Gozdna dežela na južnem obrobju Slovenije Kočevska pokrajina je gotovo eno od najbolj nedo­ taknjenih in naravno čistih območij v Sloveniji. Na­ seljena je redko, prekrivajo jo nepregledni mešani gozdovi, v katerih prebiva veliko divjih živali, na čelu z rjavim medvedom, ki je postal že kar zaščitni znak celotnega območja. Čeprav na Kočevskem ni visokih Gozdovi, neskončni gozdovi … Utrinki s Kočevskega Andrej Mašera Z NAMI NA POT gora – najvišji vrh Goteniški Snežnik je visok le skro­ mnih 1290 metrov – je območje vsekakor zanimivo tudi za planince, ki pa tja žal vse preredko zahajajo. Poudariti je treba, da so planinske poti po kočevskih gozdovih zelo dobro označene (pohvale gredo PD Kočevje), strah pred medvedi, ki verjetno tudi neko­ liko hromi živahnejše planinsko udejstvovanje, pa je ''Kočevska – pusta in prazna.'' Tako je znani zgodovinar Mitja Ferenc naslovil svojo odlično knjigo o kočevski deželi in ljudeh, ki so tam prebivali. Naslovne besede zazvenijo nekako resignirano, skoraj otožno, in če na zadevo gledamo v kontekstu števila ljudi, ki danes tam bivajo, potem so gotovo ustrezno izbrane. Prebivalstva je na Kočevskem res malo, narava pa je naravnost razkošno bujna in kar kipi od življenja. Nepregledni gozdovi, polni divjih živali, se širijo tudi po območjih, kjer so nekoč živeli ljudje: pravzaprav so tam živeli dobrih 600 let, nato pa v vrtincu vojne norosti in slepega nacionalizma v nekaj tednih zapustili svoja domača ognjišča – za vedno! 34 odveč. Kočevska pokrajina je orografsko značilno kraško ob­ močje, kjer gorski grebeni potekajo v dinarski smeri od severozahoda proti jugovzhodu. Obsega pred­ vsem občino Kočevje, ki je s površino 555 km 2 naj­ večja v Sloveniji. Čez 90 odstotkov ozemlja je prekri­ to z gozdom, v katerem prevladujejo bukve in jelke. Območje na zahodu omejuje masiv Goteniške gore, na jugu obmejni reki Čabranka in Kolpa, na vzhodu največji gozdni sestav v Sloveniji Kočevski rog, pro­ ti severu pa se Kočevska kotlina brez ostre meje sta­ kne z Ribniško kotlino. Edini omembe vreden vodni tok je rečica Rinža, kraška ponikalnica, ki izvira blizu Slovenske vasi severozahodno od Kočevja, teče skozi Na Fridrihštajnu so ohranjene in zaščitene ostaline gradu iz 15. stoletja. Foto: Gorazd Gorišek Značilna kočevska pokrajina. Pogled s Požganega hriba na Stojni proti jugozahodu: na travnati čistini Kočevska Reka, desno Goteniški Snežnik. Foto: Zdenka Mihelič 35 april 2017 PLANINSKI VESTNIK mesto in kmalu ponikne med Livoldom in Mozljem. Na plan spet pride kot močan kraški izvir Bilpa pod 75 metrov visoko steno blizu istoimenske vasi in se po kratkem toku izlije v Kolpo. Upravno, gospodarsko in kulturno središče Kočevske je mesto Kočevje, ki leži v samem središču občine. Stojna – srce Kočevske Zahodno od Kočevja se dviga planinsko verjetno najpomembnejši del območja  – podolgovat masiv Stojne, ki se začne južno od Dolenje vasi pri Ribni­ ci in sega do Štalcerskega prelaza južno od Kočevja. Stojna je precej na gosto preprežena s planinskimi potmi, ki so zaradi gozdnih prostranstev, ki onemo­ gočajo dober razvid, dobro označene in urejene. Na Stojni pet vzpetin preseže višino 1000 metrov; naj­ višja je Lednik, 1072 m, na katerega pelje markirana pot, vrh pa je zaradi gostega drevja povsem brez raz­ gleda. Zanimiv in bolj oddaljen cilj je Slovenski vrh, 1040 m, na severnem obrobju masiva, ki je dostopen po markiranih poteh iz Slovenske vasi in od Koče pri Jelenovem studencu, 850 m. Koča je edini oskrbo­ vani planinski objekt na Kočevskem in je odlično iz­ hodišče za izlete po višavju Stojne. Od tod se lahko v pol ure povzpnemo na Mestni vrh, 1034 m, v slabe tri četrt ure pa na Fridrihštajn, 970 m, ki doživi v teh hribih še največ obiska. Razlog za to so lepi razgledi z obzidja ruševin gradu, ki je znan po nesrečni ljube­ zenski zgodbi med Friderikom Celjskim in Veroniko Če govorimo o izletih v kočevskih gozdovih, se tež- ko izognemo domnevni nevarnosti srečanja z med- vedom. Na svojih številnih obiskih tega območja sem pogosto srečal odtise njegovih šap v blatu ali snegu, kosmatinca pa sem videl le enkrat, in še to od da- leč. Medvedi nas očitno ne marajo preveč, vztrajno se nam izogibajo in bežijo od nas. Če pa imamo slu- čajno smolo in se znajdemo med mladičem in med- vedko ali če nepričakovano naletimo na zver, ki nas ni zavohala ali slišala, takrat lovci svetujejo mirno kri in zmerno hiter ritenski umik. Nikar v beg, medved nas bo z lahkoto dohitel! Po medvedjih votlinah pa raje ne stikajmo. Če nas bo več, bo že običajen pogo- vor medvedom že od daleč sporočal našo prisotnost. V kočevskih gozdovih so klopi daleč bolj nevarni od medvedov. Zelo priporočljiva sta pravočasno ceplje- nje proti klopnemu meningitisu in nanos kakega pr- šila proti mrčesu po obleki in čevljih. Deseniško. Čez vršno steno Fridrihštajna je tudi spe­ ljana zelo kratka, a drzna ferata (plezanja je za dobrih 5 minut), nekoliko nenavadna reč v sicer prevladujo­ čem gozdnatem svetu. Nedaleč od tod nas markira­ na pot pripelje na Požgani hrib, 1009 m, ki je na vrhu pravi skalnat čok z lepim razgledom proti Goteniški gori na zahodu. Podobno daleč je tudi Livoldski vrh, 994 m, ki je najbolj južna vzpetina v Stojni, dosegljiva Kočevsko jezero, ob njem Šalka vas, v ozadju Kočevski rog Foto: Franci Horvat 36 po markiranih poteh. Na Stojni je nekaj kraških jam, od katerih je najbolj znana Ledena jama nedaleč od Koče pri Jelenovem studencu. V 105 metrov globoki jami je skozi vse leto debel ledeni čep, ki pa se zaradi splošne otoplitve vse bolj tanjša. Nekoč je bila v jamo do prve uravnave na­ delana pot, ki pa je danes propadla, zato obisk brez strokovnega spremstva odločno odsvetujemo! Vzho­ dno od koče, blizu poti, ki pelje na Ledenik, je neko­ liko manjša Eleonorina jama s slikovitim tolmunom na dnu; tudi ta danes ni več dostopna brez spremstva jamarjev. Goteniška gora v nekdaj zaprtem območju Goteniška gora se razteza od Glažutske doline na se­ verozahodu do Borovca pri Kočevski Reki na jugo­ vzhodu. Najvišji vrh je Goteniški Snežnik, 1290 m, ki je praktično tudi edini za planince zanimiv cilj v tem območju. Najlepši in najbolj priporočljiv pristop nanj je iz Gotenice čez Kameni zid, medtem ko poteka vzpon iz Kočevske Reke skoraj v celoti po cesti. Žal je sicer slikovit vrh povsem gozdnat in ne ponuja širše­ ga razgleda. T udi na Sušni vrh, 1231 m, na severnem robu Goteniške gore pripeljeta dve markirani poti, toda obiski tega samotnega hriba so skrajno redki. Goteniška gora z okolico je bila zaradi gozdnate kra­ ške divjine že od nekdaj zelo odročna in redko pose­ ljena, zato ni čudno, da so kmalu po drugi svetovni vojni tam ustanovili veliko zaprto območje s sredi­ ščem v Kočevski Reki. V njegovem okviru pa je bilo še popolnoma zaprto in tajno območje okrog Gote­ nice z velikim podzemnim zakloniščem. Ni treba po­ sebej poudariti, da Goteniškega Snežnika planinci dolga desetletja niso smeli obiskati. Roška pešpot – edinstven treking skozi gozdove Za Kočevski rog je verjetno slišal že vsak Slovenec; zakaj je tako, tu ne bomo razglabljali. Kljub temu je zanimivo, da največji gozdni sestav (delno tudi pravi pragozd) v Sloveniji ne doživi večjega obiska, vsaj ne na način, kot to delamo planinci – na lastnih nogah. V ta namen se je najbolje podati na Roško pešpot, čez 60 kilometrov dolgo, dobro markirano obhodni­ co (označena je z zelenim odtisom medvedje šape na beli podlagi), ki jo običajni planinci zmorejo preho­ diti v treh dneh. Seveda jo lahko razdelimo na manj­ še odseke, posebno ker oskrbovanih zavetišč ob poti ni. Vsak konec aprila organizirajo tudi pohod v enem samem dnevu: gre za velik podvig, ki se začne v zgo­ dnjem jutru in konča pozno zvečer. Velja pravilo, da kdor do dveh popoldne ne zapusti Roške žage (polo­ vica poti), pohoda ne sme nadaljevati, ampak ga z av­ tobusom odpeljejo v Kočevje. Roška pešpot se začne pri Kočevskem jezeru, gre naj­ prej proti severu čez Pugled do Luže, nato se obr­ ne proti jugu, se povzpne na Veliki Rog, 1099 m, in spusti do Roške žage. Pešpot se nadaljuje mimo Raj­ henavskega pragozda do ''kraljice Roga'' – 50 metrov Medved (Ursus arctos) je simbol kočevskih gozdov. Foto: Milan Cerar Vršna glava Goteniškega Snežnika, prekrita z gozdom. Foto: Gorazd Gorišek Ris (Lynx lynx) je skrajno redek in mu grozi ponovno izumrtje. Foto: Milan Cerar Informacije Dostop: Izhodiščni kraji v zahodnem delu ob- močja so Kočevje, Gotenica in Kočevska Reka v zahodnem delu območja (do tja se pripelje- mo po asfaltiranih cestah), Kočevski rog pa je dostopen iz Podturna v Črmošnjiški dolini in Kočevja (povezuje ju dobra makadamska roška cesta). Literatura: Roman Mihalič: Dolenjska, Bela krajina, Notranjska. PZS, 2012. Mitja Ferenc: Kočevska – pusta in prazna. Mo- drijan, 2005. Zemljevida: Kočevsko, pohodniška karta. Za- vod Kočevsko, Planinsko društvo Kočevje, 1 : 50.000. Kočevsko, izletniška karta, Geodetski zavod Slovenije, 1 : 50.000. visoke, 160 centimetrov debele in 500 let stare jelke, se pri ostankih stare kočevarske vasi Rajhenav obrne spet proti severu do gozdnega rezervata Prelesniko­ ve koliševke (mrazišče s prvobitnim smrekovim goz­ dom), nato pa se po velikem ovinku čez Lovski vrh, 829 m, in skozi vas Onek vrne do izhodišča pri Ko­ čevju. Kočevski Nemci in njihova žalostna usoda Kadarkoli sem hodil po kočevskih hribih, me je na poti nehote spremljala misel na kočevske Nemce, t. i. Kočevarje, ki so dolga stoletja predstavljali etnično­ ­ jezikovni otok, obdan in na obrobju delno pome­ šan z okoliškim slovenskim življem. Na svojih poteh sem tu pa tam naletel na komaj še spoznavne ruše­ vine nekoč solidnih kmečkih hiš v vaseh, ki jih je že zdavnaj prerasel gozd. Vendar tudi prelestna pokraji­ na prvinskega kraškega gozda, spomladi spremljana z živahnim ptičjim žvrgolenjem, ni mogla povsem za­ brisati nekoliko otožnega vzdušja, ki me je pogosto spremljalo na mojih poteh po Kočevskem. Na Kočevsko so okoli leta 1330 grofje Ortenburžani naselili kmete z območja zahodne Koroške in vzho­ dne Tirolske. Na območju, velikem 860 km 2 , so Ko­ čevarji izkrčili gozdove, zgradili 177 naselij in 127 cerkva, v Kočevskem rogu sta delovala velika parna žaga in celo 35 kilometrov dolgo omrežje gozdnih že­ leznic. Skozi šest stoletij so kočevski Nemci ohranili svoje arhaično južnobavarsko narečje (Kočevje: nem­ ško Gottschee, kočevarsko Göttscheab) in se preži­ vljali s skromnim kmetovanjem, trgovanjem z lesom in krošnjarjenjem. V drugi polovici 19. stoletja je šte­ vilo Kočevarjev naraslo na 28.000, potem pa se jih je veliko izselilo v Ameriko, tako da jih je bilo v začetku leta 1941 le še dobrih 12.000. Po okupaciji Slovenije je Kočevska pripadla Italiji, kar so izkoristili nacistič­ ni propagandisti s slikanjem novega in veliko lepšega življenja v velikonemškem Reichu. Sirenski klic zle­ ga nacionalizma je bil premočan in konec leta 1941 se je večina Kočevarjev izselila v izpraznjene kmetije Slovencev na krško­brežiškem območju. Tamkajšnje Slovence so namreč nacisti predhodno izgnali, veči­ noma v Srbijo. Na Kočevskem je ostalo le nekaj Ko­ čevarjev, ki so večinoma sodelovali v osvobodilnem boju; od več kot 50 partizanskih borcev jih je polovi­ ca padla. Kljub temu je bila po vojni usoda kočevskih Nemcev zapečatena: morali so se izseliti iz Jugoslavi­ je – 600 let življenja in dela toliko generacij je šlo v nič! Vae victis! 1 m 1 Latinski rek, ki pomeni Gorje premaganim! Plezalna pot na Fridrihštajn je kratka, strma in izpostavljena. Foto: Tomaž Kumer 38 PLANINSKI VESTNIK \ april 2017 39 PLANINSKI VESTNIK\ april 2017 Stojna Koča pri Jelenovem studencu, 850 m, in Mestni vrh, 1034 m, po Kalanovi poti Goteniška gora Goteniški Snežnik, 1290 m Goteniški Snežnik ne izstopa posebej iz enakomerno potekajočega, močno goz- dnatega masiva Goteniške gore. T udi vrh, na katerem sta vpisna skrinjica in žig, za- radi gozda ne ponuja kakega širšega raz- gleda. Čar vzpona torej ni v tem, ampak v doživljanju prvobitne narave silnih goz- dov z nenehnim življenjskim utripom, ki ga občutimo ob vsakem koraku. V času italijanske okupacije med drugo svetov- no vojno je bil Goteniški Snežnik najvišji vrh v Ljubljanski pokrajini, po vojni pa je ležal v srcu strogo zaprtega območja in bil tako dolga desetletja planincem ne- dostopen. V njegovih nedrjih je bil skriv- ni podzemni objekt, ki je toliko časa buril domišljijo ljudi. Zahtevnost: Nezahtevna označena pot. V strminah pod Kamenim zidom je posebno v mokrem nevarnost zdrsa (tudi padajočega kamenja). Pot je v prvem delu občasno tudi precej strma, zato zahteva nekaj kondicije. Oprema: Običajna planinska oprema Višinska razlika: 800 m Izhodišče: Vas Gotenica ob vzhodnem vznožju Goteniške gore, 490 m. Iz Ljubljane se peljemo proti Kočevju, mimo Ribnice in malo dalje za Dolenjo vasjo zavijemo desno do Grčaric in naprej do Gotenice. Vozilo pustimo na parkirišču, desno ob cesti, tik pred ta- blo z oznako kraja. WGS84: N 45,612524°, E 14,7454046° Časi: Izhodišče–Kameni zid 1.30 h Kameni zid–Goteniški Snežnik 1.15 h Sestop 2 h Skupaj 4.45 h Sezona: Kopni letni časi, tudi pozimi, če ni preveč snega Vodnik: Roman Mihalič: Dolenjska, Bela Vrh Kamenega zidu, v ozadju masiv Goteniškega Snežnika Foto: Gorazd Gorišek Iz Kočevske kotline je Mestni vrh vide- ti najvišja vzpetina v grebenu Stojne, če- prav je v resnici najvišji Ledenik, 1072 m, pomaknjen bolj v osrčje masiva. Zaradi gozda z Mestnega vrha žal ne bomo de- ležni večjega razgleda, je pa na vrhu vpi- sna skrinjica z žigom. Zelo priporočljivo se je povzpeti na Mestni vrh po krajši, a bolj strmi Kalanovi poti, se spustiti do Koče pri Jelenovem studencu in sestopiti do izho- dišča po Grajski poti (glej pod Fridrihštajn). Zahtevnost: Nezahtevna označena pot Oprema: Običajna planinska oprema Višinska razlika: 570 m Izhodišče: Vznožje Stojne, 464 m. Z glavnega trga Kočevja se zapeljemo po cesti proti hrvaški meji in kmalu zavijemo desno po Podgorski cesti do vznožja Stojne. Na koncu ceste je na levi veliko parkirišče. WGS84: N 45,633100°, E 14,858516° Časi: Izhodišče–Mestni vrh 1.30 h (koča 15 min. manj) Sestop 1 h Skupaj 2.30 h Sezona: Vse leto Vodnik: Roman Mihalič: Dolenjska, Bela krajina, Notranjska. PZS, 2012. Zemljevida: Kočevsko, pohodniška kar- ta. Zavod Kočevsko, Planinsko društvo Kočevje, 1 : 50.000. Kočevsko, izletniška karta, Geodetski zavod Slovenije, 1 : 50.000. Vzpon: Od izhodišča gremo po asfal- tirani cesti do razcepa cest s kaži- poti, kjer zavijemo desno in sledimo Koča pri Jelenovem studencu na Stojni Foto: Tomaž Kumer 40 PLANINSKI VESTNIK\ april 2017 po kolovozu, ki se nato rahlo spusti do gozdne ceste. Po njej zavijemo v levo, čakajo nas skoraj trije kilome- tri korakanja do križišča, kjer gremo ostro v levo. Cesta se malo vzpne do prevala, od koder nas oznake usmerijo desno na široko pot, ki vstopi v strnjen gozd. Malo više jo zapustimo in se ob zanesljivih markacijah po skalnatem, kraškem terenu povzpnemo na vrh Goteniškega Snežnika. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Andrej Mašera makadamski cesti kakih 200 metrov. Pri smerni tabli se v levo odcepi pot, ki se dvigne v gozd. Strmina vse bolj narašča, vzpenjamo se mimo treh klopi in večkrat prečkamo cesto. Ko se strmina malo unese, pridemo na goz- dno cesto in po njej malo navzdol do razcepa cest s tablo, ki kaže proti koči (do nje še 5 minut sestopa). Naša pot pa gre levo in se začne strmo dvigati po vršnem pobočju Mestnega vrha. Malo pod vrhom pridemo do razgle- dne ploščadi, od koder se vidi Kočev- je z okolico, potem pa se pot usmeri desno, postane manj strma in kmalu doseže vrh. Sestop: Sestopimo po poti vzpona ali po Grajski poti (glej pod Fridrihštajn). Andrej Mašera krajina, Notranjska. PZS, 2012. Zemljevida: Kočevsko, pohodniška kar- ta. Zavod Kočevsko, Planinsko društvo Kočevje, 1 : 50.000. Kočevsko, izletniška karta, Geodetski zavod Slovenije, 1 : 50.000. Vzpon: S parkirišča nas oznake usmeri- jo po poti, ki se najprej nekoliko spusti, preči potoček, nato pa se dvigne do široke vlake. Po njej se kar nekaj časa vzpenjamo skozi gozd in čez manjše poseke. Na razpotju zavijemo ostro v levo, kolovoz se kmalu preobrazi v stezo, ki se napeto vzpenja po strmem pobočju Kamenega zidu. Više se ozka potka malo položi in preči pobočja pod skalnimi stenami (v mokrem nevar- nost zdrsa in padajočega kamenja!), potem pa se spet strmo vzpne do ne- izrazitega sedelca pod vrhom Kame- nega zidu. Od tod se lahko povzpne- mo nanj v nekaj minutah po označeni, slabo vidni poti. Z vrha se odpre lep pogled na Goteniško dolino in Koče- vsko Reko. Vrnemo se na sedelce, od koder se še nekaj časa vzpenjamo PLANINSKI VESTNIK\ april 2017 Stojna Koča pri Jelenovem studencu, 850 m, in Mestni vrh, 1034 m, po Kalanovi poti Goteniška gora Goteniški Snežnik, 1290 m Na Mestnem vrhu Foto: Franci Horvat PLANINSKI VESTNIK \ april 2017 PLANINSKI VESTNIK\ april 2017 41 Ostanki Roške žage, nekoč velikega lesnega obrata Foto: Franci Horvat Fridrihštajn je daleč najbolj obiskan vrh v kočevskih hribih. Na njem so dokaj dobro ohranjene in zaščitene ostaline gradu iz 15. stoletja in je eden izmed redkih vrhov na tem območju, ki ponuja širši razgled. Ta je še izboljšan z lesenim razglednim stolpom ob grajskem zidu. Na Fridrihštajn se lahko povzpnemo po udobni, prijetno senčni Grajski poti, ki ji lahko za zaključek dodamo še atraktivno, zelo kratko plezal- no pot, ki je speljana po skoraj navpičnem vršnem ostenju. Zavarovana je z jekleni- cami in skobami, strma in izpostavljena, zato je ne kaže podcenjevati. Ker se Fri- drihštajn dviga nekako v sredini grebena Stojne, lahko izletu priključimo še vzpon na Požgani hrib, Livoldski vrh, Mestni vrh in obisk Koče pri Jelenovem studencu. Zahtevnost: Nezahtevna označena pot, plezalna pot na Fridrihštajn pa je zelo zahtevna (B/C). Oprema: Običajna planinska oprema, samovarovalni komplet in čelada Višinska razlika: 506 m Izhodišče: Vznožje Stojne, 464 m. Z glavnega trga Kočevja se zapeljemo po cesti proti hrvaški meji in kmalu Zelo zračna polica v ferati na Fridrihštajn Foto: Tomaž Kumer Kočevski rog – največje strnjeno gozdno območje v Sloveniji – je zemljepisni po- jem, ki se je na tak ali drugačen način vrezal v zgodovinski spomin slovenskega naroda. Kljub temu ga Slovenci bolj po- redko obiščejo, čeprav je primer edinstve- no ohranjene prvobitne narave. Najteme- ljiteje lahko spoznamo skrivnosti obsežnih gozdov Kočevskega roga, če prehodimo dolgo in nekoliko pustolovsko začinjeno Roško pešpot. Vendar obstaja tudi eno- stavnejši način: z avtom se lahko zape- ljemo v roško osrčje in se v slabi uri pov- zpnemo na Veliki Rog, najvišji vrh masiva. Z lesenega razglednega stolpa se razpre širni pogled daleč naokoli, najbolj pa nas prevzame skoraj temačno šumenje zele- nega morja, ki pod našimi nogami valovi v neskončnost … Zahtevnost: Nezahtevna označena pot Oprema: Običajna planinska oprema Višinska razlika: 270 m Izhodišče: Gozdarska koča Štufna v Kočevskem rogu, 830 m. Iz Ljubljane se peljemo po dolenjski avtocesti do Ivančne Gorice, tu zavijemo desno po dolini Krke skozi Žužemberk do Sote- ske in desno čez reko do vasi Podturn. Do sem lahko pridemo tudi iz Nove- ga mesta skozi Dolenjske Toplice. Tik pred vasjo (ali takoj za njo, če pridemo iz Novega mesta) zapeljemo desno po roški cesti navkreber v gozd in na prvem križišču spet desno po ozna- kah za Rog. Na naslednjih razcepiščih vedno sledimo napisu Rog do gozdar- ske koče Štufna (napis). Malo naprej Kočevski rog Veliki Rog, 1099 m Stojna Fridrihštajn, 970 m, po Grajski poti zavijemo desno po Podgorski cesti do vznožja Stojne. Na koncu ceste je na levi veliko parkirišče. WGS84: N 45,633100°, E 14,858516° Koča: Koča pri Jelenovem studencu, 850 m, je odprta skozi vse leto ob so- botah, nedeljah in praznikih, telefon 031 672 927, e-pošta pdkocevje@pzs.si, spletna stran www.planinsko-drustvo- -kocevje.si. Časi: Izhodišče–Fridrihštajn 1.30 h Sestop 1 h Skupaj 2.30 h Sezona: Vse leto, zavarovane plezalne PLANINSKI VESTNIK\ april 2017 PLANINSKI VESTNIK\ april 2017 42 krajina, Notranjska. PZS, 2012. Zemljevida: Kočevsko, pohodniška kar- ta. Zavod Kočevsko, Planinsko društvo Kočevje, 1 : 50.000. Kočevsko, izletniška karta, Geodetski zavod Slovenije, 1 : 50.000. Vzpon: Od izhodišča gremo po stran- ski cesti le kakih 100 metrov, nato pa markacije pokažejo levo po kolovozu, ki se strmo vzpne skozi gozd. Čez kake četrt ure se levo odcepi slabše vidna, a dobro markirana pot, ki se ji kmalu z leve pridruži pot od Skavtskega doma pri Roški žagi. Vzpon nadaljujemo po zložnem kolovozu, ki pa v kratkem spet postane bolj strm. Oznake nas potem usmerijo na še strmejšo, slabo uhojeno stezo, po kateri se povzpne- mo na vrh Velikega Roga z lesenim razglednim stolpom, vpisno skrinjico in žigom. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Andrej Mašera poti pa se lotimo le ob suhem vremenu. Vodnik: Roman Mihalič: Dolenjska, Bela krajina, Notranjska. PZS, 2012. Zemljevida: Kočevsko, pohodniška kar- ta. Zavod Kočevsko, Planinsko društvo Kočevje, 1 : 50.000. Kočevsko, izletniška karta, Geodetski zavod Slovenije, 1 : 50.000. Vzpon: S parkirišča gremo po cesti do razcepa cest (desno cesta proti Koči na Jelenovem studencu), mi pa nada- ljujemo levo po Grajski poti. Potem ko obidemo zadnjo hišo, se po kolovozu napotimo v levo in čez travnik v gozd. V zmerni strmini se po kolovozu dvi- gamo skozi gozd, prečkamo gozdno cesto, kmalu zatem pa se začnemo vzpenjati po kar strmi poti mimo dveh klopi do razpotja, kjer se desno odcepi pot do Koče pri Jelenovem studencu in na Mestni vrh. Naša pot gre levo, spet prečka cesto (levo označen odcep za Livoldski vrh) in pripelje do nove- ga razpotja pod vršno skalnato glavo Fridrihštajna: levo gre širok, zložen kolovoz do razglednega vrha, lahko pa se povzpnemo desno po lesenih stopnicah do vznožja stene in začetka plezalne poti (desno odcep poti do Požganega hriba). Že začetna izpo- stavljena prečnica ob jeklenici takoj nakaže značaj poti. Tej sledi navpičen vzpon po številnih skobah ob jeklenici, nato pa nas čaka naslednja, zelo zrač- na prečnica v desno (najlepše mesto poti). Pot se nato usmeri v levo, strmi- na rahlo popusti, jeklenica pa nas po širokih policah pripelje na rob stene in vršno ploščad Fridrihštajna. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Andrej Mašera Odtis medvedje šape – markacija Roške poti Foto: Franci Horvat Kočevski rog Veliki Rog, 1099 m Stojna Fridrihštajn, 970 m, po Grajski poti bomo zagledali odcep stranske ceste v desno in tablo z napisom ''Rog 1 h''. Tu parkiramo, lahko pa se zapeljemo še kilometer in pol naprej do Roške žage in začnemo vzpon pri Skavtskem domu; obe poti sta označeni in se više stakneta. WGS84: N 45,687561°, E 15,006026° Časi: Izhodišče–Veliki Rog 1 h Sestop 30 min. Skupaj 1.30 h Sezona: Kopni letni časi Vodnik: Roman Mihalič: Dolenjska, Bela