List 31.
O debelogobčnem rivčkarji,
škodljivcu vinske trte, in kako se zatira.
Iz Istre in tudi iz Moravskih vinskih goric pri Bzencu se je nedavno poročilo, da se je pokazal škodljivec na vinski trti, in bili so vinorejci v velikem strahu, ker so mislili, da imajo opraviti s hudim sovražnikom vinske trte, namreč s trtno ušjo.
Preiskave, ki so se na mestu na tanko izpeljale, K> pa dokazale, da ta strah k sreči nima pravega vzroka, ser poškodovanje v preiskanih vinogradih izvira od de-Jelogobčnega rivčkarja.
Ta hrošč (kukec), Otiorhvnchus ligustici, ki ima v nemškem jeziku več imen*), ima tudi več sorodnih vrst, kakor: O. laevigatus, O. Marquardti, O. picipes, O. raucus, O. nigrita in O. sulcatus, izmed katerih posebno poslednja dva njemu enake obrste, kali in perje vinske trte hudo poškodujeta ali popolnoma objedata.
Škodljivec je 10 mm. dolg, brez kril, črno in sivo Juskast in se počasi giblje. Pozna se posebno po debelem rivčku,  ki je na koncu izokrožen in tam,  kjer se
*) V Istri ga kmet imenuje „ropar" „ladron".
sklepajo tipalnice, ščetinasto razširjen, po zel6 zbočenem truplu, po oprsju, ki je obsejano s črnimi okroglimi bradovicami, potem po jajčastih pokrovkah, ki so trde in tanko zakrivljene in na ramah zakrožene, in po zob-častih stegnih.
Breznožne ličinke hrošča so 9 mm. dolge, skoraj pokrožne, zadej nekoliko utesnjene, zakrivljene, rumen-kasto-belo in rdeče-kosmate s polukroglasto rumeno glavo, ki jo lahko v-se potegne.
Ličinke se lotijo v zemlji korenin vinske trte, ter narede, ako se zel6 pomnožijo, precej veliko škodo. „O. sulcatus" se je 1. 1873 na južnem Tirolskem skazal, da je hud sovražnik vinske trte.
„O. nigrita" je bil leta 1845 in 1846 poguben vino-reji na Mišenjskem (v Saksoniji).
Da se zapreci pomnoženje tega kukca, se priporoča, bolehne trte izruvati in kukce in njih ličinke nabirati in umoriti. Ker kukci (hrošči) letati ne morejo, se lahko nabirajo.
Ker ta kukec nemško deteljo (medicago sativa) posebno rad ima, zatorej priporočajo Francoski opazovalci, meje po vinogradih obsejati z nemško deteljo, da se žuželke tje speljejo in odvrnejo od vinogradov.
Pa se še ne ve, ali se na ta način žužku mar ne daje prilika, se še bolj pomnožiti in z vinsko trto vred tudi nemško deteljo poškodovati.
Kar se tiče pokončevanja ličink, učijo skušnje v Klosterneuburgu narejene, da ličinke hitro umori atmosfera, navdana z minljivimi drobci plinovega smolnjaka, kakor tudi majhna količina amonijakovega plina.
Koristno je tedaj, devati med vrste vinskih trt ravno kuhano (živo) apno in ga politi z raztopljenim žvepleno-kislim amonijakom ; pri tem se razvije precej veliko amonijakovega soparja med tem, ko se apno gasi. Ravno tako bo koristno, da se smolnjak in plinova voda, ki ima v sebi amonijak, z zemljo zmeša.
Ko se je na mestu pozvedovalo, se je vse čudilo, da se je največ ličink v zemlji nahajalo tam, kjer se je podkopani hlevski gnoj skupaj držal v kepah. Po tem je soditi, da hlevski gnoj, jeseni podoran ali pod-kopan, ličinkam daje gorkeje pribežališče, kjer jim mraz manj škoduje; na drugi strani pa to kaže, da ličinke v tako velikanski množini v vinograde pridejo sem ter tje z gnojem vred.
Vse vrste debelogobčnega rivčkarja (Otiorhvnchus) so pa tako isto nevarne za mnoge druge obdelovalne rastline, in potem takem utegne mogoče biti, da tam, kjer se nareja gnoj mešanec (kompost) iz listja in dru-
gih odpadkov,   ličinke v gnoj pridejo   in s tem vred v vinograde.
Naj tedaj vinorejci  pozor  imajo na  to reč,   kakor tudi sploh na to škodljivo žuželko.
256