OB PETDESETLETNICI POZiGA NARODNEGA DOMA V TRSTU
LAVO CERMELJ
13. julij 1920. Ta datum je črno obrobljen
v zgodovini tržaških Slovencev. Tega dne jih
je zadel najhujši udarec, ki naj bi ohromel
vse njihovo kulturno, pohtično in gospodar-
sko življenje in naj bi bil začetek njihovega
sistematičnega in radikalnega iztrebljenja.
Tega dne so fašisti naskočili Narodni dom. v
Trstu in ga upepelili.
Da doumemo pomen tega dogodka, naj na
kratko povemo, kaj je bil Narodni dom za
tržaške Slovence.
Ob prehodu iz prejšnjega stoletja v sedanje
je narodno prebudni razmah tržaških Slo-
vencev dosegel svoj višek. Mejnik tega ra.z-
voja je bila ponosna zgradba Narodnega do-
ma v središču mesta na nekdanjem Vojašni-
škem trgu (Piazza Caserma. Slovenci pa so
navadno rabili krajše ime »Vojaški trg«).
Postavila ga je z lastnimi sredstvi leta 1904
Tržaška hranilnica in posojilnica. Zgradilo
ga je domače slovensk^ gradbeno podjetje
Martelanc.
V njem je imela hranilnica svoj sedež v
prvem nadstropju, poleg nje je bila Slavjan-
ska čitalnica z bogato staro knjižnico. V pri-
tličju sta bili na eni strani glavnega vhoda
kavarna, na drugi strani restavracija. V zgor-
njem nadstropju v severnem delu poslopja, ;
kjer je bila restavracija, in ki je bil obrnjen i
proti ulici Geppa, je bil prvi slovenski hotel '
v Trstu, ki si je nadel za tiste čase zelo zna- |
čilno ime Balkan. S tem imenom so označe- :
vali Italijani pa tudi Slovenci celo zgradbo. ■
V južnem traktu, ki je gledal na ulico Ga- !
latti, je bila v pritličju tiskarna, kjer se je ;
tiskal slovenski tržaški dnevnik Edinost. V i
prvem in drugem nadstropju so imele svoj
sedež Glasbena matica, Planinsko društvo in
Delavsko podporno društvo. V višjih nad-
stropjih pa so bila zasebna stanovanja.
V notranjem delu doma je bila v pritličju
telovadnica tržaškega Sokola, reprezentativ-
no stopnišče pa je z leve in desne peljalo do
velike gledališke dvorane z balkonom.
Ker je bila spričo nestrpnosti italijanskih
nacionalistov nevarnost, da bi mestna elek-
trarna nagajala pri dobavi toka zlasti v času,
ko je delala tiskarna in so bile gledališke
predstave, je imel Narodni dom lasten gene-
rator, ki je oskrboval vso hišo z elektriko.
V gledališčni dvorani so se zbirali tržaški
Slovenci tudi na političnih zborovanjih in na
drugih sestankih, tam so bili tudi koncerti
in druge kulturne manifestacije ter plesi.
Narodni dom v Trstu pred požigom.
Na levi Narodni dom (nadrobnejši popis v besedilu). Vhiši na skrajni desni je kavama Fabrls, kamor so
hodili Slovenci že pred gradnjo Narodnega doma in kjer so se shajali še pred dvema letoma, ko se je spre-
menila v bar. V hiši v sredini slike je bila ljudska kavarna Universo. Ob plinski svetilki na levem robu
slike je stal tedaj enonadstropni hotel Evropa, kamor so tudi zahajali Silovenci. Na sredi slike je javni
vodnjak. Pred njim z jerbasom na glavi okoličanka.
97
Pred Narodnim domom je bil velik trg, ki
je danes zazidan. Tam so bila zborovanja na
prostem in od tam so se odvijali sprevodi po
mestu.
V Narodnem domu so bile tako združene
vse veje javnega udejstvovanja. Zgradba je
bila po svoji zunanjosti res veličastna in ne-
kaj za Trst nenavadnega. Čeprav je bila ve-
lika, je z nadaljnjim razvojem slovenskega
življa kaj kmalu postala pretesna. Zaradi
tega !se je najprej iz nje izselila tiskarna, ki
je dobila večje prostore v ulici sv. Frančiška,
kjer sta še sedaj tiskarna in slovenska knji-
garna. Kmalu ji je sledil Sokol, ki je dobil
primernejše prostore v pritličju tedaj usta-
novljene Slovenske trgovske šole v Trstu v
ulici Stadion (sedanji ulici C. Battisti).
Z lastno dvorano se je močno razmahnilo
slovensko gledališče. Predstave so postajale
vse kvalitetnejše, saj so jih poleg drugih re-
žirali Verovšek in Danilova ter v zadnjih le-
tih Milan Skrbinšek. Na oder so prišla celo
dela domačih pisateljev, tako Jake Stoke in
dr. Josipa Mandiča, ki je bil znan kot operni
komponist, a je na tržaški oder spravil nekaj
svojih krajših socialnih in družbenih iger.
Tržaško gledališče se je v svojih najboljših
letih kosalo z ljubljanskim. Prav v zadnjih
letih njegovega obstanka so prisostvovali
predstavam tudi priznani italijanski igralci,
ki so gostovali v Trstu in so izražali največje
priznanje.
Pod vodstvom domačina, poznejšega rav-
natelja ljubljanske opere Mirka Poliča, so
bile na tržaškem odru tudi prve operetne in
operne predstave v slovenskem jeziku. To pa
je zbudilo hudo kri pri italijanskih naciona-
listih, tako da so prek zavoda v Italiji, ki je
dajal avtorsko dovoljenje za predstave, pre-
prečili, da bi v Trstu peli v slovenskem je-
ziku Puccinijevo opero Madame Butterfly.
Tudi koncerti domačih in povabljenih umet-
nikov in zborov so bili izbrani in na višku.
Hkrati s predavanji v Ljudskem odru so se
pričela tudi predavanja v Narodnem domu,
in sicer v gledališčni dvorani, ki pa je bila
marsikdaj premajhna. Predavali so razen do-
mačinov pretežno od zunaj povabljeni dobri
govorniki.
V prostorih Slavijanske čitalnice je bila
kmalu po odprtju Narodnega doma prva
razstava slovenskih slikarjev, kjer so Tržača-
ni lahko občudovali dela Jakopiča, Groharja,
Jame in drugih slovenskih umetnikov, med
temi tudi nekaj domačih.
Zborovanja v dvorani in na trgu pred Na-
rodnim domom leta 1907 so pripomogla, da
so se tržaški Slovenci tako močno afirmirali
pri tedanjih državnozborskih volitvah.
Tri leta pozneje pa je v prostorih Narod-
nega doma poslovala komisija političnega
društva Edinost, ki je zbirala podatke o pre-
tvorbah in drugih mahinacijah magistratnih
števnih organov pri ljudskem štetju in zbrala
toliko materiala, da je vlada morala odrediti
vsaj delno revizijo štetja, tako da je prvotno
ugotovljeno število Slovencev in Hrvatov v
Trstu (38.485) poskočilo na 59.319.
V Slavijanski čitalnici je imel ob koncu
prve svetovne vojne svoj sedež Krajevni na-
rodni isvet za Trst in slovenski del Istre do
svojega razpusta proti koncu novembra 1918.
Ko so italijanske okupacijske oblasti jeseni
1918 zaprle vse slovenske isrednje in strokov-
ne šole v Trstu (slovensko trgovsko šolo ter
goriško slovensko gimnazijo in goriško slo-
vensko učiteljišče, ki sta zadnji dve leti vojne
poslovali v Trstu) ter prav tako nemško kla-
sično gimnazijo, realno gimnazijo in realko,
kjer je bila tretjina dijakov slovenskih, so se
za te dijake višjih razredov odprli tajni te-
čaji, da ne bi izgubili šolskega leta, so bili
nekateri razredi v Narodnem domu; v Či-
talnici, v Hranilnici, v Glasbeni matici; en
razred je bil celo na gledališkem odru. Ob
koncu šolskega leta pa je bila gimnazijska
realnogimnazijska, realčna in učiteljiščna
matura v Slavij anski čitalnici pod nadzor-
stvom pravega deželnega šolskega nadzor-
nika.
Vsega tega bujnega življenja pa je bilo
13. julija 1920 na mah konec z zločinskim
požigom Narodnega doma.
Povod ali bolje, omišljeni povod za požig
Narodnega doma v Trstu je bil incident med
domačim prebivalstvom v Splitu in častniki
italijanske vojne ladje Puglie, ki je bOa za-
sidrana v splitski luki, na rojstni dan kralja
Petra I, 12. julija 1920. Incident so po načrtu
sprožili italijanski častniki, da bi motili pro-
slavo tega dne in izzvali reakcijo prebival-
stva, ki bi jim dala vzrok za teroristične iz-
pade. Dva italijanska častnika sta snela in
strgala jugoslovansko zastavo, ki je za prosla-
vo plapolala ob obali. Zaradi tega in spričo iz-
zivalnega obnašanja še drugih italijanskih
častnikov se je domače prebivalstvo silno
razburilo. Krajevni varnostni organi so sicer
zadostno varovali izzivače pred razjarjenim
prebivalstvom, toda Italijani so hoteli, da
pride do izgredov. Zato je na obrežju pristal
italijanski motorni čoln in iz njega so vrgli
dve ročni bombi na neoboroženo ljudstvo. En
moški je bil ubit in več otrok ranjenih. Te-
daj so jugoslovanski žandarji streljali na čoln
in smrtno zadeli nekega častnika in ranili
krmarja.
Da so bili krivi za ta incident častniki ita-
lijanske vojne ladje, je ugotovila v ta namen
sestavljena mednarodna komisija, v kateri je
bila zastopana tudi Italija in kateri je pred-
sedoval ameriški admiral Andrews.
98
Narodni dom v plamenih, posnet v noči od 13. na 14. julij 1920.
Toda italijanskim nacionalističnim prena-
petežem ni bilo za to, da bi se ugotovili kriv-
ci, in niso čakali, da bi se ustanovila komisi-
ja. Incident jim je bil zaželen ali, kakor kaže,
celo sporazumno izvabljen za široko zasno-
vane teroristične izpade proti slovenskemu in
hrvatskemu prebivalstvu na okupiranem
ozemlju. Vodstvo te akcije je prevzel leto dni
prej ustanovljeni tržaški fašjo s svojimi ak-
cijskimi četami (squadre d'azione).
Prvi fašjo v Italiji je bil ustanovljen 23.
marca 1919 v Milanu. Na Primorskem, kjer
je bilo med Italijani ozračje nasičeno z na-
cionalistično strastjo, so bila tla posebno
ugodna, ker so fašisti svojo teroristično de-
javnost olepšali z narodnostnimi in iredentič-
nimi motivi. Ze 3. aprila 1919 je bil v Trstu
sestavljen fašjo in mesec dni pozneje so se
že ustanovile prve akcijske čete, ki so tero-
rizirale prebivalstvo. Jedro teh čet so sestav-
ljali skrajni nacionalisti in ostanki arditov,
tj. posebne vojaške napadalne formacije, ki
jo je Italija ustvarila v vojni stiski iz prena-
petežev in sumljivih elementov. Materialno
pa so bolj ali manj prostovoljno podpirali fa-
šistične skvadriste razna industrijska in go-
spodarska podjetja in ustanove.
Prva večja teroristična akcija nastalega
tržaškega fašja je bil naskok na Delavski dom
(Časa del popolo) v ulici Madonnina dne 4. av-
gusta 1919 s sodelovanjem varnostnih orga-
nov. S strojnicami so streljali v okna poslop-
ja in prek streh sosednjih hiš so vdrli v
dom, kjer so razdejali opremo in naprave.
Tako je bila močno poškodovana tudi bogata
knjižnica Ljudskega odra, ki je imel v hiši
svoj sedež. Ze dopoldne istega dne pa so bili
naskočili in opustošili tiskarno Edinost v uli-
ci sv. Frančiška in učilnice tedaj oblastveno
zaprte Ciril-Metodove šole na Akvedotu.
Ognjeni krst tržaškega fašja in fašizma v
Italiji sploh pa je bil požig Narodnega doma
v Trstu dne 13. julija 1920.
Ze dan po incidentu v Splitu so tedaj v
Trstu izhajajoči italijanski nacionalistični
dnevniki II Piccolo, Era Nuova in La Nazion^i
objavili silno strupena poročila o dogodkih v
Splitu in so terjali najenergičnejše represa-
lije. V Trstu je vladalo težko ozračje kakor
pred hudo nevihto. Po izkušnjah prejšnjih fa-
šističnih izgredov proti tiskarni Edinost, Ci-
ril-Metodovim šolam, Delavskemu domu,
predstavništvu kraljevine Jugoslavije in dru-
gim jugoslovanskim ustanovam v Trstu so
tržaški Slovenci s strahom pričakovali do-
godkov, kajti vedeli so, da ne morejo raču-
nati na varnostne organe za varstvo svoje
osebe in svojega imetja. O akcijah, ki so jih
pripravljali fašistični skvadristi, je bil ob-
veščen tudi kvestor. Letos umrli tržaški zgo-
dovinar Carlo Schiffrer pravi v članku Fa-
scisti e militari nelVincendio del Balkan, ki
ga je objavil v tržaškem mesečniku Trieste
(X. 55, maj—junij 1963), da je kvestor poslal
vsem civilnim in vojaškim oblastem nujno
obvestilo, ki se je glasilo: »Žalostni dogod-
ki v Splitu so imeli tudi tukaj svoj odmev.
Iz oportunih razlogov je treba skrbeti za po-
sebno varstvo tujih krožkov in društev ter
dnevnika Edinost«. Zlasti hotel Balkan je
moral biti močno zaščiten: oddelek karabi-
njerjev je bil postavljen pred glavno fasado,
99
drugih 60 karabinjerjev je bilo v sosednji
palači ravnateljstva državne železnice, od
koder naj bi varovali bočno stran poslopja v
ulici G. Galatti; razen tega je bilo v bližnji
vojašnici 250 mož redne vojske z oddelkom
strojnic v bojni opremi pripravljenih z nalo-
go, da skrbijo za varstvo hotela Balkan. Dru-
gi karabinjerski oddelki bi morali varovati
jugoslovansko predstavništvo na Jožefovem
trgu, tiskarno Edinost in razne druge sloven-
ske zavode in ustanove. Vse te odredbe pa
so bile samo pesek v oči, kajti od prejšnjih
fašističnih napadov je bilo znano, da se var-
nostni organi, ki so bili postavljeni za stra-
žo, niso nikdar uprli napadalcem, temveč da
so izginili tik pred napadom ter se zopet
prikazali po končanem napadu in aretirali
osebe, ki so bile napadene.
To se je zgodilo tudi 13. julija 1920. Var-
nostni organi niso preprečili napada na Na-
rodni dom in na druge zavode in ustanove.
Obratno, pasivno so gledali na divjanje napa-
dalcev in jim, kakor bomo videli, celo poma-
gali. Vse to se je dogajalo v času, ko fašisti
še niso bili na vladi. S takim pasivnim ali
dobrohotnim zadržanjem je tedanja demo-
kratična italijanska vlada pokazala svojo
nemoč proti fašistom ali morda celo svoje
tiho simpatiziranje z njimi, ker so bili ti na-
padi proti slovenskemu življu pobarvani z
nacionalističnim in iredentističnim duhom.
V popoldanskih urah 13. julija 1920 se je
na Velikem trgu pred tržaškim magistratom
zbrala velika množica, ki so jo hujskali k na-
silju razni govorniki, njim na čelu Francesco
Giunta, ki je ob koncu vojne iz svoje rodne
Toskane z okupacijskimi četami prišel v
Trst. Končal je svoj govor z besedami: »Oko
za oko, zob za zob!« Napetost in razburjenost
med zborovalci je bila vedno večja. Da bi jo
nahujskali do skrajnosti, so v nekem tre-
nutku na trgu linčali nekega italijanskega
delavca, češ da je bil Hrvat iz Dalmacije in
je hotel izzivati zborovalce. Po končanih go-
vorih so se zborovalci, očitno po strogem na-
črtu, po raznih ulicah zvalili proti Narod-
nemu domu.
Ker je bilo po pisanju italijanskih listov
in po navideznih varnostnih ukrepih pred
Narodnim domom pričakovati napad, so bili
kavarna, restavracija in glavni vhod zaprti
in železne rebrače so bile spuščene. Tudi
Hranilnica in posojilnica ter Čitalnica, ki sta
imeli svoj sedež v prvem nadstropju na glav-
ni fasadi, sta bili zaprti. Glasbena matica je
poslala učence domov, da ne bi bili izpostav-
ljeni izgredom. Tudi stanovalci so večji del iz
previdnosti zapustili poslopje. V poslopju so
ostali samo kavarniški, restavracijski in ho-
telski uslužbenci ter redki hotelski gostje.
V privatnih stanovanjih so bili v tem dnev-
nem času skoraj samo ženske in otroci ter
vsega le štirje moški: neki bančni uradnik,
neki trgovec, neki pomorski strojnik ter ti-
skarnar in sokolski vaditelj Miroslav Ambro-
žič.
Demonstrantje so se neovirani lahko pri-
bližali Narodnemu domu in ga obkolili s treh
strani, četrta stran poslopja se je držala dru-
gih hiš. Tedaj je počila petarda. Nekateri
očividci pravijo, da so jo vrgli iz sosednje
palače železniškega ravnateljstva. Fašistični
listi so naslednji dan pisali, da je to bila
bomba, ki so jo vrgli iz Narodnega doma na
demonstrante. Schiffrer pravi v že omenje-
nem članku, da se je trinajst let po požigu
Narodnega doma eden izmed najbolj razvpi-
tih vodij fašističnih skvadristov, ki je bil
tedaj v tržaških zaporih zaradi ropanja ži-
dovskih trgovin, pred pazniki in priporniki
bahal, da je na dan požiga Narodnega doma
dopoldne najel sobo v hotelu in tja spravil
kovčke z bombami, posode z bencinom in
drugim gorljivim materialom ter da je po
dogovoru s svojimi sopajdaši dal znamenje
za naskok na Narodni dom.
Naj velja ena ali druga verzija, pok je bil
domenjeno znamenje za napad, kajti v tre-
nutku se je sprožil pravi bobneči ogenj na
vse poslopje. Ogenj so odprle kraljeve straže
(gvMrdie regie). To je bila posebna formacija
uniformiranih in oboroženih policijskih straž,
ki so jo po vojni ustanovili poleg karabinjer-
jev in ki je pokazala svoj značaj že pri napa-
du na Delavski dom leto dni prej. Te straže
so streljale v strnjenih vrstah s puškami na
poslopje. Prva vrsta je celo klečala, da je
lažje merila. Pri tem je bil ranjen neki itali-
janski častnik od puškine krogle, ki se je od-
bila od poslopja.
Tedaj so stopili v akcijo vojaki, ki so bili
v bližnji vojašnici konsignirani, da bi po dob-
ljenem nalogu varovali Narodni dom. Toda
niso nastopili proti napadalcem, temveč so
pomagali iz vojašnice valiti že pripravljene
sode bencina za požig Narodnega doma. De-
monstranti so podrli glavna vhodna vrata,
drli v poslopje in vse polili z bencinom. V
najkrajšem času je bilo vse poslopje v plame-
nih. Ljudje, ki so bili v hiši, so se zaman sku-
šali rešiti. Če se je kdo prikazal na oknu in
klical na pomoč, so straže neusmiljeno stre-
ljale nanj. Dva hotelska gosta, lekarnar Hugo
Roblek in njegova hčerka, sta skočila z dru-
gega nadstropja gorečega doma. Roblek je
obležal mrtev na pločniku, hčer pa so težko
ranjeno spravili v bolnišnico.
Ko so prihiteli gasilci, jim demonstrantje
niso dopustili, da bi gasili ogenj, in so jim
prerezali cevi. Dovolili so jim samo, da varu-
jejo pred ognjem sosednje hiše. Trenutek,
ko BO se demonstrantje prepirali z gasilci, je
100
uporabil tiskar Ambrožič, ki je bil, kot ome-
njeno, v hiši, ter odprl vrata, ki so gledala
na ulico Galatti, in tako rešil iz goreče hiše
nesrečneže, ki so bili v gorečem poslopju.
Toda kraljeva straža je aretirala vse moške,
med njimi tudi rešitelja Ambrožiča.
Poslopje je gorelo ves večer in vso noč ter
še naslednji dan. Plameni so se dvigali viso-
ko v nebo in odsev ognja je bil viden daleč
naokoli. Pred gorečim poslopjem pa je tulila
podivjana množica, ne da bi jo varnostni or-
gani razgnali. Ali so bile še druge človeške
žrtve med hotelskimi gosti, ni znano. Oblasti
niso izdale nobenega sporočila. Sicer so težko
ostali kaki sledovi, kajti vročina v gorečem
domu je bila tolikšna, da so se ukrivili težki
jekleni nosilci balkona v gledališčni dvorani
in da so se stalili zlatniki v trezorjih hranil-
nice.
Zgorela je gledališčna dvorana, zgorela je
čitalnica s svojo bogato knjižnico, zgorel je
hotel s kavarno in restavracijo, zgoreli so se-
deži Glasbene matice in Delavskega podpor-
nega društva ter zasebna stanovanja, med
temi tudi stanovanje tedanjega predsednika
političnega društva Edinost Josipa Wilfana.
Nobeden izmed napadalcev ni bil aretiran,
pač pa 90, kakor smo omenili, zaprli vse
moške, ki so utegnili rešiti golo življenje iž
gorečega Narodnega doma. Naslednji dan so
fašistični listi pisali, da so iz Narodnega doma
streljali s puškami in metali na demonstrante
bombe ter tako provociraM požar.
Na razstavi fašizma v Rimu ob desetletnici
fašističnega režima, kjer so dali poseben po-
men požigu Narodnega doma v Trstu, so raz-
stavili orožje in municijo, ki so jo bojda za-
plenili v pogorišču Narodnega doma.
Napad proti tržaškim Slovencem pa ni bil
omejen samo na požig Narodnega doma, tem-
več je zajel tudi vse druge jugoslovanske za-
vode in ustanove. Ze neposredno z zborom
na Velikem trgu je večja skupina demon-
strantov ubrala pot na Jožefov trg ter tam
predrla kordon straž, vdrla v prostore Jugo-
slovanskega predstavništva, razbila vse po-
hištvo in odnesla jugoslovansko zastavo.
Druge skupine so se odcepile od glavnega
toka proti Narodnemu domu in opustošile
sedež Jadranske banke, podružnice Ljubljan-
ske kreditne banke. Splošne posojilnice in
Hrvatske štedionice. Naskočile so tiskarno
Edinost in srbsko šolo na Kanalu. Oropali so
slovenske gostilne in trgovine, razdejali pi-
sarne raznih slovenskih odvetnikov, tako tu-
di pisarno dr. Wilfana. Niti zasebno stanova-
Narodni dom po požigu, ko je 6as že delno izpral sledove plamenov in dima.
101
nje jugoslovanskega delegata ni bilo varno
pred fašističnimi napadi.
Požigu Narodnega doma so fašisti pripisali
tako velik pomen, da so mu dali posebno ime
Vespri Triestini po analogiji s pokolom Fran-
cozov na Siciliji leta 1282, ki prešel v zgodo-
vino kot Vespri Siciliani.
Da ni bilo teroristično divjanje proti Slo-
vencem v Trstu spontana in nepripravljena
reakcija na incident v Splitu, temveč načrtna
in dobro premišljena akcija, priča tudi dej-
stvo, da so bili istočasno podobni izgredi na
Reki, v Pulju in drugih središčih Istre.
V Pulju je bilo istega dne javno zborova-
nje, na katerem je hujskal zborovalce zlasti
poznejši fašistični poslanec Bilucaglia. Tudi
v Pulju je veljal glavni napad Narodnemu
domu, ki je pogorel do tal. Napadli pa so tudi
druge hrvatske zavode in stanovanja znanih
hrvatskih voditeljev. Vse to ,se je lahko zgo-
dilo, ne da bi varnostni organi skušali pre-
prečiti izgrede. In vendar je že v dopoldan-
skih urah državni tožilec bil opozoril civilne-
ga komisarja in kvestor j a, da se pripravlja
napad na Narodni dom in sta oba obljubila,
da bosta skrbela za red.
Istega dne so v Pazinu porušili tiskarno
Hrvatskega tiskovnega društva. Tamkajšnji
Narodni dom ni postal žrtev plamenov, ker
so v poslopju že delj časa stanovale družine
italijanskih častnikov.
Na Reki, kjer je tedaj vladal pesnik Ga-
briele D'Annunzio, so bile predmet napada
vse slovenske ustanove in podjetja. Nasko-
čili so celo jugoslovanske jadrnice v luki in
jih poškodovali. V tem mestu je trajala gonja
proti jugoslovanskemu življu dva dni. Kon-
čala se je, ko je D'Annunzio obljubil, da bo
mesto očistil vseh neitalijanskah elementov.
Kaj pa so hoteli fašisti in italijanski nacio-
nalisti doseči s tenii izgredi? Gotovo so, kakor
je sodil v svojih spisih znani italijanski anti-
fašist Gaetano Salvemini in z njim tudi že
omenjeni tržaški zgodovinar Schiffrer, hoteli
tako motiti tedaj pričeta mirovna pogajanja
med Italijo in Jugoslavijo. Toda glavni na-
men je bil, da izkoristijo splitski incident za
čiščenje Trsta ter raznih drugih mest in sre-
dišč na okupiranem ozemlju od Slovencev
in Hrvatov. To je, kakor smo gori omenili, z
javnim razglasom obljjubil D'Annunzio za
Reko. Istega dne, 15. julija 1920 pa iSe je se-
stal tržaški fašjo in vladi v Rimu poslal po-
ziv, da »nemudoma izvede racionalno in si-
stematično čiščenje mesta in vseh krajev to-
stran demarkacijske črte in naj se v posveto-
valne odbore pritegnejo državljani vseh raz-
redov, toda preverjenega patriotizma«. In res
je tedanja vlada, ki ni bila fašistična, v času,
ko ni še bilo rešeno vprašanje meja, v celoti
sprejela in odobrila te načrte.
Fašisti pa so znali spretno izkoristiti te
nacionalne in iredentične momente za uve-
ljavitev politično strankarskih teženj fašistič-
nega gibanja. Požig Narodnega doma v Trstu
je bil ognjeni krst nastajajočega fašizma. Dva
meseca po požigu Narodnega doma, 29. sep-
tembra 1920, je pisal Mussolini v svojem gla-
silu II Popolo d'Italia, da »bojni fašji v ne-
katerih delih Italije šele nekaj obetajo, med-
tem ko so v Julijski krajini že prevladujoči
in vodilni element politične situacije« in da-
lje, da bodo »morda fašisti Julijske krajine
sprožili veliko gibanje nacionalne prenovitve
in postali plemenita in bojevita prva straža
Italije, ki jo mi sanjamo in pripravljamo«.
Vespri Triestini so po mnenju fašistov bili
ena najvažnejših epizod v zgodovini Italije.
Zaradi tega so desetletnico požiga Narodnega
doma v Trstu slovesno slavili po vsej Italiji.
Glavni krivec Francesco Giunta je v navzoč-
nosti najvišjih civilnih in vojaških oblasti
prejel marmornato spominsko ploščo. Fa-
šistična vlada se mu je tudi v gmotnem po-
gledu pokazala zelo hvaležna. Le nekaj let
po požigu Narodnega doma je postal pod-
predsednik poslanske zbornice, nato državni
podtajnik in predsednik največje italijanske
paroplovne družbe. Tudi vsi drugi sodelavci
pri požigu Narodnega doma so prejeli spo-
minske medalje in bogate nagrade.
Ob desetletnici fašističnega pohoda na Rim,
leta 1932, je Giunta izdal knjigo Un po' di
fascismo, v kateri se je s ponosom bahal, da
je on bil glavni požigalec Narodnega doma v
Trstu. Tedanji urednik tržaškega fašističnega
dnevnika II Popolo di Trieste Michele Risolo
pa je objavil obsežno knjigo II fascismo della
Venezia Giulia delle sue origini alla marcia
su Roma in jo posvetil F. Giunti. Na naslovni
strani je v rdeči in črni barvi prikazan go-
reči Narodni dom. Uvod h knjigi je napisal
tedanji urednik in sedanji lastnik drugega
fašističnega lista II Piccolo Rino Alessi,* kjer
je med drugim povedal: »Plameni Balkana
so končno očistili Trst. S silo svojih patrio-
tičnih tradicij se je Trst postavil na čelo fa-
šizma. Zaradi tega trdimo, da je bil tržaški
fašizem čisto politično gibanje.. . posebno
svetla predigra revolucije, ki je pripeljala
do prevzema oblasti. Ce ne bi bilo tega gi-
banja, bi jadransko vprašanje utonilo v Nitti-
jevi rešitvi. Brez tega ne bi Italija imela meje
na Alpah in Reka ne bi postala italijanska,«
V knjigi so tudi besede samega Giunte, s
katerimi pripisuje zasluge pri požigu Narod-
nega doma Mussoliniju: »Kar sem storil, sem
storil zanj. On je bil vodja.«
Požig Narodnega doma v Trstu naj bi po
fašističnih načrtih in pričakovanju postal
* R. Alessi je umrl, ko je ta prikaz že bU po-
stavljen (L. C.)
102
grob slovenstva in hrvatstva na Primorskem,
hkrati pa naj bi bil prvo življenjsko zname-
nje novo rojenega italijanskega fašizma. To-
da zgodovina naslednjih petindvajset let je
pokazala, da je tudi v tem primeru veljal
rek, da kdor drugemu jamo koplje, isam va-
njo pade.
Za Slovence in Hrvate na vsem okupira-
nem in nato anektiranem ozemlju je bil po-
žig Narodnega doma res silno hud udarec. .Z
njim niso imeli samo težke gmotne škode, ki
je znašala nad petdeset milijonov tedanjih lir.
Stvarna in moralna izguba pa je bila narav-
nost porazna. Saj so s tem izgubili središče,
kjer so prej imeli svoje gledališke predstave,
koncerte, predavanja in druge kulturne pri-
reditve, kjer so se shajali na zborovanjih ali
k tovariškim pogovorom v čitalnici, kavarni
ali restavraciji. Toda najhuje je bilo spozna-
nje, da so postali brezpravna raja, ki je bila
na milost in nemilost prepuščena fašističnemu
nasilju. Ce je veljalo to že za čas, ko fašisti
še niso bili na vladi in ko niso bile še dolo-
čene nove državne meje, so Slovenci in Hr-
vatje lahko gledali v prihodnost le z naj-
večjo zaskrbljenostjo, kajti niso mogli raču-
nati na pomoč rojakov v komaj ustanovljeni
Jugoslaviji in prav tako ne na posredovanje
zunanjega sveta.
S požigom Narodnega doma je bilo parali-
zirano življenje tržaških Slovencev. Bilo je,
kakor da bi bili izginili z obzorja, komaj so
se upali na cesto. Skrivaj so se obiskovali na
domovih in iskali tolažilno in blažilno bese-
do. To*je bilo res vzdušje na smrt obsojenega
ljudstva. Očrnelo aidovje pogorelega Narod-
nega doma je bil grozen memento.
Ko je kmalu po aneksiji prišel v Trst ita-
lijanski kralj, !So dobesedno tapecirali ruševi-
ne Narodnega doma z italijanskimi trobojni-
cami, bodisi da so hoteli tako pred njim pri-
kriti sramoto ali pa v praznični obleki pri-
kazati simbol prve fašistične zmage.
Narodni dom je bil, kakor smo že rekli,
last Tržaške hranilnice in posojilnice. Zaradi
tega je zanjo bil udarec posebno hud. V da-
nih razmerah ni mogla niti misliti, da bi ga
zopet vzpostavila, toda bila je vendar tako
zdrava in še tako močna, da je udarec prebo-
lela in zopet začela poslovati. Vendar prav ta
njena moč ji je bila v pogubo. Avgusta me-
seca 1940 je fašistična oblast razpustila njen
upravni in nadzorni odbor, v katerega so že
prej vsilili fašistične člane, in jo zlili s trža-
ško hranilnico Cassa di Risparmio, ki so jo
tako okrepili z denarjem slovenskih vlaga-
teljev.
Ker Tržaška hranilnica in posojilnica ni
mogla obnoviti pogorelega Narodnega doma,
je bila prisiljena ga prodati. Iz nekdanjega
Narodnega doma je nastal sedanji Hotel Re-
gina. Pritlični del iz belega kraškega mar-
morja je ostanek prejšnjega doma. Prav tako
je ohranjeno kamnito znamenje hranilnice
(čebelnjak s čebelami) nad glavnim vhodom.
Pročelje višjih nadstropij ima še vedno staro
rdečkasto barvo, toda ni več tako izbrano ka-
kor pred požarom. Da bi pa pred tujim očem
zakrili tudi to metamorfozo prejšnjega Na-
rodnega doma, so zazidali trg pred njim z
večjim stanovanjskim blokom.
Tržaški Slovenci se niso varali v svoji bo-
jazni glede prihodnosti. Požig Narodnega do-
ma je bil samo začetek njihove kalvarije; ta
pa je bila težja, kakor so si jo lahko slikali
tudi najbolj temnogledi. To se je pokazalo že
v naslednjih dveh letih pred nastopom faši-
stičnega režima. Omenimo naj samo prve kr-
vave volitve v poslansko zbornico leta 1921
in nič manj grozne občinske volitve leta 1922.
Po nastopu fašističnega režima je postala go-
nja proti Slovencem in Hrvatom legalna, za-
radi tega pa vendar niso odpadla teroristična
dejanja. Zatrli so vse slovensko šolstvo, raz-
pustih vsa slovenska društva, kulturna, go-
spodarska in športna, prepovedali slovenski
tisk, uničili vse gospodarske zavode, odpu-
stili slovenske uradnike in učitelje, izgnali
slovenski jezik iz vseh uradov in celo iz cer-
kve, spreminjali ljudem priimke in otrokom
celo krstna imena, zbrisali vse slovenske na-
pise in sploh uničili vse, kar bi lahko pričalo
o obstoju Slovencev. Pričelo se je tudi že si-
stematično množično izseljevanje in preselje-
vanje Slovencev. Proti Slovencem so se iz-
vajali vsi fašistični zakoni z največjo stro-
gostjo. Število že v mirni dobi konfiniranih in
od posebnega tribunala obsojenih Slovencev je
daleč prekašalo poprečje v vsej Italiji. Vse je
bilo po strogem načrtu usmerjeno v popolno
iztrebljenje slovenskega življa. Toda kljub
vsemu niso dosegli svojega namena.
Slovenski živel j je bil pretrden, da bi ga
lahko iztrebili. Požig Narodnega doma ni, ka-
kor so fašisti pričakovali, postal grob trža-
škega slovenstva, temveč je na njegovih ruše-
vinah vzklilo novo življenje, ki je bUo odpor-
no proti sovražnim silam kakor bližnji Kras
proti burji.
Tržaški Slovenci so se kakor bajeslovni ptič
feniks znova rodili iz plamenov Narodnega
doma. Otrpelost po požigu Narodnega doma
ni trajala dolgo. Ker so spoznali, da ne mo-
rejo računati na tujo pomoč, so se pripravili
na samoobrambo. Ta je seveda zahtevala ve-
liko samozatajevanja in žrtev. Toda tržaški
Slovenci se niso ustrašili. Cim hujše je bilo
zatiranje, tem močnejši je bil odpor. To sta
pokazala zlasti oba procesa pred posebnim
tribunalom v Trstu: na prvem procesu leta
1930 so bili štirje mladeniči obsojeni na smrt
in ustreljeni, na drugem leta 1941 pa jih je
103
bilo devet obsojenih na smrt in pet res ustre-
ljenih. S takim uporniškim duhom prežeti so
se navdušeno odzvali pozivu narodnoosvobo-
dilnega gibanja. Njihova upornost je bila
kronana z osvoboditvijo Trsta po jugoslovan-
ski narodnoosvobodilni vojski, pri čemer so
tudi sami sodelovali. Svoboda je bila sicer
samo prehodna, toda tržaški Slovenci so doži-
veli smrt najhujšega sovražnika, fašizma.
Tržaški Slovenci sedaj zopet prosteje lahko
dihajo. Dobili so zopet svoje kulturno sredi-
šče, Kulturni dom v ulici Petronio. To pa je
le skromen nadomestek za nekdanji Narodni
dom, in še tega so postavili daleč od mestne-
ga središča, kakor da bi se še vedno sramo-
vali Slovencev v Trstu. Kulturni dom ne
more biti polnovredno povračilo za vso mo-
ralno in materialno škodo, ki so jo tržaški
Slovenci utrpeli med obema svetovnima voj-
nama. Še vedno jim tudi niso vrnili vseh pra-
vic, ki so jih nekdaj imeli, in celo za tiste
borne pravice, ki jih predvidevajo nova itali-
janska ustava in mednarodni dogovori, se
morajo tržaški Slovenci vztrajno boriti. Pre-
pričani o pravičnosti svojih zahtev, pa ne bo-
do popustili, temveč bodo vztrajali v svojih
prizadevanjih. Kulturni dom pa naj bi pri
tem bil središče in žarišče vseh tržaških Slo-
vencev in tako postal naslednik nekdanjega
Narodnega doma.
104