m AR JI IN SLAMNIKARJI V DOLU PRI LJUBLJANI
Janko Moder
Rajnemu dr. Borisu Orlu sem nekajkrat obljubiL da mu bom napisal
o kitarjih in slamnikarjih v našem koncu, pa je vselej ostalo samo pri
obljubi ... malo iz pomanjkanja časa. še bolj pa iz strahu, ker si nisem
upal nepodkovan na etnografsko področje. Naj obljubo vsaj zdaj iz-
polnim in naj bo teh nekaj vrstic napisanih njemu v spomin, saj je on
rešil pozabe, če je količkaj vrednega v njih.
Doma sem iz Dola št. 24, dvanajst kilometrov od Ljubljane proti
vzhodu. Mamin oče Anton Mejač, ki je dotlej živel v Zajelšah, dober
kilometer od Dola, je 1912 kupil nekdanjo Erbergovo graščinsko pristavo
v Dolu »na Narofu«. Hiša je prastara, velika, enonadstropna, z vrtom.
Preselil se je vanjo s svojo ženo Jero in hčerjo Jerico' (rojeno. 1886), mojo
mamo. S seboj je prinesel tudi hišno ime »pri Poznetu«, ki ga je bilo
pospremilo že iz Podgorice v Zajelše.
Moj oče je mizar, zato si je v novi hiši, kamor se je priženil, hitro
uredil mizarsko delavnico, moj ded in moja mama pa sta se ukvarjala
s slamnikarstvom. Bil sem najstarejši otrok pri hiši (rojen 1914). Ker
se je oče pozno vrnil iz ruskega ujetništva, sem večino prvih let preživel
v družbi deda — mi smo mu rekli oče in ga vikali — v družbi babice —
rekli smo ji mati in jo' vikali — in pri mami. Seveda tudi pri njihovem
delu. In to se je sukalo, ker ni bilo dosti zemlje, predvsem okoli slamni-
karstva in kit.
Io so najlepši mladostni spomini, tako prepojeni s čustvom in
romantiko, da bi ne mogel, tudi če bi znal, napisati iz njih etnografskega
članka. O njih sem že pred leti povedal v sonetu:
V domači hiši je detinska sreča
najlepši dar, kar more kdo ga dati,
spominček dražji kot obeski zlati:
ne potemni nobena ga nesreča.
Že sveti v noč svetilka mi brleča,
ob njej šivala slamnike je mati
in me v naročju morala držati,
ker mikala šivalnica brneča
je dečka, da jahaje na kolenih
sem dirjal v dalje. Sobica molčeča
krog mene, mama v njej, jaz v rokah njenih.
73
Janko Moder
najžarnejša je slika, vdilj žareča
v enako živili mavričnih pramenih,
naj še tako vrsti podob se gneča.'
Morem torej napisati samo nekaj osebnili spominov. In da je moja
nebogljenost še večja, sem še tistih nekaj podatkov, ki sem si jih bil že
izpisal iz Novic in od drngod, ko sem se pripravljal, da izpolnim dr. Orlu
dano besedo, založil kaj vem kam .. }
Slamnikarstva ni brez kit. To je prvo. Pa tudi narobe: toliko kit,
kot so jih včasih napletli v našem koncu, bi ne bilo, ko bi ne bilo
slamnikarstva. Kasneje, ko je to shiralo, so šle kite predvsem še za
cekarje (ki jih ponekod še danes delajo po teh vaseh) in za razne ple-
tarske izdelke (pletarstvo je bilo nekaj časa pred prejšnjo vojsko močno
razvito v sosednji fari, v Dolskem, še posebej pri Pletarju, pri Janežu).
In našega slamnikarstva bi ne bilo, ko bi ne bilo Tirolcev. To je
drugo. Moj stari oče je bil rojen leta 1852 v Podgorici in je torej doraščal
ravno v času, ko so se v neposredni bližini (v Domžalah) naselili tujci
(Tirolci) in zastavili slamnikarsko obrt, ki se je pozneje razmahnila
v industrijo. Poročil se je 1880 in se priženil v Za jelše; umrl je 1943.
Brati se je naučil sam, ravno tako tudi pisati. Znal je precej storij in jih
je rad pripovedoval, včasih tudi pel z nekam otožnim glasom in samo-
svojo melodijo. Ko sem dorasel do Jurčiča, sem seveda tudi jaz vneto
zapisoval njegove pesmi in pravljice, pa se je vse pogubilo, le nekaj
listov sem nekoč po zadnji vojni še videl med svojimi papirji.
Takrat so v našem koncu po vseh hišah veliko pletli kite. Moški in
ženske, stari in mladi. Ženske seveda bolj. Če je stopila soseda k sosedi
v vas, je že vzela kito s seboj (včasih samo zaradi lepšega), kakor danes
ponekod jemljejo klobčič volne. Pri kiti je bilo treba vzeti še pest slame
(namesto igel). Oboje se je dalo lepo stisniti pod pazduho ali za pred-
pasnik.
' Kogar bo motila preprosta verzifikacija, naj mu v opravičilo (in v sva-
rilo) povem, da so te vrstice delček težke formalne naloge, ker so pravzaprav
drugi sonet tretjega sonetnega venca iz sonetnega venca sonetnih vencev; ker
take reči najbrž ne sodijo v književnost in ker so bile tudi napisane pro domo,
je kar prav, da zagledajo luč dneva v etnografskem listu med domačo obrtjo.
^ Ko je bil ta članek že napisan, sem po ljubeznivem posredovanju dr. Ma-
tičetova dobil nekaj strokovnega gradiva od prof. Marije Jagodic, in sicer njen
članek »Hišna dejavnost in domača obrt« iz knjige »Narodopisna podoba Mengša
in okolice« (1958), in pa rokopisni zvezek in nekaj gradiva z zapiski s terena.
V članku je med domačo obrtjo posebej obdelano tudi pletenje kit. Mengeš
je sicer kakšnih 12 km od nas, vendar so v marsičem podatki za oba kraja isti
in v marsičem spet različni (vsaj po mojem občutku), za marsikakšen podatek
pa me je kajpak spomin že pustil na cedilu, tako da ga ne znam več presoditi
za naš konec. Glede rokopisnega gradiva M. Jagodičeve pa naj pripomnim, da
sem predvsem skrbno pregledal njene zapiske, ki jih je 20. februarja 1954 na-
pravila po pripovedovanju moje mame. Nekaterih stvari se pri pisanju članka
sam nisem spomnil, ker pa bistveno dopolnjujejo mojo podobo, jih navajam
v opombah pod črto kot odlomke iz pogovora med M. Jagodičevo in mojo
mamo.
74
ICilarji in sluinnikarji v Dolu pri Ljubljani '
Kite so pletli iz slame, predvsem iz pšenične,' pač zaradi njene
kakovosti, debeline, barve, trpežnosti, voljnosti, dolžine, gladkosti in
nekolenčavostii Ce bi šlo za načrtno gojitev pšenice nalašč za slamo, bi
bilo treba sejati seme, ki je zraslo na dobri slami, in na tak kraj (mogoče
na klečeta, kjer žito po navadi ne poleže, ker je tam svet bolj peščen),
in sejati tako, da bi imela vsaka bilka zadosti prostora za enal^omeren
razvoj, pa spet ne preveč, da ne bi ostala v tleh, temveč se vitko po-
tegnila v višino, pa vendar ne bi ob prvem dežju ali vetru padla.
Tako načrtno sicer niso sejali, zato so pa v času, ko je klas dozorel
in so se spravili žet, toliko bolj mislili na slamo, saj je tudi ta lahko dala
ddber sad, čeprav ne ravno v zrnju. Zato so parte, že vnaprej na tihem
namenjene za slamo ali pa šele ob žetvi spoznane za pravšnje (če je
žito lepo stalo), poželi nekako posebej ali vsaj snope postavili posebej
v kupe, da so jih posebej dali v kozolec. Dokler so želi še s srpi, so
pšenica za slamo radi želi »v pest«, se pravi vsak šop posebej, da so ga
lahko sproti prebrali in pregledali, ali je vreden, da gre za kite ali ne.
Ce je bil prepreden s slakom ali kolenčast ali sušičen (ob robu njive),
je šel med pšenico za zrnje. Tako odbiranje in ožinjanje so po navadi
opravile ženske. Moški so bili (po njihovem) pri tem delu preveč tla-
čanski, premalo natančni. Pozneje, ko so moški namesto srpov dobili
v roke kose, je bilo to še bolj čutiti.
V snope zvezano in s poresli bolj rahlo (ali prav pri ritovju) pre-
važano žito so sušili posebej v kozolcu, da so ga ženske že sproti, če
je zmanjkovaloi slame, lahko hodile presikušat, ali se bo že kmalu osušilo
in spustilo zrno. Pestovaiija žita za slamo pa s tem še ni bilo konec.
Niso ga omlatili s cepci kakor sicer, temveč so ga hodile ženske vleč.*
Vlekle so slamo za domačo potrebo in zrnje okošale ali očofale kar na
roke. Bodisi oteple ob leseni steni ali ob podnem podboju, bodisi na
tesarski kozi ali na posebnem grebenu, na kakršnem so škompali rženo
slamo za strehe (dokler jih je še kaj bilo slamnatih; pri nas doma in
večinoma v našem koncu smo imeli vse strehe iz kamna, iz škalce, ker so
v neposredni bližini — v Podgori — najstarejša ležišča skrila v Slove-
niji). Za otepanje slama ni smela biti presuha. temveč odjenjana, da se ni
lomila in drobila, zato so po navadi za slamo »mlatili« že prej kot sicer
za zrnje, ^e so kosali vsak snop posebej, tudi niso gledali na zrnje.
Domači so ga večkrat otepli kar sproti za kure, tako da sta bili ubiti
dve muhi na en mah. Tabršanke (dninarke) pa so hodile slamo vleč h
kmetom. Ti niso porajtali za slamo, zrnje pa so večkrat porabili spet za
seme, đa bi dalo vnovič dobro slamo. Le-tam po žetvi je bilo nekaj časa
' Spominjam se, da smo včasih, vsaj otroci, pletli tudi iz ječmenove slame.
Mama pa navaja Jagodičevi: »Dobili tudi iz Italije riževo slamo.« Ko sem to
prebral, ne vem, če nimam tudi jaz v mislih le riževo slamo, ne ječmenovo. Bila
je zelo mehka, debela, nekako žametno hrapava.
'' Mama je rekla Jagodičevi: »Dali snop med noge in pulili ta lepo slamo
ven. Malo klasje smo pa pustili in vrgli stran in rekli: to so goluf. Ko smo
pušeljc navlekli, smo ga zavezali čez sredo z rženo slamo.«
75
Janko Moder
slišati predvsem takele pomenke: »Si jo že navlekla? Pri kom pa? Letos
sem je samo dve butari. Ne vem, kaj bom pozimi počela.« V butare so
namreč povezali posamezne pesti navlečene slame. Vsaka pest (ali pu-
šelj) je bila tudi še posebej zvezana, ker je slama hudo živa in bi se sicer
prerada razsula in s tem uničila.
Še posebej so na žito za slamo pazili pozneje, ko so začeli mlatiti
na stroj; za mlatilnico je bilo treba drugače vezati in delati drugačne
snope kot za mlačev na roke. Takrat je moj oče začel hoditi po hišah
z bencinskim motorjem in »mašino« (mlatilnico). Oboje je bilo še tolikšna
redkost, da so hodili kmetje od blizu in daleč gledat napredno vasico.
Nekoč je prišel neki kmet izpod Ljubljane (z Dolenjskega) in me prosil,
naj mu pokažem tisti motor na »damacin« (bencin).
Ko je bilo zrnje očofano ali osmukano ali tudi kratko in malo po-
striženo, ritovje pa posekano, je bilo treba slamo še dobro prečesati
in otrebiti, da je odpadlo vse smetje, ves drobir in vse plevelne primesi,
oluščile pa se tudi vse listne pazduhe in odlomila zadnja kolenca.''
Tako so ostala samo gola stebla s kratkimi ostanki klasov. Tako slamo
so potlej prebirali po debelini in siceršnjih lastnostih. Sortali so jo na
kupčke: debela skupaj, tanka skupaj," gladka skupaj, bolj hrapava
skupaj. Najboljša je bila dolga in enakomerno debela, to so belili, slabšo
pa barvali, navadno temno' rjavo, temno modro, temno zeleno, črno in
podobno. Iz nekaj belih in nekaj barvastih slam so potem pletli ta
pisane kite za delovne in otroške slamnike.
Ko je bila slama pripravljena, je pač čakala na priložnost za ple-
tenje. Ta se je včasih ponudila prej, včasih pozneje. Nekatere ženske
v vasi ves ljubi božji dan niso imele drugega dela kakor pletenje kit.
Ena takih je bila Trobentarjeva Meta, samska in hudo nesrečna zaradi
pohabljene noge. Pa ni hodila po številkah, temveč je imela v vasi ugle-
danih nekaj hiš (ali gospodinj) in pri njih je preživela večino dneva. In
ves čas pridno pletla in ve.s čas pripovedovala in poslušala novice. Pra-
oblika današnjega »ustnega časopisa«.
Večina žensk pa je imela čas za pletenje kit v glavnem le jeseni,
pozimi in v zgodnji spomladi (dokler ni slama pošla). Takrat pa se je
res pletlo, kakor se reče. In da ni bilo dolgčas, so se ženske rade dobile
v večjih skupinah, zdaj pri tej hiši, zdaj pri drugi, zlasti mlajše. In
za temi so kajpak pritisnili moški, da so pomagali in svetili. Bil sem
sicer še premajhen, da bi mogel presojati, v čem je bila njihova pomoč,
a je že morala biti tolikšna, da se je splačalo s kito k sosedu. Nekaj
vzroka za tako skupno pletenje je treba iskati v družabnosti, nekaj pa
tudi v varčevanju. Takrat še ni bilo elektrike, zakaj bi torej žgali
smrdljivec in svetili po vseh hišah, če pa je ena petrolejka lahko svetila
domala vsej vasi?
* Mama Jagodičevi: »Smo se potlej otroci valjali po otreblinah.«
' Mama Jagodičevi: »Iz najbolj debele se piede kosman. Srednje so bile
kite za slamnike, najtanjše tudi. vendar slamnik iz najtanjše kite ni bil hladen,
ker je bil pregost.«
76
Kitarji in slamnikarji v Dolu pri Ljubljani
Kakor hitro se je zbralo v hiši več ljudi, je bilo kakor enkrat ena
jasno, da si niso prišli voščit samo dober večer. Peli so in zbijali šale
(pa tudi rihtarja bili), pripovedovali storije in resnične doživljaje, kakor
je bilo že večkrat opisano. Ne da bi se posebej spuščal v igre, pripovedke
in druge družabne kratkočasnice, ker so najbrž pri vseh takih večernih
zbiranjih približno enake, naj omenim le tri stvari, ki so precej posebne
samo pri pletenju kit, ker drugod ni za to potrebnih pritiklin. Ena teh
je »žegen«, ki si ga je vsak večer gotovo prislužilo nekaj moških, na-
mreč pljusk vode iz skledice. Še pogostejše je bilo pokropilo s šopom
mokre slame in pa šaljivo pritikanje pletenja pod nos, da si dobil od
štrlečih slam vtis mačjih mustač.
Pri raznih takih in podobnih domislekih, tekmovanjih in družabnih
igrah se je seveda slama rada kaj polomila, plesti pa je bilo mogoče le
z nepoškodovano, in tako je zvečer kmalu začelo zmanjkovati pletiva
(zlasti mlajšim, ki so hitreje popletli) in čedalje več kit je počivalo,
zato pa so se toliko urneje sukale pete, pa tudi jeziki so (pri starejših)
prišli na svoj račun. In še nekaj: ker so kite prodajali na dolžinsko
enoto, so jih nekateri, ko so jih vlekli izpod riti, radi že pri pletenju
in pri navijanju (merjenju) hudo nategovali in vlekli. To je sicer pri-
hranilo nekaj slame, po navadi pa tudi zbilo ceno in kakovost kite,
ker se je nategovanje hitro in dobro poznalo po kotu pletenja.
Naša »hiša« je bila sicer velika, cela dvorana v primeri z nekaterimi
drugimi izbicami po vasi, vendar nismo bili sredi vasi, tako da se k nam
niso preveč pogosto zbirali.'' Tudi ni bilo mladih deklet pri hiši in še
nekaj: mama je šivala slamnike, stroj pa je z brnenjem motil petje
in pripovedovanje. A kadar so ženske le prišle s kitami, sem se moral
umakniti v jaslice, se pravi na peč. Oče je sedel za pečjo, jaz pa na
trebuhu ležal na temenu tik ob čelešniku in pregledoval vso hišo in
poslušal, poslušal, dokler nisem omagal..
Vsaka ženska je imela pred seboj na mizi pušelj ali pest lepo od-
brane enakomerne, ovlažene slame," v naročju pa kito. Plesti se je moral
naučiti že vsak otrok, še preden je znal brati. Seveda so bile prve kite,
zlasti fantovske, nerabne, kvečjemu za zapletanje starih cekarjev; bile
so vijugaste kakor zasavska cesta, grbančaste, cikcakaste, robate, zdaj
debele, zdaj tanke, zdaj pretrde, zdaj premelike, zdaj pregoste, zdaj
preredke in kar je še takih in podobnih napak, ki se jih morejo spomniti
odrasli, samo da otroku zagrenijo še tisti kanec užitka, ki bi ga sicer
utegnil imeti pri delu.
^ Drugače mama Jagodičevi: »K nam so prišli po trikrat na teden. Smeh
in harmonika zapela.« Mogoče velja to še za mamin dom v Zajelšah, ko je bila
-še dekle, ali pa za zgodnji čas pred vojsko, ki se ga jaz ne morem spominjati.
* Mama navaja Jagodičevi eno izmed pogostih ljudskih ugibanj in mo-
drosti: »Takrat bo hudo na svetu, ko ne bo naša slama več dobra; bojo ljudje
tako prevzetni, da jo bojo hoteli od drugod.«
' Mama Jagodičevi: »Slamo so namočili v lavorju. najprej s klasjem, potlej
z ritovjem; pustili kakšnih deset minut.«

Janko Moder
Navadno so pletli kite na šest do osem slam.^" Najprej je bilo treba
kito začeti, zasnovati, potem pa je šlo igraje naprej. Ker slama ni skoz
enakomerno debela, kita pa je morala biti na las enaka od začetka do
konca, je bilo treba debelino sproti priravnavati ž odbiranjem primernih
slam in odrezovanjem predebelih ali pretankih. Ko je ena slamica pošla,
si vzel drugo s kupčka, ji s pibčem ali z ostrim nožičkom po strani
odrezal spodnji konec, jo nataknil na preostali vršiček prejšnje slame in
jo lepo zapletel, da se ni »štukanje« nič poznalo. Ko je bilo to oprav-
ljeno, je bilo treba kmalu odrezati vrh s klasom (pri tem je vselej po-
škropilo in počilo kakor pasja bombica, ker je zaradi pletenja stisnjeni
zrak v hipu planil na dan). Treba je bilo gledati, da nisi »štukal« vseh
slam obenem, temveč v enakomernih presledkih.
Slama je morala biti zmeraj vsaj ovlažena, če ne kar mokra. Naloga
otrok je bila, da so ženskam sproti prinašali v skledicah vode ali močili
kupčke slame. In sploh, ko je ženska prišla k hiši s pletenjem, je bilo
treba najprej namočiti slamo, kakor je bilo že povedano, ker od doma
ni mogla vzeti mokre slame, ker bi ji po poti zmrznila ali povzročila
kakšno drugo neprijetnost. Z mokro slamo pa se je dalo tudi tako
imenitno ponagajati sosedu na blizu in na daleč. Poščegetal si ga pod
nosom ali pobezal za vratom. V obeh primerih te je bil strašno vesel
in ti je poskušal prej ko prej vrniti milo za drago. Otroci pa smo pri
močenju slame ali prinašanju vode ženskam radi ponagajali tisti, ki
nam ni bila posebno pri srcu. Kar spotoma smo malo' zmešali njen
kupček slame in seveda je bil pri priči ogenj v strehi in vsi križi dol...
Kite so bile raznih sort, tanke in defbele in še vmesnih »številk«.
Pač za razno uporabo. Nekatere debeline so imele tudi svoje norme za
dolžino.^' Marsikje so za merjenje uporabili kar otroke, ker je bilo
tako hitreje doseženih tistih petindvajset komolcev. (Glede te mere je
namreč treba pripomniti, da je meril mali komolec okoli pol metra,
veliki komolec pa še enkrat več, torej ravno pičel otroški seženj. Poleg
te hudo individualne in spremenljive mere so imeli skoraj pri vsaki
hiši še dve malo bolj ustaljeni, in sicer tanko polmetrsko deščico, ki
so nanjo navijali kito in jo s tem obenem merili, in pa zarezo na mizi.*^
Ko je kita dosegla predpisano dolžino, jo je bilo treba zaplesti (da se ni
razdirala). Ko je ženska prišla k hiši, je prinesla samo nekaj pesti
slame, ko pa je nekaj ur sedela, se je pod njo nabralo že lepo število
kolobarjev kitaste kače in otroci smo morali zdaj eni, zdaj drugi meriti
Mama Jagodičevi: »Po navadi pledli na sedem slam, pisane na osem
(štiri bele in štiri črne, so se morale sparoma ujemati). Na manj slam je bilo
lažje, so pledli stari in otroci. Tudi v pet slam, če so hoteli tanke kite. Sem
pledla tudi pikaste. Vzela rdečo, plavo barvano slamo, jo sklala. potlej pa vmes
devala.«
" Mama Jagodičevi: »50 komolcev za bele kite, za pisane 60 komolcev.«
To je tudi meni ponovila.
'2 Mama Jagodičevi: »Smo imeli komouc na mizi zacahnan; smo djali:
25 ta dolgih komoucev (po 96 cm) ali 50 ta kratkih (po 48'cm).«
78
Kitarji in slamnikarji v Dolu pri Ljubljani
na komolce in navijati na deščico. Ko je imela kita predpisano število
navojev (izkušene pletice so to kar na oko presodile), jo je bilo treba
prevezati v obliki nekakšne preste na dve očesi. Pri tem je bila zgornja
zanka manjša, spodnja večja.
S tem prehajam od pletic in pletcev k slamnikarjem, eni izmed
obrtnih vej, ki je bila dobra odjemavka kit. Omenil sem že, da sta le moj
ded in moja mama delala slamnike v našem koncu. Ded je naučil mojo
mamo, sam pa se je naučil okoli leta 1880, in sicer od svoje sestre, ki je
šivala slamnike v bližnjih Domžalah. Tudi dedov brat (pri Marenkcii
v Šentjakobu) je delal slamnike.
Ženske iz domače vasi so nam same sproti nanesle kit, kar so jih
napletle,^' a to je bilo za mamine pridne roke še premalo. Šivalni stroj je
pač brnel od jutra do večera in še večino noči. Takrat je živela še ma-
mina mama, da je gospodinjila, in tudi otrok še ni bilo preveč. Tistih
večerov med prvo vojsko in takoj po nji se najrajši spominjam. Dosti-
krat sem sedel mami v naročju, ko je šivala, in ji »pomagal«. Vtikal sem
prste povsod, kamor ni bilo treba, in če že ne prste, vsaj slamice. Takrat
je mama še posebej hitela delati vložke za vojaške čevlje.^*
Po kite smo kitarji hodili predvsem v zimskih mesecih, in sicer v
bližnje hribovske vasi pod Murovico in Miklavžem. V Kamnici, Vinjah,
Osredkah, Petelinjah, na Kofcah, v Dolini, v Senožetah in drugod so po
hišah kar čakali, kdaj se oglasi kitar. Ze navsezgodaj je bilo treba na
pot, slabo oblečen in nič bolje obut. Čedalje dlje je bilo treba po kite,
ker so jih kitarji drug drugemu pobirali izpred nosa (zlasti domžalski
so bili podjetni). Po ves dan si kolovratu po zmrzlem snegu ali plundri
in iskal po hribih izgubljene hiše, mešetaril za kite. ugotavljal njihovo
enakomernost, dolžino, nategnjenost in gostoto, kupljene pa nabiral na
metrski konec vrvi (špage), zvezan v kolobar, ki si ga vrgel čez glavo
in čez eno ramo. Tako se ti je tovor čedalje bolj večal in če je pihala
štangarska burja, so se ti kite šopirile kakor pavji rep, da te je kar
zanašalo (pa vendar ne tako hudo, kakor me je po drugi svetovni
vojni, ko sem nesel iz Ljubljane menda za pol briške vasi — kakor je
bil takrat lep ljudski običaj — sirkovih metel, pa se je na Vrhovlju
uprla vanje kraška burja, da je bilo joj).^"
Na taki kitarski poti si navesil nase cel ducat kolobarjev kit. Pot
je bila pač grda, povrh tega pa še zoprna zamuda časa. Spominjam se,
kako včasih že sploh nisem več čutil nog od mraza in utrujenosti, ded
Mama po zapiskih M. Jagodičeve navaja iz svoje mladosti, ko je še sama ;
nabirala kite za svojega očeta, zanimiv spomin: ;Ko sem bila majhna, sem šla i
še pred šolo v Podgoro in Zajelše; so ljudje še spali, dejali: tu imaš (kite), ^
denar sem pa na mizo položila.«
" Mama Jagodičevi: »Eno samo zimo sem jih naredila enajst tisoč parov.< i
Mama je Jagodičevi povedala drug spomin s svojih kitarskih potov: »Je i
dež začel, kite so bile zmeraj bolj težke, sem venec dol vrgla, potlej sem šla ¦
pa s konjem ponje. Potlej smo jih doma raztresli in zvezali po 50 skupaj v t
butaro.«
79
Janko Moder
ali mama pa sta še kar naprej zavijala v hiše ob poti in še naprej skle-
pala kupčije in se zadelavala v cele oklepe kit. Nazadnje, ko si bil že
hujši kakor ptujski kurent in si se pomikal ko strašilo skoz zgodnji
zimski mrak, je bilo tudi te neprijetne romantike konec in bolj mrtev
ko živ si se le privlekel domov in brez jedi kakor ubit kar padel na
klop pri peči in zaspal. Mama pa je seveda sedla k stroju in šivala
pozno v noč.
Drugi dan smo potem tako v vence nabrane kite sneli z motvozov in
ded jih je zvezal v butare po štiri ducate (ded je še vse štel na ducate).
Pri tem jih je tudi prebiral in sortal, bele posebej, pisane posebej, debele
posebej, tanke posebej (vmes je bila včasih tudi kakšna v sak pletena
za trak na slamniku). Potem so šle nekatere v barvo, v pražiljko, v
posebne posode, iz njih pa v pranje, da je ostala na njih le trdna barva
(ta ni šla več stran, za vse nič ne, ker kaj bi tudi sicer bilo, ko bi se
ti ob poletni vročini ali ob nepričakovanem nalivu mahoma potegnile
od slamnika po obrazu barvaste priže)/" Po pranju smo kite sušili, naj-
več pred podom (kakor koruzo) in sploh povsod, kjer je bilo količkaj
prostora za to. Nekatere kite je ded tudi žveplal v posebej za to priprav-
ljeni omari, v beljenje pa jih je pozneje dajal v Domžale.
Ko je bila bodisi surova, bodisi pobarvana in tako pripravljena
kita suha, je prišla spet v hišo in ponajvečkrat v moje roke (brž ko sem
toliko zrasel, da sem bil že za to rabo). Treba ji je bilo odvezati nit ali
trak, ki je bila z njim prevezana, in navito kito natakniti na motovilo.
Motovili smo imeli dve, ker so ponekod navijali kite na komolce, po-
nekod pa na metre. Tem meram prilagojeni sta bili motovili, zelo pre-
prosti napravi: zgoraj manjši, spodaj večji križ, zbita v obliki prisekane
štiristranične piramide, in vse skupaj nataknjeno na pokončno os, okoli
katere se je vrtilo. Na motovilo imtaknjena kita ni smela zdrkniti na tla;
poiskal si njen konec in ga napeljal v likalnik. Tudi ta je bil domačega
izdelka. Dva valjarja iz trdega lesa (gabrovega, drenovega ali hrasto-
vega) na stolu, eden od njiju nasajen na ročico, da si ga lahko vrtil, in
inednju si napeljal po eno ali po več kit sproti in jih likal.'' Stisk valjev
Mama Jagodičevi: »So barvali slamo in kite. Kite še rajši, se je bolje
pobarvalo. Slama je bolj mastna, pa se ne prime. Barvo dobivala iz Berlina,
potlej iz Zagreba. Moj oče je najprej kito skuhal v prežiljki na rjavo, potem so
stresli v kad črno barvo, jo mešali eno uro. Potlej namakali kite v nji 24 ur.
Barva je bila taka, da drugače ni jjrijela. Za plave in podobno so imeli anilinske
barve. V prežiljki so vrele tri ure. V kotel so dali obenem po 120 kit. So jih
navezali v pušelj po 18—20 in jih potlej iz vroče prežiljke jemali. Potlej smo
jih šli na potok prat. Potlej smo jih ven vzeli in pustili, da so se odtekle, potlej
pa jih znosili pod streho. Imeli pred hlevom napušč pa drogove.« (Vse to velja
za mamin dom v Zajelšah.) »Kmetje po navadi slame niso sami barvali. Rumen-
kasto slamo kadili z žveplom. Žveplo zažgali v posodi in dali v omaro.«
" Mama navaja Jagodičevi iz svoje mladosti: »Včasih so delali slamnike
na roke, jsotlej so se začeli stroji; prešat so jih dajali najprej drugam. Kite dali
najprej potikat, imeli za to poseben likalnik. So gladili s to dilco po kiti.
Slamnike so potlej peglali z vročim likalnikom.« (Vsega tega v moji mladosti
že ni bilo več.) »Iz ene kite so naredili približno poldrug slamnik.«
80
Kitarji in slamnikarji v Dolu pri Ljubljani j
se je dal uravnavati. Kita pri tem seveda ni smela biti preveč suha, da
se ni lomila, temveč da je namesto prejšnje srpičaste in robate surove
kite (ob kateri si se lahko pošteno urezal ali zadri, ko' si jo namotaval)
pritekla izmed vrtečih se valjev dolga, voljna, mehka in ukročena kača.
To je bilo treba znova namotati, pobrati v kolobar ali naviti na deščico
in nekatere znova zmeriti, da se je tako prekontrolirala mera pletic in
hiš, pri katerih je bila posamezna kita kupljena. »Postajna, k tej hiši
ne pojdemo več, imajo prekratek komolec,« je pri tem ugotavljal ded.
Tako namotano kito je potem dobila v roke mama in jo sešila v
slamnik ali pa v vložek za v čevlje. Dobro so pili pot in so bili zelo
mehki. Šivala je na poseben stroj (rekli smo mu mašina), zelo podoben
singericam, le nogalnika je imel dva in seveda malo drugačno glavo.
Teh strojev smo imeli več in pozneje, ko je slamnikarstva prešlo, sem
delal (in za menoj najbrž tudi mlajši bratje) iz spodnjih, gonilnih delov
stroja »avtomobile« in še druge umetnije.
Mama je natanko vedela, kakšni slamniki grejo' v denar, s kakšno
štulo, s kakšnimi krajci in tako naprej. Delala je otroške, fantovske,
moške, dekliške slamnike, z ravnimi krajevci, matroze, dukse, okrogle
in jajčaste, nizke in visoke, mehke in trde, z ravnim dnom in vrhom ali
pa preklane in zavihane, z nosom in z žlebom, seveda tudi vseh številk
in velikosti. Za vse ljudi daleč naokoli je vedela, koliko ima kdo šte-
vilko glave, in tudi pri neznanem kupcu se je redko kdaj zmotila.
Ko je bil slamnik sešit, je prišel (ko sem bil še hudo majhen) iz
maminih v moje roke. Skladal sem jih namreč drugega vrh drugega v
babilonske stolpe, na vsak stolp ducat (tako bi moralo biti po tedanjem
številjenju, vendar sem jih jaz — tako mi je pozneje pravila mama —
trdovratno skladal samo po deset; mama sicer pravi, da zato, ker še
nisem znal šteti dlje ko do deset, vendar se lahko v tem čuti že tudi
slutnja novih časov z desetinskim merskim sistemom).
Potlej so stolpiči slamnikov prešli pod dedovo komando^ v tako
imenovani »verštat« na drugo plat veže. Tam se je z njimi dogajalo vse
mogoče; v dedovi delavnici je bilo namreč kar za celo industrijo v ma-
lem naprav in strojev. Pod enim oknom je bila majhna pečica, nekakšen
zidan štedilnik, pod drugim oknom je bilo več sto módlov za vsako
obliko in številko slamnika posebej. V enem kotu je bila »preša« na
kavčuk, v sosednjem prostoru še »ta stara preša«, obe na oglje. Ded je
torej slamnike limai (prepajal z mizarskim klejem), napenjal (šponal),
oblikoval (furmal), stiskal in nazadnje sušil. Po vsem velikem prostoru
so bile namreč pod stropom nekakšne lestvice z enim lestvenikom in s
klini na obe strani. Nanje je ded obešal slamnike sušit. Novejša sti-
skalnica je imela poleg pečice še dva dela. Zgornji se je odpiral kakor
pokrov (s posebnim vzvodom, ker je bil težak več sto kil). Na notranji
strani pokrova je bil gumijast klobuk, v spodnjem nepremičnem pod-
stavku pa je bil prostor za model. Ded je dal vanj kovinski model,
in sicer z odprtino navzgor, vanj položil slamnik in potem nepredušno
zaprl čezenj pokrov, tako da je gumijasti klobuk lepo legel v slamnik
6  Slovenski etnograf
Janko Moder
in ga pritisnil na kovinski model. Da je dotlej še »nesfurmani« slamnik
dobil zaželeno obliko, je bilo treba s posebno pripravo načrpati v gu-
mijasti klobuk vroče vode, da je z nekaj atmosferami pritisnila na
slamnik in mu v zvezi s toploto in limom dala potrebno obliko (furm).
Delo je bilo precej natančno, ker je vsaka številka in oblika zahtevala
poseben model in poseben pritisk, razviden iz »ure« na stiskalnici. Stara
preša je bila bolj primitivna. Namesto zgornjega gumijastega klobuka,
ki je bil na novi stiskalnici za vse »furme« isti in se je pod pritiskom
vode sproti prilagajal po spodnjem modlu, je bilo treba na stari stiskal-
nici slamnik stisniti med dva módla, dedca in babico, in ju segreti. Za ta
stroj slamnikov ni bilo treba poprej limati, potrebnih pa je bilo še
enkrat več modlov in treba jih je bilo obkladati z žerjavico, pri tem pa
je iz bukovega oglja nastajal hudo strupen plin, od katerega nas je vse
bolela glava.
Ko so prišli slamniki iz stiskalnice, jih je ded obesil pod strop
sušit na kline. Ko so se posušili, so se spet preselili v hišo, v mamino
kraljestvo. Treba jim je bilo namreč še všiti notranji trak iz blaga,
iz ponarejenega (ali pravega) tankega usnja za prestrezanje potu. Tako
se je slamnik tudi bolje in mehkeje oprijel po glavi. Temu se je reklo
»štafiranje«. Nazadnje je mama prisila še zunanji trak (dostikrat šele
takrat, ko je kupec slamnik že kupil in si sam izbral trak po barvi in
širini), kakor je bil ravno takrat v modi ali je sodil k tisti vrsti slamni-
kov. Trakovi so bili ozki in široki, enobarvni in pisani, vl svile in iz
navadnega blaga, posebnO' iz klota, iz konopca in iz slamnatega motvoza.
Imeli so še pentlje (mašne) ali pa čopke (cofke).
Ko je slamnik dobil na notranjo stran še številko velikosti, je od-
romal na vrh na posebne police in v kartone, kjer je čakal na kupca
in na pot v svet.
Ljudje so od blizu in daleč dan na dan prihajali k nam po slamnike,
zase in za druge, jih pomerjali in barantali zanje. Bilo' je prav dicken-
sovsko zabavno. Veliko slamnikov je mama naredila tudi po naročilu
za večje odjemavce. Eden takih je bil France Logar iz Domžal, tam-
kajšnji domačin, ki je Tirolcem kar pošteno konkuriral. Sam je na
debelo šival in še po vaseh naokoli je imel najete manjše slamnikarje,
med njimi tudi mojo mamo.
Seveda pa to še ni bil ves trg. Mama je še danes najbolj ponosna
na to, da je pošiljala svoje izdelke v Galicijo in na Ogrsko, jaz pa se
najbolj živo spominjam sejmov, na katerih sem bil z mamo. Največkrat
menda v Moravčah. Takrat smo se vozili že z vozom, in sicer naokoli
čez Dob in Krtino. Hujše je bilo poprej, ko je mama obredla še vse peš.
S krošnjo slamnikov na hrbtu, težko tudi do 55 kil, je lezla v strmo
Murovico in naprej noter v Moravče.
Mama in ded sta imela v glavi vsak semenj v bližnji in daljni
okolici in če je količkaj ostajalo slamnikov za prodaj, je eden od njiju
(ali pa oba skupaj) naložil krošnjo (podobno, kot jih imajo še danes
ribničani za suho robo) in jo mahnil na semenj. Ljudje so se navadili
82
Kitarji in slamnikarji v Dolu pri Ljubljani
nanju in treba je bilo obdržati stik s kupci. Za vsak semenj posebej sta
tudi vedela, kakšni slamniki tam najbolj gredo in kakšne bosta lahko
prodala spotoma. Tako sta obredla domala ves zahodni del Slovenije,
zlasti se mama še danes spominja sejmov v Ribnici, Dobrem polju (tako
smo rekli pri nas), Zagorju, Litiji in pa sejmov po Primorskem, v Sežani,
Ilirski Bistrici, Trnovem, Šempetru.
Po pošti smo pošiljali slamnike v posebnih škatlah (rekli smo jim
kartoni); v njih smo jih pozneje tudi vozili na sejme.
Vendar je šlo blago čedalje slabše v denar. Zaloge slamnikov na
vrhu so se kopičile, čeprav je mama čedalje manj delala in čedalje več
hodila po sejmih. Nazadnje je slamnikarstvoi pri nas čisto zamrlo, in
sicer v letih splošne evropske krize (1932—1933). Ko sem vprašal mamo,
zakaj se je to zgodilo, mi je rekla: »Tudi jaz ne vem, kako je to, da je
šlo vse v nič; fabrike so še prej falirale; ne vem, ali zato, ker so drugod
več naredili, ali zato, ker so ljudje hodili odkriti.«
Od priprav in orodja za slamnikarstvo bi se pri nas nemara še kje
kaj dobilo, če ni čas že vsega uničil. Mislim pa, da ima mama še zmeraj
kakšen slamnik od starega, neprodanega, za zalogo narejenega blaga,
čeprav jih je v vseh teh tridesetih letih pridno »šenkavala«.
Kakor jaz pa je tudi ona še danes čustveno navezana na ta že zdav-
naj odmrli svet. »Bog ve, ali bi še znala šivati slamnike?« se najbrž še
vsako leto nekajkrat vpraša in si tudi kar sama odgovori: »Oh, kaj bi ne
znala, saj sem jih tako rada delala in sem ves čas mislila, da jo boste
vsi ubrali za menoj. Na, je pa takole prišlo.«
Zusammenfassung
STROHBANDFLECHTER UND STROHHUTMACHER
IN DOL BEI LJUBLJANA
Der Verfasser beschreibt die Strohbandflechterei und die Strohhutmacherei
in seinem Geburtsorte Dol bei Ljubljana. Weil sich in der zweiten Hälfte des
vorigen Jahrhunderts im nahen Domžale hauptsächlich wegen der zugewan-
derten Tiroler das Strohhutmacherei-Gewerbe sehr entfaltet hatte, befasste
man sich in den Dörfern der Umgebung in jedem Hause mit der Strohband-
flechterei. Man flocht vor allem Weizenstroh. Schon beim Schnitt wurden einige
der schönsten Teile des Getreidefeldes (»parti«) separat geschnitten und die
Garben separat in die Harfe (»kozoleci:) gesteckt. Sodann war es Frauenarbeit,
das Stroh »zu ziehen«: die Garben wurden nämlich vor dem Drusch aus der
Harfe genommen, die schöneren Halme ohne Unkraut handooll herausgerupft
und dann kurzerhand an den Türpfosten ausgeklopft, das Stroh in Buschen
gebunden und auf den Dachboden zum Trocknen gebracht. Wenn es aus-
getrocknet war, wurden die Halme an den Knoten abgebrochen, das ganze vom
letzten Unkraut gesäubert und nach Stärke und Farbe sortiert. Einige Frauen
flochten das ganze Jahr über, im Spätherbst und im Winter begann damit je-
doch alles, Männer und Frauen, alt und jung. Damit es dabei fröhlicher zuging
und man nicht zuviel Petroleum verbrauchte, versammelte man sich jeden
Abend in einem anderen Hause im Dorfe und flocht bis spät in die Nacht, trieb
6* 83
Janko Moder
allerhand Kurzweil, erzählte roahre und erdichtete Geschichten, tanzte und
spielte Gesellschaftsspiele. Man flocht hauptsächlich weisse Bänder und zwar
aus je sechs und je acht Halmen, einige flochten auch bunte, sehr dünne, sehr
dicke, zickzackartig und seilartig geflochtene (als Ersatz für Hutbänder). Die
Bänder wurden in langen und kurzen Ellen (96 oder 48 cm) gemessen, später
auch in Metern. Das Mass war hie und da auf der Tischplatte verzeichnet. Das
Band wurde auf ein kurzes, eine Elle langes Brettchen aufgewickelt (je 25 Wi-
cklungen, d. h. 50 kurze Ellen) und gebunden.
Die Strohbänder wurden hauptsächlich zur Verfertigung von Strohhüten
verwendet. Gerade der Grossvater des Verfassers Anton Mejač (1852—1943) und
des Verfassers Mutter Jerica Moder (1886) waren während der ganzen 50-jähri-
gen Blütezeit der Strohhutmacherei die einzigen Strohhutmacher in Dol bei
Ljubljana und seiner Umgebung. Aus dem eigenen Dorfe wurden ihnen die
Strohbänder zumeist von den Flechterinnen selber ins Haus gebracht, die
entlegeneren Dörfer jedoch wurden von Strohbandhändlern (>kitarji^) besucht,
die einer dem anderen die Bänder vor der Nase wegschnappten und den Preis
in die Höhe trieben. Sie wanden die Bänder in Kränze zusammem und trugen
sie um den Hals gelegt. Daheim banden sie sie (trocken) in Bündel zu je
50 Bänder. Dann bleichten sie sie, färbten oder schwefelten sie je nach Bedarf.
Bevor ein Band zum Nähen verwendet wurde, musste man es »brechen^, es in
der Bügelmaschine (zwischen zwei sich drehenden Walzen) bügeln. Die Mutter
des Verfassers nähte Strohhüte aller Arten auf einer besonderen, einer Näh-
maschine ähnlichen Maschine. Während des ersten Weltkrieges nähte sie auch
Einlagen für Militär schuhe. Wenn der Strohhut fertig genäht war, musste man
ihm die endgültige Form geben. Zu diesem Zwecke setzte man ihn in eine spe-
zielle metallene Form, presste ihn und trocknete ihn. Zuletzt wurde er ^staffierti:,
d. h. man nähte das innere und äussere Band dran, nähte die Nummer ein und
fasste ihn nach Bedarf ein. Dann wurden die Hüte nach Galizien und nach
Ungarn versandt, man brachte sie auf die Jahrmärkte weit im Umkreise (sie
wurden auf besonderen Kraxen aufgestapelt und später in Pappschachteln
verpackt) und verkaufte sie auch daheim. Während der Weltwirtschaftskrise 1933
ist auch die Strohhutmacherei in Dol bei Ljubljana vollkommen eingegangen.
84