Jutulska.
<£Tprayica
PoSfnlna platana v golovinL
Intervencija in kontrola naše ljudske države sta v korist širokim ljudskim množicam, v korist dviganju blagostanja širokih ljudskih množic in predvsem v korist obrambe širokih ljudskih množic pred gospodarskim izkoriščanjem in pred protiljudskimi elementi v naši družbi, Nedvomno bo enotnost prizadevanj države in teženj ljudskih množic važen regulator notranjega razvoja v naši deželi.	Edvard Kardelj.
G 1» & § T I O KOMUNISTIČNE PARTIJE SLOVENIJE
'/.ha ja vsak dan razen ob ponedeljkih ~| Ljubljana, nedelja, 16. decembra 1945 j	Mesečna	naročnina	Din	40.—	|	Cena	Din	2.—
Leto VI. - Št. 203
Osnutek ustave Federativne ljudske republike Jugoslavije je bil objavljen v to svrho, da ljudstvo ta osnutek prouči in da vsi državljani in vse organizacije in ustanove naše države povedo glede naše bodoče ustave svoje mišljenje in stavijo svoje pripombe in predloge.
Ministrstvo za konstituanto nam je naročilo, da zberemo vse tozadevno gradivo.
Zato pozivamo vse in vsakogar, da nam pošlje svoje mišljenje k osnutku ter svoje predloge in želje v pogledu na našo ustavo, da jih moremo sporočiti ministrstvu za konstituanto.
Smrt fašizmu — svobodo narodul
Oddelek za ustavna vprašanja pri predsedstvu NVS.
Diskusija
Iz poročil, ki jih prejemamo, lahko sodimo, da Ijudstoo poosod z velikim razumevanjem načenja diskusijo o predlogu ustave. Razumelo je, da je njeno bistvo o tem, da utrjuje osnovne spremembe o novi državi, da je namreč na oblast prišlo delovno Ijudstoo, da so podana vsa jamstva za zaščito in razvoj političnih, socialnih in gospodarskih pravic delovnih množic.
V Ljubljani so te dni bili masovni sestanki o raznih delih mestne četrti Polje. Na vseh sestankih se je Ijudstoo živahno udejstvovalo o debati. Gre tu predvsem za to, da se Ijudstoo o podrobnostih seznani z načrtom ustave. Največje zanimanje so vzbudila poglavja o ljudski oblasti, o družbeno ekonomski ureditvi in o pravicah in dolžnostih državljanov.
Odbor četrti Moste si je delo organiziral tako, da bo osnutek ustave najprej preučil plenum četrti in se bo študij prenesel na posamezne terenske plenume in aktiviste, ki bodo potem na podrobnih sestankih razpravljali o ustavi. Na Kodeljevem so že bili sestanki po mnogih ulicah. Na terenu Hrušica-Fužine so organizirali študij ustave po posameznih vaseh.
Sestanki se vršijo zlasti živahno po tovarnah. Tako so imele študijske sestanke tovarna za klej, kemična tovarna in tobačna tovarna. V splošni bolnišnici so imeli najprej diskusijo zdravniki, drugi dan pa je bil masovni sestanek vse bolnišnice. Povsod so ljudje pokazali živo zanimanje in so se živahno udejstvovali o diskusiji, poosod so navdušeno, pozdravili osnutek tisiuve
Napake referentov na teh sestankih }p bila, da so osnutek ustave razlagali preveč abstraktno, da niso znali svoje razlage približati množicam, da niso na konkretnih primerih znali ljudstvu približati duha ustave. Ljudstvo povsod kaže pripravljenost za poglobitev d vprašanja ustave in veliko razumevanje za to kampanjo. To oviro pri razlaganju ustave ljudskim množicam bo treba izgladiti in odpraviti.
Med predlogi za izpopolnitev ustave, ki jih je prejelo naše uredništvo, mnogi ne obravnavajo vprašanj, ki po svojem bistvu spadajo v ustavo. Nekateri predlogi se namreč dotikajo drobnih problemov, ki so predmet podrobne zakonodaje. Ustava je temeljni državni zakon, podrobna izdelava posameznih vprašanj n. pr. na področju
industrije, prometa, prehrane itd., pa je predmet posebnih zakonov in uredb, ki so jih ali pa jih še bodo izdelali naši zakonodajni organi.
Dobivamo pa tudi predloge — predvsem od izobražencev, ki želijo, da bi se nekateri členi ustave izpopolnili s preciznejšimi pravnimi določbami, čeprav ustava po svojem duhu te določbe že vsebuje. Za primer navajamo predlog, ki zahteva, naj bi se o ustavo kot poseben člen vnesla tudi tale določba: Med člen 19 in 20 naj bi se ustavil nov člen s sledečim besedilom:
tDenar je o vsej državi enoten. Posameznim federalnim republikam in avtonomnim pokrajinam in oblastem je brez pristanka Federativne ljudske republike zabranjeno tiskanje in izdajanje novčanic.t
V člen 44 pod točko 14 in o člen HO naj bi se po istem predlogu vnesel dostavek, da bi v pristojnost FLRJ spadalo tudi >nadzorovanje pri izdajanju in obtoku denar ja.-Ta predlog ni umesten. V členu 44 so točno našteti osi posli, ki spadajo o pristojnost Federativne ljudske republike, tako je tudi kratko in jasno navedeno, da o njeno pristojnost spadata tudi »denarni in kreditni sistem«. To je povsem zadostno in je odgovornost države glede denarnega in valutnega vprašanja tako dovolj precizirana in ustavno povsem za jamčena.
Na diskusijah o poglavju ustave, ki govori o našem sodstvu, so ljudje na več sestankih postavili vprašanje, ali je dovolj jasno izražena določba, da ljudstvo lahko odpokliče sodnika tudi predčasno, če ne vrši pravilno svojih dolžnosti. Dopolnilni predlogi zahtevajo, da bi ustava bila v tem pogledu jasnejša in bi vsebovala izrecno določbo o odpoklicu izvoljenih sodnikov. Čeprav ustava po svojem duhu to že upošteva, je o predlogu vredno razmišljati, ker poudarja veljavo ljudske oblasti.
Vsi ti predlogi, bili umestni ali neumestni, dokazujejo, da se ljudske množice v diskusiji o ustavi poglabljajo o probleme javne uprave in celotne ljudske oblasti, da prav v tej diskusiji narašča njihova zavest.. Narašča pa tudi njihova sposobnost, da bodo svoje pridobitve razvijale še naprej o smislu zgodovinskih potreb delovnega ljudstva.
S splošno stavko protestira Trst proti ukinitvi ..Primorskega dnevnika”
Ker ni zavezniška vojaška uprava preklicala odloka o ukinitvi »Primorskega dnevnika« je Mestni odbor SIAU za Trst proglasil v Trstu splošno protestno stavko. Stavki so se pridružili Enotni sindikati in Komunistična partija Julijske krajine. Julijski sindikati so odklonili sodelovanje pod pretvezo, da stavka ni gospodarskega značaja, temveč političnega in zato je v lokalnem današnjem časopisju objavila, da njeni člani gredo na delo.
Vse tovarne, ladjedelnice, luke, obrtniki po mestu so stavkali. Tramvajski promet je bil ustavljen. Vse tr-
govine v predmestjih so bile zaprte. V centru pa je bila zaprta ena tretjina trgovin. Ni stavkala železnica in pošta, kjer so v splošnem nameščeni importirani Italijani. Hranilnice in banke so deloma stavkale. V mestu ni prišlo do nobenih incidentov. Policija je navsezgodaj zjutraj krožila po mestu z avtomobili in ojačene so bile policijske patrole. Trgi zelenjave in sadja v centru so bili odprti. Tudi v Miljah so delavci in nameščenci stavkali. Trgovine in uradi so bili zaprti. Iz Tržiča in Gorice nimamo še nobenega poročila.
Tržaški reakcionarji hočejo preprečiti ljudstvu pogreb fašističnih žrtev
Naši sindikati bodo najaktivneje sodelovali v javni razpravi o ustavi
Da bi bila naša ustava res prava slika položaja, ustvarjenega z narodno osvobodilno borbo, in da bi čim popolneje izražala želje in interese najširših ljudskih množic, je ministrstvo za konstituanto pozvalo vse državljane, da v splošni vseljudski diskusiji svobodno iznesejo svoje mišljenje, svoje želje in predloge, tako glede vsebine kakor tudi oblike naše ustave oz. posameznih njenih členov.
Delavski razred, ki je bil prvi v borbi kakor tudi v obnovi porušene domovine in ima v naši novi državi vodilno vlogo, je prvi tudi pri grajenju naše ustave, ki naj bo prava slika naše stvarnosti in izraz volje ljudskih množic. Zato morajo naši delavci in nameščenci, organizirani v sindikatih, najaktivneje sodelovati v javni razpravi o ustavi.
Kot Osvobodilna fronta, AFZ, ZMS in zadruge, tako so tudi Enotne strokovne zveze delavcev in nameščencev Slovenije pred dnevi pozvale vse delavce in nameščence k študiju in razpravljanju o osnutku nove ustave. Okrožnica glavnega odbora sindikatov pravi, da je dolžnost vseh delavcev in nameščencev seznaniti se z novo ustavo, ki je sad zmagovite štiriletne borbe ljudskih množic in mora z načrtnim proučevanjem postati njihova last.
Sindikalne podružnice bodo sedaj posvetile vse svoje delo prav študiju ustave. V malih podružnicah, ki imajo od 15 do 30 članov, bodo študirali skupno, v velikih podružnicah pa se bodo razdelili po oddelkih in krožkih, ki naj imajo od 30 do 50 delavcev in nameščencev. Pri vsakem členu ustave bodo razvili diskusijo, vsak bo imel možnost, da bo povedal svoje pripombe in predloge, katere bo podružnica javila glavnemu odboru ESZDNS in našim časopisom.
Toda ne samo v krožkih, temveč tudi doma bodo naši delavci in nameščenci študirali r. nutek ustave. Tako bodo laže sodelovali v diskusiji v krožku. Seznanili se bodo z vso ustavo, posebno pa bodo predelali poglavje o ljudski oblasti, ki izvira iz ljudstva in pripada ljudstvu, s poglavjem o družbeno-ekonomski ureditvi, ki govori, da so proizvajalna sredstva obče-ljudska imovina, in s V. poglavjem, ki govori o pravicah in dolžnostih državljanov.
Pri svojem študiju pa se bodo delavci in nameščenci obširneje bavili tudi s poglavji, ki govore o vlogi in pravicah naših delavcev in nameščencev v njihovih strokovnih organizacijah. Tako na primer pri členu 15., ki med drugim pravi:	»Pri izvajanju
splošnega gospodarskega načrta in gospodarskega nadzorstva se država opira na sodelovanje strokovnih organizacij delavcev in nameščencev in drugih ljudskih organizacij.«
Člen 18. ščiti ekonomsko slabotne vsakega izrabljanja. Ta člen jamči zasebno lastnino, toda dodaja: »Nihče ne sme uporabljati pravice zasebne lastnine v škodo ljudske skupnosti.« To pa dopolnjuje člen 20., ki govori o ob- j rumbi proti poizkusom izkoriščanja. Ta člen se glasi: »Z gospodarskimi in drugimi ukrepi podpira država delovno ljudstvo, da se druži in organizira za obrambo pred gospodarskim izkoriščanjem. Država Ščiti osebe v najemniškem delovnem odnosu, zagotavlja jim pravico združevanja, omejuje delavnik, določa minimalne mezde (plače), zagotavlja socialno zavarovanje in ščiti pravico do plačanega letnega od-počitka.«
Za naše delnstvo, posebno za delavke im nameščenke je važen tudi čl. 24., ki prava: »Za enako delo imajo ženske
Ni še dolgo tega, odkar so delavci v Trstu pri čiščenju rižarne pri Sv. Soboti zadeli na cementne vreče, napolnjene s pepelom in ostapki človeških kosti. V nekaterih vrečah so našli tudi tobačne škatle, nože, gumbe, zlato zobovje itd. Pri nadaljnjem izkopavanju so odkrili še dva civilna površnika, nekaj jopičev in kose partizanske uniforme. Tudi kladivo za ubijanje živine je ležalo zraven. Pod dimnikom pa je bil kanal, poln človeške masti.
Ljudstvo je pripravilo vse potrebno, da se fašistične žrtve.dostojno pokopljejo. Pogreb bi se moral vršiti v soboto,
8.	decembra. Že ob 9;’ uri zjutraj so 6e zbirali ljudje na trgu Unita in na ulici Via Carducci, kjer je. bil postavljen mrtvaški oder. V prostoru, ki je bil obdan s črnino, je bila na kaiafalku krsta 6 pepelom padlih mučenikov. Na krsta je bil trnjev venec. V ozadju katafalka so visele jugoslovanska, italijanska in tržaška zastava s peterokrako zvezdo. Ob kata-falku so bili zloženi venci sorodnikov in različnih antifašističnih organizacij. Krsto so čuvale članice antifašistične zveze žena. Kot prvi 60 se prišli poklonit žrtvam predstavniki ljudske oblasti. Vse dni je romalo mimo krste na stotine ljudi in dajalo zadnjo čast padlim junakom.
V soboto ob deveti uri zjutraj tik pred pričetkom pogreba so stopili v prostor z mrtvaškim odrom zavezniški policisti. Zavezniška vojaška uprava je objavila odložitev pogreba z izgovorom, da bodo znanstveniki pepel še poprej preiskali. Zavezniške oblasti so izdale ukaz, naj se krsta s pepelom prenese v mrtvaško kapelo glavne bolnice.
Ljudstvo se je ob prihodu policije zelo razburilo. Čutilo ee je užaljeno, da ga motijo takrat, ko hoče spremljati svoje rojake k zadnjemu počitku. Neka žena, ki 6o ji fašisti sežgali moža v krematoriju, je dejala, da je zločin, ako ne pustijo ljudi pri pogrebu na miru. Med kričanjem in prerekanjem je policija nasilno hotela odpeljati avto, na katerega 60 tovariši položili krsto. Z vso hržimo je zavozil v množico policijski avto, se zaletel v žene, jim strgal vence in jih povozil. Končno ee je ljudstvu posrečilo potegniti z avtomobila krsto, nekaj tovarišev si jo je naložilo na ramena in po Via Carducci se je razvil žalni sprevod. Ustavil ee je na dvorišču pred mrtvaško kapelo. Krsto so postavili na tla im v imenu vseh tržaških antifašistov 6e je od žrtev iz rižarne
poslovil tovariš Solieri Ermano. Poudaril je, da je pogreb teh žrtev ponoven dokaz fašističnih zverstev, ki so morili vse one, ki so se borili proti fašizmu. Mislili so, da bodo s tem zatrla željo po svobodi.
Nešteto je žrtev, ki so jih fašisti pobili v Trstu. Dne 3. aprila 1944 so na strelišču na Opčinah pobili prvo večjo skupino antifašističnih borcev — okoli 80 talcev. 23. aprila 1944 so obesili v utici Ghega 51 talcev. Ob obletnici Hitlerjevega napada na Sovjetsko zvezo so v rižarni pri Sv. Soboti usmrtili 40 ljudi, med katerimi sta bili dve noseči ženski. Od tedaj je rižarna požirala vedno nove in nove žrtve. Postala je najstrašnejša mučilnica. Nemci so iz nje naredili veliko moderno morišče. Prostore velikega j>o~ slopja so preuredili v mučilniške celice, podobne malim svinjakom in sezidali veliko krematorno peč z visokim dimnikom. Sem so neprenehoma vlačili ljudi iz vseh koncev Primorske, predvsem ujete partizane. Zadnje mesece so vozili na to morišče tudi civiliste, ki so jih polovili med ofenzivami na partizane.
Žrtve so načrtno morili Najrajši so jih streljati v tilnik ati pa jih ubijali s kladivom. Trupla 60 potem zmetali v ogenj. Na tak način je izginilo v krematoriju na stotine borcev proti fašizmu. Zadnje množične usmrtitve so bile septembra 1944 in januarja ter februarja 1945. Med 6kupino 14 talcev so 22. januarja 1945 ubili tudi tov. Boro Maksima, tajnika tržaškega odbora OF.
Ko so fašisti čutili, da se jim bliža konec, so začeti čistiti sled za svojimi zločini. Tik pred polomom Nemčije so pognali v zrak krematorno peč in dimnik, misleč, da bodo tako za vedno zabrisali sled svojega zverinskega početja.
Primorsko ljudstvo je dalo vse za borbo proti fašizmu. Vsak dan so padale nove žrtve. Tržaška rižarna ni edina mučilnica. kjer so umirali primorski antifašisti.
S tem, da zavezniške oblasti dajejo potuho bivšim fašističnim priganjačem in kričačem, globoko žalijo ponos primorskega ljudstva. Kje so bili ti ljudje takrat, ko je po Primorskem še divjala borba? Gotovo ne na strani tistih, ki so se borili za demokracijo. Zato primorsko ljudstvo nikakor ne more dovoliti, da bi si drugi lastili njegove zmage, ali pa celo spletkariti proti njemu. Cas je, da zavezniška vojaška uprava to uvidi.
★ ★ *
Obupen položaj antifašistov v goriških zaporih
Goriški antifašisti, ki so v zavezniških zaporih v Gorici, večinoma aretirani za časa šovinistično italijanske manifestacije 4. novembra t., 1., so poslali zavezniški vojaški upravi v Gorici dne 5. decembra 1945 sledeče pismo: »Vsi antifašisti v goriškem zaporu vlagamo na zavezniško vojaško upravo v Gorici oster protest zaradi neupravičenih aretacij in obsodb protifašističnih borcev, to je onih tovarišev in tovarišic, ki so se ves čas oborožene borbe proti fašizmu najodločneje borili skupno z ostalimi jugoslovanskimi narodi pod vodstvom maršala Tita in z velikimi zavezniki in ki so si v tej borbi izvojevali pravico do svobode, ljudske oblasti, ljudskih sodišč ter ogromno doprinesli za uničenje fašizma. Fašisti in njihovi pomagači, ki so se borili proti zavezni-
pravico do enakega plačila kot moški. Zenske uživajo enake pravice socialnega zavarovanja. — Država zlasti ščiti koristi matere in otroka s pravico do plačanega dopusta pred porodom in po njem, z ustanavljanjem porodnišnic, dečjih domov in zavetišč.«
Za delovno ljudstvo pa je važen tudi 32. člen: »Vsak državljan mora delati po svojih sposobnostih; kdor oe daje skupnosti, tudi ne more od nje prejemati.«
Poleg osnutku ustave pa bodo naši delavci in nameščenci preštudirali gp-vore tov. Kardelju, članke Moše Pi-jade, poziv ministrstva za konstituanto in uvodnike v naših dnevnikih, s čemer jim bo osnutek ustave še bolj
kom, se prosto sprehajajo po Gorici ter jih ne morejo prijeti obstoječa sodišča, ki jih je postavila zavezniška vojaška uprava. Vsi prizadeti antifašisti v goriškem zaporu zahtevamo, da se vzpostavijo ljudska sodišča, ki so se pokazala najsposobnejša za čiščenje fašizma, kar je tudi v interesu zavezniških narodov. Edino tako se ne bodo mogle več delati take krivice, da se preganjajo antifašisti namesto fašisti.
Nadalje protestiramo zaradi nezaslišanih razmer, ki vladajo v tukajšnjem zaporu in katerim smo izpostavljeni po vsem tem, kar smo že prestali v borbi proti fašizmu. Hrana, ki jo tukaj dobivamo, je absolutno preslaba, malo tople juhe zjutraj, opoldne in zvečer z dvemi ali tremi makaroni ali z nekaj fižoli, seveda brez zabele. Bolniške hrane in bolniške oskrbe ni mogoče dobivati, tako da so bolniki prepuščeni usodi. Primanjkuje ležišč, zato je treba včasih ležati celo na cementu, tudi odej je premalo
jasen in bo možna temeljitejša diskusija.
Toda naši sindikati, naši delavci in nameščenci ne bi izvršili svoje dolžnosti, če bi študirali le zase. Zato bodo člani sindikatov pomagali organizirati študijske krožke po vaseh, trgih in mestnih četrtih in se udeleževali debat na študijskih sestankih organizacij Osvobodilne fronte, AFZ in mladine ter tudi tam iznašali svoje predloge in pripombe.
Vse pripombe k osnutku ustave bodo naši sindikati kakor tudi posamezni delavci in nameščenci pošiljali Glavnemu odboru ESZDNS m našim časopisom. Poleg tega pa bodo v nedeljo dne 23. decembra na sedežih vseh kra-
Tržaški MOS protestira proti ukinitvi »Primorskega dnevnika«
Osvobodilni svet za Trst je poslal Zavezniški vojaški upravi protestno noto zaradi ukinitve »Primorskega dnevnika«, ki se glasi:
»Osvobodilni svet za Trst je prejel številne proteste slovenskega in italijanskega prebivalstva iz mesta in okolice zaradi krivične ukinitve edinega slovenskega dnevnika v Julijski krajini, to je »Primorskega dnevnika«. Ta protidemokratični ukrep proti časopisu, glasniku onega prebivalstva, ki je bilo desetletja oropano celo svojega jezika, ki se je dvignilo v borbi proti nacifašizmu skupno z zavezniki in ki je med to borbo utrpelo najtežje žrtve, je krivičen, in to posebno še zaradi dejstva, ker dnevnik ni storil drugega, kot da je nadaljeval borbo za svobodo besede in tiska, kar mu hočejo preprečiti zavezniki sami. Demokratično prebivalstvo tega mesta, tako slovensko kot italijansko, smatrata ukrep kot kršitev najosnovnejših demokratičnih svoboščin, naperjen v prvi vrsti proti slovenskemu delu prebivalstva.
Osvobodilni svet za Trst se pridružuje omenjenim protestom in zahteva, da Zavezniška vojna uprava takoj prekliče ukrep ukinitve »Primorskega dnevnika« v znak izpolnitve obljube o svoboščinah, dane od zaveznikov t^j pokrajini.«
Francoska novinarka obiskala Istro
Te dni je obiskala Reko sodelavka francoskega časopisa »Ce Soir«. Izjavila je, da je prišla na lastno pobudo, da bi se mogla na licu mesta prepričati in poročati o vprašanju Trsta in Julijske krajine. Naglasila je, da je njena poglavitna naloga, da seznani francosko javnosf z resničnim položajem. Prepotovala je zono A in se seznanila s tamkajšnjim političnim življenjem. V Trstu je navezala stike z našim in italijanskim ljudstvom ter borci iz osvobodilne vojne. Dejala je: »Izkoristila sem priložnost, da na lastne oči vidim in spoznam težnje ljudstva po svobodi, demokraciji, bratstvu in edinstvu. »V zvezi s tem je izjavila, da je prišla do zaključka, da je vzpostavitev ljudske oblasti v zoni A nujno potrebna in edino mogoč način uprave, ki bo mogel povesti ljudstvo iz nereda, ki vlada na tem področju.
V nadaljevanju svoje izjave je francoska novinarka pojasnila, da je odkrila ozadje mnogih reakcionarnih spletk ob tržaškem vprašanju.
Potem, ko je prepotovala Jugoslavijo in je bila navzoča pri proglasitvi republike, je odšla še v zono B, da se tudi na tej strani razmejitvene črte seznani z življenjem. Obiskala je mnoge voditelje ljudskih oblasti in se razgovarjala s polkovnikom Holjev-cem, namestnikom poveljnika Vojaške uprave Jugoslovanske armade v Julijski Krajini. Obiskala je tudi uredništva reških časopisov. Zanimala se je za obnovitvena dela. Izjavila je, da je vse, kar je Videla, naredilo nanjo globok vtis. Poudarila je jasno izražene demokratične težnje jugoslovanske volje, ki uživajo največje razumevanje v vseh demokratičnih krogih v Franciji. V zvezi z uspehi ljudskih oblasti je izjavila: »Zaslugo za vse dosedanje uspehe ima predvsem ljudska oblast, ki se je pokazala zrelo in do-rastlo svojim nalogam tudi v najtežjih časih in ki uživa popolno podporo ljudstva«. Nato je poudarila, da francosko ljudstvo, ,ki se je borilo proti okupatorju za enake vzore, ki so se zanje borili jugoslovanski narodi, z veseljem spremlja vse napredne težnje jugoslovanskih narodov.
in v kolikor se dobe, so zguljene in raztrgane, rjuh pa sploh ni, tako da smo izpostavljeni umazaniji in mrazu. Enako ni mogoče dobiti perila in brisač.
v Zahtevamo, da ukrene zavezniška vojaška uprava vse potrebno, da se stanje v zaporu v pogledu zgoraj omenjenih nedostatkov korenito spremeni.«
jevnih medstrokovnih svetov sklicane konference, na katere bo vsaka podružnica poslala svojega delegata. Tu bodo imeli člani glavnega odbora in zvezni tajniki referate, delegati pa bodo poročali o študiju ustave, o predlogih in pripombah, ki so bili iz-nešeni ob študiju ustave.
S taksnim delom se bodo naši sindikati podrobno poučili o naši ustavi. Obenem pa bodo s sodelovanjem v organizacijah OF, AFZ in ZMS zainteresirali za ustavo in o njej poučili i“di druge ljudi ter s tem častno izvršili svojo vlogo. Z študijem, diskusijo jn predlogi^ bodo naši sindikati potrdili, da je naša ustava — ustava resnične ljudske države.
Ustavodajni odbor Skupščine narodov je soglasno v načelu sprejel načrt ustave
.	\ Pet?k popoldne je ustavodajni od-1 šanjih, potem vidimo, da ta načela zares
Dor Skupščine narodov pod predsedstvom j zagotavljajo vsem narodom blagostanje
podpredsednika ustavodajnega odbora Skupščine narodov Frana Frola nadalje* val z zasedanjem .Nadaljevali so z načelno debato o načrtu ustave. Načelne debate so se udeležili: dr. Pavle Gregorič, Dušan Vasiljevič, Fran Lubej in predsednik ustavodajnega odbora Skupščine narodov Božidar Maslarič.
Za temi govorniki je ustavodajni odbor =kupščine narodov soglasno sprejel predloženi načrt ustave. Govoreč v načelni debati o predloženem načrtu ustave, je dr. Pavle Gregorič rekel med drugim: »Naš hrvatski in srbski narod na Hrvatskem sta prvič prišla do spoznanja, da more le enotno življenje jugoslovanskim narodom zagotoviti uspevanje. To je bilo prvo spoznanje naših narodov, ko so pričeli z bojem. Demokratična načela, ki so bila izdelana tekom narodnoosvobodilnega boja, so bila kasneje določena na drugem zasedanju AVNOJ-a.' V nadaljevanju svojega govora je dr. Pavle Gregorič poudaril, da načrt ustave zadovoljuje težnje in potrebe ogromne večine kmečkega prebivalstva, kakor je to razvidno iz člena 9, nadalje težnje delavstva, kakor je razvidno iz čl. 14, 15 in 20 ter končno tudi vsa ostala demokratična načela, kakor je svoboda vesti, o čemer govori člen 25. »Z ozirom na to,« je rekel dr. Pavle Gregorič, »če pregledamo po točkah vso to ustavo, če pregledamo osnovna načela, ki so v ustavi poudarjena in ki govore o državnih, političnih in družbeno-gospodarskih vpra-
ter popolno demokracijo ogromni večini vseh narodov v Jugoslaviji. Kdo ni zadovoljen z načeli, ki so poudarjena v ustavi? Predvsem z njimi niso zadovoljni veliki zemljiški posestniki, finančni mogotci, del visokega duhovništva, špekulanti in ostali protiljudski elementi, ki nimajo ničesa, skupnega z interesi ljudstva. Mislim, da je treba to ustavo načeloma sprejeti, ker ustvarja tak državni, politični in družbeno-gospodarski sistem, ki je v skladu z željami, težnjami in potrebami ogromne večine jugoslovanskih narrdov ter tako tudi hrvat-skega in srbskega naroda na Hrvatskem. Ta ustava zagotavlja popolno svobodo in enakopravnost vseh narodov v Jugoslaviji.«
Murat Šečeradič je govoreč o načrtu ugotovil, da je plod dolgotrajnega boja naše napredne mladine, da je plod štiriletnega krvavega boja z barbarskim okupatorjem in njegovimi služabniki, da je najvisje zagotovilo velikih pridobitev na-rodno-osvobodilne vojne, zagotovilo najsvetejših ljudskih pravic, ker ščiti zasebno lastnino ter narodno in versko svobodo. Murat Šečeradič je zlasti poudari! važnost ločitve cerkve od države, kar bo pripomoglo k utrditvi bratstva in enotnosti med našimi narodi. »S to reformo« — je pbudaril govornik — »bo zaščitena tudi vera sama pred škodljivim vplivom političnih reakcionarjev in
Govoril je o izdajalskem delu izvestnega števila muslimanske duhovščine z reis-ulemom Spahom na čelu, ki je zvesto služila Paveliču in okupatorju.
Dušan Vasiljevič je v svojem govoru poudaril veliko vlogo, ki jo je odigrala Ljudska fronta za časa vojne ter po vojni v vseh pripravljalnih ukrepih za ta načrt in vse tisto, kar je v zvezi z ustavo.
Franc Lubej je naglasil, da govori v imenu slovenskega naroda, in tudi onega dela slovepskega naroda, ki še nima svojih predstavnikov v Ustavodajni skupščini in izjavil, da slovenski narod glasuje za to ustavo, ker glasuje za zmago, za agrarno reformo, za svojo zemljo, za ločitev cerkve od države, za svobodo in za smrt fašizmu. Slovenski n ' glasuje danes za svojo zemljo, ki mu Jo je odvzel tujec, ki je pognal na tisoče Slovencev po svetu. — Slovenski narod glasuje za ustavo, ker neče ničesar, kar je staro in ker je bila stara Jugoslavija tista sila, ki je slovenski narod izkoriščevala, ker je podpisala stara Jugoslavija Rapallsko nogodbo. Slovenski narod glasuje za republiko, ker hoče biti sam gospodar na svoji zemlji.
Božidar Maslarič je takoj v začetku svojega govora poudari:, da vidi v načrtu ustave pot, po kateri so šli naši narodi tekom narodno-osvobodilnega boja. in, da je popolnoma v skladu s pridobitvami tega boja .
Načrt ustave je bil soglasno v načelu
14. december 1939 - dan herojske borbe
beograjskih delavcev in študentov za svobodo in neodvisnost delovnega ljudstva Jugoslavije
demagbških klik, ki so v preteklosti iz-1 sprejet, diskusija o posameznostih pa se rahljale vero v svoje politične cilje.« I bo pričela v ponedeljek 17. t. m,
Ustavodajni odbor Zvezne skupščine je pričel z debato o načrtu ustave
V petek popoldne je bila pod predsedstvom predsednika Moša Pijade peta redna seja ustavodajnega odbora Zvezne skupščine. Zapisnik je vodil tajnik dr. Make Šnuderl, a kot strokovnjak je prisostvoval pomočnik ministrstva za konsti uantd Jovan Djordjevič.
Predsednik odbora Moša Pijade, ki je otvoril sejo in podrobno debato, je opozoril člane odbora, da bodo lahko tudi po pregledu, dopolnitvi ali eventualnih spremembah posamezni’ 'enov načrta Ustave, vse do glasovanja v celoti predlagali pismene predloge o spremembah brez ozira na to, ali so bili po-
samezni členi že pretreseni in izglasovani. Predloge lahko st vljajo tako člani odbora kakor tudi vsi drugi tnarodni poslanci, ki niso člani odbora.
Po kratkem uvodnem govoru predsednika Moša Pijade je pričela podrobna diskusija o načrtu Ustave. Z gotovimi spremembami je odbor izglasoval posamezne člene prvega in drugega poglavja Ustave. Vsi član: so bili	so-
glasni.
Seja odbora je bila končana ob 20.14 uri. Odbor bo nadaljeval z delom v ponedeljek, ko se bo nadaljevala podrobna diskusija.
Slovensko dijaštvo v Trstu stavka proti belogardističnemu
1 šolskemu vodstvu lKrr ^ i,SVii
V Trstu je vprašanje slovenskega’ šolstva z dneva v .dan bolj:.pereče. Po dolgotrajnih pogajanjih s pristojnimi mesti zavezniške vojaške uprave, so bile končno dovoljene slovenske šole. Poročnik Simoni, ki odgovarja pri zavezniški vojaški upravi za šolstvo Julijske Krajine, pa je imenoval šolsko vodstvo, ki ga predstavljajo bivši domobranci in belogardisti, katerim se je posrečilo vrniti se na ta mesta. Ta nova šolska uprava doslej iz razumljivih razlogov ni pokazala nobenih pozitivnih lastnosti ter še do danes ni pripravila učnega načrta. Slovensko dijaštvo v Trstu in v vsem Primorju je pričakovalo, da bo po 27 letih fašističnega zatiranja in po 4 letih osvobodilne borbe, v kateri je samo
aktivnb sodelovalo, pričelo z resnim Študijem z vso podporo šolskih oblasti, ker se je dobro zavedalo, koliko je zamudi-
lo.	Pričakovalo je, da bo šolska oblast podvzela vse ukrepe in da bo poskrbljeno vse potrebno za reden in popoln pouk. Vendar do danes tega cilja ni doseglo. Jasno se zaveda, kje tiči vzrok za vse ovire.
Zato je v znak protesta, ker še ni rešeno vprašanje čiščenja fašističnih profesorjev, ker ni pripravljen učni načrt, ker šolska oblast, kakor se zdi, sploh nima namena predložiti učnega načrta dijakom v pretres, ker ni rešeno vprašanje šolskih knjig itn kurjave, dijaštvo pričelo s protestno stavko.
Slovo od demobiliziranih borcev
Včeraj popoldne se je Ljubljana zopet poslovila od demobiliziranih borcev naše armade. To pot so bili demobilizi-ranoi naša bratje. in sestre iz Slovenskega Primorja ter Istre. Na kolodvoru se je abralo največ mladine, ki je obdarila borce in pripenjala rdeča srca z napisi »V spomin od hvaležne Ljubljanske mladine« na prša junaških Titovih borcev. Godba
IV.	armije je igrala partizanske koračnice. Komandant IV. armije JA se je v kratkih besedah poslovil od borcev in dejal med drugim: »Vi sle sedaj demobilizirana iz vojske, demobilizirani pa niste od dela pri obnovi naše domovine. Kakotr se bomo mi v vojski trudili, da bomo z veo našo ogromno energijo ohranili in izpopolnili našo ljudsko vojsko, tako se morate vi posvetiti delu na bojnem polju obnove.« Od odpuščenih borcev so se poslovili še zastopniki invalidov, ZMS, AFŽ; in,sindikatov. Vsi so poudariti veliko hvaležnost, ki jo dolgujejo, našim borcem. Prisotne pa je vse prevevala topla želja, da bi odhajajoči borci ohranili nas v takem spominu, kakor se bomo mi spominjali njih kljub temu, da ne bodo več med nami.
Odlikovanje voditeljev Jugoslovanske armade
Z ukazom predsedstva Ustavodajne skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije, so bili odlikovani voditelji Jugoslovanske armade, in sicer: z Redom za zasluge za narod
I.	stopnje:	generalni major Dušan
Kveder, polkovniki Vicko Antič, Mile Kilibarda, Pero Kosorič, Pero Popi-voda in Petar Stamte; podpolkovniki:
14. december 1939. leta je bil dan, ko so se beograjski študentje in delavci z golimi rokami in v krvi dvignili proti sovražnikom ljudstva, ki so hoteli vreči jugoslovanske narode v objem fašizmu. Ta dan je bil predznak onega boja, ki je razplamtel v letu 1941 po vseh krajih naše domovine, boj na življenje in smrt za svobodo in za pogažene ljudske pravice. 14. december bo zato ostal kot svetal dan v zgodovini dolgih borb ne samo množic Beograda, ampak vsega delovnega ljudstva v Jugoslaviji, proti onim mračnim silam, ki so uvajale nasilje proti lastnemu ljudstvu in s tem odprle pot tujemu nasilju.
Tedaj namreč heil-anje nacističnih band že dolgo ni bilo več neznano svobodoljubnim narodom v Evropi. Hitlerjevi topovi so že bobneli, fašizem je že začel razvijati svoj načrt o pokoritvi in uničenju svobodoljubnih ljudstev v Evropi in bilo je jasno, da tudi naša dežela ni izvzeta v računih medimperialističnik obračunavanj. Delovnim množicam Jugoslavije je postajalo z vsakim dnem jasneje, da jih vodi omahljiva, zdaj na en zdaj na drugi imperialistični blok naslanjajoča se politika jugoslovanske reakcije, v gotovi pogin in da jim lahko le trdna zveza z miroljubno, neimperialistič-no Sovjetsko zvezo ohrani neodvisnost.
Sporazum Cvetkovič-Maček ni bil sporazum, ki naj bi rešil nacionalno vprašanje v Jugoslaviji, ki naj bi zagotovil resnično enakopravnost jugoslovanskih narodov in s tem utrdil njihovo enotnost, njihovo odločnost in odpornost za slučaj potrebe obrambe svoje neodvisnosti, ampak je pomenil le sporazum med srbsko in hrvatsko protiljudsko gospodo. I ena i druga protiljudska klika sta se namreč sprijatelfili za boljšo zaščito svojih kli-karskih sebičnih interesov, v strahu pred vse močnejšim demokratičnim gibanjem delovnih množic v Jugoslaviji, V borbi proti lastnemu ljudstvu in proti njegovim demokratičnim težnjam in v svojem sovraštvu do Sovjetske zveze, so iskali opore pri najbolj reakcionarnih klikah v svetu, zlasti še v nemškem fašizmu, Pakt Cvetkovič-Maček je pomenil zato korak in to mogočen korak na poti k »trojnemu paktu«, s katerim je izdajalska klika prodala svobodo in neodvisnost jugoslovanskih narodov.
Toda naše ljudske množice se niso dale zapeljati, kajti vodila jih je Komunistična partija, ki ie nenehno razkrin-kovala mednarodne imperialiste in opozarjala pred grozečo nevarnostjo fašizma, kateremu petokolonskemu delovanju so dajali domači reakcionarni oblastniki vso podporo. Videle so zato, kam vodi pot tedanjega režima, vse jasneje jim je bilo, da lahko' politika zatiranja vseh demokratičnih teženj navznoter in politika podpiranja in hlapčevanja fašizma navzven, konča le s leatastrofei^Vse jasneje, so se opredeljevali ljudje na, take, ki, vodijo svojo deželo v propast in na take,:, ki so pripravljeni	silami^
z vso požrtvovalnostjo, braniti svojo svobodo. To nasprotje je postalo vsak dan ostrejše in izbruhnilo v odkritem protestu, v krvavi borbi 14. decembra 1939. leta.
Milan Abrabomic, Tihomir Miloševski, Tomija Popovič in Danilo Sorovič; majorji: Naum Veslievski, Ivan Dojoi-nov in Vojin Sekulič. Z Redom za-zasluge za narod II. stopnje je bil odlikovan podpolkovnik Slobodan Radulovič. Z Redom za hrabrost je bil odlikovan generalni major Dušan Kveder.
Beograjska mladina in delavci so organizirali demonstracije, da pokažejo, kakšna je volja ljudstva. Zvečer 14. decembra so se zbrale množice študentov in delavcev na Slaviji in med vzklikanjem svobodi in proti fašizmu so se pridruževale demonstracijam vse nove in nove množice. Policija je začela streljati v ljudstvo, toda tudi s tem ni mogla razpršiti razjarjenih množic, ki so razbijale policijske kordone Vzklikanje in borbe so se širile iz ulice v ulico in potem so padli streli tudi na današnjem Bulvarju Rdeče armade. Ljudstvo je zahtevalo svobodo in neodvisnost, zahtevalo borbo proti špekulaciji in draginji, ki je rastla z vsakim dnem, kolikor več žita in drugega je pošiljala izdajalska vladajoča klika za hitlerjeve tolpe, ki so tedaj počenjala grozodejstva po Poljski.
Beograjski delavci iti študentje so se neustrašno in odločno borili kljub strelom in žrtvam, ki so jih imeli. Padli so prvi ranjeni tovariši-študenti:	Milovan
Markovič, Ibrahim Galič in Milič Helja-novič. Kljub temu so postale borbe vse hujše in dobivale vse večji obseg. V Sre-dački ulici je padel mrtev Mirko Luko-vič, študent medicine, a težko so bili ranjeni Bosa Miličevič, študent Ekonomske komercialne šole in Zivan Sedlar, študent tehnike. Vsi so na posledicah ran umrli.
Na vse to so pa tedanje oblasti samo javile: »Dve osebi sta bili ranjeni s streli, več oseb pa je bilo poškodovanih s kamenjem, med temi tud: nekaj organov oblasti.«
Herojska borba beograjskih delavcev in študentov je odjeknila po vsej Jugoslaviji, Kri onih, ki so padli zato, ker so neustrašeno ljubili svojo domovino, je razplamtela še večjo mržnjo vseh svobodoljubnih ljudi do krvave in zločinske vladavine. Kri študentov, ki je poškropila beograjske ulice, je delovala kot poziv vsej svobodoljubni mladini, vsemu delovnemu ljudstvu, v borbo za s^oje demokratične pravice in z^ svojo neodvisnost, ta kri je dala vedeti vsem, da lahko edino pot borbe, pot enotne in skupne borbe vseh demokratičnih in patriotičnih ljudi, obvaruje narode Jugoslavije pred neizbežnim uničenjem.
Delovne množice, napredna mladina, so se tedaj zavedale, da so bili streli, ki so padli na beograjskih ulicah 14. decembra, naperjeni proti svobodi vsega delovnega ljudstva Jugoslavije, da so žrtve beograjskih študentov padle za svobodo in neodvisnost vseh narodov Jugoslavije. Zato je 14. december še bolj združil vse napredne in svobodoljubne sile in utrdil medsebojno zaupanje delovnih množic Jugoslavije, Ravno delavci in študentje onega naroda, ki ga je domača reakcija stalno skušala oddaljevati in APrf-tj, ? dfpgimi , ^argdi, ,J„u£oslaviie, onega naroda, ki na, bi po žčtjl reakcije veljal v očeh ostalin riarodpv Icot vladajoči in zatiralski narod, so najodločneje dvignili borbeno zastivo svobode in neodvisnosti vseh narodov Jugoslavije. 14. decembra 1939 so delavci in študentje Beograda pokazali vsemu delovnemu judstvu Jugoslavije, da mu je edina odrešilna pot, pot borbe proti domači izdajalski fašistični reakciji in borbe za demokratične svoboščine in resnično prijateljstvo ter tesno zvezo z bratskimi sovjetskimi narodi. Tak vzgled borbenosti in odločnosti so dajali beograjski delavci in študentje tudi poslej, dokler niso 27, marca 1941 zadali prvi udarec domačemu fašizmu, s katerim so odprli pot. zmagovitemu osvobodilnemu boju vseh narodov Jugoslavije,
Friedrich Engels:
Barbarstvo in civilizacija
(Odlomek iz knjige »Izvor rodbine, privatne lastnine in države«)
(Nadaljevanje)
Naslednji korak nas povedo na višjo stopnjo barbarstva, v razdobje, v katerem vsi kulturni narodi preživijo svojo heroji sko dobo, dobo železnega meča, pa tudi železnega lemeža in sekire. Železo je postalo človekov služabnik, ta poslednja in najvažnejša vseh surovin, katerim je bilo kdaj odločeno igrali prevratno vlogo v zgodovini, poslednja vse do — krompirja, Železo je ustvarilo poljedelstvo na večjih površinah, krčenje prostranih gozdnih predelov, dalo je rokodelcu orodje take trdote in ostrine, da se mu ni upiral noben kamen, niti nobena znana kovina. Do vsega tega je prišlo seveda le polagoma; prvo železo je bilo često še mehkejše od brona. Tako je kamenito orodje le počasj izginjalo, ne samo v pesmi o Hildebrandu, tudi še pri Hastingsu 1.1066 se javljajo v boju kamenile sekire. Toda napredek se je sedaj vršil nevzdržno, stal-neje in hitreje. Mesto, ki je s kamenitim obzidjem, stolpi in zobčastimi nadzidki obdajalo iz kamna aM iz opeke zidane hiše, je postalo centralni sedež plemena ali zveze plemen, to pomeni silen napredek v stavbarstvu, obenem pa tudi znamenje povečane nevarnosti in potrebe po zaščiti. Bogastvo je hitro naraščalo, toda le kot bogastvo posameznikov. Tkal-stvo, predelovanje kovin in druge obrti, ki so se vedno bolj cepile, so razvile vse večjo raznovrstnost in spretnost v proizvodnji. Poljedelstvo je dajalo sedaj poleg žita, stročnic in sadja tudi olje in vino, ki so se ju naučili pripravljati. Tako' raznovrstne dejavnosti niso mogli več vršiti eni in isti posamezniki; nastopila je druga velika delitev dola: obrt se je ločila od poljedelstva. Neprestano dviganje proizvodnje in z njo produktivnosti dela je zvišalo vrednost delovni sili. Suženjstvo, prej Je v nasta-janj« in sporadičen pojav, postane sedaj bistveni sestavni del družbenega sistema. Sužnji prenehajo biti enostavni pomočniki, v desetinah jih gonijo k delu na
polju in v delavnicah. Z ločitvijo proizvodnje v dve glavni panogi, poljedelstvo in obrt, nastane proizvodnja neposredno z zamenjavo, blagovna proizvodnja, z njo pa trgovina ne samo v plemenu samem in na njegovih mejah, temveč že tudi preko morja. Vse to je pa še zelo nerazvito in plemenite kovine začno postajati pretežno in splošno denarno blago, toda še nekovano, menjavajo se po svoji, še nič prikrivanj teži.
Razliki med bogataši ih reveži Se pridruži razlika med svobodnimi in sužnji — z novo delitvijo dela nova cepitev družbe v razrede. Razlike v posesti posameznih rodbinskih poglavarjev razbijejo staro komunistično hišno skupnost povsod tam, kjer se je do sedaj ohranila, z njo pa tudi skupno obdelovanje polja v korist skupnosti. Orna zemlja se dodeli v uporabo posameznim rodbinam, najprej začasno, pozneje enkrat za vselej. Prehod v popolno zasebno lastnino se vrši polagoma in vzporedno s prehodom paritvenega zakona v monogamjjo. Posamična rodbina začenja postajati gospodarska enota družbe.
Gostejše prebivalstvo sili k tesnejši združitvi na vznotraj in navzven. Zveza sorodnih plemen postane povsod nujnost, kmalu tudi njih stapljanje in s tem stapljanje ločenih plemenskih ozemelj v ozemlje celotnega ljudstva. Vojskovodja ljudstva — rex, bastleus, thiudans — postane nenadomestljiv stari uradnik. Pojavi se ljudska skupščina, kjer ni obstojala že poprej. Vojskovodja, svet, ljudska skupščina tvorijo organe gentilne družbe, ki se
te razvila v vojaško demokracijo. Voja-ko — ker sta postali vojna in organizacija za vojno redni funkciji ljudskega življenja. Bogastvo sosedov draži pohlep, ljudstev, pri katerih se je že pojavilo pridobivanje bogastva kot eden prvih življenjskih ciljev. Barbari so; ropanje se jim zdi lažje in celo častnejše kot pridobivanje z delom. Vojno, ki so jo vodili
prej le v svrho maščevanja zaradi kršitve pravic in zaradi razširitve ozemlja, ki je postalo premajhno, vodijo sedaj samo zaradi ropa; postala Je stalna pridobitna panoga. Ne strme zastonj preteči zidovi okoli novih utrjenih mest, v njihovih jarkih zeva grob gentilne ureditve, njihovi stolpi pa že Strte v civilizacijo. Prav tako pa je tudi v notranjosti. Roparske vojne večajo moč vrhovnih poveljnikov in tudi nižjih voditeljev. Običajna volitev naslednikov iz istih rodbin preide posebno po uvedbi očetovskega prava v najprej tole-lirano, potem zahtevano in končno uzurpirano dednost; položeni so temelji dednega kraljestva in dednega plemstva. Tako se organi gehtllme ureditve polagoma odtrgajo od svoje korenino v ljudstvu, v gene, v fraitrtiji, v plemenu in vsa gentilna ureditev se spremeni v svoje nasprotje: iz organizacije plemen v svrho svobodne ureditve svojih lastnih zadev nastane orjpiuizacij a za ropanje in zatiranje sosedov in njeni organi postanejo temu primerno iz orodja Ljudske volje samostojni organi gospodstva in zatiranja svojega ljudstva. To pa ne hi bilo nikoli mogoče, če ho bi pohlep po bogastvu ločil gentAlnih sodrugov na bogate in revne, če ne bi »lastninske razlike v okviru iste gene izpremendle enotnosti interesov v antagonizem med gentilnimi sodrugi« (Marx) i® če se ne bi začenjalo smatrati pridobivanja življenjskih sredstev z delom zaradi razširjenja suženjstva za suženjsko opravilo in za bolj sramotno kakor ropanje.
S tem smo prišli na prag civilizacije. Otvarja jo nov napredek v delitvi dela'. Na najnižji stopnji 60 producirali ljudje le direktno za svoje osebne potrebe. Morebitni menjalni akti so bili osamljeni, zadevali so samo presežek, do katerega je slučajno prišlo., Na srednji stopnji barbarstva najdemo prt pastirskih ljudstvih Že posest, ki jo tvori živina In ki daje pri določeni velikosti črede redno presežek nad lastno potrebo, istočasno pa delitev dela med pastirskimi ljudstvi in med zaostalimi plemeni brez čred, torej dve razLični stopnji proizvodnje drugo poleg druge in s tem pogoje redne menjave, Višja stopnja barbarstva nam kaže nadajjno delitev dela med poljedelstvom in obrtjo, e tem proizvodnjo vedno naraščajočega izdelovanja delovnih produk-
tov direktno za menjavo. S tem postane menjava med posameznimi producenti za družbo življenjska nujnost. Civilizacija utrdi in stopnjuje vse te že prej obstoječe delitve dela, posebno s poostritvijo nasprotja med mestom in deželo (pri čemer lahko mesto ekonomsko zavlada nad deželo kakor v starem veku, ali pa dežela nad mestom kakor v 6rednjejn veku) in doda njej lastno, tretjo odločilno važno delitev dela. Rodi razred, ki 6e ne ukvarja več s proizvodnjo, temveč le z menjavo proizvodov — trgovce. Vsi dosedanji počelki razredov so imeli opraviti še izključno s proizvodnjo, ločili so se le v produkciji delujoče ljudi v tiste, ki vodijo, in tiste, ki izvršujejo, ali pa na proizvajalce na višji in nižji stopnji. Sedaj se pa prvič pojavi razred, ki si v glavnem prisvoji, ne da bi sploh kakor koli sodeloval v produkciji, vodstvo produkcije sploh in 6i ekonomsko podvrže producente. Postavi se za neizogibnega posrednika med dvema proizvajalcema in oba izkorišča. Pod pretvezo, da odvzema producentom trud in riziko izmenjave, da razširja prodajo njihovih proizvodov na oddaljena tržišča, da postane s tem najkoristnejši razred prebivalstva, se ustvarja razred zajeda,lcev, pravih družbenih škodljivcev, ki kot plačilo za zelo skromno resnično delo posnemajo smetano tako domače kakor tuje produkcije. Hitro si pridobi ogromna bogastva in odgovarjajoči družbeni vpliv ter pride ravno zaradi tega v času civilizacije do vedno novih časti in vedno večje oblasti nad proizvodnjo, dokleT končno tudi on sam ne spravi na dan nekega lastnega proizvoda — periodične trgovske krize.
Na tej naši razvojni stopnji 6eveda mlado trgovstvo nima še nikakega pojma o velikih rečeh, ki ga čakajo. Toda ono se formira in postane neobhodno potrebno, to pa zadostuje. Z njim se uvede kovinski denar, kovinski novec in s kovinskim denarjem novo sredstvo za oblast neproizvajalca nad proizvajalcem in njegovo proizvodnjo. Blago, ki skriva v sebi vse ostale vrste blaga, je bilo odkrito, čarobno sredstvo, ki se poljubno lahko spremeni v vsako zaželjeno in želje vredno stvar. Kdor ga je imel, je obvladal svet proizvodnje, in kdo ga je v prvi vrsti imel? Trgovec. V njegovih rokah je bil kult denarja varen. Skrbel je za to,
da je postalo očitno, kako mora vse blago in s tem vsi blagovni producenti padati v prah in častiti denar. Praktično je pokazal, kako postanejo vse ostale oblike bogastva samo goli videz, v primeri s tem utelešenjem bogastva samega. Nikoli več ni moč denarja nastopila v tako prvobitni surovosti in nasilnosti, kakor v tej svoji- mladostni dobi Za nakupom blaga z denarjem je prišel denarni predujem, s tem obresti in oderuštvo. In nobena zakonodaja poznejše dobe ne vrže dolžnika tako neusmiljeno in brezupno pred upnikove noge, kakor staro atenska in starorimska — a obe sta nastali sami od sebe kot običajno pravo brez vsakega pritiska razen ekonomskega.
Poleg bogastva na blagu in sužnjih, poleg denarnega bogastva je stopilo sedaj tudi bogastvo zemljiške posesti. Posestne pravice posameznikov na zemljiških parcelah, ki jim jih je prepustila gens ali pleme, 60 se sedaj že tako učvrstile, da 60 jim te parcele pripadale kot dedna lastnina. Tisto, za čemer so v poslednjem času predvsem stremeli, je bila osvoboditev od pravic gentilne skupnosti na parcele, ki so jih občutili kot spone. Spon so se iznebili — toda kmalu nato tudi nove zemljiške lastnine. PoLna svobodna lastnina zemljišča ni pomenila samo možnosti podedovati zemljišče ne-prikrajšano In neomejeno, pomenilo je možnost odtujiti ga. Dokler je bila zemlja gentilna lastnina, te možnosti ni bito. Ko se je pa novi zemljiški posestnik končnoveljavno iznebil spon gentilne ali plemenske nadlastmine, je tudi raztrgal vez, ki ga je doslej neločljivo spajala z zemljo. Kaj je to pomenilo, nam je pojasnil denar, ki so ga iznašli istočasno s privatno zemljiško lastnino. Zemlja je mogla sedaj postati blago, ki se prodaja in zastavlja. Komaj je bila uvedena zemljiška lastnina, že so iznašli tudi hipoteko (primerjaj Atene). Kakor sta se hetenzein m prostitucija obesili za peto monogamije, tako se odslej hipoteka obeša za peto zemljiške lastnine. Hoteli ste imeti jiolno, svobodno odtujljivo zemljiško lastnino, no torej, imejte, jo — tu las voulu, Georgee Dandin! (»To si hotel, Georgee Dandin!« je izrek iz istoimenske Moličreove komedije. — Op. pr.)
(Se nadaljuje.)
Obtožnica proti idejnim pobudnikom in organizatorjem mihajlovičevskega izdajstva v Sloveniji
Javni tožilec Slovenije je vložil pri okrožnem sodišču v Ljubljani zoper:
1. Kostla dr. Janka, pom. direktorja Pok zavoda za nam. v Ljubljani, sedaj v zaporu,
2. Vrčona Branka, Ljubljana, novinarja, sedaj v zaporu,
3. Verbiča Dušana, Ljubljana, uradnika pivovarne Union, sedaj v zaporu,
4. Alujeviča dr. Branka, biv. predsednika PDZ, iz Ljubljane, sedaj v zaporu,
5. Marinčiča Ivana, Ljubljana, gradbenega tehnika, sedaj v zaporu,
6. Dimnika inž. Stanka, Ljubljana, profesorja, sedaj v zaporu,
7. Lajovica Milivoja. Ljubljana, tovarnarja, 6edaj v zaporu.
8. Vujoševiča Djoka, Vrhnika, bivšega aktivnega majorja jugosl. vojske, sedaj v zaporu,
9. Kukmana dr. Vladimirja, svetnika bivše Pokrajinske uprave, Ljubljana, sedaj na prostosti,
10. Kusa inž, Jožeta, Ljubljana, elek-troinženirja, sedaj v zaporu,
11. Juvana Franca, Ljubljana, uradnika OUZD, sedaj v zaporu,
12. Kovača Pavla, Ljubljana, žandar. narednika-vodnika v pokoju, poročnika D MB, sedaj v zaporu,
13. Mateliča Miroslava, Ljubljana, trgovca, sedaj v zaporu,
14. Tonja Ivana, upravnika prometa Poštne hranilnice, Ljubljana, sedaj v zaporu,
16. Zagorska Staneta, aktivnega oficirja j)iv. jugosl. vojske, pozneje DMB poročnika, sedaj v zaporu,
16. Finca Milana, uradnika, Ljubljana, sedaj v zaporu,
17. Vojske dr. Karla, magistralnega uradnika, Ljubljana, sedaj v zaporu, j
18. Jana dr. Branka, zadružnega revizorja, Ljubljana, sedaj v zaporu,
19. Klemenčiča Alfonza, prošta, duhovnika križarskega reda, Ljubljana, se- . daj v zaporu,
20. Križaja Petra, DMB kurata, Ljubljana, sedaj v zaporu,
21. Cerkovnika Franca, duhovnika, j iz Št. Jerneja, sedaj v zaporu,
22. Šavoro Jožeta, duhovnika, vodjo vajeniškega doma v Ljubljani, sedaj v j zaporu,
23. Bajca Jožeta, uradnika OUZD, pri j Be-ga od 1942, Novo mesto, sedaj v zaporu, j
24. Graparja dr. Staneta, referenta j zdravstvenega odseka DMB, Ljubljana, j sedaj v zaporu,	\
25. Goričana Henrika, duhovnika iz I Ljubljane, sedaj v zaporu,
26. Peterlina Ernesta, podpolkovnika i DMB, Ljubljana, sedaj v zaporu,
27. Križa Vladislava, majorja DMB, Ljubljana, 6edaj v zaporu,
28. Žekarja Martina, domobranskega višjega narednika, iz Ljubljane, sedaj v zaporu,
29. Pora Antona, pek. pomočnika, iz Ljubljane, 6edaj v zaporu,
30. Pora Jožeta, elektrotehnika, Ljubljana, sedaj v zaporu,
31. Rupnika Božidarja, Ljubljana,; učitelja za telesno vzgojo, sedaj v zaporu,'
32. Mehleta Vinka, Mala Stara vas, Grosuplje, kmetovalca, pozneje DMB narednika, sedaj v zaporu,
33. Thuma Alfonza, trg. pomočnika, Ljubljana, sedaj v zaporu,
34. Rormana Jožeta, iz Gorenjega Mokrega polja, delavca, člana DMB, sedaj v zaporu,
obtožbo:
I.	Dr. Kosti Janko, inž. Rus Jože, dr; Vrčon Branko, Verbič Dušan, dr. Alujevič Branko, Marinčič Ivan, inž. Dimnik Stanko, Lajovic Milivoj, Vujoševič Djoko, dr. Kukman Vladimir, Juvan Franc, Kovač Pavel, Matelič Miroslav, Tonja Ivan, Za-goršek Stane, Finec Milan, dr. Vojska Karel, dr. Jan Branko, Klemenčič Alfonz, Križaj Peter, Cerkovnik Franc, Šavora Jože, Bajec Jože, dr. Grapar Stane, Goričan Henrik, Peterlin Ernest in Križ Vladislav
so v času sovražne okupacije bili idejni pobudniki, propagatorji, organizatorji in člani izdajalskih organizacij: slovenske, sokolske in narodne legije, ki so, združene v tako imenovano redno jugoslovansko vojsko pod komando okupatorjevega hlapca in vojnega zločinca Draže Mihailoviča, sodelovale z okupatorjem v borbi proti osvobodilnemu gibanju, ker so: 1. z lažnivo propagando rušile enotnost slovenskega naroda ter ustvarile izdajstvo in odpadništvo od narodno osvobodilnega gibanja; 2. svoje člane pošiljale v belogardistično, četniško in kasneje domobransko vojsko, ki so predstavljale aktivni oboroženi kader tako imenovane redne jugoslovanske vojske: 3. svoje člane delegirale v okupatorjevo tajno obveščevalno službo (TOS), ki je bila v sestavu sovražne policije in Gestapa; 4. organizirale v vsaki legiji posebej široko razpredeno vohunsko mrežo, združeno v okviru izdajalske redne jugoslovanske vojske, v tako imenovano državno obveščevalno službo (DOS), katere namen je bil izdajati pristaše osvobodilnega gibanja; 5. ovajale okupatorjevi policiji in Gestapu somišljenike Osvobodilne fronte in 6. odrejale množične pokolje aktivistov osvobodilne fronte, katere 60 pod krinko »črne roke« vršili posebni oddelki slovenskega domobranstva
Med fašistično okupacijo so torej delovali kot pobudniki in organizatorji zgoraj navedenih terorističnih organizacij, ki so povzročale uboje, smrtne sodbe, zapiranja, mučenja, prisilno izseljevanje prebivalstva v koncentracijska taborišča, internacijo ali na prisilno delo. Bili so idejni pobudniki in organizatorji bele garde, četnikov in slovenskega domobranstva, vojaških formacij iz jugoslovanskih državljanov, da podpirajo sovražnika in se z njegovim orožjem bore proti lastnemu ljudstvu.
II.	Marinčič Ivan, Juvan Franc, Kovač Pavle, Matelič Miroslav, Tonja Ivan. Za-goršek Stane, Finec Milan, dr. Vojska Karel, dr. Jan Branko, Klemenčič Alfonz,
Križaj Peter, Cerkovnik Franc, Šavora Jože, Bajec Jože, dr. Grapar Stane, Žekar Martin, Por Anton, Por Jože, Rupnik Božidar, Mehle Vinko. Thuma Alfonz so v okviru zgoraj navedenih vohunskih organizacij posredno ali neposredno bilo kot člani vseh treh legij, kot člani terorističnih organizacij TOS-a in DOS-a ovajali pristaše OF, kar je imelo za posledico že zgoraj navedene aretacije, umore, mučenja in internacije, izvršene pod krinko »črne roke« nad slovenskim prebivalstvom med sovražno okupacijo.
III. Dr, Alujevič Branko je na važnem mestu kot predsednik Pokrajinske delavske zveze sodeloval z okupatorjem ter podpiral tujo državo, ki je bila v vojni z Jugoslavijo.
IV. Lajovic Milivoj je svoje podjetje v večjem obsegu stavljal na razpolago okupatorju za izdelovanje petard, vojno važnih predmetov, in v velikem obsegu financiral izdajalsko mihajlovičevsko gibanje, najmanj z zneskom 100.000 lir.
V. Finec Milan, dr. Jan Branko, Klemenčič Alfonz, Križaj Peter, Cerkovnik Franc, Bajec Jože, Peterlin Ernest, Križ Vladislav, Žekar Martin, Por Anton, Rupnik Božidar, Mehle Vinko in Rorman Jože so bili še naredbodajalci, pomagači ali neposredni storilci ubojev, obsodb na smrtno kazen, zapiranja, mučenja in interniranja slovenskega ljudstva:
1. Finec Milan je kot vodja informativne pisarne in šef obveščevalne službe zbiral podatke o aktivistih 0F ter skupno z ostalimi voditelji združene reakcije odrejal uboje, katere so izvršili posebni oddelki slovenskega domobranstva v imenu »črne roke« ter med drugim izročil dr. Janu Branku spisek desetih oseb s Pijave gorice z naročilom, naj jih da umoriti.
2. Dr. Jan Branko je poveljeval Slovenski legiji na Orlah, ki se je zbirala iz najveojih zločincev kot: Malovrh, Cerkvenik in Berlot. Kasneje je bil komandant prve čete DMB, v kateri so služili najokrutnejši morilci kot Holozan Milan, Dolčič Franc in Slapšak, ki so na svojih postojankah na aerodromu, Pijavi gorici in Višnji gori z vednostjo in pristankom komandirja dr. Jana Branka pod krinko »črne roke« izvršili nešteto zločinov. Med drugim so umorili aktivista OF Rometa, v mesecu marcu 1944 ubili tri ženske iz Gradišča ter jih pometali v vodo, umorili upravnika bolnišnice Gerloviča in posestnika Borštnarja iz Dednega dola ter kasneje tudi sam odrejal usmrtitev naslednjih oseb: V času od 29. 2. do 9. 3. 1944 dal po svojih morilcih poklati v Rašici pri Turjaku neznanega dekleta in neugotovljenega moškegaj Na Pijavii gorici dal umoriti partizansko kurirko, neugotovljenega lesnega trgovca iz Velikih Lašč, železničarja Perneta in hotel kmeta Piškurja, ki je pobegnil k partizanom. Dne 26. 6. 1944 dal ubiti dva ujeta partizana v Višnji gori in terenskega delavca Kovača iz Dednega dola. V juliju 1944 dal usmrtiti Godca iz Oslice, krojača Sedlarja iz Št. Ruperta ter ujetega partizanskega vodnika.
3. Klemenčič Alfonz je v župnišču v Metliki odrejal osebe, katere so nato fašistični nasilniki odvedli v koncentracijska taborišča, ter določal, naj nekatere aktiviste OF celo usmrte, med njimi Je-kovčiča Antona.
4. Križaj Peter je kot kurat in nadporočnik slovenskega domobranstva in še prej kot kurat v četi znanega morilca Capudra Gabrijela ter kasneje kot kurat postojanke pri Sv. Urhu in kot sodnik »črne roke« moralno podpiral in bodril k izvrševanju množe6tvenih umorov, sodeloval pri mučenju pripornikov, obsojal pripadnike OF na smrt ter tudi sam sodeloval kot neposredni izvršilec ubojev.
5. Cerkovnik Franc je pri italijanskih racijah v poletju 1942 odrejal osebe, ki 60 bile nato odvedene v italijanska taborišča, zakrivil smrt Cekute Alojza in končno še na sestankih v Prosvetnem domu v Novem mestu hkrati z ostalimi morilci odrejal 06ebe, katere naj soobtoženi Rorman Jože s svojimi pajdaši v imenu »črne roke« usmrti.
6. Bajec Jože je kot komandant čete na Grmu in kot šef obveščevalnega centra v Novem mestu sam izvrševal aretacije številnih pristašev OF.
7. Peterlin Ernest je kot komandant 6lovenske legije organiziral božične racije v letu 194)2 ter kasneje organiziral celotno slovensko domobranstvo tako, da bi moglo čimbolj škodovati osvobodilnemu gibanju.
8. Križ Vladislav je kot major DMB in kot komandant I. udarnega bataljona zakrivil nešteto zločinov nad slovenskim ljudstvom v okolici Stične, Št. Vida, Žužemberka ter odrejal umore ujetih pristašev OF, med njimi Koblerja Mirana, Kovščaka Josipa, Lavrič Ele in številnih drugih.
9. Zekar Martin je sodeloval pri znanih zločinskih akcijah belogardistične postojanke v Klečah, kjer so bili priprti pristaši OF. Ob asistenci nemških vojakov je med drugimi aretiral tudi Habichta Cirila, Friča Oskarja in Zupančiča Svetozarja. Od oktobra 1944 je sodeloval v policijski četi 15 oseb, ki je bila neposredno podrejena zločincu Lohu.
,10. Por Anton je kot član MVAC sodeloval pri aretacijah ob priliki božičnih racij leta 1942 in kasneje v službi Gestapa izvrševal aretacije, med njimi Marice Dekleva in Vovka Franceta.
11. Rupnik Božidar je kot član MVAC policije izvrševal aretacije ob priliki božičnih racij leta 1942.
12. Mehle Vinko je kot narednik DMB im član obveščevalnega centra v Grosupljem sodeloval pri zasliševanju, mučenju in streljanju ujetih partizanov.
13. Rorman Jože je kot član MVAC v okolici Novega mesta in kasneje kot član slovenskega domobranstva v posebni morilski desetini v okviru »črne roke« izvršil sledeče zločine: 1. Udeležil se je hajke proti partizanom od Gaberja proti Pletenju, v kateri so usmrtili tri ujete partizane. 2. V februarju in marcu 1943 je kot član MVAC posadke na Gracar-tumu sodeloval pri ustrelitvi 8 ujetih par-
tizanov. 3. V aprilu 1943 se je udeleževal borb z baze Brezovica pri Št. Jerneju, v katerih je padlo 20, ujetih pa je bilo več, med njimi tudi nekaj ranjenih partizanov. katere so deloma postrelili, deloma pobili s puškinimi kopiti. Rorman je sam ustrelil enega partizana v vasi Ban in enega v Kostanjevici. 4. Po razpadu Italije se je kot član DMB udeležil nemške ofenzive proti NOV, v kateri je njegova četa usmrtila več partizanov, mnogo jih ujela in jih po strahotnem mučenju, iztikanju oči,,rezanju ušes, prihijanju na drevesa, zverinsko usmrtila. 5. Udeležil se je akcije na Javorovici, kjer je utrpela Cankarjeva brigada težke izgube. Obtoženec je sam ubil ujetega partizana. 6. Sodeloval je v akcijah domobrancev v juniju in juliju 1944 ter pri tem ustrelil enega ujetega partizana v Kostanjevici ter prisostvoval mučenju partizana, ki so mu prerezali mišice na obeh nadlehtih ter mu v rane vtaknili prekrižane roke. 7. Sodeloval je pri akciji na Ržišču, kjer so večkrat iz zasede pobili partizanske patrulje, 8. pri požigu hiš v Ržišču in Ludeči vasi, kjer sta bili zažgani dve hiši. 9 V času službovanja v Kostanjevici je bil pri usmrtitvi petih aktivistov OF iz Ludeče vasi, Godenic, Lurda, Ržišča in Orehovice in sam ustrelil dva aktivista. 10. V začetku avgusta 1943, ko je služboval pri četi v Brezovici pri Št. Jerneju, je bil pri aretaciji treh deklet, od katerih so 18 letno Tončko iz Bana posilili, nato pa vse tri poklali z nožem.
11.	Sodeloval je pri napadu na Žužemberk, kjer je v borbi padlo 25 partizanov, ter nato prisostvoval mučenju ujetnikov, katerim so lomili kosti, rezali jermena s hrbtov, mrcvarili ude, iztiikali oči, rezali jezike in ušesa. 12. Pri akciji pri Težki vodi je bil pri usmrtitvi šestih partizanov.
13.	V začetku avgusta 1944, ko je bil že dodeljen posebni morilski desetini slovenskega domobranstva; v Novem mestu, je sodeloval pri umoru Matkota, gostilničarja v Gotni vasi, in njegovega sina ter še treh oseb v škrljevem gradu, katere so postrelili. 15. Približno 15. avgusta 1944 se je udeležil pokolja petih oseb v Drski, pri čemer je sam ustrelil enega moškega in nekega dekleta 15. V začetku septembra 1944 je sodeloval na Težki vodi, kjer so v eni noči postrelili in s puškinimi kopiti pobili tri aktiviste OF, v drugi hiši pa gospodarja, ženo in 13 letno hčerko z noži zaklali. 16. V septembru 1944 je sodelovali v Mačkovcu pri usmrtitvi matere, 14 letnega sinčka in 10 letne hčerkice, ker so nosili pošto partizanom, in jih pomorili tako, da so jim s krivci porezali glave. 17. V sredi septembra 1944 je sodeloval pri umoru štirih oseb v Baj-nofu: 60 letnega očeta, 55 letnega mlinarja, njegove hčerke in služkinje, pri čemer je sam spečega mlinarja z bajonetom zaklal. 13. Konec septembra 1944 je bil v Irci vasi, kjer so v štirih hišah pomorili več ljudL Obtoženec je z bajonetom zaklal spečega otroka. 19. V začetku oktobra 1944 je sodeloval v Bršljinu pri Novem mestu pri umoru petih oseb : trgovča, njegove žene in treh otrok, pri čemer je obtoženec sam z bajonetom zaklal 8 letnega otroka. 20. Sredi oktobra 1944 je bil pri usmrtitvi več oseb v Kameninah, kjer so v prvi hiši pomorili gospodarja, ki ga je ustrelil obtoženec sam, njegovo ženo in dva otroka ter hišo potem zažgali, v drugi hiši umorili moža, njegovo ženo in tri otroke ter prav tako v tretji hiši očeta, mater in tri otroke, od katerih je obtoženec najmlajšega zaklal z bajonetom. Pri tem 60 si morilci dali na glave partizanske kape. 21. V oktobru 1944 je sodeloval pri pokolju v Mirni peči, ko 60 v eni noči v sedmih hišah pobili 16 ljudi. 22. V oktobru 1944 je na Drski s svojimi pajdaši pobil osem ljudi. Obtoženec je sam ustrelil eno žensko ter zaklal dva otroka.
23.	V Kandijd pri Novem mestu je z ostalimi zločinci njegove čete usmrtil nekega železničarja in njegovo hčerko. 24. Okrog božiča 1944, ko je bil že dodeljen morilcem »črne roke« v okolici Ljubljane, je sodeloval pri pokolju 24 pripornikov iz Ljubljane, katere je na Turjak pripeljal specialni Hlebčev vod. Obtoženec je ustrelil enega zapornika, dva pa zabodel z bajonetom. 25. Kmalu potem je sodeloval pri akciji v Šmarju-Sap, kjer so usmrtili štiri politične delavce 0F. 26. V februarju 1946 je sodeloval pri usmrtitvi dveh moških, ki so jih ponoči aretirali nekje za Bežigradom, ter jih nato za Savo ustrelili. 217. V januarju 1945 je sodeloval pri usmrtitvi šestih 06eb, katere so pripeljali iz realke, ter jih pod Golovcem nad Rakovnikom postrelili in 28. konec marca 1945 bil soudeležen pri usmrtitvi šestih oseb na Dobrovi, od katerih je obtoženec sam ustrelil dve.
Obtožnica nato navaja člene zakona o zločinih proti narodu in državi, proti katerim so se obtoženci pregrešili, nato ji pa sledi šest in štirideset gosto tipkanih strani obrazložitve, ki z jasno analizo zločinskega delovanja združene slovenske reakcije v naši osvobodilni borbi podčrtava krivdo vseh obtožencev.
Vsi obtoženci — razen redkih izjem — zgoraj opisana dejanja v celoti priznavajo. Krivda vseh je v celoti izkazana s priznanji, medsebojnimi obremenitvami in končno z izjavami prič tor z 06talim dokaznim gradivom.
Zločinsko delovanje vseh obtožencev nazorno prikazuje obraz celotne slovenske reakcije, vseh reakcionarnih političnih strank v skupnem in edinem cilju: zatreti osvobodilno gibanje in tako slovenskemu ljudstvu iztrgati iz rok težko pridobljeno ljudsko demokratično oblast.
Delovanje te zločinske reakcije je v največji meri slabilo odporno moč slovenskega naroda v njegovi težki in neenaki borbi proti okupatorju.
Obtožba je tako v celoti utemeljena.
Smrt fašizmu — svobodo narodu!
Javni tožilec Slovenije: major Slante Jernej 1. r.
Razpravo proti obtožencem se bo vršila v sredo, 19. L m. dopoldne pred okrožnim sodiščem y Ljubljani.
Smrekarjeva umetnost
zrcalo	sv
Na niirnberški sodni razpravi proti nemškim vojnint zločincem so prebrali državni tožilci tudi zapisnike tistih sej nemškega generalštaba s Hitlerjem, ki o njih takrat v 1. 1939 nista zvedela ne nemški narod ne svetovna javnost. Na nekem takem sestanku je dejal Hitler tik pred napadom na Poljsko: »Državljani zahodne; Evrope morajo trepetati od strahu (t. j. pred nemškimi fašističnimi razbojniki — Op. pisca.)!
Prav na Hitlerja in zverstva njegovih vojsk sva mislila, ko sva sprejela s Smrekarjem v zbirko Andersenovih »Pravljic za modrijane in modrijančke« (izšla v Ljubljani 1. 1940) pripovedko o »Hudobnem knezu«. V tej pripovedki je tudi stavek, ki se skoraj od besede do besede sklada z gornjimi Hitlerjevimi besedami iz leta 1939. Ko označuje hudobnega kneza, pravi Andersen: »Želel je (t. j. hudobni knez), da bi ljudje trepetali ko trst na vodi, ko bi čuli njegovo ime. »Pa ne samo to! Tudi opis, kako so divjale tolpe hudobnega kneza po svetu, je verna slika tega, kar so počele predvsem nemške fašistične vojske po Evropi. Ne bo morda odveč, če se danes spomnimo teh Andersenovih besed, saj sva jih s Smrekarjem izbrala takrat ,s popolnoma določenim namenom. Ker ni bilo drugače mogoče, sva hotela v obliki nedolžne povesti opozoriti naše ljudi na grozečo veliko nevarnost in zbuditi vest in zavest še nič hudega slutečih ljudi. Mislim pa na tele besede: »Z ognjem in mečem je zaznamoval svojo pot po svetu. Njegovi vojaki so teptali žito na polju in požigali kmetom hiše, tako da je rdeči plamen lizal listje na drevju in ga smodil in so sadovi viseli zogleneli na počrnelih vejah. Marsikatera uboga mati se je skrila s svojim dojenčkom za zidovi, iz katerih se je valil dim. Toda vojaki so bili neusmiljeni, stikali so po vseh kotih in njihovo vražje veselje se je razbesnelo • še prav posebno takrat, kadar so odkrili ! kako ubogo mater z otrokom. Sam hudo-| bec bi ne mogel biti hujši od njih. Toda i knez je bil takšnega mnenja, da drugače J sploh biti ne more.« Vse to in še več se
Ije dogajalo dolgih šest let po vsej Evropi. In to je bolelo Henrika Smrekarja kakor morda le malokoga med nami, zato je vzel v svojo zbirko Andersenovih pravljic to pripovedko in jo ilustriral.
S tremi risbami s peresom nam je Smrekar živo ponazoril orjaški boj proti zverski pošasti hitlerjevskega fašizma. V majhni risbi ob začetni črki je pokazal, kako divja pobesneli zmagovalec po svetu, v veliki risbi na posebnem listu je v fantastični, pravljični podobi orisal, kako doleti napadalca in osvajalca na vrhuncu njegove predrznosti prvi porazni udarec, in v zadnji sličici na koncu pripovedke gledamo klavrni konec ponorelega nasilnika, ki je nekoč hotel zavladati vsemu svetu. Kar je mogel in smel Smrekar izraziti tu zaradi cenzure le v simboličnih slikah, to je odkrito povedal doma v svojem ateljeju v dolgi vrsti risb in riik, posvečenih takratnemu dogajanju v svetu.
Iz teh risb in slik si lahko spoznal, kako trdno je veroval Smrekar v napredek in zmago svobodoljubnega človeštva. iV mnogih risbah je poudaril ogromno moč Sovjetske zveze in njen boj za osvoboditev vseh zatiranih in izkoriščanih. Spominjam se tele risbe: na velikanskem tanku stoji tovariš Stalin z rdečo zastavo v desnici, poleg njega pa sta Kalinin n Vorošilovj tank podira vse pregraje med narodi, na žitnem polju poleg tanka pa žanje tovariš Molotov s srpom že dozorelo klasje: Finsko, Letonsko, Estonsko itd.
Do leta 1940 je Smrekar dokončal ogromno delo okrog 100 velikih listov, risanih s peresom. V njih je izrazil vse tisto, kar je bil dobrega ali slabega opazil v človeški družbi — imenoval jo je prav rad »cirkus« — in kar je bičal s svojo ostro satiro. Želel je naš veliki umetnik, da bi to delo izšlo v Sovjetski zvezi, ker je vedel, da doma tako drago in dragoceno delo ne bi moglo iziti. Najlepši spomenik mu bomo zgradili, če mu bomo danes izpolnili njegov sen.
V letu 1940 je bil H. Smrekar že hudo bolan. Kljub vsem nadlogam pa je bila njegova ustvarjalna moč nezlomljena. To dokazujejo njegove risbe za Andersenove pravljice, saj jih je izdelal v nekaj tednih, čeprav je moral večji del dneva zaradi bolezni preležati v postelji. Svojim očem nisi mogel skoraj verjeti, ko si ga ogledoval, kako je ustvarjal vse nove in nove človeške postave in jih združeval v jasne, pregledne, žive skupine. Malo je slovenskih upodabljajočih umetnikov, da bi tako poznali človeško telo in vsak njegov gib, kakor ga je poznal Henrik Smrekar. Silna lahkota in elegapca v risbi pa je bila seveda pri Smrekarju plod desetletja trajajočega umetniškega dela.
Rodil se je Smrekar 13. julija 1883 v Ljubljani. Ze zgodaj se je posvetil slikarski umetnosti, tako da lahko zasledujemo njegov umetniški razvoj od prvega desetletja sedanjega stoletja, ko je risal okraske za koledarje Mohorjeve družbe, pa vse do leta 1942, ko je tragično umrl. Njegovo življenjsko delo je tako obsežno in tako raztreseno po svetu, da ga tše ni mogoče izčrpno obdelati. Zgodovinarje slovenske upodabljajoče umetnosti čaka hvaležna naloga, da nam zbero in ocenijo njegovo delo.
■ Spoznal sem in vzljubil njegovo umetnost, ko sem bil še otrok. Kanalizacija stare Ljubljane seveda ni bila takšna, kakor je dandanes. Ob vsakem nalivu so stale po ljubljanskih ulicah — posebno v predmestjih — velikanske luže. Taka »klasična« mlaka se je ob vsakem dežju nabrala na Celovški cesti v Šiški in je segala včasih od gostilne »Pri zvezdi« do pošte. Pošta je bila takrat v takratni Burgerjevi hiši (danes je v njej Bizjakova trgovina). Ta mlaka je bila v največjo nadlogo prometu; posebno pešcem, toda v največje veselje mladini. Z bosimi nogami, z nad kolena zavihanimi hlačami
je čofotala po blatni vodi, dokler ni bila premočena do kože. Doma so potem seveda pele leskovke. V Burgerjevi hiši pa je stanoval nad poštnimi prostori dolga leta H. Smrekar s svojo materjo. Opazoval je to življenje pod svojim oknom in ga narisal v veliki podobi; podobo je razstavil najprej na svojem oknu, kasneje pa — če se ne motim — v izložbi pri Schwentnerju. če se hočeš nazorno poučiti o tem, kakšno je bile življenje v Ljubljani pred prvo svetovno vojno, tedaj si oglej to Smrekarjevo sliko, pa boš imel pred seboj majhen, toda živ izrezek iz tega življenja. Za nas ki smo takrat čofotali po šišenski »veliki luži«, ni bila odkritje samo ta luža, temveč tudi njena podoba v Smrekarjevi umetnosti.
Ze takrat pa sem se seznanil tudi s Smrekarjem — kiparjem. V zimi 1914/15 je bilo precej snega. Ko smo se nekega popoldneva vračali otroci iz šole, smo se ustavili pri pošti in se zastrmeli skozi železno ograjo na Burgerjevo dvorišče. Smrekar je stal tam in dokončava! iz snega dve umetnini: Napoleonovo po-prsje in ruskega kozaka v naravni velikosti. Tako živi sta bili obe podobi, da se otroci kar ločiti nismo mogli od ograje. To Smrekarjevo ljubezen do kiparstva in njegove velikanske sposobnosti v tej vrsti upodabljajoče umetnosti si lahko opazil tudi še pozneje. Ko si je zgradil svojo hišico na Aleševčevi cesti, jo je okrasil s kipci, ki jih je sam izdelal.
Risar Smrekar se je posebno razživel v viharnih, prevratnih dobah. Če je pred prvo svetovno vojno ilustriral Cankarjeve knjige (spomni se njegove podobe Cankarjevega »Hlapca Jerneja« na naslovni strani Schwentnerjeve izdaje) in upodabljal humoristične prizore iz slovenskega malomeščanskega življenja, tedaj se je v dobi prvega svetovnega klanja razvnela v njem sveta jeza nad vladajočim barbarstvom in našla svoj izraz v dolgi vrsti satiričnih risb, šibajočih vse vrste zatiranja in izkoriščanja — od nacionalnega do socialnega. Vrhunec je dosegla njegova umetnost takrat v risbah za »Kurenta« (izhajal je v 1. 1918/19) in »Kurentov album 1918«. Dokler pa mu ni bilo mogoče izražati svoje kritike političnih razmer v takratni Avstriji na tak odkrit način, se je zatekal Smrekar k tisti obliki svojega umetniškega ustvarjanja, ki jo je uporabljal tudi v 1. 1940 — kakor smo že omenili — t. j. k ilustracijam pravljičnih in pripovednih snovi. Prav med prvo svetovno vojno nam je Smrekar ustvaril klasično lepe ilustracije k Levstikovemu »Martinu Krpanu«. Primerjaj njegoyega »Martina Krpana« s Perkovimi risbami h »Krpanu« (iz leta 1943), pa boš videl, kakšna je razlika med politično in nacionalno zavednim umetnikom, ter politično nezrelim in hlapčevskim šušmarjem. Smrekarjeve risbe so polne prezira do vladajočih avstrijskih krogov in se rogajo vsem domišljavim mogočnjakom-slabičem, zato tudi popolnoma ustrezajo žgoči Levstikovi satiri, medtem ko so Perkove risbe izgnale iz Levstikove zgodbe vso njeno prevratno vsebino in ji s svojo pripovedno »širino« odlomile vsako politično ost. Omenimo še Smrekarjeve vojne razglednice (med drugimi razglednico z naslovom: »Kralj kapital«) in njegovo avtobiografijo iz I. 1919 (»Henrik Smrekar-črnovojnik«), pa nam bo že ta zelo nepopoln pregled zadosten dokaz, kako bogato žetev je dala prva svetovna vojna v Smrekarjevi umetnosti.
V drugi svetovni vojni pa se je Smrekar spet razživel — poprej je bil dolga leta tako bolan, da ni mogel ustvarjati — in bi nam prav gotovo dal veliko število dovršenih del. Priprava za to so bile njegove risbe k raznim knjigam (h Klemenčičevi knjigi »Zaplankarji« [Kranj 1941] itd.) in pa njegove risane razlage k sodobnim dogodkom, ki jih je razstavljal skoro vsak teden na svojih vratih. Ni ga bilo političnega dogodka v razburkanih letih od 1939 dalje, ki bi mu Smrekar ne vedel kaj pripomniti na svoj duhovit način.
V Smrekarjevih umetninah verno odseva slovenska zgodovina zadnjih tridesetih let; ni ga sloja slovenske družbe, ni ga poklica, da bi ga Smrekar ne ujel na papir v vseh njegovih posebnostih in značilnostih; nobena malenkost ni ušla njegovemu ostremu očesu, posebno človeške napake v vseh oblikah so našle v njem strogega, toda pravičnega sodnika. Kar pa prav posebno odlikuje njegovo umetnost, je tista čista, jasna risba, kakršna je le redka ne samo pri nas, temveč tudi drugod po svetu Temu se pridružuje še čudovit smisel za kompozicijo. tako da so vse Smrekarjeve risbe pregledne in lahko razumljive, čeprav se na njih dostikrat tare ogromna množica ljudi.
Ko so 4. X. 1942 zagrmele v gramozni jami italijanske morilske salve, se je končalo življenje velikega slovenskega umetnika-slikarja, končalo se je življenje umetnika-trpina. Njegovo življenje se ni dosti razlikovalo od življenja pravega proletarca, zato je njegova umetnost vsa prepojena z globokim čutom za trpeče delovno ljudstvo. Njegova umetnost je mogočen protest proti vsem krivicam kapitalistične družbe in bo zato draga bodočim rodovom, kakor jim bo draga umetnost njegovega velikega prijatelja Ivana Cankarja.	emka.
Literarni večer v Narodnem gledališču v Mariboru
V ponedeljek, 17. t. m. prirede književniki v Mariboru v Narodnem gledališču literarni večer. Iz svojih del bodo brali: Ludvik Mrzel, Anton Ingolič, Janko Glaser. France Borko, Milan Kajč Franc Onič, France Filipič, Branko Rudolf. Uvodno besedo spregovori Jaro Dolar.
Mednarodni politični pregled
Ni še dolgo tega, ko je ameriški pred sednik Truman izjavil, da niso več v načrtu izključna pogajanja med tremi velikimi zmagovalkami. Ta izjava je bila seveda v veliko veselje mednarodni reakciji, ker je že upala, da se je razbilo tisto plodno sodelovanje med Sovjetsko zvezo, Združenimi državami Amerike in Anglijo, ki je omogočilo vojaško zmago nad fašističnimi osvajalci v Evropi in Aziji. Zato je sedanji
sestanek treh zunanjih ministrov v Moskvi •
toliko večje zadoščenje resnično miroljubnim silam na svetu, ker odpravlja strah, da bi zmagovalna protihitlerjev-ska koalicija ne sodelovala več v povojnem razdobju in s tem dokončno utrdila mir in varnost na vseh svetovnih kontinentih. Zunanji ministri bodo na tem svojem sestanku prav gotovo razpravljali o vrsti zelo važnih vprašanj, čeprav ni doslej še nič za gotovo znanega o posameznih točkah njihovega razgovora. Verjetno je, da bodo govorili tudi o tako imenovani kontroli nad atomsko energijo, dasi to vprašanje morda ni tako važno, kakor bi to hoteli tisti mednarodni politični krogi, ki bi radi atomsko energijo izkoristili za izsiljevanje v zunanji politiki, za povečavanje političnega ^pritiska na svoje nasprotnike in tudi prijatelje. Ti krogi ne bi smeli nikoli pozabiti besed sovjetskega komisarja za zunanje zadeve Molotova, ko je dejal, da atomska energija ni odkritje samo enega naroda in da bo tudi Sovjetska zveza znala izkoristiti to novo vrsto energije. Ne glede na vse ugodne rezultate, ki jih bo prav gotovo rodil tudi ta sestanek, kakor jih je rodil tak sestanek v letu 1943, pa se je treba že sedaj veseliti dejstva, da je do tega sestanka prišlo. Zato seje trebit pridružiti mnenju, ki ga izraza angleški list »Sunday Espress«, ko piše: »Zunanji ministri treh velesil se bodo ta teden sestali v Moskvi. Dobro je — da, še celo življenjsko važno je — da se sestanejo. Ti možje predstavljajo edine resnično velike sile, obstoječe danes ha svetu. Zato je vest o sestanku med Bevinom, Molotovom in Byrnesom dobra novica in bo to tudi vedno ostala.« Le tesno sodelovanje teh treh velesil in resnično izvajanje demokratičnih, miroljubnih in svobodoljubnih načel, izraženih v Atlantski karti in sklepih Moskovske, Teheranske, Krimske in Potsdamske konference, zagotove lahko vsemu svetu mirno bodočnost, majhnim narodom pa razvoj in napredejo Seveda pa mora vsak narod tudi sam po svojih možnostih storiti vse, kar je potrebno, da doseže človeštvo končno tiste visoke _cilje, za katere so dali milijoni in milijoni ljudi svoja življenja.
Prav zato nam je tako važno, kaj se dogaja v naši soseščini t južni Evropi. Ni to samo skrb dobrih sosedov, temveč je to trdna zavest, da je za dogajanje po vsem svetu važno, kaj se godi tudi v navidez zakotnih deželah in deželicah na Balkanskem in Apeninskem polotoku. Vsak resničen demokrat je moral biti vesel, ko je videl, da se kažejo v Grčiji znaki nekakšnega preokreta na bolje, potem ko je sestavil vlado Sofulis, toda
razplet notranje-politične krize
v Italiji in Grčiji ni zadovoljil pričakovanj. Krščanski demokrat de Gasperi je sicer sestavil novo italijansko vlado .in sta v njej poleg socialistov in krščanskih demokratov tudi dva komunista — Togliatti je pravosodni minister, Sčbcci-marro pa finančni — toda od njenega nadaljnjega dela zavisi, ali bo z odločno demokratizacijo rešila osnovna vprašanja italijanske notranje in zunanje politike ali ne. V kakšnih neugodnih razmerah delujejo danes v Italiji resnični demokrati, nam nazorno priča dejstvo, da je italijanski regent princ Umberto, preden je poveril sestavo vlade de Ga-speriju, povabil na razgovor tudi predsednika neofašističnega gibanja »Uomo qua1unque«. To potrjuje, da uživajo fašistične sile v Italiji podporo vseh reakcionarnih krogov, in zato ni nič čudno, da nazadnjaška sodišča izpuščajo iz jež fašiste, zapirajo pa borce za svobodo in demokracijo. V oporo so ital. fašistom tndl stari imperialistični politiki Orlando, Nitti in Bonomi; zato bi se fašisti
radi skrili za kako tako »nestrankarsko vlado« z osemdesetletnimi starci na čelu. Italijansko ljudstvo bo moralo temeljito obračunati z vsemi temi nazadnjaškimi silami, toda ta boj ne bo lahek, ker je italijanska reakcija sila spretna in gibčna v svoji licemerni politiki, uživa pa poleg tega še pomoč v tujini.
Tujo pomoč dobiva tudi grška domača reakcionarna klika, zato si tudi grški narod še vedno ne more priboriti najosnovnejših demokratičnih svoboščin. Novi ministrski predsednik Sofulis in njegovi ministri so sicer obljubljali v začetku, da bodo ustregli demokratičnim zahtevam^ grškega ljudstva, toda njihova dejanja so popolnoma drugačna. So-fulisova vlada se pripravlja, da izvede volitve na osnovi starih, pogoljufanih vo-livnih imenikov, čeprav so jo vsi napredni ljudje v Grčiji svarili, naj ne stori tega in da naj najprej sestavi nove volivne imenike. Narodno osvobodilna organizacija EAM je bila prvotno pripravljena podpirati Sofulisovo vlado, toda le s pogojom, da bo nova vlada izvedla demokratizacijo grškega javnega življenja. Ker pa Sofulisova vlada nočo tega pogoja izpolniti, zato organizacija EAM ne bo sodelovala z njo in tako se v Grčiji ponavlja stara pesem. Obeta se torej novo razdobje vladnih kriz, dokler ne bo grško delovno ljudstvo začelo samo odločati o svoji usodi in si ne bo uredilo takega življenja v demokraciji, kakor so to storili sosedni balkanski narodi v Albaniji, Bolgariji in Jugoslaviji.
Kako številna zatočišča imajo fašistična nagnjenja v Evropi, nam kažejo poleg dogodkov v Španiji in na Portugalskem tudi
fašistične demonstracije v Carigradu
in v nekaterih drugih turških mestih. Tako imenovana dijaška mladina je v zaščiti turške policije vzklikala proti Sovjetski zvezi, proti demokratičnim sosedom na Balkanu in proti turškim demokratom, razbijala je knjigarne, ki so prodajale demokratične liste in knjige, tiskarne demokratičnih listov. Turške oblasti so vse to mirno gledale in dajale potuho fašističnim nasilnežem s svojimi poročili o nemirih. Mesto da bi previdno molčali o teh nazadnjaških izgredih, so turški uradni krogi še celo poudarjali, kako veliko je bilo število demonstrantov, in so se zavedli svojih dejanj šele takrat, ko jih je sovjetsko časopisje opozorilo na možne posledice take nepremišljenosti. Ti dogodki v Carigradu seveda niso nič nepričakovanega in nič čudnega v tej evropsko-azijski državi. Današnja Turčija preživlja hudo gospodarsko in politično krizo. Ta kriza pa je nujna posledica turške politike med drugo svetovno vojno.
Ko je po Kemaiovi smrti ▼ 1.1938 postal predsednik turške republike Ismet Inonii, je turško ljudstvo pričakovalo, da bo konec cincajoči politiki in da se bo Turčija tesneje naslonila na Sovjetsko zvezo. eDIavci, kmetje in delovna inteligenca so pričakovali, da bodo dobili večje demokratične svoboščine in da bo vlada zagotovila mir, svobodo in neodvisnost. Prvi Inoniijevi ukrepi so. tudi bili v skladu s temi pričakovanji, toda bili so nedosledni. Delavci in kmetje niso dobili nobenih političnih pravic. Zakon o tisku se ni prav nič spremenil, zato so bili še vedno dovoljeni samo vladni listi. Komunistična partija je bila tudi pod Inoniijem prepovedana. Ni čuda, če je v takih razmerah lahko naraščal vpliv nemškega fašizma in če se je po vsej Turčiji razpredla hitlerjevska špijonaža. To je bilo toliko laže, ker je vse to delo vodil stari premeteni vojaški vohun von Papen, nemški poslanik v Turčiji. Ista omahljivost se kaže tudi v turški zunanji politiki. V oktobru 1939 je podpisala pogodbo o medsebojni pomoči z Anglijo in Francijo, tik pred napadom na Sovjetsko zvezo pa je sklenila
18.	junija 1941 pogodbo o prijateljstvu in nenapadanju z Nemčijo. S tempa je zavarovala turška vladajoča klika Hitlerjevim armadam jugovzhodni bok in tako je lahko Hitler pošiljal nove divizije na vzhodno fronto. Turčija pa je Hitlerja tudi neposredno podpirala, saj je zalagala Nemčijo s kromom, bakrom, bombažem, krznom, usnjem itd. Prav tako
je dovoljevala nemškim ladjam prehod skozi ožine na Črno inorje in tako kršila nevtralnost, ki jo je hinavsko razglašala kot svoje načelo. V svoji protisovjetski politiki je šla turška reakcija celo tako daleč, da je obsodila na dolgoletno ječo dva sovjetska državljana, češ da sta napravila atentat na nemškega poslanika von Papena. Ne sovjetske ne zavezniške zmage niso mogle skoraj do konca vojne prepričati vladajočih nazadnjaških turških krogov, da bo fašizem doživel poraz, zato se Turčija ni pridružila zaveznikom, čeprav sta jo k temu prigovarjala Churchill in Roosevelt posebno 1.1943. Šele sredi 1.1944 je Turčija prenehala pošiljati Nemčiji krom in je pozneje pretrgala tudi diplomatske in gogpodarske zveze z njo. Značilno za to tako imenovano turško proorientacijo je to, da so turški vladajoči krogi bili proti demokratičnim spremembam v Bolgariji in Jugoslaviji. Turško vladno časopisje je neštetokrat pisalo o anarhiji v novi Bolgariji in novi Jugoslaviji in o nevarnosti za mir in red na Balkanu zaradi teh demokratičnih sprememb v balkanskih deželah ter je klicalo na pomoč tuje intervente. Jasno je, da taka zunanja politika ni mogla večati ugleda turški državi, njena gospodarska politika pa jo je dovedla v silno težaven položaj. Med vojno se je Turčija tako navezala na nemško gospodarstvo, da danes ne ve, kje in kako naj bi začela obnavljati gospodarske zveze z drugimi deželami. Zato ni nič čudnega, če skuša kljub vsem slabim skušnjam drugih fašistov turška reakcija najti izhod v novih fašističnih poskusih. Fašistična gibanja panturkov in panturanistov so začela izdajati svoj list »Tasvir«, vladajoča klika pa ustvarja nov turško-arabski blok, da bi z njim nadaljevala svetovnemu miru nevarno politiko tako imenovanega ravnotežja.
Popolnoma razumljivo pa nam postane dogajanje v Turčiji, če ga povežemo v večjo celoto z drugimi dogodki ob Sredozemskem morju. Znani angleški publicist in laburistični poslanec Filliaeus je zapisal v svojem pismu za list »New Statesman and Nation« tole: »Na Dalj-njem vzhodu smo priznali ameriško zahtevo, da naj se Tihi ocean spremeni v amerikansko jezero na ta način, da bodo Amerikanci dobili strateške baze na zasedenih sovražnih ozemljih, pa tudi na ta način, da bodo dobili v zakup baze na angleškem ozemlju... V zameno za to pa smo si zagotovili, kakor se zdi, ameriško podporo za našo zahtevo, da naj bo Sredozemsko morje, pa tudi Bližnji in Srednji vzhod sfera le angleških interesov. K temu sporazumu pripada tudi kakor vse kaže, ameriška podpora našemu križarskemu pohodu za »demokracijo« v Bolgariji in Romuniji. Tak kurs je v čudnem nasprotju s podporo, ki jo Anglija daje reakcionarnemu nasilju v Grčiji, in pa z dejstvom, da noče zavzeti odločnega stališča do gnusne Francove diktature v Španiji.« Krogu teh dežel ob Sredozemskem morju pripada tudi
Palestina
in je zanimivo, da se tudi tu nikakor ne morejo razmere urediti. Neprestani nemiri in spopadi med Arabci in Judi koristijo angleški vladavini na Sredozemskem morju, zato se tudi ne morejo prenehati, čeprav obstoji angleški mandat v Palestini že 25 let. V prvih petnajstih letih se je priselilo v Palestino okrog 260.000 Judov, po večini iz Poljske, Romunije in Nemčije. Ti Judje so se polastili zemlje revnih arabskih kmetov in so začeli ustvarjati velikanske kapitalistične plantaže. Tako je ta sionistična kolonizacija zanetila sovraštvo med arabskimi prebivalci in novimi judovskimi priseljenci. To pa je bilo čisto po godu mandatnemu gospodu, saj se mu je taka politika po načelu »deli in vladaj I« še vedno obnesla; nič ga ni motilo, da so se med drugo svetovno vojno vmešavali v palestinske spore tudi nemški in italijanski fašistični podpihovalci, ker se je zavedal, da mu bodo po zmagi nad fašističnimi nasprotniki medsebojni spori v Palestini samo olajševali vladanje nad temi pokrajinami, važnimi zaradi petrolejskih vrelcev ob Mrtvem morju, eevi za nafto iz Iraka do pristanišča Haife in zaradi bližine Sueškega prekopa. Načrti o delitvi Palesti-
Napori rudarjev v Srbiji, da oskrbijo Jugoslavijo s premogom
Med trimesečnim tekmovanjem za povečanje proizvodnje so se srbski rudarji uvrstili med prve borce za gospodarsko obnovo. Tekmovanje, za katero so dali pobudo rudarji iz premogovnika Vrdnika, se je začelo i. oktobra. V njem so sodelovali rudarji iz 21 srbskih premogovnikov. Po vseh mesecih tekmovanja imamo že precej dober pregled uspehov tega tekmovanja.
Delovni učinek je osnovni činitelj, ki kaže povprečne uspehe ali neuspehe. Delovni učinek se izračuna na ta način, da se količina produciranega premoga primerja s številom delavcev. Dogaja se, da manjše število delavcev producira večje količine premoga, kar pomeni, da se je delovni učinek povečal. Delavni učinek se poveča zlasti takrat, kadar je v rudniku več kopačev, kakor pa delavcev na dnevnem kopu. — V rudnikih, ki imajo dobre tehnične naprave, je delovni učinek seveda večji kot pa v rudnikih, kjer so tehnične naprave slabe in nezadostne in kjer je treba vlagati več delovnih sil in delovnega časa za delo, ki bi ga lahko opravili stroji. Tudi strokovna usposobljenost rudarjev ima pri delovnem učinku veliko vlogo.
Višina delovnega učinka je odvisna od mnogih okolnosti in se zaradi tega ne more vzeti kot absolutno merilo pri oceni delovnega uspeha. Vzame se pa lahko kot približna ocena in tako nam pregled delovnega učinka v dobi enega meseca dalje približno sliko proizvodnje. Delavni učinek predstavlja ono količino premoga, ki jo producira rudar v osmih urah. Vzemimo za primer delovni učinek v rudniku Vrškp Čuka. Meseca oktobra je znašal učinek 130 kilogramov, kar pomeni, da je toliko premoga nakopal vsak rudar v osmih urah. Meseca novembra je delovni učinek znašal 180 kilogramov, kar pomeni, da se je dnevna produkcija povečala za 50 kilogramov pri vsakem rudarju.
Od oktobra do novembra se je delovni učinek povečal v vseh premogovnikih, ki so se vključili v tekmovanje: Najboljši delovni učinek je dosegel premogovnik Bogovjna — 62.96 odstotkov. Za Bogovino pride rudnik lignita Novi Rostolac, ki oskrbuje beograjsko električno centralo. Njegov uspeh je bil dosežen po zaslugi dobro izvedene mehanizacije. V prvih dneh decembra pa se je v vsem rudniku delovni učinek znižal, ker ni bilo na razpolago dovolj transportnih sredstev za odvoz lignita. Danes so v tem rudniku dane možnosti za toliko proizvodnjo premoga, da ga transport ne obvlada. Treba bo čimprej povečati potrebna transportna sredstva, da bo mogoče izkoriščati veliko kapaciteto rudnika.
Tudi rudnik Vrška Čuka je dosegel znaten uspeh, ker se je njegov delovni učinek zvišal za 38.46%. Precej se je
zvišal delovni učinek tudi v devetih drugih rudnikih, med njimi tudi v Vidniku, ki je dal pobudo za tekmovanje. V sedmih premogovnikih pa je bra nekoliko nižji kakor meseca oktobra.
bil delovni učinek proti koncu novembra toliko nižji kakor meseca oktobra.
Delovni učinek pa se v nobenem rudniku ne sme znižati in mora tehnično vodstvo vsakega podjetja proučiti vse možnosti, da se delovni učinek zviša ali pa vsaj ostane na višini, ki je bila dosežena po enem mesecu tekmovanja. Tudi strokovne organizacije, ki so organizirale tekmovanje ter sestavile delovne načrte, morajo skrbeti, da se delovni učinki ne znižajo. Strokovne organizacije nimajo samo zasluge pri uspehih, temveč nosijo tudi vso odgovornost za neuspehe. Strokovne organizacije morajo skr beti, da tekmovalni duh niti za trenutek ne bo popustil. Na sestankih delavcev in tehničnih voditeljev je treba razpravljati o vseh vzrokih znižanja delovnega učinka in o vseh možnostih, da se delovni učinek še poveča. če se delovni učinek zniža brez potrebe in brez tehtnega vzroka, je to dokaz, da je popustila požrtvovalnost ali pa, da ima organizacija dela v rudniku kake napake. Za eno in za drugo so v enaki meri odgovorna tehnična vodstva obratov in tudi podružnice strokovnih organizacij, ki morajo skrbeti, da zdaj pred zimo delovni učinek niti v enem premovniku ne bo popustil.
Trbovlje demobiliziranim borcem
Trboveljski rudarji, delavci cementarne in drugih podjetij so zbrali 50.000 dinarjev in jih namenili demobiliziranim borcem, ki se vračajo na svoje domove. Za okrepčilo na dolgi poti jim bodo poskrbele trboveljske žene in jih pogostile na železniškem križišču v Zidanem mostu. Tako so trboveljski delavci ponovno dokazali, da se zavedajo, kaj nam je priborila naša vojska. Hvaležno pozdravljajo junake in jim žele mnogo uspeha v novih dolžnostih, ki jih čakajo doma.
★
Na Cetinju je organiziran socialni svet za zaščito mater
Pri ministrstvu za socialno politiko in narodno zdravje narodne vlade Črne gore je ustanovljen socialni svet za zaščito mater. V svetu se nahaja predstavnik ministrstva za socialno politiko in naTodno zdravje ter predstavniki vseh ministrstev in protifašističnih organizacij. Pri vsakem okrajnem narodnem odboru bodo ustanovljene komisije za zaščito mater.
ne na narodnostno epnkšna okrožja, bi ne pomenili drugega, kakor ovekovečenje teh prepirov med Arabci in Jud!; zato se vsi napredni ljudje v Palestini bore proti tem načrtom in zahtevajo samostojno palestinsko demokratično oblast z enakimi pravicami za Jude in Arabce. Tilko se torej tudi v Palestini bojuje boj med istimi naprednimi in nazadnjaškimi silami kakor drugod po svetu.
Proti vrhovom fašističnih nazadnjaških sil se bojuje danes ta boj na niirn-berškem procesu. Vsak dan prinaša nova razkritja o zločinskih pripravah nemških fašističnih osvajalcev za napad na evropske države. V luči teh dokumentov se je pokazal tudi
velikanski pomen dva tedna trajajočega odpora
jugoslovanskih narodov v aprilu 1. 1941. Že samo ta kratkotrajni boj je prisilil nemške fašiste, da so morali za nekaj tednov odložiti zahrbtni napad na Sovjetsko zvezo. To so priznali sami nemški fašistični voditelji na svojih sestankih in to priznanje še bolj podčrtuje ves zgodovinski pomen nadaljnjega narodno osvobodilnega boja jugoslovanskih na-
rodov, trajajočega ne nekaj tednov, temveč nekaj let.
Prav tako potrjujejo tajne listine, da je nemški fašizem koristil predvsom nemški buržoaziji, saj je n. pr. veliki nemški koncern IG-Farbcnindustrie črpal nepoštene koristi iz hitlerjevske osvajalne vojne. Tajni dokumenti dokazujo-jOj da je šest velikih bank financiralo Hitlerjevo vojno. Tem bankam in z njimi združenim podjetjem na ljubo je bilo nvedeno prisilno delo za evropske narode, njihovemu dobičku je rabila zasedba tujih dežel, zanje so nemške tolpe ropajo javno in zasebno premoženje zasedenih krajev. Zato je upravičena zahteva, da se poleg nacističnih politikov in pruskih militaristov iztrebijo tudi nemški kapitalistični mogotci, ker so prav ti bili pravi in resnični vzrok za vse grozote fašističnega nasilja.
Smrtna obsodba za 36 dachauskih fašističnih zločincev naj bo tudi niirnber-škim sodnikom zgled, kako je treba obračunati z nemško nacistično sodrgo. Se bolj kakor tako imenovani zdravniki Hintermeyerji in Schillingi zaslužijo Goringi, Jodli, Keitii, Raederji, Scliach-ti, Kruppi itd., da se jim enkrat za vselej zadrgnejo zanke okrog zločinskih vratov.	emka.
Kako smo vozili partizanski kruh
Od Kolpe preko Dobre do Mrežnice
Jeseni 1944. leta je postajalo gospodarsko stainje v Gorskem Kotarju in delu Likei, posebno v vaseh ob Kolpi, ki so že tretje leto nudile partizanom vse, kar so imele, vedno težje. V bogate jših pokrajinah na Hrvotskem se je začela kampanja za zbiranje pomoči v prehrani za te kraje. Tako se je pred našo, takrat še prav mlado in neizkušeno ljudsko oblaet postavil težak problem prevoza te hrane. Vendar je bil s pomočjo ljudske vojske tudi ta problem rešen in so dolgo časa kolone volovskih in konjskih vpreg pa tudi kamionov potovale z dragoceno hrano iz Slavonije preko Drave, Save, Bani-je, Kordona v Liko in preko Mrežnice in Dobre v Gorski Kotar ter preko Kolpe tudi v Slovenijo. Seveda je tfe »konvoje«, kot smo jih imenovali, vedno spremljata vojska, saj so precejšnji del poti potovati po ozemlju »Nezavisne države Hrvatske«. Naravno, da tak podvig ni mogel miniti brez borb, saj je bilo nemogoče »konspirativno« prepeljati kolono par slo volov lin konjskih vpreg preko ozemlja, ki ga je vsaj delno kontroliral sovražnik. In to sovražnik surov, kakor so ustaši, lačen slavonske moke in belega kruha. Konvoj ni samo enkrat padel v zasedo Takrat so naši bataljoni, včasih tudi cela brigada na precej obširnem terenu sprejeli borbo in zadrževali sovražnika, med tem pa je brezkončna
kolona voz pogosto pod ognjem strojnic in minometov hitela naprej, včasih pa tudi nazaj na varno.
Vsi napeti so bili živci, ko smo potovali ponoči, dostikrat kaj blizu sovražnih postojank in je v nas kljuvalo vprašanje ... »ali bomo prišli skozi,« in ko je skozi nočno temo v nebo poletela raketa in nas je obsula toča krogel. Če smo takrat šele potovali v južne kraje, smo se seveda vračali po drugi poti. Kaj pa je bilo za nas 100 km več, da smo le srečno pripeljali dragoceni tovor v svojo bazo.
Enote XII. Primorsko-garamske divizije so varovale transport od meje med Liko in Kordunom d0 Kolpe in na to pot, ki sem jo prehodil štirikrat, me spo minjajo strani mojega dnevnika ..,
Jesen 1944 (iz dnevnika)
Kot dolga kača se vije bataljon po cesti, ki so po njej še komaj pred nekaj dnevi potovale brezkončne kolone motoriziranih sovražnikovih enot. Danes pa po njej korakajo partizani z veselo pesmijo na ustih in z opankami na nogah. Za bataljonom se vleče kolona kmečkih voz z volovsko in konjsko vprego. Počasi se kolona pomika naprej, toda bolj sigurno prihaja na eilj kot pa vse švab-ske blinde, pancerji ln tigri, ki prej ali sloj itak končajo v ognju partizanskih
min, po jarkih ob cesti, odkoder jih bomo enkrat prepeljali v pepelnice, kjer jih borno uporabili za novo orodje, s katerim si borno gradili lepše, življenje.
Z našo kolono potuje tudi grupa novo mobiliziranih Istrijanov v korjjunail-ke enote. Eden me ves začuden vprašuje: »Poslušaj, tovariš, kdaj pa bomo prišla na sovražnikovo ozemlje. Dneve in dneve že potujemo, toda vedno po osvobojenem ozemlju?« «Tovariš,' njihove zemlje sploh ni. Saj je to naša, sveta, s krvjo naših borcev prepojena zemlja. Teritorij nezavisne države Hrvatske je že davno le še nekaj majhnih otočkov.«
Pod noč se spuščamo h koritu reke Dobre. Kako je »dobra«, so nekateri tovariši kaj hitro skusili. Voz za vozom brodi po gazL Voli mukajo, konji hrzajo, tudi njim se ne da v hladno vodo. Prečkati smo reko pri slapu z zavihanimi hlačami in š čevlji v rokah ali obešenimi na puški. Na gladkem kamenju, poraslem z mahovino, drsi. Nekateri tovariši korakajo svečano kot ob zvokih posmrtnega ma-rila, drugi pa le s težavo balansirajo z mitraljezem na ramah ali v roki.
Zgodaj zjutraj smo prešli cesto in progo OguLin— Karlovec. Nekoč smo tu vršili podvige polne nevarnosti im partizanske romantike. Bosi ali v copatah smo hodili preko ceste, mulam pa smo ovijali kopita s krpami. Vsakih petdeset metrov je stal bunker, iz katerego so ne enkrat napadli Jiaše »železničarje«, kakor smo imenovali diverzante, Skoro v vsakem grmu, pod vsako bukvijo, za vsakim kamnom je stal ali ležal ardlt ali karabinjer. Danes pa je tu pusto ln
proga se počasi spreminja v pašnik za govedo.
Pozno popoldne smo prispeli do brega Mrežnice. Globoko pod nami, kakor v kanjonu se vije tamnozelen trak. ^Pravijo, da reke razdvajajo, toda prečnica ne. Tu si podajajo roko Ličan in Go-ranec, Primorec in Kordunaš.
Kmalu je ves travnik ob reki spremeni v eno samo mravljišče. Sto in sto izpreženih vozov, žitin«, skupine vojakov in civilistov teT skladovnice blaga so pripravljene za nakladanje; spominjajo nas na velika taborišča evropskih pionirjev, ki so pred mnogimi leti potovali po ameriških prerijah.
Odmor sem izkoristil za kratek izlet čez reko. Lep je Kordun. Takoj na prvi pogled, ob prvem srečanju sem vzljubil kordumaše. So veliki, močni fantje, kakor gore. Radi pripovedujejo o svojih akcijah. Slovence-partizane zelo cenijo in hvalijo naše borce, ki so se borili za Bosiljevo. Zavidajo Slovence, ki gredo lahko tudi preko svojih meja. Kordun jim je premajhen, zato pa hodijo vsako noč čez Mrežnico na »lunipanje«, kakor pravijo, to je na’ rušenje prog in metanje bomb na sovražnikove, postojanke in posamezne bunkerje. Občudujem jih, ko v treh minutah zgradijo pontonski splav, Tu ni lenuharjenja. Vsakdo dš iz sebe vse, vsaka mišica je napeta, vsaka sekunda ja izkoriščena. To je pravo udarniško delo. Ponosno nam pokažejo nove angleške minomete. Z njimi so še v prvi akciji uničili sedem tankov. Dobri fantje so. Vedo. da nimamo tohaka, pa ga kar cele pesti vlečejo iz svojih torbic in nam ga dajejo.	1
Iz bližnjega gozda zaslišim šum avtomobilskih motorjev. To so kamioni, ki dovažajo žito iz Slavonije. Velika je naša partizanska zemlja. Po predelih, ki so še neoevobojend pa potuje kruh po »podzemnih kanalih.«
Pred nočjo je prišla kolona z žitom. Vso noč je trajalo raztovarjanje, prevoz preko reke in nalaganje na naše vozove.
Borci so vso noč prespali v gozdu ob bregu. Ljudje so medtem naložili naše vozove. Pred odhodom so nas obiskale kordunaške žene in mladinke, ki so v ogromnih koših, nekatere pa kar v sodih prinesle toplo hrano za celo brigado. Vsak borec je dobil nato še koe kruha in lep šop svetlorumenih tobakovih listov.
Uro pred nami je že odtJla četa Kor-dunašev, da zavaruje pot, ob štirih zjutraj pa je krenil naš bataljon in za njim težko natovorjeni vozovi s pšenico, koruzo in tudi že zmleto Delo moko. Škripanje koles je od čaea do časa zamrlo v detonacijah min in v žvižganju po zraku letečih tračnic, Kordunaši »lumpajo«, s tem vežejo nase sovražne patrole in posadke in nam olajšujejo orevo«.
Zgodaj zjutraj zopet bredemo Dobro in se sestanemo z ostalimi našimi bataljoni, ki so zasedli položaje ob cesti in varovali pot. Po petih dneh smo se zopet vrnili k naši Kolpi, Spet smo na popolnoma partizanskem ozemlju in kolona voz brez spremstva nadaljuje pot na določena mesta, a mi veseli In ponosni, da smo uspešno dovršili svojo nalogo, dobimo zaslužen odmor.
Epih 8ergej.
Jugoslavija zahteva od zapad-nih velesil, da ji izroče vojne zločince
Zunanjepolitični urednik Tanjuga piše:
Pred dvema mesecema je britanska vlada poslala jugoslovanski vladi noto, v kateri je potrdila, da ee nahajajo v njenih rol: a h in obljubila, da ji bo izročim naslednje jugoslovanske izdajalce in vojne zločince: Leona Rupnika, Milana Ačimoviča, dr. Miroslava Vasiljeviča, dr. Stevana Ivaniča, Dušana Pantiča, Djuro Djokiča, dr. Miroslava Spalajko-viča, Borivoja Joniča, Jovana Popoviča, Nika Djordjeviča, Tlijo Paranosa, Božidarja Boška Bečaroviča in Kosto Mušic-kega.
Jugoslavija je upravičeno zahtevala, da ji poleg^ teh zločincev izroče tudi Paveliča in Nediča, kakor tudi druge težke krivce, za katere jugoslovanske oblasti dobro vedo, da se nahajajo na ozemlju, ki je pod nadzorstvom vojaške moči zapadnih sil. Jugoslovanski narodi so globoko zainteresirani na tem, da doleti pravična kazen vse domače in tuje vojne zločince. Naši narodi ne morejo razumeti postopanja, ki ga uporabljajo za-padne zasedbene oblasti napram vojnim zločincem in sodelavcem zlasti iz naše države. Naši narodi so upravičeno pričakovali in pričakujejo, da se bo postopalo po mednarodnih obveznostih, ki so jih določile vse tri sile protihitlerjevske zveze v Moskvi, na Krimu in v Potsdamu, ko je bilo kaznovanje vojnih zločincev proglašeno za enega izmed ciljev vojne.
Zavlačevanje izročitve vojnih zločincev pred pravično obtožbo jugoslovanskih narodov pa je v očitnem nesoglasju s temi sklepi. Ne moremo razumeti, da bi bito tako težko poiskati one okorele ustaško-četniško-nedičevske zločince, ki imajo na Koroškem svoja taborišča, izdajajo svoje liste, vršijo fašistično propagando in drzno izzivajo mirno slovensko prebivalstvo. Ni težko 'priti na sled« niti onim drznim ustaško-četniškim tolovajem,^ ki so v Salzburgu napadali demokratično usmerjene prebivalce ter jim preprečevali, da bi izrazili svoje politično prepričanje na dan avstrijskih volitev. Še težje razumljivi za nas so izgovori, da ni dovolj podatkov o tolovajih, ki so se udomačili po nekaterih krajih Avstrije in južne Nemčije in ki se prav tako svobodno sprehajajo na Markovem trgu v Benetkah.
Mednarodne obveznosti o kaznovanju vojnih zločincev in »kvizlingov« razume Jugoslavija tako, da bodo te takoj in za vsako ceno poiskali ter jih izročili zainteresiranim državam, pa četudi bi se skrili na konec sveta. Po dosedanjih izkušnjah pa je jasno, da zasedbene oblasti zapadnih ail izvajajo povsem drugačno postopanje, ki težko žali občutke naše dežele, ki si je s svojim velikim doprinosom k uničenju hitlerjevske tiranije pridobila pravico, da se njena zahteva v tem pogledu brez odlašanja izpolni. Čudno je odlašanje, češ da dokazi v pogledu nekaterih pripadnikov srbskega dobroveljskega korpusa in funkcionarjev Ljotičeve organizacije, ki jih mi zahtevamo kot vojne zločince, niso popolni.
Jugoslovanska državna komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev je zbrala in objavila ogromno gradivo, ki dokazuje težko odgovornost vseh teh oseb. To gradivo tudi ni neznano zapadnim silam. Seznam zahtevanih zločincev so jugoslovanske oblasti sestavile predvsem po okolnostih, na katerih sloni njihova odgovornost. Po leg teh podatkov razpolagajo tudi z brezštevilnimi dokazi, ki bodo povsem razumljivo postali predmet podrobnega sodnega preiskovanja glede vsakega zahtevanega posameznika. Nobena s podtikanja ali vmešavanja mednarodne reakcije ne bi smela vplivati na izpolnitev obveznosti, ki so za jugoslovanske narode z ozirom na njihove brezprimeme žrtve, posebno pomembne.
Ne moremo imenovati zavezniško in prijateljsko tako postopanje z vojnimi zločinci iz Jugoslavije, s katerim se naravnost obnavljajo še nezaceljene rane, ki so jih povzročili prav tisti, katerih izročitev zahtevamo in ki se tako udobno počutijo v zonah pod nadzorstvom zapadnih sil.
V trenutku, ko pred mednarodnim vojnim sodiščem v Numbergu odgovarjajo voditelji nemškega fašizma,- organizatorji in duševni podpihovalci brezštevilnih fašističnih zločinov, se zdi našim narodom neverjetno, da obstojajo še vedno neke temne sile, ki ovirajo, da bi dosegla kazen vse one, ki nosijo na duši težke zločine in katerih roke so krvave.
Kaznovanje vojnih zločincev je obveznost, katero morajo izvršiti vse zavezniške sile v vojni proti fašizmu. Je doprinos k utrditvi izvojevane zmage in k organiziranju povojnega miru.
Strahotna odkritja o nečloveškem izrabljanju
delavnih moči
Nacistični zločinci so hladnokrvno odvažali milijone Rusov, Ukrajincev, Poljakov, Francozov
v nemška taborišča
Belsenski zločinci obešeni
Hamburg, 15. dec. Reuter. Včeraj so obesili vsen 11 obtožencev, ki so bili v belsenskem procesu obsojeni na smrt. S smrtjo na vešalih so končali med dru-gitnlis poveljnik belsenskega koncentracijskega taborišča Josef Kramer, 21 letna SS-ovka Irma Grese, taboriščni zdravnik Fritz Klein, ki je izbiral žrtve za plinske sobe in Juana Bormann, ki je na razpravi priznala, da je spuščala pse na ujetnike.
Belsenska razprava je trajala 33 dni.
16.	novembra je bilo izmed 44 obtožencev 11 obsojenih na smrt. Najstarejši britanski rabelj Albert Pierrepoint je moral odpotovati v Nemčijo, da izvrši ob-sodbo, ker je britanska vojaška policija smatrala, da obešanje ne spada med njene dolžnosti. Na drugi strani pa je obstojalo mnenje, da obsodbe ne bi smeli '»vršiti Nemci, ker jo je, kot pravi po-r°čilo, izreklo britansko sodišče.
Niirnberg, 15. dec. (Tanjug.) Včerajšnje jutranje zasedanje sodišča se je začelo i nastopom ameriškega tožilca Dod-dsa. Pri omembi dnevnika obtoženega Franka je njegov branilec izjavil, da obtožnica baje nepravilno izkorišča to listino, ker jo navaja samo delno. Pro6i, da mu dajo na vpogled celotni Frankov dnevnik, ki sestoji iz več velikih knjig in 4 Frankovih govorov, katere naj bi on imel leta 1942 in katere je Hitler odbil.
Predsednik sodišča lord Lavvrence je branilcu sporočil, da bo dal Frankov dnevnik obrambi na vpogled.
Nato je tožilec Dodds pričel s čita-njem obtožnice Hitlerjevih zarotnikov, ki se nanaša na ustvaritev ukrepov, ki so imeli za cilj, da spremenijo odrasle prebivalce Evrope v nemške sužnje. S pomočjo številnih listin, ki so jih našli v zbirkah Hitlerjevega ministra za vzhodna ozemlja Rosenberga in v zbirkah Hitlerjevega pooblaščenca za mobilizacijo delovnih moči Sauckela, dokazuje tožilec, da so hitlerjevci sistematično in hladnokrvno odvažali milijone Rusov, Ukrajincev, Poljakov, Francozov, Belgijcev, Holandcev in drugih v nemško ujetništvo. Hitlerjevci pri tem niso izbirali sredstev. »Nabiranje delovnih moči« se je tako spremenilo v odkriti lov na ljudi.
Tako »nabiranje« je izzvalo odločen odpor prebivalstva zasedenih področij. Hitlerjevski zarotniki so sklenili, da organizirajo to nabiranje z vojaškimi in prisilnimi sredstvi. Na posebni seji gospodarskega urada za izvedbo načrta je Sauckel poročal, da oni, ki opravljajo ta posel, vedno bolj pogosto postajajo žrtve oboroženih napadov. Načelnik nemškega urada za nabiranje v Varšavi je bil ubit sredi belega dne v svoji lastni pisarni. Sauckel je zahteval še več policijskih sredstev za izvedbo »nabiranja« in prosil za pomoč obtoženega Rosenberga. 3. oktobra 1942 je obtoženi Sauckel v posebnem pismu zahteval od Rosenberga, da podvzame odločne ukrepe za nasilno odvajanje delovnih moči iz zasedenih področij v Nemčijo. Sauckel pravi v svojem pismu, da je Fiih-rer izdelal nov načrt za oborožitev, za katerega bo potrebna mobilizacija dveh nadaljnjih milijonov tujih delavcev. Fuh-rer mi je dal nove pravice in mi naložil kot dolžnost, da podvzamem vse mogoče ukrepe in na vsak način omogočim mobilizacijo delovne moči za nemško vojno industrijo. Dopolnilna delovna sila se mora po večini jemati iz zasedenih vzhodnih ozemelj, zlasti pa iz Ukrajine. Zato mora komisariat Ukrajine do 31. decembra 1942 dostaviti 225.000 delavcev, do 1. maja 1943 pa še nadaljnjih 225.000.
Sauckel predpisuje, da ni treba izbirati sredstev za zbiranje teh delovnih moči. Nekaj pozneje je Sauckel poslal v
zasedene kraje svojega posebnega predstavnika Pickerta z nalogo, da omogoči vsak dan pTevoz 5000 sužnjev. Z značilno nemško natančnostjo prosi Sauckel Rosenberga v pismu 17. marca 1943, da pošlje v Nemčijo vsak dan iz Belorusije 500 ljudi, iz »osrednjega gospodarskega nadzorstva« 500, iz Ukrajine 3000, iz »južnega gospodarskega inšpektorata« pa 1000. Sauckel opozarja, da mora biti po-čenši od 1. aprila 1943 število odpeljanih še podvojeno.
Sauckel se ni zadovoljil samo s pošiljanjem pisem, ampak je osebno odšel v zasedena področja. 18. julija 1943 je imel govor, v katerem je zahteval, da se pošlje v - Nemčijo znatno število litvanskih delovnih moči. Nekaj pozneje je obiskal Rigo, kjer je stavil Hitlerjevemu komisarju predlog, da pošlje najkasneje do avgusta 1943 v Nemčijo 183.000 ljudi in zahteval, da bo v tem številu najmanj 30.000 mladincev. Izgleda, da so se Sauekelova povelja točno izpolnjevala. Bil je prisiljen, da se obme za pomoč k nemški armadi, ki je imela svoje sile v vseh zasedenih področjih. V pismu
17.	avgusta 1943, ki ga je poslal vojnim oblastem, je Sauckel zahteval, da morajo takoj pričeti z nabiranjem in pošiljanjem vse delovne moči vseh tistih na tamkajšnjem ozemlju, ki so se rodili v letih . 1926 in 1927, v Nemčijo. Popis se mora* izvršiti najkasneje do 30. septembra 1934.
Kampanja tega nabiranja — je rekel tožilec — je uspela. Sauckel je sporočil Speeru, tedanjemu ministru za oborožitev, da mu lahko pošlje do oktobra 1943 milijon delavcev, poleg tega pa mu je obljubil 700.000 delavcev za poljedelstvo. Hitlerjevci ne prikrivajo s kakšnimi sredstvi so to dosegli. V spomenici, ki so jo našli v Sauckelovi zbirki listin, je rečeno: Prisostvujemo sedaj burki nabiranja milijonov delovnih moči iz zasedenih vzhodnih področij, da bi tako izpopolnili praznino v nemški delovni sili.
I Razbohotil se je pravi lov na ljudi. V obzir ne jemljejo niti zdravja niti starosti.
Prebivalstvo zasedenih področij je na »fašistično nabiranje« odgovorilo s povečanim odporniškim gibanjem in z razširjenjem partizanskega boja. 21. decembra 1942 je Rosenberg poslal Sauokelu pismo, v katerem piše: Poročilo, ki sem ga prejel, dokazuje, da je povečanje števila partizanskih oddelkov v zasedenih vzhodnih področjih nastalo zaradi načinov, s katerimi se nasilno in množično nabirajo in odpeljujejo delavci tako, da ljudje, katerim grozi ta usoda, Taje pobegnejo v gozdove in partizanske oddelke.
25 delavcev, se ni nihče javil. Vsi odrasli so pobegnili. Tedaj je nastopilo nemško orožnlštvo in pričelo zažigati hiše onih, ki so pobegnilL Takoj je izbruhnil velik požar, ker ni bilo že dva meseca dežja. Poleg tega je bila letina spravljena v skladiščih. Ljudstvu, ki je priteklo na kraj požara, so prepovedali gasiti požar. Stražniki so pretepali in aretirali one, ki so prihiteli Ob istem času so stražniki zažigali tudi druge hiše. Nadalje je v poročilu rečeno, da so po drugih vaseh (sodeč po imenih, se je to dogajalo v Belorusiji) 9tražniki zajeli tudi starce, starke in otroke in jim grozili, da jih bodo postrelili, če ljudje, sposobni za delo, ne bodd odšli na delo v Nemčijo.
Tožilec Dodds navaja vse nove in nove listine, ki dokazujejo, da je tako zva-no »nabiranje delovnih moči« bilo neusmiljen divji lov na ljudi, pri čemer pa niso trpeli samo neposredni objekti nemškega lova. StaTŠi, otroci in celo dal-nje sorodstvo žrtev tega lova so bili podvrženi neverjetnim preganjanjem, pretepanju in aretacijam. Ker so bile življenjske potrebščine požgane, je bilo prebivalstvo celih področij obsojeno na smrt zaradi gladu in zime. Tožilec citira obsežno nemško listino, da' je bila posledica fašističnega lova na sužnje
opustošenje celih rajonov in okrožij, ki so jih spremenili v puščavo. Tožilec dokazuje, da obtožena Rosenberg in Sauckel nista ne le vedela za to, ampak sta bila tudi pobudnika teh drastičnih ukrepov. Dodds navaja na sodišču tudi pismo enega fašističnih slug Paula Raba, ki ga je poslal Rosenbergu, v katerem se Raab hvali, s kakšnimi sredstvi je dosegel to uspešno »nabiranje«. Sklenil sem — piše Raab — da tej neposlušni ukrajinski mladini dokažem, da morajo ubogati naše odredbe. Dal sem nalog, da požgo hiše vseh upornikov.
Cim bolj se je večal odipoT ljudstva proti gospodarjem, tem bolj so se večale tudi sile, ki so jih pošiljali na lov za temi ljudmi. Poleg stražnikov, armade in raznih pomožnih enot so za to uporabljali tudi Hitlerjeve zaščitne oddelke. Tožilec objavlja strogo tajno nared bo, ki je bila izdana SS-četam in varnostni policiji. V tej naredbi z dne 19. marca 1943 je rečeno, da je treba komisijo za nabiranje kar najbolj podpi rati. Verjetno to ne bo šlo brez uporabe sile. Potrebno je zato vršiti preiskave v vaseh in požgati, če je potrebno, celo vas. Vse prebivalstvo mora biti na razpolago komisarju.
Na predlog predsednika sodišča, ob-
jantja tožile« sledeči Jrvieček at to na-
redbe: Po pravilu se otroci sedaj ne smejo več streljati. V tem je razvidno, kaj m Hitlerjevi tolovaji razumeli pod izrazom »uporaba sile«.
Dodds navaja, da so bili vsi ti ukrepi izvršeni z vednostjo in odobravanjem in po direktni naredbi obtoženega Rosenberga in objavlja tajno poročilo^ o posvetovanju v Žitomiru, ki se je vršilo
30.	junija 1943. Temu posvetu je prisostvoval Rosenberg, kateremu je poročal glavni komisar Leiser o tem, da se »nabiranje« delovnih moči mora izvajati samo z prisilnimi in najbolj drastičnimi sredstvi.
Ti ukrepi so dovedli -do popolnega uničenja gospodarstva v zasedenih področjih. Dodds objavlja poročilo z dne
28.	junija 1943, ki ■ je bilo poslano enemu od najboljših Rosenbergovih pomočnikov, nekemu Rykerju. V poročilu se navaja uspeh akcije čiščenja, katero so izvršili SS-oddelki in policija v novembru 1942, da je 115.000 ha plodne zemlje opustošene, da ni v tem rajonu več prebivalstva, vasi pa so do tal porušene.
Tožilec nadalje navaja, da so hitlerjevci na isti način nabirali delovne moči tudi na zapadu — v Franciji, Belgiji in Holandiji. Uspeh tega prisilnega uvažanja delovne moči je bil ta, da je delalo v nemški industriji več kakor 7 milijonov tujih delavcev iz 15 različnih dežel. Vsi so bili prisilno odvedeni v Nemčijo in so bili dejansko nemški sužnji. Celo sam Sauckel v eni izmed svojih listin priznava, da je bilo od 5 milijonov delavcev samo 200.000 prostovoljcev. Vsi ostali so bili prisilno odpeljani v Nemčijo.
Kaj se je dogajalo v ujetnlških taboriščih pri Kruppovih tovarnah
RosenbeTg le svojemu pismu priložil poročilo, ki kaze načine nabiranja, lri se jih je posluževal Sauckel. V poročilu je popisano, da so nemški stražniki v mnogih primerih požgali cele vasi, katerih prebivalci so se uprli temu odgonu na delo v Nemčijo. Ko je prišlo povelje — pravi poročilo — da se pošlje v Nemčijo
Niirnberg, 15. dec. (Tanjug.) V nadaljevanju jutranjega zasedanja 12. decembra je tožilec Dodds opisoval zločinsko postopanje z ljudmi, ki so bili nasilno odgnani na delo v Nemčijo. Možje, žene in dekleta So bili izpostavljeni strašnim zlorabam hitlerjevskih policistov in celo nadzornih uradnikov. Dodds je poudaril kanibalsko postopanje hitlerjevcev z »delavci z Vzhoda«, ki so v Nemčiji zboleli ali postali nesposobni za delo in tako postali neuporabni za nadaljnje izrabljanje. Natlačila so jih v živinske vagone, večkrat skupaj z živino^ in jih poslali nazaj. Mrtve so pustili ležati dalj časa v vozovih in so jih potem na postajah ali pa kar med vožnjo vrgli iz vagona.
Tožilec je navajal odlomke iz poročila, ki je bilo sestavljeno 30. septembra 1942 v Rosenbergovem ministrstvu in v katerem je popisan vlak, s katerim so se delavci vračali na Vzhod. V tem poročilu saimi hitlerjevci pravijo, da so Nemci metali skozi okna otroke, ki so bili rojeni v teh vlakih. Piaiy tako so metali iz vlaka tudi trupla umrlih delavcev. Še hujši doka a za zločinsko postopanja s tujimi delavci je odlok, ki gaje podpisal obtoženi Sauckel julija 1942. Odlok pravi med drugim, da vagoni za te transporte niso bili kurjeni in da niso imeli niti oken niti stranišč.
»Te listino predlagam sodišču iz dveh razlogov, je dejal tožilec, prvič, da ugotovimo dejstvo, drugič pa kot dokaz za to, da so hitlerjevski zarotniki vedeli, kako postopajo z ljudmi, ki so bili nasilno odgnani v Nemčijo. Toda kljub temu so še naprej izvajali svoj program. Listine, ki jih je tožilec Dodds nato predložil, dokazujejo, da so nasilno mobilizirani delavci živeli v Nemčiji pod enako težkimi pogoji, kot med potjo.
Hitlerjevski zarotniki so skušali iz teh delavcev iztisniti, kar je bilo največ mogoče, ne glede na njihovo zdravje in življenje. Obtoženi Speer je na neki seji osrednje komisije imenoval bolne delavce »lenuhe« in izjavil, da bo policija storila vse, in jih takoj poslala v koncentracijska taborišča. Na seji iste komisije pod predsedstvom Speera je šel feldmaršal Milch še dalje in poudaril, da je treba seznam teh »lenuhov« izročiti v vame in zaupne roke Himmlerja. »Drakonski ukrepi v postopanju s tujimi delavci so bili še »trašnejši, kot so o njih govorili hitlerjevci,« je ugotovil Dodds.
Kot primer zločinskega postopanja z delavci je tožilec navedel Kruppovo tovarno, kjer so dobivali tuji delavci tako malo hrane, da zaradi izčrpanosti niso 'mogli delati Za dokaz je tožilec predložil sodišču memorandum z dne 14. marca, najden v Kruppovem arhivu. Tožilec je navajal: »V zadnjih dneh emo ugotovili, da je količina hrane, katero dobivajo delavci, tako neznatna da ljudje slabijo iz dneva v dan. Opazovanja so dokazala, da nekateri Rusi ne morejo več vzeti v roke kosa kovine, da bi ga postavili na stružnico. Prav taki pogoji so tudi drugod,, kjer delajo ruski delavci.«
Nato j® glavni zdravnik za taborišča dr. Egger prebral svoje poročilo o stanju tujih delavcev v taboriščih Kruppovih tovarn v Essenu. Dr. Egger je kot priča izjavil:
»Taborišča, v katerih So bili delavci z Vzhoda, so bila obdana z bodečo žico in močno zastražena. Barake so bile natlačene z ljudmi, ki so spali po klopeh ali pa na deskah. Hrana za delavce z Vzhoda je bila nezadostna. Dobivali so 1.000 kalorij manj, kot je znašal najmanjši obrok za Nemce. Vrhnje obleke niso imeli in so ob hladnem in deževnem vremenu uporabljali odeje namesto površnikov. Številni Številni delavci so morali hoditi na delo bosi celo pozimi. Higienski pogoji v zgradbah, kjer šobili nastanjeni ti delavci, so bili strašni. Kot posledice tega so se pojavljale resne bolezni. Posebno je bila razširjena jetika. Številni so zboleli na tifusu. Zaradi slabih stanovanjskih pogojev so umirali delavci kot muhe, pa tudi zaradi slabe in nezadostne hrame in preutrujenosti. Zaradi teh nehigienskih pogojev so zboleli skoraj vsi delavci na kožnih bolez-
nih. Na delo so morali hoditi ne glede na to ali so bili zdravi ali bolni.
Marca 1943. leta pa se je stanje v Kruppovih taboriščih zaradi zračnih napadov še poslabšalo. Celo preskrbo z vodo so včasih ustavili za 2 tedna. Baraka, ki je bila določena za bolnike, pa ni bila uporabna niti za stanovanje. Strehe so puščale dež. Bolniki, ki so bili tam, niso mogli nikdar ozdraviti. Dr. Egger je nato govoril o svojih opazovanjih med obiskom taborišč vojnih ujetnikov v začetku 1944. leta.
»Prilike v teh taboriščih, priča dr. Egger, so bile še slabše kot v taboriščih za delavce Vzhodnih pokrajin 1942. Zdravniške nege v teh taboriščih ni bilo. Do tega nemogočega stanja pa je prišlo po krivdi poveljstva oboroženih sil, katerega dolžnost je bila, da skrbi za vojne ujetnike. Ko so bili tabori zaradi bombardiranja porušeni, eo nastanili ujetnike v pasjih hišicah, ki so bile velike 6X8 čevljev.« Na koncu svo-
jega pričevanja je dr. Egger govoril o nekem taborišču pri Kruppovih tovarnah, v katerih eo bili italijanski vojni ujetniki. Ko so bili Italijani premeščeni, so na njihovo mesto pripeljali 600 židovskih žena, ki so delale v Kruppovih tovarnah.
»Bil sem prvi zdravnik,« priča dr. Egger, »katerega 60 videle. Vse so bile zelo težko bolne in številne so imele odprte rane, na razpolago pa ni bilo niti ene obveze. Hodile so bose. Oblečene so bile v vreče z odprtinami za roke in noge. Okoli taborišča je bila bodeča žica, stražili pa so ga oddelki SS-čet. Hrame je bilo v taborišču malo. Žene so živele v ruševinah bi v kih barak, ki niso nudile nobenega varstva pred dežjem in vetrom. Številni delavci so resno zboleli za jetiko, grižo in rakom, ki je bil v takem stadiju, da ni bilo mogoče vršiti operacij. Razen tega eo trpeli na podhranjenosti im slabokrvnosti.« S čitamjem te listine je bilo jutranje zasedanje zaključeno.
Sestanek zunanflh ministrov v Moskvi
Bjrrnes in Bevin prispela v Moskvo
Moskva, 15. dec. Včeraj zvečer je prispel v Moskvo zunanji minister Združenih držav James F. Bymes s svojimi spremljevalci. Pristanek je bil kočljiv, kajti njegovo letalo je nekaj časa nesi-gumo krožilo po mračnem nebu nad Moskvo, ki so jo zakrivali snežni vrtinci. Letalo je letelo iz Frankfurta preko Berlina v Moskvo, ves čas skozi snežne viharje.
Kakor je poročal radio Moskva, je Byr-nes ob svojem prihodu podal naslednjo izjavo: »Zelo sem srečen, da sem prišel v Moskvo. Z veseljem bom spet pozdravil svojega prijatelja in tovariša Molotova Prepričan sem, da bo posledica naših razgovorov ta, da se bosta naši dve deželi tesneje povezali. S sodelovanjem, ki se je začelo med vojno, moramo nadaljevati v dobi miru.«
V Bymesovem spremstvu so števil-
ni strokovnjaki zunanjega ministrstva Združenih držav in dr. Conan, rektor Harvardske univerze. Na letališču so Byrnesa in spremljevalce pozdravili namestnik sovjetskega komisarja za zunanje zadeve Dekanezov, člani veleposlaništva Združenih držav v Moskvi, britanski veleposlanik v Sovjetski rvezi Clark Kerr im zastopniki sovjetskega komisariata za zunanje zadeve. Veleposlanik Združenih držav v Moskvi Averell Harri-man ni bil prisoten, ko je letalo pristalo na moskovskem srednjem letališču, ker je čakal na nekem drugem letališču, kjer so pričakovali, da bo letalo pristalo zaradi slabih vremenskih prilik. Letališče je bilo okrašeno z ameriškimi in sovjetskimi zastavami.
Danes 15. decembra je britanski zunanji minister Ernest Bewin prispel v Moskvo na sestanek zunanjih ministrov treh velesil.
Byrnesi Namen sestankov je, da se vzpostavi popolno medsebojno razumevanje
Beograd, 15. dec. (Tanjug.) Tass poroča: Zunanji minister Združenih ameriških držav Byrnes je izjavil na tiskovni konferenci, da odhaja v Moskvo v skladu s sporazumom treh držav v Jalti, ki predvideva sestanke zunanjih ministrov vsake tri mesece zaradi izmenjave mnenj in razpravljanja o tekočih vprašanjih. Prav tako je izjavil, da namerava v Moskvi predlagati, da se v marcu skliče nov sestanek zunanjih ministrov v Washington.
Byrnes je rekel, da bi globoko obžaloval, če bi ameriško ljudstvo nepravilno ocenilo predstoječi sestanek v Moskvi in, če bi razlagalo morebitno nesoglasje glede vprašanj, o katerih se razpravlja, kot dokaz poslabšanja odnošajev med temi tremi državami. Zunanji minister Združenih ameriških držav je naglasil, da je namen sestgp-kov treh zunanjih ministrov, da se pojasnijo odgovarjajoča stališča glede tekočih vprašanj teT da se izglade nesoglasja in vzpostavi polno medsebojno razumevanje.
Byrnes je opozoril na to, da po jaltskem sporazumu, ki predvideva posvetovanja zunanjih ministrov, lahko vsak zunanji minister treh držav predlaga v razpravljanje kakršno koli vprašanje, ki je po njegovem mnenju nujnp.
Izjava Bevina
London, 15. dec. (Tanjug.) Zunanji minister Bevin je v kratki izjavi, ki jo je dal v spodnji zbornici ob priliki svojega potovanja v Moskvo rekel naslednje: »Upam, da bodo naši razgovori po-
magali, da na prijateljski način rešimo številna važna vprašanja.« Na vprašanje, kakšne ukrepe so podvzeli glede obveščanja francoske vlade o razgovorih na sestanku, je Bevin odgovoril: »Na teh razgovorih bomo pretresali razna vprašanja; najti moramo način, kako v bodoče izmenjati misli in stališča, ki se v bistvu nanašajo le na tri vlade, ki se udeležujejo tega posvetovanja. Obvestili smo francosko vlado , da v Moskvi ne bomo prevzeli nobenih obveznosti brez Francije glede vprašanj, ki se tičejo nje.«
Boji na Javi
London, 15. dec. BBC. Z Jave poročajo, da je položaj nirnejši. Tja je prispelo nekaj novih britanskih čet, med njimi padalske čete in bataljon Gurkov. Glavni nizozemski vladni zastopnik na Javi van Mook je imel neuradne razgovore z indonezijskimi voditelji. Danes odpotuje na Holandsko ,da se bo posvetoval z vlado.
Volitve na Japonskem bodo pod strogim nadzorstvom policije
Tokio, J5. dec. (Tanjug.) Kakor poroča agencija Fr. Pr., je japonski mini-' ster za notranje zadeve obvestil člane parlamenta, da se bodo volitve, ki ee bodo vršile v mesecu januarju 1946, vršile pod strogim nadzorstvom policije, da bi se izognili verjetnim nemirom.
<
IZ BRATSKE SOVJETSKE ZVEZE
Za polarnim krogom naslaja novo življenje
Vorkuta — središče »Polarnega doneškega bazena«
Vlasov, dopisnik »Pravde« poroča iz Vorkute, središča »Polarnega doneškega bazena«, ki se nahaja na 67. vzporedniku zapadno od severnega Urala.
Vorkuta pomeni v jeziku naroda Komi »veličastna«. Tako so nomadi in lovci imenovali ogromen prostor tundre, ki se razprostira v nedogled med ogromnimi gorskimi verigami, pokritimi z večnim snegom in bučnimi velikimi rekami, ki se lesketajo v severni svetlobi.
Jeseni 1919. leta je Viktor Popov, lovec iz vasi Tat, odkril sluča jno ob obali reke Vorkute velik komad premoga, ki je štrlel iz zemlje. Rezultati raziskovanj so potrdili najbolj optimistična predvidevanja znanstvenikov. Globoko v tundri, v bazenu reke Vorkute, so našli ogromne sklade premoga najrazličnejših vrst. Po dolgem času so končno spoznali velik pomen doline reke Vorkute. Še nedavno so smatrali potnike, ki so odhajali v Vorkuto, za avanturiste.
V začetku Domovinske vojne je bila Vorkuta majhen kraj, sredi ogromne tpudre. V tem rudniku delajo danes poizkuse za izkoriščanje premoga iz večno zmrznjenega zemljišča. Nekoč je bilo treba potovati do Vorkute mesec dni. Potovali so z vlakom do Arhangelska, pato so pluli po Betem in Beringovem morju, po rekah Pečori in Usi, a zadnjih 100 km je bilo treba pešačiti po tundri. 10 mesecev v letu je bila Vorkuta zaprta od zunanjega sveta. V času ogromnih viharjev se celo radio iz Vorkute ni mogel slišati. Običajno sta bili potrebni dve leti, da so tovori, ki so
bili poslani v Vorkuto, prispeli na določeno mesto.
Danes je mogoče potovati v Vorkuto z brzovlatkom. To je danes veliko mesto, administrativno in gospodarsko središče ogromne premogovne kotline. Leta 1940 je vlada sklenila, da organizira na skrajnem severu izkoriščanje premoga v velikem obsegu in poveže Vorkuto z ostalimi dedi Sovjetske zveze s prvovrstno železniško mrežo. Na velikem prostoru od Kotlasa do Vorkute so pričeli z ogromnimi deli. Zgradili so železniške proge, razna industrijska podjetja, naselja in mesta. Izgradnja Vorkute in železniške proge je bila končana v roku, ki ga je vlada določila. V središče tundre na 67. vzporedniku, so odkrili ogromne rudnike. 28. decembra 1941. leta je prispel v Vorkuto prvi vlak in otvoril promet na progi Severna Pe-čora—Kotlas—Vorkuta. Istega dne je prebivalstvo tega polarnega mesta poslalo domovini v dar prvi vlak premoga iz Vorkute. V težkih dneh, ko se je sovražnik polastil doneškega bazena, so premog iz Vorkute pošiljali v vsa industrijska središča dežele. Prevažali so ga preko jezera Ladoge tydi v obkoljeni Leningrad. Področje Vorkute se hitro razvija. in napreduje. Med vojno so zgradili na področju Vorkute na desetine rudo-kopov, električnih central, tovarn briketov in mnogo drugih podjetij. V okolici so ustanovili sovhoze in farme za gojenje živine in zelenjave. Te oskrbujejo rudarje s svežo zelenjavo, mlekom in mesom. Na desetine kilometrov okoli mesta se razprostirajo rudniki, ki so
zvezani s središčem bazena z železniškimi progami in cestami. Ponos mesta so opera, stadion, knjižnica, dobro založene trgovine, restavracije, bolnice, rudarske šole, ustanove za otToke in moderna stanovanja.
Med vojno se je zmogljivost rudnika v Vorkuti povečala osemkrat, a proizvodnja premoga skoro devetkat. V letu 1945. so v rudnikih Vorkute nakopali več premoga v enem mesecu kot v 12 mesecih leta 1939. Rudarji Vorkute stalno zvišujejo proizvodnjo. Prejšnje leto so geologi kombinata odkrili v tundri, 100 km severovzhodno od Vorkute blizu reke Kalmer nova ležišča premoga najboljše vrste. Vlada je določila kombinatu novo nalogo — usposobiti ta najdišča za pridobivanje premoga v kratkem roku in zagotoviti deželi nov premog. Na stotine prostovoljcev. je odšlo v Kalmer. Tu gra<Mjo 3 nove rudnike. Ni daleč čas, ko bo prišla prva pošiljka iz Kalmera.
Z dekretom predsedstva vrhovnega sovjeta ZSSR je ustanovljeno volilno okrožje Vorkuta. Ta dekret je izzval ogromno navdušenje v »Polarnem do-neškem bazenu«. Nastalo je novo tekmovanje. Okno št. 4 je 7. novembra kon. čaio svoj letni načrt, okno St. pa 10. novembra. Ostala okna tudi zaključujejo svoj program. Te dni sta pričela z de- i lom nova turbina in nov parni kotel v električni centrali Vorkute. Vse področje je dobilo zadostno količino električnega toka in sedaj opravljajo dela mnogo hitreje kot preje.
Tehnika in znanost dvigata proizvodnjo
Nova avtomobilska tovarna na Uralu
Avtomobilska tovarna, ki so jo zgradili na Uralu med vojno, bo postala v petih letih ena največjih tovarn na Uralu. Leta 1950 bo nosilnost tovornih avtomobilov, ki jih bo tovarna izdelala v enem letu, enaka nosilnosti 100 vlakov. Tega leta bo ta tovarna proizvajala 100.000 avtomobilov. Proizvajalna zmogljivost bo torej narasla pet do šestkrat v primeri s sedanjostjo.
Uralsko tovarno so zgradili I. 1942. Prvotno je izdelovala samo avtomobilske motorje, dve leti kasneje pa je začela izdelovati tovorne avtomobile, ki so jih na fronti zelo cenili. Naloga tovarne bo, da oskrbi vse uralsko področje s tovornimi avtomobili. Koncem petletke bo prišel z montažnega tekočega traku vsake štiri minute nov tovorni avtomobil. Obenem s proizvodnjo tovornih avtomobilov bo izdelovala
uralska tovarna tudi nadomestne dele.
Koncem petletke bo tovarna imela preko 70.000 delavcev in 4 do 5.000 inženirjev in tehnikov. Pri tovarni so ustanovili tečaje in tehnično šolo, v katerih se bodo izobraževali delavci specialisti za novo tovarno. Poleg tega je bil ustanovljen tudi institut, kjer se bodo šolali inženirji avtomobilske stroke. V 5 letih bo tovarniška naselbina zrasla v veliko mesto z 11 šolami, bolnico, klubi, športnimi igrišči, 55 otroškimi zavetišči in vrtci, v slikovitih predmestjih pa bodo postavili sanatorije in okrevališča za delavce
Posebna skupina leningrajskih arhitektov dela na načrtih za popolno preureditev mesta Mestna površina se bo v petih letih povečala za 1000 ha in naselja ob avtomobilskih tovarnah se bodo združila z mestom.
Botanični vrt na gorovju Pamir
Bogastva severnega Urala so rude, les in vodna energija
im n  	..
Stalingrad bo vstal v novi lepoti in veličini
Razvoj severnih pokrajin Sovjetske ?veze
Na konferenci Akademije znanosti ZSSR so zbrali uspehe 25 letnega dela za razvoj severnih pokrajin države. Profesor Lazar Cukerman je poročal o tem razvoju in poudaril, da' je ustanovitev redne plovbe po severnomorski poti oživila severno obalo dežele. Tu so zrasla nova pristanišča kot na pr. Dikson, Tihi], Igairka in druga.
Prva odprava na polotok Kola, ki jo je Akademija odposlala 1920 leta in ki jo je vodil akademik Evgenij Fersman, je delovala v Hibiuskih gorah pod zelo težkimi pogoji. Odkrila je aipatit. Pred tem odkritjem je Sovjetska industrija superfosfata uporabljala fosforite, ki so jih uvažali iz Alžira. Na polotoku Kola so odkrili celo vrsto redkih mineralov. V hibinski tundri je nastalo novo mesto Kirovsk.
Južno od njega v karelotinski republiki, pa je veliko središče kemijske industrije in ribarstva Kandalakša, ki ima
65.000 prebivalcev. 1945 leta je ribolov v Barentsovem morju narasel za 30 j krat v primeri s predvojnim stanjem. \ Industrija za predelovanje morskih živa- j li se je močno povečala. Bavi se v glavnem s predelovanjem grenlandskih ki-, tov.
Na bregovih oddaljene reke Pečore je nastalo novo industrijsko območja, ki obsega 1,500.000 kv. km. V pusti tundri dobivajo nafto, premog itd. Tu sta zrasli novi mesti Uhta in Vorkuta: V teh 2 mestih so številna gledališča, kinematografi, bolnišnice in šole. Neko drugo mesto je bilo zgrajeno v bližini petrolejskih vrelcev na nekem majhnem ! otoku na 73 stopnji severne širine. Da-i leč na severu pa je nastalo mesto No-gajevo z ladjedelnico, elektrarno in z • raznimi industrijami.
Georgij Gurski je ravnatelj botaničnega vrta na gorovju Pamir. Sovjetski znanstvenik, nahajajoč se zelo visoko, je povedal nekaj zanimivosti o tej edinstveni ustanovi:
»Naš rastlinski vrt je najmlajši v ZSSR — obstoji šele 5 let. Nahaja se v višini 2.350 metrov v bližini mesta Horog v republiki Tadžikistan. Po višini ga prekaša le rastlinski vrt v Dar-džilingu (v Indiji ob južnih obronkih Himalaje), ki se nahaja 2.700 metrov visoko.
V tem znanstvenem zavodu, ki se nahaja v zapuščeni pokrajini, so dosegli velike uspehe v petletnem delu. Hočemo ustanoviti poljedelsko bazo za prebivalce Pamirja in proučiti pa-mirsko rastlinstvo. V prvih letih svojega obstoja je botanični vrt na Pa mirju zbral približno 300 različnih dreves in grmov, ki služijo potrebam
industrije iu 400 različnih sadnih dreves in trt: preizkusili smo pa tudi približno 2.000 posebnih vrst zelenjave, ter zdravilnih rastlin.
Na pobočjih Pamirja, ki so bila še nedavno gola, vidimo belo ameriško akacijo ter druga julfna drevesa, bres-kvo iz Krima in Evrope, različno vrsto hrušk in jabolk (med katerimi so tudi nežne krimske vrste K ki v tem rastlinskem vrtu odlično prezimijo. Uspe-vanje rastlin v tem vrtu je pokazalo, da rastline v gorah boljše prenašajo mraz.
V botaničnem vrtu smo vzgojili trto, ki uspeva v višini 2.600 metrov. Zelo dober tobak pa uspeva celo v višini 5.000 metrov.
Prebivalstvo Pamirja pravilno ceni pomoč, ki jo nudi botanični vrt gospodarstvu Sovjetske zveze, zato z velikim navdušenjem pomaga znanstvenikom.«
Stopetdesetletnica obstoja Vorošilovgrada
Vorošilovgrad je veliko ukrajinsko industrijsko središče. Te dni je praznovalo stopetdesetletnico svojega obstoja. Vorošilovgrad se je preje imenoval Lugansk: v poslednjih letih se je razvil v veliko kulturno središče. V tem mestu gradijo danes lokomotive in stroje, razvila pa se je tudi industrija premoga, železa in jekla.
Leta 1940 je mesto imelo 35 tovarn. Lokomotive, ki so jih izdelale tovarne
v Vorošilovgradu, so dobile prvo nagrado na pariški svetovni razstavi. Nemški osvajalci so mesto močno poškodovali, toda sedaj so vsa industrijska podjetja zopet obnovljena; vsa delajo s polno paro
V mestu zopet delujejo ustanove za višjo izobrazbo, šole, gledališča in kinematografi. Mesto, ki je največje v severnem Donbasu, se polagoma vrača v svoje normalno življenje.
40 letnica prve ruske revolucije
20. decembra bo v Muzeju revolucije otvorjena razstava, posvečena 40-letnici prve ruske revolucije 1905 leta. Tu so zbrani zgodovinski dokumenti, fotografije, risbe.' slike in kiparska dela znanih ruskih umetnikov. Na razstavi bodo videli obiskovalci slavne slike Repina: »Pogreb žrtev revolucije«, »Manifestacija 18. oktobra 1905 na Njevskem« in »Vešala«. Decembrski dnevi v Moskvi bodo prikazani z deli Serova, Polenova. Ka-satkina, Ivanova in drugih ruskih slikarjev tistega časa.
Razstavljeni pa bodo tudi listi s članki Lenina in Stalina, proglasi, vojaški in sindikalni časopisi, ki so jih izdajale boljševiške organizacije in mnogo drugih dokumentov.
Posebno mnogo je materiala ki pri-
kazuje veličastno dobo borbe moskovskih delavcev. Dekreti in naredbe carskih davkopobinalcev, operativna poročila vojaških čet, ki so sodelovale
pri dušenju vstaje na Rdeči Presni, vse to dokazuje, kako junaško so se borili na barikadah delavci sladkorne tovarne, tovarne opreme, barv in tovarne železniških vagonov.
Na razstavi so zbrane dopisnice in komunistični listi s karikaturami Nikolaja II. in njegovih ministrov, pisma Nikolaja II. Vorončevu-Daško-vu, carskemu namestniku na Kavkazu, in pisma Vorončeva-Daskova carju o zadušitvi vstaje na Kavkazu, originalne zahteve petrograjskih delavcev, s katerimi so na »krvavo nedeljo« odšli v zimski dvorec in drugo.
Z odlokom Sveta ljudskih komisarjev Sovjetske zveze je bila ustanovljena posebna komisija za obnovitev Stalingrada. S tem se je začela nova doba v obnovi Stalingrada.
Obnova Stalingrada se je pričela že pred vojno, vendar so tedaj obnavljali predvsem industrijske naprave. Stanovanjska poslopja pa so gradili manj in brez posebnega načrta. Po poslednjih vladnih navodilih bodo vsa obnovitvena dela v mestu organizirali tako, da bodo odražala neko vodilno idejo. Za obnovitev mesta so pripravili več načrtov. Naposled pa so odobrili splošni obnovitveni načrt.
Splošni načrt, ki ga je izdelala Akademija arhitekture Sovjetske zveze, je potrdil posebni odbor arhitektov pri vsezvezni vladi. Do vseh podrobnosti so že izdelali poseben načrt za najvažnejše ulice in hišne bloke v mestu
Načrte za izgradnjo tovarniških okrajev s »Tovarno traktorjev« ter tovarnama »Barikada« in »Rdeči oktober« izdeluje poseben odbor za načrte pri vsezveznem ministrstvu.
Vlada je odobrila tudi načrt, da se v Stalingradu organizira materialno-tehnič-na baza. Po tem načrtu se bo v mestu razvila močna gradbena industrija, ki bo izkoriščala surovine stalingrajskega okraja in jih predelovala v polnovredni gradbeni material.
Delo za obnovitev tega junaškega mesta je torej postavljeno na trdno načrtno podlago. O obrisih bodočega Stalingrada lahko govorimo že kot o nečem, kar je popolnoma realno . . .
*
Splošni načrt za obnovitev Stalingrada je zgrajen na načelih, ki so se najbolj obnesla v sovjetski gradbeni in arhitekturni praksi poslednjih let.
Za začetno dobo v izgradnji sovjetskih mest so bili značilni poskusi, ustvariti enotno načrtno shemo za vsa mesta, najsi se ta še tako razlikujejo med seboj po velikosti, obliki in podnebnih pogojih.
Kmalu pa se je pokazalo, da je stali-
šče graditve mest po enotnem načrtu nepravilno; značaju sovjetskih mest se namreč bloki z enoličnimi večnadstropnimi hišami kaj slabo prilegajo.
Nasveti, ki jih je dal tovariš Stalin pri proučevanju splošnega načrta za obnovitev Moskve, so postali osnova za gradnjo mest v Sovjetski zvezi. Po Stalinu je namreč vsako mesto organizem, ki je nastal v dolgem zgodovinskem razvoju; upoštevati pa je treba seveda tudi podnebne in življenjske razmere, relief okolice in. sploh prirodo.
Velike važnosti pa je tudi novodobno načelo današnje sovjetske gradbene tehnike — to je stremljenje, nuditi prebivalcem mest, ki se ustanavljajo ali obnavljajo, največje stanovanjske ugodnosti najboljše možnosti za neoviran mestni promet in najprimernejše pogoje za delo in odmor. Od tod ono velikansko zanimanje, ki ga sovjetska vlada posveča načrtom za izgradnjo mest in s tem tudi vprašanju, kako zgraditi udobna in praktična stanovanja, parke in kako omogočiti najudobnejše zveze med posmeznimi mestnimi okraji. Končno pa so vsa ta zamotana vprašanja bila pravilno rešena. *
Osnovna načela gradbene tehnike in sodobnega urbanizma sta našla svoj naj-vernejši izraz v načrtu za obnovitev Stalingrada.
Stalingrad je mesto, ki se je v zgodovini organsko razvilo. Nepravilno bi bilo, da bi zato, ker je mesto tako močno porušeno, smatrali Stalingrad kot beli list papirja. Upoštevali so mrežo cest in vnesli v načrt razna olepšanja; ta bodo popolnoma izpremenila dosedanje lice mesta.
Najprej nameravajo odstraniti tovarniške naprave in razna skladišča z obrežnega pasu Volge, potem pa bodo odstranili številne železniške naprave in proge, ki prečkajo mesto in zmanjšujejo stanovanjsko površino ob Volgi. Po novem načrtu bo iz stanovanjskih okrajev mogoč direktni pristop k reki. Volga bo na ta način postala skoraj sestavni del mesta. Ob reki pa mesto ne bo zgrajeno
v nepretrgani vrsti; mod posameznimi bloki bodo obširni parki Iz mesta se bo torej odpiral pogled na reko. Prav tako pa bodo z reke lahko opazovali mesto.
Načrt upošteva prirodne znamenitosti mesta, relief mestne okolice, posebno pa številne griče, zlasti Mamajev Kurgan, ki dosega višino 117 m.
Na posameznih vzvišenih točkah bodo uredili velike trge za središča okrajev, na najlepših točkah mesta pa bodo zgradili visoke javne zgradbe in stanovanjska poslopja; to bo dajalo mestu poseben poudarek.
Upoštevati pa je tudi treba da ima Stalingrad ogromno dolžino, (njegova dolžina vzdolž Volge znaša 40 km), medtem ko je v širino razmeroma ozek. Naravno je, da je treba mesto, ki ima takšno dolžino, razdeliti na večje število samostojnih delov; posamezne dele mesta je treba tesneje zvezati med seboj; mesto mora predstavljati zaključeno arhitektonsko celoto.
Stalingrad bo zgrajen kot enoten mestni organizem, veliki zeleni parki pa bodo delili mesto na posamezne sestavne dele. Mesto bo imelo svoj običajni kompozicijski center in monumentalne palače z veličastnimi fasadami. Stanovanjski okraji v bolj oddaljenih delih mesta pa bodo prav tako kot v povprečnih srednjih in malih mestih. To bo dajalo mestu poseben značaj hkrati pa bo arhitektonska samostojnost posameznih mestnih delov bolj poudarjena. To nalogo bodo rešili na ta način, da bodo pri gradnji mesta upoštevali višino zgradb; višina zgrad se bo nižala po oddaljenosti od središča. V središču mesta, na najlepših ulicah in trgih, bodo 3 do 5 nadstropne zgradbe. Ob Volgi bodo gradili največ dvonadstropne stavbe; tu in tam pa bodo seveda zgradili tudi v teh blokih večnadstropne stavbe, ce da bi to zakrivalo pogled iz mesta na Volgo. V še bolj oddaljenih okrajih pa bodo zgradili dvo in enonadstropne hiše.
Splošni načrt Stalingrada v največji meri upošteva sodobne potrebe mestnega prebivalstva. Zato bodo zgradili v vseh delih mesta naprave kot so vodovod, kanalizacija, dentralna kurjava; prav tako bodo v vseh delih mesta izkoriščali na-
ravni plin za potrebe mestne industrije in za ogrevanje. Tudi tisti stanovanjski okraji, kjer si bodo posamezniki gradili stanovanja le za osebne potrebe, bodo opremljeni z vsem udobjem Tudi tu bodo parki, vrtovi itd.
Po tem načrtu ne bodo več gradili velikih stanovanjskih blokov, ki se v praksi niso obnesli. Projektanti so namreč mnenja, da se morejo vsa načela higijene v polni meri upoštevati le pri graditvi malih stanovanjskih skupin. Tudi okraje z enodružinskimi stavbami bodo krasili parki, skupine zelenja, vrtovi itd
Več stanovanjskih četrti bo združfenih v večje stanovanjske okraje; v teh krajih ne bo velikega prometa Promet med posameznimi okraji se bo razvijal izven stanovanjskih četrti in le po nekaterih za to določenih cestah
Vprašanje, kako nat se mesto odene v zelenje, je zelo važno Stalingrad ima namreč ostro celinsko podnebje s suhim poletjem in močnimi vetrovi. Da bo mesto bolj v zelenju bodo zgradili mnogo velikih parkov, vse važnejše ulice in sprehajališča pa bodo zasenčili z drevesi, Pogozdili bodo obširne ploskve med posameznimi deli mesta in hišami, okrog mesta pa bodo postavili poseben gozdni pas. To bo brez dvoma znatno zboljšalo zdravstvene in podnebne razmere v mestu.
Javne zgradbe, zgrajene v središču mesta in v posameznih okrajih, bodo veličastne in bodo dajale poseben pečat vsej arhitekturi mesta. Pri reševanju arhitektonskih problemov so projektanti skrbno pazili da pe bi zapadli v preveliko nasičenost, dekorativnost in izumetničenost. Stanovanjski predeli morajo privlačevati s svojo udobnostjo, intimnostjo in preprostotjo.
Pri gradnji stanovanj bodo posvečali posebno pozornost balkonom in verandam To ne bo ustvarjalo le prijetno občutje v stanovanjskih prostorih in nudilo senco, ki je v vročih poletjih tako potrebna, marveč bo dajalo prav poseben kolorit arhitekturi mesta.
Zunanje lice Stalingrada bo prav- pd-sebno močno poudarila veličastna memo-rialna arhitektura, ki bo v kamnu, bronu,
granitu, marmorju prikazovala zgodovino tega herojskega mesta.
Kako bo izgledal Stalingrad v bodočnosti?
Vzdolž Volge bo veliko granitno nabrežje, pokrito z zelenjem. Nabrežje bodo krasile veličastne zgradbe in kipi herojev iz stalingrajske bitke.
Na trgu Slave bodo postavili veličastni spomenik Zmage, posvečen stalin-grajskim junakom. Ta spomenik, ki bo viden iz vseh večjih ulic, bo prebivalstvo Sovjetske zveze spominja na junaško obrambo mesta — mesta, za katero so prelivali kri slavni branilci svobode.
Vzporedno z nabrežnim bulevardom bo šla druga važna mestna ulica — ulica Parade (Paradni prospčkt), To ulico, ki bo vsa v zelenju, bodo obdajale veličastne zgradbe najrazličnejših organizacij, bank, gledališč, kinematografov, itd.
Osredji del tvori cela vrsta trgov, ki so med seboj povezani z drevoredi.
Veliki Drevored herojev Stalingrada bo vezal trg Slave z že obstoječim trgom Padlih borcev, ki je posvečen junaški obrambi Caricina v 1. 1918. Na tem trgu bo zgrajen Dom sovjetov in postavljeni kipi herojev caricinske obrambe. Na križišču trga Padlih borcev in Drevoreda herojev bo postavljen slavolok stalingrajske zmage.
Drevoredi, vrtovi, bulevardi, parki in trgi bodo pokrili z zelenjem vse mesto. Med tem zelenjem bodo postavljeni domovi. Pravo nasprotje njim bodo veličastne zgradbe javnih in državnih organizacij in spomeniki V tistem okrožju, kjer bodo zgradili Park kulture in oddiha, je tudi najvišii grič Stalingrada — Mamaiev Kurgan Na vrhu tega griča, ki gospoduic nad srednjim delom mesta, bodo zgradili veliko poslopje, kier bo prikazana stalingrajska obramba. S tega griča se odpira krasen pogled na mesto.
Stalingrad bo postal eno najlepših mest Sovjetske zveze. Ta misel je vodila tiste, ki so zanj sestavljali načrte. Pri projektiranju posameznih delov mesta sodeluje ■ na stotine arhitektov in inženirjev, umetnikov in kiparjev. Vsi se trudijo, da bi mesto vstalo v novi leooti in veličini.
Nesocialni postopek v Zavodu za socialno
zavarovanje
iavod za socialno zavarovanje sprejema 28% od mezd delavcev in plač nameščencev kot zavarovalni prispevek za slučaj bolezni, nesreče, brezposelnosti odnosno starostnega zavarovanja.
Vsote denarja, ki se na ta način Vsak dan zbirajo v blagajnah tega zavoda, presegajo milijonsko vrednost. Delavci in nameščenci lahko v naši ljudski državi s polnim zaupanjem pričakujejo, da bo ves ta denar uporabljen resnično v oni namen, za katerega je namenjen. Največji del tega denarja se sjtvarno uporablja za zdravniško pomoč, za izplačevanje bolezenskih podpor ter za sanatorjjsko in zdraviliško lečenje zavarovancev. To je dokaz, da so se razmere v našem socialnem zavarovanju znatno in bistveno izboljšale v odnosu s prejšnjimi razmerami iz časa protiljudskih režimov in okupacije.	:
Pomanjkljivosti, ki obstojajo v delu zavoda za sočialno zavarovanje, moramo pravočasno predočevati in jih prikazovati, da bo zavod z odpravo istih v vsem popolnoma odgovarjal potrebam delovnih množic. Dogaja pa se, da se nameščenci tega zavoda v svojem delu in v svoji vsakodnevni praksi še vedno naslanjajo na zakon o socialnem zavarovanju stare Jugosla-vije.Oni ne vidijo, da so v naši domovini izvršene ogromne izpremembe. Iz-gleda, kakor da za njih ni obstojala štiriletna narodno osvobodilna borba proti okupatorjem ter izpremembe, ki so zaradi tega nastopile in ogromno število borcev, ki so se zaposlili in se še stalno zaposlujejo po tvornicah, podjetjih in ustanovah.
V vrsti slučajev takšnega birokratskega in protiljudskega odnosa do gori omenjenih zavarovancev navajamo samo slučaj tovarišice Dese Bakočevič, telefonistkinje, ki se je borila proti okupatorju v vrstah narodno osvobo-bilne vojske že od 1941. leta ter je odlikovana z redom za hrabrost. Po demobilizaciji se je zaposlila v nekem podjetju.
Ko je prišel čas poroda, se je obrnila do podružnice zavoda za socialno zavarovanje v Beogradu ter dobila od zdravnika-špecialista potrdilo, da je stvarno nosna. Toda nameščenec v likvidaturi potrdil je napisal na njeno vprašalno polo: »Imenovana nima pravice na porodniško podporo, ker ne izpolnjuje pogojev iz člena 49, t. j. ni bila zavarovana v zadnjem letu 10 mesecev odnosno v zadnjih dveh letih ko se je javila zdravniku.«
Da bi tovarišica dobila pravico na 18 mesecev, računajoč čas do dneva, porodninsko podporo, je po mišljenju tega birokrata bilo potrebno, da pred dvema letoma zapusti fronto, pride v Beograd ter stopi v službo kakšnega podjetjht Y tetn slučaju bi imela ona vse pravice, ki jih c daje zakon stare JiigoslavijpT tn k#t!eref5a,1ee tnko ,krčevito držijo okoreli birokratski moz-
vito držijo gani.
Zene, ki So še v vrstah narodno osvobodilne borbe borile proti okupatorju, se niso vprašale ali bodo imele po zmagi pravico roditi otroke in ali jim bo družba nudila potrebno pomoč. Jasno jim je bilo, da se istočasno, ko se borijo proti okupatorju, borijo tudi za to pravico. Toda dane« one v mnogih slučajih naletijo na birokratski in protiljudski odnos ravno v ustanovi, ki
je v prvi vrsti pozvana, da jim nudi pomoč.
Zakon o socialnem zavarovanju bivše Jugoslavije ni upošteval potreb in interesov delovnega ljudstva. Ustanove socialnega zavarovanja so ustvarjale velike denarne rezerve, vzdrževale so ogromen birokratski aparat ter se pretvarjale v velika denarna podjetja. Toda danes to ne more biti več. Od osvobojenja je minilo že dovolj časa, da bi se ta stari zakon zamenjal Z novim, poleg tega da pomanjkanje takšnega novega zakona ne more biti izgovor, da se ustanova, ki je poklicana in dolžna nuditi pomoč članom delavskega razreda v slučaju njihove bolezni, izpremeni v začarani krog, iz katerega zavarovanci, ki nimajo pravice do pomoči, nimajo izhoda.
Nameščenec zavoda se opira na člen 49 zakona bivše Jugoslavije, ker je dobil takšna navodila, a njegovi sefi se bodo sklicevali na to, da še ne obstoje novi zakonski predpisi, ki bi jim dali pravico za izplačilo porodniške podpore ženi, katera je zavarovana šele 6 mesecev, četudi je pred tem bila štiri leta borka. Ne pade jim na pamet, da bi se vprašali, če niso tudi oni dolžni prikazovati nedostatke bivšega zakona in zahtevati sprejetje novega zakona.
Slučaji, kot je n. pr. ta, s podporo porodnici, niso tako številni, da bi zavod za socialno zavarovanje zašel v finančne neprilike, toda oni zopet niso tako redki in izjemni, da bi dali pravico nameščencem zavoda, da enostavno rečejo zavarovankam: »Nimate pravico na podporo« in da s tem slučaj likvidirajo.« Sličen je primer tudi z zdraviliškim zdravljenjem. Zavarovanec, ki ni zaposlen šest.mesecev prej, preden se obrne do zdravnika, ne more biti poslan na zdraviliško zdravljenje. Zaradi tega se demobilizirani borci, katerim je takšno zdravljenje najpotrebnejše, ne morejo okoristiti s pravicami, ki jih ima vsak drugi privatni nameščenec.
Demobilizacija borcev jugoslovanske armade je v teku in nikakor ne smemo dopustiti, da bodo borci, ki se bodo zaposlili in obrnili v slučaju potrebe na zavod, odklonjeni z izgovorom, da nimajo pravice do socialnih podpor, ker niso bili zaposleni in za-sigurani določeno število mesecev. Nikakor ne moremo sprejeti kot izgovor dejstvo, da ne obstoja predpis, ki bj reguliral postopek s taksnimi zavarovanci. Vodilno osebje zavoda za so-c-ialno zavarovanje more pokazati v svojem delu več širine, samostojnosti in odločnosti.
Oni ne smejo slediti starim preživelim zakonskim predpisom, temveč se morajo truditi, da se predpisi, ki so v popolnem nastrotju s pridobitvami narodno osvobodilne borbe ukinejo in p novami, ki bo<Jp odgovarjali m sluzili interesom delovnih množic. Nameščenci zavoda morajo gledati in videti pred seboj žive ljudi, a ne »slučaj, ki se ne morejo vskla-diti s paragrafi« preživelega in zrušenega zakona.
Zaradi tega je potrebno prekiniti s to birokratsko in protiljudsko prakso in storiti vse, da bo zavod za socialno zavarovanje v polnem obsegu ustanova delovnega ljudstva v naši ljudski državi.	(Po	»Borbi«.)
Vse premoženje »Bate« zaplenjeno v korist ljudstva
Generalni ravnatelj in upravni inženir obsojena na smrt
Med evropskimi podjetniškimi koncerni, ki so se kmalu po prvi svetovni vojni razširili daleč po svetu, je zavzemal važno mesto koncern Bata iz Zlina v Češkoslovaški. Ta koncern je smatral Jugoslavijo ža pripravno odskočno desko svoje podjetnosti na vsem Balkanu. Zato je na poljanah pri Vukovaru zgradil kompleks svojih tvornic in kolonij. Tvornice so gradili noč in dan in nastala so moderna podjetja, ki so koncernu donašala ogromne dobičke. Kapaciteta teh podjetij je prekosila kapaciteto večine domačih tvornic obutve, domači čevljarski obrti pa je zadala najtežji udarec.
Veliko Batino podjetje v Borovu pri Vukovaru je imelo svoj sistem ne samo glede načina proizvodnje, temveč tudi v pogledu odonosov do delavcev in nameščencev do podjetja. Podjetje v Borovu je bila velika kolonija, delavci in nameščenci so bili kakor pogodbeni delavci kake plantaže, a to popolno odvisnost so podjetniki označevali z lepim nazivom »članstvo velike Batine družine«. Vodja te »družine«, generalni direktor Batinega podjetja v Borovu, Tomo Maksimovič bo ostal zapisan v zgodovini podjetja kot najtemnejši trinog ter kot predstavnik največje samopašnosti in brutalnosti. Ta človek je že v prvih šestih mesecih svojega delovanja zaslužil dva milijona dinarjev in si kupil veliko posestvo Orlovačo blizu Borova.
Dobički generalnega direktorja pa so bili samo senca ogromnega dobička koncerna, ki je v. dobi korumpirane Jugoslavije kupil rudnik železne rude v Višlincu, premogovnik v Gunjevcih pri Novi Gradiški, komplekse zemljišč v Brčkem, kjer so nameravali graditi veliko tekstilno tvorniCo, tvornico za izdelovanje svilenih nogavic v Vukovaru, letališče v Borovu, luksuzne palače v vseh večjih mestih države, ki so mesečno dajale po 400.000 din najemnine, ter znano Izvozno in uvozno društvo Kotva d. d. Vse to je samo detalj, iz katerega se vidi sistem eksploatacije in tudi to, kako je koncern v nekdanji Jugoslaviji dobro naložil svoj kapital.
Delavcem in nameščencem sploh ni bilo »potrebno«, da bi silili ven iz začaranega kroga Batine družine. Poleg tvornice so bile stanovanjske kolonije s trgovinami, bioskopom, športnim igriščem, kopališčem itd., preskrbljeno pa je bilo celo za duševno hrano, 6aj je imelo podjetje tudi svoj časopis »Borovo« in »Izbori. Če pa pomislimo, kako je bilo vse to postavljeno iz^ perspektive dobro strnjenega finančnega kroga, potem vidimo, da se je vsak dinar, ki ga je delavec ali nameščenec zaslužil, spet vrnil v Magajno podjetnika - »dobrotnika«. Ta »dobrotnik« je šel celo' takd, daleč, da je uvedel ,ob-Vezho varčevanje ter delavceih in nameščencem vsilil svojo hranilnico, da je ostal v njej še tisti denar, ki so ga delavci in nameščenci namenili poslati kot svoj prihranek svojcem, ki so živeli nekje izven začaranega kroga Ba-
tine družine. Ta družina je imela lepa gesla, med katerimi je bilo naglašeno zlasti ono, ki je zatrjevalo, da je tudi »zadnji delavec solastnik velikega bogastva«.
V takih razmerah seveda ni bilo govora o kakem delavskem gibanju, razen v onem, ki ga je Maksimovič uvajal pod svojim sistemom v pomoč režimskemu »Jugorasu in JRZ. Direktor Maksimovič je bil sploh iznadljiv človek in je bila njegova tudi ideja o levem opanku, ki se da kmetu pred volitvami, dočim dobi desni opanek šele potem, ko je režimu oddal svoj glas. Ker je podjetje tako zvesto slu žilo protiljudskim režimom stare Ju goslavije, je naravno, da je z vso vnemo tudi služilo ustaški »neodvisni« Hrvatski. Izkoriščajoč vso svojo kapaciteto, je podjetje ves čas vojne delalo samo za Nemce in ustaše, ustaško zločinstvo pa je podpiralo tudi na druge načine. Tako je dajalo na razpola go svoje kamione za prevažanje Srbov in drugih žrtev, ki so jih ustaši na Du-duku blizu Borova streljali v množicah. Na zemljišču Bate so imeli ustaši tudi svojo pilotsko šolo.
Pred ljudskim sodiščem v Osijeku so bili nedavno zaradi vsega tega obsojeni člani upravnega in nadzornega odbora Bate in zdaj je vse podjetje v službi ljudstva, ki je bilo od leta 1932 na vso moč izkoriščano. Ze od 1. 1943 je imela večja skupina delavcev in nameščencev podjetja zveze s partizanskimi odredi, ki so preprečili, da tovarniški kompleksi pri umiku okupatorjev niso bili porušeni. Borovo je bilo osvobojeno letos meseca aprila. Ljudske oblasti so prevzele nalogo, da odpravijo ves sistem izkoriščevalec Batine družine in direktorja Maksimoviča ter da uvedejo v vseh obratih novo, boljše življenje.
Zdaj, ko je veliko podjetje v službi ljudstva, obratujejo vsi njegovi oddelki in so nekateri žp presegli predvojno proizvodnjo. Pred^em izdelujejo opanke in ima največ dela oddelek za regeneracijo gume. Delavci mešajo odpadke, gume z raznimi kemikalijami, da jih potem, ko se posušijo, meljejo, dokler ne dobijo potrebne kvalitete gumija za podplate in čevlje ter opank. Poleg tvornic za obutev je tudi velika usnjarna, ki pa zdaj ne more ustrezati svojemu namenu, ker nima zalog surovih kož. Pred vojno so v tej usnjarni predelovali predvsem surove kože, ki so jih dobivali v velikih količinah iz Južne Amerike. Zdaj tega uvoza ni, potrebne pa so tudi nabave strojil in raznih kemikalij. Oddelek, ki izdeluje razno orodje ter popravlja
Napori bosanske gospodarske industrije za obnovo domovine
Gozdarska industrija, ena od najvažnejših industrij v Bosni, je v času domovinske vojne bila močno poškodovana. Ogromna večina žag je bilo zažganih, a gozdarska prometna sredstva in vozni park skoraj popolnoma uničena. Tudi poleg pomanjkanja delovne sile, vprežne živine, orodja in tehničnega materiala, so se dela na obnovi začela že v času domovinske vojne na osvobojenem ozemlju, a z osvoboditvijo so dobila še večji obnovitveni polet.
Pobuda za obnovo industrije je izšla iz ljudstva in ljudskih oblasti, ob vsestranski pomoči Jugoslovanske armade. Privatna podjetja niso pokazala nobene aktivnosti, niti volje pomagati in sodelovati z ljudskimi oblastmi na obnovi in zvišanju proizvodnje v tej važni industriji. Delavci in nameščenci vlagajo velike napore v obnovo gozdarske industrije, a kapaciteta obnovljenih gozdar-sko-industrijskih naprav še vedno močpo zaostaja za predvojnim. Sedanja kapaciteta žag v Bosni dosega samo 30% predvojne.
Ljudske oblasti vlagajo ogromne napore, da eksploatacija državnih gozdov, kakor tudi predelava lesa v industriji odgovarjata interesom države in širokih ljudskih množic. Gozdarsko ministrstvo narodne vlade v Bosni in Hercegovini je osnovalo do sedaj preko 40 gozdarskih manipulacij, v katerih se izdelujejo
hlodi, železniški pragovi, tesana bruna, telegrafski drogovi, jamski les za rudnike in drva za kurivo. V 25 državnih žagah se izdeluje žagan gradbeni material. Tako so obnovljene že velike žage v Zavidovičih, Tesliču, Gornjem Va-kufu, Drvarju, Zivinicah ter večje število srednjih in malih žag v okolici Sarajeva. Vse te žage predelujejo okrog 30.000 kub. metrov žaganega gradbenega lesa mesečno.
Zaradi vedno večjega razvoja lesne industrije se je pokazala potreba, da se vsa gozdarska eksploatacija poveri posebnemu organu, t. j. državnemu goz-darsko-industrijskemu podjetju, ki bi poslovalo samostojno na industrijsko-ko-mercialni bazi. Iz teh razlogov je obnovljeno veliko industrijsko podjetje »Sipad«, ki bo prevzelo celokupno eksploatacijo {ozdov in industrijsko predelavo lesa v Bosni in Hercegovini.
Nova uprava mestne hranilnice v Mariboru*
Dne 10. decembra 1945 se je vršila prva soja novo izvoljene hranilnice v Mariboru. Za predsednika upravnega odbora le bil soglasno izvoljen tov. Karl Reberšek, za podpredsednika pa tov. Gričar Jože — Metod. — Člani uprave so nadalje:: tov. Lapajne Alenka, tov. Bevc Jože, tov. Hlipič Franc, tov. Kocmut Drago, tov. Koren Jože, tov. Kovač Jože, tov. |laikuš!a Karl, tov. Roblnšak Ante«' tov. Sevčnikar Ivan in tov. Strmšek Slavko.
Izvršni odbor zavoda tvorijo predsednik tov. Reberšek Karl, podpredsed-ki: tov. Strmšek Slavko, tov. Rakuša Karl in tov. Kocmut Drago.
Nadzorni odbor tvorijo sledeči! tov Slivniik Ivan. tov. Svetina Miran in Hočevar Ciril.
Steklarna v Paračinu bo prvič delala vso zimo
Delavstvo steklarne v Paračinu tekmuje z ostalimi steklarnami v naši državi ter si prizadeva, da bi čim bolj povečalo proizvodnjo. Do oktobra so prekosili predvojno proizvodnjo steklarne za 20% ter izdelali 40.000 kg stekla več kakor leta 1940. Steklarna izdeluje v glavnem posodo vseh oblik od medicinskih stekleničk, ki tehtajo po 1 gr, do velikih desetlitrskih steklenic. V elika potreba v naših gospodinjstvih in v industriji terja povečanje proizvodnje kozarcev in drugih steklenih posod. Zato steklarna izdeluje velike količine kozarcev.
Tako dela v topilnici 200 delavcev noč in dan. Na dvorišču se vrstijo dolge vrste desetlitrskih steklenic, kjer jih delavci zavijajo ter odpošiljajo na tržišča, Paračinska steklarna je ena najstarejših steklarn v naši državi. Ustanovljena je bila leta 1896- in opremljena je s starimi stroji brez avtomatičnih stiskalnic, ki bi omogočile, da bi delo hitreje napredovalo Doslej so delavci vsako leto pred zimo zapuščali steklarno ter se vračali domov v vasi, spomladi so se pa zopet lotili dela v tovarni. Prvič ob tej priliki bo topilnica delala vso zimo in delavci bodo ostali zaposleni.
Ukinjenje prometa potniških vlakov
Pričenši od ponedeljka dne 17. decembra 1945 izostanejo sledeči potniški vlaki:
Proga Zidani most — Zagreb gl. kol.: Vlak z odhodom iz Zidanega mosta ob 4.05 in s prihodom v Zagreb gl. kol. ob 6.35 ter v obratni smeri vlak z odhodom iz Zagreba gl. kol. ob 19.30 in s prihodom v Zidani most ob 22 uri.
Celje — Grobelno — Bogateč — Zabok Krap. Topilce:
Vlak z odhodom iz Celja ob 7.33, s prihodom v Bogateč ob 9.12, z odhodom iz Rogatca ob 9.18 in s prihodom v Zabok Krap. Toplice ob 10.30 ter v obratni smeri vlak z odhodom iz Zaboka Krap. Toplic ob 12.40, s prihodom v Bogateo ob 13.32, z odhodom iz Rogatca ob 14.09 in s prihodom v Celje ob 15.53.	•	,
Na progi Kranj — Ljubljana:
Vlak z odhodom iz Kranja ob 5.20 in s prihodom v Ljubljano ob 0.20 ob nedeljah in praznikih.
Na progi Maribor — Prevalje:
Vlak z odhodom iz Prevalj ob 4.58 in s prihodom v Maribor >b 7.03 ter v obratni smeri vlak z odhodom iz Maribora ob 14.25 ih a prihodom v Prdvalje ob 16.46; zato pa vozita mešani vlak z odhodom iz Maribora ob 5.40 in s prihodom v Prevalje ob 10.10 in v obratni smei-i mešani vlak n odhodom la Prevalj ob 12.30 in s prihodom v Maribor ob 18.00.
Na progi Maribor — Čakovec:
Vlak z odhodom iz Čakovca ob 5.M in ■
stroje, je v polnem obratu. Vso svojo .prihodom v Maribor ob. 8.55 ter v obratni kapaciteto uikorisca tudi^ oddelek, ki ^erl vlak z odhodom is Maribora ob 17.30
in s prihodom v Čakovec ob 20.36; zato pa
izdeluje copate. Temu oddelku je pri-	„
kljilčeua tvortuca platna in drugih -^Uh »itšan. riakaT*U^w“ii JUrife*
mn. Ko bo na razpolago dovolj suro- ro ol) 4 00 ln s {,rlkodojtf v ehkovea ob 10-17 vin, ; bodo vsi oddelki tvorn iškega kompleksa daleč prekašali predvojno
proizvodnjo. Pri obnovi podjetja ima velike zasluge podružnica strokovne organizacije.
»Slovenski čebelar«
Po presledku skoraj dveh let je zopet izšel »Slovenski čebelar«. V uvodu
beremo:
»Ko boste dobili v roke prvo številko novega »Slovenskega čebelarja«, prvo številko v naši novi in svobodni Jugoslaviji, se boste gotovo z očmi ustavili na sliki, ki je na_ prvi strani ovitka: stara panjska končnica s sliko sv. Jurija na koniu,, jci je premagal zmaja. Žo njo je lipova vejica in na njej partizanska zvezda.
Narodi Jugoslavije so s svojo borbo, s svojo krvavo štiriletno borbo potolkli zmaja — fašizem, združeni in tesno naslonjeni na svoje zaveznike, zlasti pa še na najmočnejšega slovanskega brata — Sovjetsko zvezo. Slovanskim narodom je zasijala zvezda svobode, ki žari na sliki z vrba lipove vejice, ki je že od nekdaj simbol slovanstva.
Pa še več nam čebelarjem pove ta slika danes, ko smo si v svobodni domovini ustanovili enotno čebelarsko organizacijo. Z ustanovitvijo Čebelarske zadruge za Slovenijo smo za vedno pokopali razkoeanost naših čebelarskih
KOLEDAR
OSVOBODILNE FRONTE SLOVENIJE ZA LETO 1946
V najkrajšem času bo izšal v založbi Slovenskega knjižnega zavoda v Ljubljani »Koledar Osvobodilna ironte Slovenije za leto 1946«. Koledar, pri katerem sodelujejo najvidnejši predstavniki političnega in kulturnega življenja v Sloveniji, bo po evoji vsebini nadvse zanimiv in bogat. Zaradi aktualnih političnih člankov in zaradi obilice dokumentarlčnega gradiva bo nepogrešljiv zlasti za aktiviste Osvobodilne ironte, koristen bo pa tudi za tiste ljudi, ki se bodo hoteli poučiti o veličastni borbi slovenskega naroda in narodov Jugoslavije v zadnjih štirih letih.
Po obliki bo pa koledar Osvobodilne ironte presegal tse, kar je v tem pogledu pri nas kadar koli doslej izšlo. Krasno izdelana zaglavja mesecev, ki jih je izdelal Slavko Pengov, predstavljajo herojsko borbo in nepopisno trpljenje slovenskega ljudstva v dobi inšistične okupacije.
Koledar, pri katerem sodeluje s svojimi članki in risbami skoraj sto ljudi, krasi okrog 150 umetniških slik naših najboljših slikarjev, pa tudi številne fotografije iz časa narodno-osvobodilne borbe.
V obširnem leposlovnem delu so slovenski književniki prispevali svoja dela, ki so zajeta iz življenja slovenskega ljudstva v zadnjih 4 letih.
Koledar, ki bo ponos vsake hiše, bo obsegal okrog 250 strani formata 24 X 31 cm in bo stal 65 dinarjev.
Naročila za koledar sprejema Slovenski knjižni zavod v Ljubljani, Pred škofijo, ter vse njegove podružnice po Sloveniji.
vest, strnili smo jih v enotnem hotenju in v enotnem delu.
Ndčemo pa s, tem reči, da smo zavrgli vse. kar je bilo dobrega in naprednega v naših prejšnjih čebelarskih organizacijah. Skušali bomo vse vrednote naše preteklosti očuvati in jih bomo izpopolnjevali in obogatili z novimi pridobitvami čebelarskega napredka in naše nove dobe. Tudi to nam pore slika sama. Na njej se preliva preteklost v sedanjost in prihodnost.«
V nadaljnjem govori člankar o organizaciji zadruge. Vsak okraj bo imel svojo podružnico, ta pa bo ustanovila na svojem področju Čebelarske družine kot najmanjše edinice. Vsaka podružnica si bo lahko osnovala po potrebi poslovalnico, ki bo nudila svojim članom vse čebelarske potrebščine
f»o istih cenah kakor centrala v Ljub-jani.
Ob graditvi močne zadružne čebelarske organizacije bo zadruga skrbela tudi za strokovno poglobitev našega čebelarskega znanja. Pristopila bo k organizaciji čebelarskega šolstva vseh vrst, k ustanovitvi znanstvenega zavoda in muzeja. Člankar zaključuje:
»Naše čebelarstvo mora postati produktivna gospodarska panoga v našem narodnem gospodarstvu in prav zato bo imela tudi čebelarska panoga, ki ima koristi od nje ves narod, podporo vsega naToda. Dvigniti moramo naše čebelarstvo na tisto stopnjo, kakor so ga dvignili drugi napredni narodi, zlasti Sovjetska zveza, in s tem dvigniti produkcijo čebelarskih proizvodov in zlasti medu, ki ne sme niti več živilo samo premožnejših ljudi, marveč hranilo in okrepčilo najširših ljudskih množic in zlasti delovnih množic, ki so ga najbolj potrebne.«
Poleg tehtnih izvajanj v uvodniku
ftosveča list mnogo lepih besedi umr-im zaslužnim čebelarjem in borcem ki so padli za našo svobodo.
Dalje priobčuje »Nekaj misli o čebelarstvu po vojni«, članek o »Stanju primorskega čebelarstva« in članek o »Zazimljenju čebelnih družin«.
Nadaljnji članki opisujejo delo, ki
fa je opravila čebelarska organizacija, 'u čitamo poročila o likvidaciji Železničarske čebelarske zadruge, Sloven skega čebelarskega društva in o ustanovitvi nove Čebelarske zadruge. Obširno je opisano delovanje upravnega odbora zadruge tako o sejah kakor zunaj na terenu.
To dvojno številko zaključuje »Zadružni vestnik«.
ter .v obratni sitaeri vluk z odhodom is čjt-kovca ob 19.55 in s prihodom v Maribor ob 21.65.
Na progi Ormož — Ljutomer — Gor. Radgona:
Vlak z odhodom iz Gor. Bndjfone ob 4.39, s prihodom v -Ljutomer ob 5.23, z odhodom iz Ljutomera ob 5.31 in s prihodom v Ormož ob 6.25 ter v. obratni smeri vlak z odhodom iz Ormoža ob 20.03, s prihodom 'y Ljutomer ob 20.55, z odhodom iz Ljutomeru ob 21.00 In s prihodom v Gor. Radgono ob 21.46; zato pa vozita mešana vlaka z odhodom iz Ljutomera ob 6.59, 8 prihodom v dor. Radgono ob 8.43, z odhodom iz Gornje Radgone ob 10.26, s prihodom v Ljutomer ob 12-41, z odhodom iz Ljutomera ob 13.30 in a prihodom v Ormož ob 14.39 ter obratno mešani vlak z odhodom iz Ormoža ob 18,04 jn s prihodom v Ljutomer ob 19.06.
Na progi Hodoš—Murska Sobota—Dokložovje:
Vlak z odhodom iz Hodoša ob 15.40, s prihodom v Mursko Soboto ob 16.49, z odhodom iz Murske Sobote ob 18.45 in e prihodom v Dokležovje ob 19.03 ter v obratni smeri vlak z odhodom iz Dokležovja ob 19.10 s prihodom v Mursko Soboto ob 19.28, z odhodom iz Murske Sobote ob 19.45 in s prihodom v Hodoš ob 20.57.
Na progi Ljubljana—Novo mesto:
vozita vlaka z odhodom iz Novega mesta ob 17.52 in s prihodom v Ljubljano bb 21.12 ter v obratni smeri vlak z odhodom iz Ljubljane ob 18.35 in e prihodom v Novo mesto ob 21.40. Samo ob sredah In sobotah.
Na progi Sevnica—Trebnje na Dolenjskem —Novo mesto vlaka z odhodom iz Sevnice 4.55 in 17.10 ter a prihodom v Novo mesto ob 7.19 in 19.14 tor v obratni smeri vlaka z odhodom jz Novega mesta ob 6.30 in 12.50 ter e prihodom V Sevnico ob 7.34 in 15.09.	'
Na progi Tržišče—št. Janž:
Vlak z odhodom iz TržišSa ob 5.19 in s prihodom v St. Janž ob 5.25 ter v obratni smeri vlak z odhodom iz St. Janža ob 5.30 in 8 prihodom v Tržišče ob 5.36.
Sprememba voznega reda na avtobusni progi Ljubljana—Celje
Od 18. decembra dalje bo odhajal avtobus Ljubljana—Celje is Ljubljane že ob 15-00 namesto ob 16.00.
Vozni red v smeri proti Celju bo sledcM:
Ljubljana (odhod 15.00),
Domžale 13.30,
Trojane 16.50,
Vransko 17.25,
2aleo 18.05,
Celje 18.25.
Iz Celja proti Ljubljani bo vozil avtobus takole:
Colje (odhod 5.00),
Žalec 5.21,
Vransko 6,05,
Trojane 6.50,
Domžale 8.03,
Ljubljana 8.30.
Kako je z grobovi in prekopi padlih borcev
pri nas
Po vsej slovenski zemlji so posejani grobovi naših partizanov, junakov štiriletne osvobodilne borbe, ki so padli za svobodo jugoslovanskih narodov.
Takoj po osvoboditvi so se pričeli sorodniki padlih partizanov zanimati za grobove svojih dragih in poizvedovati, kje so padli in kje so pokopani. Nekateri so kmalu izvedeli za grobove svojcev in izrazili željo, da žele prekopati grobove in prenesti njihove posmrtne| ostanke na domače pokopališče, da se š tem nekoliko potolažijo zaradi pokojnikove izgube. Mnogi pa so gledali na to stvar manj sebično ter so prišli do pravilnejšega mnenja, in sicer, da bi bilo lepše in zgodovinsko bolj pomembno, če bi se grobovi naših padlih borcev in talcev, predvsem skupni, sploh ne izkopavali, temveč da bi ostali na istih mestih, kjer so. Tja pa se bo sčasoma postavilo dostojne, lepe spomenike, ki bodo poznim rodovom širom vse Slovenije in Jugoslavije pripovedovali o težkih žrtvah in preliti krvi najboljših sinov slovenskega naroda. Prav tako bi tudi ustregli zadnjim željam naših padlih junakov, ki so premnogokrat ob tabornem ognju ali pred borbo izrazili željo, da žele biti pokopani pod drevesom, v gozdu, kjer so se borili, kjer so živeli, da želijo počivati na mestu, kjer so padli.
Nekateri sorodniki so pričeli misliti na prekop tudi zaradi bojazni in skrbi, da ne bi ostali grobovi naših padlih zapuščeni in zanemarjeni. Vendar moramo pri tem poudariti, da niso bili grobovi borcev in talcev niti za časa zasedbe pozabljeni, ampak so jih na osvobojenem kakor tudi na neosvobojenem ozemlju vseskozi krasile in oskrbovale naše zavedne slovenske žene, čeprav je bilo ponekod to zelo otežkočeno.
Že v prvih mesecih so pričele prihajati na ministrstvo za notranje zadeve številne prošnje za prekop in prenos posmrtnih ostankov. Z ozirom na klimaticne razmere je bil izkop in prenos do jeseni prepovedan. Pozneje je bil prevoz na državne stroške preložen za nedoločeno db-bo, to pa predvsem zaradi pomanjkanja prometnih sredstev. Nekateri sorodniki padlih borcev pa so kljub temu želeli prenesti posmrtne ostanke na lastne stroške in so preskrbeli tudi sami vsa sredstva za prevoz. V takih primerih so jim bila sicer izdana od ministrstva za notranje zadeve izredna dovoljenja za prekop, pri tem pa so bili sorodniki ponovno opozorjeni, da se bodo vsi prekopi izvršili na državne stroške, ko se bodo trenutne težave omilile. Bližali 60 se Vsi svetniki. Nestrpnost sorodnikov padlih borcev je naraščala, pričeli so prihajati z vlaki iz najoddaljenejših krajev Slovenije po potrdila za pTekop. Ker ministrstvo ni bilo poučeno o resničnosti podatkov v prošnjah, je kompetenco teh potrdil preneslo na okrožja, kjer so se organizirali posebni odbori za prenos posmrtnih ostankov padlih borcev. Ti odbori so bili pooblaščeni izdajati izjemna potrdila na podlagi pravilno utemeljenih, od krajevnih in okrajnih NO odborov potrjenih prošenj. S prenosom kompetence izdajanja potrdil na okrožne odbore smo prihranili sorodnikom potne stroške, obenem pa smo vpeljali nadzorstvo za vse izkope in prenose.
Po došlih poročilih iz vseh okrožij je razvidno, da je bilo v tem času na podlagi pravilno izpolnjenih prošenj izdanih nad 2500 potrdil za prenos posmrtnih ostankov na stroške sorodnikov.
Med tem časom pa je prišlo obvestilo zveznega ministrstva za notranje zadeve, da se bodo odslej vsi prekopi in prenosi padlih partizanov vršali na drž. stroške.
Konstituirani »Federalni odbor za organizacijo prenosov posmrtnih ostankov padlih borcev pri ministrstvu za notranje zadeve NVS«, ki 'je sestavljen iz delegata ministrstva za notranje zadeve, delegata ministrstva za socialno politiko, ministrstva za lokalni promet, ministrstva za na-
rodno zdravje, ministrstva za industrijo, delegata Glavnega odbora RKS in delegata Korpusa Narodne odbrane Jugoslavije ima nalogo, da načrtno organizira in nato tudi sistematično izvede vse prekope borcev na državne 6troške.
Federalni odbor bo izdajal na podlagi za to določenih formularjev posebna dovoljenja ih bo istočasno sorodnikom tudi nakazoval krste in proste vozovnice na železnici, v kolikor se bodo prevozi vršili po železnici. Da pa se bo natančno izvedelo število padlih borcev, katere se bo prekopalo na državne stroške in bo to služilo za naročilo lesenih in cinkastih krst, se morajo priglasiti vsi oni sorodniki, ki želijo prenesti njihove posmrtne ostanke na domača pokopališča. Vsi prosilci bodo prejeli v ta namen posebne formularje pri svojih krajevnih oziroma četrtnih ljudskih odborih ter jih morajo izpolniti m vrniti do 1. januarja 1946. Po tem času Federalni odbor ne bo sprejemal/ nobenih prošenj in formularjev, zato naj se vsak drži predpisanega roka.
Prav tako morajo vložiti formularje sorodniki talcev in borcev, ki leže v skupnih grobovih ali ki so že vložili pred meseca prošnje za prekop na državne stroške.
S prekopi bo treba nato nekoliko še potrpeti, ker je združeno z dobavo in pripravo cinkastih in lesenih krst veliko dela. Zato naj po preteklem roku prijave prosilci mirno počakajo in potrpijo, ker bodo pravočasno obveščeni, kadar bo prišla vrsta, da bodo dobili dovoljenje za prevoz ter event. brezplačno vozovnico po železnici in sicer pri krajevnem odboru, kjer so vložili predpisane formularje. Nikakor pa ne bo Federalni odbor upošteval tega, da bi sorodniki preskrbeli vsa sredstva za prevoz na lastne stroške in ga tudi izvršili, potem pa da bi predložili Federalnemu odboru proračun.
Marsikje so 66 samoiniciativno ustanovili posebni odbori, ki so si sami izdali naloge, da postavijo skupne spomenike padlim borcem ali da kakor koli pomagajo pri izkopu in prenosu posmrtnih ostankov padlih borcev. To dejanje je za zgled, istočasno pa bi bilo dobro, da bi b3i zaradi enotnega dela vsi takšni odbori in podobne akcije tesno povezane preko krajevnih, okrajnih in okrožnih odborov s Federalnim odborom. Zato prosimo, da nam taki odbori pošljejo do
12.	dec. t. L poročila, kje že obstajajo, kdo jih vodi in kakšno je bilo njihovo dosedanje delo.
Prav tako naj do 1. januarja 1946 pošljejo podatke na krajevni oziroma četrtni ljudski odbor vsi oni, ki vedo za skupne grobove padlih borcev in talcev na slovenskem ozemlju. V podatkih naj bo točno navedeno, kje leži skupni grob, nadalje število oseb, ki so zakopane v tem skupnem grobu, če so poznane poimensko, se naj vpišejo tudi imena ter dan, mesec in leto, ko so bili zakopani in kako 60 padli. V podatkih naj se tudi navede kakovost terena, kjer leži 6kupni grob.
Država sama se zaveda svoje dolžnosti do vseh žrtev, zato bo preskrbela vsem dostojne prekope in prevoze ter s tem počastila njihov spomin. Pri teh akcijah pa naj sodeluje vse ljudstvo, zavedajoč se ogromnega deleža teh žrtev za dosego demokratičnih pravic nove Jugoslavije.
Prenos posmrtnih ostankov padlih borcev na drž. stroške
Kakor je bilo že objavljeno, se bodo lahko vsi prekopi in prenosi posmrtnih ostankov padlih borcev in talcev vršili na državne stroške. Sorodniki, ki žele, da se bo prekop in prenos izvršil na državne stroške, dobe pri svojih krajevnih ozir. četrtnih odborih, v območju katerih prebivajo, posebne formularje. Izpolnjene' formularje morajo oddati prav tam, to je pri krajevnih, ozir. četrtnih ljudskih odborih do 1. januarja 1946.
OBVESTILA
MINISTRSTVO ZA PRAVOSODJE NVS
poziva vse one prosilce, ki so svoječaeno vložili prošnje za sprejem v pravosodno službo, pa so pred rešitvijo njihovih prošenj dobili zaposlitev že pri drugih usta-novah ali uradih, da to javijo ministrstvu s kratkim dopieom. Dogajajo se namreč ponovni primeri, da prosilci po vročitvi dekretov o sprejemu v pravosodno službo, službe ne nastopijo z motivacijo, da so dobili službo že drugje, zaradi česar se mora postavitev razveljaviti. To nepotrebno delo bo odpadlo, ako bodo prosilci pravočasno javili, da je njihova prošnja postala brezpredmetna, ker »o že drugje zaposleni.
OBJAVA
poštnim osebnim ln rodbinskim upokojencem, provlzljonlstom ln uživalcem stalnih *	podpor
Vsi poštni upokojenci, osebni, kakor rodbinski, provizijonisti in uživalci rednih podpor, kakor tudi oni poštni uslužbenci, ki ne vrše aktivne službe in ki do danes še ne prejemajo pokojninskih prejemkov, naj ee zaradi priznanja podpor od komisij za podeljevanje podpor (preživnin) pri pristojnih okrajnih (četrtnih) odborih 1 in zaradi revizije pokojnin po Uredbi o ugotovitvi pravice do pokojnin obrnejo na najbližjo pošto, kjer dobe vsa potrebna pojasnila in obrazce, kakor tudi prilogo, v kateri so naštete vse listine, ki so potrebne k prošnji za revizijo in odmero pokojnine.
Poštna direkcija v Ljubljani
IZSELJENSKA NAKAZILA IZ KANADE
Narodna banka Federativne ljudske republike Jugoslavije je v zadnjem času vzpostavila stike s svojo prejšnjo zvezo »Bank of Montreal« v Ottawi, Kanada. Z ozirom na to morejo sedaj naši izseljenci nakazo-din 50 za en dolar ZDA.
Preden se je ta zveza vzpostavila, je naš generalni konzulat v Montrealu izvrševal nakazila izseljencev tako, da jih je dajal na razpolago delegaciji, ministrstva fi nano v Londonu, ki je dinarsko protivred nost izplačevala koristnikom v Jugoslaviji Po tečaju din 45.05 za en kanadski dolar ln din 50.— za en dolar ZDA.
PREGLED POKOJNIN CARINSKIM USLUŽBENCEM
Prošnje za pregled osebnih in rodbinskih pokojnin carinskih uslužbencev v Sloveniji v smislu pravilnika za Izvajanje uredbe o ugotovitvi pravice do pokojnine (Uradni list DFJ štev. 86/1955) naj se s predpisanimi prilogami vred vlagajo pri Carinskem inšpektoratu v Ljubljani do 1. I. 1946.
Kdor si do tega roka ne bi utegnil preskrbeti vseh potrebnih prilog, naj sporoči, da bo prošnjo vložil pozneje.
Ravno tako naj sporočijo tisti, ki so svoje prošnje že odposlali neposredno Zveznemu minisrtstvu.
Iz pisarne Carinskega Inšpektorata v Ljubljani it. 2U« z dne 14. XII. »45
Zavedajmo se važnosti tisha, prispevajmo za iskovni sklad »Ljudske pravice« na čekovni račun št. 10.690!
MNO, ODDELEK ZA SOCIALNO SKRBSTVO razpisuje več službenih mest:
1. za pomožne vzgojne moči k mladini,
2. za gospodinjske pomočnice,
3. za kuharice.
Prošnje naj bodo naslovljene na MNO, oddelek za socialno skrbstvo in jih je treba vlagati pri četrtnih NO, v roke referentov za sooiano skrbstvo. V prošnji naj se navede: ime, priimek, stanovanje, roj. leto, pristojnost, družinski stan, izobrazba ln vrsta dela, ki bi ga prosilec, oz. prosilka opravljala.
SLOVENSKIM SKLADATELJEM
Akcijski odbor za ustanovitev »Društva skladateljev v Sloveniji« sklicuje ustanovni občni zbor v soboto, dne 22. decembra ob 14. (2) uri v Ljubljani na Akademiji za glasbo, Gosposka ulica št. 8, soba št. 29 s sledečim dnevnim sporedom:
1. Poročilo akeijskega odbora,
2. Volitev odbora,
3. Slučajnosti.
Vabljeni so vsi skladatelji, bivajoči na slovenskem ozemlju. V slučaju nezadostne udeležbe se vrši občni zbor pol ure pozneje ob vsaki udeležbi.
NOČNI PROMET E. C Ž.
Uprava cestne železnice sporoča, da odpeljejo točno ob 23. uri 15 min. zadnji redni vozovi od končnih postaj preko Ajdovščine ob 23. uri 30 min. v remizo.
Ob 23. uri 40 min. vozijo od remize do končnih postaj z odhodom od Ajdovščine ob 23. uri 50 min. na Vič, v Moste, Rakovnik in Sv. Križu službeni vozovi, ki se jih potniki lahko poslužijo
Ti vozovi odpeljejo od končnih postaj ob 24. uri 5 min. preko Ajdovščine ob 24. uri 20 min. v remizo.
Dnevne vesti
Opozorilo! Komisija za pomoč oškodovancem po eksploziji pri MNO poziva vse trgovce obrtnike, prevoznike, itd da pred-lože do vključno 31. XII. 1945 vse račune, ker se pozneje vloženih računov ne bo obravnavalo.
V ponedeljek, dne 17. t. m. naj se javijo sledeči krvodajalci: Bano Nada. Ljubljanska 13; Bonata Zofija, Tabor 2; Ing. Debeljak Joža, Poljanska 15; Dolenc Darinka, Vrhovnikova 17; Dolenc Vera, Vrhovnikova 17; Dominko Bogdan, Privoz št. 4; Favai Vida, Peruškova 25; Ferjančič Ivanka, Koroška 4; Burnik Jože, Vrstovškova 18; Čarman Adolf, Vel. Čolnarska 11; Čuden Angela, Aleksandrova 10; Gerlovič Franc, Pred škofijo 4; Pavlin Stanka, Medvedova 7; Pavlovčič Ana, Medvedova 26; Plehan Maj-, da, Zalokarjeva 4; Pokorn Vojteh, Predo-vičeva 9; Repič Ivanka, Vidovdanska 1; Sotjec Rajko, Baragova 7; Wabra Joža, Cesta v Rožno dolino 20; Verbič Ignacij, Poljanski nasip 8; Veretik Ignac, Bleiweisova cesta 50; Volkar Rene, Jernejeva c. 19.
Transfuzijska postaja v SAB.
Pozivamo vse lastnike hranilnih knjižio za vloge pri Zadružni zvezi v Ljubljani, izdane pred 18. 4. 1941. da jih prijavijo do
31.	XII. 1945 Zadružni zvezi v Ljubljani.
Mestna zastavljalnica objavlja:	Zadnja
dražba zapadlih predmetov bo v četrte*, dne 3. I. 1946 ob 15. uri v mestni zastavljalnici na Poljanski cesti št. 15. — V slučaju, da dražba 3. I. 1946 ne bo končana, se bo nadaljevala 4. I. 1946 ob istem času.
»DOBROTA«, obsmrtno podporno društvo poštnih uslužbencev v Ljubljani poziva vse tiste, ki so bili njeni člani, pa se na dosedanji poziv še niso odzvali, da se javijo takoj. Ce tega ne store do 31. XII. 1945, bodo črtani iz društva. O izbrisu ne bodo posebej pismeno obveščeni. Odbor.
Dežurno veterinarsko službo v nedeljo, dne 16. decembra vrši dr. Sedej Albin, okrožni veterinar, Sv. Petra o. 2-1, ali Tyr-ševa o. 17-111.
PRESKRBA
MNO ZA OKROŽNO MESTO LJUBLJANA ODDELEK ZA TRGOVINO IN PRESKRBO
Peki
okrožnega mesta Ljubljane pridejo po nakaznice za moko v ponedeljek, dne 17. decembra t. 1. na Novi trg 4-III, soba 18. Prinesite s seboj registre.
Nakaznice za mleko:
Upravičenci za mleko, ki niso prejeli nakaznice za mleko v mlekarni, kjer so se na novo prijavili in oni, ki se še niso prijavili, naj prevzamejo svoje nakaznice v referatu za mleko, Novi trg št. 4-III, soba št. 20 od 8. do pol 12. ure po tem vrstnem redu:
V ponedeljek, dne 17. decembra t. 1. Oni upravičenoi, ki so se prijavili oz. se želijo prijaviti v spodaj navedenih mlekarnah: Anderlič, Predjamska 8, Bonča (Kramar) Dunajska o. 69, Cvelbar, Sv. Petra o. 8, Drolc, Staničeva ul 6, Furlan, Pasaža, Gmajnar, Dunajska o. 47. Gruden, Celovška c. 101, Guzelj, Kljuuova 8, Hosta, Tavčarjeva ul. 4, Ivanc, Sv. Florijana ul .10.
V torek, dne 18. decembra t 1. v mlekarnah: Janežič, Poljanska o.. Jelnikar, Sredlška ul. 8, Jerman, Resljeva o. 8, Jug, Dunajska c. 31, Kerin, Ilirska ul. 15, Kop-Ijenik, Zaloška o. 7, Korošec, Karlovška c. 8, Kovačič Angela, Celovška c. 152, Krajc, Ambrožev trg 9, Kranjo, Novi trg 1.
V sredo, dne 19. decembra t. 1. v mlekarnah: Krašnja, Bohoričeva 15, Krese, Vošnjakova ul. 4, Kroupa, Erjavčeva c. 4, Ku-govnik. Zaloška c. 16, Lupino Dolenjska o-48, Mulej, Slomškova ul. 9, Novak, Tržaška 11, Peček, Pražakova ul. 15, Plahuta, Trnovska ul. 19, Potočnik, Smartinska c.
V četrtek, dne 29. decembra t. 1. v mlekarnah: Potokar, Pokopališka ul., Pusolnik, Sv. Petra o. 45, Rajner, Borštnikov trg 1, Rejeo, Kopitarjeva ul. 1, Režek, Janševa ul. 2. Roš, Rimska o. 2, Rupena, Sv. Jerneja c. 2, Samec, Celovška o. 72, Seničar, Stari trg 30, Slanlč, Rožna dolina o. 11-36.
V petek, dne 21. decembra t. 1. v mlekarnah: Sinkoveo, Miklošičeva o. 7, Skriba,
Tržaška c. 60, Špan, Predjamska o. 53, Vidmar, Ciglerjema ul. 12, Vodnik, Tržaška e. 26, Vokač, Breg 8, Vovk, Kolezijska c. 25, Vrh, Pred škofijo 18, Zajc, Krakovski nasip 10, Korelec, Kongresni trg 15.
Opozarjamo vse upravičence, naj zanesljivo dvignejo svoje nakaznice za mleko v določenih dneh, ker bomo še v mesecu decembru delili kondenzirano mleko otrokom v starosti od 10—14 let in starostnim od 60 do 65 let in to na odrezke novih nakaznic.
Sladkorčki
Otroci in mladina do 18. leta starosti okrožnega mesta	Ljubljane prejmejo v času
od 17. t. m.	do vštevši 24.	t. m. po 15	dkg
sladkorčkov	na	odrezke	»Dec. mlad.	106,
206 in 306. Sladkorčke bodo prodajale: Tovarna I. Šumi, ter bonboniere: Florjane, Jeras, Resman, Oset, S ti ene in Vavpotič.
Poziv vsem trgovcem z racloniranim blagom in hraniteljem zalog
Oddelek	za	trgovino	in preskrbo	pri
MNO poziva vse trgovce z racloniranim blagom, kakor tudi hranitelje trgovskih zalog, skladišča, zadruge itd., da predložijo do 5. januarja 1545 poleg običajnega mesečnega seznama blaga, ki so ga tekom meseca prejelj in oddali na nakazila tudi točno stanje vseh svojih zalog racioniranega blaga z dnem 31. decembrom 1545.
Ves razbremenilni material in seznam stanja zalog je dostaviti v Wolfovo ulico 1-1 nastr. od 8. do 12 ure.
Gornji poziv velja za vse trgovce z ra-cioniranim blagom, ne velja pa za blago v prosti prodaji, kakor tudj ne za živila, ki jih trgovci in gostinski obrati itd. mesečno javljajo nakazovalnemu oddelku D na Novem trgu št. 4.
Prosimo, da se navedenega roka točno držite.
*
Vse nakaznice za steklo, izdane od oddelka za trgovino in preskrbo MNO zapadejo z 31. decembrom 1945.
RADIO
DNEVNI SPORED ZA NEDELJO 1«. XII.
8—8.30 Jutranji koncert slovanske instrumentalne glasbe — 8.30—8.45 Napoved časa, vesti, objave in pregled sporeda — 8.45—9 Sovjetske in partizanske koračnice — 9—9.30 Oddaja ESZDNJ — 9.30—10 Koncert skladb predklasičnih mojstrov — 10—11 Pester glasbeni spored — 11—11.20 Partizanska ura — Biljana Marinkovič: Učili su nas, da volimo ' domovinu — 11.20—11,30 Sovjetske vojaške pesmi igra na harmoniko Miha Meh
— 11.30—12 Narodne pesmi slovanskih dežel
— 12—12.30 Opoldanski koncert — Dvorak: Godalni kvartet v F-duru — 12.30—12.45 Napoved, časa, poročila in pregled sporeda —
12.45—13 Koncert saksofonista Srečka Dražila* pri klavirju Bojan Adamič — 13—13.30 Trio Radia Ljubljana igra domačo glasbo —
13.30—13.45 Napoved časa, pregled tiska, objave in pregled sporeda — 13.45—14.30 Mali orkestri na ploščah — 14.30—14.45 Napoved časa in poročila — 14.45—15 Dvorak: Slovanska rapsodija za simf. orkester — Bizet: Pastorale iz suite »Arležanka« — Pizzeti: Fedra, predigra — 15—15.30 Koncert violončelista Luigija Casale: Brahms: Sonata v C-molu. Pri klavirju pianist Bruno Degrassi
— 15.30—16.10 Koncert malega orkestra Radia Ljubljana. Dirigent: Rudolf Starič, sodeluje sopranistka Nuša Kristan — 16.10— 16.25 Koncert tenorista Rudolfa Franela, pri klavirju Bojan Adamič — 16.25—17 Valčki in polke — 17—18 Domač glasbeni popoldan. Sodeluje: Vaški kvintet in Božo Grošelj — 18.—18.15 Kulturna oddaja za mladino in pionirje — 18.15—18.30 Zd. Fibich: Vesna, simf. pesnitev — 18.30—18.45 Zenska ura —
18.45—19 Skladbe za violino in klavir — 19— 19.15 Napoved časa, vesti, objave in pregled sporeda — 19.15—19.30 Kulturni pregled —
19.30—21 Smetana: »Poljub«. Dirigent: Mirko Polič. (Prenos iz Opere) — 21—22 Simfonični koncert Tržaške filharmonije — Dirigent: Jakov Cipei — 22—22.55 Oddaja o ustavis nato reproducirana glasba — 22.55—23 Najnovejše vesti.
DNEVNI SPORED ZA PONED. 17. XII.
6.30—7 Jutranji koncert lahke glasbe — 7—7.15 Napoved časa, vesti, objave in pregled sporede — 7.15—8 Baletna in operetna glasba —	12—12.30 Trio Radia Ljubljana
igra domačo glasbo — 12.30—12.45 Napoved časa, poročila in pregled sporeda — 12.45— 13 Partizanske pesmi igra na harmoniko poročnik Janez Kuhar — 13—13.30 Pester instrumentalni koncert — 13.30—13.45 Napoved časa, pregled tiska, objave in pregled sporeda — 13.45—14 Violinski koncert desetletne Sabine Skalarjeve, pri klavirju prof. Jože Pavlin — 14—14.30 Koncert malega orkestra Radia Ljubljana, dirigent: Uroš Pre-voršek — 14.30—14.45 Napoved časa in poročila — 14.45—15 Sovjetske vojaške pesmi
— 15 Poizvedbe — 17—17.15 Lahka glasba (na harmoniko igra Albert Papler) — 17.15—
17.30	Oddaja za mladino in pionirje — 17.30 —17.45 Skladbice za mladino —	17.45—18 Pesmi Čajkovskega, Dvofaka in Chopina poje mezzosopranistka Vida Brezigarjeva, pri klavirju Bojan Adamič — 18—18.20 Literarna ura društva slovenskih književnikov: svoje pesmi bere Peter Levec. Uvodno besedo govori France Kosmač — 18.20—18.30 Dvorak: Allegro oon fuooo iz V. simfonije v C-molu — 18.30—18.45 Oddaja za telesno vzgojo — 18.45—19 Pester glasbeni sipored
— 19—19.15 Napoved časa, vesti, objave in pregled sporeda —	19.15—19.30 Koncertni valčki za orkester — 19.30—19.45 Ljudska univerza Radia Ljubljana — 19.45—20 Bolgarska simfonična glasba — 20—21 Koncert partizanske glasbene tvornosti. Sodelujejo: sopranistka Majda Lovšetova, violinist Karlo Rupel, mezzosopranistka Bogdana Stritar-Klemenčičova, basist Ladko Korošec in Komorni zbor Radia Ljubljana pod vodstvom Cirila Cvetka. Pri klav. J. Pavlin in Dana Peruškova — 21—21.20 Koncert violončelista prof. Cende Šedlbauerja, pri klavirju Bojan Adamič — 21.20—21.80 Kratek orkestralni koncert slovanske glasbe — 21.30—22 Koncert Tržaškega godalnega kvarteta (Simeone Bal-dassare, Sergio Luzzato, Gašperini Nereo in Samuel Harry) — 22—22.55 Oddaja v ustavi
— nato reproducirana glasba — 22.55—23 Najnovejše vesti.
SLOVENSKO INAKODNU
GLEDALIŠČE
V LJUBLJANI
DRAMA
Nedelja. 16. decembra ob 15. ari: Zupan: »Rojstvo v nevihti«. Izven. — Ob 20. uri: Moličre-Vidmar: »Šola za žene«, [zven,
Fonedeljek, t?. decembra ob 20. ari: škvarkin »Tuje dete«. Predstava za KNOJ.
Torek, 18. decembra ob 20. uri: Nušič: »Pokojnik«. Red A.
Druga krstna predstava v naši Drami.
Slovenska Drama bo uprizorila v petek, dne 21. t. m., že drugo krstno predstavo, to pot mlade slovenske avtorice Mire Pucove dramo »Svet brez sovraštva«. Miro Pucovo pozna naša javnost po njenih dveh romanih »Obraz v zrcalu« in »Tiha voda«, v katerih obravnava probleme slovenske meščanske družbe. Med okupacijo je bila dvakrat zaprta in končno poslana kot pripornica na prisilno delo, od koder jo je odrešil prihod narodno-osvobodilne vojske. Drama »Svet brez sovraštva« 6e dogaja med pripornicami v okupatorjevih zaporih v Ljubljani. Predstava bo za red Premierski.
Oper«
Nedelja, 16. decembra ob 19.30 uri: B. Smetana: »Poljub«. V. Blodek: »V vodnjaku«. Premiera. Izven.
Torek, 18. decembra ob 19.30 uri: A.
Dvorak: »Rusalka«. Red D.
Sreda, 19. decembra ob 19. uri: B. Smetana: »Poljub«. — V. Bloudek: »V vodnjaku«. Red Premierski.
V MARIBORU Nedelja, 16. decembra ob 15. uri. Linhart: »Veseli dan ali Matiček se
ženi«. Izven. Ob 20. uri: B. Smetana: »Prodana nevesta«. Izven. Gostovanje člana ljubljanske opere Antona Orla.
V CELJU
V torek, 18. decembra ob 15. uri: Mladinska predstava. Ivan Cankar: »Kralj na Betajnovi«. S spominskim govorom za obletnico Cankarjeve smrti. Ob 20. uri: Ivan Cankar: »Kralj na Betajnovi«. Prva predstava za sindikate.
V GORICI
(Ljudski dom)
V nedeljo, 16. decembra ob 15. uri: Jurčič-Delak:	»Deseti	brat«. Ob
20.	uri: Cankar-Delak: »Jernejeva pravica«.
Torek, 18. decembra ob 20. uri: Zupan: »Andante patetico«.
KINEMATOGRAFI
LJUBLJANA KINO UNION: Ameriški film »Pustolovci«, tednik. Ob 10., 14., 16., 18. iu 20. uri. KINO SLOGA: Ameriški film »Daddy«, tednik. Ob 10., 15., 17., 19. in 21. uri.
KINO KODELJEVO: Francoski film »Junaki jutrišnjega dne«, tednik. Ob 14.30., 16.30., 18.30. in 20-30. uri.
KINO MOSTE:	Sovjetski film »Sončno
pleme«, tednik. Ob 14.30., 16.30., 18.30. in
20.30	uri.
DRŽAVNI KINEMATOGRAFI
BLED: Ameriški film »Oče in otroci«, tednik.
DRAVOGRAD: Ameriški film »Moj Bill -mati«, tednik.
DOMŽALE:	Angleški film »Osvobojonje
Afrike«, tednik.
GROSUPLJE: 8ovjetskl film »V. Ckalov«, tednik.
HRASTNIK: Ameriški film »Trije muško-tlrjl«, tednik.
IG: Italijanski film »Preko ljubezni«, tednik. KRŠKO:	Ameriški	film	»Pevec potepuh«,
tednik.
MARIBOR, »ESPLANADE«: Sovjetski film »Deklici se mudi na sestanek«, tednik. NOVO MESTO:	Sovjetski film »Dvoboj«,
tednik.
ORMOŽ: Angleški film »Tihotapci«, tednik. PTUJ, »TITOV DOM«: Ameriški film »Zve.
zda moje sreč«, tednik.
RADOVLJICA:	Ameriški film »Razisko-
valci Ekvatorja«, tednik.
ROGAŠKA SLATINA: Angleški film »Ed.
vard VII.«, tednik.
RUŠE: Ameriški film »Pokažite jim pot«, tednik.
SLATINA RADENCI: Angleški film »Signal Iz Alžira«, tednik.
STRNISCE PRI PTUJU:	Angleški film
»Konvoj«, tednik.
ŠKOFJA LOKA: Angleški film »Obalska komanda«, tednik.
ŠOŠTANJ, »KAJUH«: Češki film »Turbina«, tednik.
ST. JERNEJ; Sovjetski film »Ivau Grozni«,
tednik.
IRBOVLJE: Angleški film »Borimo se na morju«, tednik.
VEVČE: Francoski film »Žlgoleta«, tednik. VRHNIKA:	Ameriški film »Notredamski
zvonar«, tednik.
JAVNA BORKA OKI,A
Ima oa razpolago sl odeta prosta mesta: Pri obnovi naše živinoreje so aojn« potrebni 3 hlapel, ki Imajo veselje in ljubezen do -živali, posebno konj Naši obrtnik) potrebujejo za kleparska tn ključavničarska dela 1 kleparja. I modelnega ključavničarja 1 samostojno orodjarje, 2 strojna ključavničarje. Za napravo opreme in lesnih izdelkov potrebujemo 2 pohištvena mizarja, 4 lesostrugarje, 1 lesorezen in 1 žagarja. Zima se bliža potrebujemo toplih zimskih sukenj in čevljev, a ni primerit' delavcev. Naj se javijo zato 2 krojača za splošno delo, I za velika dola 10 čevljarjev In 1 čevljarski prlrezovaleo Za Izgradnjo stanovanj potrebujemo 4S zidarjev in' večje Stevil0 delavoev, ki pomagajo pri stavbenih delih. Dimnikarska obrt . potrebujo dimnikarskega vajenca In črkosllkarska o£rt 1 črkoslikarakega vajenca in 1 ščotarskega vajenca.
Rokopise sprejeme uredništvo »Ljudske pravice«. Ljubljana, Kopitarjeva ul 6/III. ir Teleion arpdnUtva ln uprave itev. 23-61, 23-62. 23-63. 23-64 it Telefon dežurnega urednik s 4t 23-62. telefonska
itev. za naročnino »Ljudske pravice« 30-30, Miklošičeva cesta 9» A Urejuj« In odgovarja uredniški odbor, it Tiska-na »Ljudske pravice«.