Krizanteme.
Iz pesmi f Emila  Hojatca.
Pomladanska.
Z^adonelo je zvonenje                    Zaduhtele so cvetlice
prek gora, poljan,                           iz razgretih tal,
zakipelo je vstajenje                        zažarelo njeno lice,
v pomladanski dan.                         ko sem šepetal:
„V srcu mojem pomlad raja, ti si solnček moj,
ti boš moja sredi maja, sredi maja jaz bom tvoj!"
Nočni motiv.
H
arpe nebeške so v noč zabrnele in so zapele vso tajno bolest.
Javor je stresel raz sebe solzice in roži na lice pal ogenj je žgoč.
V temne daljave so padale ceste, up mlade neveste je vtonil v morje.
Vidiš dva oglja? — Kakor vampir je padel v vsemirje stud grenki in kes.
Iz tistih dni.
Daj nazaj mi, ljubica, vse zapravljene večere, daj nazaj vse sanje moje, daj mi upe tisočere!
Sam oropan sem ostal, ti pa sedla si v kočijo in le z roko skozi okno si zamahnila — adijo.
..Ljubljanski Zvon" XXXIII. 1913. 8
29
394
Krizanteme: Iz pesmi f Emila Hojaka.
K
Iz polpijanih ur.
aj, da res se ne spominjaš        Veš li še, kdo je na oknu tistih polpijanih ur,                         takrat polrazpet drhtel,
ko pod oknom sem prezebal          ko je v mreži čipk prebelih kot zaljubljen trubadur?                  vztrepetaval parček bel?
O zdaj več se ne spominjaš:
trubadurja mraz je vzel in trepetajoča grička mož ti varno je zapel.
Pred sencami.
IN a ulicah brle svetilke in dolge sence padajo na tlak, in takrat tira me srce nemirno tja ven iz mesta v črni mrak.
Tam sredi polja senc ni dolgih, svetilke tamkaj motno ne brle, ni tamkaj razsvetljenih oken, prešerni smehi tam se ne glase . . .
O Ela, Ela, okno bi zaprla in ne bi slišal se razkošni smeh; jaz senc bi vajinih ne gledal poljubljajočih se na mokrih tleh!
Slovo.
I\ot vzdih je jeknilo, ki iz pregnanstev trpečih duš kipi v nebo, ko tih obup, ki prek prostranstev v srce žariva se z nočjo.
Slovo, slovo . v. in lice zasolzeno . . . Kdaj svidenje? — V odgovor prek neba sem videl senco vso okrvavljeno in žalost šla je v dno srca.
•***•