L i s t e k. Listi slovenskega pcsiinista. XI. Goppod urednik! Kakor ste Vi vedno s prostorom, lako sem jaz s časom v zadregi. Čas je zlato, tako pravijo suhoparni sinovi Albijona, mi učitelji si pa, če vestno uporabljamo zlati čas, n. pr. s kakšnim poukom za nagrado, zbiramo rmenjake. Saj snro baje za vsako postranskn delo posehe plačani. Seveda bi lukaj radi piašali s Heinejem: «Fragt mifh aber nur nicbt wie?» Skoda da niso še zato nagrado ustanovili posebne lestvice ali škale, kakor za kolke. No, s časorna se vse zgodi, saj se celo «konkretuvalni status» vpelje — tako nii je pravil nek odličen gospod v Ljubljani prigodoin Komenskega slavnosti — anno 1. post resur. carnis, t. j. ktualu pu sodnjem dnevu. Ker sem pa že oinenil Ljubljane, ne niiireiii si kaj. da ne bi spomnil neke male neskladuosti v poročilih o krasnern Koinenskega večeru. Moj prijatelj Postojinski, ki pa tudi ni vedno v Postojini, se je pritoževal in celo — tako se pravi — brez glace-rokavic nekaj na uho povedal gg. učiteljicam. Jaz, seveda sem tujec v Ljubljani, tega ne morem razsoditi, je li bilo mnogo gg. tovarišic navzočnib ali ne innogo, a ženskib sem videl )e veliko v dvorani in tako ludi poročevalci diugih listov. Od tod neskladnost. Sicer je pa drusštvo oni večer pokazalo, da ueileljstvo res nekaj vzmore in marsikdo je moral priznati — celo jaz, pesimist — da se novodobni u<"itelji vender precej razlikujemo od nekdanjih. Učitelj slovenski stopa na dan! Težavno sicer, a stopa. To sino videli tudi oni dan, laru gori ob naši, toliko opevani Savi. «Tarn, kjer Kranj na trdni skali Sedež svoj star kaže zali». zbrali smo se zastopniki slovenskih učiteljskih društev, zbralo se je mnogo drugih tovarišev, tudi lepo število dičnih tovarišic. Kolika razlika med sprejemom lani v Trstu in letos v stai-odavnem Kranji! Ko bi bil letos Trst v Kranji, zapodili bi nas bili zborovat tja gori karn v Karavanke, a prišli smo «svoji k svojim», bivali smo svoji med svojimi. Človek prvi hip ni vcdel skoru, kam bi se obrnil: ali bi se veselil med tovariši, katere ima priložnost videti le o zborovanji, ali bi opazoval krasno našo Gorenjsko, ali krenil na Preširnov grob, da pomoli za dušo pokojnega pesnika velikana. Zares «Zveza» iraponira vsestranski. Veselja srce zadovuljno igra, ko gleda človek toliku množino vzgojileljev slovenske rnladine, kako se polezajo za napredek šolstva, za napredek lastnega stanii, njega ugled in blagostanje. To mora imponirati. Vender kakor lani prišedši iz Trsta spomnil seni se i letos nirvane, kamor se izgubljajo često naši sklepi, naši dobri nameni in ž njimi naše nade. Tam, kjer bi nas morali slišati, imajo zamašena ušesa, tam, kjer nas slišijo, videli bi raje, da bi nas ne; sami med sabo se res naudušujemo, a to je podobno valovju sredi oceana, ki se vznemiri, slednjič pa vender zopet potihne; vse se spet povrne v nirvano. Ne samo v besedab, v dejanji boilimo možje. Tako bi n. pr. jaz nasvetoval, — če bi nie kdo slušal — da bi si vsakdo v spoinin tiistoletnice Knmenskega naložil dosmrtno pokoro — liin! Gnspod urednik, že vidini, da Vani nekaj ni prav, a prosim, lepo prosirn, potrpite, berile in pofakajte z osodepulnim svinčnikom, ki ima ('-asi malo, malo manj veljave kot Vaš nenasitni koš. Ta pokora bi bila: boilinio nasproti neučiteljem glede na naše s ta n o v s k e r a z m e r e v e d n o d i s k r e t n i — m o 1("¦ i in o ! Sineti so povsod. ljudstvo pa rado sklepa nelogično: s pojedinca na vse. Kadar smo sanii, tedaj le obdelujmo na dolgo in na široko, visokn in globnko, inakar tudi na prof. dr. Zollnerjevo «i'-etrto diinenzijo* take žalostne stvari, a vpričo drugili molr- i m o. Morda bode kdo zmrdaval, češ: vender svojemu najboljšeiiiu prijatelju, ki ima pa samo to napako, da ni urit.elj, smel bi to in to slabost svojega druga razodeti. Ne, dragi moj, niti svojemu 1 a s t. n e 111 u bratu. Narod pravi v svoji prislovici: kai- ve jeden, ne ve še nobeden, kar vesta dva, vesta sama, kar vedo trije, vedo pa vsi ljudje.  Že vpričo nižjega Ijudstva bi jaz pro's'1 vsakega kolega, naj molči o takih knčljivih rečeh in tudi vprim iste narodne inteligeneije moramo se držati o takib razgovorih reservirano. S tem pokažemo, da nain je res za čast, za ugleri svojega stanu. Ako se ozremo na č. duhovši-ino, vidimo. ila so v takih stvareh vsi samo jedna falanga in ta taktikn uspeva izborno. Torej vidite. gospod urednik, da inoj nasvet ni tako grozen . kakor ste morda mislili. Zastran tega, da kdo zamolči opravljalno besedo. ne bodo inu šo — koža počila. Krivice na nas bodo drugi brez naše poinori poiskali, kadar pa se nam pravica krati, ledaj krieimo, tako delajo tudi drugi stanovi in z večjini uspehoin kot mi. «Kdor zaničuje se sam, podlaga jo tujrevi peti.» Vaš peMmist.