planinski vestnik 9 GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE LETNIK LXXII PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE J2HAJA OD LETA 1895 Dr. Matjaž Kmecl S prijatelji pod macesni 401 Dr. Slavko Tuta Stebri 408 Dr. Biba Klinar Se ne bova srečala 409 Ing. Stanko Dimnik Mišelj in Vernar 414 Ciril Praček Z desetimi Švicarji od Tamarja do Triglava 418 Mirko Kambič Neurje pod Triglavom 422 Ing. Pavle šegula Preventiva, naša stalna dolžnost in nologa 425 Meta Rotovnik Ne vem, zakaj bi hodila na goro 428 Jože Vršnik Mačka in lisica 429 Vesna Manfrede Prvo srečanje s Triglavom 429 Janez Strehovec Nad Tamarjem 430 Društvene novice 432 Alpinistične novice 438 Varstvo narave 442 Iz planinske literature 444 Razgled po svetu 446 Naslovna stran: Jezersko Foto: Joško Dolničar Poštnina plačana v gotovini Lastnik: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana. — Glavni urednik: Prof. Tine Orel. naslov: 61111 Ljublana — pošta 11, p. p. 38, odgovorni urednik: Stanko Hribar. — Uredniški odbor: Ing. Tomaž Bano-vec, Fedor Košir, prof. Marijan Krišelj, prof, Evgen Lovšin, dr. Miha Potočnik, Janez Pretnar, prof. Janko Ravnik, Franci Savenc, Tone Strojin, Tone Wraber. — Naslov uredništva In uprave: Planinska zveza Slovenije 61001 Ljubljana, Dvofakova 9, p. p. 214. — Tekoči račun pri NB 601-8-5/1, telefon 312-553. — Planinski Vestnik lzha|a praviloma vsak mesec. Letna naročnina 50 din, plačljivo tudi v štirih obrokih, za inozemstvo 68 din (4,5 US $). Oglase vodi Rado Lavrič. — Reklamacije se upoštevajo dva meseca po izidu številke. Spremembe naslova javljajte upravi glasila, navedite vedno tudi novi naslov s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pismene odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. — Rokopisov ne vračamo. — Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani. V Modni hisi i v Ljubljani in Mariboru si lahko za šport in izlete ogledate vrsto udobnih modelov otroške, moške in ženske konfekcije. V modni hiši ne pozabite tudi na praktične pletenine, ki so primerne za vse starosti in postave. Kvaliteta materialov in dosegljive cene vam jamčijo ugoden nakup l Združeno železniško transportno podjetje Ljubljana (S FKuspii:]) železniška špedicija za tuzemski in mednarodni promet Uprava: Moša Pijadejeva 39/II s svojimi poslovalnicami v Ljubljani, Mariboru, Novi Gorici in Kopru prevzame vso skrb o organizaciji in prevozu vašega blaga LETO LXXII | ST. 9 | LJUBLJANA | SEPTEMBER 1972 planinski vestnik GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE 72. LETNIK S PRIJATELJI POD MACESNI DR. MATJA2 KMECL Te saxa loquuntur - O tebi govore kamni! 1. To je sentimentalna storija. Od Cankarja -naprej je že med Slovenci navada, da smo kakšen dan malo bolj solzni: biti mora mračen, pust, gnil, zimski dan. Pravzraprav bolj mrak kakor dan - komaj se s težavo zarodi jutro, že se začne spreminjati v dolgotrajen, zaspan večer, ki s trkanjem vode po žlebovih 'kliče mnogotere spomine. Ne gre mi iz glave: pred dnevi sem v časopisu videl sliko, ki se mi je zdela znana. Iščejo ljudi, ki bi vedeli, kam se je odpravil fotografirani mladenič - popolnoma neznano ime: komaj je prišel od vojakov, že je odrinil pod Spik nekam, noter Za Akom, Pod Srce. Kajpada, kam drugam: tam se še pase jesenski macesnovo-rjavi mir, kajti čas je že previsen, zima se ponuja, jesensko zlato naglo zgublja svoj lesk. - Podolgovat obraz, še zmeraj po vojaško obstrižen, značilna združba velikih, s hladnim leskom prevlečenih oči, polnih zbegane samozavesti, ter mesnatih ust; obraz, ki za zunanjo mirnostjo skriva mogočne notranje, mladeniške viharje (če pomislim na Jugovo sliko v Vratih, potem me od daleč spominja nonj). Nekaj časa sem mozgal, od kod občutek znanstva, potem sem se hipoma spomnil: v soboto, iz službe grede, sem si šel po stari navadi ogledovat vreme v vremenarsko škatlo na Miklošičevi. Za vsak primer; če bi priložnost nanesla, da čez nedeljo vseeno kam skočim. Nič dobrega se ni kazalo: barometer je precej naglo padal, anticiklon se je sukal previsoko - nad Anglijo. — Tu sva se potem srečala. Spominjam se, da sem sprva zažarel od privoščljivosti, ko sem ga zagledal z nahrbtnikom pred takšnim barometrom. Potem je privoščljivost hitro zginila: nekaj zaradi tega, ker je začel delovati slovenski sentiment in sem se hipoma videl v njegovi koži - kajpada petnajst let nazaj, nekaj iz tiste znane hribolaške solidarnosti in medsebojne naklonjenosti, ki sta značilni za srečanja tujcev-prijateljev sredi nenavadnih gorskih odmaknjenosti. Kar se da prijazno sem mu pokimal ,in - priložnost je bila takšna - z glavo je pomignil proti barografu: »Slabo kaže.« Ni bil pripravljen na konverzacijo, skomignil je z rameni, ko da mu je to popolnoma vseeno, zamomljal z zadrgnjenim glasom -in to je bilo vse. Obrnila sva se: on z mislimi najbrž že tam gori pod špikom in Poncami, med Rigljico in Oltarji, poln skrbi, ali bo dobil kakšnega šoferja, jaz domov na Tabor. V nedeljo se je napoved do pike uresničila: nizki oblaki, megle, dež, malo više sneg. Odlično, sem si rekel, veliko dela me čaka, takšno vreme pa je kot nalašč za to, da človek pospravlja za seboj. 401 - Čez nekaj dni potem tista slika v časopisu in z njo nelagoden, hkrati nekam pate- tičen občutek, do sem morda bil med zadnjimi, ki je s fantom spregovoril kakšno besedo. Kajti mladi mož se je z Miklošičeve odpravil k tistim znanim prijateljem, ki prebivajo pod jesenskimi macesni, in jim je bogvedi kako ime: številni spomini, tolažba neuslišane ljubezni, odmevna tišina, osredotočenje vase, mile jesenske barve in po taninu dišeči zrak, debeli, kar se da stvarni, skoraj črni kozli med vsem tistim rjavkastim rumenjem, kakšna osamljena molčeča kavka, ki se še ni skrila v dolino in s svojim prhutajočim spreletavanjem izziva zimo, nekaj mravelj, ki z utrujeno naglico tovorijo zadnje igle na zimsko streho, grenkoba v ustih in sreča v pogledih. Vsi ti prijatelji so molčljivi in kajpada zvesti, že zelo dolgo niso videli svoje mestne srajce in snidenje je bilo močno, kakor je pač sleherno molčljivo snidenje. Bogsigavedi če potem v splošnem rajanju niso družno pozabili na sneg, če ni tudi sneg na koncu s svojo tišino prekril njihovega brezglavega veselja! Kozli so se še pravi čas potuhnili med ruševje, ruševci zlezli v svoje borovske labirinte, mravlje v velika zaobljena mesta, tudi kavke so morda še pravi čais prhnile navzdol, vse drugo se je poskrilo v fanta, on pa je s srečnim smehljajem zaspal - po dolgi in hrupni vojaščini - na preprogi rumenih macesnovih iglic, sredi modrikasto-oranžne tišine. Z njim vred bo sneg zasul vse številne spomine, tolažbo neuslišane ljubezni, osredotočenje vase. V časopisu piše, da leta Za Akom helikopter, tudi miličniki in gorski reševalci so tam, ampak megla ije gosta, nizka, sneg še zmeraj naletava: letošnji zgodnji, nenavadno vztrajni sneg, nagli konec jeseni. - To je, česar se spominjam ta dan; nekako sentimentalno-otožno sozvanja z odurnim, celodnevnim zimskim mrakom. - In se hkrati spominjam stoletne zgodbe o Mlinarjevem lovcu, bral sem jo v starem časopisu: strast mu ni dala, temu lovcu, miru, da ne bi še na Gospodov dan šel streljat v goro. Sredi črne teme ga je zarana s trkanjem poklical kompanjon, on pa kar za njim. Bila sta molčeča (vsi jagri niso taki!), nobene besede nista spregovorila, čedalje više sta rinila v skale. Ko pa je prvi rdeči zor legel čez svet, je nedeljski grešnik posumil v pristnost svojega tovariša - in res je ta pri priči zginil, spuhtel. Bil je sam hudi, rogati, ta spodnji, ki je prevzetnega Mlinarja zvlekel na visoko steno, od koder ni bilo vrnitve. Za kazen, ker ni šel k maši kakor drugi ljudje. -Zavpil je na pomoč, pritekli so vaščani, njim na čelu fajmošter, molili so, lovec je vil roke v nebo, prinašoli so lestve, ampak lestve so bile prekratke, molitev ni pomagala, vpitje ne zaleglo. Ko so bile gore najbolj škrlatno rdeče (Janez Majciger, ki je zgodbo zapisal, je vse to videl natančno naslikano na uljnjaku), v tistem slovesnem trenutku je lovec Mlinar vsem na očeh razprostrtih rok padel z visoke stene. - Od takrat se stena imenuje Mlinarica. Pasje, slepe, nerazumne človeške strasti! Kaj pomagajo fajmoštri z lestvami in miličniki s helikopterji, ko pa poprej brez razumnega vprašanja, slepo in živalsko drhte silimo za mogočnimi čustvi stiske ali oholosti, Freud bi rekel libida ali (samo)uniče-vanja. Henrik Turna, ta čudna slovensko-češka mešanica skromnosti in postavijaštva, askeze in uživaštva, večni ugovarjalec, pa bi morda dejal: ne to, niti libidinozne investicije niti smrt, marveč mogočna želja (prej kakor sla) po lepem je Mlinarja speljala za hudičem. Kajti kaj je lepšega, kakor v škrlatnem jutru, na obrisanem, studenčno čistem nebu ugledati senco divjega kozla in ga upleniti. To je, kakor bi uplenil najlepši trenutek in si ga za zmeraj položil pred noge. Ali pa utrgal najlepšo rožo in jo nosil za klobukom! Za zmeraj, kakor zatrjuje človekova otročja utvara. Ne hoditi mimo rož in se ne zmeniti zanje, tisto po Tumi ni pravo, zoper človeka je. Kajti človek se hoče zenačiti z najlepšim; kdo naj zameri njegovi primitivni utvari, da bo to zenačenje samo od sebe hodilo z njim za klobukom (vsem gorskim stražarjem v nepopisno togoto seveda)? In tak — po Tumi - je bil najbrž tudi mladi mož z Miklošičeve. Z nagonom kot jesenska lastovica, z nemirnostjo lososa, ki spomladi odplava po rekah in gorskih potokih navzgor, ali jegulje, ki jo slepi, neznosni gon žene daleč v atlantsko srce, ali pa z neugnano potovalno mrzlico medvedjega hlačarja, ki v dveh dneh obrede pol Julijcev in gurmansko obišče številne ostanke nekdanjih ovčjih čred, ga je odgnalo vsemu razumnemu nakljub za zmeraj uplenit najlepši trenutek, utrgat in za zmeraj zavreči nojlepši pušeljc. 2. Ampak nimam rad nagrobnih govorov. Naenkrat skozi sivo meglenost zablešči sončen macesnov dan. Kateri že? Aha, tisti, ko sva s Kocino zašla. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da sva se najprej debele ure valjala na vrhu Malega Grintovca ko dva pujsa in se nastavljala soncu. Vsake toliko časa sva se malce vzdignila, da bi dol čez Zaplato vrgla privoščijiv pogled proti Kranju ali Ljubljani. To in ono mesto pa še marsikaj zraven je bilo potopljeno v brezupno debelo, umazano megleno nesnago. Kakor če bi pogledal z Učke dol po Kvonnerju: ljudje so le še umazane, prismojene ribe, ki se najbrž tam notri v tisti umazaniji čisto dohro počutijo, ki pa se jim, ubožčkom, niti sanja ne, kakšen zrak, kakšno nebo in kakšno toplo sonce je na razpolago tu zgoraj; kako fantastično užitno se je pod ščegetljivimi poznojesenskimi žarki praskati po golem popku in gristi jabolka! Torej, najprej je bilo tako! - Potem je čas vse to lenarjenje obgodrnjal, morala sva pobrati šila in kopita. Med visokimi šopi rumenih suhih trav, z udomačeno Kočno za hrbtom, s Storžičem in gosposko Julijsko druščino pred nosom sva se odpravila po tisti ruševnasti nepredvidljivosti in prostranosti, ki ije iz doline za kopastim vrhom pač ni slutiti, proti Kolišču. Pred grapo pod Koliščem sva zašla, malo prenizko in kajpada v brezupno dvometrsko ruševje. Imel sem srečo, prej sem se skobacal ven. Opraskan in tepen sem si spodaj izbral čeden prostorček, od koder sem si lahko pošteno in udobno ogledal Kocinov boj z naravo. - In bilo je kaj videti! Stokilogramsko truplo je gospodarilo v tistem grmovju po svoje, marsikaj razen Kocine se je pri tem polomilo. Enkrat so gledale ven noge, potem glava s klobukom, potem spet glava brez klobuka; ko se je skrila tudi ta, je bilo nekaj časa slišati klicanje vseh hudičev na pomoč - pač v skladu s poganskim imenom, ki so ga temu možu bogvekdaj nadeli nekdanji plezalski tovariši, — nakar je priletel ven samo klobuk brez glave, po zraku pa ga je lovila anonimna palica; ko se je skrilo tudi to, se je oglasilo silno lomastenje in udiranje, kobacanje in premikanje, ruševje je valovilo na nepojmljivo velikih površinah hkrati; potem ko je bilo vsega konec in sem že pomislil na nesrečo, pa se je Kocinova glava spet živa in zdrava pokazala ven, pokrita s klobukom, in na ves glas zojodlala. No, sem si oddahnil, samo da še jodla, zanesljivo znamenje, da je cela ta poganska zadeva. »Zdaj imaš prvenstveno, kakršne nisi imel svoj živ dan,« mu vpijem, »"tu še ni plezal živ hudič. Zahodna Kocinova v Malem Grintovcu, stopnja svinjska in kosmata, za kozle!« Ampak že ni več videti glave, en sam čevelj, obut na nogo, pleše marionetni ples nad ruševnato površino, spremljajo ga glasbeni učinki balkanskega izvora (skupaj sva služila vojsko daleč v Črni gori in oba natančno ločiva te reči). - Nebo nad Malim Grimtovcem, jesensko modro-črno, se prešerno hahlja, kozli najbrž od kod z varnega skoz daljnoglede oprezajo in se od veselja drže za tolste jesenske trebuhe, ko vidijo vse te homatije. Oh, Kocina! Zdaj na stara, trebušasta leta se gre prvenstvene igrarije! Kakor da go še ni utegnila srečoti pamet s tisto malce poniglavo pa zlato resnico, ki jo poznamo (če že od drugod ne) iz zaprašenih, suhih, pa modrih verzov Antona Debeljaka: Iste dromedarske krivulje obzorja, ■ iste vratolomne slapove pogorja, iste griče skromne, grmičevje gledam: vedno drugačne! Z napuhom pionirstva kroti igličasto trmo, kakor bi bil še pokovec, kakor bi bil še ves rdeče oblečen, mozoljast, zagnan, ovešen z zvenečimi koravdami klinov, okrašen z zabijaško macolico, vitek, tenek samopomemben, središče sveta, ki se ravnokar odpravlja gori jemat devištvo! — Kajti je v tej sli po prvenstvu, v strasti po poteh, ki jih še ni prehodila človeška noga, nekaj tiste kozlovske samopašnosti, ki se počuti varna in nenačeta le na nenačeti samici. Ali devištvo ali nič: strašne muke mora ta oholost trpeti, ko je devištva dandanes vse manj, ko so že vse Alpe pre-goslane, pregoslali pa so jih največ redki specialisti-defloratorji; kakor samica namreč tudi gora zavrže krmežljave, prešibke, preželjne in hkrati premalo silne. Treba je biti močan, vztrajen, izurjen, trden in trdoživ, da premagaš vsa zoprvanja, ki jih kot orodje naravne odbire ona nagonsko zoperstavlja erotičnim kandidatom. Pravim, nekaj takšne freudovske oholosti je v alpinistični mentaliteti. Zrel človek namreč natančno ve, da ukročena gora, prek katere so speljane cele steze, ki so jih magari preplezali že številni cepci (pa ni nobenega zavrnila!) ponuja enako slastne užitke. Morda so ti užitki drugačni, morda so daleč od tiste favnovsko-poželjive sladostrastnosti in burne zagnanosti, ki jo lahko vzburka le rosno-čisto devištvo, so pa zato enako neponovljivi in čudapolni. Stare poti, ki jih niso teptali le piparji in skalaši, marveč že zdavnaj zdavnaj prej keltski pastirji, gorski možje dolimci-balarji, so zmeraj nove: življenje jih spreminja - tisto ob poti in tisto v nas. En sam trenutek v življenju ni drugemu enak: uglašuje ga drugačna izkušnja, polni drugačno čustvo, osmišlja drugačen razum. Kako je potem mogoče trditi, da hodimo po istih pokrajinah, ko hodimo po istih poteh? Kako je mogoče reči, da je tista ljuba stara steza na Jermanova vrata ista kakor zmeraj, če te tam zgoraj ob studencu začne streljaj proč pod Branino steno spremljati lisjak in koraka s teboj in te gleda sem čez tisti grušč, po katerem julija diši nezinansko Sternbergovih klinčkov, če v svoji igrivi muhasti svetlobi ta lisjaček celo postane, kadar sam postaneš, dokler se igre ne naveliča in ne zgine med ruševjem? - Kako je mogoče reči, da je Poreznov vrh prav takšen, enako travnat in polnjen s starimi bunkerji kakor zmeraj, če pa ta čas, ko stikaš med travnatimi skalami na zahodni strani za alpsko kraljico (možino), skoraj stopiš divjemu kozlu na rep, kar je sicer že samo na sebi dovolj nemogoče, tako da se oba neznansko ustrašita: on, ker ne ve, kaj bi nad tistim zrakom, poraslim s rravo, in ker se mu še zeha, ti, ker se bojiš, da te kam ne sune (celo slikati ga pozabiš, čeprav imaš aparat pripravljen in se zato pozneje močno tolčeš po glavi)? - Kako je mogoče reči, da je Krn takšen kakor zmeraj, če sredi maja gledaš onstran v trdo polarno zimo in tostran v pravo primorsko pomlad, v kateri se spodaj proti Kožljaku vse rumeni od avriklja in se že celo srebrna geranija pripravlja k cvetenju; če drugič gledaš dolgo, položno senco samega sebe na jesenskih meglah proti Vršiču in proti Vratom, okoli glave polepšano z nezaslužnim svetniškim sijem; če tretjič najdeš tam gori raztrgano ovco in velik jastrebski par, neizmerljiv, ko razpne peruti in odjadra nad dolinske globine? Naj mi bo dovoljeno še enkrat izrabiti že sto in stokrat izrabljeno primero: gora je moškemu kot ženska. Najbrž tisti prvi, defloratorski stik nagraja s silnim samo-zadoščenjem, samozavestjo (če ne s pogubo kajpada, tudi to se dogaja), prave slasti pa bržkone mož užije na njej šele potem, ko to svojo samopotrjevalno projekcijo odpiše, ko se uspe povzpeti na raven preprostega, mnogoobličnega in mno-goternega soobstajanja. Kajti takrat mu bo odkrivala stoterne obraze: kakor ženska v zrelih letih; .nikoli ne bo vedel, pri čem da je, zraven pa bo poln občutka tešljive varnosti (Ali pa si zadevo tako predstavljamo samo starejši, kajpada že malce onemogli gospodje?) - Iz grmovja se pred mojimi očmi prikobaca Kocina, malo po štirih, malo po dveh, pa tudi po rokah in po glavi, raznovrstna vzklikanja svetnikom in hudičem mu še zmeraj polnijo usta. Potem dan končujeva... saj res, kako sva ga že končala? Nekako nepomembno, menda se je nekam mudilo in sva tekla na vrat na nos dol v Preddvor. Tako se mi za zaključek vsiljuje majhna montažna goljufija. Eden najveličastnejših koncev dneva, kolikor jih človek more doživeti, se ponuja iz druge spominske plasti. Sredi decembra je bilo na oni strani Storžiča, na Kriški gori. Vsa Gorenjska je bila natančno in temeljito obložena z debelim kocem, samo opoldne se je slišailo ven zvonjenje kakor od potopljenih zvonov in daleč doli je ljubljanska toplarna butala bel hribček iznad sivo-bele ravnine pod nebo. Bledo zimsko sonce je zgoraj, v Stor-žiču, še kar pogrelo, zdaj pa se je počasi vesilo noter za Triglav, ki je sivo-belo-rdeč težil pokrajino. Pri polnem soncu se je bližal mrak in tišina je postajala vse bolj rdeča, vse bolj motna. — Doma imam diapozitiv - najbrž barve niso čisto prave in tudi smreke stojijo nekako postrani, bil sem preveč vznemirjen in nisem natančno pomeril, ampak če je pol tistega res, si večkrat mislim, ko ga gledam, potem je nepredstavljivo. Bilo pa je dvakratno res in torej dvakratno nepredstavljivo; bila je ura, v kakršni so stari žreci hodili tja gor na Kriško goro molit boga. Po tistem strmem bregu sva se spuščala proti Tržiču, ki je šumel izpod debele meglene nesnage. Bolj po riti kot po nogah, tla so bila zamrzla, in kmalu sva gojze-rice pomočila v belo, mrzlo, vodeno mleko. Takrat se je zazdelo, ko da sva se po dveh kraljestvih troglavega boga, izpod- neba in s sončne zemlje, dotaknila njegovega tretjega kraljestva, podzemlja; odurnega, mračnega, hladnega. Z nogami sva za hip obvisela tam notri, z glavo še zmeraj na sončni zemlji, s pogledom v sinjih nebesnih visočinah, sredi katerih je čemela molčljiva rdečesiva božja senca. Trenutek zatem sva se začela potapljati, navzgor pa so brbotali samo še mehurčki spominov. Kakšno sronje ta tržiška megla! Kakšno sranje! Tako je bilo Uršiki, ko jo je povodni mož vlekel na dno Ljubljanice! 3. Prijatelj in priložnostni kompanjon v hribih Vladimir je imel gotovo miss Mary Poppins v mislih, ko mu je sicer nevajenemu glasno čustvovati ušlo: »Kakor pravljica!« — Bilo je poznojesensko jutro, po mračni grapi sva s Planje, iz Zadnjice, prilezla na tisto široko sedlo, ki se imenuje Čez dol, na nekakšno križišče številnih stez, od katerih je najbolj pohojena pač tista na Prehodavce. Prvo sonce se je izza Vršaca stisnilo k macesnom, da so zlato zasijali pred črno severno steno Špičja, po dolgem prepredeno s poliškimi lisami novega snega, zadaj se je prijaznil enako posrebreni Triglav: skratka, bilo je res kakor v pravljici, kaj bi zgubljali besede. - Miss Mary Pappins pa tako vsi poznamo: bila je ena najznamenitejših žensk v zgodovini človeštva. Izmislila si je namreč zelo preprost način prestavljanja v pravljice. Imela je zaročenca Alberta, ki je bil slikar (v resnici pa prodajalec vžigalic); ta je pravljico narisal, po želji seveda, prijela sta se za roko in - hop! - že sta bila v njej. Tam sta počela vsakršne čudeže in ga po mili volji fiksala, ko pa sta se ene pravljice naveličala, je zaročenec Albert samo poprijel čopič in narisal drugo. Tako sta vse življenje skakala skozi različne pravjice. - Omenjeno gospodično je torej imel Vladimir v mislih, ko so mu ušle tiste besede. Kako preprosto se je namreč mogoče oktobra prestavljati v pravljice, ve marsikdo izmed naše številne planinske druščine. Samo malo manj cinconja, kapljica fantazije, dve jetrni pašteti s kosom kruha in jabolkom in pot pod nogami, pa je. Nobene gdč. Poppins ni treba (nujno) imeti za zaročenko! Če ni mnogo časa, v Pograjce; če si lahko privoščimo razkošje celega dne, pa recimo na zadnjiški Ozebnik, kakor midva to pot. - Ozebnik - za tiste, ki hodijo samo po božjih poteh - to je tisti kosmati hrib, ki dela napoto, da ne vidite v Trento, če se s Prehodavcev ozrete na ono stron. Sicer pa nekakšen razgledni balkon sredi Julijcev! Nekaj takega nad Trento, kakor Doibrča nad Gorenjsko, le da neznansko bolj ocvetličen: prava hortikulturna razstava matere narave. - Okrog sebe se zasučete na vrhu in že zletijo mimo oči skoraj vsi Julijci - od prijazno rjavih zahodnih po- bočij Triglava, severnega mraku Kanjavca, Vršaca, Spičja, Kaninovega sonca, Bovškega Grintovca do Mangrta, Jalovca, Travnika, Prisanka, Škrlatice in Gamsovca, ob katerem se za zaključek Zadnj i ca s Koriti v resnici pokaže vredna svojega imena: na najbolj umazanem i.n smrdljivem delu - skoz Luknjo - bi rekel Trentar - lahko zdaj zdaj kak Mojstranec sem čez pogleda. S sedla sva jo kar poprek čez tisto pravljico ubrala na vrh in bilo je kaj videti! Ves svet sicer prestrt s kopreno jesenske opoldanske tišine, da so se tiste široke, zaobljene, oranžnorjave police, viseče s trebuhov Ribežnov in Pelcev, imenovane tudi planina Veverica ali Na skali in še drugače, komajda razločile ven, pa vse hkrati naklonjeno in domače. Navzgor se je pogled hitro bistril, čistil, vse je prehajalo v tisti komaj predstavljivi dih nestvarne snovi, v kakršnega se julijski apnenec sicer spreminja le ob čistih, mirnih, jasnih večerih. Nobenega trdega prehoda med tlom in nebom, snom in stvarnostjo, besedo in tišino. Le nekaj kozlov bezlja navzgor po kršnalem robu, da se drobir sesiplje za njimi. Oh ja, bi rekel, ko bi govoril, za takle dan se splača živeti, če že za nič ne! Treba je res - Ljubljančanu - vstati ob štirih zarana in se potem po megli in temi prevažati sto in več kilometrov daleč preko dvesto in več ovinkov, da je človek na koncu čisto gnil, ampak kaj to! Ko končno avto prislonimo na staro bukev, stopimo v studenčni jutranji mrak, se pretegnemo, pošteno odščijemo (ni za gospodične bralke, pa spada zraven), se ozremo po vrheh zgoraj, kjer že sonce pelje pomaranče na trg, ko dosežemo ta trenutek, pravim, že natančno vemo, da prihaja dan, zaradi katerega se splača živeti. - Kakšen filozof, slovenski podeželski ikozmopolit ali svetovljanski provincialec bi najbrž ob takšni umski .in antični skromnosti zmrdnil svoja velika učena usta, mene pa kajpak ta hip slovenska filozofija ne zanima prida. Ozrem se tja čez k Razorju in na Kanceljne, na rumene macesnove jezike, ki se stegujejo gor pod nebo, ali pa na strmo vršačko steno (prav takšenle dan sem svojčas poležaval tam na vrhu in pljuval dol, okrog pa je žarelo od krvave krhljike in gornika, od rumenih trav sredi globoko modrega zenita) in že je vsa filozofija daleč kot Sebrelje od Ljubljane. Zraven si mislim: bog jim požegnaj vsa obilna modrovanja, jaz sem zadovoljen s tistim, kar si je za nas izmislila Mary Poppins. Saj res: od kdaj že? No, to si ni težko zapomniti. Vsaj od takrat, ko so mi vestne uradnice v ljubljanski bolnišnici že ob privozu napisale sprejemni formular s tisto kopijo več, ki je z njihove strani potrebna za brezhiben birokratski odpis državljana (da ne bi kasneje bilo nepotrebnega dela). Ljubljanski zdravniki in sestre (zmeraj jim bom neskončno hvaležen) in pa čevljarska potrpežljivost so me potem na moč dostojno zakrpali. - Skoz šest mesecev pa je ostajala v bistvu ena sama skrb in ta me je mučila vso tisto večnost, ki je bila zaznamovana z utežjo na nogi, z gispom in zvezanimi čeljustmi: ali se bo še dalo kdaj vzeti pot pod noge tja gor, in če se bo dalo, kdaj se bo dalo in koliko se bo dalo. Tisto bi šele bila prava potrditev bivanja in nekdanjosti: gibanje, sproščanje moči, čutenje, poslušanje in gledanje. Skrb se je vgnezdila med spomine (skoz okno se je bleščala dolga, lepa, suha, zlata jesen), do zadnjih podrobnosti jih je obnavljala, oživljala, zavijala v celofan norega hrepenenja. Hkrati se je vsak hip spreobračala v neznosno in nerazumljivo histerijo: kaj če ne bo, ničesar več? - Je hudič: človek ceni in na novo doživlja vse od A do Z, ko se mu zdi, da se vse od A do 2 podira, se neusmiljeno odmika v strašno naglo gosteči se mrak izginevanja; prej mu je vse kar se da samoumevno, razumljivo in vsakdanje. Treba je res zabresti v tisti »mejni položaj«, ki ga Jaspers nalaga človeku, da občutiš pristno eksistenco, avtentično bivanje. - Tako sem se končno nekega aprilskega dne, ko so oblaki pomladansko radoživo skakali sem in tja nad hribi, ko je - kajpada čisto potihem - vse pokljalo od razpiranja brstja, ko so se vsevprek ženili ptiči in je zemlja šume odcejala zadnji zimski mraz, z berglo še odpravil na Sveti Lovrenc, na Pograjsko goro, na tisti »ljubi, med mnoge sanje vtkani hrib« (če malce oponašam Kugyja), ki tako samoten, mogočen, pa hkrati ponižen in krotek čepi nad veleslavnim Polhovim Gradcem. - Najbrž tako velikega veselja in zadoščenja še nisem doživel, kot sem ga tistega cvetočega aprilskega dne. Po sončnih zidovih kmečkega Lovrenčevega domovanja na vrhu so se sem in tja spreletavale nagle sence, od zadaj je kakor ponavadi gledal dol čez Ratitovec zasneženi Triglav, vsi Pograjci s svojimi grapami in nekam čudaško razpostavljenimi domačijami so se živahno gibali v bežečih svetlih mrakovih, v nenehnem valovanju toplega spomladanskega zraka. - Od vzhičenja sem udaril z berglo ob turški zid in vzkliknil: »Še bol« Najbrž sem videti že nagravžen v svojem patosu, ampak bog pomagaj: kaj takega je mogoče samo doživeti, razumeti ne; - kako se iz ubijalske postelje vse rojeva na novo. Kakor bi oče bog svet spočenjali od začetka: ptičke in zemljo in opice in vsakršno golazen, dokler se me bi po šestih mesecih tudi človek ne povzpel tja gor na Svetega Lovrenca. Neverjetno! Nepojmljivo! - Sveti Lovrenc pa ni bil dovolj. - Kaj če njih. Planinske šole marsikje še ne žive in ne delujejo, manjka sredstev in pripomočkov, manjka vzgojnih kadrov. V takih okoliščinah so postaje GRS lahko nosilci pripravljalne dejavnosti, ki organizirajo, financirajo ali sofinancirajo občasne vzgojne alccije, kot so npr.: - raba derez in cepina (pouk in vzgoja o hoji z derezami in cepinom, pomožna sredstva, padci in prestrezanje padcev na snežiščih); - kaj nosim s seboj v hribe (oprema in hrana; prikaz s podatki o možnosti nabave, uporabe, izposoditev itd.); - hoja v skupini (posebnosti hoje v skupini, skrb za najšibkejšega, vodja skupine, pomočniki, začelje). Teme so v bistvu poljubne, razen nekaterih bistvenih, vedno znova pomembnih in važnih. V dogovoru z vzgojitelji planinske šole in skladno s programom preventive vsaka postaja na svojem območju ali tudi drugje skrbi za uvedbo akcij, se po potrebi poveže z AO in drugimi organi PD ali s skupinami zunaj PD. Ta del preventivne dejavnosti je v bistvu metoda osebnega zgleda. Zavoljo širšega okolja in možnosti razprave na kraju demonstracije pa ima širši vpliv in v splošnem večji učinek kot nevsiljivo vzgajanije z zglednim obnašanjem posameznikov. 4. Vzgoja s posebnimi akcijami Akcija z namenom preprečiti nesrečo ali odpraviti vzroke, zavoljo katerih bi lahko prišlo do .nesreče, je v sklepu preventive (neposredno učinkovito dejanje. V ta namen je GRS lahko zlasti učinkovita z naslednjimi ukrepi: - sodeluje z markacijskimi odseki ter v ta namen načrtno obvešča in nadzira stanje poti, opozarja ina okvare, obnavlja, skrbi za kažipote in podobno. Čeprav to ni njeno delo, je GRS zaradi mobilnosti svojih članov in pripravnikov še zlasti poklicana za aktivno pomoč pod geslom: »Dobra pota - varna pota.« K obveščanju o stanju poti s svojim ugledom in avtoriteto lahko igraje pritegne tudi laike, planince in turiste. Svoje obveščevalne točke daje na voljo za sprejem obvestil; - blokiranje in zapiranje nerabnih poti, zlasti stez in pozimi smučišč, če jih ogrožajo plazovi. Markiranje posameznih smeri, umetno proženje plazov in usposabljanje poti; - opozarjanje na posebne dogodke z obvestili v radiu in TV, časopisju, ustno in z drugimi sredstvi ter z vsemi možnimi pripomočki na postajah žičnic, v planinskih kočah, domovih in turističnih centrih sploh: nevarnost plazov, slabo vreme, prezasedenost domov in koč, obveščanje o zapiranju in uporabnosti koč itd.; - sodelovanje v varnostne in zaščitne namene pri različnih akcijah PD, MO in AO z absolutno odgovornostjo in pravicami za primer, da je treba zavoljo nevarnosti renehati akcijo ali ukrepati v primeru nesreče: masovne akcije - odpoved ali pre-initev v slabih okoliščinah itd. Vsako preventivno akcijo, pa naj bo še toko nepopularna zaradi ukrepov ali dogodka samega, je treba združiti z ustrezno akcijo v občilih za javno obveščanje. Prizadevati si moramo za združenim učinkom več ukrepov hkrati, izogniti se sleherni kričavosti, željam po cenenih učinkih in prozornim propagandnim prijemom. 5. Vzgoja z letaki, učbeniki, filmi Izsledke daljših obdobij z rezultati analize, dosežke v znaniu domačih in tujih strokovnjakov je treba boaisi v krojših povzetkih bodisi v obliki učbenikov, vodnikov ali primerno oblikovanega beletrističnega planinskega čtiva izdati v cenenih izdajah. V ta namen s.i prizadevajmo: - da sodelujemo s planinsko založbo in z drugimi založbami ter samostojno ali v sodelovanju z drugimi pisci obdelamo vsa pomembna vprašanja o varnosti hoje in gibanja v gorah. V ta namen je zlasti treba tesno sodelovati z obstoječimi planinskimi šolami ter prispevati k njihovi učinkovitosti; - več prizadevnosti je posvetiti pripravi filmov in diapozitivov no temo varnosti v goran ter vsako leto organizirati nekaj samostojnih predavanj za javnost. 6. Povezava z drugimi organizacijami V preventivni dejavnosti ukrepamo samostojno v okviru danih nalog, vselej pa stremimo, da k lastnim akcijam pritegnemo druge organizacije ali pa se sami vključimo v dejavnost drugih organizacij. * * * Izkazalo se je, da že vsako dobro organizirano delo prispeva k večji varnosti planincev v gorah, preventiva torej v osnovnih prvinah že obstaja in že učinkuje. Nujno je, da se njenega pomena zavemo v vsem obsegu in jo v sklepu splošne aktivnosti GRS razvijamo do strogo načrtnega dela po koledarju akcij za širše in krajše obdobje. NE VEM, ZAKAJ BI HODILA NA GORO META ROTOVNIK Hodila je ob reki in iskala bele kamenčke. Morali so biti čisto beli. Bela tišina je padla z najvišjih vej neba. Gozd je bil poln smrti. Veter je divje mršil drevesa. To je bilo edino gibanje. In v trenutkih pred padci so se klicale ptice. Preden sem se rešila ljudi, sem strmela skozi okno. Stekleno odmaknjena sem zrcalila sivino. Na zadnji postaji sem ostala sama. 2e je veter nosil ledene kristale. Odtihotapila sem se mimo oken na konec doline. Utrujeno sem se vzdignila h gori. Moj svet je bil star od življenja. Hotela sem ga uničiti ali pa napolniti. Najprej pa ga vreči vetru in uživati ob razbitinah. Skrila sem roke, obraz pa sem nastavila vetru. Globoko je požrl jok vej. In se uprl starim hreščečim zvokom. Toda to je bil jok upornih. Bil je dovolj topel, da je raztapljal mraz. Stopala sem globlje v goro. Veje so že skrile dolino. Samota me ni več sproščala. Nekaj upora je še bilo v očeh, toda obstajal je kot nujnost. Morala sem se nekako rešiti divjih vej in mraza, ki se ni več raztapljal. Postajala sem drugačna od vej. Gora je rasla nad dolino in jo skrivala. Dvigala se je v nebo, vsa bela je odmetavala megle in se vedno bolj pogrezala vanje. Vse živo se je poskrilo. Obračala sem se za redkimi drevesi. Brez vej na njeni strani so se tresla od sunkov. In nisem bila drevo. Vlakna so se sprijemala v ledeno gmoto. Začutila sem, da nočejo več boja. Hotela so proč, v mehak pokoj negibnosti in popolne predanosti. Spodaj je bilo mnogo dreves. Jaz pa sem morala verovati v smisel obstoja enega bitja in ohranitev šibkega izgubljenega človeškega sveta. Bila sem pajek v prazni zaprti sobi. Pajek plete mreže iz kota v kot. Vedno hitreje, z naporom obsedenca, ki sluti, da mora pred smrtjo vse izpolniti. In potem se odpro vrata. Ubijejo ga z vsemi mrežami vred. Začela sem padati. Dolge sence vetra so se daljšale. Potem sem klečala na zemlji. Bila je sovražno mrzla. Porivala me je naprej, začela sem verovati v ogenj. Plapolal je z roba vsega sovražnega. Vstajala sem iz senc in spet padala, toda verovala sem v ogenj in tekala iz kota proti robu. In preden so se odprla vrata, sem stala na robu. Za praznimi zidovi človeškega bivališča so počivale mrzle sence gora. Zastrmele so se vame. Prižgala sem mnogo sveč. Odmaknile so se na kamniti prag. Bila sem dan od vsega, toda to je bil dan vetra in samote. To je brezčasnost, raztegnjena na človeka. Človek je navajen urejenega dneva in pokončne hoje. Vsi predmeti okrog njega so lahko njegovi. Jaz pa nisem dobila gore. Prižgane sveče so podile temo na moj obraz. In brezčasnost je bila zdaj plapolajoča, skoraj neznatna toplota in samota in moja žalost. Kot da sem seme obsojeno na smrt, pa me vseeno kar naprej polagajo v zemljo. Usmilila se me je tišina. V njej sem pozabila na nedo-sežno goro. Ko me je zbudila, sem se vzdignila od sreče. Gora je bila odkrita in dolina je bila rešena. Ptice so sedale na rob. Sonce je risalo čudežna znamenja. Ta brezčasnost svetlobe je naselila vame tiho pričakovanje življenja. In nisem bila več mrtvo seme. MAČKA IN LISICA JOŽE VRŠNIK Drugod je bil smrtni ples že v najlepšem ritmu (1939), mi smo pa v šotorih, res da v popolni pripravljenosti, vendar še mirno pričakovaJi razvoj dogodkov. Čas smo si krajšali s pogovori. Tovariš, ki je bil lovec, je pripovedoval: »Bilo |e v pozno jesenski noči. Sčip na jasnem nebu je obseval pokrajino in mirna brezvetrna noč je bila zelo hladna. Sedel sem pod kozolcem in čakal zajca. Kakih dvajset metrov vstran na trati je ob krtini čepela mačka in čakala krta ali miško. Bilo je, kakor da se je čas ustavil in z njim vse življenje, le hlad je postajal že občutnejši. Nekam sem se zamislil, morda sem malo zadremal. Ko sem se spet zavedel, sem pogledal okrog po trati. Par metrov za mačko se je plazila lisica pri-huliena k tlom. Prednje noge je imela iztegnjene naprej, zadnje je počasi, neslišno vlekla pod sebe. Pripravljala se je na naskok. Prav v zadnjem trenutku je mačka začutila nevarnost. Bliskovito se je vrgla na hrbet, in lisica ji je v naskoku priletela naravnost v zobe in kremplje. Živ klobčič se je zakotalil po trati. Iz klobčiča se je slišalo renčanje, pihanje, hropenje, stokanje, skratka tak peklenski hrup, da so mi lasje vzdigovali klobuk. Koliko časa se je klobčič vrtel z vso brzino, ne vem. Meni se je zdelo zelo dolgo. Pri tem sem pozabil, da imam puško čez kolena. Zdajci se je klobčič razpolovil in lisica je pobegnila proti bližnjemu gozdu. Mačka je napravila za njo še par skokov, in še nekajkrat jezno pihnila, potem pa odšla na kozolec počivat.« »Navadno v takih primerih odloča lisica, tu je odločila mačka. Morda je bila to mlada lisica, morda tudi ne, videl sem pa, česa je zmožna stara mačka,« je končal lovec. PRVO SREČANJE S TRIGLAVOM VESNA MANFREDA Sedim ob oknu in gledam košček svinčenosivega neba, ki ga ne zakrivata stolpnici. Dežne kaplje rosijo po steklu in kot solze tiho polže. Tako žalostne so, a prav one mi prebude spomin na tiste tri dneve, ki so mi prinesli toliko sonca, radosti in nepopisne lepote... Bilo je že pozno popoldne. Žareče jesenske barve gozda so začele toniti v mrak, ko so naši koraki rožljali po nasuti cesti v dolino Vrat. Do Galerij smo prišli, ko se je že popolnoma stemnilo; skale v temi in hlad, ki je vel od njih - vse je bilo tako skrivnostno. Vsi smo bili zatopljeni v svoje misli. Nenadoma pa se je iz teme izluščila črna gmota triglavske stene. Nema in ponosna je stala pred nami, mogočna v svoji samoti. Strmela sem vanjo in čutila, kako se mi v prsih budi spoštovanje, globoko spoštovanje pred veličastjem te skalne gmote. Bila sem tako majhna, tako nebogljena. Nemiren spanec me je kmalu zagrnil v svoje sanjsko oblačilo. Zdelo se mi je, kot da me je stena uročila. Ognjenordeči rob Stenarja, ki se je risal na jasnem jutranjem nebu, me je predramil: kot da bi nevidna roka prižgala kres, ki je z rdečimi zublji lizal skalnate vrhove, jih vedno bolj zajemal v goreč obroč, dokler niso vzplamteli od vrha do tal. Dolina Vrat z Aljaževim domom je ostala globoko pod nami. Vrh Triglava se mi je zdel kot obljubljena dežela, kjer bom dala roko soncu in zvezdam; noge so hitele, da bi bile cilju vsako minuto bližje. Pot je zavijala mimo ostrih robov, ki so se bočili nad prepadi. Nevarnost priteguje kot dober ali zli duh - kdo bi razločil, hujša je, bolj nas prevzame, in sredi neusmiljenega boja za obstanek in za zmago pozabimo na vse. Ko zmagamo, si ne lastimo v neumnem ponosu, da smo pokorili naravo; smo le polni hvaležnosti, da se nas je narava usmilila, nas ohranila in nam odkrila del svojih nepozabnih lepot. Noge so prestopale s skale na skalo, roke so se oprijemale klinov in vrvi. V nas je bila ena sama želja: kvišku, kvišku. Od časa do časa smo se ustavili, oddahnili in uživali ob pogledu na skalnati svet, ki nas je obkrožal; končno pa so oči vedno obstale na triglavskem vrhu. Popoldne smo prispeli do Kredarice. Veter nam je sušil potne obraze in tesno zaviti v vetrovke smo občudovali valovito skalnato morje, ki nam ie ležalo pod nogami. Nevidna sila nas je vlekla na vrh. Čutila sem, kako mi srce razbija v prsih - prevzelo me je vznemirjenje v zavesti, da se mi bodo sedaj izpolnile sanje. Toliko sem že premišljevala o Triglavu, toliko načrtov, ki naj bi me popeljali na njegov vrh, je propadlo, zdaj pa je kipel tik pred menoj, visoko v modro nebo. Triglav ni bil več hladna skala; moje sanje in želje so mu vdihnile del moje duše, vsadile v njegovo hladno telo del mojega srca. Triglav je bil živ in me je vabil k sebi. Duh se mi je širil v silnem spevu »Sklad na skladu se vzdiguje golih vrhov kamen zid; večni mojster ukazuje: prid zidar se les učit!« Jeklene vrvi Aljaževega stolpa so škripale v sunkih vetra, ki je divjal čez vrh. Nisem ga čutila; s široko razprtimi očmi sem vpijala vase nepozabno lepoto: vsa panorama gora na zahodu je bila oblita z rdečo-rumeno svetlobo zahajajočega sonca, ki se je nad nami prelila v siniino večera, vanjo pa je izza belo-modrikastih vrhov na drugi strani neba vzhajal srebrni mesec. Pred našimi očmi se je veličastni žar dneva počasi potopil v spokojno nežnost prihajajoče noči in sonce je pobožalo mesec za pozdrav in slovo obenem. Modrina, ki jo je oklepal rumeno oranžni venec gora, se je nato razlila čez vse nebo. Čutila sem, da se je zgodil eden izmed velikih čudežev narave, ki ga v vsem svojem življenju morda ne bom nikoli več videla. Bila sem srečna, tako neizmerno srečna ... V temi smo se začeli spuščati nazaj na Kredarico. Mesečina se je poigravala pred našimi nogami in nam ljubeznivo osvetljevala pot. Omamljena sem korak za korakom zapuščala vrh, ki mi je odkril več, kot sem si kdaj upala želeti. Prebujal mi je radost, ponujal spoznanje, da je življenje neprecenljivo bogastvo, ki nam poleg trpljenja poklanja tudi lepoto, ki jo moramo obdržati v sebi, da se v trenutkih in obupa spet naseli upanje v naših srcih. NAD TAMARJEM JANEZ STREHOVEC V poloblačnem, povsem mirnem in po nočnem deževju opranem jutru zapuščava z Maticem prijetno kočo na zelenih poljanah v Tamarju. Dobro založena s številno in kar pretežko plezalno opremo hitiva po prijetni gozdni poti proti Slemenu. Še nizko nad dolino in temnimi borovimi gozdovi se v grapi, pokriti s snegom, ločiva od zložno speljane markirane poti in zavijeva strmo navzgor v globoko osrednjo Travniško grapo. Nekje visoko za strmimi stenami čutiva mehko svetljenje zgodnjega sonca na prisojnih rebrih trentarskih gora. Daleč, daleč za naju so mehke oblike travniških slemen nad senčnato dolino Trente. Strma, kakor veličasten spomenik masivna, devetstometrska stena Travnika vstaia pred nama. Namenjena sva na mogočen, do takrat le enkrat preplezani steber desno od Aschenbrennerjeve smeri. Prek sipkega, sem in tja s travnatimi lisami prepredenega grušča doseževa temačni začetek. Prek zložnega spodnjega dela sva prilezla do velike police, kjer se loči smer po stebru od »peharja«. Desno od naju se začenja gladka, črna plošča, ki brani dostop do globokih kaminov v spodnji tretjini stene. Matic si dobro uredi stojišče, sam pa se počasi in kar preveč spoštljivo spoprimem z najvišje ocenjenim detajlom. Kljub številnim poskusom ne morem zabiti nobenega klina, potem pa nekako po neznatnih razčlembah dosežem zarjaveli klin prvopristopnikov, od koder pa kar hitro odplezam na varno stojišče. Kamini nad nama so mastni in algasti. Posebno izstop pred gredino naju vražje preseneti, vendar je Matic kar hitro prek. Po nekoliko lažjem svetu potem naglo plezava levo navzgor proti črnemu previsnemu asu. Na eni redkih udobnejših polic leno zleknjen varujem Matica, ki divje čisti rušljiv previs visoko nad mano. No, Matic pa zdajci pozabi name in kar mirne duše zadega izpuljeno skalo. Prileti mi naravnost v nogo pod bokom. Bila je seveda težka in udarec nemarno boleč. Na srečo ni bilo hujšega in navzlic bolečini nadaljujem s plezanjem. Ko sva že visoko v sredini stebra, naju čaka drobna polička. Matic prepleza še izpostavljen previs in že misliva, da je vse »ta težko« za nama. Zato se po lažjih prijetnejših raztežajih hitro ženeva proti žarkom poletnega sonca. Po kratkem počitku in malici iz suhih sliv in glukoze zaplezava v zgornjo tretjino stene. Prijetno, manj zahtevno plezanje prekineva pred navpično ploščo že čisto blizu vrha. Pozno popoldansko sonce že ugaša in dolga, spokojna senca gora zatemni zeleno dolino pod nama. Z veliko težavo se Matic vzpenja po resnično zahtevni plošči in potem ob previsu v prostem plezanju doseže laž|i svet. No, sam potem kar hitro sledim napeti vrvi in se na stojišču prepričam, da sva res tik pod vrhom. Še nekaj lažjih raztežajev po krušljivih, toda ne zahtevnih grapah naju privede na vrh. Kar naglo se silna devetstometrska stena prevesi v zložne, sem in tja od strele razsekane grebene. In potem se vsa orjaška gora sprosti svojega ponosnega severnega pročelja v ne preveč strmih peščinah in travnatih pobočjih, ki se nekje spodaj dotaknejo dišečih gozdov v dolini Soče. Mrzel večerni veter naju prepodi s prijetnega počitka na vrhu gore. Gosta večerna megla zavija vrhove domačih gora. Precej utrujena, toda srečna in zadovoljna hitiva prek dolgih grebenov proti Mali Mojstrovki. Malo pred vrhom v nočni megli utone večerna svetloba. Matic sicer nekaj govori o sestopu prek Mojstrovke v Tamar, meni pa je seveda bolj všeč sestop na Vršič in skorajšnje pivo v Erjavčevi koči. No, Vršič je veliko bližji in lažje dostopen, zato se urno zapodiva do Vratc in po dolgem gru-ščastem plazu do začetka ceste. Po prijetni noči v novem meglenem jutru zložno turistično sestopiva prek prijetnega Slemena nazaj v Tamar. Izpolnjen načrt! Praznina? Ne, že med vzponom na najbolj zaželeni vrh si plezalec že omisli nov vrh, nov cilj, težji, lepši in višji. Vedno znova in znova, saj je še toliko lepih, prekrasnih vrhov nad zadimljenimi dolinami naše vsakdanjosti. * * * Zopet hitim v Tamar. Tokrat z Macem. Muhasto julijsko vreme se je ustalilo in tokrat se od večernega sonca ožarjene stene drzno pno k fantastičnemu modremu nebu. Po večernem klepetu se končno le odmajamo na prepotrebno spanje pred zahtevnim vzponom. V prijetnem sončnem jutru, kar nič zgodnja nisva, se mlačna in zaspana vzpenjava poa severno steno Sit. še neponovljena smer JLA desno od velike zajede je najin današnji cilj. Kar pozna sva za tako steno. 2e prvi raztežaji do gredine nad velikim strehastim previsom so zelo zahtevni in naju pošteno vprašujejo. Plezava z enojno vrvjo, drugo imava s seboj le zaradi morebitnega spusta, ker se samo z eno vrvjo ne bi mogla popeljati prek dolgega, večmetrskega stropa v spodnjem delu smeri. Strma, slabo razčlenjena poč nad gredino se konča s previsom in potem v drobnih poklinah hiti nekam v levo. Prepričan sem, da gre smer v levo, zato se nekaj časa zaganjam v zasigano poklino, potem pa nejevoljen pristanem pri Macu, ki gre poskusit v desni previs. Posreči se mu in prek težkega mesta doseže lažjo prečnico. Strma stena v nadaljevanju nama postreže z zelo zahtevnimi mesti v počeh in v zelo težkih prečnicah v tem rumenočrnem previsnem odlomu. Na vrhu dolge, naporne zajede se Mac poda v težko, kočljivo prečnico, ki teče proti lažjemu, bolj razčlenjenemu svetu smeri Pavle Jesihove. V zgornjem delu Sit se ta smer stakne s smerjo JLA. Varujoč na drobnem, neznatnem stojišču z zavistjo opazujem na skalah ležeče kibice globoko pod nama. Nekaj sto metrov naju loči od njih. No, Mac se kar hitro potrudi prek zadnjega težkega raztežaja in me varuje nekje visoko zgoraj. Klini, ki jih je Mac zabil, pa mene žal ne držijo. Drug za drugim se mi pulijo in ko se ves izčrpan obesim na zadnji »rešilni« klin, se mi izpuli še ta. V hipu me vrže iz previsa in z zadnjimi močmi se komaj še ujamem na slabih razčlembah na vrhu polmetrske strehe. Ne morem verjeti, da mi je prav na koncu stena tako zagodla, da skoraj nimam druge možnosti kot pasti za vso dolžino prečnice. To pa se lahko za naju oba konča tam nekje spodaj na belih peščinah melišča. Pa vendar človek v takih primerih le najde še tiste poslednje atome moči, ki ga rešijo kot že tolikokrat poprej. Z velikim naporom in s »šivalnim strojem« z visoko frekvenco se le nekako povzpnem na streho in potem po navpičnem svetu dosežem Maca, ki sploh ne ve za moje pustolovščine v prečnici. Še nekaj lažjih raztežajev in visoko zgoraj, kjer se stena poleže, doseževa lažji svet. Na vrh se nama zaradi pozne ure sploh ne da, zato začneva po prijetnih policah, ki se simetrično odpirajo pod nama, sproščeno sestopati proti plazu pod Jalovcem. No, malo pred meliščem pa vseeno spet razvijeva vrv in se prek strmega skoka popeljeva do prodišča. V hladnem, prijetnem mraku hitiva po meliščih in gozdu nazaj proti koči. Daleč za nama pa k temnemu poletnemu nebu kipi gladka, strma stena. Zopet se godi vse po starem. Koča, prijatelji, hladno pivo. Med številno druščino odkrijeva tudi Kalarja in Vakslna, ki sta zopet preplezala nekaj novih centimetrov v še nepreplezanem delu Sit. Opisana vzpona sta: 1. Smer po stebru Travnika IV-V, VI, 1. ponovitev. Plezala AAatija Maležič in Janez Strehovec. . 2. Smer JLA v sev. steni Sit V, VI, A2, 1. ponovitev. Plezala Brane Komac in Janez Strehovec. Oboje julija 1968. DRUŠTVENE NOVI C E IN MEMORIAM PROF. DR. MAKS WRABER 14. maja 1972 Tudi »Planinski Vestnik« in z njim vsi ljubitelji naših gora ne smemo molče mimo prof. dr. Maksa Wrabra, ki nam ga je smrt tako nenadoma ugrabila. Saj so komaj utihnile njegove tako pretehtane in jasne besede o varstvu okolja, ki smo jih slišali iz naših ekranov. Tudi črnilo se je komaj posušilo na pismu, ki ga je dr. Wraber kot vodja jugoslovanske delegacije pri Mednarodni komisiji za varstvo alpskih predelov C. I. P. R. A. (Commission internationale pour la protection des regions alpines, Internationale Alpenkommission) naslovil na predsednika te mednarodne organizacije dr. W. A, Plattnerja: »neposredno ie ogrožen eden najlepših gorskih predelov doline Soče, pri Kobaridu naj bi se zgradila hidroelektrarna! V imenu jugoslovanske delegacije in v skrbi za ta naš edinstveni lepi naravni spomenik vas prosim, obrnite se na najvišje predstavnike oblasti Socialistične republike Slovenije! Saj je prav CIPRA poklicana in zadolžena, da ostane alpski svet lep, nepokvarjen, da se ohranijo edinstvene naravne lepote, ki imajo narodni ali celo mednarodni pomen: Soča in njena dolina pa je po izjavah naravoslovcev in poznavalcev pokrajin taka mednarodna znamenitost (tako npr. dr. Julius Kugy), celo najlepša rečna dolina v vsej Evropi...« Kmalu za tem pismom se je dr. Wraber zahvalil predsedniku te mednarodne komisije za tehtne besede, ki jih je dr. W. Plattner naslovil na Izvršni svet SRS in so imele brez dvoma tudi svoj vpliv. Dr. Wraber je v skrbi za ta naš biser v začetku oktobra lanskega leta, ko je ta komisija zasedala v Tes-sinu, seznanil s sliko in besedo delegate in udeležence vseh šestih alpskih držav -Francije, Italije, Švice, ZR Nemčije, Avstrije in Jugoslavije - z dolino Soče in nevarnostjo, ki ji grozi s hidrocentralo pri Kobaridu, čeprav mu je usoda vzela njegovo prodorno besedo za vselej, bo njegovo svarilo kot skrb za lepoto naše domovine ostalo ob dr. Wrabru zapisano za vselej. Tudi opozorilo nam vsem, da se borimo z dr. Wrabrovo vnemo dalje ne le za ohranitev Soče, temveč za varstvo vseh naravnih lepot, ki jih naša ožja domovina nima malo. Toda dr. Wrabru moramo biti hvaležni tudi kot izrednemu poznavalcu naših gozdov, gozdnih združb, ki pokrivajo naša slovenska tla. Kamorkoli naj se že vzpenjamo na Julijce, na Karavanke, na Kamniške planine, ina Pohorje ali na Kras, nas bo vodila (pot preko gozdov, katerih sestav je zapisan v eni izmed 100 i n več razprav, ki ijih je napisal dr. Wraber. Ko bomo kot gorniki, kot varuhi naših gorskih lepot, vzeli v roke pravkar izdano »Zeleno knjigo«, se bomo tam ob prebironiju seznama njegovih razprav tudi prepričali o (neprecenljivem deležu, ki ga je doprinesel ta naš neumorni znanstvenik-fitosociolog k naši in mednarodni znanstveni zakladnici. In kot tak poznavalec ne !e naših gozdov, temveč vsega našega rastlinstva, je v to delo, ki obravnava ogroženost okolja v Sloveniji, zapisal te-le lepe misli: »Zelena rastlinska odeja, ki pokriva Zemljo, je inj en okras in njeno varstvo. Rastlinski plašč čisti in obnavlja zrak, lomi silo vetra in ureja podnebje, napaja studence in čisti vodo, daje hrano in zavetje premnogim živalim in človeku. Pod rastlinsko odejo 'so nastala tla in pod njo se stalno obnavlja rodovitna plast zemlje, ki je hraniteljica življenja in njegova prvobitna podlaga. Tako se v rastlinstvu spočenjajo in se z njim vzorčno povezujejo zrak, voda in zemlja, od rastlinstva pa so življenjsko odvisne živali m tudi človek sam ...« Brez gorskih gozdov, brez zelenih alpskih trat, brez zelenja in cvetja bi tudi naše planine ne bile tako lepe... Zaradi teh velikih kvalitet, posebno pa še zaradi zavzetosti za ohranitev lepot našega alpskega sveta, za ohranitev naše prelepe gorske doline, ki ji daje življenje Gregorčičeva »krasna hči planin«, ime dr. Maksa Wrabra ne bo nikdar zbledela Dr. A. Polenec PLANINSTVO V ZASAVJU Delovanje posavske ali zasavske podružnice Slovenskega planinskega društva je zelo pestro. Podružnica, ki je imela svoje sedeže v Sevnici, Zidanem mostu, v Krškem, se je v zadnjih letih spet preselila v Sevnico, kjer je svoje delo tako uspešno začela. Z gotovostjo lahko trdimo, da je bila v Spodnjem Posavju kot prva postavljena Hausenbichlerjeva lovska koča na Mrzlici in sicer leta 1899. Kaj pa je pobudilo v prvih letih našega stoletja šolskega upravitelja na Razboru, Blaža Jurka, da je začel graditi planinsko kočo na Lisci, lahko le bolj ali manj ugibamo. Vemo, da se je tedaj tudi na Spodnjem Posavju močno razmahnil schulverem, s postojankami v Celju, Laškem, Brežicah. Jurko je dobil prvo učiteljsko mesto na Razboru že leta 1879. Bil je velik narodnjak, prehitel je alpenverein, ki je imelo namen na Lisci zgraditi (nemško) planinsko kočo. V nekaj tednih pa je Blažu Jurku uspelo, da je zbral potrebna denarna in materialna sredstva in postavil leseno kočo na vrhu Lisce, Slovesna otvoritev novozgrajene Jurkove koče je bila v nedeljo 21. avgusta 1902. z velikimi slovesnostmi in udeležbo slovenskih in hrvaških planincev. Ob prvi obletnici je bila na Lisci že velika slavnost z veselico, čez dve leti pa so bila na Lisco z Brega, Zidanega mosta in Rimskih Toplic pota že markirana. Leta 1905 so zasnovali v Litiji in Sevnici odbore za postavitev samostojnih planinskih društev in 29. junija 1905 je bil v Sevnici že shod za ustanovitev Posavske podružnice, ki je pozneje obsegal sodne okraje Laško, Sevnico, Kozje in Brežice. Prvi njen načelnik je bil notar Veršec, prvi tajnik pa vse do vojne Blaž Jurko. Prihodnje leto 11. februarja 1906. je bil občni zbor društva v Rajhenburgu, 19. marca 1907. pa v Brežicah. Nato so se vrstili občni zbori in planinske veselice tudi po drugih krajih tega območja. Ohranjena so tudi imena darovalcev in članov podružnice iz let pred prvo vojno. Med njimi so bili učitelji, železniški uradniki, poštni uslužbenci, zdravniki, notarji. Med vojno o podružnici ni zapisov, leta 1921 pa je znova zaživela in je imela spet svoj sedež v Sevnici. Do leta 1926 je število članov planinskega društva naraščalo. Množično so začeli obiskovati kočo na Lisci Hrvati. Leta 1926 so na občnem zboru prestavili sedež podružnice iz Sevnice na Zidani most in tukaj so nato planinci začeli zbirati sredstva, da bi zgradili večji in ustreznejši planinski dom na Lisci. V kratkem času so zbrali za takratne čase veliko vsoto denarja, nad 100 000 dinarjev, in začeli z zidavo doma. 19. junija 1932 se je slavnostne otvoritve planinskega doma udeležilo okoli tri tisoč planincev, med drugimi se ga je udeležil tudi predsednik Hrvaškega planinskega društva Pasarič. Z otvoritve Jurkove koše 1902. Z desne druga in tretji sta mati in o£e avtorja tega članka Jožeta Zorna Posavska podružnica je začela ustanavljati po letu 1928 tudi druge planinske koče na svojem področju Najprej je prenovila in opremila s štirimi ležišči tujsko sobo na Kumu. Leta 1929 je bilo odprto planinsko zavetišče na šmohorju nad Laškim, dobilo je eno sobo s štirimi ležišči. Ob otvoritvi nove koče na Lisci, ki je imela tri gostinske prostore, tri manjše spalnice, večjo spalnico s šestimi posteljami ter skupno ležišče, je bila razširjena tudi Jurkova koča. ki je dobila še en prostor, tako da je imela odslej dve sooi. Vse koče Posavskega planinskega društva so bile odslej tudi redno oskrbovane. Poleg prvega graditelja koče na Lisci in velikega pobornika slovenskega planinstva, Blaža Jurka, imajo za predvojno rast posavske podružnice veliko zaslug profesor Orožen, nadzornik Ljudevit Stiasny, postojenačelnik z Zidanega mosta, Alojzij Baša, restavrater Majcen, založnik Umetniške propagande v graščini na Rudi pod Lisco ing. Uhlir, posebno pa šolski upravitelj iz Loke Andrej Gostiša, ki je po Jurkovem vzoru stalno obiskoval Lisco, skrbel za dober razvoj Jurkove koče in dajal največjo pobudo za dograditev nove planinske koče na Lisci. Od te dobe dalje je bil dom na Lisci še bolj obiskovan, člani so hoteli napeljati še elektriko in zgraditi vodovod. Jeseni leta 1939 je zares dobila Lisca tudi električno luč, napeljavo vodovoda pa je onemogočila druga svetovna vojna. Od leta 1943 dalje je bila Lisca pod stalnim nadzorstvom partizanov. Na Lisci so se med vojno nahajali občasno tudi bolnica, kurirska postaja in radijska oddajna postaja. Čez Lisco so vodile kurirske partizanske poti. čez Lisco na Lovrenc in Lokavec do Gračnice je šel pohod XIV. divizije. 28. junija 1944 so bili partizani prisiljeni, da so zaradi nevarnosti pred Nemci obe koči požgali. Ostali so samo betonski podstavki. Oskrbnika domov Lojze in Ivanka škrab iz Loke sta rešila le nekaj inventarja. Spominske knjige so najbrž vse pogorele. Na občnem zboru Posavske podružnice 26. februarja 1939 so poročali, da je imela Lisca odličen obisk, zavetišče na Kumu da bo podružnica odstopila planinskemu društvu Trbovlje in da je v gradnji kapelica na Lisci. Za načelnika je bil izvoljen Andrej Gostiša, dosedanji načelnik Alojzij Baša pa je postal častni član društva. Zadnje predvojno poročilo obsega delovanje podružnice do 10. marca 1940. Iz tega zvemo, da je bila podružnica razdeljena na tri sektorje: Laško, Sevnica in Zidani most. Sevnica je organizirala planinsko rajanje, na Lisci je bila slavnostna obletnica doma in posvetitev kapelice, Laško pa je ustanovilo mladinski odsek, na Smohorju pa so začeli graditi novo kočo. Takoj po vojni so Posavsko podružnico obudili k življenju Krčani, V Krškem je tudi imela prva povojna leta svoj sedež. Med prvimi poborniki za obnovitev postojank na Lisci je bil Jože Košorok, takrat ravnatelj gimnazije v Krškem. Podružnica je poa vodstvom takratnega predsednika društva Tončka Čebularja začela znova graditi Jurkovo kočo. Do leta 1949 so se krški planinci s prostovoljnim delom in prispevki kolektivov na novo postavili Jurkovo kočo. Na občnem zboru 6. junija 1948 pa so začeli hkrati graditi tudi nov planinski dom. Tudi ta dom so zgradili posavski planinci s prostovoljnim delom in podporo kolektivov in podjetij iz Krškega, Sevnice, Brežic in Radeč ter s prispevkom Planinske zveze Slovenije. Do konca leta 1954 so v novi dom, po predsedniku Tončku imenovan, napeljali tudi elektriko. Leta 1958 je bila na Lisci velika medobčinska proslava ob 40-letnici KPJ. S pomočjo političnih organizacij, sevniške občine, novomeškega in celjskega okraja so zgradili 4 km dolgo pot od Šel na Lisco. Slavnostnega zborovanja in otvoritev ceste se je 4. julija udeležilo nad tri tisoč ljudi. V letih 1961 in 1962 so nekatera podjetja iz Sevnice za svoje delavce postavila v okolici Tončkovega doma počitniške hišice, jeseni 1963 pa so začeli kopati jarke za vodovod s Sel na Lisco. Vodovod je bil končan v enem letu. voda pa napeljana tudi v počitniške hišice. Na občnem zboru leta 1968 sta podružnica in Planinska zveza Slovenije sklenili s konfekcijo »Lisca« iz Sevnice pogodbo, po kateri je prevzela »Lisca« Tončkov dom v zakup, da ga dogradi in poveča, nato pa spet vrne svojemu lastniku. Ker je sedaj Tončkov dom znatno razširjen, postavljen kot moderni gostinski obrat, odprt 4. julija 1970, "se je Posavska podružnica lotila nove naloge i,n dogradila za potrebe svojih planincev Jurkov dom. Od ustanovitve Posavske podružnice SPD a do začetka druge svetovne vojne so ili načelniki podružnice: prvi je bil notar Veršec, za njim B. Kunej (zabeležen 1907.), nato pa okrajni šolski nadzornik Ljudevit Stiasny. Ko je bil sedež podružnice premeščen iz Sevnice na Zidani most, je bil izvoljen za načelnika postajni načelnik Alojzij Baša, za njim pa za načelnika Andrej Gostiša. Prvi povojni predsednik podružnice je bil Tonček Čebular (kar 14 let), od leta 1968 pa vodi podružnico ing. Vinko Sadar. Prvi častni član društva 'je postal I. 1924 Ljudevit Stiasny, drugi pa leta 1939 Alojzij Baša. Po drugi vojni ima podružnica šest častnih članov: Ing. Henrik Čmak (1954 I.) (za zasluge pri gradnji doma), Boris Vuksa.n (1957 I.) (sodelovanje med hrvaškimi in posavskimi planinci), Gašo Mesesnel (1959 I. gradnja doma), Tonček Čebular (1962 I.), Vitko Jurko (1966 L), Blažev sin, organizator in propagandist, Jože KoŠorok (1971 I.) pobudnik in organizator novih koč. Po podatkih, Iti jih hrani Posavska planinska podružnica v Sevnici sestavi! Jože Zorn. OBČNI ZBOR PD RUŠE Na občnem zboru za l. 1971 - 18. marca 1972 - ije zaslužni predsednik društva inž. Josip Teržan najprej podal kratek pregled zgodovine PD Ruše, ki je ob svoji 70-letnici prejelo »Bloudkovo plaketo«. Društvo je svojo 70nletnico zelo lepo proslavilo pri Arehu v duhu znamenitih ruških planinskih taborov. Jubilejno prireditev so dopolnili z razstavo planiinske fotografije v novem ruškem salonu. Razstavo Fotokluba PZS je obiskalo ca. 700 obiskovalcev, 344 ,pa jih je sodelovalo pri izbiri najlepše fotografije. Rušam so za 70-letnico organizirali tudi pohod na Mt. Blanc. V Rušah so zasadili brezov gaj -114 brez za 114 naših planinskih društev. Počastili so tudi spomin Ivana Obrovni.ka, Toneta Grušovnika in Domena Šolarja, Rušanov, ki so se v gorah ponesrečili. Društvo ima svoje poverjenike v vseh petih tovarnah, v Selnici in v Limbušu. V zadnjih dveh letih je članstvo nekoliko nazadovalo, imajo 704 člane, ki so plačali članarino. Med temi je 160 mladincev in 303 pionirje. Postojanko na Arehu vključujejo v zimsko športni center Mariborskega Pohorja. Načrti so že narejeni, čez noč pa to seveda ne bo šlo. Vsekakor velika naloga društva za osmo desetletje obstoja. Mladinski odsek je organiziral več smučarskih izletov - na Komno, Golte in seveda na Pohorje, na Zelenico, na Usan-karico, udeležil se je tudi pohoda po poti Djure Dakoviča, Pohorskega memoriala in letnega zbora na Tojzlovem vrhu. Bili so tudi na Durmitorju - inagrada PZS, na Triglavu in v daljnih Prokleti.jah. Tu jih je voail Vlado Ribar iz Zrenjanina, imeli so gosta Andrzeja Skwirezynskega iz Krekova. V njihovi kroniki pa so še drugi tabori in izleti: Jezersko, Jalovec, idr. Imeli so tudi planinski mladinski ples. Vodniški tečaj sta opravila dva člana, planinsko šolo, ki jo vodi Stane Poglajen, je obiskovalo 24 mladincev. V republiški orientacijski ligi so se izkazali pionirji in mladinci. Na Tujzlov vrh so poslali kar 8 ekip, na Jelovico 3, kjer so mladinci že drugič osvojili pokal. Prva mesta so dosegli na Durmitonju, na Nanosu in na Snežniku. Na Snežniku so dosegli prvo mesto njihovi pionirji in mladinci. Med seboj imajo Nandeta Auerja, v orientaciji res pravega mojstra. Število mladincev in pionirjev v PD Ruše narašča. Imajo tudi skupinico v Limbušu in na Gimnaziji Miloša Zidanška. Njihov mladinski vodnik in inštruktor Poglajen je napisal v »Planinah ob meji« 18-letno zgodovino MO PD Ruše. Res ima nekaj pokazati! Odsek vodi tov. Andrej Povšek. Na občnem zboru so društvu izvolili nov odbor. Inž. Josip Teržan, dolgoletni predsednik, duša ruškega planinstva, je breme preložil. Za predsednika so izvolili inž. Rafka Razpeta, inž. Josip Teržan je podpredsednik, Darko Juhart pa tajnik. V raznih odborih, komisijah in poverje-ništvih pa sodelujejo desetine planinskih osebnosti. OBČNI ZBOR PD RIMSKE TOPLICE Iz poročila predsednika tov. Danija Skor-nika za I. 1971 je razvidno, da se je društveni odbor močno posvečal gospodarjenju s kočo na Kopitniku, ki že dobiva podobo pravega planinskega doma. Delajo z lastnimi sredstvi, od občinske skupščine Laško so dobili 3000 din podpore. Organizirali so 5 izletov, mladinski odsek taborjenje, imeli so tri predavanja. Imajo 272 članov, 163 odraslih, 42 mladincev in 67 pionirjev, naročnikov PV je 16. Močno jih stiskajo finančni problemi, saj razmišljajo o tem, kako bi končali dela na koči z zbiralno akcijo pri članih. Zato se bolj malo udeležujejo planinskih sestankov, ker vsak dinar vlože v planinski domek, ki so ga sami zgradili. Pričakujejo pomoč od PZS, od občine pa vsaj dotacijo v višini prometnega aavka, ki ga plačujejo ... 18 mladincev .je vodil načelnik mladinskega odsega Branko Gračner v Triglavsko pogorje, sam pa je bil z inž. Ojster-škom na Grossglocknerju, sledrvji je bil tudi na Gross Venedigerju in na Wilder Kaiserju. Trije člani so bili na Jalovcu in so svoj vzpon tudi filmsko dokumentirali. Na Raduhi je bilo 10 mladincev, 20 pa na Golteh in na Veliki planini. Delaven je bil tudi markacijski odsek, ki ga vodi tov. M. Podbreznik. USTANOVNI OBČNI ZBOR PD TOMOS 2elja, ki je bila že leta navzoča med ljubitelji gora v kolektivu tovarne TOMÖS v Kopru, se je končno uresničila. Po skrbnih pripravah in zadovoljivem odzivu na anketo med zaposlenimi, smo 15. junija 1972 sklicali ustanovni občni zbor in sprejeli sklep o ustanovitvi PD TOMOS. To je že tretje planinsko društvo v Kopru. Razveseljivo je, da se prav iz sončnega Primorja, ki je precej oddaljeno od gora, odziva vedno več ljudi na mamljivi klic, ki vabi v tišino, mir in lepoto slovenskih planin. Občni zbor je s kratkim nagovorom otvo-ril tov. Vlado Cvetko. Po sprejemu dnevnega reda smo poslušali poročilo pripravljalnega odbora. V imenu UO Planinske zveze Slovenije je nato pozdravil tov. Bučer. Z veseljem je pozdravil ustanovitev PD TOMOS tudi predsednik meddruštvenega odbora Primorske tov. Janko Fili. Za njim je spregovoril tov. Lovrečič, predsednik PD Koper. Po pozdravnih govorih je dal predsednik delovnega predsedstva na glasovanje sklep o ustanovitvi PD TOMOS. Sklep je bil soglasno sprejet. Za predsednika je bil soglasno izvoljen tov. Vlado Cvetko. Brez pripomb so bili sprejeti tudi predlogi za člane UO, nadzornega odbora in častnega razsodišča, potrjene so bile tudi smernice za bodoče delovanje društva. Občni zbor PD TOMOS se je zaključil s predavanjem o Triglavskem pogorju, ki so ga spremljali prekrasni barvni diapozitivi, obogateni z nadvse zanimivim komentarjem. Predavanje je pripravil Drof. France Habe iz Postojne. Zora Koren SLOVENSKI PLANINSKI PLES V ŠVICI Slovensko planinsko društvo Triglav v Meilenu (Slowenischer Alpenclub Triglav in der Scnweiz) uspešno razvija svoj program, sodeč po zapisnikih sej in drugih poročilih, ki prihajajo na PZS. 3. junija so pripravili prvi slovenski ples v Oerli-konu, potem ko je uspešno za njimi prvi izseljeniški veleslalom, o katerem smo že poročali. Na plesu so sodelovali »Veseli planšarji«