Začasno na tujem stran 25 do 32 78 rodna gruda julij—avgust 1970 revija za Slovence po svetu IZ VSEBINE Doma — z vseh vetrov Vaša pisma Na kratko Boro Borovič: Vesela Prlekija vabi Janez Zrnec: Suha krajina le ni tako suha Slike po željah —- Danes za Belokranjce Jože Župančič: Pomenek s Štangarji France Jeras: Slovensko gospodarstvo se ozira prek meja Evgen Bergant: Jugoslovanski košarkarji — svetovni prvaki Ina Slokan : Slovenska kmečka ohcet — mednarodni turistični dogodek Karikaturist Milan Maver vam bo povedal vse o sebi Filatelija I. English Section Naša beseda Boris Urbančič: Jezik kot sredstvo sporazumevanja Partie en française Página en español II. Začasno na tujem Naši po svetu Naši pomenki A. K.: O »divjih-« zakonih Drago Ulaga: Da bi ohranili krepko srce in sposobne mišice Otroci berite Neža Maurer: Ob potoku Tresite, tresite, Gregor (Ljudska) Miroslav Košuta: Miške plešejo kolo Branka Jurca: Odmev Primož Žagar: Mož z lastnim soncem Jana Miličinski: Srečanje s pisateljem Tonetom Svetino Marina Draščič: Janin veseli glas Marija Markovič: Razstava »Klekljane čipke-« Tone Svetina: Na novih položajih Anin porod (Dva odlomka iz trilogije »Ukana-«) Frank Cesen, Euclid: Moja prva vožnja z vlakom Za vas smo prebrali Mate Dolenc: Menjalnica Frane Miličinski: Trgovina z napako Slike na ovitku: Anton Kocjančič: Na planšarski veselici (barvna naslovna slika); E. Selhaus: Slovenska kmečka ohcet 1970 (2. stran); Peter Pokorn: Škofja Loka (predzadnja stran); Janez Zrnec: Golo nad Igom (zadnja stran) rodna gruda 7-8 izdaja Slovenska izseljenska matica izhaja sedemnajsto leto urejajo Božo Kovač (glavni urednik) Jože Prešeren (odgovorni urednik) Ina Slokan (urednica) uredniški odbor Tone Gošnik, Mile Klopčič, Stane Lenardič, Ernest Petrin, Zdenko Roter, Aca Stanovnik Franc Sebjanič, Franc Šetinc prevajalci Miha Cerar (za angleščino), Viktor Jesenik (za francoščino), Albert Gregorič (za španščino), uredništvo Ljubljana, Cankarjeva l/II, tel. 23-102 uprava Ljubljana, Cankarjeva l/II, tel. 21-234 naročnina letna naročnina za posamezne države znaša: Anglija 1,5,0 Lstg, Avstrija 80.00 Schl, Belgija 150,00 Bfr, Danska 21.00 Dkr, Finska 10,00 Fm, Francija 15,00 FF, Grčija 90,00 Dr, Holandija 11,00 Hfl, Italija 1.900,00 Lit, Jugoslavija 37,50 din, Nemčija 12,00 DM, Norveška 22,00 Nkr, Švedska 15,00 Skr, Švica 13,00 Sfr, ZDA, Kanada in vse ostale prekmorske države 5 US dolarjev vplačila za dinarska vplačila: 501-8-51 za devize: 501-620-2-32009-3796 JUGOBANKA LJUBLJANA ali po mednarodni poštni nakaznici izhaja dvanajst številk na leto — v poletnem času izideta dve številki skupno rokopisi rokopisov uredništvo ne vrača tisk tiskarna »Kočevski tisk«, Kočevje DRAGI PRIJATELJI, pravočasno naročite svojo priljubljeno knjigo Slovenski izseljenski koledar za leto 1971 Knjiga bo to pot obogatena z barvnimi slikami, cena pa bo ostala ista, to je 37,50 din ali 3,00 US S oziroma enakovrednost v drugih valutah. Pišite nemudoma SLOVENSKI IZSELJENSKI MATICI v Ljubljani ali svojim ZASTOPNIKOM. ROJAKI V ZDA IN KANADI, koledar 1971 boste najhitreje prejeli, če ga boste naročili pri: PROSVETA 2657-59 So. Lawndale Avenue CHICAGO, lllnals 60632 USA ali pri: TIVOLI Enterprises, Inc. 6419 St. Clair Avenue CLEVELAND, Ohio 44103 USA Odreži! SLOVENSKA IZSELJENSKA MATICA Ljubljana, CanKarjeva 1/11 Naročam SLOVENSKI IZSELJENSKI KOLEDAR 1971 Izvodov Naslov: .................». „G&ovje” Kamna Gorica Telefon 064 70 336 Iz svojega bogatega asortimenta priporočamo vrtljive stole v štirih najnovejših različnih oblikah. Naročeno blago vam dostavimo točno po dogovoru in želji na vaš naslov. Ce boste obiskali rojstno domovino, vas vljudno vabimo na ogled tovarne, kjer si boste lahko ogledali vse naše izdelke, med njimi lično okovje za stavbeno pohištvo. Pri deviznem plačilu vam nudimo 10 % popust. Priporoča se kolektiv Tovarne OKOVJE Kamna Gorica pri Kropi DRAGI ROJAKI! Ali ne bi bilo lepo, ko bi vas vsak teden obiskal prijatelj iz domovine in vam povedal, kaj je novega, kakšne uspehe so dosegli delovni ljudje in kaj jih tare? Vse to in še mnogo drugega zanimivega boste izvedeli, če vpišete svoje ime in naslov v spodnjo naročilnico in jo pošljete na naslov slovenske ilustrirane revije »Tovariš«, Ljubljana, Tomšičeva 3. V kratkem bo prišel vsak teden k vam na obisk. NAROČAM “ TOVARIŠ Ime: .. Ulica: ... Mesto: . Država: »'Tovariš« Ljubljana Tomšičeva 3 Jugoslavija Letna naročnina je 14,5 USA dolarjev, Podpis: trimesečna 3,6 USA dolarjev, plačljivo vnaprej na Kreditno banko, Ljubljana, ——— Šubičeva 1, tek. rač. 501-620-7-32000-160 s pripisom »Za revijo Tovariš«. Čitljivo izpolni in odpošlji v pismu i.aju>***«. «j Doma - z vseh vetrov Vsako leto v poletnih mesecih prihajate iz daljnih dežel pogledat in pozdravit svoj stari kraj, mnogi skoraj vsako leto, mnogi pa prvikrat po dolgih desetletjih. Med letošnjimi prvimi skupinami so bili naši rojaki iz Argentine, ki so letos prišli v skupini na obisk v domače kraje. Doslej so prihajali iz te daljne dežele le posamezno, letos pa je sredi maja ladja Augustus pripeljala iz Buenos Airesa skupino trideset rojakov, primorskih Slovencev. Večina izmed njih je po dolgih desetletjih stopila na domača tla. Tudi iz ZDA in drugod smo posamezne lastovke, kakor po domače pravimo rojakom, ki med prvimi pridejo na obisk, že pozdravili v prvih letošnjih mesecih. Iz Avstralije je letos napovedanih več skupin. Slovensko društvo v Sydneyu, ki deluje že dvanajst let, je organiziralo dve veliki izletniški skupini, ki sta pripotovali s posebnimi letali Jugoslovanskega aerotransporta v prvi polovici junija. Z njima se je pripeljalo v domače kraje skupno blizu 340 potnikov. To sta prvi posebni letali Jugoslovanskega aerotransporta, ki sta pripeljali naše rojake iz Avstralije naravnost v Jugoslavijo. Tretjo skupino iz Avstralije, iz Melbourna, smo na letališču Brnik pozdravili 25. junija. Vrsto skupinskih obiskov so organizirali tudi rojaki iz Kanade. Prvi dve smo pozdravili v juniju. Ostale so napovedane za julij in avgust. Kakor prejšnja leta bo tudi letos najbolj številen obisk naših rojakov iz ZDA. Med naj večjimi letošnjimi skupinami je bila skupina pod vodstvom Tonija Petkovška in Rikija Vadnala z njegovo godbo, ki je prispela 21. junija. Ta skupina ima v načrtu veselo potovanje po Sloveniji in Hrvatski pod naslovom »Polka tour«. Zamisel za takšna zabavna prijetna potovanja je dal Tony Petkovšek. Letošnje bo že četrto. Organizirana sta dva skupna izleta. Prvi bo od 22. do 26. junija, drugi pa od 5. do 9. julija. Na teh izletih bodo rojaki obiskali Ljubljano, Postojno, Opatijo, Senj, Plitvice, Zagreb, Otočec, Bled in Bohinj. V juniju smo pozdravili na letališču Brnik tudi veliko skupino izletnikov Kluba slovenskih upokojencev iz Clevelanda. V začetku julija pa priredi skupinski izlet v domovino tudi Slovensko-ameriški radijski klub iz Chicaga. Enako pripravljajo skupinske izlete tudi druge slovenske organizacije iz ZDA. V juliju pride na oddih v domovino skupina naših rojakov iz Holandije. Rojaki iz Belgije in Francije pa bodo seveda tudi prišli kakor prejšnja leta. Pripotovali pa bodo z avtomobili ali vlaki in se tako potem tudi vračali. Z našimi rojaki, ki so na začasnem delu v raznih evropskih deželah, se pa kar večkrat srečujemo. Saj je razumljivo, da posebej še tisti, ki imajo doma družine, izrabijo kolikor je le mogoče proste dneve, da z avtomobilom »skočijo« pogledat k svojim in bodo tudi letne dopuste preživeli doma. Mnogi, ki so doma s podeželja, so svoje dopuste že planirali, da jih bodo izrabili takrat, ko bodo lahko pomagali doma pri košnji, žetvi ali trgatvi itd. Prav gotovo se bodo tudi ti, čeprav bodo svoje počitnice izrabili za delo, dobro počutili — saj bodo doma pri tistih, ki jih imajo radi. Vsem rojakom, ki nas letos obiščete, želimo veliko prijetnega razvedrila in lepih sončnih dni. ___________________________________________________________J Iz vaših pisem Pozdravi iz Niirnberga Letos februarja sem dobila Rodno grudo na ogled in sem jo takoj naročila, ker mi je zelo všeč. Razveselijo me vse novice in slike iz rodnega kraja. V tujino sem odšla pred enim letom, pa ne zaradi skorje kruha, temveč zato, da bi si enkrat s svojimi prihranki ustvarila lepše življenje v domovini. Prve mesece me je zelo mučilo domotožje, zdaj pa je tudi to že prešlo. Vsake tri mesece se odpeljem domov na obisk. V Rodni grudi mi zelo prav pride sestavek »Kako poveš po nemško«, saj si tako izpopolnjujem svoje znanje. Želim, da bi še naprej ostala Rodna gruda tako lepa in zanimiva, kot je bila do zdaj. Prilagam razglednico Niirnberga, kjer živim, in pozdravljam vse sodelavce, bralce in prijatelje Rodne grude. Marija Dosier, Nürnberg, Nemčija Dopisovanje Že nekaj časa živim v tujini, v kraju, kjer živi zelo malo Slovencev in človek že skorajda ne sliši več materinske besede. Spoznal sem, da v tujini ni vse tako rožnato, kot se včasih o njej govori. Vse lahko premagaš, le te velike samote se ne da. Samotni so večeri in nedeljski popoldnevi. Pogosto razmišljam, čemu sem sploh odšel v svet, ali ni doma lepše. Iščem si prijatelje po vsej širni zemeljski obli. Zelo bom vesel, če bom dobil kak odgovor. Odpisal bom vsakomur. Lep pozdrav vsem Slovencem po svetu. Branko Potočnik Craischeimer strasse 65 717 Schwäbisch Hall Deutschland Obiski Rodna gruda mi je zelo všeč in vsak mesec komaj čakam, da pride. Tu živim že od leta 1912, moj mož, ki je umrl leta 1962, pa je prišel sem že leta 1910. Nikoli se nisva potujčila in pozabila govoriti slovensko. Moj mož je bil dvakrat na obisku v Sloveniji, leta 1956 pa sva bila skupaj. V letih 1963 in 1967 sem bila sama, letos pa grem spet. Če bo vse po sreči, se morda vidimo. Jugoslavija mi je zelo pri srcu, še posebej pa Ljubljana in Gorenjska. Na svidenje! Angela Voje, Brooklyn, N.Y., ZDA Doma sem iz Prekmurja Prosim vas, da mi ne zamerite, ker tako dolgo nisem plačala naročnine za Rodno grudo. Zelo rada jo berem, še posebej pa so mi všeč slike. Želim, da bi videla tudi kako lepo sliko iz mojega rojstnega kraja. Doma sem iz Prekmurja. Marta Plivelič z družino Že v tej številki prinašamo nekaj fotografij z vašega konca naše lepe Slovenije. Ne vemo, če smo vam s tem ustregli. Sporočite nam, sliko katerega prekmurskega kraja naj objavimo, radi vam bomo ustregli. Kalifornija je čudovita Ne zamerite, ker se dolgo nismo oglasili. Bili smo na dopustu v Kaliforniji. Z avtomobilom smo prevozili preko 6000 milj skozi Las Vegas v Mehiko, San Diego, Disneyland, Hollywood, San Frančiško in nazaj v Kanado. Kalifornija je čudovita. V začetku marca je bilo že vse v cvetju — začelo se je že poletje. Z eno besedo — vse je bilo čudovito lepo, manjkalo je le nekaj — nismo bili na naši zemlji. Ko sva bila v lepem Holywoodu, kjer dobiš vse, kar si poželiš, sem vprašala moža, če bi bil srečen v tem kraju: Odgovoril je: »Ne! Zame je najlepše videti domovino, edino tam bom srečen, edino tam si želim živeti. Najlepše je doma, v rojstnem kraju, v okolici Murske Sobote.« Odločila sva se, da si ustvariva dom v naši lepi domovini. Aleks Fujs, Brandon, Kanada Kanadski rojaki Rada bi si dopisovala s slovenskim rojakom v Kanadi. Stara sem 22 let in mi je dopisovanje konjiček. Hermina Farič »Lisca«, Sevnica ob Savi Zahvala Letos 25. aprila je nepričakovano umrl moj dragi mož Anton Kro-pin. Bil je naročnik Rodne grude od leta 1955 in jo je z veseljem prebiral. Po Rodni grudi sporočam v svojem imenu in v imenu svojih otrok iskreno zahvalo vsem tukajšnjim rojakom, ki so v tako lepem številu spremili mojega moža na njegovi zadnji poti in mu darovali toliko cvetja. Antonija Kropin, Bois le Roi, Francija Na kratko Državni obiski V začetku junija je bil na uradnem obisku v Jugoslaviji madžarski predsednik vlade Jen5 Fock. Z jugoslovanskim premi-erom Mitjo Ribičičem sta se pogovarjala o gospodarskem in notranjepolitičnem razvoju obeh držav. Madžarska in Jugoslavija postajata vse pomembnejša gospodarska partnerja. Na štiridnevnem uradnem obisku v Jugoslaviji je bil kanadski zunanji minister Mitchel Sharp, ki je pred odhodom iz Jugoslavije izjavil, da je bil z obiskom zelo zadovoljen. V skupnem poročilu je bilo med drugim objavljeno, da so odnosi in razumevanje med obema državama tudi v prid širši mednarodni skupnosti. Na nekaj dnevnem obisku v Jugoslaviji je bil predsednik izvršne komisije Evropske gospodarske skupnosti Jean Rey. Pogovarjali so se o odnosih med Jugoslavijo in to gospodarsko skupnostjo, gosta pa je sprejel tudi predsednik Tito in mu podelil visoko jugoslovansko odlikovanje. Na osemdnevnem obisku v Jugoslaviji je bila kot gostja predsednika Tita britanska princesa Margareta z lordom Snowdonom. Potem, ko si je ogledala nekatere beograjske znamenitosti, je princesa Margareta odpotovala v Makedonijo, kjer si je ogledala med drugim Ohrid in Črno goro. Obiskala je tudi nekatere kraje v Dalmaciji. Tisa je poplavljala Po katastrofalnih poplavah v Romuniji so se velikanske vode Tise privalile tudi v našo državo. Več kot 300 kilometrov dolge bregove Tise so okoliški prebivalci mrzlično utrjevali in tako z velikimi napori uspeli preprečiti večjo katastrofo. Tisa je narasla na 897 cm, kar je 11 cm več kot je bila doslej njena najvišja gladina leta 1932. Iz najogroženejših krajev so prebivalce izselili. Sodelovanje Renault-Litostroj Tovarni Renault in Litostroj bosta skupno zgradili dva nova obrata v Ljubljani. V enem bodo od leta 1973 montirali letno 15.000 avtomobilov, v drugem pa bodo za potrebe francoske tovarne proizvajali letno 400.000 zglobov v vrednosti približno 10 milijonov dolarjev. JAT v Avstralijo Na letališču Brnik je 4. junija pristalo Jatovo letalo boeing 707, ki je pripeljalo 176 jugoslovanskih izseljencev iz Avstralije. Za pot v eno stran je letalo porabilo 27 ur. Letos bo JAT opravil še šest takšnih poletov, prihodnje leto pa namerava odpreti redno progo med Sidneyem in Jugoslavijo. Škoda v Banjaluki je ocenjena Posebna komisija zveznega izvršnega sveta je ugotovila, da skupna škoda, ki jo je povzročil lanski potres v Banjaluki in okolici presega 7150 milijonov dinarjev. Katastrofalni potres je poškodoval ali porušil 86.000 stanovanj, poškodovanih je bilo 566 šol, od katerih jih je bilo treba 83 povsem porušiti. Potres je močno poškodoval tudi mnogo zdravstvenih objektov, javnih zgradb in kulturnih ustanov, težko so poškodovani vodovod, kanalizacija in komunikacije. Med uničenimi zgradbami so medicinski center z vsemi bolnišničnimi objekti (približno 1300 postelj), gledališče in dom kulture v Banjaluki. Prvi dolgoročni koncept razvoja Slovenije Prvič v zgodovini slovenskega naroda so poslanci slovenske skupščine sprejeli koncept dolgoročnega gospodarsko-političnega razvoja Slovenije. Predsednik slovenske vlade Stane Kavčič je v uvodni obrazložitvi na seji skupščine poudaril, da smo v preteklih 25 letih postali srednje razvita družba in smo torej pred prehodom v visoko razvito industrijsko socialistično družbo. Načrt predvideva policentričen razvoj Slovenije, kar pomeni, da se bodo lahko uspešno razvijala vsa slovenska življenjsko sposobna središča. Načrt tudi predvideva, da bomo imeli leta 1985 v Sloveniji okrog 3.000 dolarjev nacionalnega dohodka. Podrobneje bomo o dolgoročnem načrtu Slovenije poročali prihodnjič. Ljubljana v znamenju jazza V letnem gledališču Križanke v Ljubljani je bil tridnevni mednarodni festival jazza. Nastopili so najboljši jugoslovanski jazz orkestri in tudi številni tuji, med katerimi je najbolj izstopal ansambel »Swingle Singers« iz Pariza. Ameriški bančnik v Sloveniji Na enodnevnem obisku v Sloveniji se je 4. junija mudil predsednik Export-Import banke Henry Kearns iz Washingtona. S slovenskimi gospodarstveniki se je pogovarjal o razvijanju vseh oblik gospodarskega sodelovanja Slovenije z omenjeno banko. Jubilej krvodajalcev Pred 25 leti je začela v Ljubljani delovati prva slovenska transfuzijska ustanova. Ob tej priložnosti je bila slovesnost na zavodu za transfuzijo krvi, na proslavo, ki je bila ob tej priložnosti pa so povabili tudi številne krvodajalce. Najprizadevnej-šim so podelili priznanja. Slavnostne Dolenjske Toplice V nedeljo, 7. junija so se v Dolenjskih Toplicah zbrali aktivisti Osvobodilne fronte slovenskega naroda, pridružili pa so se jim še številni bivši borci in domačini. Na slavnostnem zborovanju sta govorila Edvard Kardelj in Janez Vipotnik, predsednik republiške konference Socialistične zveze. Župančičeve nagrade V Ljubljani so 10. junija, na predvečer obletnice smrti pesnika Otona Župančiča, slavnostno podelili nagrade, ki nosijo njegovo ime. Te nagrade so predvsem priznanja in spodbude za dosežke pri kulturnem iskanju in snovanju. Letos so nagrade prejeli: Lutkovno gledališče Dravlje iz Ljubljane za svoje kvalitetne predstave v zadnjih letih, pisatelj Peter Božič za roman »Na robu zemlje« (odlomek je bil objavljen tudi v Rodni grudi) in za dosedanje umetniško delo, arhitekta Svetozar Križaj in Jože Kregar za uspešno realizacijo projekta preureditve pritličja hotela »Slon« v Ljubljani, slikar Štefan Planinc za dela iz zadnjega časa, in pianistka Dubravka Tomšič-Srebotnjako-va za dosedanje umetniške dosežke in prispevek k ugledu glasbenega življenja v Ljubljani. Nova podoba Portoroža Sonce, morje, počitek počitnice Naše turistično poletje — za V poletnih mesecih so naše ceste še posebej polne avtomobilov z domačimi in tujimi oznakami. Ce bi med tujimi avtomobili hoteli šteti dežele, od kod vse so prišli, bi morali kar dolgo šteti. Jugoslavija je vse bolj znana in priljubljena kot turistična dežela. Ne samo zaradi lepih krajev, tudi zaradi domačnosti in gostoljubja se turisti radi vračajo letovat v naše kraje. Naša dežela se je letos dobro pripravila na svoje turistično poletje. Mnogo cest je obnovljenih, pa tudi novih je precej. Prometne zveze s trajekti, ki vozijo med otoki na Jadranu in obalo, so izboljšane. Domačim in tujim turistom bodo dobrodošle tudi ladijske zveze med našo in italijansko obalo ter novo letališče v Zadru. V naših obmorskih krajih so spet zrasli številni novi hoteli, moteli, trgovski in drugi objekti. Poglejte samo najnovejšo fotografijo znanega letovišča ob slovenski obali Portoroža. Kako drugačna je od tiste, ki smo jo objavili na naslovni strani letošnje aprilske izdaje Rodne grude. Tista je bila izpred nekaj let. V zadnjem letu pa so v Portorožu novi hoteli in drugi turistični ob- Zadar Avtokamp v Strunjanu počitnice vsakogar nekaj jekti popolnoma spremenili podobo tega letovišča. V naših letoviščih boste našli zabave in razvedrila, če si to želite. Če pa vas žeja po miru, soncu in počitku, poiščite manjše kraje ali pa se odločite za letovanje v naših gorah. Mnogi so se odločili, da prežive nekaj svojega oddiha v katerem naših znanih zdravilišč. Teh se v naši deželi res ne manjka in se bo kar težko odločiti — ali za Dolenjske, ali za Šmarješke, ali za Čateške ali za Moravske toplice ali pa morda za zdravilišče Dobrno, za Ra- densko Slatino ali za Rogaško Slatino. Veliko je tudi tistih, ki bi radi obiskali in si ogledali čim več domačih krajev. Posebej to velja za rojake, ki so prišli po dolgih letih in so pripeljali s seboj katerega od svojih otrok ali vnukov. Z avtomobilom bodo šli na izlete križem po domači deželi — po Dolenjski, po Beli krajini, po Gorenjski, Notranjski, Primorski, po Štajerski, po Pomurju, pa tja do morja in še dalje na obisk v sosednje jugoslovanske republike. Želimo vam prijetna potovanja, sonca in dobre volje! Taborjenje pod Golico Ljutomer nekoč Predsednik ljutomerske občine Ivo Šunak (desno) VESELA PRLEKIJA VABI IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIBIIIIIIIIIIIIIIM ... in Ljutomer danes Ce se komu nenadoma zazdi življenje temačno, naj se odpravi v Prlekijo! Pravijo, da pod našim soncem zlepa ne bi našli tako veselih ljudi, kot so Prleki, ki poznajo lek za še tako žalostno srce. Zato ni zvita iz trte trditev, da so v idiličnem svetu med Muro in Ljutomerom ter slikovitimi ljutomerskimi goricami poznali turizem že naši predniki, ki so, mimogrede povedano, dobili na svoja pleča tudi tujo gospodo. Nemški mogočniki so namreč zasedli s svojimi zidanicami najlepše vinske vrhove in se tam bohotili vse do zadnjih dni druge svetovne vojne. Ljutomerčanom je ob rojstvu nove Jugoslavije predla trda. V deželici obubožanih kmetov in viničarjev so tedaj začeli bitko za lepše življenje in kdor danes obišče Prlekijo, bo komaj še spoznal sledove preteklosti. Ljutomer, občinsko središče z 2500 prebivalci, je samo še v svojem središču podoben nekdanjemu Lotmerku, zakaj obdajajo ga sama nova stanovanjska naselja, na robu mesta pa se uspešno razvijajo majhna in velika podjetja, kjer si služi svoj vsakdanji kruh že nad tri tisoč domačinov. Tudi kmetje, ki hitijo s časom, veliko prispevajo v skupno blagajno. Plodna zem- lja na Murskem polju namreč bogato vrača delo pridnih rok. Resda je narodni dohodek na prebivalca v ljutomerski občini še razmeroma nizek, toda gospodarska moč te majhne komunalne skupnosti se hitro krepi in po standardu Prleki nikakor niso več na zadnjem mestu. ODPRTO OKNO V SVET Resnici na ljubo je treba povedati, da je bila ljutomerska občina vse do leta 1960 domala odrezana od sveta. Ne v pravem smislu besede, vendar so slabe makadamske ceste, ki prav nič ne privlačijo motoriziranih gostov, postavile nekdanjo slavo Prlekije z njenimi vinskimi holmi, konjskim športom in drugimi mikavnostmi na kocko. Potem se je odprlo. S pomočjo širše družbene skupnosti in z lepim lastnim deležem so dobili najprej sodobno asfaltirano cesto z obmejno Radgono in Radenci, kmalu zatem še prek novega mostu čez reko Muro pri Veržeju povezavo z Mursko Soboto in Lendavo in nazadnje z Ormožem in Ptujem v notranjost Slovenije. Prav te dni v začetku junija, ko obhajajo v Prlekiji občinski praznik, v spomin na prve upornike proti okupatorju, bodo odprli sodobno cesto tudi proti Čakovcu na hrvatski strani. Ce je torej turizem spet dobil krila, potem je to na prvem mestu zasluga obnovljenih cest, ki so spodbudile Prleke, da so začeli oživljati stare, tradicionalne prireditve. Posebno vlogo je spet dobil konjski šport in na novem ljutomerskem hipodromu tekmujejo ob iskrih ljutomerskih kasačih vsako leto večkrat konji najbolj znanih konjeniških klubov iz vse Jugoslavije. Tudi slikoviti vinski vrhovi s slovitim Jeruzalemom in Železnimi dvermi v ljutomerskih goricah se vse bolj spreminjajo v zelo obiskovane turistične točke. Celo zima ne pomeni oddiha za domačine, zakaj tuji lovci prihajajo vse bolj množično v bogata lovišča v svetu ob Muri. Priroda pa je Prlekom dokazala svojo naklonjenost tudi z bogatim vrelcem termalne vode, ki so jo odkrili v Banovcih pri Ljutomeru. Tu urejajo sedaj s pomočjo zdravilišča Radenska sodobno kopališče, kjer se od zgodnje pomladi do pozne jeseni zbira staro in mlado. PRIREDITVE NA TEKOČEM TRAKU Ljutomer, ki slovi že od nekdaj po razvitem kulturnem amaterizmu, je pogostokrat prizorišče raznih prireditev, med ka- Nadaljevanje na 10. strani Slovita ljutomerska vinska klet Ko dozori v ljutomerskih goricah grozdje Jeruzalem, srce Prlekije Maja imajo v Veržeju »dan narcis« Brez harmonikarja in gibanic pa ne gre Nadaljevanje z 9. strani terimi pritegnejo največ obiskovalcev nastopi prizadevne dramske skupine. Tudi gimnazijci (pred leti je dobil Ljutomer gimnazijo) in gojenci glasbene šole, pa znana ljutomerska godba na pihala in številni drugi polnijo seznam kulturnih in drugih prireditev, ki jih je veliko dobilo mesto tudi v turističnem koledarju. Ves mesec maj mineva v znamenju Veržej skih prireditev. Tradicionalni »mesec narcis«, ki privablja na bogato narcisno polje pri Veržeju množico domačih in tujih obiskovalcev, je že postal znan po znamenitih kulturnih, športnih in zabavnih dogodkih. Tudi v Ljutomeru poleti ne spijo. Poleg konjskih dirk in drugih prireditev, je posebno mikavna za goste »Poletna noč«, ki jo priredijo vsako leto proti koncu junija ob ljutomerskih ribnikih. Tu so pred kratkim uredili tudi sodobno kopališče. Prava posebnost Prlekije je postal »Kmečki bal« v Križevcih pri Ljutomeru. V tem velikem ravninskem kraju obujajo na tej prireditvi sredi meseca avgusta stare in že pozabljene običaje. Kmečki poročni obred prednikov in povorka kmečkih voz okoličanov, ki se pojavijo v narodnih nošah z že zdavnaj pozabljenimi grbi posameznih krajev, je res prava poslastica za turiste, ki v času tega slavja oblegajo ta gostoljubni kraj. Še in še bi lahko naštevali pridobitve Prlekije na področju turizma, ki je za prirojeno veselost in šegavost prebivalcev te lepe pokrajine skrojen kot po meri. S tem, da so znali združiti staro in novo v pisan mozaik resno-veselih dogodkov, so Prleki potrdili smisel za napredek svoje pokrajine, ki doživlja pravo pomlad ob odprtih mejah s sosednjo Avstrijo in Madžarsko. Dom kulture v Ljutomeru Precej deklet dela v tekstilni industriji Jeseni v prleških goricah Janez Zrnec Suha krajina le ni tako suha Ce natančneje gledamo zemljevid Dolenjske, bomo opazili, da v njenem zahodnem delu ni modre barve, s katero je označena voda. Kot bi odrezal: vzhodni del pokrajine, kjer je potočkov in rečic na pretek, nato pa velik kompleks ozemlja brez vode. Čeprav je tudi ta del Dolenjske večinoma zelen, travnat in gozdnat, se ga je prijelo pokrajinsko ime Suha krajina. Meje geografi postavljajo precej različno, nekateri kar daleč na oba bregova gornjega toka Krke, ki je edina reka skozi Suho krajino. Geografska delitev pa za nas ni važna. Ogledal sem si kraje kjer je pač naneslo. Od skupine zaselkov, ki se skupno imenujejo Krka in kjer pri zaselku Gradiček začenja tok te najbolj znane dolenjske reke, se asfaltirana cesta spušča vse niže, vendar visoko po rečnem bregu. Krka si je v tisočletjih izdolbla globoko, pa izredno slikovito sotesko. Marsikje se preliva preko brzic, marsikje jo zajame jez in požene na mlinsko kolo, ob njej so tihi kotički, ponekod celo stilne počitniške hišice, ki se ogledujejo v smaragdno zeleni vodi. Kdor ni videl doline Krke, ta ne pozna Dolenjske. Kraji bi bili pusti brez te reke, ki vsako leto privablja več turistov. Nekateri se kopajo, drugi čolnarijo ali lovijo ribe, tretji pa iščejo oddih med slikovitimi vasicami, razmetanimi po bregovih, v gozdičkih, ali zidanicah, kjer so sodi skoraj vedno polni. Njive pridobivajo z razstreljevanjem Tla v Suhi krajini so apnenčasta z vsemi značilnostmi krasa, le da je sloj zemlje, ki je rdeča in rodovitna, debelejši kot v drugih podobnih pokrajinah. Tudi padavin je precej, vendar te skozi porozna tla hitro izginejo v globino, saj ta predel slovi po globokih kraških jamah. Spominjam se, ko smo pred leti raziskovali brezna v okolici Hinj, da smo v treh dnevih našli kar sedem globokih brezen, od katerih se je Rzarjevo s 109 metri globine uvrstilo na prvo mesto v Suhi krajini. Tokrat me je v bližini Hinj ustavila na cesti rdeča zastavica, pravzaprav možakar, ki je mahal z njo. Pojasnil mi je, naj nekoliko počakam, ker za bližnjim ovinkom razstreljujejo. Toda kaj? »Njivo,« mi je hladnokrvno pojasnil. Mislil sem, da brije norce, kje na svetu pa razstreljujejo njive. Ko je videl moj nejeverni obraz, se je na široko razgovoril: »Veste, naše njive so kamnite, pa ne da bi kamenje ležalo na njih, skale gledajo iz zemlje, skale med katerimi je rodovitna prst. Ponekod moramo obdelovati njivo, kjer ni meter razdalje med dvema skalama. To je bilo treba doslej vse z motiko in lopato.« Počasi sem začel doumevati, zakaj Hinjci razstreljujejo njive. Zgovorni možakar pa je nadaljeval: »Malo se je pridelalo in veliko nadaljevanje na 12. strani Žužemberk ob starem mostu čez Krko je največji kraj v Suhi krajini. Razvaline nekdanjega mogočnega gradu Turjaških grofov še danes dajejo pečat njegovi podobi. Po dolini je skozi stoletja tekel promet od Novega mesta čez Bloke proti Trstu. Vodno moč Krke so uporabljali v razne namene. Pod gradom še stoje stavbe nekdanje papirnice, v njih je pred vojno delala usnjarna, ki se je med vojno spremenila v obrat za partizansko vojsko. Ko je stekla cesta po temeniški dolini in z njo železnica, se je Žužemberk osamil. Med vojno je bil večkrat sredi hudih borb. Pri bombardiranju je bil skoraj uničen. Zdaj so domovi spet obnovljeni. Precej domačinov je zaposlenih v obratu tovarne Iskra iz Kranja, ki izdeluje v Žužemberku keramične kondenzatorje. Nad krajem je lep spomenik borcem, ki jih je v bojih za Žužemberk padlo okrog osemsto. Žužemberk je oddaljen od Ljubljane 55 km, od Dolenjskih Toplic 16 km in od Novega mesta 24 km. Z Ljubljano in Novim mestom ima redne dobre avtobusne zveze. V krajevni gostilni so tudi prenočišča za goste. Turistično društvo pa izdaja ribiške dovolilnice za ribolov na Krki. je bilo dela. Oče so bili s tem kar zadovoljni, nekaj nas mlajših pa ne. Zakaj ne bi tudi mi svojih njiv orali, smo rekli in sklenili, da bomo skalovje precej globoko razstrelili in kamen pobrali iz zemlje, na njegovo mesto pa od drugje navozili rodovitno prst. Zaenkrat bo veliko dela, ki se skoraj ne izplača, bo pa potem za vedno mir.« Tako s suhokranjskimi njivami, ki so večinoma posejane s skalami. Nekateri so se že znašli in jih začeli odstranjevati. Vendar Suha krajina že nekoč ni temeljila na samem kmetijstvu. Tu so bili gozdovi, v rdeči kraški zemlji pa mnogo lahko dostopne železove rude. Arheologi so odkrili, da so se prvotni prebivalci verjetno že kmalu po odkritju železa ukvarjali z železarstvom, v rimskih časih pa so obratovale po Suhi krajini za takratne čase izredno moderne kovačnice. Časi, ko je pri fužinarstvu že služila kot glavni pogon voda, so namestili železarsko industrijo na breg Krke, kjer so v 19. stoletju postavili dvoje velikih fužinarskih obratov, in sicer pri Zagradcu in v Dvoru pri Žužemberku. Na te čase spominja danes ime vasi Fužine. Zlasti so razmahnili železarstvo grofje Auerspergi, saj je v prvi polovici 19. stoletja njihova tovarna zaposlovala 200 delavcev, veliko pa je bilo še rudarjev in voznikov, ki so vozili rudo iz notranjosti do reke. Razni stroji, železni mostovi in orožje iz Suhe krajine je slovelo daleč naokrog. Ko pa je v drugi polovici 19. stoletja zrasla močna industrija tudi drugod, je začelo železarstvo v Suhi krajini zaradi neugodne lege in zaradi slabih prometnih zvez hirati. Čeprav je bilo železarstvo razširjeno tudi po notranjih vaseh in z močno tradicijo, se ni moglo dolgo upirati. Leta 1893 je ugasnil plavž, ki ga v Dvoru lahko vidimo ob cesti. Na železarske čase pa še danes spominjajo velike poseke v notranjosti, saj je bil bukov gozd idealen za pridelavo oglja. Tudi mlinom ob Krki, ki so nadomestili železarne, bo kmalu odklenkalo. Tistim mlinom, ki dajejo dolini domačnost in toplino. Doslej so vozili vanje žito iz cele Suhe krajine, saj vodnega pogona ni bilo drugje, dandanašnji pa ga že nadomeščajo z električno energijo. TUDI TU LJUDJE ZAPUŠČAJO KMETIJE Pomudimo se še pri gozdovih, ki so bili nekoč važen vir oglja. Gozdovi pokrivajo 60 odstotkov površine, vendar ne nudi mnogo zaslužka, ker je večinoma slab, bukov, leščevje in breze. Kar posekajo, gre za drva. Travniki, poraščeni z leščevjem in nametani s skalami, pa so večinoma pašniki. Kljub temu je Suha krajina izrazito kmetijsko področje, saj ponekod živi od kmetijstva devetdeset odstotkov prebivalcev. Močna je živinoreja, poljedelstvo in vinogradništvo pa marsikje opuščajo. Že v prejšnjem stoletju so se ljudje odseljevali v Ameriko, tudi zdaj odhajajo v mesta, kjer poiščejo zaslužek v industriji, ali pa v Nemčijo in druge evropske države. Čeprav mnogi trdijo, da je Dvor pri Žužemberku središče Suhe krajine, pa je sam Žužemberk največji in obenem glavni kraj. Kraj je bil naseljen že v prazgodovini in potem v rimskih časih, ko je šla tu skozi cesta v Trebnje. Tudi kasneje v srednjem veku se je razmahnil, saj ga Valvazor navaja kot močno obrtniško središče. V fevdalnih časih je cvetel kot le kaj, saj je nadzoroval važno prometno pot. Imel je mogočen grad, plemiči so pobirali mitnino. Grad je že pred vojno propadal, vojna pa ga je temeljito uničila, saj je med NOB precej trpel, med drugim tudi letalske napade. Ko pa so se tovorniki in drugi promet začeli posluževati poti po dolini Temenice, je tudi moč Žužemberka upadla. Ker ni bilo pogojev za razmah raznih gospodarskih panog, se Žužemberk ni razvil v mesto, ampak je ostal na ravni trga, večje vasi. Danes ima le še okrog 700 prebivalcev, kar je manj kot pred tridesetimi leti. Drugi kraji v Suhi krajini so manjši, po holmih razmetane in ob cestah razvlečene vasi, skozi katere se vijejo makadamske ceste. Tujci so v notranjosti pokrajine redek pojav, saj tam nimajo česa iskati. Turizem razen ob Krki sploh ni razvit. Vendar pa je Suha krajina zanimiva, tudi njen notranji del okrog Hinj, Žvirč, Ambrusa, Strug in drugih vasic, zlasti je zanimiva, če je ne opazujemo s ceste. Peljal sem skozi te vasi, kjer je še precej razdrapanih bajt pa tudi nove in moderne hiše niso redkost. Je že res, da si vsak prebivalec kroji deželo po svoje. Če mu domača zemlja ne da dovolj, gre iskat drugam. In Suhokranjci kaj radi odhajajo. Zagradec pri Žužemberku Slike po vaših željah Danes za Belokranjce V pismih, ki jih prejemamo, je veliko želja, da bi v Rodni grudi objavili slike domačih krajev, ki so vam posebej dragi. Vse si zapišemo in tudi zapomnimo ter vam po najboljši volji skušamo ustreči. Na tej strani danes objavljamo nekaj slik iz Bele krajine. Žal jih zaradi pomanjkanja prostora nismo mogli objaviti več. Posebej pa' bomo prav gotovo razveselili naročnico, ki nas je prosila za objavo slike njene rojstne vasi Otovec in viadukta pri Otovcu, ki je bil med zadnjo vojno porušen in nato obnovljen v prvih povojnih letih. Ostalim Belokranjcem sporočamo, da imamo pripravljenih za objavo še precej lepih slik iz Bele krajine. Tudi na drugih straneh te dvojne številke revije bodo mnogi našli slike svojih domačih krajev. Ostali pa pridejo na vrsto v prihodnjih mesecih. Partizanski spomenik pred Dragatušem Lojze Krakar Krik Bela Krajina Tu se sam Bog je zmotil kakor človek (morda je bil takrat res tak kot človek): namesto kruha dal ljudem je vino, namesto doma culo za v tujino. Veliko kamenja jim dal je in otrok in polno lačnih ust in praznih rok in sonca dosti več, kot potrebuje ga človek, da do groba pripotuje. Sadinja vas pri Semiču Viadukt pri Otovcu Jože Župančič Pomenek s Štangarji Prijazna vasica Stanga pri Litiji leži na prisojnem pobočju 501 meter nad morjem. Domačini so še nekdaj iskali delo na tujem. Precej jih je tudi v Ameriki. V Euclidu v predmestju Clevelanda, ki mu pravijo ameriška Ljubljana, žive Marnovi, po domače Jožmanovi s Štange in štangarski sorodniki Elise Simčič in Mildred Hoering. Izseljenci s Štange pa so raztreseni tudi po Kansasu in Floridi. V Kaliforniji v ZDA pa živi marljiva družbena delavka Francka Vehar po rodu z Rašice in njen mož Jakob. Iz štangarske okolice iz vasi Dragovško je tudi znana Gorshetova družina v Clevelandu. Še in še bi lahko štel, da bi naštel vse, ki so odšli po svetu iz male hribovske vasice Štange, a se je še vedno radi spominjajo in žele izvedeti čimveč novic iz domačega kraja. Vsem tem bi rad pripovedoval o mojem obisku na štangi. V Štangarskih Poljanah pri odcepu sem zavil na cesto, ki pelje skozi Mahličevino do prijazne Štange, ki je sedaj priljubljen turističen kraj. Počil sem se v gostilni pri Marnovih, kjer so mi ponudili pravi domači sir, kruh in dolenjski cviček. Greli smo se pri topli kmečki peči in kramljali. Štangarji pravijo, da je sedaj prvo česar se bodo lotili, obnovitev in preureditev stare šole. Mnogi mislijo celo na novo šolsko poslopje. Le o prostoru se še niso zedinili. Starši iz Velike in Male Štange ter Koških Poljan bi radi imeli šolo v Veliki Štangi, prebivalci Jastrebnika in Volčje jame pa šolo v dolini v Štangarskih Poljanah, blizu križišča pri kmetu Me-negaliji. Tam je zdaj odkupna postaja za sadje, zlasti češnje, za gozdne sadeže, za sveže in suhe gobe in za zdravilna zelišča. Prav tiste dni, ko sem bil na Štangi, so pokopali Pavla Marolta, po domače Jož-mana, znanega čebelarja, sadjarja in naprednega kmetovalca, ki ima v Ameriki precej sorodnikov. Najbrž jih zanima, kaj je Jožmanova družina doživela med vojno. Ko je odšel Jožmanov edinec Viktor k partizanom, je bila družina v stalni nevarnosti. Nemci so nenehno prežali nanje. Nekega dne je nemška patrulja odvlekla gospodarja Jožmana na Prežganje, da bi ga zaslišali in obsodili. Pod Jančami pri Lanščarju pa so nemško patruljo napadli partizani. V boju je padlo nekaj Nemcev, nekateri so zbežali, oče Jožman pa je bil rešen. Partizani so dobro poznali Jožmana in njegovo družino, saj so pri njih vedno dobili zatočišče, kadar so prišli lačni ali prezebli. V njegovi hiši je čakal na partizansko vezo tudi znani aktivist in prvoborec Litij an Franc Gorenc. Nemci so ga iz ječe v Spittalu na Štanga pri Litiji Koroškem peljali v litijske sodne zapore. Na železniški postaji na Savi pri Litiji pa je Gorenc Nemcem ušel iz vlaka. Mohorjev iz Gornjega Loga ga je ponoči prepeljal čez reko Savo in bil je rešen. Potem, ko so partizani rešili očeta Pavla, so spravili družino čez italijansko mejo v Stično, kjer je bilo skrivno taborišče za preganjane partizanske starše. Po dobrem mesecu so Nemci začeli z ofenzivo na Stično. Jožmanovi so se spet vrnili na Štango. Toda domov v svojo hišo si niso upali. V bližnjem gozdu so skopali jamo. Vhod so prekrili z deskami in ga skrili z vejami. O teh težkih dnevih svojega življenja je pokojni Jožman takole pripovedoval: »Živeli smo v podzemeljski jami v hribu Nogradi, kjer so bili pred sto leti vinogradi, kot preganjana divjad. Ob hajki pa so Nemci naše skrivališče vseeno odkrili. Ženo, dve hčerki in mene so odvlekli v litijske sodne zapore, kjer so nas strahovito mučili. Še se mi na glavi pozna, kje so me tepli, lasje mi tam ne rastejo več.-« Jožmana so na zadnjo pot spremili mnogi prijatelji in domačini. V slovo pa mu je spregovoril Franc Gorenc. Očeta Jožmana, ki je v svojem življenju mnogo pretrpel, se bodo spominjali še pozni rodovi. Bil je napreden mož in zgled kmečkega gospodarja. Na lepi domačiji v dolini pod štangarsko cerkvico gospodari zdaj sin Viktor. Čas gre nezadržno. Stari umirajo, na njihova mesta pa stopajo mladi, ki so zoreli in se kalili v težkih časih vojne. Otovec pri Črnomlju r--------------------------------- Slovensko gospodarstvo ..........................Ill.lil. se ozira prek meja iiiiiiiiiiiiiiiiiii Kako naj Slovenija najde svoje gospodarsko mesto v več kot hitrem in dinamičnem utripu svetovnega gospodarstva v prihodnjih desetletjih? Tako se zdaj sprašujejo tisti, ki hočejo republiki, ki ima samo milijon prebivalcev in še slabega tričetrt povrh — torej le toliko, kot eno samo velemesto — začrtati razvojne obrise za prihodnost. Pri takšnih razmišljanjih o prihodnosti je očitno, da Slovenija nikakor ne bo smela obdržati dediščine preteklosti. Nikakor ne bo smela ostati na gospodarskem prizorišču sedanja množica majhnih in med sabo le šibko povezanih podjetij. Integracija preštevilnih gospodarskih organizmov bo zato več kot nujna, da bi bil korak v prihodnost lahko uspešen. Razveseljivo pa je, da je integracija gospodarstva vendarle že postala stvar sedanjosti in ne samo potrebe prihodnosti. IMENA SLOVENSKIH PODJETIJ VSE BOLJ ZNANA V SVETU V minulem letu je prišlo v Sloveniji do 54 pripojitev in do dveh spojitev gospodarskih organizacij. Razlika med obema pojmoma seveda vsebinsko ni tako pomembna, vendar pa število pripojitev kaže, da so se pri integracijah po večini šibkejše organizacije zatekle pod poslovno okrilje močnejšega podjetja. To je pri tem tudi obdržalo svoje prejšnje ime. Seveda pa za krepitev gospodarske moči niso pomembne samo takšne integracije, ko se fizično združuje več poprej samostojnih organizacij. Gospodarsko moč prav tako krepijo tudi proizvodne kooperacije in druge oblike poslovnega povezovanja in sodelovanja s partnerji po Jugoslaviji in drugje po svetu. V Sloveniji bi med velika podjetja morda lahko uvrstili nekaj manj ko 15 % vseh gospodarskih organizacij. Ta podjetja pa ustvarjajo kar 56 % vsega dohodka, zaposlujejo 51 % vseh delavcev in prodajo na tuja tržišča kar 63,3 % vsega blaga, ki gre iz Slovenije v prodajo prek jugoslovanskih meja. Vrednost blaga, ki ga ta podjetja izvozijo iz Jugoslavije, v večini primerov presega milijon dolarjev letno. Seveda je tudi dolga vrsta takšnih podjetij, katerih izvozna vrednost presega letno dva, tri ali pa tudi pet milijonov dolarjev. Omenili bomo samo tista, ki so lani z izvozom prekoračila pet milijonov dolarjev. To so tovarna zdravil Krka v Novem mestu, to- varna motornih koles in avtomobilov Tomos Koper, Rudnik živega srebra v Idriji in Cinkarna v Celju. Tri podjetja pa so lani z izvozom presegla celo 10 milijonov dolarjev. To so industrija aluminijastih polizdelkov »Impol« Slovenska Bistrica, Tovarna glinice in aluminija Kidričevo in podjetje elektronske industrije »Iskra« v Kranju. Seveda smo pri tem naštevanju imeli pred očmi samo proizvodna podjetja. Ce bi upoštevali tudi zunanjetrgovinska podjetja, bi bil seznam teh velikanov, katerih ime je poznano tudi na svetovnih tržiščih, veliko daljši. Slovenska zunanjetrgovinska podjetja imajo namreč izredno pomembno mesto na jugoslovanskem prostoru. Da bi bilo s podatki to mogoče bolj nazorno podkrepiti, naj mimogrede omenimo, da je dalo v lanskem letu slovensko gospodarstvo približno 15 % vse jugoslovanske proizvodnje in pri tem prodalo iz Jugoslavije skoraj 19 % vsega blaga, ki je šlo iz države na tuja tržišča. UGODNI IZGLEDI ZA PRIHODNOST V gospodarstvu pa je seveda najpomembnejše to, koliko uspešna so podjetja. Slovenska zunanjetrgovinska podjetja pa so uspešna in kažejo veliko poslovno silo ter razmah. Tako ima recimo Slovenija največje zunanjetrgovinsko podjetje lesne stroke v državi, ki samo dosega kar tretjino skladov oziroma profita zunanjetrgo- V. France Jeras vinskih podjetij lesne stroke v državi. V kemični stroki opravijo slovenska zunanjetrgovinska podjetja kar polovico vsega prometa v Jugoslaviji. Tretjino jugoslovanskega prometa imajo tudi slovenska zunanjetrgovinska podjetja, ki se ukvarjajo s prometom z izdelki kovinsko-prede-lovalne industrije in metalurgije in s prometom s tekstilnimi izdelki. Zakaj smo posebej omenjali trgovinske povezave industrijskih in zunanjetrgovinskih podjetij iz Slovenije s tujimi deželami? Prav zaradi tega, ker so takšne povezave že same po sebi znamenje dokaj visoke stopnje produktivnosti in znamenje sposobne proizvodnje z moderno tehnologijo. Takšna proizvodnja pa seveda ne dopušča zaprtosti v ozke državne meje in zahteva široko proizvodno povezovanje s partnerji po svetu. Brez izmenjavanja izkušenj in tehnologije v obliki licenc in pogodb o »know how« in brez kooperacijskega sodelovanja s tujimi podjetji, si seveda slovenski proizvodi tudi ne bi mogli utirati poti na tuja tržišča. Ce hočemo iz dolge vrste povezav slovenskih podjetij z domačimi podjetji v državi in še posebej iz povezav slovenskih podjetij s tujimi podjetji izluščiti le najpomembnejše primere, so ti toliko ilustrativni, da pridemo do spoznanja, da je bilanca dokaj razveseljiva. Slovensko gospodarstvo torej na področju integracijskih povezav vendarle doživlja napredek. Človek dobi občutek, da morda postajajo tudi iz bojazni, da majhno slovensko gospodarstvo ne bi zapravilo ugodnih izgle-dov za prihodnost, tokovi na tem področju hitrejši. Ce pobrskamo le med integracijskimi povezavami, do katerih je prišlo v minulem letu, potem kaže vsekakor na uglednem mestu omeniti združitev vseh treh slovenskih železarn: Jesenice, Štore in Ravne. Omeniti je treba tudi desetletno kooperacijsko proizvodnjo, ki jo je podjetje Litostroj zasnovalo s francosko firmo Re- nault za kooperacijsko proizvodnjo avtomobilov v Ljubljani. Mlada in hitro razvijajoča se Industrija motornih vozil v Novem mestu je s švedsko firmo Scandinavian Caravan Center sklenila pogodbo o dobavi 20.000 avtomobilskih prikolic v vrednosti 22 milijonov dolarjev; Strojna tovarna iz Trbovelj je na Madžarsko in Poljsko prodala licenco za proizvodnjo jeklenih jamskih podpornikov za rudnike ; Tovarna železniških vozil iz Maribora, Metalna iz Maribora in proizvajalec prikolic za tovorne avtomobile IT AS iz Kočevja, so ustanovili konzorcij za proizvodnjo kontejnerjev; Tovarna Rog — na evropskem trgu vse bolj znan proizvajalec dvokoles — je v podjetju Intervelo iz Lichtensteina našla zastopnika za prodajo dvokoles na zahodnoevropskem trgu. Izredno pomembne so tudi nove poslovne zveze, ki jih je sklenilo podjetje Gorenje iz Velenja. To podjetje se je v pičlih nekaj letih uveljavilo na tujem trgu in v Jugoslaviji z gospodinjskimi aparati, vse od štedilnikov, pa prek hladilnikov in pralnih strojev. V kratkem pa bodo iz tovarn tega podjetja prišli na trg tudi barvni televizorji. Ambicije tega proizvajalca gospodinjske opreme, ki je lani sklenil kooperacijsko pogodbo z dansko firmo Danfos za skupno proizvodnjo hladilnikov, pa skoraj ne poznajo meja. V podjetju namreč napovedujejo, da bo njihova letna vrednost izvoza že v nekaj letih presegla 50 milijonov dolarjev. Se in še bi lahko naštevali in omenili nove povezave združenega podjetja Iskra s tujimi partnerji; omeniti bi morali, da se je prvi in najstarejši proizvajalec elektromotorjev v Jugoslaviji lani pripojil k podjetju Gorenje, omeniti bi morali, da se je italijanska firma SNI A — VISCOSA iz Milana skupaj z nekaterimi slovenskimi papirnicami odločila sofinancirati povečanje tovarne celuloze v Medvodah; omeniti bi morali, da se je tovarna gumijevih izdelkov sporazumela s podjetjem Volkswagen in z avstrijsko tovarno avtomobilskih gum Semperit za dolgoročno proizvodnjo avtomobilskih gum za omenjeni dve podjetji, omeniti bi morali pogodbo ljubljanske tovarne hranil Kolinska s svetovno znano tovarno Knorr o proizvodnji jušnih koncentratov v Jugoslaviji itd. SLOVENSKI TRGOVSKI GIGANTI Nikakor pa pri ocenjevanju integracije v slovenskem gospodarstvu ni mogoče mimo tega, kar so dosegli nekateri trgovski V koprski luki giganti. Slovenijales, katerega letna vrednost prometa presega 100 milijonov dolarjev ima zdaj dve svoji firmi tudi že v Franciji, po eno pa v Veliki Britaniji, ZDA in v Zahodni Nemčiji ter Libiji. Ima celo svoje lastne gozdove v Centralnoafriški republiki in od vsega pohištva, kar ga v tujini nakupijo Združene države Amerike, ga kar 17 % proda na ameriški trg podjetje Slovenijales. Tudi promet v eksportno-importnem podjetju Metalka bo letos presegel vrednost 200 milijonov dolarjev, predstavništva pa ima to podjetje v Kanadi in v Chicagu. Nekdaj skromnega podjetja živilske stroke »Prehrana« tudi ni mogoče več prepoznati, saj je s številnimi integracijskimi povezavami razširil poslovanje na po- vsem nova področja. Pod svojim okriljem ima zdaj tudi enega naj večjih kmetijskih kombinatov v Sloveniji. Samo njegova turistična agencija Globtour je imela lani blizu 4 milijone dolarjev prometa. Pod njenim okriljem sta tudi velika in znana hotela »Slon« v Ljubljani in »Central« v Portorožu. Po Jadranu pa »Prehranine« turiste vozi šest hitrih ladij — hidrogliserjev. Podjetje pa še naprej širi tudi svoje maloprodajno omrežje po državi. Samo veleblagovnica, ki jo v Ljubljani grade na Trgu revolucije, bo imela 18.000 kvadratnih metrov prodajne površine. V tem velikem stilu pa so tudi turistični načrti podjetja. Hotelski kompleks, ki ga gradijo v Piranu, bo imel več kot 2000 ležišč. ___________________________________________J Jugoslovanski.košarkaiji svetovni prvaki Ljubljana se je v zadnjih letih že privadila biti prizorišče največjih športnih tekmovanj. Evropska in svetovna prvenstva zato v slovenskem glavnem mestu niso več senzacija, navzlic temu pa je bilo VI. svetovno prvenstvo v košarki — mimogrede povedano, prvo sploh doslej v Evropi — vendarle nekaj izjemnega. Prvič se je namreč zgodilo, da je bilo na enem izmed prvenstev pri nas tudi jugoslovansko zastopstvo med favoriti za naj višje mesto, in prav to je košarkarskemu dogodku dajalo posebno obeležje. Na prvenstvu je igralo 13 najboljših reprezentanc sveta, ki so si pravico do udeležbe priborile bodisi na največjih tekmovanjih — prejšnjem svetovnem prvenstvu v Montevideu 1967 oziroma olimpijskih igrah, ter na posebnih kvalifikacijskih turnirjih, za katera so veljala tudi celinska prvenstva. Predtekmovanja so bila v Sarajevu, Karlovcu in Splitu, končala pa so se brez presenečenj, tako da so na finalnem turnirju v Ljubljani, ki je odločal o plasmaju od prvega do sedmega mesta, igrale ekipe, za katere je bilo to tudi pričakovati, torej zares najboljše na svetu. Dvorana Tivoli je dočakala goste z vsega sveta temeljito pripravljena. Še nikdar doslej za kako športno prireditev v Sloveniji ni bilo takšnega zanimanja. Vstopnice za odločilne tekme so bile razgrabljene že dolgo pred prvenstvom. Vse od slovesne otvoritve dalje, ki se je je udeležil tudi pokrovitelj prvenstva, predsednik republike Tito, je bilo vzdušje v Tivoliju izredno. Jugoslovanska dvanajsterica je doživela spodbujanje, kakršnega ni bilo mogoče pričakovati. Res je sicer, da so bili nekateri gledalci v preveliki vnemi, da bi pomagali svojim ljubljencem, na trenutke pa tudi nefair do jugoslovanskih nasprotnikov, nasploh pa navijanje vendarle ni izzvenelo nestrpno. Zanimivo je, da je bilo spodbujanje bučno tudi na vseh drugih tekmah, pri katerih je občinstvo svojo naklonjenost praviloma izkazovalo šibkejšemu izmed obeh tekmecev. Vsaka gostujoča reprezentanca je tako spoznala pluse in minuse ljubljanske »torcide«, ki celo po izjavah za to vsekakor pristojnih Brazilcev ni zaostajala za južnoameriško, skozi pravi »-pekel« pa je seveda morala, ko je nastopila proti Jugoslaviji. »Plava« reprezentanca, ki je bila skrbno izbrana in se je smotrno pripravljala pod vodstvom zveznega trenerja Ranka Zera-vice, je v Ljubljani povsem upravičila upe. Potem, ko so bili Jugoslovani na dosedanjih svetovnih prvenstvih dvakrat drugi, trikrat dobitniki srebrnega odličja tudi na evropskih prvenstvih in enkrat na olimpijskih igrah (Mehika 1968), se je tokrat ponujala priložnost osvojiti prvenstvo. In to se je tudi zgodilo. Čeprav se jugoslovanska reprezentanca v tekmah z manj nevarnimi ekipami (Italija, ČSSR, Urugvaj) ni posebej naprezala, je v teh srečanjih vendar brez večjih težav zmagala, in je tako lahko vso pozornost osredotočila na spopade s tistimi, ki so bili neposredni tekmeci za naslov. V teh srečanjih so Jugoslovani zaigrali odlično. Brazilce so pre- magali z razliko 25 točk (80 :55), proti ZDA pa so dobili z naskokom sedmih košev (70 : 63). Ta tekma, predzadnji dan turnirja, je bila sploh odločilna. Nobeno moštvo z izjemo jugoslovanskega, tedaj ni bilo več nepremagano in »modrim« je bilo z morebitno zmago v tej igri prvo mesto že zagotovljeno. Enkratne priložnosti si dvanajsterica igralcev, ki jo je tokrat znova odlično vodil kapetan Ivo Daneu, ni pustila vzeti. Po razburljivem razpletu igre, v kateri pa so večidel vodili Jugoslovani, so morali Američani priznati premoč naše izbrane vrste. Skorajda nemogoče je popisati, kaj vse se je dogajalo v dvorani Tivoli, pred njo, v mestu in pravzaprav po vsej deželi po tem velikem uspehu. Ljudje so slavili naslov svetovnega prvaka še dolgo v noč, igralci pa dobivali čestitke z vseh koncev in krajev države, pa tudi iz tujine. Dan po končanem prvenstvu — zadnjo tekmo so Jugoslovani izgubili proti Sovjetski zvezi, ko je bil plasma obeh ekip že znan — je reprezentante sprejel v Beogradu tudi predsednik Tito, ekipa pa mu je kot darilo za rojstni dan, ki ga je slavil ta dan, poklonila na prvenstvu osvojeno zlato kolajno. Ljubljansko svetovno prvenstvo v košarki pomeni po mnenju vseh udeležencev velik organizacijski dosežek, jugoslovanski reprezentanci pa vsi strokovnjaki priznavajo, da je popolnoma zasluženo osvojila prvo mesto, čeprav pri tem delež bučnega občinstva ni bil majhen in je treba tudi povedati, da Združene države Amerike, kjer igrajo najboljšo košarko na svetu, na šampionat niso poslali svoje najmočnejše ekipe, ker profesionalcem ni dovoljen nastop na prvenstvu, vsi najboljši ameriški košarkarji — študentje pa zaradi študijskih obveznosti tudi niso mogli sprejeti vabila za nastop. Predstavimo za konec tega našega zapisa še jugoslovanske igralce, ki so postali svetovni prvaki. Kapetan ekipe je bil Ivo Daneu, star 33 let, doma iz Maribora, igralec ljubljanske Olimpije, po poklicu zastopnik Zagrebšega velesejma za Slovenijo, visok 184 cm. Za Jugoslavijo je odigral doslej že 209 tekem. Še podatki o drugih reprezentantih: Krešimir Cosič, 22 let, član Zadra, ta čas študent v ZDA, 207 cm, 89 tekem za SFRJ; Petar Skansi, študent iz Splita, 27 let, 206 cm, 109 tekem; Ratko Tvrdič, 27-letni Splitčan, 185 cm, 89 tekem; Ljubodrag Simonovič, 21-letni igralec Crvene zvezde iz Beograda, 195 cm, 61 tekem; Vinko Jelovac (Olimpija), študent, 21 let, 206 cm, 50 tekem; Trajko Rajkovič iz Beograda, 33 let, 205 cm, 141 tekem; Aljoša Žorga, 23-letni študent iz Med tekmo Ljubljane, 201 cm, 70 tekem; Dragan Ka-pičič (Crvena zvezda), 22 let, 198 cm, 64 tekem; Damir Šolman (Jugoplastika, Split), 21 let, 199 cm, 96 tekem; Nikola Plečaš, (Lokomotiva, Zagreb), 22 let, 186 cm, 80 tekem in Dragutin Čermak (Partizan, Beograd), 26 let, 190 cm, 106 tekem. Le nekaj dni po svetovnem prvenstvu je v Beogradu, zadet od srčne kapi, umrl reprezentant Trajko Rajkovič. In še končni vrstni red VI. svetovnega košarkarskega prvenstva: 1. Jugoslavija, 2. Brazilija, 3. Sovjetska zveza, 4. Italija, 5. ZDA, 6. Češkoslovaška, 7. Urugvaj, 8. Kuba, 9. Panama, 10. Kanada, 11. Južna Koreja, 12. Avstralija, 13. Združena arabska republika. Rejniki imajo svoje društvo Nad dvesto rejnikov in rejnic iz vse Slovenije se je 4. maja zbralo v Ljubljani na ustanovnem občnem zboru svojega društva. V imenu rejnic je na zboru govorila Pavla Jeretina, kmetica iz Vrhovelj pri Zlatem polju, ki je v svojem kmečkem domu vzredila in vzgojila že nad štirideset rejenčkov. Po uradnih podatkih je v Sloveniji v rejništvu že nad štiri tisoč otrok. Veliko je pa še takšnih, ki so tudi nujno potrebni skrbne nege rejnikov. Zbo-rovalke so v razpravi zahtevale, da se delo rejnic prizna kot poklicno delo, da bi dobile pravico do zdravstvene oskrbe in pokojninskega zavarovanja. Za predsednico novega društva je bila izvoljena Pavla Jeretina. Društvo bo organiziralo strokovne tečaje in seminarje za rejnice. Že 600 dni s tujim srcem Prvi jugoslovan, ki mu v prsih bije tuje srce, je presegel rekord Barnardovega pacienta dr. Philipa Blaiberga, šestnajstletni Dušan Vlačo iz Zrenjanina, živi s tujim srcem že nad šest sto dni. Dušana je v Houstonu operiral dr. De Bakey. Dušan pravi, da se odlično počuti. S srcem nima nobenih težav. Z zdravniki se srečuje le na kontrolnih pregledih, ki so seveda nujno potrebni. Redno obiskuje glasbeno šolo in bo kmalu končal prvi razred. Pripravlja se celo na šoferski izpit. Nedavno je posnel ploščo za Jugoton, na kateri je tudi ena njegova lastna skladba. MladiLjubljančani v delovnih brigadah V izrednem številu so se letos odzvali mladi Ljubljančani za delo v delovnih brigadah. Že v začetku maja so iz prostovoljcev sestavili pet delovnih brigad. Ena od teh bo sodelovala pri izgradnji Novega Beograda, ena pri gradnji savskega nasipa pri Zagrebu, dve pa na lokalni delovni akciji v Logarski dolini. Dijaki Gradbene srednje šole bodo s svojo brigado sodelovali pri obnovi Banjaluke in drugih po potresu prizadetih krajev v Bosenski Krajini. Družina Alojza Karara je bila letos med prvimi obiskovalci, ki so prišli iz Argentine Ina Slokan Slovenska kmečka ohcet — mednarodni turistični dogodek ■IB V soboto, 30. maja je vsa Ljubljana dišala po rožmarinu, roženkravtu in nageljnih. Toliko je bilo teh šopkov — slovenskih šopkov, pripetih na prša naših zastavnih žena in deklet in na žametnih lajbi-čih fantov, ki so iz vseh koncev slovenske dežele, oblečeni v narodne noše, prihiteli svatovat na našo kmečko ohcet. Blizu tri tisoč jih je bilo. In če bi prav podrobno šteli bi najbrž našteli še katerega ali katero več. Ej, to je bilo barv, ki so se kot mavrica prelivale po ljubljanskih ulicah. Ej, to je bilo veselo. Godci so godli, harmonike pele in fantje vriskali, vmes pa se je prelival razigran dekliški smeh. Res, to je bila prava ohcet. Ta naša kmečka ohcet je bila po vrsti letos že šesta — je naš najimenitnejši folklorni in turistični dogodek, saj je njen sloves posegel daleč v svet. Letos so jo prvikrat seveda v barvah, neposredno prenašali po omrežju Evrovizije in Inter-vizije. Prvikrat so se v proces vključili tudi gledalci omrežja angleškega BBC. .,£f ^