263
Pogled na Koroško.
Sedaj, ko je veliko število rodoljubov iz vseh pokrajin v Gorotanu, ne bode odveo, ako spregovorimo nekaj  besedi o Koroški.
Ozrimo se nekoliko nazaj v zgodovino. Zgodovina dežele Koroške je kos slovenske zgodovine. Ni nam treba ponavljati, kar trde vsi resni zgodovinarji, da bila je Koroška nekdaj čisto slovenska dežela. A ne samo to. Ondi je bil dolgo časa sedež slovenskih vojvodov, ki so vladali tudi Kranjsko in dolenje Šta^ jarsko. Dobro uro na severnT~štrani od Celovca še stoji vojvodski kamen, na katerega je vsak nov vojvoda stopil, ter zbranemu ljudstvu pravično vlado obljubil. Napis na tem kamnu je slovensk, in sja_m_o slovensk.                                                               *
čiedaj pa je ra^vno Jt- onem kraji meja med slovenskim in nemškim jezikom. Ako bi bilo tudi nekdaj tako IhIcT, moral bi se na kamnu gotovo tudi nemšk napis najti. Ako bi tedaj tisoč drugih prič ne bilo, že ta ta_zadoatuje v dokaz, da bila je Koroška^ nekdaj vj^a slovenska. Pozneje se je Slovenska Krajina raztrgala v razne vojvodine, ki obstoje še dandanes; Bavarci sq_ pritisnili v deželo, ter jo počasi ponemčili, nekaj z nemškimi naseljenci, nekaj s tem, da so se domači ljudjć nemškega jezika privadili. Slovensko ime in slovenski jezik prišla sta ob veljavo in v zaničevanje po vsi slovenski zemlji, kakor nam je znano. To zaničevanje slovenščine na Koroškem še dandanes ni prenehalo, in slovenski Korošec, strahovan in v manjšini, od nemškega soseda „windischer" imenovan, nosi še vedno pečat sramote na svojem čelu. Kranjski Slovenci vsaj v primeri s Korošci še svobodno dihajo, in se čutijo vsaj domačine v svoji deželi. Slovenski Korošci pa so tujci v lastni deželi, ako se nočejo poturčiti — par-don! — ponemčiti. V šolah in uradih se čuje, se ve da, ie nemški jezik in če se kak korak na bolje stori, kmalu gre zopet   za   dva koraka nazaj.
Po slovenskem Koroškem so ponemčena vsa mesta in trgi, ce!6 že vjče^jvajsf; še Koroški narodnjaki se poslužujejo v besedi večinoma le nemščine. Kmetje okoli Celovca, vsi Slovenci, so nemško-siovenski utra-kvisti, ter so si naredili za domačo rabo neko čudno mešanico med slovenskim in nemškim jezikom. Besede so nemške, oblike in duh jezika pa še slovensk , na primer: „an prif sem mu šribou, pa ni nobenevantverti nazaj dau." Samo v hribih na Kranjski in Stajarski meji se nahajajo še cele občine, kjer ljudje ne govore druzega jezika ko slovenskega, a tudi tam je zelö po pačen.
Koroški Slovenci se odlikujejo pred svojimi nemškimi sosedi z_Tepšo rastjo, z _večo_nravnostjo in večo pobožnostjo ; toda narodno veljavo tlači prevelika meh-kota iEHEolikoletne neugodne razmere storile so jih nemškim sosedom, čisto podložne in bj^ejzpj)gumne, ako-ravno v meds^u^tß pretepih še poguma dovolj kažejo. Kar jim je pa vedno največ v kvar hodilo, bilo je in je še pomanjkanje ndrodne inteligencije. Slovenec, pri-šedši v šole, se je tam večidel tako ponemčil, da je bil „eo ipso" za svoj narod izgubljen. Kar ponemČe-vanje še nekoliko zadržuje, so slovenske pridige, mašne bukvice, in v poslednjem času knjige družbe sv. Mo-' hora. V nekaterih krajih berejo tudi „Novice"; „Pra-tika" se povsod nahaja. Od onega časa, kar je izhodna Koroška spadala še pod Lavantinsko škofijo, imajo v mnogih hišah še Slomšekove bukve. Razširjanje kakega slovenskega kmetijskega časnika bilo bi zel6 potrebno. Slavnoznani rodoljub Einspieler se je prin-7 cipielno mnogo mnogo potegoval za svoje slovenske ro-Sjake, toda brez praktičnega vspeha. „Kärntner Blatt" in njegov naslednik, v vsem poštena in dobro vredo-vana lista, kažeta, kako rahlo se mora na Koroškem postopati, da se ne razžali nemška gospoda na slovenskem Koroškem.
Velike gore ločijo Korošce od drugih Slovencev, in njihovo upanje sta le železnica in telegraf; to dvojno sredstvo ^premaguje hribe in doline, vode in kopno zemljo. Živo trebalo bi železnice, ki so jo nameravali Tržačani, namreč od Loke čez Kranj in Kokro na Jezero, Kapljo in Doberlo ves do Vćlikovca. V Veli-kovškem okraji je največ Slovencev, in Doberlajves bila je na bljzo središče Koroških Slovencev.
Dežela Koroška je hladna , zdrava , ^rodovitna , v ofeče lepa.    Visoke gore in krasne doline jo kinčajo.
Naši popotniki, ki so šli slavit spomin Janežičev, so prišli do Vrbe,   ki   leži kraj Vrbskega  ali   Celov-
škega jezera. To jezero je 5 ur dolgo in pol ure široko, obdano z majhnimi gorami in lepo ležečimi vasmi. Od Vrbe do Celovca se vozi majhen parobrod po jezeru, ter se mudi pri vseh večih krajih tik jezera. Od Vrbe so se obrnili naši popotniki na južno stran proti Ro_žn. i dolini, katera n[ma zastonj tega imena, kajti zares je j:raana. Drava dere po sredi nje, na desnem in levem bregu pa je krasno polje, ki ga obdelujejo marljivi Slovenci. Mnogo lepih vasi je razsejanih po dolgi in precej prostorni dolini. Skoraj vsi imenitnejši narodnjaki in pisatelji Koroško-slovenski so iz Rožne doline doma.
Koroški Slovenci so dobri, priljudni, krotki in po- K strežni), zato smo si gotovi, da se gostje raznih slovenskih krajev ondi prav dobro imajo, da so domä med domačimi, „svoji med svojimi". Zato pa tudi upamo in želimo, da bo Janežičeva svečanost Koroške Slovence tesneje   k južnim   in izhodnim bratom priklenila.
En Korošec, ki je v Ljubljani ostal.
264