ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 3 H Z 
bi ta del zlahka pogrešili. Bistveno boljša so nadaljna poglavja. Ta so razdeljena po krajih izhajanja časo­
pisov Novem mestu sledi tako Kočevje in temu Krško. Časopisi so pač izhajali tam, kjer so bile tiskarne 
Obdelal je naslednje: Sloveniens Blatt, Dolenjske novice, Križ, Lan in konoplja (vsi Novo mesto); 
Radikal Ljudska samouprava, Mali vestnik, Kočevski Slovenec (vsi Kočeveje) ter Posavska straža, 
Napredna misel in Posavski gasilec. Vsak časopis obdela pod naslednjimi vidiki: opredelitev, cas izha­
janja, kraj izhajanja, obdobnost (tednik, . . .), naklada, izdajatelj, odgovorni urednik, tisk, ostevilcenost 
strani, velikost in prelom, vsebina, oglasi, pomembnejše gradivo, podlistek, nosilni sestavki, zaplembe. 
Pri tistih ki so ga posebno pritegnili, je avtor dodal še nekakšno krajšo razpravo. Skratka, Jakopceva 
knjiga ni bibliografija, ampak poizkus analize časnikarstva na Dolenjskem. K poglavjema Novo mesto in 
Kočevje je pripisal tudi krajša zgodovinska uvoda, ki sta na teh mestih nepotrebna ali pa bi združena 
lahko nadomestila prvo poglavje. . . -, 
Pravo bogatstvo pa je zadnje poglavje: Preglednice. Vsebuje skupno preglednico vseh časnikov in 
časopisov, abecedni seznam časnikov in časopisov, njihov kronološki seznam, po kraju izhajanja, abe­
cedni pregled urednikov, urednike listov, abecedni pregled krajev izhajanja in urednikov, časnike in 
časopise, samo tiskane na Dolenjskem, življenjepise urednikov in osebno kazalo. Čeprav pogrešamo 
avtorjevo razlago, zakaj ne upošteva Gottscheer Zeitung, je njegovo delo izredno ilustrativno in bogato. 
Takoj je razvidno, da to področje dobro obvlada. Knjigi zelo povečuje vrednost dejstvo, da so glave časo­
pisov v njej reproducirane. Če smo na nekaterih mestih pripomnili, da bi nekatere dele knjige na njeno 
naravo lahko pogrešili, pa dodajmo tudi obžalovanje, da ni bil avtor pri predstavitvi časopisov bolj 
izčrpen. Kljub temu vsebina knjige izpolnjuje pričakovanja, ki jih obeta naslov. 
Za zgodovinarja bi bilo zelo zanimivo vedeti, koliko so dolenjski časopisi oblikovali tamkajšnje javno 
mnenje. Vtis je, da ne pretirano. Očitno Dolenjec pobira iz časopisa predvsem novice, mnenje pa si ust­
varja sam. To sodimo tudi po sedanjih razmerah. Politične razmere na Dolenjskem so v glavnih potezah 
vsem znane. Zanimivo je, da je Dolenjski list nekdanjemu socialističnemu režimu veliko bolj (včasih ze 
neokusno nekritično) naklonjen kot pa sedanji demokraciji. Dolenjci na to ne reagirajo in časopis uspeva. 
Slovenec se na Dolenjskem ne more prijeti. Številni ljudje, za katere bi pričakovali, da so njegovi 
naročniki, ga niti ne poznajo. Skratka: vse kaže, da časopisje ne kroji dolenjskega javnega mnenja ali pa 
le v zelo majhni meri. Vsekakor bi kazalo to vprašanje tako v preteklosti kot v sedanjosti podrobneje 
analizirati. 
Jakopceva knjiga je kljub nekaterim pomanjkljivostim, ki pa mu jih kot nepoklicnemu zgodovinarju 
lahko oprostimo, velik prispevek k zgodovini časnikarstva na Dolenjskem. Ker je to sestavni del sloven­
skega, bi bilo prav, da se seznani z njeno vsebino tudi širša slovenska javnost. 
S t a n e G r a n d a 
B r a n k o M a r u š i č , Matija Vertovec. Njegova doba in podoba. Vipava-Ajdovščina : Agroind, 
1994. 26 strani. 
Nekdanja Vipavska klet, sedanji Agroind. ki se smatra za naslednika tamkajšnje vinarske zadruge iz 
leta 1894 je ob sto letnici njene ustanovitve dala ponatistniti dve knjigi Matije Vertovca: Vinoreja (1843) 
in Shodni govori (1850). Branko Marušič je kot posebno, spremno knjigo napisal delo z gornjim naslo­
vom Čeprav gre za delo, ki naj predvsem olajša branje Vertovčevih knjig, velja nanj posebej opozoriti 
O Matiji Vertovcu, osebnosti, ki je s svojo vsestransko izobrazbo m izvirnimi nacrti presegla okolje, 
v katerem je delovala, in presegla tudi delokrog, ki ga je narekovala dušnopastirska služba, je ze veliko 
napisanega. Ob 200-letnici rojstva (1984) mu je bil posvečen poseben simpozij, katerega rezultati so 
objavljeni v Goriškem letniku 11, 1984. Kljub temu, da je o njem težko povedati kaj novega pa čutijo 
njegovi vipavski rojaki neprestano potrebo, da se ga spominjajo in opozarjajo na njegovo delo. i>eveda 
jih bolj kot njegovo pisanje o astronomiji, kemiji in zgodovini priteguje njegovo gledanje na kmetijstvo 
in zlasti vinogradništvo. Slednje fizično in psihično zaposluje mnogo Slovencev, zlasti V l P a y c e - l l s ° 
očitno ugotovili, da za uspešno trženje ni dovolj le kvaliteta pridelka ampak je potrebna tudi ugledna pre­
teklost te gospodarske panoge. 
Če na eni strani zgodovinarji lahko ugotavljamo, da o Matiji Vertovcu ze veliko vemo, pa moramo 
vseeno priznati, da bi potrebovali študijo, ko bi primerjalno obdelala Vertovca, Zalokarja, prot. Urla in 
druge ki bi nam pokazala, v čem so rezultat svoje dobe in v čem so originalni. Niso bih le teoretiki ampak 
tudi praktiki. Medtem, ko Vipavci postavljajo Vertovca skoraj na oltar, se Dolenjci Zalokarja niti ne 
spommj^. B r a n k a M a r u š i č a j e k o t sinteza dosedanjih dognanj o Vertovcu poziv k ponovnem pretresu 
naših velikih mož preteklosti. Seveda ne bo mogoče obstati le pri njihovih teorijah, ampak bo treba oce­
niti tudi prakso. Za znamenitega Vipavca počasi leze na dan dejstvo, da je njegov pomen velik v vino­
gradništvu, precej manjši pa v predelavi grozdja. Tu je mogoče deloval celo negativno, zaradi cesar je 
vipavsko vino zlasti izven Kranjske težko našlo kupca in uveljavilo primerno ceno. Problem se mogoče 
zdi komu preveč lokalen, vendar se žal moti. Vino je bilo za naše prednike pomemben vir dohodka, zato 
ni vseeno, kakšen je bil pridelek. 
S t a n e G r a n d a