poimenovanja Ken-
tčan (prim. Jezik naš vsakdanji GV). Da končni¬
ca ,-ovec' v poimenovanju za prebivalca Kenta
ni najbolj posrečena, je mogoče soditi tudi po
pravopisni razlagi tega priponskega obrazila,
kjer možnost poimenovanja prebivalca sploh
ni omenjena. Tudi morebitno sklicevanje na
končnico ,-ec', ki da pristoji imenom za prebi¬
valce pokrajin, ne zdrži trezne presoje, saj je
izjem s končnico ,-čan' v SP ničkoliko (prim. s
točko 4b).
Poseben primer zmešnjave je ime nekda-
nJ e(!) angleške grofije Yorkshire, ki je v SP na¬
vedena tudi v podomačeni obliki Jorkšir”, pri
čemer je izvirno ime opisano kot,angleška gro¬
fija', podomačeno pa kot,angleška pokrajina'.
Da bi bila mera nesmiselnosti polna, je iz prve¬
ga imena izpeljano prebivalsko ime s končnico
,-ec' (Yorkshirec), iz drugega pa prebivalsko
ime s končnico ,-čan' (Jorkširčan77).
Med narodi je zelo kruta usoda doletela Li-
tvance, saj so bili čez noč zbrisani s pravopisne¬
ga zemljevida. SP namreč priznava le obliko Li¬
tovec, čeprav je ime Litvanec še zelo v rabi in je
kot edino poimenovanje naroda (Litvanci) na¬
vedeno v LCZ, omenjeno pa je tudi v opisu ge¬
sla litvanski v SSKJ. Za tolažbo se je besedi li-
tovščina v SP pridružila litavščina*, čeprav je
to po VSL zastarela oblika.
Prebivalcem obeh Hondurasov je bila fortu-
na precej bolj naklonjena, saj so dobili celo dve
različni poimenovanji. Prebivalec Hondurasa
naj bi odslej bil Hondurašan, prebivalec nek¬
danjega Britanskega Hondurasa pa Britansko-
honduražan77 . Med kovanjem prebivalskih
imen iz zemljepisnih imen, ki se končujejo na
,-as' ali ,-os', je bila bitka med argumenti v prid
ž-ja in š-ja verjetno precej huda, absolutni zma¬
govalec pa je, kljub na prvi pogled neodločene¬
mu izidu, na žalost ,š'. Na žalost zato, ker so
pravopisci spremenili tudi ime Laožan v
Laošan77, čeprav je ime Laožan že povsem uve¬
ljavljeno, kar dokazujejo mdr. samostojno ge¬
slo v LCZ in omembe v VSL in Državah sveta
2000 MK. Da bi pravopisci lahko Laožane pu-
91
Simon Lenarčič Mostovi xxxvi, št. i, 2002, 83-104
stili pri miru, dokazuje geslo Tunižan”, ki bi
po pravopisnih pravilih(?) moralo biti Tu-
ttišan, saj se ,s' v imenu Tunis izgovarja enako
kot ,s' v imenu Vis (prebivalec tega otoka je
Višan). Pri tem pa je treba opozoriti, da ime Tu-
nižan vsaj v primerjavi z imenom Laožan ni
uveljavljeno, zato bi ga pravopisci lahko brez
škode napisali pravilno.
Nenavadna je tudi razlika med poimeno¬
vanjema za prebivalca indijske države Utar Pra-
deš (Utarpradešanec*) in Bangladeša (Bangla-
deševec*). Obe zemljepisni imeni se končata z
istopomenskima končnicama ,-pradeš' in
,-deš', ki sta hindijska izraza za deželo, zato bi
obakrat pričakoval enak princip tvorjenja pre-
bivalskega imena (tako kot so npr. vsi prebival¬
ci »-burgov« »-buržani«), ne pa dveh povsem
različnih. Sicer pa je ime Bangladeševec videti
in slišati tako, kot da bi šlo za mitološko bitje,
ki je rodilo Bangladeš, saj smo Slovenci tudi
grm, ki rodi liste, iz katerih si npr. Bangla¬
dešem kuha čaj, poimenovali s priponskim
obrazilom ,-evec' (čajevec). V primeru Utarpra-
dešanca pa ne vidim razloga za podaljševanje s
priponskim obrazilom ,-ec', saj je npr. prebiva¬
lec Marakeša v Maroku Marakešan (in ne »Ma-
rakešanec«), prebivalec somalske prestolnice
Mogadiš paMogadišan (in ne »Mogadišanec«).
Da bi bili obliki Bangladešan in Utarpradešan
primernejši, je mogoče sklepati tudi po pridev¬
nikih bangladeški in utarpradeški.
Nelogična se mi zdi prepoved rabe pridev¬
nika anglosaksonski (dovoljen je le pridevnik
anglosaški), kajti če se sme uporabljati pridev¬
nik saksonski, potem tudi s pridevnikom an¬
glosaksonski ne more biti nič narobe (njegova
sporna komponenta je namreč taisti pridevnik
saksonski).
Pravopisci so v za prebivalca Etiopije doslej
edino uveljavljeno ime Etiopec (prim. mdr.
SP'62 in VSL) vrinili črki ,i' in ,j' in ga spreme¬
nil v Etiopijec* (toda pridevnik je še naprej le
etiopski!), v zameno pa so poimenovanju za
prebivalca sosednjega Džibutija ti črki odvzeli,
tako da je nastalo ime Džibutčan* (pridevnik
džibutski*). Glede na to, da je bil dosedaj v
rabi pridevnik džibutijski (mdr. v Države sveta
2000) in da bi bilo ime Džibutijec čisto spo¬
dobno (zgledi iz SP: Malavijec, Maldivijec,
Tahitijec), ne vidim razloga za pisavo Džibut¬
čan. Če pa razlog obstaja, bi ga bilo treba na¬
vesti v opombi, še posebej zato, ker so imena za
prebivalce držav s priponskim obrazilom ,-čan'
v SP prej izjema kot pravilo.
Ime za pripadnika ljudstvaHavsa je v SP po-
domačeno v Havs??, množinska oblika imena
ljudstva v Havsi, kolektivno poimenovanje v
imenovalniku ednine (Havsa) pa sploh ni na¬
vedeno (pri npr. ljudstvu Otava je). Toda nova
podomačitev Havs je v popolnem nasprotju s
podomačitvijo Šerpa za pripadnika ljudstva
Šerpa (v množini Šerpi), razlogi zanjo pa v SP
niso pojasnjeni. SP prav tako ne odgovori na
druga vprašanja, ki se porajajo ob primerjavi
imen Havs, Šerpa in Otava. Zakaj naj bi se sme¬
lo reči,ljudstvo Otava', ne pa tudi,ljudstvo Ha¬
vsa' in ,ljudstvo Šerpa'? Ali zgled Havs (name¬
sto Havsa) pomeni, da pripadnik npr. afriškega
ljudstva Dinka ni več Dinka, ampak »Dink“?
Kaj pa Šerpa? Je to (edina) izjema, pri kateri se
v imenu pripadnika ljudstva ohrani končnica
,-a' (oziroma katerikoli drug samoglasnik), ali
pa so izjeme nove podomačitve tipa Otavec
(namesto Otava) in stare podomačitve tipa Ink
(namesto Inka)? Kako torej podomačujemo
imena pripadnikov ljudstev Ajmara, Čibča, Nu-
tka, Ganda, Nama, Azande, Fulbe, Puelče, Ma-
puče, Ašanti, Herero, Navaho, Pueblo itd.? Od¬
govore na ta in druga vprašanja bi lahko dala le
jasna navodila in premišljeni zgledi za
tvorjenje imen ljudstev, ki jih v Pravilih ni. A so
nujno potrebna, saj so imena (manj znanih)
ljudstev v vsaki slovenski knjigi ali leksikonu
zapisana drugače (tako npr. pravopisnima ime¬
noma Kečujci in Kečua delajo družbo različice
Kečva in Kečvanci - v VSL - inKečuji - v LCZ)•
Pravopisci so spremenili tudi večino prebi-
valskih imen, tvorjenih z nekončno pripono
,-an'. Tako naj bi bilo po novem namesto Pe~
ruanec prav Perujec, namesto Samoanec Sa-
mojec (in to kljub temu, da je v Pravilih na stra¬
ni 117 naveden »zastarel« zgled Samoanec!)/
namesto Goanec Gojevec in namesto Tonga'
nec Tongovec. V spomin na stare čase pa \ e
ostalo nespremenjeno ime Papuanec, razlogi
za to pa seveda niso pojasnjeni.
92
Mostovi 2002 Čeri v slovenskem pravopisnem morju
Dodatni komentar
Vsekakor je upravičenost spreminjanja poi¬
menovanj, ki so bila še včeraj v splošni rabi,
zelo vprašljiva. Če ne zaradi drugega, zato, ker
je v pravopisnih Pravilih in celo v Slovarju nave¬
denih kar nekaj zgledov (npr. Arležan), po kate¬
rih naj se že uveljavljene podomačitve ne bi
spreminjale niti, kadar so v nasprotju s sodob¬
no pravopisno logiko. In za imena Etiopec, Pe-
ruanec, Samoanec ipd. zagotovo velja, da so po¬
vsem uveljavljena in da niso tako zelo napačna,
da bi ne mogla vsaj soobstajati skupaj z novimi
podomačitvami. Ali so vse nove podomačitve
res nujno potrebne, je pa drugo vprašanje.
4b) Nepojasnjena različna usoda
enakih končnic
Med nenavadna prebivalska imena lahko
uvrstim tudi imeni Fairbanščan* in Sus-
sekščan*. Prvo je izpeljano iz imena aljaškega
mesta Fairbanks, drugo pa iz imena nekdanje
angleške grofije Sussex (mimogrede, namesto
opisa ,angleška grofija' bi v SP moralo pisati
.nekdanja angleška grofija' oziroma ,ime dveh
angleških grofij', saj je grofija Sussex z deli¬
tvijo na West in East Sussex prenehala obstaja¬
ti). Obe imeni imata končnico, ki je v izgo¬
vorjavi in pisavi zelo podobna končnici v
imenu severnoameriških mest Phoenix in Ha-
lifax, katerih moški prebivalski imeni sta po SP
fhoenbcčan in Halifaxčan. Po analogiji (in
predvsem glede na izgovor) bi torej bilo pravil-
nejše ime za prebivalca Fairbanksa Fair¬
banksčari (potrjuje ga tudi zgled Hastingščan
za prebivalca angleškega Hastingsa), za prebi¬
valca Sussexa pa Sussexčan. Pri imenu Sussex
je videti napačen tudi pridevnik sussekški* -
P° zgledu pridevnikov phoeniški, halifaški in
fairbanški bi namreč pričakoval pisavo brez
.k', torej susseški. Če pa se v vseh teh imenih
vendarle skriva kaka logika, bi bilo zelo lepo,
če bi jo pravopisci razodeli v kakšni opombi.
Podobno velja za prebivalska imena, izpelja-
na iz imen mest s končnico ,-land'. Le zakaj naj
bi pisali Portlandec77 in Oaklandčan namesto
P°rtlandčan in Oaklandčan? Iz prebivalskih
■men v SP je namreč mogoče razbrati težnjo, da
bi imena prebivalcev mest in otokov tvorili s
priponskim obrazilom ,-čan'/,-čanka', imena
prebivalcev pokrajin in držav pa s priponskim
obrazilom ,-ec'/,-ka' (npr. Oregonec, VViscon-
sinec). Pri tem pa pravopisci niso bili dosled¬
ni, saj so tudi v nekaterih primerih, ko to ni
neizogibno, uporabili drugačno priponsko
obrazilo od pričakovanega (npr. že omenjeni
Portlandec, pa Michigančan77 namesto Michi-
ganec, Mainčan77 namesto Mainec itd.).
Takšne nedoslednosti so pogoste tudi pri ime¬
nih z drugih jezikovnih področij (npr. Pie¬
montčan77 v primerjavi z Vermontec, pa Ma-
grebčan77, Beninčan77 itd.).
Še bolj presenetljivo je prebivalsko ime Pat-
moščan*, saj je to edini primer, da je iz imena
grškega otoka s končnico ,-os' nastalo prebival¬
sko ime s končnico ,-ščan' (v SP so sicer le pre¬
bivalska imena s končnico ,-šan', npr. Sa-
mošan, Naksošan, Lezbošan, Hiošan ipd.).
Nepojasnjene so tudi razlike med prebival-
skimi imeni, ki so izpeljana iz imen mest s
končnicama ,-as' in ,-es'. Nekatera so dobila
končnico ,-ščan' (npr. Kaunaščan, Madraščan
in Veleščan, z angleškega govornega področja
Kansaščan, s španskega Caracaščan77, Bueno-
saireščan77), druga pa ,-šan' (npr. Burgašan77, z
angleškega govornega področja Dallašan77, s
španskega Teksašan, Lasvegašan, Laspal-
mašan, Losangelešan, Florešan), pri čemer
jezikovni izvor očitno ni imel nobene vloge. Še
posebej moteče se mi zdijo razlike med podob¬
nimi imeni, npr. Madraščan - Burgašan, Bue-
nosaireščan - Florešan. Smiselno poenotenje
takšnih na novo skovanih imen bi za pravopi-
sce ne smelo biti pretrd oreh. Če bi v SP ne bilo
toliko drugih nedoslednosti, napak in čudnih
rešitev, bi verjel, da obstaja za omenjene razlike
kak tehten razlog, tako pa o tem močno dvo¬
mim. Glede na močno številčno zastopanost
raznih »-ošanov« v SP in SP'62 bi utegnila biti
primerna enotna končnica ,-šan'. Če pa bi se
odločili za razlikovanje imen glede na jezikov¬
ni izvor, bi bila glede na zven posameznih pre¬
bivalskih imen verjetno najboljša takšna
rešitev: pri španskih zemljepisnih imenih s
končnicama ,-as' in ,-es' bi se uvedla enotna
končnica ,-šan', pri nešpanskih pa ,-ščan' (ra¬
zen pri kakem že uveljavljenem imenu). Tako
93
Simon Lenarčič Mostovi xxxvi, št. i, 2002, 83-104
bi v SP imeli poleg španskih prebivalskih imen
Teksašan, Lasvegašan, Laspalmašan, Hondu-
rašan ipd. tudi imeni Caracašan in Buenosai-
rešan, poleg nešpanskih imen Kaunaščan, Ma-
draščan, Kansaščan in Veleščan pa tudi imeni
Dallaščan (čeprav je Dallas v precej španskem
Teksasu, je ime angleško; po podatkih v EB se
imenuje po nekdanjem ameriškem podpredse¬
dniku Dallasu) in Burgaščan.
Podobno je s prebivalskimi imeni Kin-
šaščan”, Lhašan in Mombašan, ki so izpelja¬
na iz imen mest s povsem identično, celo
enako naglašeno končnico ,-asa'. Ne vidim pre¬
pričljivega razloga, da ne bi tudi prebivalcu
Kinšase rekli Kinšašan.
Prebivalec provansalskega mesta Aix-en-Pro-
vence je po SP Aixenprovenšan??, kar je nekaj
takega, kot če bi npr. prebivalcu Laz v Tuhinju
ne rekli Lazovec, ampak »Lazevtuhinjčan«.
Ustreznejše poimenovanje za prebivalca »Aixa
v Provansi« bi bilo Avcčatt, tej rešitvi pa pri¬
trjuje tudi francoska enciklopedija Larousse,
kjer je navedeno prebivalsko ime Aixois. Pri
tem moram opozoriti še na razliko med pre-
bivalskima imenoma Aixenprovenšan in Por-
tauprincečan?? , kjer je končni ,-ce' enkrat
prešel v ,š', enkrat pa ne.
Zanimiva je primerjava francoskih zemljepi¬
snih imen s končnico ,-bourg'. V SP je namreč
mogoče najti prebivalska imena Strasbour-
žan, Luxembouržan, Fribouržan in Cher-
bourgčan”. Če upoštevam, da je končni ,-g' v
vseh štirih primerih neslišen, bi bila pravilna le
pisava s končnico ,-gčan', ker pa nam je pri
imenih za prebivalce »-burgov« vseh vrst bolj
blizu končnica ,-žan', bi bilo najbolj smiselno
v vseh štirih primerih uporabiti to končnico.
Problematično je videti tudi ameriško pre¬
bivalsko ime Pittsburghžan*, saj bi po sicer
spornem zgledu Cherbourgčan pričakoval
končnico ,-čan', torej Pittsburghčan.
Nepojasnjene razlike so tudi med zemljepi¬
snimi imeni s končnico ,-ng'. Tako sta v SP
uvrščeni imeni Norrkopingčan?? in Wyo-
minžan, čeprav naj bi bila po navodilih za iz¬
govorjavo sodeč oba končna ,g' enako slišna.
Da ima skandinavski končni ,g' enak status kot
nemški in angleški, je mogoče sklepati tudi po
imenu Goteboržan, zato je pisava Norrkoping-
čan toliko bolj nelogična.
Silno nenavadno je prebivalsko ime Pjon-
gčan”, ki naj bi bilo sinonim za Pjong-
jangčan. Toda ime mesta Pjongjang se ne
okrajšuje v Pjong, zatorej ni osnove za ime
Pjongčan. Zelo vprašljivo je tudi samo ime
Pjongjangčan, saj ni jasno, v čem se ime sever¬
nokorejske prestolnice Pjongjang razlikuje od
imen kitajskih mest Šenjang, Peking in Hon¬
gkong, da iz njega izpeljano prebivalsko ime ni
Pjongjanžan (po zgledih Šenjanžan, Pe-
kinžan in Hongkonžan).
Pri iztočnici Bamako bi po zgledu prebival-
skega imena Monačan in pridevnika monaški
pričakoval podiztočnici bamaški in Bama-
čan, ne pa bamakovski?? in Bamakovčan'.
Obe iztočnici (Bamako in Monako) namreč
prihajata s francoskega govornega območja in
imata enako naglašeni končnici ,-ako'. Dejstvo
je tudi, da so prebivalska imena s končnico
,-kovčan' tako rekoč rezervirana za izpeljanke
iz zemljepisnih imen s končico ,-kovci' (npr.
Bakovci Bakovčan), zato je uvrščanje prebival¬
cev Bamaka v to skupino imen toliko manj lo¬
gično.
Nenavadnih prebivalskih imen s tem še zda¬
leč ni konec. Med opaznejšimi je ime lili-
noičan*, kar naj bi pomenilo prebivalec Illi¬
noisa v ZDA. To težko izgovorljivo ime je videti
še posebej čudno, če ga primerjam s prebival-
skim imenom Valaisčan, ki ohranja neslišni
končni ,s' (,s' je neslišen tudi v imenu Illino¬
is). Pravopisci bi torej smeli skovati kvečjemu
ime Illinoisčan. Tu pa lahko pravopiscem takoj
zastavim vprašanje, po kakšni logiki se končni
,s' v francoskih zemljepisnih imenih v prebi¬
valskih izpeljankah ohranja ne glede na izgo¬
vor (npr. neslišni ,s' v imenih Nantesčan,
Toursčan, Valaisčan in slišni ,s' v imenu Ren
msčan*)? Glede na to, da se slišni končni ,s' v
tujih imenih spreminja v ,š' (npr. Massachu-
settščan, Nevvorleanščan, Wormščan), bi tudi
v primeru prebivalca Reimsa pričakoval ime
Reitnščan (na to obliko daje misliti tudi pri'
devnik reimški).
Čudno je videti in slišati tudi na novo skova¬
no ime Martiniquečan*. Pričakoval bi namreč
obliko Martiničan, saj obstaja ime otoka Maf'
94
Mostovi 2002 Čeri v slovenskem pravopisnem morju
tinique tudi v podomačeni obliki Martinik
(prim. Veliki družinski atlas sveta DZS, Jezik naš
vsakdanji GV), to pa je že mogoče primerjati z
imenom Mozambik (originalno Mogambi-
que), iz katerega je izpeljano prebivalsko ime
Mozambičan, ne pa »Mozambikčan«.
Problematična sta tudi ime Mauritiusčan*
in pridevnik mauricijski”, saj se ime otoka
Mauritius prav tako podomačuje, in sicer v
Mavricij (prim. VSL, kjer je navedeno tudi pre¬
bivalsko ime Mavricijec, in Jezik naš vsakdanji
GV).
4c) Izvirno poimenovanje enkrat
upoštevano, drugič ne
Opombe s pojasnili bi bile potrebne tudi pri
nekaterih imenih prebivalcev starogrških
krajev. Eno takšnih je Halkidijec, ki označuje
prebivalca grškega polotoka Halkidike. Po zna¬
nem zgledu iz slovenskega prevoda Svetega pi¬
sma, kjer so prebivalci antične Tesalonike (da¬
našnjega Soluna) imenovani Tesaloničani, bi
verjetno vsakdo iz imena Halkidika izpeljal
prebivalsko ime Halkidičan, ne pa Halkidijec.
Očitno je v imenu Halkidijec (pa tudi npr.
Avlijec, prebivalec antične Avlide) upoštevano
izvirno starogrško poimenovanje, na ime Elid-
čan, ki označuje prebivalca (po SP antične, če¬
prav obstaja z istim imenom še dandanes)
grške pokrajine Elide, pa grščina očitno ni
imela tolikšnega vpliva. Brez jasnih navodil in
razlage takšni zgledi laiku ne koristijo kaj dosti.
Vendar pravopisci izvirnih pisav niso vedno
upoštevali. Tako je zanje prebivalec Gdanska
Gdanec*, čeprav bi po podobnih ruskih zgle¬
dih (prebivalec Omska je Omščan, ne pa
»Omec«) pričakoval obliko Gdanščan. In res,
oblika Gdanščan je bila zapisana že v
Poljsko-slovenskem slovarju DZS (1977), njeno
Pravilnost pa potrjuje tudi izvirno poljsko ime
gdanszczanin. Tvorba Gdanec me navdaja z
mislijo, da jo je skoval računalnik, ki se je zgle¬
doval po prebivalskem imenu Danec, ni pa
razumel, da se Danska imenuje po Dancih,
Gdansk pa ne po svojih prebivalcih, ampak
le-ti po Gdansku.
4č) (Ne) spreminjanje
zemljepisnih imen
v prebivalskih imenih
Naravnost neverjetne so razlike med prebi-
valskimi imeni, ki so izpeljana iz imen mest s
končnicami, ki se izgovarjajo kot ,č', ,š' ali ,ž'.
Tako so v SP'01 po eni strani imena Gre-
envvičan, Norvvičan in Palmbeačan, po drugi
pa imena Pugwashan, Mohacsan, Pecsan,
Bydgoszczan in Clujan. Toda madžarsko
dvočrkje ,cs' je povsem primerljivo z angleš¬
kim dvočrkjem ,ch', saj obe zaznamujeta enak
glas. O podobnosti med angleškima končnica¬
ma ,ch' in ,sh' prav tako ni dvoma. Čemu torej
takšne razlike?
Pravopisci so v prebivalskih imenih Bi-
hačan, Bilečan in Pečan srbohrvaški ,č' pustili
nespremenjen, pri tem pa očitno pozabili na
lasten zgled v Pravilih (stran 24), po katerem je
prebivalec Bileče Bilečan (in potemtakem
prebivalec Bihača Bihačan, Peči pa Pečan). Da
bi bila zmeda popolna, je poskrbljeno s pre-
bivalskim imenom Gospičan pri iztočnici
Gospič v slovarskem delu SP. Menim, da ohra¬
njanje mehkega ,č' v prebivalskih imenih ni
nujno, saj bi ga lahko po zgledu izpeljank tipa
nedičevec v vseh prebivalskih imenih mirne
duše podomačili v ,č'.
4d) (Ne)razlikovanje
med pripadnikom naroda/ljudst¬
va in prebivalcem države/dežele
Včasih se s pojavom kake nove države samo
od sebe(!) zgodi, da dobimo poleg poime¬
novanja za pripadnika naroda/ljudstva tudi
posebno poimenovanje za državljana/prebi¬
valca države. Tako sta npr. Tadžik in Tadžiki-
nja že od nekdaj poimenovanji za pripadnika/
-co naroda, Tadžikistanec in Tadžikistanka pa
od začetka 90. let 20. stoletja za državljana/-ko
Tadžikistana. V primeru Tadžikistana in ne¬
katerih drugih srednjeazijskih držav/republik
nam takšno razlikovanje omogoča končnica
,-stan', v večini drugih primerov (npr. In-
95
Simon Lenarčič Mostovi xxxvi, št. i, 2002, 83-104
donezija, Filipini, skoraj vse afriške države) pa
dejstvo, da se večnacionalna država ne ime¬
nuje po nobenem narodu/ljudstvu. Toda teren
(ne)razlikovanja med pripadnikom naroda/
ljudstva in prebivalcem po tem narodu/ljud¬
stvu imenovane države/dežele je zelo spolzek.
Pravopiscem je na njem nekajkrat hudo spodr¬
snilo.
Pri iztočnici Kirgizija SP ne razlikuje med pri¬
padniki naroda in prebivalci države. Prebiva¬
lec* Kirgizije (uradno ime države je Kirgizi¬
stan !) naj bi bil Kirgiz, prebivalka pa
Kirgizijka*. Toda pravilnejši naziv za prebival-
ca/-ko države bi bil Kirgizistanec/-ka, me¬
dtem ko je Kirgiz pripadnik kirgiškega naroda
(pripadnica pa Kirgizinja). Zgled za takšno
rešitev je v samem SP: prebivalka Baškirije ni
»Baškirijka«, ampak Baškirka, prebivalka
Baškortostana (to je uradno ime Baškirije, re¬
publike v Ruski federaciji) pa je Baškorto-
stanka.
Precejšno zmedo so pravopisci ustvarili z
uvajanjem novih prebivalskih imen. Doslej
smo npr. poznali le prebivalska imena Vlah,
Sas, Švab in Flamec ter iz njih izpeljana zem¬
ljepisna imena Vlaška/Vlaško, Saška/Saško,
Švabska/Švabsko in Flamska/Flamsko, v SP
pa sta se zdaj znašli še novi prebivalski imeni
Vlaščan* in Saščan*. V čem le vidijo pravopi¬
sci razliko med temi deželami in njihovimi
prebivalci, da so skovali imeni Vlaščan in
Saščan, prizanesli pa so nam z imenoma
»Flamščan« in »Švabščan«? Doslej smo prebi¬
valcem Vlaške rekli Vlahi (prim. mdr. LCZ),
prebivalcem Saške pa Sasi (čeprav se ime Sasi
nanaša tudi na eno od prvotnih germanskih
plemen), in tako bi brez škode lahko bilo tudi v
prihodnje.
Čudim se tudi temu, da SP uvaja novo prebi-
valsko ime Valonijec*, ne pozna (oziroma ga
ukinja?) pa imena Valonec (prim. mdr. VSL,
LCZ, SP'62). Prav tako ne pozna pridevnika va¬
lonski, ampak le valonijski*. Iz slednjega pač
ni mogoče izpeljati uveljavljenega poime¬
novanja valonščina za valonski jezik oziroma
narečje (mar naj bi se ji po novem reklo »valo-
nijščina«?). Tovrstno »posodabljanje« uveljav¬
ljenega prebivalskega imena je res skrajno čud¬
no, še posebej, če upoštevam, da tudi tujci
pravijo Valoncem »Valonci«, namreč VVallons
(Francozi), Wallonen (Nemci), Walloons (An¬
gleži) itd. Očitno je, da so se pravopisci za poi¬
menovanje Valonijec odločili zato, ker niso
upoštevali dejstva, da so Valonci narod (ozi¬
roma vsaj etnična skupina), Valonija pa njiho¬
va domovina (ravno zaradi razlik med Valonci
in Flamci se je Belgija preoblikovala v federal¬
no državo).
Podobno velja za Moldavce, ki so v SP sku¬
paj z na novo skovanimi Moldavijci združeni
pod iztočnico Moldavija. Sprva sem pomislil,
da bi lahko bil Moldavec pripadnik molda¬
vskega naroda, Moldavijec* pa prebivalec
Moldavije. Toda kmalu sem spoznal, da tako
ne more biti. Pravopiscem se je poimenovanje
Moldavijec najbrž zapisalo iz podobnih razlo¬
gov kot ime Valonijec. Moldavci so namreč Ro¬
munom soroden narod(!) (prim. mdr. LCZ,
Države sveta 2000MK), čigar prastarega imena
se pač ne bi smelo kar mimogrede prilagoditi
imenu države, ki je sami niti ne imenujejo
Moldavija, ampak Moldova (sebe pa, če se ne
motim, Moldovan).
Podobno kot za imeni Moldavijec in Valo¬
nijec velja med drugim tudi za prebivalski ime¬
ni Waleščan* (doslej samo Valižan, prim.
mdr. VSL in Države sveta 2000) in Etiopijec*
(doslej samo Etiopec; prim. s točko 4a).
Kot primer dopustnega (vendar ne nujne¬
ga!) preimenovanja oziroma posodobitve pa
lahko omenim prebivalsko ime Virginijec (na¬
mesto zastarelega poimenovanja Virginec;
prim. SP'62). Virginijci so namreč del ame¬
riške nacije, zato s poimenovanjem Virginijec/
Virginec označujemo izključno prebivalca Vir¬
ginije, ne pa pripadnika kakega posebnega na¬
roda ali nacije (s tega vidika prilagoditev prebi¬
valskega imena imenu države ni moteča).
Valonci, Moldavci, Valižani in Etiopci pa so ali
narod (tj. - po SSKJ skupnost ljudi na določe¬
nem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno,
kulturno in gospodarsko povezani ter imajo
skupno zavest) ali nacija (tj. po SP - državni
narod), zato jih pravopisci ne bi smeli kar tako
preimenovati. Bojim pa se, da utegne kljub
tem pomislekom do prihodnje izdaje pravopi¬
sa dozoreti še kakšno tovrstno presenečenje,
morda celo fantomsko prebivalsko ime »Slove-
nijec« in pridevnik »slovenijski«.
96
Mostovi 2002 Čeri v slovenskem pravopisnem morju
4e) Nenavadna imena pripadnic
ljudstev
Vprašljive so nekatere rešitve pri poimeno¬
vanju pripadnic ljudstev. Pripadnica Inkov naj
bi bila Inka*, kar je nadvse čudno, če upošte¬
vam, da je izvirni naziv za pripadnika(l) Inkov
Inča, inka pa naš podomačen naziv za inko¬
vskega vladarja. Ustreznejša bi bila ženska
oblika Inkinja (po zgledu Grk - Grkinja).
Medtem ko SP'62 za žensko obliko prebival-
skega imena Čerkez navaja Čerkezinja, pozna
novi SP le obliko Čerkezka*, ne da bi pri tem
pojasnil usodo Čerkezinje in čerkeške moške
suknje čerkeške (prim. SSKJ). Če se ta po no¬
vem piše čerkezka, bi bilo ime Čerkezinja to¬
liko ustreznejše.
V nasprotju z imenom Čerkezinja pa so bila
nekaterim drugim ženskim prebivalskim ime¬
nom tradicionalna obrazila ,-ka' bržkone po
nepotrebnem zamenjana z ,-inja' (npr. Heti-
tinja namesto Hetitka, Moabitinja namesto
Moabitka).
Nenavadna je tudi ženska oblika prebival-
skega imena Kurd. Po zgledu imen Turkinja in
Baskinja bi pričakoval obliko Kurdinja, ne pa
Kurdovka*. Kurdovka bi lahko bila kvečjemu
ženska s priimkom Kurd (zgled iz SP: Turko-
vka) ali pa kakšna kurdska jopa oziroma kapa
(kot je baskovska čepica baskovka).
4f) Posodobljena in »posodoblje¬
na« (stara) prebivalska imena
Pravopisci so med sestavljanjem novega SP
na hitro pometli s številnimi starimi prebival-
skimi imeni, kar ni bilo čisto prav. Če drugega
ne/ so takšna imena primerna vsaj za poimeno-
v’anje prebivalcev antičnih mest. Imeni Aten-
£an in Abderčan sta v kontekstu z imenoma
Spartanec in Tebanec slišati preveč moderno.
Zato bi namesto oznake ,starinsko' pri imenu
Atenec bolj ustrezal opis ,prebivalec antičnih
Aten', namesto novega Abderčana pa bi bil pri¬
mernejši dosedanji Abderit. S takšnim pristo¬
pom bi SP lahko ohranil tudi nekatere druge
(starinske, a lepe) oblike prebivalskih imen iz
SP'62, ki si ne zaslužijo pozabe, npr. Asizijec
(lahko bi bilo ime prebivalca antičnega Asizija
oziroma starinsko ime za prebivalca da¬
našnjega Assisija) in Aretinec.
Tudi za imena Hajronejčan??, Herkula-
nejčan”, Heraklejčan”, Palmirčan??, Ostij-
čan?? , Nikejčan” in Saiščan” bi bilo mogoče
brez večjih težav skovati (ali pa poiskati)
različice, ki bi bile za poimenovanje pre¬
bivalcev antičnih krajev precej bolj primerne:
Hajronejec, Herkulanejec, Heraklejec, Palmi-
rec, Ostijec, Nikejec in Saisec. Nekaj takšnih
zgledov je v samem SP, mdr. Akvilejec, Ceza-
rejec in Halikarnasec, nekaj pa v raznih knji¬
gah o antiki, mdr. Palmirec in Kluzijec.
Poglavje zase je prebivalsko ime Napolijec*,
ki naj bi odslej delalo družbo že uveljavljene¬
mu imenu Neapeljčan in imelo prednost pred
starejšim poimenovanjem Napolitanec. Ko¬
mentar o neprimernosti in predvsem ne¬
potrebnosti imena Napolijec verjetno ni po¬
treben.
Nepotrebna je tudi posodobitev imena za
prebivalca nekdanjega Cejlona. SP'62 namreč
pozna ime Cejlonec, novi SP pa predpisuje ime
Cejlončan”. Za zgodovinske potrebe je ime
Cejlonec dovolj dobro, pa tudi v primerjavi s
prav tako otoškima prebivalskima imenoma
Bornejec in Islandec mu nič ne manjka.
Pravopisci so po nepotrebnem »posodobili«
že povsem uveljavljeno prebivalsko ime
Poretiec (v Porenjec*) in pridevnik porenski (v
porenjski*), ki ju pozna SP'62. Dejstvo je, da se
pokrajina Porenje imenuje po Renu, zato je iz
imena te reke izpeljan pridevnik lahko le
po-ren-ski. To trditev lahko podkrepim s pri¬
devnikom podolski, ki je menda izpeljan iz
Porenju zelo podobnega imena Podolje ozi¬
roma besede podolje. Če bi bila pisava po¬
renjski utemeljena, bi pisali tudi »podoljski«,
vendar ne. Od pridevnika porenski do prebi-
valskega imena Porenec pa je le še majhen in
logičen(!) korak. Končnica ,-je' pokrajinskega
imena Porenje torej ne bi smela igrati glavne
vloge v prebivalskoimenskih in pridevniških
izpeljankah, saj je tudi v »porečnih« imenih,
kakršna so Posavje (Posavec), Porabje (Pora-
bec), Podravje (Podravec) in Posarje (Posarec;
zakaj tega imena ni v SPI) ne. Pravopisci bi mo-
97
Simon Lenarčič Mostovi xxxvi, št. i, 2002, 83-104
rali upoštevati specifičnost tovrstnih imen in
pri tvorbi izpeljank dati prednost prvotnemu,
najstarejšemu imenu - torej imenu reke. To
lahko podkrepim še z malce drugačnim prebi-
valskoimenskim zgledom: Goriška se imenuje
po Gorici, zato njen prebivalec ni »Goriščan«,
ampak Goričan.
Podobno vprašljive so tudi besede Poso-
teljčan”, posoteljski”, Obsoteljčan” in obso-
teljski77 , navedene v oglavjih gesel Posotelje in
Obsotelje. Že nekaj desetletij namreč obstaja
obsotelskaproga (prim. ES), še starejši je pride¬
vnik posotelski (prim. SP'62), prav tako ime
Sotelsko in pridevnik sotelski. Glede na te do¬
sedanje pridevniške oblike in v prejšnjem od¬
stavku naštete argumente bi pravilnejši imeni
za prebivalca obsotelske(l) pokrajine bili Obso-
telčan in Posotelčan. Žal ne vem, katero od teh
poimenovanj uporabljajo prebivalci Sotelske-
ga. Če nobenega, potem predlagam pravopi-
scem salomonsko rešitev: ime Sotelčan, v kate¬
rem spornega ,j' niti teoretično ne more biti.
Težave so tudi z drugimi domačimi prebival-
skimi imeni. Tako je prebivalec Ospa po no¬
vem le še Ospčan ali Osapčan*, kaj se je zgodi¬
lo z imenom Osapec, ki ga kot edino ali glavno
poimenovanje navajata tako leksikon Slo¬
venska krajevna imena CZ (1985) kot Krajevni
leksikon Slovenije DZS (1995), pa ni poja¬
snjeno. Da bi trdno ukoreninjeno ime Osapec
v šestih letih povsem zastarele, je preprosto
nemogoče.
Precej sumljivo je tudi ime za prebivalca
Opčin na Tržaškem. Po SP naj bi se pisalo Ope¬
nec*, po knjigi Slovenska krajevna imena v Ita¬
liji (1999) pa se pravilno piše Openc. V prid
slednjemu zapisu govorijo tudi primorska pre-
bivalska imena Biljenc, Komenc, Mirenc in
Šmarenc, navedena v istem SP, ki je Opencu
dodal en ,e'.
4g) Nadaljevanje pravde o kaši
Velik del pod točko 4) naštetih nasilnih spre¬
memb prebivalskih imen in umetno ustvar¬
jenih dilem tipa »al prav se piše ,-čan' ali ,-ec'«
kaže na to, da so si pravopisci zaželeli na¬
daljevanja znamenite črkarske pravde o kaši.
Dejstvo je namreč, da bi po zgledu številnih
slovenskih prebivalskih imen, ki poznajo dvoj¬
nici s končnicama ,-čan'/,-ec' (npr. Trbojčan/
Trbojec, Postojnčan/Postojnec), pravopisci
tudi pri mnogih tujih prebivalskih imenih
lahko dopustili obe varianti (npr. Beninec/Be-
ninčan, Michiganec/Michigančan, KaireclKai¬
rčan, Andorec/Andorčan, Cejlonec/Cej-
lončan ipd.), še posebej, če se obe uporabljata
tudi v praksi (npr. Andorčan v Vsevedniku TZS
in Državah sveta 1993 DZS, starinski Kairec v
SP'62).
Podobno kot za končnici ,-čan' in ,-ec' velja
v nekaterih primerih tudi za končnici ,-ka' in
,-inja'. Le zakaj naj bi pisali samo še Moabitinja
in Kurdovka, če pa dosedanji Moabitka in
Kurdinja najmanj enako lepo (grdo?) zvenita?
Morda se ključ za razumevanje pravopisne
politike skriva v Prešernovem sonetu ...
5) Pomanjkljivi kvalifikatorji in od mrtvih
vstale besede
Nekateri kvalifikatorji, ki v SSK/ niso bili
najbolj posrečeni, so v SP spremenjeni. Tako je
npr. pridevnik knapovski iz nižjepogovorne
ravni jezika vendarle prešel na žargonsko ra¬
ven, ni pa se mu, začuda, pridružil samostal¬
nik knap. Da je ta izraz zelo živ tudi v rudarski
govorici (torej v rudarskem žargonu), se lahko
mdr. prepriča vsak obiskovalec muzeja premo¬
govništva v Velenju.
Med kvalifikatorji v SP je najmanj eden, ki je
bil premalokrat uporabljen, namreč kvalifika¬
tor ,nov.' s pomenom novota, neologizem (p°
SSKJ je to ,beseda ali zveza, ki še ni splošno
uveljavljena', po SP pa Jezikovna prvina, kate-
98
Mostovi 2002 Čeri v slovenskem pravopisnem morju
re novost še čutimo'). Novih, še neuvelja¬
vljenih besed, še posebej novih različic pisav, ki
kar kličejo po oznaki ,nov.' (ali še bolje: neu¬
veljavljeno'), v SP dobesedno mrgoli. Mednje
sodijo npr. mnoga prebivalska imena (prim. s
točko 4), številne po najnovejših pravilih in
»pravilih« podomačene besede, npr. ajkido
(prim. s točko 6) in srf, večina novih zloženk,
npr. bypassoperacija* in lakmuspapir* (prim.
s točko 7), pa tudi kake (morda) ne čisto nove, a
vendarle še neuveljavljene besede in imena,
npr. skunkjsjovina (prim. s točko la) in Ka-
spik.
Nekatere besede, ki so bile v SSKJ označene
za zastarele (tj. povsem iz rabe!), naj bi bile po
novem spet moderne in ustrezne, čeprav so vi¬
deti in slišati grozno. Takšen je pridevnik
efikasen?? (oziroma samostalnik efikasnost”),
ki ga je mogoče najti le še v zastarelem ST'68 in
v »prenovljenem« Slovensko-angleškem slovarju
DZS, ne poznajo pa ga mdr. SP'62, Slovenski eti¬
mološki slovarMK (1997), VSL in LCZ. Po SP je
pridevnik efikasen publicistični izraz brez
kakršnekoli oznake, ki bi odsvetovala ali prepo¬
vedovala njegovo rabo (imamo tujko efekten
ter slovenski ustreznici učinkovit in uspešen).
Takšno oznako ima npr. nedovršnik osporava-
ti (po SSKJ prav tako zastarela beseda), ki ga
(pre)pogosto slišimo iz ust izobražencev in po¬
litikov, a ni v svoji neslovenskosti nič kaj bolj
»efikasen« od omenjenega pridevnika. Vse tri
besede (efikasen efikasnost, osporavati) so
namreč ne glede na praizvor relikti nekdanje
jugoslovanščine, do katere bi morali biti so¬
dobni slovenski pravopisci precej manj usmi¬
ljeni.
Iz podobnih logov je k nam prišla Bogorodi¬
ca", sinonim za Mater božjo, ki mu po SP (in
SSKJ) prav tako nič ne manjka, čeprav je sesta¬
vljen iz srbohrvaške besede, ki je slovenščina
ne pozna (rodica). Da Bogorodica ni slovenska
beseda, je vedel že slavist Maks Pleteršnik, zato
)° je konec 19. stoletja v svojem sloven-
sko-nemškem slovarju označil s kvalifikator¬
jem ,kajk.' (tj. ,kajkavsko'). Vsekakor bi tudi v
sodobnem SP pri imenu Bogorodica pričako¬
val ustrezen kvalifikator, še najmanj škode pa
bi naredila poslovenjena oziroma slovenska
oblika Bogorodnica, objavljena v Pleteršniko-
vem slovarju. A v SP kot zanalašč ni niti sloven¬
ske knjižne besede rodnica, ki jo poznata tako
SSKJ kot SP'62.
Zelo pomanjkljivi so kvalifikatorji besed, ki
izvirajo iz jugoslovanskega vojaškega žargona
(npr. armija??, opasač??, šinjel??), saj to, da gre
za nekdanji(!) vojaški žargon, ni navedeno niti
v SP niti v SSKJ. Pri tem pa je presenetljivo, da
niti SP niti SSKJ ne poznata precej bolj udo¬
mačene besede metek”, ki je podobnega iz¬
vora kot prej omenjene in bi, opremljena z
ustreznim kvalifikatorjem, vsekakor sodila v
šinjelovo in opasačevo »armijsko« družbo.
V času nastajanja SSKJ, torej v dobi jugoslo¬
vanskega »bratstva in enotnosti«, morda res ni
bilo politično primerno ožigosati nepotrebnih
srbohrvatizmov (poleg že omenjenih še npr.
povorka”) z ustreznim kvalifikatorjem, leto
2001 pa pravopiscem tovrstnega alibija ne daje.
Kvalifikatorji, ki bi opozarjali na tuj izvor be¬
sed, bi bili seveda dobrodošli tudi pri (no¬
vejših) izposojenkah iz drugih jezikov, npr. pri
poimenovanjih rib. SP namreč pozna sloven¬
sko ime arbon in hrvaško arbun”, a tega, da je
arbun hrvatizem, ne pove. Še bolj pa bode v
oči, da v SP ni arbonu analognega slovenskega
poimenovanja gavon za ribo gavun” (prim.
mdr. Oxfordova enciklopedija žive narave DZS in
Jadranske ribe iz zbirke Sprehodi v naravo CZ).
Kakšno tovrstno pravopisno napako iz
prejšnjih let pa so sestavljalci SP raje kar za¬
molčali. Tako v njem ni besede f/o, ki je v SSKJ
označena za del našega knjižnega besednega
zaklada (bila naj bi sopomenka za tla). Do izi¬
da SSKJ slovenske besede tlo nisem poznal (ne
poznata je niti SP'62 niti Pleteršnikov slovar),
sem pa navedbi v slovarju verjel in besedo pred
leti celo uvrstil v eno od križank. Po tem, da je
v SP ni, lahko sklepam, da je to eden mnogih
nepotrebnih srbohrvatizmov. Če je to res, bi ga
pravopisci morali uvrstiti v SP (s črno piko in
pojasnilom, seveda) in s tem vsaj za silo po¬
praviti napako sestavljalcev SSKJ.
99
Simon Lenarčič Mostovi xxxvi, št. i, 2002, 83-104
6) Razlike med zgledi v Pravilih in slovarskimi
iztočnicami
Nepojasnjene razlike med zgledi v Pravilih in
zapisom lastnih imen v slovarskem delu SP so v
nekaterih primerih tolikšne, da je videti, kot da
bi Pravila in Slovar nastajala drug mimo druge¬
ga-
Poleg že omenjene besede salmijak sta v Pra¬
vilih na strani 111 omenjena tudi meridijan77
in mesijartizem11 , ki ju Slovar piše še po starem
(meridian in mesianizem), pri čemer še pose¬
bej bode v oči, da je v Slovarju (in SSKJ) na isti
strani kot mesianizem navedena tudi beseda
mesijanist77 (tokrat z ,j'). Omeniti moram še
žalostno dejstvo, da SP ne pozna besede
odrešeništvo, zelo lepe slovenske sopomenke
za mesijanstvo in mesi(j)anizem. Pozoren bra¬
lec jo lahko najde v opisu gesla Mesija v LCZ.
Pravopiscem je precej težav povzročil prii¬
mek Baudelaire. V slovarskem delu so enkrat
zapisali Baidelairov* (ta napaka je ena redkih,
ki jih avtorjem pravopisa ni mogoče preveč
zameriti, saj je očitno, da je nastala nehote pri
tipkanju), od izpeljank iz tega priimka pa
navajajo izraza baudelairjevstvo in baudelai-
rovstvo, medtem ko je v Pravilih (stran 118)
mogoče namesto baudelairovstva najti izraz
baudelairstvo, ki ga Slovar ne pozna.
Pravila poznajo poleg imen zemljan in mar¬
sovec še imeni Zemljan in Marsovec (na stra¬
neh 18 in 12), Slovar pa le prvi dve. Toda glede
na to, da so v Slovarju pari bog in Bog, jud in
Jud ter musliman in Musliman, bi vanj sodila
tudi Zemljan in Marsovec, in sicer kot prebival-
ski imeni v oglavju gesel Zemlja in Mars.
Da je preveč zavzeto preganjanje dvojnic
lahko dvorezen meč, kaže primer besede aids,
kajti v zgledih za podomačevanje angleških be¬
sed je na prvem mestu navedena različica
ajds11, ki je Slovar sploh ne pozna. Če je beseda
aj ds enako ali celo bolj pravilna kot aids, bi
vsekakor sodila tudi v slovarski del SP (z ustrez¬
nim kvalifikatorjem, seveda; prim. s točko 5c),
če pa ni, je niti v Pravilih ne bi bilo treba
omenjati, saj doslej še ni bila kaj dosti v rabi.
V Pravilih ni niti z besedico omenjeno spre¬
minjanje japonskega ,i' (v samoglasniškem
sklopu) v ,j', pa je v slovarski del kljub temu
uvrščena na novo podomačena beseda ajki-
do??. Znan tovrstni primer, podomačen že v
preteklosti, je bonsaj, za sprotno podomače¬
vanje črke ,i' v ,j' pa bi pričakoval ustrezno na¬
vodilo, kajti japonskih imen, ki po zgledu ajki¬
da čakajo na prilagoditev, je kar nekaj (npr.
prebivalsko ime Ainuji, ki ga v SP ni, čeprav je
njegov zapis že doslej povzročal težave v slo¬
venskih leksikonih in specializirani literaturi
so navedene oblike Ainu, Ainujci, Ainoji in
Ajnuji).
Med zgledi za podomačevanje starogrških
imen (stran 175) je navedeno ime Angajos, pri
katerem je grška končnica ,-aios' podomačena
v ,-ajos'. V Slovar pa je kljub temu uvrščena
izvirna starogrška dvojnica Ptolemaios77 (pri
iztočnici Ptolemaj), namesto katere bi pričako¬
val podomačeno dvojnico Ptolemajos (zgled iz
slovarskega dela SP: Alkajos) ali/in latinizira¬
no Ptolemej. Slednje ime je bilo do nedavnega
precej bolj v rabi kot Ptolemaj (prim. mdr. LCZ,
SP’62) in sploh ni napačno, saj je le eno od
mnogih starogrških imen, ki so v slovenščino
prišla (in se udomačila) prek latinskih oblik
(zgled iz SP: Antej), zato se mi njegova ukini¬
tev ne zdi utemeljena.
Določilo o podomačevanju imen vladarskih
rodbin in vladarjev (stran 23) bi moralo pome¬
niti, da se tudi imena Obrenoviči, Nemanjiči
in Karadordeviči podomačujejo v Obrenoviči,
Nemanjiči (prim. LCZ) in Karadžordževiči
(zgled za to so lahko izpeljanke tipa nediče-
vec). Nepodomačeni sta ostali tudi imeni dina¬
stij Tudor in Windsor (podomačili bi ju lahko
v Tudorji in Windsorji; prim. Vsevednik TZS)
ter vladarsko ime Premysl (podomačena
oblika Pšemisl je navedena med zgledi za po¬
domačevanje češke pisave v poglavju Pravila)-
Čeprav se imena rodbin običajno navajajo v
množinski obliki (prim. mdr. zgled v Pravilih
na strani 23), so v Slovarju mnoga navedena le
v ednini (npr. Borghese, Este, Farnese, Gonza-
ga, Hohenzollern) ali pa sploh ne (npr. Guise,
York) - kot da bi pravopisci nelahko (prim-
100
Mostovi 2002 Čeri v slovenskem pravopisnem morju
mdr. gesla Hohenzollern v LCZ, Hohenzoller-
ni v Vsevedniku TZS in Hohenzollerjv 1 v VSL)
tvorjenje množinskih oblik namenoma prepu¬
stili laikom. Ime Farnese pa mora sploh biti
nekaj posebnega, saj je edino izmed tu našte¬
tih opisano kot ,rodbina', medtem ko so ime¬
na Borghese, Este, Gonzaga in Hohenzollern
opisana kot ,član rodbine'.
Med zgledi za pisanje nestičnega vezaja
(stran 48) so kot izjema omenjeni tuji priimki
(konkretno Rimski-Korsakov). Toda v Slovarju
se je kljub temu znašel francoski priimek Jo-
liot -* Curie z nestičnim vezajem, čeprav ga
Francozi (in drugi narodi) pišejo s stičnim ve¬
zajem (Joliot-Curie).
Nenavadno je, da SP v slovarskem delu na¬
vaja izključno star zapis imena perzijskega pe¬
snika Hafeza (Hafis??), čeprav sta v Pravilih
med zgledi za podomačevanje perzijske pisave
navedeni le obliki Hafez in Hafiz, ki ju poz¬
najo tudi vse tuje nenemške enciklopedije. Ime
Hafis namreč izvira še iz Prešernovih časov, na¬
stalo pa je pod nemškim vplivom, saj Nemci
pišejo perzijski glas ,z' s črko ,s'. Boljši od se¬
danje pravopisne nedorečenosti bi bili dve
rešitvi: ali bi pri slovarski iztočnici Hafis nave¬
dli tudi pravilnejšo različico Hafez (oziroma
7) Nepotrebne novotarije
SP ne bi smel biti poligon za jezikoslovne ek¬
sperimente, kakršen je pisanje besed po nem¬
škem »Zusammenschreibung zgledu«. Alpaka-
jopič*, alpakasrebro*, hi-figramofon*(!),
hulahupnogavice*, jafapomaranča*, kanda-
harvez*, kanditbombon*, klinkerploščica*,
panamaslamnik*, poppevec*, rent-a-car-
služba*(!), sisalvrv*, vaterpolotekma* itd. so
na silo tvorjene besede, ki niso primerljive z
uveljavljenimi zloženkami, kakršne so npr. alt¬
saksofon, avtocesta, kilovatura in pedenj-
človek. Slovenščina bi zlahka shajala brez njih.
Čeprav jih pravopisci propagirajo že več kot de¬
set let, se (še) niso prijele, zato nam jih zdaj to¬
liko manj upravičeno vsiljujejo z navedbo na
Prvem mestu, v krepki pisavi, pred doslej upo¬
rabljanimi narazen pisanimi dvojnicami, zdaj
sramežljivo skritimi v oglavju gesel. Da bi bil
Hafiz) ali pa bi v Pravilih dodali zgled Hafis s
pojasnilom, da je to stara podomačitev, ki se je
ne sme spreminjati.
Podobno velja za ime znamenitega egipto¬
vskega mesta Giza, ki je v Pravilih med zgledi
za podomačevanje arabske pisave navedeno v
prečrkovanih oziroma podomačenih oblikah
Gize, Gizeh in Džize, v slovarskem delu pa
kljub temu navedena le starejša različica, ki v
Pravilih sploh ni omenjena.
Na straneh 81 in 82 je kar dvakrat naveden
zgled, da se ime norveškega mesta Bergen
sklanja Bergna, v slovarskem delu pravopisa
pa je kljub temu navedena le sklanjatev Ber¬
gena.
V Pravilih so navedene številne podomači-
tve zemljepisnih imen, ki jih Slovar na žalost
ne pozna, npr. podomačena zemljepisna ime¬
na Bidgošč, Džakovo, Miškolc, Mohač in Sevi¬
tja. Imeni Bidgošč in Mohač sta zanimivi zlasti
zaradi že omenjenih prebivalskih imen Bydgo-
szczan in Mohacsan, ime Sevilja pa bi bilo v
slovarskem delu pravopisa zelo dobrodošlo za¬
radi statusnega izenačenja s podomačenimi
imeni Salamanka, Kordova in Majorka, pa
tudi prebivalsko ime Seviljčan bi zvenelo pre¬
cej bolj domače kot Sevillčan.
drugačen vrstni red mogoč, dokazuje mdr.
iztočnica na svidenje, pri kateri je različica na¬
svidenje navedena šele na drugem mestu (ven¬
dar pa bi bilo ravno v tem primeru lahko - po
zgledu iz SSKJ in glede na splošno rabo - prav
nasprotno).
O nepotrebnosti tovrstnih zloženk pove
veliko že dejstvo, da v SP ni mnogih njihovih
»nebodijihtrebasorodnic« (npr. besed džersigo-
vedo*, džinsjopič*, ekspreskava*, hokej-
tekma*, džeztrobenta*, klimanaprava*, kro-
musnje*, popglasbenik*, soulpevec* itd.), da
so nekatere kandidatke za »skupajpisanje« ven¬
darle pisane samo narazen (npr. call opcija,
snack bar), pa tudi to, da isti SP ignorira oziro¬
ma ukinja povsem vsakdanje skupaj pisane be¬
sede čimbolj, čimdalj, čimprej, čimveč, tem¬
bolj itd., ki so v SSKJ (letnica izida je 1995!) vse
IOI
Simon Lenarčič Mostovi xxxvi, št. i, 2002, 83-104
navedene na prvem mestu, pred narazen pisa¬
no sopomensko besedno zvezo, pozna pa jih
tudi še Enciklopedija slovenskega jezika iz leta
1992.
Da sporne zloženke niso posledica narav¬
nega razvoja jezika, ampak neposrečena aka¬
demska domislica, je mogoče sklepati mdr. iz
dejstva, da je v Pravilih na strani 57 naveden
»piši kot Francozi« zgled avto-moto-društvo*
(kot boljša možnost v primerjavi z avto-moto
društvo), v Slovarju pa »piši kot Nemci« zgled
Avto-motozveza* (kot boljša možnost v prime¬
rjavi z Avto-moto zveza*). Da je zmešnjava gle¬
de pisanja skupaj/narazen/z vezajem popolna,
so poskrbeli avtorji SSKf, ki so poleg besede
avto-moto navedli tudi skupaj pisano različico
avtomoto, katere SP začuda ne pozna (bila bi
namreč zelo uporabna, saj bi z njo lahko nare¬
dili megazloženko »avtomotodruštvo«, ki bi jo
nam še Nemci zavidali). Glede velike začetnice
pri iztočnici Avto-motozveza* pa tole: v SSKJ je
v oglavju gesla avto-moto zgled, ki potrjuje, da
bi v SP lahko z veliko začetnico zapisali le iztoč¬
nico Avto-moto zveza Slovenije, saj je z besed¬
no zvezo avto-moto zveza mogoče poimeno¬
vati tudi kako tuje avtomobilistično združenje.
Potrditev pravilnosti pisave z malo začetnico
(in narazen!) sem našel tudi v samem SP, v opi¬
su gesla AMZ.
Odvečnost večine skupaj pisanih iztočnic je
razvidna tudi iz njihovih opisov, saj so tako sta¬
re kot nove pogosto opisane na način »ševrou-
snje* tudi ševro usnje ,ševrojsko usnje'« ali
»vikendhišica* tudi vikend hišica ,počitniška
hišica'«, pri čemer opisi v ležečem slogu pome¬
nijo, da sta besedni zvezi ševrojsko usnje in
počitniška hišica navadnejši kot njuni skupaj
(in narazen!) pisani sopomenki. Čemu je torej
treba uvajati nove zloženke, če naj bi že name¬
sto njihovih dosedaj znanih narazen pisanih
sopomenk raje uporabljali navadnejše besed¬
ne zveze? Težava je tudi v tem, da je treba za
pravilno(?) razumevanje takih gesel najprej
najti razlago, prvi (najpomembnejši!) vtis pri
listanju SP pa je ravno nasproten: aha, odslej
pišemo vikendhišica, kar pomeni isto kot
počitniška hišica. To bi pravopisci lahko pre¬
prečili tako, da bi po zgledih iz SSKJ besedno
zvezo vikend hišica in nadrejeno sopomensko
besedno zvezo,počitniška hišica' navedli samo
kot primer pod iztočnico vikend.
Tudi za večino zloženk, ki v SP niso opisane z
nadrejeno sopomenko oziroma navadnejšo be¬
sedno zvezo, velja, da bi jih bilo mogoče
nadomestiti s primernejšimi večbesednimi
sopomenkami. Tako je npr. v V5L namesto
SP-jevske zloženke gestaltpsihologija* (te zlo¬
ženke, narejene po vzoru nemške besede Ge-
staltpsychologie, ni mogoče enačiti z zloženka¬
mi tipa parapsihologija!) uvrščena veliko bolj
slovensko zveneča iztočnica gestaltna psiholo¬
gija (tega pojma pravopisci očitno ne poz¬
najo), družbo pa ji delata sorodna pojma
gestaltna terapija in gestaltni krog, ki naj bi
ju po pravopisnem »vzoru« pisali gestalt-
terapija* in gestaltkrog*. Hvala lepa, jaz že
ne.
Skratka, sveže izumljene »skupajpisane« no¬
votarije na eni in ukinjene skupaj pisane »stari¬
ne« na drugi strani so lep primer nepotrebne¬
ga revolucioniranja jezika za vsako ceno, od
katerega je pričakovati več škode kot koristi.
Naloga pravopiscev bi morala biti, da zapi¬
sujejo in po potrebi korigirajo spremembe, ki
se porajajo v jeziku same od sebe, iz nuje, ne pa
da si izmišljajo nekaj povsem novega, nekaj,
česar nihče ne potrebuje. Če ponazorim z
aktualnim primerom: pravopisci bi morali v
Pravilih jasno in glasno povedati, da sta imeni
tipa Bar Mihec in Mihčev bar jezikovno pra¬
vilnejši (in lepši) kot ime tipa Mihec bar*, ne
pa da vse skupaj s kvarnim zgledom kavabar*
(potemtakem tudi Mihecbar*?) še dodatno
zapletajo.
8) Neustrezna zasnova SP
Razporeditev posameznih enot oziroma
poglavij se sestavljalcem SP ni najbolj posreči¬
la. Nepregledni Spremni besedi sledijo Krajšave
in Pravila, v katera so dobesedno skrita najbi¬
stvenejša pojasnila, potrebna za pravilno razu¬
mevanje Slovarja (npr. podrobnejša razlaga po-
102
Mostovi 2002 Čeri v slovenskem pravopisnem morju
mena črne pike, puščice in ležečega tiska pod
naslovom Splošne normativne oznake v slovar¬
skem delu SP na dnu strani 6 in na vrhu strani
7), tem pa razna kazala in šele nato Slovar.
Pravilen oziroma bolj praktičen vrstni red
poglavij v SP bi bil:
a) na levi strani predpapirja seznam vseh po¬
sebnih normativnih oznak in slogov pisav s
točnim pomenom (vsakomur razumljivo razla¬
go), na desni pa razlaga zgradbe gesel, kakršna
je zdaj;
b) kratek, pregleden Uvod s pojasnili, kaj,
zakaj in kako (ne pa kdo in kdaj);
c) Slovar;
d) Pravila (če sploh; prim. s točko 9);
e) Kazala (čisto na koncu, da jih ni treba ve¬
dno znova iskati nekje na sredini knjige).
Nenajboljša je tudi vsebinska zasnova. SP je
namreč večidel videti kot povzetek SSKJ, saj so
skoraj vsi zgledi prepisani iz njega, namesto da
bi se pravopisci potrudili navesti nove, takšne,
ki bi razjasnjevali najpogostejše in najtežje je¬
zikovne dileme (npr. ali se glede vrat reče
,skoznja' ali ,skoznje', ali je pravilno ,tibetan¬
9) Sklep
Novi SP bi bil neprimerno boljši, če bi bile v
njem namesto (nekaterih) revolucionarnih
»posodobitev«, nepotrebnih novotarij in nagla¬
snih dvojnic navedene vse sprejemljive sodob¬
ne pisne dvojnice obravnavanih besed in la¬
stnih imen, nepotrebne izposojenke in
pogosto uporabljane nepravilno podomačene
besede pa dosledno odsvetovane, po možnosti
s kratkimi pojasnili (pri nepotrebnih izposo¬
jenkah bi zadostovala že oznaka jezikovnega
izvora, nesamoumevne spremembe že uvelja¬
vljenih lastnih imen pa bi lahko razložili s kra¬
tkimi opombami v drobnem tisku).
Iz obravnavanih primerov je mogoče sklepa¬
ti, da slovenski pravopisci sploh nimajo celovi¬
tega pregleda nad sodobnim slovenskim bese¬
diščem, še zlasti ne nad zapisovanjem lastnih
imen. Vsaj glede slednjega bi SP po mojem
mnenju smel iziti kvečjemu z naslovom »Po¬
skus slovenskega pravopisa lastnih imen«. Da gre
le za poskus, se vidi tudi po tem, da so premno¬
ski lame' ali ,tibetanski lami' ali oboje ...).
Manjkajo (v Pravilih in/ali Slovarju) tudi števil¬
ni zares težki primeri lastnih imen (npr. ime
mesta Hradec Kralove: se sklanja pri Hradec77
Kralovem - tako V5L v opisu gesla nemška voj¬
na - ali pri Hradcu Kralovem - tako bi sklanjal
jaz - ali pa se ime lahko po potrebi kar prevede
v Kraljevi gradeč77 - tako LCZv opisu gesla pru-
sko-avstrijska vojna?).
Kupec SP, ki že ima SSKJ, je tako, vsaj kar se
zgledov tiče, opeharjen. Bolje bi bilo, če bi bilo
v SP zgledov pol manj, kot pa da jih je toliko
prepisanih iz SSKJ; ne upam si pomisliti, ko¬
liko dodatnih lastnih imen in slovenskih be¬
sed bi lahko uvrstili vanj v tem primeru.
Potrata prostora so tudi preštevilne naglasne
dvojnice (npr. pri geslu Čušperk: Čušperčan,
Čušperčan in Čušperčan). Glede na to, da Slo¬
venci naglase pišemo le izjemoma, bi namreč
naglasi in naglasne dvojnice sodili v PRAVO-
REČNI SLOVAR, ne pa v PRAVOPIS. Po SSKJ je
pravopis ,knjiga s pravili o pisavi, rabi črk in
ločil, pisanju skupaj in narazen, o deljenju'.
Naglaševanje sploh ni omenjeno!
ga pogosto uporabljana, a težko podomačljiva
tuja imena ostala prezrta oziroma le napol ob¬
delana, manjkajo pa tudi jasna navodila za tvor¬
bo vseh vrst prebivalskih imen, saj si samo z ne¬
prepričljivimi zgledi (zlasti tu opisanimi)
človek res ne more pomagati. Predvsem pa si
pravopisci, ki kaj dajo na svoje poslanstvo, v za¬
resnem pravopisu ne bi smeli privoščiti tako
zelo malomarnega prepisovanja besed iz lek¬
sikonov, kot so si ga tokrat. Z množico napak so
namreč zapravili dobršen del avtoritete, ki bi jo
moral imeti pravopis, da bi se pišoči ljudje brez
pomislekov ravnali po njem. SP- ju, takšnemu
kot je, preprosto ni mogoče vsega verjeti, saj ni,
kar se točnosti zapisa (lastnoimenskih) gesel-
skih besed in njihovih opisov tiče, nič boljši od
povprečnega leksikona.
Pa še to: omejen obseg slovarja ne more biti
opravičilo za varčevanje z aktualnimi (lastno-
imenskimi) dvojnicami, zgledi in opombami,
saj bi vse manjkajoče besede in opombe ne
103
Simon Lenarčič Mostovi xxxvi, št. i, 2002, 83-104
vzele toliko prostora, kot so ga Pravila, ki so po¬
stala siamski dvojček slovarskega dela SP kljub
10) Poziv izdajateljema in
Slovenskega pravopisa
Za založnika, ki mu je uspelo prodati celot¬
no supernaklado tiskane izdaje pravopisa, pri¬
prava elektronske verzije ne pomeni tako re¬
koč nikakršnega stroška. To pomeni, da imajo
odgovorni pri SAZU, ZRC SAZU in Založbi
ZRC izjemno priložnost, da pokažejo svojo pro¬
fesionalnost s tem, da se vsem zainteresira-
napovedi izdajatelja, da bo slovarski del izšel
kot samostojna knjiga.
založniku
nim kupcem napak polnega Slovenskega
pravopisa 2001 oddolžijo z brezplačnim pri¬
merkom elektronske verzije popravljene
izdaje, tistim, ki jih elektronska izdaja ne za¬
nima, pa dajo znaten popust pri nakupu
nove tiskane izdaje.
104