1 I I
I
IK
YU ISSN 0021-6933
JEZIK   IN
SLOVSTVO
letnik XXVI - leto 1980/81 - št. 5
Jezik in slovstvo
Letnik XXVI, številka 5 Ljubljana, februar 1980/81
časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk) Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednik: Aleksander Skaza, Ljubljana, Aškerčeva 12 Uredniški odbor: Gregor Kocijan (slovstvena zgodovina), Breda Pogorelec (jezikoslovje), Aleksander Skaza (primerjalna slavistika), Franc Žagar (metodika). Tehnični urednik: Ivo Graul
Svet časopisa: Marjeta Vasic (predsednik), Anka Dušej, Marjan Javornik, Mira Medved, Jože Munda, Pavle Vozlič, France Vurnik in uredniki Tisk Aero, kemična, grafična in papirna industrija Celje Opremila inž. Dora Vodopivec
Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Tekoči račun: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 50100-678-45265
Letna naročnina 120,- din, polletna 60- din, posamezna številka 15,- din
Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjenikih, 50- din
Za tujino celoletna naročnina 200 - din
Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Revijo gmptno podpira Kulturna skupnost SRS, razliko med polno in znižano ceno za dijake
in študente pa krije Republiška izobraževalna skupnost SRS
Vsebina pete številke
Razprave in članki
153   RadoH Neuhauser, K vlogi glasovne metafore v lirski pesmi romantike s primeri
iz Prešernovih Poezij 158  Marijan Smolik, Franc Veriti ali Jožef Burger? 163   Olga Kunst-Gnamaš, Od pomena do oblike povedi
Literarnozgodovinski problemi, gradivo, komentarji
171   Jože Pogačnik, »Črni zamorec« v Prešernovi baladi o Lepi Vidi 175   Joža Mahnič, Župančič kot prevajalec
Metodične izkušnje
178   Franc Žagar, Poučevanje frazeologije v osnovni šoli
Kulturnozgodovinske ekskurzije
180   Božena Orožen, Po Dravski in Mislinjski dolini in njunem okolju
Ocene in poročila
185 Marko Juvan, Literatura, gledališče, kulturna zgodovina
186 Miha Javornik, Dušan Moravec, Slovensko gledališče od vojne do vojne
187 Andrijan Lah, Božiča Kitičič, Literarna ustvarjalnost Andreja Hienga
188 Marjan Cedilnik, Nova jezikovna vadnica za osnovno šolo
Zapiski
190   Jaka Miiller in France Novak, Zborovanje o leksikologiji in leksikografiji 5/III Prejeli smo v oceno
Rudolf Neuhauser
Univerza v Celovcu
K VLOGI GLASOVNE INSTRUMENTACIJE IN GLASOVNE METAFORE V LIRSKI PESMI ROMANTIKE S PRIMERI IZ PREŠERNOVIH POEZIJ
Pričujočo razpravo, del obsežnejše študije, je razumeti kot prispevek k tipologiji lirske pesmi.' Tri razvojne stopnje lahko primerjamo med seboj: 1. lirsko pesem 18. stoletja, klasicizma, tj. dobe pred romantiko; ta pomeni v slovanskih literaturah obenem začetek novodobnega pesnjenja; 2. romantično lirsko pesem, ki je ob primeru Prešernove lirike v os- • redju tega dela; in 3. lirsko pesem izzvenevajočega 19. stoletja vse do moderne. Pokaže , se, da pomenski obseg lirske pesmi pred romantiko običajno v celoti sovpada z vsebino, j ki se da izraziti z normalnim jezikom, torej je na leksikalni ravnini. V nasprotju s tem pa ' se težišče pomenskega sestava hrske pesmi v moderni vidno prenese na ravnino formalnih sestavin, kot sta ritem (metrum) in glasovna struktura. To lahko privede tako daleč, da učinkuje pesem, skrčena na normalnojezikovno vsebino, nesmiselno, celo absurdno. Smisel take pesmi izhaja šele iz celote vseh ravnin pesmi, pri čemer prevladujejo v pomenski zgradbi formalne, strukturne prvine. Lirska pesem romantike pa v nasprotju s tem izkazuje značilno »dvoplastnost«, vzporednost v pomenski zgradbi. Vsebina je sicer podana na leksikalni ravnini, je pa na formalni ravnini z ritmom (metrom) in glasovno strukturo v svojih bistvenih sestavinah ponovljena, pri čemer so bistvene misli s pomočjo spretne uporabe instrumentacije povzdignjene v presegajoči sintezi. Če omejimo vsebino lirske pesmi romantike na normalnojezikovni obseg, bo besedilo učinkovalo banalno, ker mu manjkajo plasti strukturiranosti, ki besedilo presegajo in mu podeljujejo splošno veljavnost. Tako meni madžarski pesnik Desider Kosztolany o prozni verziji Goethejeve pesmi »Ein Gleiches«: »Izvirniku sploh ni podobna... To je misel, ki bi jo prav lahko povedal tudi lovec iz Thüringije.«^ Isto lahko rečemo o naslednji prozni verziji Prešernove pesmi »Kam?«: »Obupan hodim okrog, brez cilja kot oblaki in valovi, ker ne smem k svoji ljubljeni deklici in te bolečine nikjer ne morem prenašati.« To besedilo na noben način ne ustreza izvirniku, ker mu manjka pomenski obseg, izhajajoč iz semantizacije formalne strukture.
Na tem mestu moramo razložiti pomembno hipotezo: Z obhkovanjem knjižnega jezika se je razvijala umetna pesem, katere nosilke so bile izobražene plasti in ki je bila namenjena predvsem branju. Pesniki 18. in 19. stoletja so torej razumevali pesem predvsem kot napisano ali natisnjeno in so jo zasnovali glede na vizualno usmerjeno sprejemanje bralcev.'
' Izčrpna študija o pričujoči temi bo izšla v zborniku »Obdobje romantike v slovenskem jeziku, književosti in kulturi«. Zaradi pomanjkanja prostora sem poskus tipologije lirske pesmi tu laiiko samo nakazal. To delo se omeji na tip romantične lirske pesmi.
^ O Kosztolanyju glej pri: Ivan Fonagy, »Informationsgehalt von Wort und Laut in der Dichtung« v »Poetics. Poetika. Poetika« Warszawa 1961, str. 601.
' O ruski poeziji je znano, da je prav do zgodnjega 20. stoletja pripisovala grafičnim prvinam več pomena kot fonetičnim. Prim. npr. Bloka, ki je še po uvedbi novega pravopisa vztrajal, da se črka »S« ohrani tudi v novih izdajah njegovih pesmi, čeprav je bila fonetično identična z »e«l
153
To pomeni, da sta bila pomembna grafično členjenje in pravopis. V naslednjem bomo zato obravnavali Prešernove pesmi v prvotni obliki iz izdaje 1. 1847, ki jo je uredil avtor sam, pri čemer bomo fonetične vidike zanemarili v korist grafičnim.
Semantizacija formalnih sestavin se je v lirski pesmi romantike uresničevala prek glasovne instrumentacije, in sicer pod vplivom vseskozi visokega vrednotenja »muzikalnega« v takratni estetiki. Naj navedem samo nekaj primerov za to. Po F. Schleglu seže glasba »v najbolj notranje srce zavesti«. Melodije govore po Hoffmannu »višji jezik kraljestva duhov«. Wackenroder govori o »muzikalnem« kot o »temnejšem in finejšem jeziku«." Zdi se, da zadenemo s tem bistveno potezo romantične hrske pesmi: pesem govori bralcu v dveh jezikih - v jeziku besede (s tem razumemo tu besedilo, ki se da izraziti z normalnim jezikom) ter v »temnejšem in finejšem jeziku« tonov in glasov, pri čemer zadnji poudarja ; bistvena občutja in mish ter jih v skladu z romantičnim razumevanjem glasbe kot izraza univerzalnih struktur in vsebin zasidra v transcendenci ter jim podeli splošno veljavnost Pri tem je jezik tonov in glasov transponiran v vizualno in postane viden z razporeditvijo ustreznih grafemov (morda na začetku ah koncu verza). Če odpade ritmično in glasovno strukturiranje (kot pri prozni verziji ali prevodu), postanejo besedila »nema«, »enodimenzionalna«, in pride do tega, kar bi imenoval učinek banalizacije.
To, kar razume Wackenroder s »temnejšim in finejšim jezikom«, je rezultat semantizacije formalnih prvin. S tem povezana zakonitost je bila znana že v dobi romantike. Saj je že A. W. Schlegel menil, da »se spozna vso vsebino pesmi vendarle samo prek medija ob-hke«.' Še jasneje je to izrazil Hegel v svoji estetiki s posebnim ozirom na zvočno strukturo in rimo, ko je ugotovil, da se »z načelom ponavljanja čisto enakih ali podobnih zvokov, od duha...« lahko poveže »poudarjanje in povezovanje sorodnih pomenov v sozvočju besed, ki jih označujejo«.' Ruski formalisti, V. Žirmunski, R. Jakobson, J. Mukafovsky in nazadnje J. Lotman so v našem stoletju raziskovali povezavo glasovne strukture, ritma in smiselnega obsega pesmi. Kot povzetek bi prevzel Lotmanovo formulacijo, ker je v njej najjasneje opisan tudi teoretični temelj pričujočega dela: »Itak, my možem opredelit' sušč-nost' poetičeskoj struktury kak naličie nekotoryh uporjadočennostej, ne podrazume-vaemyh strukturoj estestvennogo jazyka, pozvoljajuščih otoždestvit' v opredelennyh ot-nošenijah vnutritekstovye segmenty i rassmatrivat' nabor etih segmentov kak odnu ili neskol'ko paradigm.«'
To lahko prikažemo z analizo posameznih pesmi iz Prešernove lirike.'
Primer za pomensko polnost, ki jo lahko rima podeh glasovom, najdemo v pesmi »K slovesu«.' Prva kitica te pesmi ponovi samostalnik iz naslova v imenovalniku kot »slovo«. Ta tvori rimo z »oko« - rimo, ki z neenakostjo srednjega soglasnika poudari pomen obeh »o«. Oba ta »o« se povrneta v drugi vrstici prve kitice v zvezi »Preč obraz obračaš ...«. Ta zveza se glasovno poveže s »preč oko« iz prvega verza in tako ponazori podobo slovesa - »slovo«. Rima na »o« objema drugo rimo, ki se glasi na »i«, pri čemer je tudi ta samoglasnik podvojen: »obrdz ... mih II... mene ljubit s/b«. »I« te rime ponazarja - če izhajamo iz pomena besed - moč ljubezni. Če v prvi kitici slovo - na glasovni ravnini označeno z rimo na »o« - objema in prevladuje moč ljubezni - označeno na glasovni ravnini
Navedeno po: P. Kluckfiotin: »Das Ideengut der deutschen RomanUk.« M. Niemeyer, Tübingen ¦'1961, str. 169. W. H. Wackenroder: »Sämtliche Schriften.« Rowohlt 1968 (Rororo 506/7), str. 191. 5 A. W. SchlegeL »Sämthche Werke«, Bd 10, Leipzig 1846-47, str. 134. « G. W. F. Hegel: »Ästhetik III«, Bd 2, BerUn und Weimar 1965, str 392.
' Ju. M. Lotman; »Analiz poetičeskogo teksta« L. 1972, str. 72 Prim. tudi V. Žirmunskij: »Rilma Ee istorija i teorija« Petrograd 1923 (Ponatis: München 1970); Ju. Tynjanov: »Problema stihotvornogo jazyka« L. 1924; A. Belyj: »Mas-terstvo Gogolja« L. 1934; R. Jakobson: »Linguistik und Poetik« v R. J.; »Poetik. Ausgewählte Aufsätze.« Suhrkamp 1979 (stw 262).
' V nadaljnjem obravnavane pesmi bodo navedene v pisavi izdaje iz 1. 1847.
154 .......
z rimo na »i« - pa je v obeh naslednjih kiticah ravno narobe: rima na »i« objema tam rimo »e-u/o-e/e-o«, ki v pregibanju ponazarja slovo. Moč ljubezni tako rekoč prevladuje nad slovesom.
V peti kitici se ponavlja shema prve kitice: rima na »o« (= slovo) objema rimo na »i« (= ljubezen). Hkrati se pojavlja za romantiko tipičen motiv, ki ga Lotman v svoji interpretaciji Lermontova imenuje »motiv podmeny«. Idealna ljubezen za romantičnega pesnika na svetu ni dosegljiva. Pesnik lahko izkusi stalno, harmonično ljubezen samo kot ideal, ki na zemeljski ravnini ni dosegljiv, zato: »ljubja svoju vozljublennuju, poet ljubit v nej nečto inoe. Pri etom funkcional'no aktiven imenno akt zameny: važno utverždenie, čto ljubiš' ne togo, kogo ljubiš'. Konkretnye že funküvy zameny mogul menjat'sja. Eto možet byt' zamena ženščiny drugoj ženščinoj, real'noj ženščiny nesbytocnoj mečtoj, illjuzijami proslyh let, zameny ženščiny ee podarkom iU portretom i t. p.«'" Pri Prešernu stopi »mila potrpežljivost« na mesto ljubljene in sklene s pesnikom življenjsko zvezo. Romantični ideal se tu obrne v negativno. To poveča bolečino slovesa, kar je v glasovni strukturi ponazorjeno z objemajočo rimo na »o« - spet je »o«, kot v besedi »slovo«, podvojen. To velja tudi za prvi verz pete kitice, kjer se »o« rimane besede »bo« ponovi prav na začetku prvega verza, pri čemer pride še enkrat do podvojitve glasu »o«. To bi bilo nekaj pripomb k pomenu rime v tej pesmi.
Leta 1832 je Prešeren spesnil vrsto gazel, ki kažejo zelo kompleksno glasovno strukturo. Tu si bomo ogledali prvo pesem." Gazela je staroorientalska pesniška obUka. Prvi verzni par določa rimo, ki se nato ponavlja v vsaki drugi vrstici po zgledu: aa, ba, ca, da itd. Poleg' te rime ima gazela dodatno lahko tudi notranjo rimo. Če izhajamo iz načela semantizacije glasov v pesmi in gledamo na rime oz. v njih se ponavljajoča zaporedja glasov kot na metafore, dobimo naslednjo podobo.'^ Pri Prešernu postane končna rima identiteta - vsak drugi verz se konča na: »(tvojiga) imena« (»é-a«). Načelo identitete je odločilno za pesem,
' K slovesu
Kaj od méne preč oko, Vemil bó se prejšni čas;
Preč obraz obračaš mili? Hodil pota bom temotne,
Kdo te méne ljubit' sili? Kamor sreče bó togotne
Rajši koj mi daj slovo. Gnal nemili me ukaz.
Desno roko brez skerbi Moja stara ljuba bó,
Daj k prijaznimu slovesu, Bó poterpežljivost mila
Solz v nobenim ni očesu. Zvezo z mano ponovila,
Žal-besede v ustih ni. V zakon dala mi roko.
Žale misli v sercu ni; Od pomoči nje podpert
Saj ni pred bilo veselo, Nosil bom življenja pézo,
Ko se zate je unélo, Dokler zmaga sreče jezo
Naj ne bó prihodnje dni! Zadnja Ijubca, - bela smert.
]o Ju. M. Lotman, 1972, str. 170.
" Pesem moja je posoda tvojiga imena
Mojiga serca gospoda tvojiga imena;
V nji bom med slovenske brate sladki glas zanesli
Od zahoda do izhoda tvojiga imena;
Na posodi v zlatih čerkah slava se bo brala
Od naroda do naroda tvojiga imena,
Z nje svitlóba bó gorela še takrat, ko bova
Unstran Karonov'ga broda tvojiga imena.
Bolj ko Delie, Korine, Cintie al Lavre
Bi bilo pozabit' škoda tvojiga imena.
" Prim. tabelarični prikaz zvočne strukture v: B. Paternu, »France Prešeren in njegovo pesniško delo,« knj. 1, Mladinska knjiga, Ljubljana 1977, str. 217.
kot pokaže tudi analiza glasovne strukture. Notranja rima ima za prvo rimano besedo ' »posoda« (»6-a«). Za značilni glasovni zaporedji obeh rim imamo lahko zaporedji »e-a« i oz, »6-a«, pri čemer sta svetli »e« oz. temni »o« razločevalna znaka. Poglejmo prvi verz. t »Jaz«, katerega izraz je »pesem«, se izenači s »posodo«, »U« z »imenom« ljubljene. Zvočno je stran »jaz« poistovetena z zaporedjem samoglasnikov »6-a« (»posoda«), stran »ti« z zaporedjem »e-a« (»imena«). Osnovna misel pesmi, identičnost med »jaz« in »U« v povezavi obeh pojmov v podobi »posode«, je izražena na glasovni ravnini s tremi obhkami omejitve glasovnega zaporedja: 1. v prvem verzu pesmi je na vsebinski ravnini stran »jaz« strogo ločena od strani »ti«. Izrazu »pesem moja« prvega polstiha stoji nasproti »ti« iz »tvojiga imena«. Spomnimo na to, da lahko razumemo zaporedje glasov »6-a« (kot v »moja in »pos6da«) kot metaforo »jaza«, zaporedje »e-a« kot metaforo za »ti«. Če si oba polstiha pobliže ogledamo, opazimo, da je v vsakem polstihu vključen razločevalni glas drugega polstiha: v prvem polstihu je to »e« v »pesem«, ki izraža navzočnost »ti« v »jaz«; v drugem polstihu je »6« v »tvojiga« Usti, ki izraža prisotnost »jaz« v »U«.
2. V drugem verzu pride do še daljnosežnejšega spajanja oziroma identificiranja med »jaz« in »ti«, ko dva pojma, ki sta na leksikalni ravnini nedvoumno prirejena, tudi na glasovni ravnini doživita medsebojno prirejenost Tako je na ravnini sintakse in leksike pojem »gosp6da« kot pristavek k »imena« prirejen k »U« imena, zveza »mojiga serca« »jazu«. Na glasovni ravnini je vsekakor ravno narobe - »gospoda« kot rima k »pos6da« spada k vrsti »jaz« in »serca« k vrsti »ti«. Z drugimi besedami, »jaz« prevzame glasovnost od »ti« in obratno!
3. V verzih pet in sedem pride nato kot nadaljnje stopnjevanje k še tesnejši povezavi in integriranju glasovnih zaporedij »6-a« in »e-a«. Če si nato ogledamo peti verz, vidimo zaporedje: »6-a/e-a/o-a«. Glasovi, prirejeni k »ti«, so objeti od oglasov, ki so prirejeni »jazu«. Mika nas, da bi govorih o sUkovni upodobitvi metafore »posoda«! V sedmem verzu, kjer je govora o luči, ki sveti v posodi, spet najdemo zaporedje »o-a/e-a/o-a«; to je, »jaz« objema »ti« kot »posoda«. »Jaz« je »posoda« za »ti«. Tako kot v tem stavku je tudi v prvem polstihu beseda »posoda« v sredi vrstice kot osrednja točka, v kateri se »jaz« in »ti« združita. »Posodi« so glasovno prirejeni nadaljnji pojmi, ki imajo tako rekoč kot »arhisem« (Lotman) za podlago isto kvaliteto kot »posoda« - prav tako objemajočo, obsegajočo, nosečo, vase sprejemajočo. Tako karakterizira zaporedje glasov »6-a« zveze »od zahoda do izhoda«, »od naroda do naroda« in »unstran Karonov'ga broda«. Zaključna notranja rima »pozabit' škoda« končno kaže na funkcijo »posode« oz. njej glasovno prirejenih, pravkar navedenih pojmov - preprečiti pozabljenje, ohraniti spomin, kot posoda ohrani zaupano ji vsebino.
Strani »U«, utelešeni v zaporedju glasov »e-a«, so prav tako glasovno prirejeni nadaljnji pojmi, ki imajo kot »arhisem« za podlago vidno in zvočno substanco imena (ime oz. imena): »Med brate sladki' glas zanesil« in »v zlatjh čerkah«. Kot kažejo navedene besedne zveze, nastopa skupaj z zaporedjem »e-a« tudi »i« kot v »ime/imena«. S tega gledišča je zanimiva oblika »tvojiga«, kajti tu glasovnost »posode« (zaporedje »6-a«) vključuje »i«, ki kaže na ime ljubljene! Glasovna podoba v posodi shranjenega imena, tj. z »o« oz. «6-a« objeti »i«, se spet pojavi v četrtem verzu v »od zah6da do /zh6da« in v zadnjem verzu v »pozabit šk6da«!
Take so urejenosti formalne ravnine, kot izhajajo iz analize prvega verza. Še beseda k drugemu verzu pesmi. Kot smo že ugotovili, prevzame v drugem verzu »jaz« (»mojiga serca«) glasovnost od »ti«. Notranja rima »gosp6da« ponavlja glas za glasom prvo besedo rime »pos6da« in ji doda - v drugi vrstici - tako v »jaz« (= »mojiga«) kot v »U« (= »tvojiga«) vsebovani »g«! Tako je ponovno poudarjena identičnost med »ti«, »jaz« in »posoda«!
Prvi par rim (»kraljeva hiša«) gazele, ki po pravilih te oblike določa formalni red pesmi, vsebuje tako tudi na ravnini glasovne instrumentacije osnovno misel pesmi.
156
Kot nadaljnji in zaključni primer glasovne instrumentacije z uporabo glasovnih metafor bi rad pritegnil pesem »Kam?«'' Pesem je sestavljena iz šestih dvovrstičnih rimanih kitic. Naslov se ponovi v prvem paru verzov kot rimana beseda drugega verza, je pa implicite vsebovan tudi v prvem verzu, če skupaj beremo začetek in konec verza: »Ao ... divjam«. Samoglasnik »a«, ki je značilen za to tematsko pomembno besedo, nastopa v pesmi nakopičeno. Če samoglasniku »a« dodamo prav tako temna samoglasnika »o« in »u« ter primerjamo njihovo število s svetlimi samoglasniki, dobimo zanimive zakonitosti: V obeh prvih kiticah prevladujejo temni samoglasniki v razmerju 10 : 6 oz. 12 : 4, tj. v povprečju /? .¦ 5. V tretji do vključno peti kitici je razmerje izenačeno (8 : 8). V šesti in zadnji kitici je razmerje v primeri z obema prvima kiticama ravno obratno (5; 11). Za navidez tako izenačenim razmerjem 8 : 8 v tretji do peti kitici se skriva nadaljnja signifikantna urejenost: v tretji in peti kitici je razmerje med temnimi in svetUmi samoglasniki v prvem verzu vedno 7: /, v drugem obratno 1.- 7 Samo v srednji, četrti kitici je to razmerje dejansko tudi v vsakem posameznem verzu izenačeno (po 4: 4). V zaključni, šesti kitici sta združeni obe vrsti zakonitosti: prvi verz kaže med temnimi in svetlimi samoglasniki razmerje 1: 7, drugi 4 : 4.
Ta urejenost glasovne strukture se v nemškem prevodu, kot kaže Prešernov lastni prevod, ne dá posneti - Prešeren sam ima menjavo med svetlimi in temnimi samoglasniki samo v končni rimi, vendar tu dosledno (kar velja tudi za prevod Lily Novyjeve).'''
Glas »a« iz naslova »Kam« se ponavlja v vrsti samostalnikov, ki se ujemajo s pesniško podobo druge kitice: »oblak nebá, val morja, gospodar, vihar«, ter v glagolih »vprašajte« in »znam«. Temni samoglasniki označujejo podobo oblakov in morskih valov, ki jih goni vihar, oz. vedenje o tej usodi, ki je hkrati odgovor na vprašanje in obenem tudi nevédenje, koUkor ni nobenega odgovora na »kam«. Lahko bi se izrazili še jasneje - temni samoglasniki ponazarjajo pasivno gnanost avtorja in analogijo z usodo oblakov in valov.
Svetli samoglasniki, ki prvič prevladujejo v drugem verzu tretje kitice, so najprej povezani s silo viharja, - »derv/ (jih)... v/har«. Označujejo, lahko rečemo, aktivno načelo sile in moči, ki izhaja iz viharja. GlagoH, v katerih prevladujejo svetli samoglasniki, izražajo »silo« v katerikoU obliki: »dervi, nese, ne smem«. Vihar pesniške podobe v začetku pesmi se v četrti kitici izenači z »obupom« (»obup«), ki se glasovno povezuje z »obličjem« (»obličje«).
V besedi »obličje« najdemo spet tudi »i« iz »dervi ... vihar«, ki sicer nastopa še v »ni (mesta)« in v »bi pozabil«, pri čemer se v zadnjem izrazu ponovita še »b« in »1« iz »obHčje«. Svetli samoglasniki tako ponazarjajo silo, izhajajočo iz prepovedi, ki zadržuje avtorja stran od obličja njegove ljubljene in tako razodeva zadnji vzrok za njegovo stanje. To spoznanje je označeno z besedo »vedeti« (= »to vem« v peti kitici). Če gremo še korak dalje in posplošimo: kot je besedi »znam« postavljena nasproti »vem«, tako je zavest o lastnem stanju, blodenju, enakem gnanosti oblakov in valov, poglobljena z vedenjem o vzroku in razkrije vso brezupnost položaja. Končno opozorimo še na zadnji verz pesmi, ki vse-
" Kám?
Ko brez miru olcróg divjam, Oblálc ne vé, in val ne kám,
Perjátli prašajo me, kám? Kám nese me obup ne znam.
Prašajte raj' oblak nebá. Samó to znam, samó to vém,
Prašajte raji val morja. De pred obličje nje ne smem.
Kadar mogočni gospodar In de ni mesta vérh zemlje,
Dervi jih sémterkje vihar. Kjer bi pozabil to gorjél
Ta Prešernova pesem kaže zanimivo ritmično strukturo, ki pa je tu nikakor ne moremo nadalje raziskovati. Glej zbornik, omenjen v opombi 1.
157.
buje dve glasovni metafori. Beseda »pozabil« ponovi v delni identičnosU glasovno podobo besede »obličje« (skupni oz. analogni glasovi so: «o, b/p, 1, i in č/z«). V »pozabil« je implicite podana ljubljena oz. njeno obličje, ki ga avtor nikjer ne more pozabiti. Zveza »to gorje« ponovi v delni identiteti glasovno podobo besede »gospodar« (skupni glasovi so: »g, o, o, d/t, r«). Pomembno pa je, da se para »obličje/to gorje« in »gospodar/pozabil« vsakokrat z enim samoglasnikom razlikujeta med seboj, pri čemer pride spet do opozicije med »a« in »e«: besedama »gospodar« in »pozabil« stojita tako nasproti »obličje« in »gorje«. Tako kot stoji besedi »gospodar« (= vihar) nasproti »obličje«, je v zadnjem verzu možnost pozabljenja (»pozabil«) soočena z žalostjo (»gorje«), ki to možnost zanika Sila in trpljenje, gonjenje in gnanost se torej ob koncu pesmi še enkrat znajdeta v nasprotju.
Glasovna struktura, katere organizacija temelji tu na nasprotju med temnimi in svetUmi samoglasniki, se tako izkaže kot bistvena sestavina v smiselnem sestavu pesmi.
Ti primeri iz Poezij kažejo, kako zelo prispeva k učinku Prešernove pesmi virtuozno obvladanje glasovne instrumentacije. Ta ne deluje samo v smislu romantičnega pojmovanja muzikalnega kot »prvine« umetnosti (Wackenroder),ampak dodatno prispeva še tisto pridvignjenost v transcendenco, v večno veljavnost, ki verze šele spremeni v umetnino. Hkrati pa tudi postane razumljivo, da postavlja prevajanje takih verzov v tuj jezik prevajalca pred skoraj nerešljive naloge. Kompleksna organizacija glasovne strukture je komaj ponovljiva, kar je razvidno iz Prešernovih lastnih prevodov. To tudi razloži, zakaj Prešernova lirika pri nemškem bralcu ni naletela na pričakovani odziv. Analiza tudi kaže, kako zelo ustrezajo Prešernove pesmi tipu romantične hrike. Tako se enakovredno uvrščajo med mojstrovine evropske romantične lirike.
Prevedel Marko Kranjec
Marijan Smolik
Teološka fakulteta v Ljubljani
FRANC VERITI ALI JOŽEF BURGAR? Slovenski lekcionarji - Slovenščina v obrednikih III.
Pred 150 leti je izšla danes komaj komu znana knjiga horjulskega župnika Franca Veritija »Ra/laganje /vetiga evangelja vjih nedelj in sapovedanih prasnikov zerkveniga leta« (Ljubljana 1830). Na 640 straneh je Veriti Slovencem razložil glavne mish evangeljskih odlomkov, ki so jih med tedanjim latinskim bogoslužjem duhovniki na prižnici prebrali tudi slovensko iz lekcionarja.'
" »Nobena druga (umetnost kot glasba R- N.) ni mogla teh lastnosti globokoumnosti, čutne moči in temne, fantastične pomenljivosti spojiti na tako skrivnosten način ... Torej nima nobena druga umetnost prvine, ki bi bila že sama na sebi tako sorodna nebeškemu duhu kot glasba« W. M. Wackenroder, str 169.
' V naši reviji je bil v letniku 1973/74 na str. 117-123 objavljen prispevek: Slovenščina v obrednikih. Podobno tematiko je obravnavala razprava v Bogoslovnem vestniku 1976, str. 445-461: Hrvaški Crikveni ordinalic in slovenska Cerkovna ordninga s podnaslovom: Slovenščina v obrednikih II. Tudi v pregledu zgodovine liturgike (Litursika in pastoralka pri Slovencih: Bogoslovni vestnik 1980, str 3-25) sem se ukvarjal z vprašanjem jezika saj je bila pas-toralka in z njo združena Uturgika prvi predmet, ki so ga pri nas v visokem šolstvu predavah v slovenščini, vendar pri tem obravnavanju nisem segel na področje obrednega jezika Zato šele ta prispevek spet nosi podnaslov Slovenščina v obrednikih III, čeprav moram opozoriti, da tokrat ne gre za obrednike v ožjem pomenu, ampak za manj upoštevano obredno knjigo za maSni obred, ki je pri nas v raziskovanju po krivici zapostavljena Slovenski lekcionarji so bili dolga stoletja edina povsem slovenska liturgična knjiga hkraU del misala, pesmarica, katekizem in mo-litvenik.
158 1
Zanimivo je, da je potrebo po taki knjigi začutil človek, ki je 30 let prej prišel v službo med Slovence iz bližnjih italijanskih oziroma furlanskih krajev, kjer se je v Tolmezzu rodil 16. decembra 1771.^ Po različnih dogodivščinah v svoji mladosti je bil 1800 posvečen za duhovnika v Vidmu, takoj nato pa ga je za pomočnika naprosil horjulski župnik Nikolaj Cipriani, prav tako Italijan oziroma Furlan.^
Svojo službo je Veriti nastopil kot »mutasti kaplan«, nevešč slovenščine, kar je bilo v času latinskega bogoslužja seveda manj nemogoče, kot bi bilo danes. Vendar se je v treh letih jeziku toUko privadil, da je že spovedoval in pridigoval, v tretjem desetletju svojega službovanja pa je začel pisati in izdajati slovenske verske knjige. V začetku so bile to majhne knjižice, prva, ki je izšla 1827, je bila razlaga pridige na gori." Nato je napisal celó alegorično povest, s katero si je zaslužil tudi omembo in oceno pri slovstvenih zgodovinarjih.'
Veritijevo pero pa je v istem času pisalo že svoje veliko delo: štiri debele knjige Življenja svetnikov (Ljubljana 1828 in 1829), pri čemer se je seveda moral nasloniti na tuje vire. Med drugim je uporabil tudi gradivo, ki ga je zapustil Mihael Hofman, pomagal pa mu je njegov jezikovni mentor in poznejši tovariš v Novem mestu Andrej Albrecht' Pomembno je bilo zlasti to, da se je prvi pri nas lotil sistematičnega pisanja hagiografij, pri čemer so drugi parodi imeli že dolgo tradicijo. Kako so se ljudem priljubile prijetno pisane poučne zgodbe, izpričuje hiter ponatis, ki ga je obsežno delo doživelo že 1831, in ponovna izdaja 1844.'
Naslov tega prispevka pa ne napoveduje študije o vsem Veritijevem pisanju, ampak hoče opozoriti na doslej neupoštevano pomembnost njegovega četrtega dela, že omenjene razlage nedeljskih evangeHjev. V istem letu 1830 so izšle tudi druge knjige, ki jih poznamo bolj kot Veritijevo: Baragova Dušna paša, Krištofa Šmida okrajšane zgodbe, Pirčev Kranjski vrtnar in prvi zvezek Kastelčeve Kranjske čbelice. Morda pa je prav ta sočasnost eden izmed vzrokov, da je Veritijevo »pobožno« pisanje ostalo v senci,' čeprav so ga preprosti ljudje in duhovniki radi brah, kar so priznavali sodobniki.'
Na prižnici je Veriti bral berilo ali vsaj evangelij iz tedaj zadnje izdaje lekcionarja: Li/ü inu evangelji v nedele inu prasnike zeliga lejta (Ljubljana 1825). Anton Breznik, ki je do-
^ V zadnjih sto letih sta kaj več o Veritiju pisala samo J. Mam v Jezičniku XXIII. Ljubljana 1885, 50-54 in A. Medved v Voditelju v bogoslovnih vedah, Maribor X/1907, 70-72.
' Nielas Zipriani (v Sloveniji vedno Cipriani) je bil rojen 3. oktobra 1760 v Cormonsu - Krminu pri Gorici, bil kaplan
na Brezovici, vikar v Horjulu in umrl 12. decembra 1827 kot vikar-župnik na Brezovici (prim. J. Novak: Zgodovina
brezoviške župnije. Ljubljana 1907, 167). Odkod in zakaj so številni duhovniki iz Italije službovah pri nas, še čaka
primerne razlage. Morda zato, ker je bil tedaj nadškof Müiael Brigido tudi Italijan?
"Raslaganje Jesn/ovih naukov na gori. Perjtavik Vere - Upanja - Ljubesni. Ljubljana 1827. 267 str
' Popotnik ihiroke in voske poU. Ljubljana 1828. 238 str. L Legiša piše, da je »v pisanje nadrobil nekaj prav prijetno
živih vrsUc leposlovne vrednosti«: Zgodovina slovenskega slovstva II. Ljubljana 1959, 56.
' Prim. L. Legiša prav tam; J. Marn, nav. d. 52 - prvi vir pa je M. Čop v prispevku za Salafikovo Geschichte der südslawischen Uteratur I. Prag 1864, 130.
' Zgodovinar J. Benkovič (Venec cerkvenih bratovščin 11/1898, 102) opozarja na prosvetno vlogo Veritijevega dela v času, ko večina Slovencev še ni znala brau. - V. Steska (Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko XV/1905, 34-35) navaja izdaji 1828/29 in 1831 ob podatkih o metelčici v šoU. Obstaja tudi izdaja 1844, kije torej tretja čeprav je Simonič (Slovenska bibUografija. Ljubljana 1905,606-607) iz druge in tretje »naredil« drugo. Na problem je naletel prof. Stane Suhadolnik ob raziskovanju Veritijevega jezika in se mu za opozorilo lepo zahvaljujem. ' Navajam vzporednice, čeprav se lahko zdijo smešne ah praznoveme: 1800: Prešernovo rojstvo, Veriti pride v Slovenijo; 1827: Prešerenova prva pesem, Veritijeva prva knjiga; 1830: Prešeren v Kranjski čbelici, Veritijeve razlage evangelijev; 1834: Prešernov sonetni venec, VeriUjev Krščanski nauk; 1846: Prešernove Poezije, Veritijeva zadnja tiskana knjiga; 1849: Prešernovo in Veritijevo smrtno leto.
F. Kdrič v svojem Prešernu (II, Ljubljana 1938) Veritija ne omenja, čeprav na str. CCCXXIII navaja več duhovnikov tistega časa ki so napisaU mnogo manj kot on.
' V že omenjeni Safafikovi zgodovini (str 42-43) beremo Čopovo mnenje o Veritiju, napisano pred 1831, ko je izšlo komaj nekaj njegovih knjig: »od doma ni znal besede slovensko, z vztrajno vnemo in prizadevnim študijem jezika pa je postal rodoviten kranjski pisatelj«.
159
slej edini, a le z vidika prevajanja bibličnih besedil, natančneje ugotavljal zaporedje in medsebojno odvisnost številnih izdaj lekcionarja,'" je za to izdajo ugotovil, da je ponatis izdaje Matevža Ravnikarja iz leta 1816." Breznik je razbral, »da Ravnikar ni izboljšal stvarnih napak v prevodu, ampak le napake slovenskega sloga«, in da je prav on na podlagi svojih in Kopitarjevih dognanj »prvič pokazal, kako se slovenski piše«.'^
Če primerjamo Veritijevo besedilo z Ravnikarjevim, vidimo, da Veriti ni bil vedno zadovoljen s knjigo, ki jo je imel na prižnici. V svoji razlagi je to »uradno« evangeljsko besedilo marsikje popravil, izboljšal (kakšne zasluge ima pri tem že omenjeni Albrecht, je tudi še neznanka). Svoje knjige Veriti namreč ni namenil v prvi vrsti za duhovnike, ampak tudi za take ljudi, ki ne morejo v cerkev k maši, ali pa hodijo v take cerkve, kjer duhovniki niti evangehja niso prebrah slovensko, kaj šele da bi ga razlagali (berila najbrž splošno niso brah, ker je bilo v lekcionarjih tiskano z zelo drobnimi črkami)." Zato je pred vsakim odstavkom razlage natisnil najprej stavek iz evangehja in prav tam najdemo njegove izboljšave liturgičnega svetopisemskega besedila.
Ker je njegova knjiga izšla 1830, ima Veriti nesporno časovno prednost pred naslednjo izdajo lekcionarja, ki je izšla tri leta pozneje'" in zanjo Breznik navaja, da jo je priredil Jožef Burgar, »ki se je prvi za Japljem lotil tudi prevoda samega, ne samo slovenskega sloga. Zboljšal je mnogo posameznih konstrukcij, fraz in stavkov... in dal evangehjem in hstom tisto obliko, katero imajo še danes {= 1917)... Tudi lavantinska in ljubljanska izdaja iz leta 1912 imata le popravljeno Burgarjevo besedilo«." Če bi ugotovih, da se je Burgar pri svojih izboljšavah naslanjal na Veritija, bi seveda Breznikova pohvala v precejšnji meri veljala tudi za Veritija, pri čemer bi mu morah šteti v posebno zaslugo to, da ni bil Slovenec. Tudi če bi se pokazalo, da je zbudil samo dvom v lepoto starega prevoda in hkrati tudi nakazal, v kateri smeri bi morah izboljšati, bi bilo že vredno spomina. Seveda tega ne bo mogoče narediti v okviru tega prispevka, ki ima predvsem opozorilni namen.
Podobno kot je Breznik ob koncu svojega obsežnega prikaza" podrobno navedel razUke v izdajah sv. pisma in lekcionarja od Dalmatina do lekcionarja iz leta 1912, pa tukaj vsaj kot spodbudo slavistom in bibhcistom dodajam nekaj Veritijevih (V) izboljšav hkrati s prejšnjim Ravnikarjevim (R) in poznejšim Burgarjevim (B) besedilom:"
Prva adventna nedelja:
R: kar ima čez vus svejt priti - V; kar bo nad svet prišlo - B: kar ima čez ves svet priti.
R: inu je njim to perliho povedal - V: on jim je to prihko povedal - B: in jim je priUko povedal.
Druga adventna nedelja:
R: Si ti ta, kateri ima priti? - V: Si h ti, kteri bo prišel? - B: Si ti, kteri ima priti?
R: govoriti od Joannesa: Kaj ste vun šH v pušavo gledat? - V: govoriti od Janeza; Koga ste šli v pušavo gledat? - B: = V.
'»Literarna tradicija v »Evangeiijifi in listili«: Dom in svet Ljubljana XXX (1917) v več nadaljevanjih.
" Isto besedUo je izšlo 1817 in 1820: prim. Breznik, nav. d. 333-335. Izdaje za druge slovenske škofije, ki so izhajale
v tem času, seveda za Veritija niso prišle v poštev.
" Nav d. 334.
" Prim. opazko v Veritijevem življenjepisu v Drobtinicah za leto 1850,121, da »se le malokaj (malokje aU malokdaj?) v cerkvi sv. evangelij razlaga«.
" Lijti in Evangelji v nedelje in prasnike zeliga leta Ljubljana 1833. " Nav d. 336. "Nav. d 337-347.
" Vsi primeri so poenostavljeno prepisani v gajico.
160 I
R: zakaj ta je taisti - V: zakaj on je tisti - B; zakaj ta je tisti. Tretja adventna nedelja:
R: so Farje inu Levite k Joannesu poslali - V: so duhovne in levite k Janezu poslali - B: so duhovnov in levitev poslali do Janeza.
R: kateriga čevlov jermenja jest odvezati nisim vreden - V: kteriga čevljev jermenov jest odvezati nisim vreden - B: kterimu jaz nisim vreden od čevljev jermenov odvezati.
Četrta adventna nedelja:
R: Pilatuš, Herodeš - V: Pilat, Herod - B: = V.
R: Trahonitarski dežeh - V: Trahoniški dežeh - B: = V.
R: pod Višimi Farji Annasam, inu Kajfežam - V: pod velicimi duhovni Anam in Kajfam - B: pod veUkima duhovnama Anam in Kajfam.
R: vsaka dolina naj bo napolnjena - V: vsaka dolina bod napolnjena - B: vsaka dolina naj se napolni.
R: Božje - V: božje - B: Božje. Božična polnočnica:
R: zdvignil se je pak tudi Jožef od Galilee - V: se je pa tudi vzdignil Jožef od Galileje -B: šel je pa tudi Jožef iz Gahleje.
R: inu ga je povila v plenice, inu njega položila v jash - V: in ga povila v plenice, in ga položila v jash - B: in ga je v plenice povila, in ga položila v jasli.
R: mir na zemh ludem, kateri so dobrovolni - V: mir ljudem dobre volje - B: mir na zemlji ljudem prave volje.
Božična zorna maša:
R: inu poglejmo to reč, katera se je zgodila, katero je Gospod nam pokazal-V: in poglejmo reč, ktera se je zgodila, ktero nam je Gospod pokazal - B: in poglejmo to reč, ktera se je zgodila, in nam jo je Gospod na znanje dal.
R; so se čudih nad tem, kar so jim pastirji povedali - V: so se čudih nad tem, kar so pastirji pravih - B: so se čudih temu, kar so jim pastirji pravih.
Božična dnevna maša:
R: de bi pričoval od luči, de bi vsi skuzi njega veruvah - V: de bi pričeval od luči, de bi vsi po njem verovali - B: de je pričeval od luči, de bi vsi verovali po njem.
R: v svoje lastnu je prišla, inu njeni niso nje sprejeh - V: ona je v svoje lastino prišla, in njeni je niso vzeh - B: v svojo lastnino je prišla, in njeni je niso sprejeli.
R: polna gnade, inu resnice - V: polna gnade in resnice - B: polna milosti in resnice.
Mislim, da teh nakaj primerov razodeva, v kateri smeri je Veriti občutil slabost starega prevoda in kakšne spremembe je predlagal.
Videti je, da je prav zato, ker se ni šolal v Sloveniji in zato ni bil tako pod nemškim vph-vom kot njegovi sobratje, znal marsikaj povedati bolj preprosto, bolj »slovensko«. Tak je prvi vtis, ki ga naj preveri sistematična raziskava.
161
Na podoben način bi lahko primerjah besedilo »pasijona« - poročila o Jezusovem trpljenju po vseh štirih evangelistih, ki ga je Veriti razlagal naslednje leto." V tem primeru ne gre za dobeseden prepis enega ali drugega izmed štirih evangelistov, ampak za združeno poročilo o trpljenju brez ponavljanja odstavkov, ki so pri vseh evangelistih enaki. Latinska hturgija takega besedila nikoh ni imela v misalu, v lekcionarjih pa so pasijon pona-Uskovali, da so ljudje na ta način spoznali celoto zgodbe o trpljenju.
Zadnja Veritijeva tiskana knjiga je našim rojakom po domače pribhžala kratke stavke iz tistih knjig sv. pisma stare zaveze, ki jih imenujemo modrostne knjige." Tristo petdeset daljših in krajših stavkov je razdehl po vsebini v 44 skupin in gesla razvrstil po abecednem redu. Biblično besedilo je prepisal iz ustreznega petega zvezka »Japljevega« prevoda, ki ga je prevedel župnik Jožef Škrinjar in je izšel že 1798. Na nam že znani način Ve- , riti ni suženjsko sprejemal Škrinjarjevega besedila, ampak ga je po svoji uvidevnosti in | znanju spreminjal - izboljšal. Samo nekaj zgledov: \
Pripovist 24, 15: Nikar ne zalazuj, inu ne jiši hudobie v pravičniga hiši, tudi ne razdevaj ; njegovi pokoj - V. št 105: Ne zalazuj, inu ne iši hudobije v pravičnika hiši, tudi ne razderi ; njegoviga pokoja.
Sirah 17, 28: Kaku vehka je Gospoda milost, inu njegovu vsmilenje čez te, kateri se k njemu preobrnejo - V. št 212: Kako velika je Gospodova milost tim, kteri se k njemu spreobrnejo, i
Modrost 4, 1 : O kaku lep je en čist rod, kateri se sveti! zakaj njegovi spomin je večni, ker per Bogu, inu ludeh hvalo ima - V. št. 338 : O koliko je lep čisti rod, kteri se sveti! spomin njegov je večen, ker per Bogu, in per ljudeh ima hvalo.
V okviru tega poročila je mogoče samo opozoriti na Veritijeve rokopise, ki jih je popisal že Josip Marn,^" a še nepregledani čakajo v Semeniški knjižnici. V njih je npr. popravil Travnov prevod psalmov, ki so bih tiskani 1798 v 4. zvezku Japljevega prevoda. Ohranjenih je samo 59 psalmov in njihova razlaga, nadaljevanja ni, morda pred smrtjo dela sploh ni mogel dokončati.^' Upoštevati je treba, da je vsaj za nekatere psalme {spokome: 6, 31, 37, 50, 101, 129, in 142) imel na voljo in morda za zgled razen Travnovega še GoU-mayerjev prevod v prvih enajstih izdajah mohtvenika Sveta maša,^^ oziroma še lepši Ravnikarjev prevod v izdajah istega molitvenika po letu 1813. Veriti se ni držal ne enega ne drugega, čeprav je M. Čop o Ravnikarjevem sodil, da njegovi »psahni tekmujejo celo s hebrejsko mero«."
Ta mohtvenik bi bil mogel vplivati tudi na Veritijeve popravke v evangeljskih odlomkih, ker ima za vsak dan v mesecu izbrana dva kratka biblična odstavka, med njimi vedno enega iz evangehjev. Na hitro opravljena primerjava ni preveč prepričljiva, za izčrpno sodbo pa tu ni prostora.
V letu pred smrtjo je še pisal razlago zadnje bibhčne knjige Razodetja ah Apokalipse (ohranjeni so celo trije prepisi). Tudi tu se svetopisemsko besedilo ne ujema ne s prvo ne z drugo izdajo Japelj-Kumerdejevega prevoda, ki sta kot 2. del nove zaveze izšla 1786 oziroma 1804; temu se po prejšnjih ugotovitvah ne moremo več^diti,„.,.......... .........^
" Raslaganje terpljenja Jesula Kri|tu/a Ljubljana 1831.
" Mnogi /veti nauki in sreki is bukev Pripovi/t, Pridgarja, Modro/ti in Siraha Novo mesto 1846. » Jezičnik XX1I1. Ljubljana 1885, str. 52-54.
^' Po službi v Horjulu je 1840 postal kanonik v Novem mestu, kjer je tako postal tovariš prijatelja Albrechta. Po njegovi smrti 1846 je Veriti živel še do 16. julija 1849.
" Za izdaje Mezanguyevega »janzenističnega« molitvenika prim. Simoničevo Slovensko bibliografijo str. 305-306. " Safank, nav. d 145.
162
Ob koncu tega pregledovanja bi lahko kdo dobil vtis, da mi je šlo za zmanjšanje zaslug | Jožefa Burgerja glede izboljšanja bibličnega besedila v slovenskih lekcionarjih." Te zasluge so nesporne zlasti zato, ker je njegova redakcija lekcionarja v ponovnih izdajah segla tudi prek mej Kranjske, ker so jo ponatiskovali na Dunaju tudi kot šolsko knjigo, pa je kot berilo vzgajala rodove Slovencev. Hotel sem le opozoriti na pomen človeka, ki je v svojem času veliko naredil za slovensko kulturo, pa je zdaj preveč ob strani, morda tudi zato, ker je bil tujega rodu in ker so ga zasenčih veliki sodobniki. Najbrž tudi ta članek ne bi nastal, če ne bi moral pisati življenjepis za Slovenski biografski leksikon. ;
Olga Kunst-Gnamuš
Pedagoški inštitut Ljubljana
OD POMENA DO OBLIKE POVEDI
Empirično raziskovanje učenčevih skladenjskih zmožnosti je opozorilo na dve pomanjkljivosti pri pouku skladnje:
učenca ne uzaveščamo o razmerjih med pomenom in obliko povedi in o dinamičnem razmerju med skladenjsko in oblikoslovno ravnino. Izid takega pouka je, da imajo učenci, ki prihajajo od doma s pomanjkljivimi jezikovnimi izkušnjami, težave pri razumevanju pomensko strnjenih povedi, zloženih povedi in besedil. Jezik se jim kaže kot vsota nepovezanih ravnin. Zato želim s to razpravo prispevati k razvijanju pomensko in funkcionalno zasnovanega jezikovnega pouka.
Jezik se neprestano prilagaja novim družbenim in osebnim izraznim potrebam. Je torej dinamičen sestav. Dinamiko jezikovnega sestava je mogoče zagledati v procesu njegovega funkcioniranja, upovedovanja pomena. Bistvena jezikovna funkcija je namreč pretvarjanje pomena, vsebine v jezikovne oblike, ki so osvobojene prostorske in časovne vezanosti in se lahko prilagajajo človekovim spoznavnim potrebam. Osrednja naloga jezikoslovja je, da pojasni razmerje med jezikovno obliko in pomenom.
Ubeseditvenih procesov ni mogoče pojasniti, ne da bi sočasno opazovali dinamična razmerja med oblikoslovno in skladenjsko ravnino. Dinamična razlaga razmerij med obema ravninama pa ne izključuje njune relativno statične in hierarhične urejenosti. Za upove-dovalno bazo smo izbrali poimenovalne enote, ki so v neposrednem poimeno-valnem razmerju do nejezikovne dejanskosti. Nejezikovno dejanskost razumemo dobesedno, čeprav je treba opozoriti, da je njena posplošena vsebina prisotna že v hierarhični gradnji besedišča (pohištvo je nadpomenka za mize, stole, omare itn., z besedo miza sicer lahko poimenujemo povsem konkretni predmet, lahko pa množico predmetov, ki jih uporabljamo kot delovno površino in ki stojijo na nogah). Vendar se s pomensko razpetostjo besednega pomena od konkretnega do abstraktnega tu ne moremo ukvarjati.
Ubeseditev pomena bomo predstavili na treh ravninah, na ravni poimenovanja, upovedovanja in pretvarjanja. Pojasniti bomo skušali, katere pomenske sestavine vpeljujemo na vsaki od teh ravnin in s katerimi oblikovnimi sredstvi jih uresničujemo. Višje ubese-
" J. Burgar je bil velik zagovornik metelčice, Veriti ni nikoli pisal v pisavi, ki se mu je kot tujcu morala zdeti zelo čudna
163
ditvene ravnine bodo operirale s pomenskimi in oblikovnimi izidi nižjih. Z najrazvitejšimi pomenskimi sestavi - besedih se tu ne bomo ukvarjah.
1. Poimenovanje
Poimenovanje je jezikovna dejavnost, pri kateri postavljamo razmerja med zaznamovanim in zaznamujočim, pojave poimenujemo. Zaznamovano (pomen, vsebina) je pojavnost ah nejezikovna dejanskost, razčlenjena na naslednje pomenske kategorije: predmeti (sem uvrščamo tudi živo), lastnosti, dogajanja, stanja in okohščine (J. Dular, R. Kirn, 1980, s. 12). Zaznamujoče so besede - poimenovalne enote, ki jih na podlagi njihovega pomena, to je razmerja do predmetnopomenskih kategorij, razvrščamo v množice besed, besedne vrste: samostalnik (N), pridevnik (A), glagol (V) in prislov (Adv.). Očitno je, da na podlagi neposrednega poimenovalnega razmerja ni mogoče določiti pomena zaimka, veznika, členka Pa tudi besede, kot so pregled, lajež, gibanje ipd. se na pomenski ravni uresničijo kot glagolska zveza (pregled predpostavlja vršilca dejanja, dejanje pregledati in cilj dejanja). Te besede so torej v posredem poimenovalnem razmerju do pomena in pomensko jih je mogoče razložiti, če pojasnimo nekatere vmesne izpeljave. O medmetu, ki ima kot besedna kategorija povsem samosvoj položaj, ne bomo razpravljah.
Poimenovanje se praviloma ne uresničuje kot samostojna jezikovna dejavnost Otroke učimo pomena besed s povedjo To je... Tudi kasneje se učimo pomena besed, vendar najpogosteje iz povedi. Poimenovalne enote so podlaga za oblikovanje povedi, kajti šele povedi so sporočilne enote, z njimi se sporazumevamo. Tudi pomena besed se učimo iz povedi. Poimenovalno razmerje ne izčrpa pomena besed, četudi ni mogoče soglašati z Wittgensteinom, ki pravi, da pomen določa raba
Med poimenovahiimi enotami ima posebni položaj glagol. Pomensko se namreč uresniči kot postavljanje razmerij med predmeti (Postavila je vazo na mizo pomeni, da je med mizo in vazo vzpostavila prostorsko razmerje), kot spreminjanje stanja predmetov (Ubil je psa pomeni, da je povzročil, da je živ pes postal mrtev) ali kot ugotavljanje stanja ah dogajanja (Deček spi. Slika visi na steni). Ze zaradi načina svojega pomenskega uresničevanja, ki je v bistvu skladenjsko, je glagol pomensko središče in izhodišče pri obhkovanju stavka. Že v svojem pomenu nosi informacije obveznih pomenskih dopolnilih in tako o skladenjskih razmerij med njim in samostalnikom.
NEJEZIKOVNA DEJANSKOST = ZAZNAMOVANO
1 (pomen poimenovalnih enot)
v * ¦ ¦ ˇ
predmeti lastnosti dogajanja       stanja okoliščine
deček lep teči visi včeraj
stol star reže stoji zunaj
krt tak tam
osat
Samostalnik (N) Pridevnik (A) Glagol (V) Prislov (Adv.)
t t 1 t
POIMENOVALNE ENOTE = ZAZNAMUJOČE (glasovni izraz za predmetnost)
2. Upovedovanje
Druga pomenotvoma ravnina je skladenjska. Opisuje, kako obhkujemo pomenske enote višje vrste - povedi, enote sporočila. Izhodišče za obhkovanje povedi so poimenovalne enote, ki vstopajo v skladenjska razmerja Upovedovalno jedro, ki določa obvezna po-
164
menska dopolnila, pa je glagol. Glagol postaviti predpostavlja nekoga, ki je dejanje, izvršil (vršilca dejanja), predmet dejanja (nekaj, kar je postavil) in smer dejanja (kraj, kamor je postavil). Poimenovalne enote, katerih jedro je glagol, tvorijo upovedovalno propozicijo.
Upovedovalna propozicija                       ^Cl                     » PREDMETNI POMENI ^ ^ -j"*
Poimenovalne enote: POSTAVITI,   deklica,      vaza, miza
I
SKLADENJSKI POMENI   dejanje vršilec       predmet     smer
dejanja      dejanja      dejanja
Glagoli določajo število obveznih pomenskih dopolnil. Npr.: deževati ne potrebuje pomenskega dopolnila (Dežuje). Razbiti zahteva pomenska dopolnila (vršilca, cilj dejanja, lahko tudi sredstvo: Deček je razbil šipo s kamnom). Poleg obveznih dopolnil ima lahko glagol še svobodna dopolnila, ki praviloma določajo okoliščine: Deček je včeraj razbil šipo. Deček je razbil šipo po nesreči. Obstajajo pa tudi glagoli, ki zahtevajo obvezno določanje okoliščine: Peter stanuje v Ljubljani. Postavi kosilo na m i z o. Ne moremo reči Peter stanuje. Postavi kosilo.
Na podlagi glagolovih obveznih dopolnil je mogoče glagole klasificirati v skupine. Te določajo vzorce glagolskih stavkov: Dežuje. Grmi. Bliska se. Peter se sprehaja (teče, spi, telovadi). Mama pere (šiva, lika, pomerja) Mojci obleko. Peter odklepa vrata s ključem (razbija, tre, reže). Itn.
Stavnčni povedek je izražen z glagolom ali pomožnim glagolom in samostalniškim ali pridevniškim določilom:
iGlagol "i Peter je prišel.
Samostalnik I Vez + / Peter je mlad.
Pridevnik    I ' Peter je učitelj.
Pri upovedovanju besede ohranjajo svojo predmetno pomenskost, a uresničijo tudi skladenjske pomene. Vendar spročilna enota še ni oblikovana. Iz istih poimenovalnih enot je mogoče tvoriti povedi, ki imajo razne sporočilne pomene (npr.: Deklica je postavila vazo na mizo; Deklica, postavi vazo na mizo,- Deklica, bi postavila vazo na mizo; itn.): Vpeljati je treba še eno pomenotvomo komponento, modalno. Ta je nosilka sporočilnih funkcij (predstavitvene, izrazne, lepotne, vplivanjske) in izraža govorčevo razmerje do pred-metnopomenskih prvin in do poslušalca. Za upovedovalno dejavnost (oblikovanje povedi kot enot sporočila) je značilno, da je vsebinska in družbena. Sporočamo o n e -čem (vsebina) nekomu. Povedi ne oblikujemo zato, da bi izrazili nejezikovno dejanskost, ampak naše razmerje do nje (spoznavno ali čustveno) in tako vplivati na poslušalca.
»Pri sporočanju je (torej) potrebnih šest dejavnikov in vsak izmed njih določa posebno ^ funkcijo ali vlogo sporočila: sporočilo ne vsebuje samo podatkov o zunanji predmetnosti j (predstavitvena funkcija), temveč tudi o sporočevalcu (izrazna funkcija), naslovniku j (vplivanjska funkcija), jeziku (slovarska, metajezikovna funkcija) in o samem sebi, o svoji i sestavi (lepotna funkcija). Sporočilo ima lahko vse te funkcije, vendar sporočevalec navadno ne želi vseh enako poudariti« [J. Dular, J 979, s. 83).
165
Pomenske prvine modalne komponente in način njihovega obhkovnega uresničevanja
Izberimo za jedro upovedovalne propozicije glagol razbiti, ki predpostavlja vršilca dejanja (deček), cilj dejanja (vrč) ter neobvezno dopolnilo sredstvo dejanja (žoga): RAZBITI, deček, vaza, žoga Iz te propozicije je mogoče izpeljati razne povedi. Obhkovanje povedi je odvisno od govorčevega sporočilnega namena.
Prvine modifikacije propozicije v poved izčrpno prikaže J. Toporišič v poglavju o upo-vedovanju (1976, s. 422-437).
Modalno komponentno uresničujemo na več načinov: z obhkospreminjevalnimi obhko-slovnimi sredstvi (končnico), z določanjem skladenjskih vlog na površinski strukturi povedi oziroma s hierarhizacijo skladenjskih pomenov. Skušajmo to ponazoriti.
(1) Modalna komponenta določi propozicijo glede na osebo, število udeležencev, čas, naklon in način dogajanja. Najpomembnejše slovnično sredstvo za uresničevanje teh pomenskih prvin je oblikovanje glagola v osebno glagolsko obliko, ki je jedro površinske strukture enostavčne povedi:
V (razbiti)-> Vj (osebna glagolska oblika) I
razbije       \
je razbil     I Deček   / \      šipo z žogo
1 razbil boš j I   naj razbije  I
Vršilec dejanjaje postal površinski osebek in se je uresničil v obliki samostalniškega ime-novalnika Nj. Šipa je postala površinski predmet in se je uresničila v obliki tožilnika N4(šip-o), žoga je postala prislovno določilo sredstva v orodniku Ne {z žog-o). Dobili smo oblikovno strukturo povedi:
- < ' , =^ Ne (p.d.s.)
(os.) (pov.) "        '
Osebek določi število in spol povedka (ujemanje), povedek sklon predmeta in prislovnega določila sredstva (rekcija).
Oblikoslovna spremenljivost glagolske in samostalniške oblike (končnice) je torej usmiš-Ijena skladenjsko. Omogoča, da uresničimo modalne kategorije časa, naklona in načina ter skladenjsko-pomenske vloge samostalnika (N-*N,_6):
Vrat-a so odprta. Samostalnik je stavčni osebek, pomensko pa nosilec stanja.
Pojdi k vrat-om. Samostalnik je prislovno določilo kraja, pomensko pa izraža
smer dejanja.
Zapri vrat-a. Samostalnik je predmet, pomensko pa cilj dejanja.
Ne stoj pri vrat-ih.        Samostalnik prislovno določilo kraja, pomensko določa kraj dejanja.
Ne treskaj z vrat-i.       Samostalnik je p.d. sredstva, pomensko pa sredstvo dejanja.
Razne skladenjske pomene samostalnika kot nosilca istega predmetnega pomena smo uresničili s končnico ali s končnico in predlogom. Sklanjamo in spregamo torej ne zaradi
166
sklanjanja in spreganja, ampak prek oblikovne spremenljivosti uresničujemo skladenjske vloge besed.
(2) Pomensko podstavo lahko izrazimo nikalno ali nenikalno:
Deček     I    ""^^^^^ ^
I ni razbil vaze z žogo.
(3) Hotenjsko določimo propozicijo z vpeljavo modalnih glagolov:
ihoče 1 mora I noče \ razbiti vazo z žogo.
želi   I ^ sme J
(4) Propozicijo lahko modificiramo tudi s hierarhizacijo pomenske podstave, to je z določanjem pomenskih sestavin, ki bodo postale površinski osebek oziroma predmet:
Osebek postane:
- vršilec dejanja: Deček je razbil vazo.
- cilj dejanja: Vaza je bila razbita z žogo.
- sredstvo dejanja: Žoga je razbila vazo. I
Seveda s hierarhizacijo pomenske podstave izrazimo razne sporočilne pomene. V prvi I povedi poudarimo vršilca dejanja in cilj dejanja, v drugi cilj dejanja in sredstvo, a vršilec stopi v ozadje. :
(5) Poleg pripovednih povedi lahko tvorimo vprašalne:
Je deček razbil vazo z žogo? '
Je deček razbil z žogo vazo? Je z žogo razbil vazo deček?
(6) Pomembna sestavina modalne komponente je tudi določitev sporočilne aktualnosti propozicionalnih pomenskih sestavin. Sgall s sodelavci (1973) govori o oblikovanju sporazumevalnega vzorca. Njegovi temeljni sestavini sta izhodišče in jedro. Govorec najprej določi sestavino povedi, za katero meni, da je znana tudi poslušalcu, nato o njej sporoči novo. Psiholingvistične raziskave kažejo, da so otrokove prve povedi ob-Hkovane po načelu aktualnega členjenja. Otrok jih obhkuje prej, ko obvlada njihovo skladenjsko oblikovanje. Ne le razvojno, tudi v procesu upovedovanja govorec najprej določi sestavine sporazumevalnega vzorca.
Aktualno členitev povedi uresničujemo s hierarhizacijo skladenjskih pomenov (kot smo že prikazali), z besednim redom in (ali) z jakostno členitvijo povedi. Npr.: Deček je razbil vazo z ŽOGO - (nezaznamovani besedni red). Deček je razbil z žogo VAZO - (ne morda šipe). Vazo je razbil z žogo DEČEK - (ne morda deklica). Deček je vazo razbil z ŽOGO
- (ne morda s kamnom).
Izbira obeh temeljnih sestavin sporazumevalnega vzorca je odvisna od situacije ali sobe-sedila.
167.
3. Sobesedilno motivirane pretvorbe oblike povedi
Povedi, ki jih obhkujemo po opisanem postopku, lahko povezujemo v večje pomenske in strukturne celote, ki vplivajo na njihove oblikovne spremembe. V tej zvezi bomo opozo-rih na oblikovanje stavčnih zvez in na pozaimljanje. Enostavčne povedi pa lahko tudi stmjujemo v pomensko strnjene povedi (nominalizacija). Na postopke pronominalizacije, nominalizacije in povezovanja bomo tu le opozorili, njihova podrobnejša razčlemba pa bo predmet nadaljnjih raziskav.
3.1. Pozaimljanje (pronominalizacija)
Osebni zaimek ne razkriva neposredno svojega predmetnega pomena: Pojdi MU odpret. Komu? Psu, tujcu, očetu? Zaimek je v posrednem poimenovalnem razmerju do predmetnega pomena:
I
neposredno poimenovanje j
PETER zvoni. Pojdi My odpret.
PETER - MU
posredno poimenovanje
navez ovalno razmerje
Predmetni pomen zaimka razkrijemo iz navezovalnega razmerja. Njegova funkcija je, da nadomešča iz sobesedila znan samostalnik ah samostalniško besedno zvezo.
Prišla je LAČNA IN PREMRAŽENA MUCA. Daj JI {= LAČNI IN PREMRAŽENI MUCI) vročega mleka Tako prispeva k ekonomičnosti izražanja. Hkrati omogoča, da ob konstantnem predmetnem pomenu prevzame beseda razne skladenjske vloge:
ENAK PREDMETNI POMEN
MUC-a je pred vrati. Pojdi JI odpret in JO pogladi. t_t_ f
ž. sp. ed. im.
nosilec stanja osebek
ž. sp. ed. daj.
cilj dejanja predmet
ž. sp.
ed.
tož.
cilj dejanja
predmet
RAZNI SKLADENJSKI POMENI OZIROMA VLOGE
Iz te ponazoritve je očitno, da je osebni zaimek skladenjsko motivirana besedna vrsta, je v posrednem poimenovalnem razmerju do predmetnosti in pomensko uresničljiv sobe-
168
sedilno (3. oseba) ali situacijsko (jaz - ti). Hkrati tudi vidimo, kako se skladenjski pomeni oziroma vloge uresničujejo sklonsko (ob spremenjeni skladenjski vlogi oziroma pomenu se je spremenil le sklon osebnega zaimka).
3.2. Nominalizacija
Nominalizacija je pretvorba stavka v samostalniško besedno zvezo (S    NP):
Fleming Je IZNAŠEL penicilin. Flemingova IZNAJDBA penicilina Fleming, IZNAJDITELJ penicilina.
Deček je MLAD. Dečkova MLADOST. MLADOST dečka.
Izid so deverbativni in deadjektivni, iz glagolov in pridevikov izpeljani samostalniki. Ti ; se pomensko uresničijo kot dejanja ali stanje in so torej v posrednem poimenovalnem raz- ; merju do nejezikovne dejanskosti.
Nominalizacija opravlja vrsto funkcij. Med drugim omogoča pomensko stmjevanje stav- : kov (spoznavna funkcija), a (in) tudi, da poved razbremenimo iz sobesedila znanih po- \ menskih prvin (naklona, časa, osebe).
i!
Primer strnjevanja: Atomi se v telesu gibajo.
Atomi se pogosto trčijo. i
Zato se gibajo neurejeno. ^
GIBANJE atomov v telesu je zaradi pogostih TRKOV neurejeno. '
Pes je vso noč lajal. Pasji lajež je prebudil vso sosesko. Kot vidimo, nominalizacija operativno sprosti izpeljano samostalniško zvezo in omogoča, da jo vstavimo na poljubno skladenjsko mesto nove povedi. Zaporedje os. pov. -» pr. pa je operativno negibljivo in pomensko vpeto v konkretni svet
Izid nominalizacije so nove tvorjenke: iznajdba, iznajditelj, gibanje, trk, pregled. Pomensko so abstraktnejša kot njihove izvirne glagolske oblike (pregledati, iznajti, trčiti se, gibati se), operativno pa gibljivejše in dovzetnejše za nove pomenske odtenke. Polagoma lahko celo izgubimo občutek za njihovo glagolsko poreklo (vera, kritika, revolucija, poroka, dvom, pogovor) in jih vstavimo ponovno v bazo, med kategorijo pojmovnih imen. Oddaljenost od njihovega glagolskega porekla se kaže tudi v njihovi zmožnosti, da prevzamejo vse skladenjske vloge samostalnika; tri kritike, trije laježi, tri lajanja.
3.3. Povezovanje stavkov v stavčne zveze
Enostavčne povedi lahko povežemo v pomenske enote višje vrste - zložene povedi. Z veznikom ekspliciramo pomenska razmerja med dejanjema ali stanjema. Medstavčna pomenska razmerja praviloma niso empirično dana, ampak razumsko vpeljanarazlagarazmerij med dejanji.
Pomensko razmerje 1. dejanje 2. dejanje 2.d. je vzrok l.d. (KER)
Utrujaš me. Preveč govoriš. 2.d. je posledica l.d. (ZATO)
Preveč govoriš. Utrujaš me. 2.d. je v nasprotju z l.d.
Preveč govoriš. Rad te poslušam. (TODA)
m
Vezniki (ne vsi) torej vpeljujejo razumsko razlago razmerij med dajanji, zato razumevanje logično-pomenske podstave medstavčnih rezmerij dela nekaterim učencem težave.
3.4. Tvorba besed
Če vzamemo za upovedovalno propozicijo besede, ki so v neposrednem poimenovalnem razmerju do pomena, in za jedro povedi glagol oziroma vez z imenskimi dopolnili (samostalnikom, pridevikom, prislovom ali povedkovnikom), dobimo končno število enodelnih in dvodelnih glagolskih stavkov. Mi jih bomo poimenovah jedrni stavki. Otrok se mora naučiti, kako te stavke vstavljamo v besedilo in tako osvojiti postopke pozaimljanja, nadalje, kako jih pomensko strnemo (nominalizacije). Otroci v vseh družbenih okoljih imajo praviloma dovolj priložnosti, da osvojijo rabo in funkcijo zaimka. Raba pomensko strnjenih stavkov in stavčnih zvez pa je pogojena s posebnimi funkcijami in prenosniš-kimi zvrstmi. Raba teh se v raznih okoljih različno porazdeljuje, zato prihaja do značilnih jezikovnih primanjkljajev. Podobno lahko rečemo za besedotvorno urtvarjalnosL
Kajti v obliki besednih zvez izražen pomen je izhodišče besedotvornih procesov. Glagol-ski stavek je izvir novih (drugotnih) besed, ki lahko prevzamejo skladenjske vloge katerekoli od besednih vrst, ki so v neposrednem poimenovahiem razmerju do nejezikovne dejanskosti, npr.:
Jure ki skriva; Jure se skriva in ...
skrivanje Jureta (samostalnik) skrivajoči se Jure (pridevnik) s k r i v a j e je Jure (prislov)
Povedkovnik smo v tem razmišljanju v celoti zanemarili.
J. Toporišič tudi opisna deležnika na -l,-n/-t ter nedoločnik uvrsti med povedkovnike (J. Toporočič, 1979/80).
Podobno so tudi stavki, katerih predikat je vez in imensko dopolnilo (samostalnik, pridevnik, proslov ali povedkovnik), govorna podstava besedotvornih postopkov:
Jure postaja star-se stara
Jure postaja človek-se človeči
Trava postaja zelena-zeleni
V besednih tvorjenkah so torej strnjeni skladenjski (stavčni) pomeni. Dinamične prehode (besedotvorne in konverzne) pa najbrž omogoča že pomenska zgradba glagola, ki v svojem pomenskem jedru nosi zahtevo po imenskih pomensko-skladenjskih dopolnilih. Ta možnost se uresniči na dveh ravninah. Najprej kot obhkovanje pomesko-skladenjskega stavčnga vzorca (jedrnega stavka). Glagol pa si lahko izbori tudi možnost, da stopi na skladenjsko mesto svojih pomenskih dopolnil v novem stavku, svoja pomenska imenska dopolnila pa si podredi kot prilastke:
Gospodar je ubil psa.
Gospodarjev uboj psa (je pretresel vso okohco).
V tem prispevku smo skušah le nakazati dinamične poti celovitega jezikovnega funkcioniranja, tako da smo tudi opredelili bazo tega procesa. To so predmetno-pomenske besedne vrste, ki so v neposrednem poimenovalnem razmerju do nejezikovne dejanskosti in ki so upovedovalna podlaga za tvorjenje jedrnih stavkov.
170
Na tretji ubeseditveni ravnini pa imamo opravka z besedami, ki so v posrednem (pre-tvorbnem) razmerju do nejezikovne dejanskosti (osebni zaimki, tvorjenke, predlogi, vez-niki, členki). To so skladenjske besedne vrste.
Beseda lajež se pomensko uresniči kot dejanje, med samostalnike pa jo lahko uvrstimo le zaradi njene skladenjske vloge. Podobno velja tudi za osebni zaimek. Z njim uresničujemo skladenjske funkcije, njegov pomen pa izražajo imena.
Taka zamisel o jezikovem funkcioniranju zahteva obsežne empirične raziskave. Že sedaj pa omogoča, da začnemo polagoma rušiti statično prikazovnaje jezika v šoli. Spoznavanje jezika kot procesa, ki povezuje pomen z obliko, pa ne samo omogoča, ampak tudi zahteva, da ga spoznavamo prek neposrednih (učenčevih) ubeseditvenih dejavnosti.
Literatura: i
Chomsky, N., 1965: Aspects of the Thery of Syntax, Cambridge Mass, The M.I.T. Press.
Dular, J., 1979/80: O definicijah funkcijskih zvrsu in njihovi formalizaciji v šoli, Jezik in slovstvo, 1. XXV, š. 3, s. 80-85.
Dular, J., Kirn, JI.: Oris oblikoslovne ravnine jezikovnega sestava, DDU Univerzum, Ljubljana, 1980. Fillmore, C.J., 1968: The Case for Case, v Bach, Harms, eds,: Universals in Linguistic Theory, New York, s. 1-88. j Gnamuš, O., 1980: Razvoj učenčevih skladenjskih zmožnosti, rokopis poročila o raziskovalni nalogi, Pedagoški in- i štitut, Ljubljana. :
Jacobs, R.A., Rosenbaum, P. S., 1973: Trasformationen, Still und Bedeutung, Athenäum-Verlag, Frankfurt/M. Pogorelec, B., 1980: Teorija besedila in pomenska skladnja, referat, zborovanje slavistov. Nova Gorica, 1980.      i Sgall, P., Hajičova, E,, Benešova, 1973: Topic, Fokus and Generative Semantics, Scriptor Verlag GmbH, Kronberg ; Verlag.
Stockwell, R.P., Schachter, P., Partee, B.H., 1973: The Major Syntactic Structures of Enghsh, Holt, Rinehart and Winston, Inc., New York.
Saumjan, S., 1971: Structurale Linguistic, Wilhelm Fink Verlag, München, 1971. i
Tomič, O. M., 1978: Generative Syntax in Theory and Practice, Univerzitet »Kiril i Melodij«, Skopje. [
Toporišič, J., 1976: Sühstika skladenjskih pojavov, Slavistična revija, 1. 24, š. 1, Založba Obzorja Maribor. ^1
Toporišič, J., 1976: Upovedovanje, v: Slovenska slovnica. Založba Obzorja Maribor, s. 422-437. Toporišič, J., 1979/80: Se k teoriji besednih vrst, posebno predikativa, JiS, 1. XXV. š. 7-8, s. 201-206. Toporišič, J., 1980. Teorija besedotvornega algoritma, SRL, L 28, š. 2, s. 141-151.
»ČRNI ZAMOREC« V PREŠERNOVI BALADI O LEPI VIDI
(Izvor, uresničitev in pomen motiva)
Znano je, da je slovenski pesnik France Prešeren v tretjem zvezku Kranjske čbelice (1832) objavil | skupino pesmi pod skupnim naslovom Balade ino pesmi med kranjskim ljudstvam pete. V opombi je bilo navedeno, da so besedila od »2. - 9. iz Gosp. Smoletoviga zbera (predelane kolikor se je treba zdelo).'
I Prim. objavo in opombe k tekstu v Zbranem delu Franceta Prešerna, ki je izšlo v redakciji Janka Kosa v Ljubljani 1966. leta (II, sti". 131-34 in 313-15). Vsi citati so iz te izdaje.
171
Pod številko 2 je bila objavljena pesem Od lepe Vide, ki temattčno in morfološko spada v vrsto številčno bogatih in pomensko zanimivili uresničitev prastarega mouva o ugrabljeni ženi-materi.^ Li-terarnozgodovinske raziskave so v zvezi s tem tekstom ugotovile, da njegova matica sicer pripada folklornemu izročilu, da pa je Prešernova predelava v strukturalnem pogledu toliko inovativna, da jo je mogoče imeti tudi za izvirno ubeseditev slovenskega romantičnega pesnika.' Povzročitelj ba-ladnega dogajanja se v tekstu omenja trikrat, prvič v takile zvezi;
Črn zamor'c po sivem morji pride, barko ustavi, praša lepe Vide ...
V nadaljevanju zvemo, da je prišlec pravzaprav odposlanec španske kraljice, ki je zadolžen za to, da Vido kot dojiljo in otroško negovalko pripelje na dvor (kaj ti pravim, pote, Vida zala,/ je kraljica španska me poslala, /ji dojiti mladega kraljica,/ sinka njen'ga mlad'ga cesarica./ Ga dojila boš ino zibala, /pestvala mu post'ljo postiljäla,/ da zaspi, mu pesmi lepe pela, /huj'ga dela tam ne boš imela). Lik, o katerem govori pesnik in ki sam izreka vabilo lepi Vidi, je v Prešernovi pesmi in v večini inačic v ljudskih besedilih označen kot »črni zamorec«. Gre torej za poseben in trdoživ motiv, ki je skupno mesto ustrezne tematike in morfološke strukture, o katerega izviru, uresničitvi in pomenu pa doslej v slovenski folkloristiki skoraj še ni bilo pisano. Naslednji prispevek si zato zastavlja prav ta problem kot svojo raziskovalno nalogo.
Prešernov »črni zamorec« je sintagma, ki se dominantno pojavlja v slovenski folklorni tradiciji o motivu lepe Vide. V znanih zapisih ga najdemo v oblikah: čarsn zamurc, en čeren zamorec, zherni samorz, črni zamurček, le v inačici iz Hraš, ki jo je zapisal Fr. Marolt 1923. leta, se ta sklop spremeni v gospod zamoršče.* Prva sestavina sintagme /črn/ za današnji jezikovni čut navidezno ni problem, kar pa ni mogoče trditi za leksem zamorec, ki je danes predvsem le ekvivalent za črnca. Pri sodobnem branju, ki ne pozna semantičnih in zgodovinskih konotacij, je omenjena sintagma tavtološka (črni črnec). Etimološka razstava besede zamorec ponuja pravilen pomen; gre za človeka, ki živi za morjem. Pregled jezikovnega gradiva, ki ga prinaša Pleteršnikov slovar, je v tem smislu dovolj instruktiven, ker odkriva tudi vsebinske premike od prvobitnega pojma. Leksikolog pozna naslednje zglede, ki so zanimivi za naše vprašanje: zamorje - die Gegend hinter dem Meere; zamorec - der Mohr; zamorski -überseeisch (z izvedenkami, kakor so: zamorsko blago - Colonialwaren, zamorska trgovina -überseeischer Handel, zamorska dežela-das Mohrenland); zamorščina - Colonialwaren.' Konkreten zemljepisni areal, v katerem je obravnavana slovenska beseda nastajala in se uporabljala, to »zamorje« seveda omejuje zgolj na mediteransko področje, kar pomeni, predvsem na Afriko in njene (temnopolte) prebivalce. S tem pa se je obravnavano vprašanje spet vrnilo k tavtologiji črni črnec, pri kateri se je problem najprej odprl, v analizi pomenske vrednosti leksema pa tudi ponovno - zaprl.
Iz začaranega risa, v katerem se je znašla tematizacija vprašanja, se kažejo neke poti v primerjavi slovenske sintagme s tematično podobnimi teksu v drugih jezikih. V albanski inačici je junakinja balade odpeljana na Turško (muar e vatle ndy Turkii), njen ugrabitelj pa je imenovan »turški pes«. V kalabrijski inačici je zemljepisni in afektivni okvir isti (e lu Turcu l'imbarcau in Ii Turchi canij, v dveh od sicilskih inačic pa je prizorišče severnoafriški Tunis, iz katerega so pripluli mornarji kot sluge »hudega psa« (v marsalski inačici stoji zapisano: Sta nova jiu 'nsina 'n Tunisi,/ unni chiddru malucani/ arman setti galeri.. .j.' Take in podobne navedbe kažejo na maloazijsko in severnoazijsko področje, kjer so prebivalci zares temnopolti (črni), gre pa konkretno za Arabce. Le-teh je bilo dovolj v turški vojski (v njej so bih tudi pravi črnci), ki jo je Evropa v mnogih stoletjih imela priložnost temeljito spoznati, v Tunisu pa je celo večina prebivalcev arabska. Slovenski leksem zamorec lahko pomeni kateregakoli prebivalca, ki živi na drugi strani (če je izhodišče jugovzhodna Evropa) Sredozemskega morja. Prešernova balada o lepi Vidi je zaradi španskega prizorišča I. Grafenauerja privedla do pre-mise, da gre za pripadnika Mavrov,' kar ima od srednjega veka dalje dvojen pomen. Najprej je to naziv za ljudi, ki priznavajo islam, v ožjem pomenu pa gre za etnično skupino, ki je nastala kot mešanica antičnih Mavrov s Kartažani, Rimljani, Vandali in Arabci. Ta (mavrska) etnična mešanica se
^ O tem vprašanju je napisal monografijo Ivan Grafenauer: Lepa Vida, Študija o izvoru, razvoju in razkroju narodne iMiade o lepi Vidi. AZU, Ljubljana 1943, 399 str.
' Prim. Jože Pogačnik: Prešernova Pesem od lepe Vide, Jezik in slovstvo Vil (1962), str. 135-40 in 170-74. " Navaja 1. Gralenauer, o. d., str. 61, 63, 64, 66, 70, 81, 87, 88 in 91. s M. Pleteršnik: Slovensko - nemški slovar, II. del (P-Ž), str. 854. 'I. Grafenauer, o. d, str. 47, 49, 50, 51, 52 in 54. 'N. d., str. 126-27.
172
je od Vili, stoletja iz severozahodne Afrike začela širiti tudi na jug Plrinejskega polotoka in je v pred-eliii južne Evrope celo pobudila poseben mavrsko-španski umetnostni stil (najbolj značilna zgleda sta Alhambra v Granadi in Alcázar v Sevilli). Grafenauerjeva teza ima seveda veliko kulturnozgodovinsko težo za Španijo in Sicilijo, vendar je vprašanje, koliko so predniki današnjih Slovencev lahko vse omenjeno doživljali kot svoj eksistencialni problem. Srečanje s temnopoltimi ljudmi je bilo prej mogoče v turških vojskah in tudi v križarskih pohodih.* To pa vso problematiko usmerja bolj na neko drugo geografsko področje, ki ga je mogoče prepoznati v folklornih inačicah srbskega in hrvaškega jezikovnega izraza. V tem gradivu najdemo tudi takele stihe:
Da je kome stati te vidjeti kad udari junak na junaka: črni Amp na Kraljica Marka ...
Stihi so iz pesmi Marko kraljevič i Arapin, v njih pa je slovenski črni zamorec substituirán z ekvivalentom črni Arap (in).' Ta substitucija se lahko glasi tudi Arap prekomorac (v pesmi Marico kraljevič ukida svadbarinu) ali ljuta Arapija (v pesmi Marko kraljevič i Mina od Kostura), kar ustreza etimologiji slovenskega leksema zamorec in sicihjanski predstavi o »hudem« sovražniku.
Zveza narodov jugovzhodne Evrope z arabskim svetom je bila mogoča na treh področjih, ki jih predstavljajo Bizanc, Španija (predvsem kordobski kahfat) in fatimidski Egipt'" Te zveze so bile praviloma manj trgovske, bolj pa vojaške, kar velja zlasti za bizantsko državo in za egiptovske odrede, manj pa za mavrsko-špansko področje, na katerem je bila dosežena akulturacija obeh sestavin. Bizantska izkušnja in izkušnja Slovanov z arabskim življem so bile v načelu negativne; Arabci se pojavljajo kot vojaki, ki žele teritorij, kot trgovci, ki kupujejo sužnje, in kot plenilci, ki ne spoštujejo ničesar. Takšna predstava, ki jo neizpodbitno potrjuje psihološko-zgodovinska recepcija v ustnem izročilu srbskega in hrvaškega jezikovnega Izraza, pa hkrati omogoča natančno razlago, zakaj sta slovenski zamorec in srbsko-hrvaški Arapin črna. Problem namreč še zdaleč ni samo problem kože (temnopolt človek, črnec), temveč ima mnoge in drugačne konotacije, ki so povezane z realno zgodovinsko izkušnjo ustreznih narodov.
»Črni zamorec« iz Prešernove balade zelo hitro vzpostavi zvezo z Vido iz treh razlogov. Prvi razlog je njuno poznanstvo, ki je starejše od srečanja v baladi. V nekaterih drugih inačicah je prišlec trgovec, zato bi bila možnost, da si je prodajalec zapomnil svojo stranko. Ta možnost pa takoj odpade, če pazljivo beremo tekst; v njem je jasno povedano, da zamorec iz lastne izkušnje ve, kakšna je bila Vida »prve leta«, hkrati pa postane jasno, da je njegova pot čez morje ukaz španske kraljice, ki želi prav Vido imeti za dojiljo in pestrno svojega otroka. Vida je torej na španskem dvoru že znana, potovanje je planirano zaradi nje in ona sama natanko ve, kam naj bi šla, zaradi česar tudi prostovoljno stopi na ladjo. Rešitev tega vprašanja nudi inačica iz Gorenjske, v kateri je obravnavano vprašanje formulirano takole: »Mlada Vida, kako je to, /da nisi več tako lepa, /kakor si bila prva leta,/ kadar si bila pri mew za deklo?«" Iz zadnjega stiha izhaja, da je bila Vida v nekem prejšnjem času dvorska služabnica v Španiji, kar pojasnjuje tako zamorčeve besede kot njeno naglo odločitev v Prešernovi baladi.
Prišlec obvlada tudi, to je drugi razlog za stik, leporečje; on razume tehniko govorjenja, ki v ustrezni situaciji pride v poštev. Balada se prav z njegovimi besedami povzpne do najlepše metafore (Če doma jim dobro ni, žerjavi se čez morje vzdignejo ...), ki hkrati, in to je tretji razlog, problematizira tudi Vidino življenjsko muko (star mož in bolno dete). Vse troje je »črni zamorec« vešče izkoristil in s tem brez večjih težav povzročil Vidino odločitev, da zapusti dom in se napoti v obljubljeno čudežno deželo. Ta korak pa se razkrije kot usoden; Vida v novem okolju namesto eksistencialnega sklada doživlja razkol, ki je tohko bolj tragičen, ker je dokončen. Vrnitev v preteklost (regresija v dom) ni mogoča, čeprav je hrepenenje in etična zavest zahtevata, ostaja le spoznanje, da je uresničitev nekdanjega sna povod za življenjsko krizo, ki je trajna.
« Od etnika Maver je nastal tudi nemški pojem der Mohr Za realen zgodovinski spomin pa govori podoba Turkov v albanskih inačicah in Tunis v sicilskih; ljudski ustvarjalec je vedno ubesedoval tisto, kar je bilo del njegove eksi-stenciahie izkušnje,
' O kompleksni problematiki, ki jo predstavlja ta téma, je napisal monografijo Rade Božovič: Ampi u usmenoj na-rodnoj pesmi na srpskohrvatskom jezičkom području, Beograd 1977, 240+ (111) str,
'»Te možnosti so podrobno obdelane v knjigi R. Božoviča (str. 171-88); tu je navedena tudi obilna literatura o vseh treh arabskih središčih.
" Navaja I. Grafenauer, n. d. str. 81 (zadnji stih podčrtal J. P.).
173
Vida se je sicer za Icoralc, lei ga nato obžaluje, sama odločila, vendar je na njeno odločitev vplival »črni zamorec«, ki se je pojavil prav v trenutku, ko se je zdelo, da je' njena muka brezizhodna. Vloga pri-šleca v tem dogodku je torej velikanska; on je nekakšen zvodnik, ki odloči v usodnem obratu, ta obrat pa se razkrije kot napaka, celo več, kot nekaj, kar ni v skladu z eksistencialnim in etičnim bistvom človeka. »Črni zamorec« je torej sila destrukcije, mefistofelski prepredenec in odposlanec teme; objektivna posledica njegovega dejanja sta zlo in tragičnost V tej tematični plasti pa tiči odgovor, zakaj je slovenski zamorec (ali srbsko-hrvaški Arabec) črn.
Semantični element črn je v znanih inačicah pesmi o lepi Vidi najbolj odporen, saj se je zadržal skozi vse premene, ki so prvotno idejno-zasnovo balade spremenile v njeno nasprotje (od ugrabitve zveste žene-matere do prostovoljnega odhoda nezveste žene-matere). Ta odpornost ni naključna; očitno so jo vzdrževale zelo razUčne sile, ki pa so bile vendarle podrejene viziji zamorca kot nosilca zla. Ukra-sni pridevnik črn je bil že od skupne slovanske mitološke osnove vedno opoziten elementu svetlobe in belega. V ljudski pesmi je vedno določen s takim idejno-afektivnim kontekstom. V baladi Gospod Baroda je črna barva ran napotek slugi, da pripravi grob, v Mladi Bredi po njenem samomoru junakinja leži »v krvi črni«. Graščakov vrtnar povezuje smrt s črnimi tlemi (zemljo), v Rošlinu in Vrjanku je tragičen izid najavljen že s črno goro.
Opozicija s črnim je izrazita tudi v razlagalnih (aitioloških) pripovedkah; v Kaznovani skopulji se sko-post kaznuje s tem, da cvetoče grajsko imetje zaUje črno jezero. V teh zgledih, ki bi jih mogh naštevati dalje, se leksem črn pojavlja v zvezi s smrtjo ali s pojavi, ki so v temeljnem nasprotju s splošno priznano človeško in etično imanentnostjo. Očitno gre beseda o nekih konotacijah pojma, ki so arhe-tipske, in izvirajo še iz prastarih mitoloških osnov; najbolj vidno znamenje je afektivna atmosfera, ki se drži pojma »črni vran« od ljudskega verovanja do Murnove razpoloženjske pesmi Pa ne pojdem prek poljan ... Na srbskem in hrvaškem jezikovnem področju je takšnega še ohranjenega gradiva v izobilju,'^ vendar posameznih zgledov tu ne kaže navajati. Sklep, ki se ob povedanem kar sam vsiljuje, je v tem, da se je iz prvobitnega predsodka o črni barvi, ki da prinaša nesrečo.izobUkovalo trdno prepričanje, ki je dobilo absolutno veljavo.
Vprašanje Arabca ali arabskega črnca v Prešernovi baladi pa s tem še vedno ni rešeno. Ta lik v literaturah zahodnoevropskega kroga namreč ni nujno vedno črn in negativen. Francoska La chanson de Roland ima v spevu La bataille opis črnega Arabca (Saracena), ki je gledan iz resničnosti (zločinski, pokvarjen, pogan ali hraber jn pogumen), pesnik pa na njem posebej zapaža, da je »črn kot raztopljena smola« (issi est neirs cume peiz ki est demise)." V epu Orlando furioso italijanskega pesnika L. Ariosta je isti hk (Maver iz Mavritanije) bele polti in zlatolas, ostal pa je musUman, ki se klanja mesecu.'" V obeh primerih, pri Ariostu celo izrazito, je arabski predstavnik predstavljen s simpatijo, na srbohrvaškem jezikovnem področju in med Slovenci pa je praviloma negativen Uk.
Razlog za tako pravilnost leži v spoznanju, da v ustnem izročilu mitično nikoh ne obstaja brez realnega. To realno pa v tradiciji slovenskega in srbsko-hrvaškega jezikovnega izraza ni utemeljeno le v etični percepciji, ki bi bila sama po sebi lahko nevtralna, temveč predvsem v zgodovinski izkušnji, ki je bila dosledno negativna. Mitološko verovanje (črna barva je simbol nekega zla) se je najprej po-
" R. Božovič, a d., str. 120-27 in tam navedena literatura o problema
" Ves ta opis v sodobni francoščini slove takole (CXII1, 1472-76):
U est plein de vices et de grands crimes;
il ne croit pas en Dieu, le fils de sainte Marie;
il est noir comme poix fondue.
11 aime plus la trahison et le meurtre
qu'il ne ferait tout l'or de Calice...
Prevod je po izdaji La chanson de Roland, ki jo je za Bibliotheque Bordas pripravil Gerard Moignet (Pariz 1969, str. 123).
" V izvirniku se nekaj stihov tega opisa glasi takole (XVIII, 1740/4-9):
Medoro avea la guancia colorita
e bianca e grata ne la eta novella;
e fra la gente a quella impresa uscita
non era faccia piu gioconda e bella:
occhi avea neri, e chioma crespa d'oro:
angel parea di quei del sommo coro.
Besedilo je vzeto iz izdaje Orlando hrioso. Volume secondo (CanU XV-XXIV), Milano 1955 (tekst je pripravil Dino Provenzali.
174...........................................
vezalo z antropološkim znanjem (temnopolt človek), oboje pa je delovalo v kontekstu zgodovinskih dogodkov, ki so se skladali z mitološko predpostavko. Lik »črnega zamorca« ah »črnega Arabca« je bil s staUšča zgodovine napadalec, plenilec in ugrabitelj, s tem pa so bile dane osnove, na katerih se je potencialno mogoč nevtralen (antropološki) pomen pridevka »črn« spremenil v semantično sestavino z vehkim afektivnim in negativnim nabojem. Lik Arabca (= zamorca) je bil doživet kot hk na-silnika; pridevnik »črn« je zato rezultat tako poprejšnje notranje evolucije v epski tradiciji kot neposrednega zgodovinskega spomina."
Sintagma »črni zamorec«, ki je bila v dosedanjih raziskavah komaj opažena, nikoli pa še predmet razčlembe, se je razkrila kot kulturnozgodovinska, idejno in estetsko nadvse pomenljiva sestavina Prešernove balade. Njene konotacije so večplastne, z diahronega stališča pa predstavljajo nekajstoletno tradicijo v pojmovanju ene od arhetipskih tem slovenskega ljudskega izročila. Po Prešernu, in sicer od druge polovice XIX. stoletja naprej, je omenjena sintagma izginila iz nadaljnjih obdelav teme o lepi Vidi, ostala pa je njena afektivna vsebina. Nekdanji črni zamorec se je praviloma prelevil v zvodnika, zanimivo pa je, da je le-ta vedno podan v istih (negativnih) idejno-afektivnih okvirih, ki so v tradiciji veljali za človeka arabskega izvira. Mitična osnova se je s tem popolnoma izgubila, ostala pa je etična vsebina, ki se je od konkretnosti dogodka iz preteklosti, razširila na splošni problem zla v medčloveških odnosih in se s tem ujela v senzibilnost sodobnega človeka.
Jože  Pogačnik Filozofska fakulteta v Novem Sadu
ŽUPANČIČ KOT PREVAJALEC
Župančičevo prevajalstvo sega na področja poezije, drame in proze. Na področju poezije je že zgodaj poslovenil moravsko narodno »Zabúcale gore« in nekaj socialno in nacionalno upornih Bezručevih pesmi. V času okrog prve svetovne vojne je objavil dva speva iz Dantejeve »Božanske komedije«, in sicer iz »Pekla«, iz tistega časa izvirajo tudi njegove slovenitve starega kitajskega lirika Li Tai Poja. V trideseta leta seže Župančičevo zanimanje za Villona in njegovo balado o obsojenih na smrt, predvsem pa za Puškina, saj je tedaj poslovenil nekaj njegovih lirskih pesmi in »Pravljico o carju Saltanu«, leto dni pred svojo smrtjo pa jim je dodal še prevod »Bronastega jezdeca«. Kmalu po osvoboditvi je za antologijo makedonske poezije, ki jo je pripravljal prof. Petre, prispeval prevode devetih ljudskih in umetnih pesmi, pri antologiji Goethejeve poezije, ki je izšla že po Župančičevi smrti, je sodeloval s prav tako devetimi prevodi balad in lirskih pesmi, medtem ko je slovenitev vseh Prešernovih nemških pesmi, ki jim je intenzivno posvetil zadnje mesece svojega življenja, štel za svoj osebni moralno kulturni dolg do nedosegljivega in oboževanega Vrbnjana.
Že v Župančičeva visokošolska leta na prelomu stoletij, ki so hkrati tudi leta njegove revščine in pomanjkanja v tujini, spadajo njegovi prvi prevodi za potrebe Deželnega gledaUšča in Glasbene matice v Ljubljani: poslovenil je pet opernih libretov in Vrchlickega pesnitev »Sveta Ljudmila« za Dvorákov oratorij. Tedaj in nekoHko pozneje, ko je še vedno bival v tujini, je tudi vehko prevajal besedila za samospeve raznim slovenskim skladateljem, tako na primer Koljcova in Bierbauma svojemu prijatelju Antonu Lajovcu. Usluge te vrste je moral izkazovati tudi v času med vojnama, ko je bil dramaturg in zatem upravnik Narodnega gledališča v Ljubljani; tudi tedaj je poslovenil librete za nekaj oper, tako za Bizetovo »Carmen«, in sicer skupaj z dirigentom Štritofom; iz začetka tridesetih let datira tudi njegov prevod pretresljivih Rückertovih »Žalnih spevov mrtvi deci« za Mahlerjevo skladbo.
Kar zadeva gledališče, je bilo Župančičevo prevajalsko delo namenjeno seveda predvsem Drami. Že zgodaj se je odločil dati Slovencem glavna Shakespearova dela. Najprej je poslovenil »Sen kresne
" O mitoloških problemih, ki so relevantni za ljudsko izročilo, je s stališča tipologije pisal predvsem ruski znanstvenik Boris Putilov. Gre za dve njegovi deli: Slavjanskaja istoričeskaja balada, Moskva - Leningrad 1965 in Russkij i južno - slavjanskij geioičeskij epos, Moskva 1971.
175
noči«, »Julija Cezarja« in »Beneškega trgovca«, ki so jih uprizorili v Deželnem gledahšču in so - razen »Sna« - doživeh knjižne izdaje v prvem desetletju našega stoletja. Toda ti prevodi so bili še šibki, prevodi po nemških Schleglovih prevodih, zato jih je Zupančič za kasnejše izdaje in uprizoritve po večkrat temeljito predelal. Ko se je sam dovolj seznanil z angleščino, to je dosegel v letih 1905 do 1908, je predlagal Slovenski matici, naj bi v svoj program sprejela tudi slovenskega Shakespeara. V sezoni 1912/13, ko je bil prvič dramaturg, so uprizorili njegov prevod »Komedije zmešnjav«. Znanje angleščine je še nadalje spopolnjeval tudi ob prevodih proze, Dickensa in Chestertona, in 1919. leta s Tiskovno zadrugo podpisal pogodbo o načrtnem slovenjenju Shakespeara. In tako je v času med vojnama in še kasneje, ko je bil drugič, tokrat za stalno pri gledališču, pri omenjeni založbi in pri Slovenski matici objavil še »Othella«, »Macbetha«, »Kar hočete«, »Zimsko pravljico«, »Ukročeno trmoglavko«, »Vihar«, »Hamleta«, »Romea in Julijo«, »Koriolana« in »Kakor vam drago«. Vsega je torej knjižno objavil 14 Shakespearovih osrednjih tragedij in komedij, nekatera dela pa so v njegovih prevodih samo uprizorili [»Mnogo hrupa za nič«, »Kralj Lear«) ali so ostala nedodelana v rokopisu (»Antonij in Kleopatra«), Ze zgolj prevodi mojstra angleške renesanse pomenijo dragoceno in zaokroženo življenjsko delo, toda pesnik je knjižno izdal še šest drugih dramskih avtorjev, v glavnem v verzih, med drugim Molierovega satiričnega »Tartuffa« in Rostandovega kavalirskega »Cyranoja«, ki poleg Shakespeara sodita med pesnikove najvišje prevajalske dosežke. Poleg tega je 24 Župančičevih prevodov iz svetovne dramske literature, večinoma novejše, ostalo v rokopisih, a vsi so z uspehom šh prek odra našega osrednjega poklicnega gledališča.
Toda vsestranske potrebe narodne kulture pri Slovencih in pesnikova osebna nagnjenja do določenih avtorjev, a tudi neposredna naročila založb in deloma gmotne potrebe posnikove družine so na-rekovah, da je Župančič vehko prevajal tudi iz svetovne leposlovne proze. Če so ga v poeziji pritegovali avtorji raznih dob in v dramatiki največ renesansa s Shakespearom, je v prozi posvečal malone vso pozornost realizmu. V letih od 1911 do 1940 je poslovenil in objavil kar 20 romanov, od tega dva s tremi knjigami, avtorji so bodisi Francozi, bodisi Angleži. Rusa ni med njimi nobenega, čeprav vemo, da je Župančič ta jezik obvladal, zelo cenil rusko književnost in 1917 v Slovenski matici predlagal izdajanje ruskih klasikov, predvsem Dostojevskega, a obenem mislil na razne prevajalce (Borštnika in Vladimira Levstika). Preveč časa bi zgubili, če bi navajah vse prozaiste, ki jih je poslovenil pesnik. Omejimo se le na tiste, ki jim je posvetil največ delovnega časa in jih tudi najbolj mojstrsko poslovenil. Gre za prevode Dickensovega »Oliverja Twista« in »Davida Copperfielda«, za slovenitve Balzacovih romanov »Oče Goriot«, »Teta Liza« in »Striček Pons« ter za prevode Galsworthyjeve meščanske rodbinske epopeje »Saga o Forsytih«.
V prejšnjih časih je bilo prevajanje pogosteje prepuščeno naključju kot pa vodeno načrtno. Poleg nemške so nas zanimale predvsem vse slovanske književnosti, druge malo ah nič. Ce pa se je že prevajalo iz kake neslovanske literature, se je skoraj redno prevajalo prek nemščine. Prevajalci so bili največ ali jezikovni samouki ali suhoparni filologi, zato je šlo v glavnem za dobesedno »prestavljanje«, ne pa za poustvarjalno umetnost, kar književno prevajanje mora biti. Med dejavnike, ki prevajalstvu obetajo drugačne razvojne možnosti, spadajo kulturno zavzete založbe z ustreznim programom ter posamezniki z znanjem jezikov in umetniško občutljivostjo, a tudi pomembne časovne prelomnice. Pri nas so h kvalitetnim premikom na tem področju pripomogli Slovenska matica z zbirko Prevodi iz svetovne književnosti, ki jo je 1904 ustanovil Levec; takšna izvirna in poustvarjalna umetnika, kakor sta se nekako od 1910 dalje uveljavljala Oton Župančič in Vladimir LevsUk; čas proti koncu svetovne vojne, ko smo pričakovah svojo narodno državo in snovali na vseh področjih umetnosti, znanosti in kulture dolgoročne in poglobljene načrte.
Enega takšnih načrtov je vseboval Župančičev članek »Pomen prevodov za našo duševnost«, nastal v letih 1917/18 in verjetno namenjen objavi v »Ljubljanskem zvonu«, njegove mish pa je pesnik brez dvoma širil tudi osebno med kulturniki in ustanovami. V tem svojem članku razvija naslednja načela glede prevajanja:
Vsak narod se mora duhovno osvoboditi in si razširiti obzorje z literaturami drugih narodov, pravzaprav s kulturo vsega človeštva.
Tega pa ni mogoče doseči, kot smo doslej delah, s pomočjo nemških prevodov (najbolj razširjena je bila žepna zbirka »Reclam«), temveč neposredno iz izvirnika, sicer se nam bosta jezik in duh potuj-čila.
Ker se naša duševnost najbolj oblikuje ter je najbolj gibka in dovzetna v mladosti, moramo k temu neposrednemu prevajanju preiti tudi zaradi mladega rodu.
176 ..........^..........................................
Kvalitetni prevodi iz svetovne književnosti bodo tudi spodbuda in šola za lastno ustvarjanje našim pisateljem, ob njih se bodo dušeslovno poglabljali in estetsko brusih.
Iz svetovne literature si bomo morali osvojiti predvsem njene vrhove in genije: Grke s Homerjem in tragedi, Danteja, Shakespeara, Goetheja in Ruse s Tolstojem in Dostojevskim na čelu.
Da pa Župančiču ni šlo samo za teoretična načela, temveč tudi za njih praktično uresničenje, dokazujeta prav ona dva založniška načrta, ki ju je v tem času v zvezi z izdajo Dostojevskega in Shakespeara predložil Slovenski matici in Tiskovni zadrugi.
O tem, kako je prevajal, na kaj je pazil pri prevajanju in kakšni občutki so ga navdajali, je povedal največ ob Shakespearu; te njegove mish in napotke pa lahko prenesemo tudi na druge pomembne in zahtevne, posebno dramatično razgibane avtorje. Tale načela razvija pesnik v raznih svojih zapiskih po beležnicah, v nekem članku in nekem predavanju, ki datirajo v glavnem vsi iz dvajsetih let:
Prevajalec mora najprej do avtorja imeti do kraja spoštljivo, naravnost svetostno razmerje, zato ga mora karseda vestno in avtentično, ne pa površno in po svoje presajati.
Tudi med jeziki obstajajo značajske razhke, zato mora prevajalec svoji materinščini ustrezno zamenjavati ne le besede in oblike, temveč tudi stavčno skladnjo in stalna rekla, upoštevati mora specifične lastnosti slovenščine.
Prevajalec mora pozorno slediti mishm in čustvom izvirnika, ki od naravnih in običajnih pogosto prehajajo v intenzivne in afektivne, zato mora obvladati celotno izrazno gradivo slovenščine z vsemi njenimi pomenskimi odtenki.
Kakor je pri angleškem dramatiku vsaka beseda izraz določene situacije, strasti in akcije, tako mora tudi prevajalec pri iskanju slovenske besede vsakokrat izhajati iz tiste situacije, strasti in akcije.
Župančič pri slovenjenju Shakespeara občuti prav težaški duševni in telesni napor, a avtor ga je spričo svoje notranje magičnosti zagrabil in ga ne spusti več, ves čas se mora za izraz trdo boriti, obenem pa občuti slast ustvarjanja in samozavest ob uspehih.
Ker gre za gledališka dela, mora pri prevajanju paziti tudi na to, da so besede in stavki za igralca go-vorljivi, za gledalca pa razumljivi in da le-temu gredo tudi do srca, da so emocionalno in etično su-gestivni.
V članku »Slovenska pesem v nemškem prevodu«, objavljenem 1917 v »Ljubljanskem zvonu« in naperjenem zoper Funtkove prevode iz novejše slovenske lirike, pa Župančič poudarja, da je pri prevajanju lirike poleg jezikovne in ritmične ustreznosti, in celó bolj od njiju, pomembno posredovanje notranjega fluida umetnine, ki nehote razodeva tudi njeno narodno pripadnost Ta notranji fluid Župančič s pesniško metaforo imenuje »srčno kapljico«; »Ah jo čutiš, mož, ki presajaš, tisto drobno, gor-ko srčno kapljico, ki trepeče na vsaki, tudi najneznatnejši slovenski pesmi, od najpreprostejše narodne do najumetnejše Prešernove? ... In ako si jo začutil, ali se zavedaš, da ne prenašaš besed, temveč njo, tisto kapljico?... Ali se ne bojiš, da se ti pri prenašanju ne otrese in da ü ostane suho listje med prsti?«
Tako smo, če že ne spoznali, vsaj zaslutili, da je Župančič izjemno veUk in pomemben ne le kot izvirni pesnik, temveč tudi kot prevajalec. Na tem področju je bil poustvarjalni umetnik praktik, a tudi organizator in teoretik prevajanja. Mogh bi ga označiti kar za utemeljitelja sodobnega in kvalitetnega prevajanja pri Slovencih. S svojimi prevodi je tudi neizmerno razširil, pretanjil, okrepil in obogatil naš knjižni jezik.
Joža   M a h n i č Ljubljana
177
POUČEVANJE FRAZEOLOGIJE V OSNOVNI ŠOLI
Učenci osnovne šole spoznajo precej poglavij iz besedoslovja, npr. sinonime, metafore, metonimije, stilno zaznamovane besede, prevzete besede; skoraj nič pa ne zvejo o frazeologiji. Če beremo ali poslušamo pogovore starejših ljudi, ki so polni ljudskih modrosti in rekel, se hitro zavemo, kako pomanjkljiva je po tej strani šolska jezikovna vzgoja. Program za slovenski jezik je sicer zelo natrpan, pa vendar bi se v osnovni šoli, morda v osmem razredu, le moralo najti uro ali dve za to učno snov.
Najprej posredujmo učencem nekaj najnujnejših teoretičnih pojmov. S primerjanjem ugotovimo raz-hko med prosto in stalno besedno zvezo:
Prosta besedna zveza
Do drvarnice nismo mogli priti, ker nam je Janko metal polena pod noge.
kose lesa     pred noge
okleščke      mimo glave i
i
Stalna besedna zveza
Težko kaj naredim, ker mi novi vodja stalno meče polena pod noge (= me ovira), "kose lesa   "pred noge
V prosti besedni zvezi brez težav zamenjujemo dele besedne zveze z drugimi deli, le da se stilistična zaznamovanost ali pomen pri tem nekoliko spreminja. V stalni besedni zvezi ali frazeologemu pa ni mogoče zamenjavati posameznih delov besedne zveze, npr. vodja mi meče kose lesa pod noge; pač pa lahko celoten frazeologem izrazimo nefrazeološko: meče mi polena pod noge - ovira me. Proste besedne zveze pri govorjenju ali pisanju ustveirjamo sproti, stalne besedne zveze pa jemljemo kot že gotove enote iz svojega spomina.
Po skladenjski zgradbi razdehmo frazeologeme na rekla in rečenice:
Rekla
Mirko je vrgel puško v koruzo. Stanko
Mojca vpije kot jesihar.
Vida Rečenice
Nova metla dobro pometa.
Vsak je svoje sreče kovač.
Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.
Če je svečnica zelena, bo velika noč snežena.
V čem je torej razhka med rekli in rečenicami? Rekla so deU povedi, medtem ko so rečenice samostojne povedi. Pripomniti je treba le še, da strokovno izrazje na področju frazeologije ni popolnoma ustaljeno. Izraza reklo in rečenica npr. uporablja Jože Toporišič, medtem ko Josip Pavlica v istem smislu rabi izraza stalno reklo in pregovor.
V nadaljnjo razdelitev frazeologemov po vsebini, nastanku aU socialnem tvorcu oziroma nosilcu se v osnovni šoli ne kaže spuščati, pač pa je potrebno z učenci narediti čim več vaj. Pri teh vajah primerjamo frazeološke in nefrazeološke izraze, vendar na zelo različne načine, celo s pomočjo risanja. Oglejmo si take vaje, razvrščene po učnem načelu od lažjega k težjemu, še natančneje:
178
1. Poišči k vsakemu frazeologemu ustrezen nefrazeološki izraz iz drugega stolpca:
Beseda ni konj. To nima ne repa ne glave. Otroci so mu zrasU čez glavo. Trga hlače v šolskih klopeh. Igra se z ognjem.
Jabolko ne pade daleč od drevesa. Ta človek mi pije kri. Preštel mu bom kosti. Gre nam na roke. Natoči nam čistega vina.
Hodi v šolo.
Neprevidno se izpostavlja nevarnosti.
Otroci ga ne ubogajo več.
Otroci so takšni kot starši.
Pretepel ga bom.
Pomaga nam.
Povej resnico.
Reči ni nič hudega.
Ta človek me trpinči.
To je brez logične povezave.
2. Ilustriraj in nefrazeološko izrazi enega izmed naslednjih frazeologemov:
Barko vozi. - Drži jezik! - Hoče z glavo skozi zid. - Ima slamo v glavi. - Kozle strelja. - Luna ga trka.
- Naredil je iz muhe slona. - Najraje bi ga v žlici vode utopil. - Ne seže mu do kolen. - Obesil je šolo na klin. - Odšel je z dolgim nosom. - Pod nogami nam gori. - Pod srečno zvezdo je rojen. - Po zobeh ga vlačijo. - Prišel je na boben. - Prišel je z dežja pod kap. - Prišel je na zeleno vejico. - Rožice sadi.
- Srce mu je padlo v hlače. - Včasih tudi slepa kura zrno najde.
3. Razloži, kako bi lanta morala upoštevati babičin kuharski recept:
»Da je krompirjeva juha okusna, mora vanjo stopiti prasec, se pravi svinja.« »Si ti to videl?«
»Videl - videl pravzaprav nisem, pač pa sem slišal babico govoriti o tem.« »Tudi če to drži, ne bo nič iz tega. Kje boš pa tukaj dobil svinjo!«
»Videl sem, kako je nesla gozdarjeva žena vedro pomij svinjam. Hlev je tukaj za drvarnico, kjer smo pustili svoje stvari.«
»No, potlej pa pohitiva, preden kdo pride. To bo presenečenje!« »Pa še kakšno!«
Ozogowska - Jermanova
4. Zamenjaj naslednje besede ah besedne zveze s primernimi frazeologemi:
neumen je, pijan je, dela napake, močno je pretiral, opravljajo ga, pretepel ga bom, zbal se je. Zgled: Razmišlja. - Beli si glavo.
5. Pojasni frazeologeme v naslednjih navedkih:
Kdor če iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj. (F. Levstik) Ali ga bom s pogačo pital, kadar se s kom kregam. (F. Levstik)
Po imenu in licu jaz ne sodim ljudi. Pa to pravijo ljudje, da na lesniki jabolko ne zrasle. (J. Jurčič) Mar sem nespameten, da ne vem, kakšne roge imajo te besede. (F. S. Finžgar) Prišlo mu je, da bi ji vrgel na glavo koš očitkov, a se je premishL Kaj bi po toči zvonil? (F; Bevk) »Potem si zapomni to: preden človeka obsodiš, žlezi vsaj za hip v njegovo kožo. (C. Kosmač)
- Povej mi, kako ješ, in povem ti, kdo si, se je oglasil Kostja. {D. Rupel)
Miha ni priplaval po prežgani župi. Zato je počasi vzel pamet v roke in vihtel lopato z vsem ognjem le takrat, kadar je v daljavi zasUšal šum motorja. (S. Pregl)
F I a n C  Žagar Pedagoška akademija v Ljubljani
Literatura:
Boje Etbin: Pregovori in reki na Slovenskem. Ljubljana 1974. Pavlica Josip: Frazeološki slovar v petih jezikih. Ljubljana 1960. Toporišič Jože: K izrazju in tipologiji slovenske Irazeologije. JiS 1973/74.
Trdina Silva: Metodični napotki za pouk gnomične lirike. JiS 1955/56.
179
PO DRAVSKI IN MISLINJSKI DOLINI IN NJUNEM OBROBJU
I.
Pot od Maribora skozi Dravograd in Slovenj Gradec proti Velenju je najbrže premalo izrabljena, in vendar se je mogoče po njej vračati iz severovzhodne Slovenije v osrednjo pa tudi usmerjati samostojne poučne izlete v kraje v Dravski in Mislinjski dolini ali pa od tod na območje Kozjaka ali Pohorja. Tako ali drugače se ponuja vrsta priložnosti, da odkrivamo pri tem ne le geografske, gospodarske, zgodovinske, umetnostnozgodovinske, ampak tudi literarnozgodovinske posebnosti, ki jih kaže vsekakor vključiti v globlje spoznanje in doživetje pokrajine, hkrati pa je treba tudi bolj literarno zasnovan izlet popestriti z geografsko-zgodovinskimi značilnostmi.
Za svet ob Dravi in spodnji Mishnji ter obrobju uporablja geograf Mehk ime Pohorsko Podravje. Sem vključuje tudi hribovje med Dravo in avstrijsko mejo.
Po Dravski dolini je že v rimski dobi peljala cesta iz Poetovia v Virunum na sedanjem Gosposvet-skem polju. Slovenci so prišli sem od dveh strani: z zahoda nekako do Brezna in Podvelke, z vzhoda do Selnice in Ruš. Vmes je bil neprehoden gozd. Kasneje pa je le redko naseljena pobočja Kozjaka in Pohorja naseljeval benediktinski samostan iz Št Pavla v Labotski dohni. To dejstvo je vplivalo na obhkovanje narečja, nekatere značilnosti koroškega narečja segajo namreč do Ruš in v spodnjo Mis-linjsko dohno (Tine Logar). Posebnost glasoslovja je izgovor samoglasnika a kot o in obratno. (Fran Mišic navaja za remšniško narečje na Kozjaku primer: Noga je šla v vado, brez nage je prišla iz vade. Naga je šla v vodo, brez noge je prišla iz vode. Za severni del Pohorja pa navaja Filip Miklavec, domačin iz Ribnice na Pohorju: Ača za vado kazo posejo. = Oča za vodo kozo pasejo.)
Naša pot pelje skozi mariborsko predmestje Studenci. Na levi se sredi polja dviga Pekrska gorca, poprej imenovana Slovenska Kalvarija.
Sestavlja jo granit kot Pohorje, pa se je v ljudski domišljiji povezala z legendo, ki jo je pod naslovom Mariborska legenda upesnil Janko Glazer: Jezen zaradi pregrešnih Mariborčanov je Bog prepustil oblast nad mestom od polnoči do jutra hudiču. Ta je na Pohorju izruval granitno skalo (tam je zdaj Lovrenško jezero), da bi z njo zajezil Dravo. Toda še preden je prišel do mesta, je zapel petelin. Odvrgel je skalo na polje, mestu je bilo prizaneseno. »In skala, namenjena mu v pogin, zdaj kapljico daje mu zlato.« (Čas kovač, Pohorje). Tod pod vinogradi je v jesenskih dneh leta 1917 hodil Janko Glazer iz Maribora v domače Ruše in takrat se mu je porodila pesem Klopotci (Pohorske poti, Pohorje).
»Bahati« Limbuš imenuje Glazer po ljudski zbadljivosti ta kraj v Mariborski legendi. Ljudska pripovedka govori o nesrečnem vitezu, ki ga je hčerka limbuškega graščaka poslala na otok sredi Drave po krono kačje kraljice. Toda ko se je s krono vračal, so ga dočakale kače in se mu ovile okoh telesa, da je utonil. - V Limbušu je bil dvajset let (1823-1843) župnik jezikoslovec Fran Cvetko, ki je zbiral gradivo za slovar in si dopisoval s Kopitarjem. Njegov naslednik je bil Anton Lah (1803-1861). Ta je 1847. leta ustanovil Društvo slovenskega branja v Lembahi. Bil je eden tistih štajerskih piscev, ki so si prizadevah za uvedbo enotnega knjižnega jezika.
Skozi »blatno« Laznico in obe Bistrici (pri Limbušu in pri Rušah) pridemo v »slavne, pobožne« Ruše. Kraj ni znan samo po tovarni dušika, pač pa ima tudi razgibano narodnokulturno preteklost, ki se veže s sedanjostjo. Ustavimo se pred cerkvijo. Vas se je razvila prav ob zahodnem robu Podravske mejne grofije, katere meja je potekala ob potoku Lobnica tja do srede 12. stol.; šele takrat se je Štajerska razširila do Vrat pri Dravogradu. Po prizadevanju šentpaveljskega samostana so v 14. stol. po-
180
stavili Marijino cerkev, ki je kmalu postala sloveča božja pot. AiUološka legenda pa baja, da je prednico današnje cerkve dal že v 9. stol. sezidati neki plemič brez otrok. Plačilo ni izostalo: v sedmih letih jih je dobil pet. (Opis današnje cerkve z razgibano baročno notranjščino glej v knjigi Marijana Za-dnikarja. Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 1, Mohorjeva družba 1973.) Sloveča biožja pot je zlasti na tako imenovano ruško nedeljo v septembru privabljala tohko romarjev, da je postala kar gospodarsko pomembna. Zato so Rušani imeh za neljuba konkurenta dve bhžnji božji poti - sv. Areha na Pohorju in Marijino cerkev v Puščavi. Po zgodovinarjevem mnenju se tudi protestantizem v Rušah ni zasidral, ker bi s tem vaščani izgubili vir dohodkov od romarjev. - Zaman pa so si Rušani prizadevali, da bi dobih trške pravice. Iz te želje je nastala pripoved, češ da so pred turškimi napadi že bili tržani, ko pa sta enega od takih napadov preživela le dva domačina, je šentpavelski samostan njihove pravice kar zatajil. Tako so Ruše ostale največja slovenska vas. - Pri cerkvi je duhovnik Jurij Kozina že 1645. leta ustanovil gimnazijo, ki je bila več kot sto let največji šolski zavod na Spodnjem Štajerskem. Delovati je prenehala šele 1758 (ali 1760), ko je gimnazijo dobil Maribor. V celoti jo je obiskovalo bUzu 7000 gojencev, tudi plemiških sinov. Vsaj v najnižjem razredu so pri pouku upoštevali tudi slovenščino. - V zvezi s šolo pa so ruške verske igre. Uvedel jih je župnik Luka Jamnik 1680. leta, igrah so jih skoraj vsako leto do 1722. Šlo je predvsem za mirakle, ki so proslavljali Marijo. Igrah so na prostem pri cerkvi na ruško soboto in nedeljo, ko so prihajaU romarji. Nastopali so dijaki in nekateri menihi benediktinci. Govirili so predvsem latinsko, zaradi romarjev pa tudi nemško in slovensko. Ni pa ohranjeno nobeno besedilo, o poteku poroča le kronist Jožef Avguštin Meznarič sredi 18. stol. (Glazer, Slavistična revija 1950). Janko Glazer je napisal pesem Neznancu, ki je prvi uvedel slovensko besedo v duhovne gledališke igre v Rušah (Pohorske poti). - V devetnajstem in v začetku dvajsetega stoletja, ko se je na Štajerskem krepila slovenska zavest, hkrati z njo pa nemška nestrpnosL so se Ruše v bhžini nemškutarskega Maribora živahno narodnostno udejstvovale. Tu je bila ena najstarejših podeželskih čitalnic. Narodnoobrambni značaj je imelo tudi planinsko društvo. Že 1901. leta je učitelj Davorin Lesjak ustanovil Podravsko podružnico slovenskega planinskega društva (Maribor jo je dobil šele 1919. letal) Učitelj Davorin Lesjak je bil sploh duša narodnokultur-nega življenja v kraju, ne le planinstva. (Tinetov dom pri Arehu je poimenovan po njem.) Tako se je leta 1909 dogovoril z dr. Pavlom Turnerjem, da popelje pesnika Aškerca v nekatere kmečke hiše, kjer naj bi dobil snov za zbirko Pohorske cvetlice. Toda Aškerc, ki je sicer že prišel v Maribor, se je od tam kar vrnil v Ljubljano. - Živahno gledahško dejavnost je že pod Avstrijo vodil drugi narod-nokulturni delavec - učitejj Tomaž Stani, Med obema vojnama je po njegovem zgledu nadaljeval domačim Franjo Sornik. Ruško amatersko gledahšče je združevalo ljudi različne strankarske pripadnosti in je zaslovelo po vsej Sloveniji, posebno poletni oder. Ruški igralci so nastopali tudi pri Arehu na Pohorju in tu uprizarjali »pohorsko ohcet« ob verzih pohorskega pesnika Jurija Vodovnika. (V kulturnem domu je doprsni kip Franja Sornika, delo Gabrijela Kolbiča.) - Zaradi slovenskega značaja so si Ruše prislužile vzdevek »mali Beograd«. Avstrijski Nemci so postavih tovarno dušika, da bi se tu zasidral nemški kapital. Da bi dobih zemljo od kmetov, so jo preplačali. Ob tem se je porodila ogorčena pesem Janka Glazerja Rojakom, ki so tujcem prodaU rodno zemljo (Pohorske poti). S tovarno dušika oz. delavcem, nekdanjim sošolcem, ki zdaj ne ve, ah bi ga tikal ah vikal, je povezana še Glazerjeva pesem Sanje - očitek, da so se nekdanji tovariši zaradi različnega družbenega položaja drug drugemu odtujih (Čas kovač). - Narodno zavednost so Rušani pokazali tudi med okupacijo. Leta 1942 je bilo v dopisu orožniške postaje zapisano: »Večji del tukajšnjega prebivalstva je fanatično slovensko razpoložen.« Na trgu v bližini cerkve je spomenik padlim, delo Gabrijela Kolbiča, z verzi Janka Glazerja.
Zunaj središča, ob cesti proti Fali, je pokopališče. Na njem je grob pesnika Janka Glazerja (ob desnem zidu). Na spomeniku so verzi iz njegove pesmi Prabit: »Ločitve kraj - združitve kraj tu pod to travico zeleno /Vsi bomo skupaj, bomo eno/ v prabit se vrnemo nazaj.«
Pred potokom Lobnico se na levo odcepi Glazerjeva ulica. Prvi dve hiši sta povezani z Jankom Gla-zerjem (1893-1975), osrednjo pesniško osebnostjo podpohorskega in pohorskega sveta. Prva je njegova rojstna hiša, druga kasnejši dom. Sin trdnega kmeta, vnuk kovača in verjetno potomec steklarjev, pravi v pesmi Rodovnik: »Mi smo jok kovačev, /mi smo rod z glažut:/ ded koval železo,/ pra-ded lil je kremen-/ dvoje trdih rud ...« (Čas kovač). Spomin na prednika in njegovo kovanje je tudi pesem Ded (Čas kovač). Pesmi s pohorsko motiviko so nastajale najprej med prvo vojno, ko je iz vojaške pisarne v Mariboru hodil peš domov (zbirka Pohorske poti 1919), in ko je bil med drugo vojno kot izgnanec ločen od doma (zbirka Ob jesenskem ekvinokciju 1946). »Ko iz daljave gledam naše
181
kraje, jih vidim bolj živo, kot sem jih nekoč videl v resnici... In vsaka malenkost, vsak odtenek -vse mi je drago in gragoceno.« Taka »malenkost«, povezana z njegovo domačijo, je npr. voda, ki pada v korito (pesmi Voda žubori in Pozdrav v domovino, obe v zbirki Ob jesenskem ekvinokciju). Še bolj kot z domačijo in Rušami pa so Glazerjeve pesmi povezane s Pohorjem; izzvalo jih je srečanje s Po-horci (Drvarska, Stari Žagar) pa z gozdovi, posekami, pašniki, opuščeno glažuto (Domotožje, Sredi posekane planje. Motiv s Pohorja). Ob kaki poseki - frati, ki jo je prerasel ciproš z rdečkastimi cvetovi, je mogoče najbolje doživeti pretresljivo izpoved Ciproš. Ob tej pesmi je Glazer izjavil: »Kjer so nekoč stala mogočna drevesa, polna moči in rasti, tam je zdaj samo še kri iz njihovih ran. Ko sem v taki zvezi ugledal posekani gozd in krvavordečo frato, se mi je to strnilo v spomin na sina, ki je padel mlad, kakor pade posekano drevo.« (Gozdno gospodarstvo Marobor je z redkim kulturnim posluhom na posameznih delih Pohorja postavilo table z ustreznimi Glazerjevimi verzi. - O pesniku v njegovem okolju je mogoče prebrati sestavek Nade Gaborovič, Tak pesnik nenehno oživlja v rodovih, CZN 1972, Glazerjev zbornik.)
V domači hiši živi Alenka Glazer, hčerka Janka Glazerja, literarna zgodovinarka in pesnica (zbirki Ujma 1968 in Branike 1977). Njen pesniški svet, čeprav bolj razbolel, je še tudi povezan z domačim okoljem (»Ne, nisem se še odtujila zemlji,« pravi v Zakoreninjenosti; v Sozvočju pa poje o bistri Lob-nici: »Belo se peni Lobnica...«), a bolj kot s pohorskimi gozdovi živi z Dravo: globoko, kalno, potuhnjeno, skoraj grozljivo (Utrujenost, Oživljena pravljica - zbirka Ujma, Gomile ob reki - zbirka Branike). Kjer se odpre pogled na naraslo Dravo, je pravo okolje za doživetje take pesmi.
Ob Lobnici se je kot sin ravnatelja glažute rodil Franc Minafik (1887-1972). Proučeval je lekarništvo in zdravstvo na Slovenskem, uredil lekarniško zbirko v mariborskem muzeju, za naše območje pa je najpomembnejše njegovo delo Steklarstvo na Pohorju (1966) - zgodovina nekoč pomembne gospodarske panoge pod Pohorjem in na njem. Od enajstih glažut na slovenskem Štajerskem jih je bilo na Pohorju kar šest, najstarejša je obratovala že 1677, zadnja je prenehala delovati 1908.
Če bi se od Lobnice odpravili še malo naprej po klancu proti Fah, bi v gozdu nad cesto (tu je Kluža) bolj zaslutili kot videli ostanke t i. Turškega zidu. Postaviti so ga dali šentpavelski menihi, da bi zaustavili Turke. Pripovedka pravi, da so Turki ob cesto postavih škaf, v katerega je vsak pred odhodom v boj vrgel novec, tako da je bU škaf zvrhano poln. Ko so se po boju preživeli vračali in pobrah vsak svoj novec, pa niti vrha niso posneU, tohko jih je padlo.
Nad Rušami je raztreseno pohorsko naselje Smolnik. V skalovju ob Lobnici raste po pravljici čudodelna trava somovica. Ob polni luni jo je jelen in nikoli ne zboh. Somovica je torej za pohorske jelene to, kar je za Zlatoroga triglavska roža. - S Smolnika je bil doma Marko Glaser (1806-1889), nabožni pisatelj, ki je pomagal pri premestitvi sedeža lavantinske škofije v Maribor. Njegov nečak je bil Luka Hleb (1826-1874). Po očetovi smrti je moral pustiti šolanje in prevzeti kmetijo. A tudi kot kmet je bil s prijateljem Davorinom Grizoldom (1817-1871) buditelj narodne zavesti na severnem pobočju Pohorja. Tudi Grizold je bil nadarjen kmečki samouk, spreten govornik in pevec, sodelavec Drobtinic in Novic. - Kasneje se je na Smolniku rodil Ivan Robnik (1877-1948), kot učietelj narodnobrambni delavec na Kozjaku.
Mogočni pohorski gozdovi, samotne domačije, Lobnica so prizorišče družbenokritičnega romana Antona Ingoliča Šumijo gozdovi domači (1968).
Pri morebitnem izletu na vzhodni del Pohorja od vzpenjače do Areha ne kaže prezreti nekaterih zanimivosti:
Pri razvahni Bollenkove cerkve se domislimo legende: Hudič se je ponudil svetniku, da mu sezida cerkev v eni noči, toda prvi romar bo njegov. Najprej je prišel volk z ovco. Volk je ostal hudiču, ovca Bolfenku. Legenda je v zvezi s svetnikovim imenom - Wolf-gang.
Pri obisku počitniškega doma Glažuta se ponuja podroben opis življenja, ki ga prav za to nekdanjo steklarno - imenovano Glažuta medvedov - navaja Minafik v Pohorskih steklarnah. Ta steklarna je obratovala okoh 130 let, do 1889. Steklarji so bili v začetku priseljenci iz severne Češke, govorili so nemško narečje, ki se je tu polagoma spreminjalo v t. i. glažutarsko nemščino. Slovenščini glažu-
182
tarskih delavcev pa so domačini pravili glažutarska slovenščina. Minafik navaja tudi pripovedko o krošnjarjenju s steklom po sejmih. Neki krošnjar si je spravil krošnjo kar v cerkev sv. Areha, da bi bila na varnem. Med potjo pa ga je tako dolgo zasledoval vitez, v katerem je prepoznal cerkvenega patrona, dokler ni krošnje odnesel iz cerkve.
O nastanku Arehove cerkve je nastala pripovedka, ki jo je oblikoval Jože Tomažič pod naslovom Vitez sezida cerkev (Pohorske legende, Slovenčeva knjižnica 1944): Henrik Rogaški ni spoštoval meje med svojo in samostansko posestjo na Pohorju. Tudi prošnje sestre Zofije niso zalegle. Lotila se ga je huda črevesna bolezen in še gobavost Sestra ga je spremljala na Pohorje, a ob napadu volkov je izkrvavela. Henrik jo je prinesel k puščavnikovi kapelici in jo tem pokopal. Tedaj je bil ozdravljen gobavosti. Nad sestrinim grobom je dal sezidati cerkev svojega patrona. Po smrti so ga pokopali v njej. Odslej prihajajo romarji, da bi jih čudodelna studenčnica ob cerkvi ozdravila črevesnih bolezni. Tomažič navaja še romarsko pesem o Arehu (Henriku in njegovi sestri Zofiji) » ... Mu je črevca prebrala, jih lepo oprala, nazaj zložila ino drugič zašila.« - Tu se domishmo tudi Glazerjeve pesmi Pohorski svetniki - hudomušne personifikacije treh pohorskih cerkva - svete Urše, svetega Areha in svetega Urha (Pohorje).
(Opis vseh umetnostnozgodovinskih zanimivosti na tem delu Pohorja in pod njim - Ruše, Limbuš itd. - najdemo v knjižici Jožeta Curka, Mariborsko Pohorje, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije.)
Iz Ruš čez dravski most na cesto Maribor-Dravograd. Pri Bistrici (poudarek Bistrica!) se odcepi cesta na Kozjak k Duhu na Ostrem vrhu. Včasih se sicer laično uporablja ime Kozjak za celotno pogorje do Dravograda, vendar je primerno le za vzhodni del do Remšnika. Ime Kobansko pa so vzdeU Koz-jaku Pohorci, in sicer po kobanici-ogrinjalu iz lubja, a domačini ga neradi shšijo. Kozjak je bil zlasti do druge polovice 19. stoletja izpostavljen močnemu nemškemu vplivu. Organizacija Südmarka, ustanovljena za širjenje nemškega prostora, je odkupovala posestva za nemške kmete. Gospodarsko so bili ti predeU pred prvo vojno usmerjeni na severno stran, kjer so bila večja naselja (Arvež, Lučane, Ivnik). Po vojni so se Avstrijci potegovali, da bi Kozjak pripadel Avstriji, dokončno je bila meja določena šele 1921. leta. Zasluge za ohranitev slovenstva (Duh je dobil naziv Windische Festung) so imeh posebno prizadevni učitelji, tako Alojz Majcen in Ivan Robnik. - Med obema vojnama so si ljudje iz revščine pomagali s tihotapljenjem, a čez mejo so spravljah tudi partijsko literaturo in komuniste. O revščini in praznoverju v 20. stoletju govori knjižica Josipa Jurančiča Iz šole za narod (1930). Pisec je učiteljeval na Remšniku, a bržkone so podobne razmere bile na celotnem Kozjaku. Leta 1944 pa do osvoboditve je na Kozjaku deloval Lackov bataljon oziroma odred. O razmerah na Kozjaku, o pomoči in vključevanju domačinov v partizansko gibanje, o akcijah, delovanju tehnike pripoveduje knjiga organizatorja partizanstva na Kozjaku - Franca Zalaznika Leona Dolga in težka pot 1941-1945, in sicer njen drugi del Dnevnik s Kozjaka (Obzorja 1963).
Duh na Ostrem vrhu predstavlja jedro raztresenih kmetij. Pri nekdanji kapelici so se v 16. stol. ob večerih zbirali skakači k svojim obredom. Protireformatorji so to versko sekto zatrU, kapehco pa po-žgah. Sedanja večja cerkev sv. Duha iz druge polovice 17. stol. je doživela poznobaročno predelavo, ob koncu 17. stol pa je dobila še obrambno obzidje. V leposlovni obliki je življenje na Kozjaku pred drugo svetovno vojno in med njo (od 1937 do 1944; tihotapstvo, izdajstvo, partizansko gibanje) opisal Anton Ingohč v romanu Čovek na meji (1952). Junak romana Štefan Hleb je doma z osamljene lime-tije Visole, ki jo je pisatelj postavil ob mejo zahodno od Duha. Po njegovih besedah pa mu »ni šlo le za prikaz življenja ljudi ob meji, pač pa tudi in predvsem za človeka, ki živi na meji dobrega in zlega, ki se išče in se najde šele po dolgotrajnih notranjih bojih in pretresih« (Moje pisateljevanje). - Duh je povezan z ubojem Djure Djakoviča, organizacijskega sekretarja CK KPJ, in Nikole Hečimoviča, sekretarja Rdeče pomoči. Ubita sta bila 1929 v Šelovi grapi vzhodno od Duha. Do leta 1949 sta bila pokopana na vaškem pokopališču (spominska plošča na nekdanjem grobu). Pod cerkvijo sta njuna doprsna kipa. Njuno zadnjo pot je leposlovno obdelal Ivan Potrč v Zločinu (1955). V šoli je pregledno urejena spominska razstava o obeh revolucionarjih in o Lackovem bataljonu. (Glej tudi knjižico Kozjak v zbirki Spomeniki delavskega revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji.)
Na desnem bregu Drave tik nad železniško progo je graščina Fala. V počitnicah 1878 in 1879 je bil tu bogoslovec Anton Aškerc kot domači učitelj v družini grola Zabea. V konteso Pio se je brezupno zaljubil. »Težo socialne razlike je spoznal v dvojni meri, ko je občutil, da se ji mora z molkom odpovedati« (M. Boršnik). Mogoče je prikrit odsev te tihe ljubezni v pesmih Madona, Poroka in Najlepša pesem. - Iz vasi Fala je bil doma in tu je živel shkar Alojz Šušmelj, ki je pred vojno v 30 hnorezih Kobanskih motivov upodobil svet in ljudi s Kozjaka Leta 1942 so ga ustrehh Nemci. O slikarju, zlasti
183
o motivih in vzdušju na njegovih shkah, pripoveduje novela Anton Ingoliča Peter je še vedno med nami (Izbrani spisi 10, Jesenske disonance).
Na Fali - ki je dobila ime po brzicah na Dravi - je bila še pod Avstro-Ogrsko zgrajena prva hidroelektrarna na Dravi. Dokler je bila še edina, so še lahko pluli splavi skozi pretočni kanal. Prvi splavi so bih na Dravi že v 14. stol., zadnji decembra 1941. Do druge svetovne vojne je bilo ob reki 45 pristanov. Splave so spremljali čolni-rance, razen splavov pa so les, sadje in drugo prevažali tudi v plitvih, širokih ladjah - šajkah, in to do nastanka železnice 1863. (Podroben in zanimiv opis splavarstva na Dravi: Miloš Štibler, Nekaj o rancah in flosariji v pohorskem Podravju, Kmečki glas 1969.) - Med dravske splavarje se je 1937. leta s ponarejeno splavarsko legitimacijo za tri tedne »vrinil« pisatelj Ingolič in kasneje opisal življenje splavarjev pa lastnikov splavov ter lesnih trgovcev v romanu Na splavih (1940).
Pri Fali se bregovi Pohorja in Kozjaka skoraj povsem pribhžajo - začenja se Brezenska soteska.
Ob cesti, ki se odcepi proti Lovrencu na Pohorju, je Puščava s cerkvijo, ki so jo v 17. stol. v pozno-renesančnem oziroma zgodnjebaročnem slogu dali sezidati benediktinci iz St Pavla (opis glej v knjigi M. Zadnikarja, Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti I:, tudi v cerkvi je nazoren opis stavbe in njene zgodovine). V zvezi s to cerkvijo je pripovedka Romanje v Puščavo (Jože Tomažič, Pohorske legende 1944).
Pri jezu sedanje hidroelektrarne Ožbalt so imeh partizani urejen prevoz čez Dravo (Na desnem bregu Drave je spominsko znamenje, dobro vidno z vlaka.)
Pri Podvelki se odcepi cesta v Ribnico na Pohorju. Tu sta na prelomu stoletja živela zanimiva literarna samorastnika brata Peter in Filip Miklavec. Njuna rojstna hiša je stala zunaj vaškega jedra, v zaselku Orlica (desno od ceste Ribnica-Radlje). Leta 1956 so Petru vzidali spominsko ploščo v takrat še stoječo hišo; zdaj stare hiše ni več, poleg je nova, plošča pa spravljena. Starejši brat Peter Miklavec (1859-1918) se ni mogel šolati, domačo kmetijo je prepustil mlajšemu, sam pa se presehl v Javšnikovo kočo in se kljub številni družini posvetil učenju in pisanju. (Javšnikova koča še stoji v zaselku Hudi kot levo ob cesti Ribnica-Radlje.) Kot samouk se je učil slovanske jezike, najprej slovaščino in češ-čino. V njegovo kočarijo so prihajale revije iz širnega slovanskega sveta - Srbije, Slovaške, Češke, Poljske. On pa je iz svoje pohorske samote pošiljal članke o naših literarnih, zlasti pa narodnostnih in šolskih razmerah v češke, a tudi poljske in ruske liste, s slovanskimi zadevami pa je seznanjal slovenske bralce. Z vso vnemo se je lotil prevajanja, predvsem iz poljščine. Prevedel je vsa pomembnejša dela H. Sienkiewicza. Pisal je tudi originalno leposlovno prozo pod psevdonimom Podravski (zgodovinska povest Tlačanje, avtobiografska Pod slamnato streho). Kritike njegovega jezika, ki ga ni imel priložnosti kultivirati, so ga močno prizadele, pa je tožil o »kranjski oholosti«. V domačem kmečkem okolju je ta svojevrstni mož veljal pač za čudaka Božidar Borko ga je imenoval »prvega slovenskega poklicnega prevajalca in najoriginalnejšo osebnost v vrstah slovenskih književnikov ob koncu prejšnjega stoletja,« in še zapisal, da je njegova »življenjska drama menda edinstvena v zgodovini slovenske književnosti«. Pokopan jena ribniškem pokopališču (na levi strani malo pod križem sredi pokopališča). Napis na grobu pravi: »Tukaj počiva samorastnik Peter Miklavc-Podravski - pisatelj in prevajalec slovanskih literatur...« Petrov brat Filip Miklavec (1863-1910), ki je prevzel domačo kmetijo namesto brata, je bil prav tako hterarni samorastnik. Po bratovem zgledu se je tudi on učil slovanskih jezikov, predvsem češčine. Pisal je gospodarske članke, zbiral po Pohorju ljudsko blago in v Domu in svetu objavil dve povesti: Kamenar (1897) o življenju v kamnolomu pohorskega granita pod Veliko Kopo in Roža in trn (1899) iz kmečkega življenja. Še danes tehten je njegov spis Ribnica na Pohorju (DS 1899, psev. L. Vrhovski). Zanimiv je tu opis domačega narečja, ki ga je proučeval, zlasti je zbiral izraze. Tako ugotavlja, kako besede kažejo, katera obrt na tem področju je bila domačega, katera tujega izvora (mlinarji, Žagarji in tkalci imajo skoraj za vse predmete domače izraze, kovači, mizarji in čevljarji pa uporabljajo nemške.)
Med obema vojnama je bU v Ribnici kaplan Jože Lampret Ta je v Dejanju 1938 objavil razpravo Tvarno-duhovna struktura župnije Ribnica na Pohorju. To je temeljita analiza duržbenih, gospodarskih, moralnih in političnih razmer v vasi, podprta s številkami. Pisec izpodbija mnenje o »romantičnosti« pohorskega življenja. - V Ribnici se je izteklo življenje igralca Staneta Severja. Na hiši nasproti cerkve je plošča z napisom: »V tej dvorani je 18. decembra 1970 zadnjikrat nastopil vehki slovenski igralec Stane Sever s Krotkim dekletom Dostojevskega in tako sklenil svojo umetniško in življenjsko pot.« Vsako leto na ta dan obude v Ribnici spomin na igralca.
184
o podružnični cerkvi svetega Lenarta pri pokopališču je ljudska domišljija spletla pripoved, češ da je nekje za njo v zemlji kovač, ki razbija ob svetih večerih, in da so tam skriti zlatniki, in če močno stopiš na tisto mesto, zadoni. Podkev za oltarjem pa je povezana s pripovedko o Turkih.
O nastanku Ribniškega jezera pravi pripovedka, da je bilo prvotno na vrhu Uršlje gore. Ko pa so tam sezidali cerkev, je zvon pregnal povodnega moža - jezernika, zato se je z jezerom vred preselil na Pohorje.
(Nadaljevanje in konec v prihodnji številki) Božena   Orožen ..____ Gimnazija v Celju
Literatura, gledališče, kulturna zgodovina
(Filip Kalan, Živo gledališko izročilo. Cankarjeva založba, Ljubljana 1980. 372 strani.)
Znani in priznani teatrolog in sploh gledališki človek Filip Kumbatovič-Kalan je besedila, zbrana v tej knjigi, večinoma že objavljal med leti 1955-1975 v raznih mednarodnih teatroloških glasilih oziroma z njimi sodeloval pri simpozijih. To se Živemu gledališkemu izročilu kar vse počez pozna Ker so besedila nastajala vsako zase, se nekatera dejstva, ugotovitve in stališča ponavljajo. Tudi številni kulturnozgodovinski podatki so že splošno znani, vendar je treba upoštevati, da hoče pisec z gledališčem v specifičnem južnoslovanskem kulturnem prostoru seznanjati mednarodno občinstvo.
Z veliko idejno zagnanostjo in erudicijo, z živahno polemičnostjo, včasih kar z esejistično plastično besedo, se trudi dokazati dve reči: da naše gledališko izročilo presega lokalni pomen in da je bogato z deh, ki še danes pomenijo gledališki izziv. Kalan zato vključuje razvoj južnoslovan-skih gledališč v evropsko gledališko zgodovino. Zlasti ga zanimajo teatrski žanri in uprizoritveni stili, gledališki centri njihovega širjenja v posameznih obdobjih, privzemanje, izvirno preobh-kovanje ah celo anticipacija evropskih gledaliških tokov na kulturno heterogenem južnoslovanskem prostoru, zanima ga socialno življenje gledališča (uprizoritvene okoliščine, pubUka, vezanost na določen sloj ali razred, odvisnosti od ideologij ipd.). Kot sam pravi, uporablja pri tem »historično-kritično metodo primerjalne raziskave« in pojmuje evropsko kulturo kot »organsko celoto«.
Vendar pa Kalanova raziskovalna optika ni strogo zgodovinska, kot tudi Živo gledališko izročilo še ni in noče biti nekakšna jugoslovanska gledališka zgodovina, čeprav se začenja z zgodnjo renesanso in gre prek baroka in razsvetljenstva do romantike in novejših časov. Za dosledno zgodovinskost manjka razvojne izčrpnosti in obsežnejše »zaloge« gledaliških pojavov. Avtor pač gleda na to, kaj je od te tradicije danes še živo, uprizorljivo, sporočilno. Ta selektivna, teatrsko kritična optika se najjasneje pokaže, ko razpravlja o slovenskih čitalnicah in o prizadevanjih Zoisovega krožka prek IVlahničeve in Krefl;ove igre, ne pa morebiti na primarnem zgodovinkem gradivu.
Še na nekaj stvari je treba opozoriti ob Kalanovi knjigi. Zgodovina sodobnega evropskega gleda-hšča od Antoina, Appie, Craiga, ruskih modernistov, francoskega kartela in drugih naprej, vsebuje neko temeljno misel in hotenje: da bi gledahšče umeh kot avtonomno, od hterature nikar nujno odvisno umetnost Tašno hotenje je razvilo tudi svojo znanost - teatrologijo. Vendar kljub temu, da je Kalanu gledališče »avdiovizualni pojav«, da se ljubeče in shkovito, nadrobno loteva analiz gledališkega značaja (tj. mizanscenskih, scenskih, igralskih prvin izraza, uprizoritvenega stila, postopkov, okohščin in organizacije) posameznih besedil, njegova teatrološka zgodovina v metodi ostaja še preveč odvisna od Mterame in kulturne zgodovine. To se na primer vidi že pri periodizaciji. Res pa je, da kljub temu, da predmet teatrološke raziskave (tj. diahroni in sinhro-ni vpogled v obhkovanje različnih gledaliških poetik, shem, kanonov, klišejev, njihove medsebojne odvisnosti in zunajteatrske motiviranosti) še ni opredeljen popolnoma »sensu stricto«, daje Kalanova knjiga naši kulturni, umetnostni in U-
185
terarni zgodovini marsikaj provokativnega v razmislek. Ena stvar je že ta, da s polemično ostrino razbija razne lame in mite, ki so jih splede nacionalne literarne zgodovine okrog gledališko povsem nefunkcionalnih dramskih besedil (Gunduličev primer; številni romantični pisci). Se važnejše pa je, da je pokazala na neko organsko, samosvoje zorenje, ki smo ga bih doslej vajeni gledati kot nekakšen privesek h kulturni oznaki obdobij ali k osvetlitvi posameznih besedil. Za literarno vedo (teorijo in zgodovino) pa daje še poseben izziv. Nujno bo namreč treba obravnavati dramatiko v povezavi z njenim gledališkim udejanjanjem, kar nam omogoča razumevanje določenih tekstovnih postopkov, ki so implantât čisto gledališkega značaja in izhajajo iz ztmajliterarne tradicije (npr. pustne igre, pasi-jonske procesije, t i. pavlihiade idr.), prav tako pa se polna funkcionalnost dramatskega besedila razvije šele v socialnem življenju gledališča.
Marko  J u v a n Ljubljana
Dušan Moravec, Slovensko gledališče od vojne do vojne.
Cankarjeva založba. Ljubljana 1980, 492 str
Knjiga Dušana Moravca Slovensko gledališče od vojne do vojne je skrbna in natančna informacija o gledališkem utripu med obema vojnama.
France Koblar 1964 v uvodu svojih zbranih kritik v knjigi Dvajset let slovenske drame še ugotavlja, da zaključene zgodovine slovenskega gledališča še nimamo. Deset let pozneje Cankarjeva založba izda knjigo Dušana Moravca Slovensko gledališče Cankarjeve dobe. Knjiga Slovensko gledališče od vojne do vojne je nadaljevanje prejšnje, obe pa sta prvi celoviti zgodovini slovenskega gledališča teh dveh obdobij.
Ljubljanskemu, kot osrednjemu slovenskemu gledališču, enemu izmed redkih jugoslovanskih, ki je bilo »prevzeto v popolno in neposredno državno upravo«, je namenjeno v knjigi največ prostora. Strnjeno spremljanje življenja ljubljanskega gledališča od obnovitve starega, podržav-Ijenja, iskanja novega v teatru, prekine avtor z letom 1926 - z obdobjem gledališke krize. Svojo pozornost zdaj nameni tržaškemu gledališču in njegovi pomembni narodnostno kulturni vlogi. S požigom slovenskega kulturnega doma v Trstu in z zatonom tržaškega se presehmo med začetke ustanavljanja mariborskega gledališča - avtor razkrije celotno podobo njegovega delovanja v
obdobju od 1919 do 1930. Se enkrat se v posebnem poglavju vrnemo k mariborskim gledališkim deskam (Drugo mariborsko desetletje), vse drugo je namenjeno preučevanju ljubljanskega, nekaj več prostora zavzame le oživljanje bogate tradicije celjskega gledališča. Kar nekam pre-skopo je v poglavju Drugo mariborsko desetletje prikazano pomembno ustvarjanje Frana Žižka v Mariboru, kjer je 1938 ustanovil »Neodvisno gledališče« (npr. gostovanja s farso Burka o jezičnem dohtarju v okoUci Maribora in Ptuja niti niso omenjena) in nadaljnje njegovo delovanje v Ptuju - lastna dramatizacija Desetega brata, njegove režije Lepe Vide, Matička, Cajnkarjeve Nevarne igre itd. V sezonah 1938/39, 1939/40, ko je vodil ptujsko gledališče - ne pomeni samo vehke podpore slovenstvu v težkih trenutkih pred drugo svetovno vojno, ampak tudi velik umetniški vzpon ptujskega gledališča in izziv takratnemu institucionaliziranemu meščanskemu gledališču, ki se je v tem času izgubljalo v povprečnosti. Skromen delež v knjigi zavzema ljubiteljska gledališka kultura in to namerno; rezultati iskanja amaterskih gledaliških skupin so bili preveč malenkostni, »domala na vse odre so se vračale zmeraj iste, zmeraj enako uprizorjene veseloigre in manj zahtevna dramska besedila«. Več prostora je namenjeno le Delavskemu odru iz Ljubljane, naprednemu in posebno po letu 1932 izrazito proletarskemu odru. Pretežno so uprizarjali drame z delavsko tematiko (Cufar -Pesem fabriških težakov), za tisti čas zelo revolucionarno pa je izzvenela predstava Hlapca Jerneja pod vodstvom Ferda Delaka (podobno tudi Fllapci, ki pa niso doživeli uspeha, nemara tudi zato, ker je Cankarjev tekst, zgledujoč se po takratni modi, Delak samovoljno preobhkoval z utemeljitvijo, da mora odrska predstavitev biti na vsak način drugačna kot pisateljeva). Že iz te skromne ponazoritve lahko vidimo, kako v korak s časom so šla gledališka prizadevanja (seveda ne vsa) skupaj z željo, kar najbolj približati se umetniškemu nivoju drugih evropskih gledališč. Kljub nekaterim poskusom tako revolucionarno napredne vloge niso mogla igrati profesionalna gledališča, državno oko je budno pazilo na katerokoli proti državnemu sistemu naperjeno ost
Ob potrebni seznanitvi o poslovanju - financiranju, težavah v tehnično slabo opremeljenem gledališču, trudu, ki so ga entuziasti morali vložiti, da je slovenski narod sprevidel potrebnost in nujnost za ustanovitev in razvoj slovenskega gledališča, v teatru, kjer narod potrjuje in pridobiva samozavest, da se lahko postavi ob bok kakšnemu drugemu močneje razvitemu evropskemu gledališču - predstavljajo vprašanja ok-rogsestave repertoarja eno osrednjih tem v knjigi. Že kmalu po prvih uprizoritvah se je pojavilo
186
v repertoarni politiki slovenskega gledališča vprašanje, v katero smer nadaljevati - poslušati in ustreči okusu preprostih množic z lahkotnimi deli ali pa poseči med umetniško zahtevnejše tekste in dvigniti umetniško raven gledališča. To vprašanje se je razvilo v pereč problem, ki je peljal v finančno in umetniško krizo z viškom v letih 1927-1928, še posebno ob seznanitvi z modernimi dramskimi tokovi, češkim teatrom, ob gostovanju ruske emigrantske skupine Murato-va in Moskovskega hudožestvenega teatra. Gostovanja ruskih gledališčnikov so seznanila občinstvo in slovensko gledališče z rusko dramo, s to sta jih seznanjala tudi Šest in Goha, ki sta imela priložnost pobliže spoznati rusko gledahšče. Šest je pogosto obiskoval tudi evropske gledališke prestolnice in tako gre njemu med drugim tudi zahvala za seznanitev s češkim teatrom (Čapek, Langer). Klasična gledahška dela so šele prodirala na slovenski oder (tri nemška, tri francoska in Šeslovih sedem uprizoritev Shakespeara v tem obdobju - 1920-1926), medtem ko so nekatera sodobna dela že zelo kmalu po nastanku ugledala luč sveta na našem odru (Benavente: Roka roko umije, Viidrac: Ladja Tenacity, Pirandello: Šest oseb išče avtorja). Tako lahko o prvem obdobju slovenskega gledališča 1920-1926 govorimo samo kot o prehodnem, kot pravi Moravec, šele s pojenjanjem gledahške krize, od leta 1929, govorimo o gledališču kot o teatru večjih umetniških kvalitet, teatru, ki se vse bolj krepi ob prizadevanjih novih generacij, ob srečevanju (da omenim samo nekatere) z Ibsnom, Bulgako-vom, O'Neillom, z vedno novim Hamletom in Cankarjem, novostmi Ferda Kozaka, Cajnkarja, Gruma, Krefta...
Gedališki delavci so prikazani žal prevečkrat zelo skopo in biografsko, le pri nekaterih avtorju uspe nakazati njihovo ustvarjanje v nekaj vrsticah. Bolj je razčlenjen pomen posameznikov za razvoj slovenskega gledališča, ki pa je skrit med kopico podatkov in ga moramo večkrat sami izluščiti.
Gledališka kritika, ki zajema dobršen del knjige, predstavlja enega najpomembnejših dokumentov gledališkega ustvarjanja v takratnem času. Kot nekje med tekstom avtor sam omenja, si lahko edino s primerjanjem različnih mnenj ustvarimo čimbolj verno predstavo o umetniški kvaliteti slovenskega gledališča. Filmska tehnika je bila še v povojih, zapisevalcev zvoka ni bilo veliko - najotiphvejših dokazov o umetniški ravni slovenskih gledališč takorekoč ni, zanesti se je treba na pričevanja, kritiko, gledališke liste, fotografije.
Žal je kljub temu možna le približna predstavitev tistega, kar se je nekoč dogajalo. Porodi se
pomislek (morda tudi zagovor avtorjevega pristopa), če bi ob oteženih raziskovalnih pogojih lahko bil prikaz slovenskega gledališča v tem času sploh drugače predstavljen.
Knjiga s toliko podatki, zbranimi na enem mestu, zbranimi s skrbjo, ljubeznijo, v zbiranje in urejanje katerih je vloženo dolgotrajno delo, predstavlja eno temeljnih del pri spoznavanju razvoja in zgodovine slovenskega gledališča. Upajmo, da bomo lahko zagledali na pohcah knjigarn še tretji del slovenske gledališke zgodovine, ki bo spregovoril tudi tako popolno o slovenskem gledališču med NOB in po njem vse do danes.
Miha   Javornik Ljubljana
Božiča Kitičič, Uterarna ustvarjalnost Andreja Hienga
(Slovenska matica v Ljubljani, 1980, 155 strani; Razprave in eseji 23)
Nekako ob istem času, ko je izšel novi Hiengov roman Obnebje metuljev, je prišla na dan tudi knjiga o Hiengovi dosedanji hterami beri (vključno do Izgubljenega sina). Napisala jo je hrvatska slovenistka Božiča Kitičič, prevedel pa Janez Rotar. Avtorica se je odločila za interpretacijsko metodo in dokaj disciplinirano osredotočila svojo pomensko analizo okoh nekaterih zanjo poglavitnih problemov Hiengove hterature: krivde, »usodnega roba« (med zavestnim in podzavestnim, racionalnim in iracionalnim, »normalnim« in »blaznim«) in nasilja. Težko bi oporekli, da ti idejni kompleksi niso bistveni za Hiengovo literaturo, narobe, dodali bi še, da podobno usmeritev zasledimo pri večini boljše modernistične h-terature. S tem seveda opredeljujemo tudi Hiengov opus za boljšo modernistično hteraturo.
Da so pri anahzah ostale nekatere stvari in dela ob strani, nas ne more zelo motiti, saj se bo Hienga kdo drug lotil drugače in poudaril sedaj manj odkrite ali slabše razčlenjene prvine. Vseeno pa zabeležimo, da jo je pri Kitičičevi zelo slabo odnesel npr. Orfeum (po mojem mnenju najboljši Hiengov roman), za katerega avtorica očitno ni našla primernega interpretacijskega ključa. Motilo jo je, da ga ni mogla trdneje uvrstiti ob druga Hiengova dela. Njegovo različnost (od drugih Hiengovih del) je neumestno povezala z manjšo uspelostjo tega romana. Na str. 121 celo pravi: »Zdi se, da gre za ustvarjalni nesporazum.« Pre-
187
senetljivo je tudi, da Kitičiceva ne najde zveze med naslovom romana in podnaslovom (Poročilo o nekem gledališču) ter zgodbo o Mili. V delu gre najbrž za širše pojmovanje gledališča - za teater sveta, eksistence (in novega doživetja tega sveta in eksistence) in ne le za razmeroma igrive obrobne spopade med tradicionalisti in modernisti v gledališču slovenskega mesta (prim. ob tem delu problemsko nenavadno sorodno Jovanovi-čevo dramo Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka). Mimogrede še to, da prevajanje naslova Orfeum (ponekod v tekstu) z Orfej nikakor ni primerno, saj gre v enem primeru za obče in v drugem za lastno ime.
Svojo razpravo je razdelila Kitičiceva v 3 večja poglavja; I/ Novele { a/Krivda - 1/ Geneza krivde, 21 Analiza medčloveških odnosov, 3/ Kategorija naključja; b/Usodni rob - 1/ onkraj zavesti, 21 Omajana predmetnost, 3/ Nekateri literarni postopki ), 11/ Drame / a/Nasilje, b/ Neprilaščeno osvojeno, c/ Tragični junak/, III/ Roman kot mozaik možnosti / a/Kompozicija romana, b/ Pripo-vedovalec-komentator, c/ Metoda konfrontira-nja, d/ Motivika/. Najpodrobneje se je lotila vseh problemov v 1. poglavju /Novele/, ki obsega okoli 90 strani, medtem ko imata 2. in 3. poglavje skupaj le okoh 60 strani. Avtoričino izhodišče, s katerim upravičuje omenjeno /ne/sorazmerje, je, da drame in romani pravzaprav le nadaljujejo ali dopolnjujejo svet Hiengovih novel. S tem ostajajo drame in romani v nekakem podrejenem, odvisnem položaju, kar pa ni posrečeno glede na bolj ali manj izrazito samostojnost in samosvojost Hiengovih tovrstnih del.
Razhka med svetom Hiengovih novel in dram (ter romanov) je večja kot sorodnost Medtem ko gre v novelah za poglobljene psihološke zgodbe malega (zasebnega) sveta, se preselimo v dramah (večinoma) na veliki oder sveta: v zgodovino, po-htiko, spopade posameznika (npr. umetnika) s sistemom. Šele ko je Hieng izčrpal spopade večjih, zunanjih dimenzij, se je v drami preusmeril v sodobno meščansko sobo (Izgubljeni sin).
Avtorica se kljub čestim Hiengovim evropskim motivnim sklopom ni odločila za primerjalne posege (le bolj mimogrede je ob romanu Orfeum omenjen Kafkov Proces). Vendar ves ta zgodovinski, evropski, arhetipski svet (Lažna Ivana, Cortes, El Greco, Goya, Izgubljeni sin) kaže na izrazitejšo evropeizacijo slovenske literature in Hiengove posebej (ne le tematsko, ampak tudi s pretenzijami kvahtete). Pri dramah se Kitičiceva ukvarja le z vsebinsko, pomensko analizo, formo pa pušča ob strani. Pri romanu se loteva tudi zgradbe, zlasti jo zanima značilnost Hiengovih romanov glede na moderno (modernistično) ro-manopisno prozo.
V sklepni besedi na str. 152 Kitičiceva ugotavlja: »Podoba sveta je v Hiengovih besedilih zgrajena na sledečih stalnicah:
a) izbira tematike (usmerjenost k etičnim vprašanjem),
b) problem krivde,
c) vloga podzavesti,
d) destrukcija časovne kategorije,
f) (najbrž el?) spreminjanje perspektive ali zornega kota.«
Razprava Kitičičeve o Hiengu je pisana zanimivo, nasploh je tehtna in dovolj sugestivna, tako da manjše bele hse ne molijo. Bolj pa moti pre-često poskakovanje tiskarskih škratov po tem tekstu, ki ga sicer priporočamo ljubiteljem novejše slovenske književnosti.
And /i; on  Lah Ljubljana
Nova jezikovna vadnica za osnovno šolo
(France Žagar, Naš jezik 6, Mladinska knjiga, Ljubljana 1980, /55 strani)
Naš jezik 6 je že tretja osnovnošolska vadnica istega avtorja. Kaže, da se je avtor v nekaj letih v pisanju učbenikov izpopolnil in dosegel dokajš-njo stopnjo zrelosti. Vadnica Naš jezik 6 se od-hkuje po zanimivih izhodiščnih besedilih, funkcionalnih likovnih ponazoritvah in po postopnem vodenju učnega procesa (od primerjav preko analitičnih pogovorov do utrjevalnih vaj). Vendar ni naš namen, da bi vadnico samo hvalili, ampak da jo pregledamo z vidika šolskega praktika.
Najbolj izviren del vadnice je sporočanje. V Našem jeziku 6 je prevladalo primerjanje umetnostnih in neumetnostnih besedil; na zunaj se kaže tudi z vzporednim tiskanjem sestavkov. Tri poglavja so posvečena pripovedovanju, nadaljnja tri opisovanju, dve pa poslovnemu dopisovanju. Seveda poučevanje oblik sporočanja ne bo rodilo uspeha, če ga ne bo spremljajo sestavljanje spisov. Samo s temeljitim delom bomo lahko naredili premik od zloglasnega šolskega leporečja in frazarjenja k stvarnemu in argumentiranemu sporočanju.
188
Zanimiv napredelc je opazen tudi v slcladnji. Poleg stavčne analize so se v vadnici močno uveljavile pretvorbe odvisnikov v navadne stavčne člene in obratno. V nasprotju s tradicijo je večinoma na prvem mestu odvisnik, na drugem pa navadni stavčni člen; menda je to zaporedje zato, ker je glagolsko izražanje bolj vsakdanje kot gla-golniško (zanimima me, kaj meniš / zanima me tvoje mnenje). S temi pretvorbami se torej suho gramatiziranje spreminja v koristne upovedovalne in pravopisne vaje.
Odkrito pa priznajmo, da nas nova strokovna izraza poved in stavek pri učnem delu še vedno večkrat spravljata v zadrego. Res se čudimo, kako smo včasih brez občutka protislovja razlagali: Na koncu stavka stoji pika, vprašaj ali klicaj. Med glavnim in odvisnim stavkom stoji vejica. Zdaj vemo, da gre v prvem primeru za poved, v drugem pa za stavek. Omahujemo pa vendar med izrazi enostavčna poved in stavek, velelna poved in velelni stavek ter strokovno govorimo o povedih, poljudno pa o stavkih.
Bolj komphcirana kot obdelava sporočanja in skladnje je obdelava oblikoslovne jezikovne ravni. Verjetno je prav, da je na več mestih zgrajen most med pogovornim in zbornim jezikom, npr. Kaj ste rekla, tovarišica? - Kaj ste rekli, tova-rišica? Prav je tudi, da imajo prednost sodobne jezikovne oblike (govore/govorijo, gredo/grejo, izbran je za vodja/vodjo, njegovi a/aji, vrhovi gora/gor, delam laže/lažje). Najbrž je tudi smiselno, da otroci, posebno deklice z imeni Karmen, Nives, Malči, Suzi, spoznajo sklanjanje s končnico - 0. Vprašanje pa je, če je res potrebnoTisnovno-šolskim otrokom predstavljati tudi zelo redko ničto sklanjatev v srednjem spolu (dobro jesti, polno dobrega/es(i). Nekateri učitelji nasprotujejo novi razvrstitvi slovničnih števil (ednina, množina, dvojina), češ da štejemo ena, dve, tri. Ugovarjamo jim lahko s tem, da jezikovna dejstva kažejo, da je dvojina odcepljena od množine
(drži z rokami - z obema rokama, ima tri otroke -dva otroka).
Zaimek je po novem razdeljen na slovnične vrste in pomenoslovne razrede. Predstavitev je v našem jeziku 6 nekoliko enostavnejša kot v To-porišičevi Slovenski slovnici, vendar je še zmeraj spominsko težko obvladljiva. Simpatično je, da so s to razdehtvijo samostalniški zaimki tesneje povezani s samostalniki, pridevniški zaimki pa s kakovostnimi, vrstnimi, svojilnimi in štev-niškimi pridevniki. Kočljivo pa je, če so rodilniš-ki svojilni zaimki (od) tega, (do) nekoga, (od) vsakogar res pridevniški zaimki, saj so vendar na desni strani odnosnice, ne pa na levi kot druge pridevniške besede. Po drugi strani pa pri sa-mostalniških zaimkih manjkajo konverzivni ka-zalni zaimki (ta je bil, to je bilo), saj nastopajo v vlogi gohh osebkov ah predmetov. Nekateri učitelji kritizirajo tudi nova strokovna izraza za podspol: človeško [kdo) in nečloveško (kaj), češ da vzbujata neprimerne asociacije, in predlagajo izraze: osebno in neosebno; vendar sta ta dva izraza že preveč obremenjena z jezikoslovnimi pomeni (osebni zaimek, 1., 2., 3. oseba).
Pozornemu učiteljskemu očesu ne uide še ena didaktična nedoslednost Nove klasifikacije besednih vrst niso sprožile tudi ustreznih premikov v besedni analizi. Tako ravnanje se pri pouku hitro maščuje, saj znanje, po katerem učenci niso vprašeni, v najkrajšem času utone v pozabo.
Kljub naštetim kritičnim pripombam pa lahko rečemo, da je Naš jezik 6 vzoren osnovnošolski učbenik. Stroga sistematičnost, dajanje prednosti sodobnim jezikovnim oblikam in visoka stopnja operacionalizacije učenja delujejo osvežilno na našo šolsko prakso. Številne in raznovrstne vaje pa omogočajo lahkotno, razgibano in živahno učno delo.
Marjan   Cedilnik Ljubljana
189
C
Zborovanje o leksikologiji in leksikografiji
Od 3. do 5. decembra 1980 je bilo v Beogradu jugoslovansko strokovno zborovanje, posvečeno vprašanjem slovarstva in besedoslovja. Organizatorji so bili beograjski Inštitut za srbohrvaši jezik. Inštitut za južnoslovanske jezike novosad-ske Filozofske fakultete, oddelek za južnoslovanske jezike beograjske Filološke fakultete, oddelek za jezik in književnost S ANU in Matica srbska. Naslovni temi sicer zajemata sorazmerno ozek del jezikoslovja - k čemur pa je treba dodati, da slovarstvo in besedoslovje v nekem pogledu zajemata vsa slovnična poglavja od glasoslovja do skladnje pa tudi pravopis in pravorečje - vendar sta bile vsebinsko in problemsko tako razčlenjeni, da so se morali zborovalci razdeliti na tri ločene skupine: v splošno, kjer je prevladovalo slovarsko pomenoslovje sodobnili jugoslovanskih jezikov, v narečjeslovno-imenoslovno ter v skupino za zgodovinsko slovarstvo.
Uvodna skupna predavanja so - razen dveh -obravnavala dosežke povojnega slovarstva. Srbi imajo popolni šestzvezkovni razlagalni slovar sodobnega jezika, z izdajo slovarja, ki naj bi zajel koUkor mogoče izčrpno ves besedni zaklad srbohrvaščine, pa so prišli do 10. knjige, to je op-ravih so tretjino predvidenega dela. Prvi slovar so začeh delati skupaj s Hrvati, vendar so ti zaradi načelnih jezikovno-narodnih pomislekov sodelovanje po drugi knjigi (1967) pretrgali in delo pod silo razmer sploh ustavili, tako da zdaj nimajo doma narejenega slovarja sodobnega jezika. Končali pa so Hrvatje svoj tezavrusni (za-kladni) slovar v 23 knjigah in začenjajo delati -kot dopolnilo tega - kajkavski zgodovinski slovar. Njihov vehki, skoraj sto let izhajajoči slovar (1880-1976), pri katerem je kot glavni urednik krajši čas sodeloval tudi Matija Valjavec, je seveda v mnogočem neizenačeno, toda nedvomno epohalno delo. Tudi Slovenci so dolgo časa mis-hh na izdajo takega slovarja, vendar se zdi odločitev, da napredujejo z manjšimi, toda urnejšimi koraki, boljša. Po mnenju Martina Ahhna, ki je govoril o sodobnem slovenskem slovarstvu, je le-to /in slovensko slovničarsko jezikoslovje/ sredi šestdesetih let prešlo na novo, kakovostno višjo stopnjo. Glavni makedonski problem je, kot kaže, ustvariti trdnejšo zavest o vzorčnih narod-no-reprezentativnih sredstvih jezika. Najboljša izhodišča za to so narečja, zato načrtujejo poleg enozvezkovnega slovarja sodobne makedonšči-
ne tudi slovar makedonskih narečij in slovar ljudskega pesništva.
Poleg navedenih osrednjih slovarskih del nastajajo v velikih slovarskih središčih tudi slovarji, ki bodo zajeh začetno knjižno stopnjo narodnih jezikov: srbsko, hrvaško in makedonsko različico starocerkvenoslovanščine oziroma slovar jezika slovenskih protestantov; v Sarajevu delajo s pomočjo računalnikov avtorski slovar, ki bo zajemal jezik Petra Kočiča; začelo se je tudi zbiranje gradiva za slovar vojvodinskih narečij; Srbi bi radi ob zadnjem klasičnem popisu prebivalstva (1981), ki bo še neposredno vseboval priimke, naredili prumkovni slovar; Mate Šimundič pa ima v vehki meri pripravljen slovar osebnih imen hrvaškega ah srbskega jezika, itd.
Ob tem je potrebno pripomniti dvoje.
1. Tako za delanje slovarjev kot za proučevanje preteklosti potrebujemo temeljito bibhograhjo slovenskega praktičnega in teoretičnega slovarstva. Doslej najpopolnejša je Bibhographv of Sla-vic Dictionaries (1959, 1973) Lewanskega Delo vsebuje 166 enot Že F. Novak je v SR 1963 to bibhograhjo dopolnil s 94 enotami, če pa bi se upoštevale vse besedne zbirke, tudi one po časopisju, pa šolska, poljudnoznanstvena, znanstvena in leposlovna dela, ki imajo slovarske sezname - bi se število enot še najmanj podvojilo. Razen tega je treba popisati tudi slovensko literaturo o slovarstvu. Šele po vsem tem bo naše slovarstvo dobilo prave znanstvene temelje.
2. V zvezi z napredkom in prihodnostjo je potrebno slovarstvo povezati z računalništvom. Računalniki morejo odpraviti zamudna in dolga obdobja zbiranja in urejanja gradiva, prostorske težave v zvezi z njegovim shranjevanjem, obenem pa omogočajo popolno in hitro uporabo gradiva, združenega s kateregakoh vidika. Na tem področju so vodilni, kolikor se da presoditi po beograjskem srečanju, Zagreb, Subotica in Sarajevo. Slovenci še nimamo uporabnih računalniških jezikoslovcev (potrebni pa bodo tudi jezikoslovni računalnikarji), čeprav je temelje temu področju postavljal že Janez Orešnik s svojimi učenci na začetku 70. let Zelo koristno bi bilo, če bi Inštitut za slovenski jezik usposobil enega jezikoslovca za jezikoslovno računalništvo.
Največ referatov v splošni skupini je bilo v zvezi z osrednjo slovarsko temo, to je pomenoslovjem, in sicer s splošnim pomenoslovjem, sinonimijo.
190
frazeologijo, pomenoslovno statistiko, obliko-slovnim pomenoslovjem in praktičnim oblikovanjem slovarjev. Naj omenim samo probleme, ki bi mogli biti zanimivi kot izhodišča tudi za sodobno slovensko slovarstvo.
Milka Ivič je opozorUa na primer regularne po-hsemije; poimenovanja ustanov redno pomenijo tudi stavbo, prostor te ustanove. Sistemska po-menčnost je sorazmerno široko področje, saj poleg odnosa objekt - človek (npr. vse mesto je bilo na nogah) zajema tudi poimenovanja rasthn (rastlina - sad, seme), živali (žival - igrača), poimenovanje skupine rastlin in prostora (posekati gozd - gozd meri 5 ha), ah da opozorim še na pojmovne samostalnike: končati košnjo - prva košnja je bUa slaba {dejanje - predmet dejanja). Nedvomno je potrebno napraviti popis kategorij pravilne pomenčnosti in njihovih sistemskih rešitev.
O sestavinSkem razčlenjevanju besed kot teoriji, po kateri je mogoče vse besedne rabe razstaviti na sorazmeno majhno in končno število (meta) jezikovnih sestavin, s kombinacijo katerih je na-* rejen ves besedni zaklad, je imela predavanje Tatjana Batistič iz Beograda, Jaka Miiller pa je z uporabo idej te teorije ob hierarhični ureditvi sa-mostalniških besed skušal določiti glavne vzorce za razlago pomenk s predmetnim odnosnikom. Določitev takih vzorcev je pomembna zlasti za sistematično, pa tudi za hitrejše odkrivanje in ubesedovanje pomena besed.
Sopomenskost besed so obravnavali trije referati. Enega od njih - z bogatim in urejenim gradivom - je napisala Marjeta Humar, najzanimivejša pa je bila Branka Tafra iz Zagreba, ki je opredelila sopomenke s stališča pomeničnih sestavin: identične sestavine se prekrijejo, neidentične pa se v določeni rabi nevtrahzirajo. Prepričan sem, da bi se razločevalne sestavine sopomenk dalo spremeniti v logične ozhoma matematične simbole, s čimer bi postale stopnje sopomenskosti matematično merljive.
O frazeologiji v dvojezičnih slovarjih je imel dobro predavanje Matej Rode, s teoretičnega stališča pa je bila na tem področju najzanimivejša Dragana Mrševič-Radovič iz Beograda, zlasti zaradi sistemskosti določitve frazeologemov. Uporabila je besedovrstna, skladenjska, hierarhična in kohčinska načela.
Upoštevanja vredne mish o načelih izbora besed za slovar, predvsem pa obdelave besed, katerih razlaga je opisna oziroma obhkovna, npr. samostalnikov na -ost, pridevnikov na -ski ipd., sta vsebovala referata Mitra Pešikana in Egona Fe-keteja iz Beograda. Iz predavanja Stjepana Babi-
ca o zvrstnih slovarskih določilih in Mileta Mamica (oba iz Zagreba) o strokovnih določilih je bilo jasno razvidno, da je Slovar slovenskega knjižnega jezika glede reševanja teh vprašanj eno najboljših del v jugoslovanskem slovarstvu. Visoko oceno slovenskega slovarstva je v razpravi ugotovila tudi M. Ivič.
Naj ob koncu pregleda splošne skupine omenim še dvoje predavanj, ki sta bili tematsko dokaj razhčni od ostahh. Janko Jurančič je imel v razpravah večkrat navajano predavanje o štirih osnovnih besediščnih kulturnih conah: alpski, panonski, levantski (grški in arabsko-turški) ter romanski, Dalibor Brozovič iz Zadra pa je prikazal teoretične meje prekrivanja in razhajanja hrvaške in srbske variante enotnega jezika. To vprašanje je bilo dejansko osrednja tema večine razprav v splošni skupini, ki so sledila predavanjem. Hrvaški jezikoslovci poudarjajo (variantno) razhčnost, srbski pa temeljno enotnost (variant). Problem se nanaša na sodobnost in na zgodovino (pa tudi na pohtiko) in je vsekakor globlji in pomembnejši, kot se v Sloveniji navadno mis-h.
V sekciji o zgodovinski leksiografiji je bilo prebranih 15 referatov. Razdehmo jih lahko v dve skupini. Večja skupina je obravnavala leksiko-grafska vprašanja cerkvenoslovanskega jezika na jugoslovanskem ozemlju (11 referatov). Sedaj se izdelujejo ah pripravljajo trije slovarji tega tipa: Slovar splošnoslovanskega jezika hrvatske redakcije v Zagrebu, Slovar staroslovanskega jezika srbske redakcije v Beogradu in Slovar makedonskih cerkvenoslovanskih rokopisov v Skopju. V Skopju so že izdali poskusni snopič. Reierenti so poročah o številnih delovnih izkušnjah in spoznanjih. Zelo vidno mesto je imelo izbiranje virov. O tem sta razpravljala zlasti Dimitrije Bogdanovič iz Beograda, ki je poudaril potrebo, da se upoštevajo poleg bibhjskih tudi nebib-lijski teksti, saj besede pridejo do svoje prave pomenske identitete šele v širšem kompleksu virov, Gordana Jovanovič iz Beograda pa je zlasti poudarila, da mora biti gradivo izbrano tako, da omogoča razvid celotne pomenske problematike besed in sintetične primerjave. Predstavnici makedonske delavnice sta poročali o vprašanjih glasovne, obhkovne in leksikalne podobe jezikovnega sistema, ki se odraža v makedonskih cerkvenoslovanskih rokopisih (Vangehca Des-podova) in o teoretičnih vprašanjih, ki vplivajo na leksikograiske rešitve (Zdenka Ribarova). O posebnostih bosenskih cerkvenoslovanskih spomenikov je referirala Nevenka Gošič iz Sarajeva, zlasti je izpostavila njihovo leksikalno ar-haičnost Zagrebški leksikografi so posvetih ve-hko pozornosti vprašanjem, kako posamezne
191
grafične posebnosti iz glagolskih spomenikov iz Novega-Sada) in dva hrvatskaiz 16. in 17. sto-
prenesti v slovar, kar imenujemo normalizacija letja (Valentin Putanee iz Zagreba). V zvezi z na-
(Jasna Vince, Ksenija Režič, Marija Hosu, Milan stajanjem slovarja slovenskih protestantskih
Mihaljevic). Tudi v tej knjigi je dobilo vidno mes- piscev je bil referat o načelih za pomensko ana-
to pomenoslovje. Tako je Dimitrije Stefanovič iz lizo besedišča starejših obdobij (France Novak). Beograda obravnaval vprašanja grecizmov in
njihovih slovanskih ustreznikov v cerkvenoslo- eraü so praviloma vzbudUi živahno diskusijo,
vanskih besedUih. Robert Zet iz Zuncha je poro- delavci razUčnih središč so se medsebojno infor-
čal o pripravljanju bibliografije cerkvenoslovan- hirali o svojem delu. Dajali so si vzpodbude,
skih slovarjev in glosarjev, ki jo raziskovalci že Spoznali smo, kako drugod rešujejo sorodna
težko pričakujejo. OmenU je tudi potrebo po gr- vprašanja. Danes tečejo obsežna dela. Oprta so
ško-cerkvenoslovanskem slovarju. bogato gradivo, zato ne presenečajo številna
dopolnila dosedanjih spoznanj in gledanj. Na
Druga skupina referatov je obravnavala različ- podlagi izkušenj nastaja teorija o zgodovinskih
nejša vprašanja slovarjih. Zaradi vsega tega so taka srečanja potrebna in plodna. Delavci, ki delajo pri slovarjih
O Slovarju hrvatskega kajkavskega knjižnega cerkvenoslovanskega jezika, so predlagali, da bi
jezika, ki ga pripravljajo v Zagrebu je izčrpno 3^    prihodnje leto ponovno zbraU na posveto-
poročal Božidar Finka, ob tem se je dotaknil več ^^^^ Upajmo, da bodo referati izšli v posebnem
problemov modeme leksikografije. Dva referata zborniku sta obravnavala aneksne (dodatkovne) slovarje, in sicer slovanosrbske (Aleksandar Mladenpvič
Jaka  H tille I  in  France  Novak SAZU v Ljublianl
PREJELI SMO V OCENO
Božiča Kitičič, Literarna ustvarjalnost Andreja Hienga. Prevedel in za tisk pripravil Janez Rotar. Izdala in založila Slovenska matica v Ljubljani. (Razprave in eseji 23), Ljubljana 1980, 156 str.
Ivan Grafenauer, Literarnozgodovinski spisi. Izbral in uredil, uvodno študijo in opombe napisal Jože Pogačnik. Življenjepis in bibliografijo sestavil Bogo Grafenauer. Izdala in založila Slovenska matica v Ljubljani, Ljubljana 1980, 726 str.
Vladan Švacov, Temelji dramaturgije. Hermenevtika dramatskega izraza Prevedel Igor Lampret Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega 82, Ljubljana 1980, 335 str.
Sergej Vasiljevič Gippius, Gimnastika čuUl. Praktične vaje za dramske igralce. Prevedel Andrej Kurent Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega 83, Ljubljana 1980, 300 str.
OBVESTILO ČLANOM SLAVISTIČNEGA DRUŠTVA SLOVENIJE
Sporočamo članom, da bo redno strokovno zborovanje, povezano z občnim zborom, v Mariboru od 24. do 26. septembra 1981.
Predvidene so naslednje strokovne obravnave:
1. Literarni jubileji; vloga slovenskega literarnozgodovinskega muzeja;
2. Metodika pouka slovenskega jezika in književnosti v višjih razredih osnovne šole in v srednjem usmerjenem izobraževanju;
3. Dejavnost slavističnih aktivov.
Tretji dan je predvidena strokovna ekskurzija v Slovenske gorice, povezana z odkritjem spominske plošče na rojstni hiši Stanka Vraza.
Vabimo člane Slavističnega društva, da se dogovore v svojih društvih in z upravnim odborom SDS za dejavno sodelovanje na zborovanju.
Prav tako prosimo slaviste, da na svojih šolah in v delovnih organizacijah pravočasno poskrbe za svojo udeležbo.
Upravni odbor SDS
192