IN MEMORIAM —OBITUARY
BOGU KOMELJU V SPOMIN JVataia Petrov
Nemi in pretreseni smo ob misli, da Boga Komelja ne bo nikoli več v Študijsko knjižnico Mirana Jarca, v rokopisno čitalnico, v kateri je tako rad delal. Vse stvari se zde, kot da bo vsak čas vstopil in se vneto lotil dela. V prisotnosti rokopisov, knjig, fotografij, razglednic in vsega drugega knjižničnega gradiva se je rad zadrževal, tako da je bila njegova delovna miza vselej polna, Še zdaleč ne iz površnosti in lenobnosti, da ne bi bil gradiva uredil, pač pa iz intimne potrebe po prisotnosti teh stvari, s katerimi je ravnal obzirno, potrpežljivo in ljubeznivo, kot da so živa bitja.
Bil je človek širokega obzorja, velik poznavalec zlasti kulturne zgodovine. Njegova pozornost je veljala enako knjigi kot periodiki ali drugemu pisanemu ali tiskanemu gradivu do najmanjšega letaka, še zlasti, če je bil na kakršenkoli način v zvezi z Dolenjsko v njenih nekdanjih kulturnozgodovinskih mejah. Spoštoval in cenil je slovensko knjigo od najstarejše do sodobne, ki naj bi bila neposredno na voljo ljudem na območju, kjer živijo in delajo, da bi jih kulturno osveščala in plemenitila, bogatila njih znanje in jih spodbujala k novim dosežkom. Narava ga je obdarila z izrednim spominom in vedoželjen, kot je bil, je knjižnico v celoti do potankosti poznal in vedel, česa vrednega še nima. Sam je večkrat izrazil, da bi si brez pomisleka še enkrat izbral poklic knjižničarja, če bi se spet rodil.
Njegova življenjska pot se je začela 25. 5. 1915 v Novem mestu, kjer je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo, na kateri je maturiral leta 1937. Na ljubljanski univerzi je opravil štiri semestre prava in filozofije v letih 1937—1940, potem pa je zaradi vojne študij prekinil. Po vojni se je vpisal na filozofsko fakulteto ljubljanske univerze, a je zaradi preobremenjenosti v poklicu in izven njega študij opustil. Za poklic knjižničarja se je pripravljal že pred vojno, ko je začel septembra 1927 kot knjižničar v Knjižnici narodne čitalnice,
Knjižnica 2G(l»a2)l-2
121
preimenovani kasneje v Javno čitalnico sokolskega društva, kjer je ostal do leta 1940. Dne 28. oktobra 1940 je odšel k vojakom (Sarajevo — Zemun), sredi aprila 1941 je bil blizu Paračina zaprt in odpeljan v Nemčijo prek Bolgarije in Madžarske. Od tam je v avgustu 1941 pobegnil v transportu s Hrvati in se doma leta 1941 vključil v OF ter sodeloval z Rudijem Avbljem, s Fani Koširjevo, z Marjanom Vivodo, z Rozo Peroci in drugimi. Bil je v zaporih v Novem mestu, v Ljubljani, v Anconi, v Bologni in Piacenci. Po kapitulaciji Italije je bil že 14. 9. 1943 v Novem mestu; bil je oproščen vseh mobilizacijskih dolžnosti in postal je varuh knjižnic in arhivov na osvobojenem ozemlju. Ob nemški ofenzivi je padel v nemško ujetništvo in postal vojni ujetnik v Nemčiji. V Novo mesto se je vrnil 29. 5. 1945 ter od 1. 6. 1945 sodeloval pri novi ljudski oblasti. Prvo službo je nastopil 1. 6. 1954 kot član Komisije za ugotavljanje škode na kulturnih in zgodovinskih predmetih za vso Dolenjsko. S 1. 1. 1946 je bil z dekretom imenovan za upravnika Studijske knjižnice, ki jo je organiziral sam, istočasno pa še vedno opravljal naloge člana Komisije za ugotovitev škode na kulturnih in zgodovinskih predmetih Slovenije, dokler se ni komisija preoblikovala v FZC in je postal predsednik Okrožnega zbirnega centra Novo mesto. Povojni elan graditve naše družbe je značilen tudi za zagnano in pestro delo Boga Komelja, ki je bil marljiv na svojem delovnem področju, v kulturnem in družbenopolitičnem življenju Novega mesta in Dolenjske. Večino svojih življenjskih in ustvarjalnih moči je posvetil dolenjskemu knjižničarstvu, še zlasti Studijski knjižnici Mirana Jarca, katere upravnik je bil od 1. 1. 1946 do upokojitve 30. 6. 1977. Odtlej je še ves čas ostal dejaven v knjižnici kot vodja posebnih zbirk in mentor oziroma avtor razstav. Mladostnega duha, snovalec, ki ima vedno kopico novih zamisli in idej, je Bogo Komelj navdušeno raziskoval in pisal, da bi doprinesel svoj delež h kulturni in zgodovinski sliki Novega mesta in Dolenjske. Bil je živa knjiga znanja, ki smo se k njej zatekali po potrebne informacije, marsikatere še nezapisane, zato pa še bolj dragocene pri vsakdanjem kulturnem in družbenem delu.
Pod vodstvom Boga Komelja je knjižnica rasla, se razvijala in sodi danes med najbogatejše slovenske splošnoizobraževalne knjižnice, pri čemer gre ogromno zaslug marljivosti, budnosti in požrtvovalnosti njenega upravnika, ki je vedel, kaj je vrednega na knjižnem trgu in kakšne dragocenosti so v privatnih rokah. Imel je enkraten posluh za ljudi, ki jim je vlival zaupanje, tako da so knjižnici darovali mnoge dragocenosti, ki so danes kulturna dediščina in bogastvo nas vseh. Knjižnica obstaja že četrto desetletje
122
Knjižnica ¡»(1992)1-2
in za mnoge ljudi našega mesta in širše okolice sta bila knjižnica in Komelj eno, sinonim. Tovariš upravnik, kot smo ga klicali, je bil veder človek, dobrovoljen in ustrežljiv, rad je razdajal obsežno znanje, živo se je zanimal za ljudi in za dogajanja okrog sebe, v naši domovini in v svetu. Redno je bral ogromno tekoče periodike, zlasti slovenske in zamejske, zanimala so ga najrazličnejša področja: zgodovina, kultura, literarna zgodovina, likovna umetnost, spomeniško varstvo, etnologija. Pri presoji je kazal širino, raznolikost pogledov na ljudi, stvari in dogodke. Ravnodušen do družbenega življenja doma in v svetu ni bil nikoli, kar je še posebej izpričeval z zavzetim, vestnim in predanim delom za knjižnico, knjižničarstvo in kulturo nasploh. Nikoli ni nikogar zavrnil, če je potreboval informacijo, nasvet, pomoč ali sodelovanje, vedno ga je kdo potreboval, prav njega, osebno. Dve plačani pogodbeni uri dnevno sta se skoraj vedno raztegnili na štiri, šest ur in več. Bogu Komelju delo s knjigo ni pomenilo le osebni dohodek, ampak tudi zadovoljstvo, radost in ustvarjalno srečo. Delo s knjigo in za knjigo je imelo zanj višji življenjski smoter, zato je bil tudi poln svežih idej, novih načrtov, neugnan pri delu kot otrok v igri. Delo je v veliki meri zapolnjevalo tudi njegov prosti čas. Letos je poleg dela v knjižnici veliko delal pri scenariju stalne zbirke NOB in socialistične revolucije v Dolenjskem muzeju, zbiral gradivo in podatke za zgodovino Gorjan-skega bataljona, raziskoval dolenjsko tiskarstvo, tiskarja Krajca, sodeloval pri oživitvi Dolenjske založbe, pripravljal podatke za slovenski biografski leksikon. Nihče ni pomislil, da bo ta življenjski ustvarjalni ritem prekinjen tako nenadoma in toliko prezgodaj.
Boga Komelja ne bomo mogli več vprašati za nasvet, sodelovati z njim, se veseliti razvoja in napredka knjižnice, na katero je bil navezan kot na drugi dom. Nad petdeset let je delal s knjigo, v desetletjih dela v kulturi in delovanja v družbi si je pridobil izkušnje in spoznanja, ki nam jih je posredoval v živem stiku z nami. Izguba živega stika je popolna, boleča in nenadomestljiva. Ostaja nam, kar je zapisal in objavil v periodičnem tisku ali v samostojnih publikacijah. Izdal je Kulturni delež Dolenjske (1957), Dolenjsko periodiko, Bibliografijo dr. Nika Zupaniča, Knjižnice v termalnih in mineralnih zdraviliščih, Novomeški gimnazijski rokopisni listi, Novomeški tiskar in založnik K rajec, Sto let javnega knjžničarstva v Novem mestu (1965), Knjižnice v občini Novo mesto ob koncu leta 1976, 90 let telovadnega društva v Novem mestu, Trideset let Študijske knjižnice Mirana Jarca, 25 let SŠD Pionir Novo mesto, Pol tisočletja šolstva v Novem mestu. S članki je posegel na mnoga področja; pisal je o knjižničarstvu, o Študijski knjiž-
Knjli.nica 26(1982)1-1
123
niči Mirana Jarca, o njenih zbirkah, o časnikarstvu, o spomeniškem varstvu, o novejši zgodovini Novega mesta, npr. o padlih prosvetnih delavcih, o trošenju letakov, o prvi sabotažni akciji v Novem mestu, o narodnem heroju Dušanu Jerebu, pisal je tudi o razvoju in zgodovini novomeškega tiskarstva, o tiskarju in založniku Janezu Krajcu, o periodiki, o bibliografiji, o spomenikih in spominskih ploščah v Novem mestu, o številnih literarnih imenih, ki so v zvezi z Dolenjsko: o Trdini, Puglju, Jarcu, Ketteju, Vaštetovi.
Delo Boga Komelja nam pomeni spodbudo in oporo, da bomo ohranili najboljše, trajno, kar nam s svojo bogato dediščino izroča, in razvili, kar novega terjata današnji in jutrišnji čas. Smrt Boga Komelja nas je zalotila nepripravljene, nezmožne, da bi ob slovesu celovito, objektivno in vsestransko ovrednotili njegovo delo. Njegova osebnost in ustvarjalni kulturni delež nesporno presegata čas. Izjemno poudarjena pri njem je bila skrb za prihodnje rodove, za rodove, ki naj bi bili ustvarjalni in kulturno bogati, in temelj takih ljudi je videl v prisotnosti in dostopnosti do izvirnih pisanih in tiskanih dokumentov, še posebej do izvirne slovenske leposlovne, strokovne ali znanstvene knjige. Knjige naj bi bile ljudem, ki živijo in delajo v Novem mestu in sosednjih občinah, čim bližje, da bi jih že s svojo bližino in neposrednostjo navdihovale za nove dosežke. Za eno osnovnih nalog knjižnice je imel njeno informacijsko funkcijo. Knjižnica mora delovnemu Človeku, študirajoči mladini in odraslim, pedagoškim, kulturnim in drugim javnim delavcem zagotoviti podatke o ljudeh in življenju v preteklosti in sedanjosti, še zlasti pa za območje Dolenjske, za katero je naša ustanova osrednja knjižnica.
Človeško je bil Bogo Komelj blaga oseba, kot dolgoletni upravnik nikoli oster in strog do sodelavcev. Poudarjal je željo, da bi vsi sodelavci cenili marljivost in delavnost, kot jo je cenil on sam, in se mu v tem hotenju radovoljno in enakovredno pridružili.
Nepreklicno, dokončno slovo od našega sodelavca Boga Komelja je še toliko bolj trpko, ker je prezgodnje in ker je bilo slovo od ustvarjalnega človeka, ki je bil sredi dela. Za njim ostaja v naši knjižnici, v naši kulturi in družbi globoka vrzel.
Kot rojen Novomeščan je bil Bogo Komelj z vsem srcem navezan na naše mesto in je za njegovo kulturno podobo neumorno delal do zadnjega dne, tako da bo njegovo ime za vedno vtkano v kulturno podobo Novega mesta in Dolenjske.
124
Knjižnica £6(1832)1-2