Anton  Hribar: Nočna poroka.
679
k zgodovini Kranja: „Pač je vreden svojega zgodopisca, da mu sestavi zgodovino znamenite preteklosti njegove. A to je hitreje in lož je izrečeno, kakor storjeno: pogrešamo namreč zelo zelo domačih virov in pisem in, kar jih je še morebiti, raztreseni so Bog ve po katerih krajih in kotih, kjer se jih nihče ne usmili, nego plesnoba . . . Ponujam prihodnjemu zgodopiscu mesta kranjskega in sploh vsem prijateljem naše zgodovine sledeče zgodovinske drobtinice, ki sem jih z ne majhnim trudom nabral. Skoda, ko bi se pogubile! Morebiti bode kdo ugovarjal, Češ da so le suhoparne malenkosti. Res, da so malenkosti, na sebi malo važne, toda v vrsti in zvezi med seboj in z drugimi dogod-bami pojasnujejo marsikatero stvar, ki bi ostala
brez njih temna in nejasna. Rad pritegnem, da je pusto, da je težavno kamen lomiti, apno gasiti, smreke, hraste sekati, pesek kopati itd.: vendar morajo biti vse te reči že pripravljene, ako hočeš, da ti zidarski mojster postavi pravilno in mogočno poslopje. Monografij posameznih mest, trgov, samostanov, razprav o posameznih važnejših zgodbah in raznih dobah moramo imeti, da pride potem mož in na tej podlagi sezida poslopje zgodovine slovenskega naroda. Pa slovenski pišimo slovensko zgodovino, saj je treba, da sami sebe prej poznavamo, potem šele da se prikažemo inostrancem. To naj bi pomislili oni slovenski rodoljubi, ki nemški zgodovinarijo."                    (Konec.)
Nočna  poroka.
G,
rradič  krasan je  kraj  morja,
V  njem  biva mlada Žida;
A vedno tožnega srca
Ozira se se zida. Oko  upira noč in  dan Ihteč,  pazeč na morsko stran:
Nečesa pričakuje,
Čimdalje jej  je huje.
Odnesel te je,  Zdravko,  brod, Odplaval v  daljne kraje. Odnesel je  s  seboj  od tod, Kar jaz imam najraje. Prisegel si:  Čez leto  dan Bo zakon sklenjen,  up dognan, A jaz še čakam,  čakam, In  sama plakam,  plakam . . .
O  pač iz ptujstva slednji  dan Za brodom  brod  prihaja, In  mnogo  čakajočih ran Ozdravlja in  oslaja; A tu  med tisoči brodov Ni jen,  ni jeden ni njegov, In  ni,  kar njega sveta Prisega ji obeta.
Ubogi Židi nek  večer
Srce  bolest če streti;
Že  meni,   da jej   ni nikjer
Na svetu več živeti: ProŠlo je ravno  leto  dan, Kar čaka nanj  zaman,  zaman.
Nocoj  pa čudna zgrabi
Jo  moč in v čolnič zvabi . . .
Drsi  čolnič,  srce leti
Naprej   od tožne Žide:
Gotovo, če nocoj ga ni,
Nikdar mi več ne pride. In luna bleda sije jej, Valovje v čolnič bije jej,
In zvezdic svetla čeda
Na tožno  Žido gleda.
O joj!  Široko  si  morje:
Čim  dalje sem  od  brega,
Nezmerneje imaš vode,
Pot daljša predme lega. Že  ura gre  na pol  noči, A njega,  njega le še ni?
Pač,  tam  se nekaj  sveti,
Zdaj  mora brod dospeti.
Naprej  čolnič,  naprej  z  menoj, Brod znan se mi dozdeva, Morda te vidi  še nocoj, Moj  Zdravko,  tvoja deva!
Je že! Je že — poznam, poznam —!
Oj zopet, dragi, te imam — Poznam te že po glasi — Le jadraj,  brod,  počasi! ...
Kaj  delaš  dete samo tu
Veslaje v  čolnu malem?
Sem  stopi v  brod  in  brž  domu,
Da v gradu tvojem zalem Pozdravim te,  te  poročim In  spet po  morju odhitim:
Prisegel bil sem  sveto,
Prišel sem ti čez leto.
682
/. Kraljev: Gospa s  pristave.
Naprej  gre  brod,   kot sokol  ptič,
Po ravni morski cesti.
Ko  pridrsijo  pred gradič,
Pa ženin de nevesti: Muditi se mi dolgo ni, Naj   brž  duhovnik prihiti,
Da  zakon  najin  sklene,
Da roko  v  roko   dene . . .
Hitijo  sluge  dol in  gor,
Pripravlja se poroka,
Vesel z nevesto  ves je dvor,
Veselja Žida joka. Prišel  je tudi svečenik. A  zdaj  pa koj  pred  žrtvenik!
Drug drugemu  velita:
Da!  in se  poročita.
Češ iti,  Žida,  zdaj  z  menoj? Moj  grad ti ni prostoren, Ni lep tako,  ni bel kot tvoj, A jaz ti bom pokoren. Pokorna bodi tudi ti, Odpravi brž  se,  se  mudi!   — Tam   na morja sredini Sva  brod in jaz  v globini . .
Potrese grad  se, zagromi, In ženin  z Žido  zgine, Pod gradom  morje zašumi, In Črni brod  odrine.   — Udari ura na polnoč, Morje zaziblje vihre  moč. Nikdo več ne ugleda Za  črnim  brodom sleda.   —
Anton Hribar.
Gospa s pristave.
(Zgodovinski roman.   —  Spisal /. Kraljev.)
(Dalje.)
XXVII. Med ljudstvom.
Vsakemu človeku je dom ljub nad vse; kadar mora na ptuje, teži mu žalost srce. Saj ne pozna ne kraja ne ljudij; ne ve\ komu bi zaupal. Težko je bilo izprva tudi Viridi na pristavi. Dasi je bilo bivališče tiho in mirno, prav po njeni želji in volji, vendar je bila tako sama, da jo je bilo skoro strah te samije. Imela je pač par starih služabnic pri sebi, a ti ji nista mogli biti prava družba. Le samostan je nekoliko blažil to puščavo. Gospodarskih skrbij je bilo dovolj, lahko bi se bila pečala s svojim posestvom in s podložniki: toda tega ni bila vajena. Poleg tega je bil gospod Vidič izboren gospodar, kakor bi si ga bila mogla le želeti. Večkrat ji je sicer prišla želja, naj bi kaj sama vmes posegla pri poslih in tlačanih, a ni si upala, da ne bi pokazala tako slabe strani. Polagoma so ginile te zapreke in Čez leto in dan se je že dokaj živahno pogovarjala z ljudmi v njihovem domačem jeziku, občevala je lahko z vsakaterim, privadila se je preprostega kmečkega življenja in se tako nekam udomačila.
Največ je napredovala v pogovoru in občevanju z logarjevo Lenko, katera je lepo in polno izgovarjala slovensko besedo, pa tudi umevala vse domaČe opravke. Deklica se ji je jako priljubila. Spominjala jo je njene mladosti, mladostnih prijateljic; zlasti je videla, kolik razloček je med dvorno vljudnostjo in pravo udanostjo nepokvarjenega   dekliškega   srca.   Nerada bi jo
bila kmalu izgubila: zato ji gospod Rovigo nikakor ni bil ugoden, ki je snubil njeno najdražjo tovarišico. Sklenila je, da prej ne privoli v to zvezo, dokler se ne prepriča, da bo dekle s tem možem res srečno.
„1 kaj je vendar s tem snubcem?" vprašala se je in začela pozvedovati o Rovigu. Nekoliko čudno se ji je pač zdelo, da ima tako mlado dekle znanje s takim, na pol ptujim človekom. Mislila si je, da najbrž je dekle še najmanj prizadeto pri tej ženitvi. Ker rado se zgodi, da drugi vse že dogovore in sklenejo, predno prihodnji nevesti kaj povedo, in da je včasih niti ne vprašajo, ali ji je po godu ta ženin, katerega so ji izbrali stariši in sorodniki. Kaj takega bi utegnilo biti tudi v tem slučaju, mislila si je Virida, zato je bila trdne volje, da bo varovala dekletu slobodo in je ne bo pustila siliti v neljubi zakon. Sicer je ta skrb nekoliko motila njeno samoto, toda iz usmiljenja in posebne ljubezni je hotela skrbeti po materinsko za deklico.
Tako je prišlo, da je Virida posehmal večkrat mislila na tega Roviga, in poskušala priti na dno njegovim skrivnostim. Po onem nenadnem njegovem prihodu se je Virida nalašč več pečala z dekletom in pogovor cesto zasukala na Roviga in njegove namere. Lenka bi bila gotovo kako pokazala, da jo kaj peče, ko bi bila Česa kriva. Vojvodinja se je prepričala, da nima dekle nič namenov, da niti ne misli na tega ženina.  A hotela  je tudi očeta poskusiti,