Hovice pa __>•"• Janez JESleiAveis. VIII. 1850. aLeto 1848 je veliko obljubilo, leto 1849 je malo tega spolnilo, Bog daj! de bi iz težav in kervi pretečeniga časa o novim letu razcvetela oljka miru in sprave med vsimi narodi avstrijanskiga cesarstva, in de bi kraljevala živa ljubezin med tronam in ljudstvam! Le v miru rodijo vednosti bogat sad! le v miru obdeljuje kmetovavec veselo svoje polje in pričakuje z lahkim sercam gotovih pridelkov; v miru obertnost in kupčija srečno napredujete, in jezero in jezčro glav in rok skerbi za bogastvo dežele, ki se ji odtegnejo o potrebi krivavih vojsk .. . Novo leto bo rodilo deržavni zbor, še poprej pa deželne zbore, in vstanovitev novih srenj, ktere so korenina vstavne vlade ... Bog daj! de bi vlada in ljudstva razumele imenitni klic noviga leta, v kterim iraa beseda vstave še le meso postati". Tako milo je pisal dr. J. Bleiweis v prvem sostavku nMisli o novim letu" osmega tečaja, v kterem je posebej priobčil na pr.: ,,Zdravila zoper kevžeh in prisadno pljučnico konj. Snaženje živine. Začetek kovaške in živinozdravilske šole. Smoliko konj ozdravljati. Podučenje, kako naj se bolniku streže, ki je na vročinski bolezni — legarju — zbolel. Pomenki v kmetijskih rečeb. Ali je prav zdravi živini na spomlad pušati. Nekteri nar imenitniši pripomočki za povzdigo kmetijstva. Kdo sme bolno živino ozdravljati. Od garij in lišajev pri živini. Kako se ravnati, če človeka griža napade. Kjer je kolera, ne pite noviga vina (mošta). Kako naj kmetovavec ravna, de svojo govejo živino kuge obvarje. Kaj so zbornice za kupčijstvo, obertnijstvo in rokodelstvo? Kaj je njih namen, in kako se imajo vstanoviti? Novi stan kmetijskih družb v našim sedanjim vstavnim cesarstvu. — Spomin popotovanja po Štajarskim in Gorenskim. Spomin na Gradec. — Nektere besede o volitvi županijskiga odbora v Ljubljani itd." — Spisovaje in napovedovaje veliko delo nŽivinozdra vništva" je spregovoril tu in tam o samoukih, ki se pečajo z ozdravljanjem živine. Pa — nče se mora čevljar, kolar, urar, in vsak rokodelec iz perviga učiti začeti, ako hoče dober mojster postati, in ne mojsterskaza, bo vsak previden človek lahko spoznal, de tudi živinozdravilstvo podiika potrebuje, ker je živinsko truplo prečudna mašina, ktera se mora na tanjko v opravilih poznati. Le poduk iz perviga, potem pa skušnja delata praviga mojstra v zdravništvu; sama učenost brez skušnje je publa vednost, — sama skušnja brez po pod- uku razjasnjene glave je pa slepo poskušanje tje v en dan na dobro srečo, slepi kokoši enako, ki tudi včasih kakšno zerno najde" (str. 98). Razun prekoristnih in primernih ogovorov v družbi kmetijski in v šoli živinozdravniški je njegovih tudi v tem tečaju več manjših drobtinic in skušenj kmetijskih in obrtnijskih. Kakor v kmetijskih in obrtnijskih, tako je moder sovčtnik bil Bleiweis tudi v županijskib in državnih rečeh svojim rojakom. nMnogim bravcam, ki so še le o novim letu Novice ali sploh slovenske časopise brati začeli, povemo, de kronovina, vstava . . . Ker rabijo tudi drugi Slovani to besedo, čeravno v moškitn spolu (ustav), smo jo tudi mi na ,Slovenskim vpeljali pa v ženskim spolu, tedaj pravimo in pišerao vstava, pa ne ustava, ker v in u pri nas na Slovenskim ni edino; — vstaviti pomeni einsetzen,— ustaviti pa aufhalten" (10). — nČe stare zgodovinske bukve naših starih očakov beremo, se bomo prepričali, kako imeniten je bil župan . . Zdej, ko so soseske dobile po novi vstavni vladi zraven veči oblasti tudi pravico domačiga jezika nazaj, se spodobi, de se ptujih besed znebiino in se poprimemo spet dobrih starih domačih, in de častitljivi besedi župan spet tisto čast nazaj damo, ktero je po grajskih hlapcih izgubila (131).. Nekdanje soseske, občine (srenje) s svojimi nrihtarji" so bile vse kaj druziga od sedanjih s svojimi župani, in kakor cesar vlada cesarstvo, kralj kraljestvo, knez knežijo, vlada — se vč de v primernim pomenu in obsegu — tudi župan s svojimi svetovavci županijo (155).. če bi mi bili župan ali srenjski mož v kakšni soseski, bi si prizadevali svoje sosede podučiti, de bi v vsaki soseski 3 postave sosesčanje sami sebi dali: 1) vsak otrok se mora brati, pisati in rajtati učiti; 2) vsak hišni gospodar mora svoje pohištvo zavarovati; 3) vsak, ki ima sadne drevesa, jih mora gosenc čisto otrebovati. Koliko dobička bi to prineslo soseski (83)! .. Spoštovanje postav je perva dolžnost vsacimu deržavljanu, naj bo prost bajtar ali narvišji minister . . Pošten časopis ne derži z nobenim stanam, naj bo ta ali uni — ampak on se derži le resnice, pravice, postave (220). Mnogo premnogo truda mu je dajal Novičar iz Ljubljane in iz mnogih krajev. nOd več strani nara častiti bravci razodevajo želje, de bi, kakor imamo Novičarja za L|ubljano in Krajnsko deželo, ga napravili tudi za druge slovenske dežele, za Štajarsko, Koroško, Istrijansko, Goriško. Se vc de so nam dopisi tudi iz druzih slovanskih dežel dragi" (132) .. Na povabilo dohajalo mu je tolikanj dopisov, da je nekterikrat ponavljal vrednik: rDobro in kratko! prosijo Novice, ki bi rade v vsakim listu svojim bravcam veliko povedale". — To leto se je delovati jelo vzlasti za slovenske šole, v slovenskem družtvu itd. Razodel je nOdkritoserčne vošila zastran šolskih bukev v začetnih šolah po Slovenskim", o pravicab učiteljev in mežnarjev, o pristojnem zboljšanji njih stanu . . nIz mnogih skušinj se nam dozdeva, de nekterira ni prav, če se v Novicah od nekterih šol govori, od druzih pa ne. Pa kaj morejo Novice zato? Saj smo prosili, de naj bi se nam od vsih dopisovalo. Ce nekteri rodoljubi od te ali une šole kaj pišejo, in jo vneti zavolj lepiga napredka hvalijo, — naj se oglase tudi drugi za druge! Tako bo sprejela vsaka svoje". 0 Novicah in svojem vredovanji nasproti Kmetijski družbi in pravemu založniku, pa sploh o naših domačih stvareh, se je dr. Bleiweis izpovedal resnobno v spisku: BLloydov dopisnik in njegova stranka". — Iskreno je poprosil Krajnsko zgodovinsko družbo: daj zgodovino Krajnske dežele v slovenskim jeziku na svitlo! za priprosto ljudstvo, pripravno za berilo v ljudskih nedeljskih šolah po deželi (163) .. — Pozorno je obračal se na porotne sodbe, na vradnije, ter poročal jim nZastran pripravnosti slovenskiga jezika za sodnijske zapisnike", češ, »Novice niso nikdar prenapetiga in nemogočiga žagovarjale, in marsiktero reč, zavoljo ktere so bile one pred letam še križane, spoznajo zdej možje, ki so nam bili takrat nasprotniki. Tudi to reč bomo mirno in tako razsodili, kakor je . . . Naj to odkritoserčno razjasnjenje tisti slavni gospodje presodijo, kterim je naloženo, vstavne ljudske pravice ravno tako varovati, kakor skerbijo, de se vradnikam nemogoče opravila ne nakladajo. če kdo misli, de smo v tem razjasnjenju kaj napačniga terdili, prosimo, naj nam odkritoserčno odgovore — pa le pošteno in z dokazi, ker le po ti poti se resnica razjasni, ne pa z natolcevanjem in čertenjem, ki je le orodje brezvestnih protivnikov slovenske ravnopravnosti" (204). — IX. 1851. ,,Družtvu slovenskimu vošim veselo napredovanje iz cele moči . . Bravcu Novičnimu iskrene članke itd." — v novem letu! Ti so res prihajali na svetlobo; iskreno so se množili pisavci pa tudi bravci. — V Slovenskem družtvu so razun druzih reči vže preteklo leto sostavili prvo slovensko čitanko za gimnazijo. Stvar to je vodil in nekoliko vredoval dr. J. Bleiweis, in sam v njej priobčil: »Življenje divjiga konja. — Kako si ribe gnjezda delajo". — Natisnjena z naslovom: Slovensko Berilo za pervi gimnazijalni razred. V Ljubljani 1850. 8°. str. 183. Natisnil in založil J. Blaznik — bila je to leto potrjena za šolsko rabo. V Novicah je v devetem tečaju spisal ali poslovenil dr. Bleiweis na pr.: nVodnik pri živinoroji našim gospodarjem in gospodinjam. Nova dacna ali mitna tarifa za vse dežele avstrijanskiga cesarstva. Kmetijske vošila. Opomin kmetovavcam po Krajnskim, Štajarskim in Istrijanskim. Premišljevanje o porotnih sodbah. Nektere povestice od živinskih mazačev in mojstrov-skazov. Kaj je žabica pri goveji živini. Dopis iz Solnograda. Poljske pridige prof. dr. Stockhardta. Natanjčin poduk, da tudi živina solf potrebuje, — da se živini soli dajati dobro splača, — in napeljevanje, koliko, kdaj in kako naj se ji sol daje. Pomočki zoper krorapirjevo bolezin. čigavo je blago, ki o povodnjih po vodi priplava in ga kdo vjame. Kako se pomanjkanju nastelje ubraniti. Hvala prešičje reje. Zdravilni svet za zimo (zoper ozebljino rok ali nog). Velki zbor kmetijske družbe itd". — Nekaj teh dal je na svetlo brez podpisa; tako premnogo manjših kmetijskih in živinozdravniških skušenj, obrtnijskih novic itd. — Ker se mu je prijateljsko pridruževalo čim dalje tem več pomočnikov — pisateljev v Novicah, skladal je tem lože sam posebej knjige, in njegova 5. knjižica: Nauk murve in svilode rediti in svilo pridelovati. Po spisu doktorja in profesorja Fr. Ksav. Hlubek-a za Krajnsko deželo vredil dr. Janez Bleiweis, na svitlo dala Krajnska kmetijska družba. S podobami na štirih listih. V Ljubljani 1851 m. 8° str. 54. J. Blaznik. V dveh razdelkih: Sviloreja. Murvoreja. — Knjiga 6. pa je: Nauk zdrave in bolne kopita podkovati in kopitne bolezni ozdravljati. Spisal dr. Janez Bleiweis. Pervi del nŽivinozdravništva". V Ljubljani 1851. 8° str. 114. J. Blaznik. nUmen kovač sedanjiga časa ni in ne sme biti sirov rokodelec, pravi v uvodu, ampak on mora biti umetnik in zdravnik". — Knjigo BŽivinozdravništvo" sta sklenila v VI — X delih spisati dr. Bleiweis in dr. Strupi. V naznanilu 1. 9 pravi na pr.: nS to obširno in občnokoristno knjigo, kakoršne dosihmal Slovenci, in kolikor nam je znano, tudi Slovani sploh še nimajo, se bo veliki potrebi vstreglo, ki se je razodevala povsod po tacih bukvah za živinozdravnike in zdravnike sploh, za kovače, živinorejce in za vsaciga kmetovavca. Priporočiti jo smemo tudi bukvarnicam vsib slovenskih županij. Nadjamo se poslednjič, da tudi slovensko slovstvo ne bo po nji nevredno pomnoženo, kar pa ne gr6 nam, ampak drugitn možem soditi. Težko je bilo, po neobdelanih potih pervim hoditi, in o visocih vednostih tako pisati, da na eni strani veda (vednost) nikakoršne škode ne terpi, na drugi strani pa da so bukve tudi prostirau bravcu razutnljive". Slovensko družtvo — kaj počne v Ljubljani? — je kratek pa pomenljiv spisek (1. 5.), v kterera kaže dr. Bleiweis, da ndružtvo ne derži kiižania rok, in de je brez šuma v koristni delavnosti zapopadeno". — Skrben za šole je spisal dr. Bleiweis tudi resničen spis rOd Ijudskih šol po slovenskih deželah" (str. 80—91). — Ravno o šolskih stvareh je na vgovor ministrov nekeinu Slovencu: nSlovenci ničesar ne potrebujejo, ker se pri meni ne oglasijo. Pot želja je po uradijah, ne pa po časopisih" — odgovoril v opombi: nMi pa mislimo: uaj bi slavnimu vstavnimu rainisterstvu razodetje poštenih in odkritoserčnih časopisov v vsih rečeh razjasnjenje bilo uradniških predlogov in nasvetov. Ce so nasveti uradij v edinosti z vošili časopisov, zamore gotovo biti, de bo njegov sklep s hvalo sprejet. Ako pa so si vradniški nasveti navskriž z vošili odkritoserčnih časopisov, bor prav storilo, ako dvomljivo zadevo natanjko preiskati da, de resnico zve. Tako bo sebi, pa tudi občinstvu vstreglo" (str. 17). Novice so se s svojirai tehtnimi in modro vbranimi sostavki in z Novičarjeia svojim ljudstvu tolikanj priljubile, da so dohajali prošnjiki, naj se povekšajo in pomnožijo. ,,Po vsem Slovenskem rado brane in raočno obrajtane Novice, ki so edini slovenski časopis, kterega najdeš v bajtici prostega kineta, kakor na mizi gosposkega doraorodca, bojo kmalo svoj 9. tečaj dokončale. Kako bo prihodnjič ž njimi? Premajhne so nam v njih obširnem zapopadku za sedanji čas, ko se je novo življenje po Slovenskem vnelo. Naredite jih veči, ali, kar bo večini še bolj všeč, dajte jih dvakrat v tednu na dan; radi plačamo nekaj več za-nje, vunder bi ne sraela cena previsoko poskočiti. Naj bi prejemniki Novic ta moj nasvet prevdarili in svoje misli g. vredniku naznanje dali" — pisal jim je prijatelj iz Celja (1. 48 str. 244). To se je prevdarjalo in potrdilo. — Tako se je vršila tudi razprava ojeziku in njegovih oblikah. Kratko , toda krepko je povedal v tem obziru svojo misel dr. Bleiweis (str. 45); iskreno nasproti zlobnim nagajivcem o slovenskem in občnem slovanskem ali edinem književnem jeziku (str. 224—5); določno vsem naročnikom pa 1. 53 v BSlovo Novic za leto 1851", kjer o tej reči pravi namreč: nJezik pišejo Novice slovenski, ker so slovenskimu narodu namenjene, in pisale ga bojo tudi prihodnje brez pristranosti oblik, kakor jim bojo g. pisatelji svoje spise iz mnogih krajev Slovenskiga pošiljali. Novice so, polagama stopaje, brez hrupa, brez sile, brez vojske naš sedanji občji pravopis po Slovenskim vpeljale, in tako bojo s podporo rodoljubov, ako Bog da, še marsikaj doveršile v pravo vzajemnost in slogo, ne pa v tisto, ktera hoče slovenski jezik popolnoma zatreti in čudovito mešanico na njega mesto postaviti, ktera nikdar ne bo veljavnosti občeslovanskiga jezika dospela. Novice bojo pilile in gladile slovenski jezik kar bo moč, in ga marljivo množile z dobrim blagam svojih slovanskih bratov — ali častitljivijezik slovenski bojo ohranile domačimu slovstvu, dokler ne pride občeslovanski na dan. Do tistiga še v prihodnosti skritiga časa ima vsak narod poglavno nalogo, svoj jezik izobraževati, in Bogme! tudi slovenski jezik je kakor vsak drug slovansk in morebiti še bolj tega izobraževanja vreden, ne pa da bi ga kot malovredno šaro na stran pahali kot nevredneža, da bi se v njem pisalo. Pervaki in nar slavniši slovenski pisatelji, ki še žive ali že v grobu počivajo, so bili in so z nami o tem edinih misel, in le ti, kterih dela slove kot nar izverstniši slovenski zakladi, imajo veljavno besedo o tem, in njih pravilo je nam vodilo. Za dosego občeslovenskiga, ne pa za negodno kovstvo zopet noviga jugoslavenskiga jezika, bo Novicam vedno mar, in pribodnje leto bojo morebiti kakošne poskušnje v tem donašale, kterim pa nočejo nikakor višji cene prilastiti, kakor da naj se te poskušnje sprejmejo kot jezikoslovne drobtinice za poskušnjo, za prevdark, za pretres, ne pa da bi v njem že pisali ali da bi celo mogočno zapovedovali rekoč: Da pišite sedaj vsi tako, sicer ste protivniki vzajemnosti slovanske! . . To zastraa jezika . .. S terdno voljo neutrudljivo se tudi v novim letu poganjati za blagor in za omiko slovenskiga naroda in j ezika, vzamejo tedaj Novice za letos slovo od vsih svojih prijatlov in prijatlic. Z Bogam !u