3. številka.
CERKVENI
GLASBENIK.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 4 krone, za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 3 krone. Uredništvo v fllojzijevišču, upravništvo v Marijanišču.
Cerkvenoglasbeni odlok za tržaško-koprsko škofijo.1)
>tuproprio za preosnovo cerkvene glasbe, ki ga je objavil sveti Oče
Pij X. dne 22. novembra 190;3 in ga je obznanil v latinščino prevedenega duhovščini naši škofijski mesečnik za februar in marec 1. 1904., po kratkem predgovoru, naj bi se nujno odpravile razvade, katere so se zatro-sile tekom časa ali pa vsled človeške nepaznosti, obseza, kakor je znano, dosti obširen pouk, kakšno bodi besedilo, kakšna zunanja oblika kompozicij in kaže, katerih sredstev se je poprijeti bodisi pri pouku, prednašanju in izvajanju cerkvene glasbe, da se zaželeni namen doseže.
Po predpisu 24. paragrafa osmega poglavja omenjenega papeževega pisanja se je tudi v naši škofiji sestavil odbor, ki bode stremil za tem, da se v vseh cerkvah, kjer se obhaja slovesna služba božja s pomočjo pevskega zbora, dotični predpisi tudi izvršujejo. Ta odbor bo svojo nalogo vršil tako, da bo reševal dvome, pobijal navstale zmote in po razmerah kraja dajal primerna navodila.
Odbor sestoji iz glasbenega vodje pri tržaški stolnici, g. Karola Pai-nicha in iz še štirih drugih glasbe veščih osebnosti ter ima svoj sedež v škofijski pisarni.
Da se pojasni način delovanja tega odbora, se nam je primerno zdelo tale navodila dati cerkvenim predstojnikom:
1.	Odslej naj se nobena glasbena kompozicija pri javni službi božji ne izvaja, katera se ni poprej škofijskemu odboru pokazala, da jo je preizkusil in potrdil kot primerno in ustrezajočo značaju cerkvene glasbe.
2.	Cerkveni predstojniki naj odboru naznanijo imena organ i s to v, ki v njih cerkvah delujejo, naj jih povabijo, da pokažejo, kakšne melodije, ozi-
Organ CecjJijinega društva v Ljubljani.
roma preludije in interludije pri orglanjn rabijo ter naj jili opomnijo, da jim nikakor ni dovoljeno svirati poljubnih pesnic (kantilen) ali preludirati na izust.
3.	Upravitelji cerkvenega imetja naj, preden nastavijo organista, stvar prijavijo škofijskemu odboru in dostavijo imena prosilcev in izpričevala, če jili imajo, in nato čakajo potrdila.
4.	Ako se želi, da bi pri kaki slavnosti svirala godba na glasbeno orodje, ki je vsled papeževega Motuproprio (Član 15.) dovoljeno, naj cerkveni predstojnik, oziroma dotični organist naznani odboru, s katerimi in kolikerimi instrumenti se bode glasbena kompozicija izvrševala.
5.	Upraviteljstva cerkvenega imetja naj ne zamujajo po liturgiČnili predpisih skrbeti za popravo ali prenovljenje orgel. Vendar pa naj vselej' poprej predlože dotične načrte škofijskemu odboru in naj ne prično poprej z delom, dokler niso dobili odobrenja.
6.	Da se bode gregorijansko petje mej ljudstvom iznova utrdilo in da bodo verniki, kjer tega še ni, pri svetem opravilu s petjem psalmov sami sodelovali, naj v tem pogledu častita duhovščina na izvajanje splošnih spevov, zlasti psalmov in hinmov, obrača posebno marljivost.
7.	Škofijski odbor bo hranil repertorij polifonske glasbe, ter bode v tem smislu cerkvenim voditeljem na razpolago.
Škofijski ordinariat tržaško-koprski dne 27. novembra 1905.
Frančišek Ksaverij,
škof.
Spomenica o orglah ljubljanske stolnice.
(Spisal prof. Josip Smvekar. i (Dalje).
ispozicija ta sama na sebi — in z ozirom na isto dobo — ni slaba; pa izvršitev ni ugajala dobro. Kazale so te orgle glede mehanike vse neugodnosti, ki so lastne staremu sistemu „na vlake" (Sclileifladen-System), tembolj ker so bile poteze jako dolge. Postavljene so bile namreč te orgle v še sedaj stoječih stranskih omarah,1) njihovo mehovje pa je stalo na mestu sedanje srednje omare, in le mali oddelek — to je njihov II. manual (Positiv) — je bil v nizkem nastavku postavljen nad mehovjem. — Kar se tiče piščali
') To je bilo prav lahko, ker so po tedanjem orgelskem sestavu (tudi slavnega Silber-manna f 1753) prevladovali le mali spremeni — skoraj nadpolovica vseh. (Prim. dispozicijo orgel cerkve Matere Uožje v Draždanih pri Wangemann: Die Orgel, ilire Gescliichte umi ihr Ban, str. 82.)
in njih glasu (intonacije) tudi niso povsem ugajale; nedostajalo je spreinenom deloma milobe, deloma so imele piščali kako hibo.1)
Tako je sodil o njih okoli 1. 1760. slavni orglar Franc Ksav. Kris-mann2) — duhovnik, rojen Ljubljančan — v svoji „Crisis Organi Ve-nerandae Ecclesiae Cathedralis Labacensis", obširni oceni v
*) V tej dobi — ako sodimo prav po zunanjosti omare — nastale so tudi one male orglice nad prižnico, katerih dispozicija jo sedaj sledeča (in izvzemši Flauto traverso 4' znabiti še prvotna):
1.	Principal 8'	štiri oktave (C—c),
2.	Flauto 8'	„ „
3.	Octava 4'
4.	Flauto trav. 4'	„ „
5.	Quinta 22/3'
6.	Superoctava 2'	„ „
7.	JJona decima l1/3
8.	Vigesima secunda 1' „ „
i). Bordun 8', le 22' piščali, za ukrepitev pedala.
Za pedal služi 22 tipek, (C—a) obsegajoča stalna kopula z manualom.
Ko bi te orglice — ki imajo prav jasen in prijeten glas — imele še kak mil 8' režoč spremen v manualu in Gedacktbass l(i' v pedalu, bi se njih učinek mnogo povzdignil — a pri pičlem prostoru — 2-85X i'113 m — to 'aliko mogoče. — Rabile so se poprej (1853 sq.) redoma pri šolski maši in ob popravljanju glavnih orgel. Ker imajo samostojen dohod iz cerkve, bi tudi sedaj še mogle dobro služiti za manjše slovesnosti.
Naj mi je dovoljena še neka pripomba, če tudi bolj stavbinske smeri. Med renovacijo stolnice je preteklo leto izrekel priznan veščak mnenje, da bi bilo lepše, ko bi dveh stranskih korov ne bilo; celo ta misel seje slišala, da bi se namestu njiju ustavila nekaka galerija,— Ta korektura slavnega Pozzota pa bi bila po mojem mnenju prava pravcata skaza. Da je Pozzo že prvotno sprejel stranska kora v svoj načrt stolnice, kaže ne le prižnični strop, temuč tudi čisto druga obočna visočina in širjava stranskega vhoda, kakor ju imajo kapelice; k velikemu altarju pa bi se z onih galerij ne videlo čisto nič. — Da je vsprejcl ta kora, k temu je Pozzota napotil znabiti ozir na beneško glasbeno šolo. (Imel je svoje dni slavni glasbenik Willaert (+ 1502) v beneški cerkvi sv. Marka na razpolago dva kora z orglami ob straneh glavnega altarja. To mu je dalo misel, razdvojiti pevce in skladati za dva popolna zbora, tako da sta včasih menjaje se odgovarjala, včasih pa v povdarek važnih besedi se skupaj združila; učinek je bil velik, poslušalci ginjeni. Hitro se je razširila ta beneška glasbena navada po vsej Italiji — in pri znanem vplivu bližnje Benečije na našo kranjsko umetnost — bržkone tudi k nam. Opozarjam tu zopet na zgoraj navedeni odstavek Dolničarjevega popisa slavnosti posvečenja stolnice dne 8. maja 1707: „Praepositus saeris operari coepit, binis musicorum choris . . ., quos faeile 50 seleeti Acadeinici Philharmonici . . . oceu-parunt (ta beseda jasno kaže na dva korna prostora), omnis generis vocum ct in struni en -torum amoenissima varietate festivissime concertantibus."
Mimogrede naj bode še opozorjeno na tini okus, s katerim sta se postavili orgelski omarici na stranskih korih — ne prav v sredo prostega zidu (kar bi se navadno pričakovalo) — temuč bolj pod stranski obok, da tako nekoliko bolj izpolnjujeta prazno obočno odprtino, kar daje veliko lepši učinek. — Sicer pa je verjetno, da orgelska omara na desnem koru že prvotno ni imela (kakor tudi sedaj ne) pravih orgel, temuč samo prospektne piščali, ter je bila postavljena le zavoljo simetrije.
2) Tako — in ne Chrismann — se je dvakrat jasno podpisal. — O tem najbolj slove-čem avstrijskem orglarju 18. stoletja (J. Mauraclier ga stavlja vsaj na enako stopinjo z najslavnejšim skoro sodobnim nemškim Silbermannom), izvršitelju .orgel v Admontu, Št. Florijanu pri Lineu, bo kazalo pri drugi priliki kaj več govoriti.
lepi in jako spretni latinščini, kateri je takoj dodal še obširneje (10 strani in folio) „Systeina Reforniationis ejusdem Organi."1)
Daleč bi presegalo namen te razprave, ko bi hotel tudi le poglavitne točke tega njegovega prenarejalnega predloga razložiti; tičejo se rekonstrukcije mehanike, premembe dispozicije — v katero hoče spraviti tudi par bolj mogočnih spremenov in „voces rariores" — kakor tudi predelave srednje omare. Njo tikajoč odstavek se glasi dobesedno: „Collocetur ergo hoe novnm (po njegovi kmalu sledeči dispoziciji) organum ita conflatum (iz starega I. in II. manuali, ter dodatnih spremenov) anitunique in cista media totuin (brez pedala); folles (mehovje) vero, qui nune sunt in eadem cista media, ut novo organo capiendo sufficiat, ad lateralem in qua nune organum majus est (to je I. manual, prejkone je bila to omara na južni strani2), transferantur. Arn-pliari anteni debebit utraque cista; lateralis quidem a tergo, fere usque ad parietem, lateribus ac frontispicio manentibus, ubi nune sunt: media vero ex utroque latere, sed superne tantum, ubi latera introrsum coacta sunt, coni-pressaque; id est pars laterna superior reducenda erit ad liueain reetam cum parte inferiore: lioc enim facto cista obtinebit etiam superne eam dimensio-neni, quam inferne obtinet, quae capiendo novo organo superius adnmbrato sufticit. Immo ampliari debebit ipse quoque hiatus linjus cistae mediae ab ante, ut etiam longitudini fistularum, quae erunt quadruplae earum, quac nune sunt in eadem cista media (dosedaj Principal 4' v Positivu, prihodnje F 16' Subprincipala) sufticiens evadat."3)
Popravljeno dispozicijo pa je	F. Ks. Krismami zasnoval takole:
1.	Super-Principalis fortis 16'	8. Decimaseptima (terca l31 a')
2.	Octava fortis 4'	9. Decimanona (kvinta) 1 lja'
3.	Octava suavis 4'	10. Vigesimasecunda V
4.	Duodecima fortis 22/s'	11. Vigesiina sexta 2/s'
F,
i).
Duodecima suavis Nasuta 22/s' 12. Vigesiina nona V2'
6.	Decimaquinta fortis 2'	13. Trigesima tertia V3'
7.	Decimaquinta suavis 2'	14. Trigesima sexta V4'
*) Najlepša zalivala naj bo pri tej priliki izrečena mil. gosp. stolnemu proštu Dr. Iv. N. Kulavicu, daje blagovoljno prepustil te listine za pričujočo študijo.
Naj tu opozorim na malo anomalijo, ki jo redkokdo opazi, dasiravno oko žali: V prospektu leve omare stoje piščali (na posebni podlagi) za 30 cm višje, kakor v desni. Zakaj to? Vzrok se bo dal znabiti določiti ob razdrtih orglali.
3) S to predrugačbo je popolnoma dokazano moje domnevanje, koje sem pred poldrugim letom — ne vede za te listine — izrekel v svoji spomenici: da začetkoma (1732) ni stala sedanja srednja omara, temuč je bila kakih 20 do 30 let pozneje pridejana. — Opiral sem se pri tem na različnost sloga ornainentov in soliinega značaja na srednji in stranskih omarah (pri prvi „rokoko", pri slednjih „barok" in v soglasju s slogom stranskih orglic), na sicer neumevno dejstvo, da angel (na desni omari) pozdravlja vsled srednje omare mu nevidno Mater božjo. — Tudi glavni zidee cerkve, kaže na koru take nerednosti, in zid pod njim tako neverjetno stanje, da se je moralo za gotovo na poznejo izpremembo misliti. — Mimogrede bodi priponmjeno, da se ista različnost sloga opazuje tudi na ospredju velikega
kora: spodnji štuk-ornanicnt je jako lep baročen, rezljano leseno omrežje pa „rokokou.
15.	Tyui])aiuim (veliki boben)
16.	Luscinia (ličje žvrgolenje)
17.	Principalis suavis 8'
18.	Flaut suppressus 8'
25. Quintadecima eorneta 2'
2(3. Quintadeeiniacornetaaciita, polovica
27. Corneta ditonos acuta 1', polovica
19.	Vox humana (bržkone 8')\enspre-
20.	Fagot	„	/ men. 28. Burdo primus 32'
21.	Clarin vel Hautbois, pol spremena 29. Burdo oetava 16'
Pedal.
22.	Flaut traversien 4'
23.	Flaut in duodecima 22js'
30.	Burdo deeimaquinta 8'
31.	Burdo decimanona 51/s
rS1','
24. Flaut in duodec. acutus 22/s' polovica 32. Burdo vigesima secnnda 4'
Vsi manualni spremeni (izvzemši samo IG' Principal, kateri ni dobil 3 največje piščali C, IK E, in pa zgoraj označene polovičaije) so šteli po 45 ti pek.; pedalni pa vsi po 18 piščal.
Manual so imele te orgle le eden — kateremu naj bi služila za Tutti „tractura communis" — kolektivnik, obsegajoč vse zgoraj ob levi strani zapisane spremene (ki pa naj bi bili tudi posamezno rabni). — V oceno te rekonstrukcije se spuščati, bi bilo za pričujoči smotej- odveč; tudi se ne da popolnoma dokazati, ali se je ona res popolnoma tako izvršila.1) Gotovo je — ter razvidno iz dveli še ohranjenih lastnoročnih pisem Krismann-ovili, datiranih 22. marcija in 25. junija 17(32 — da je orglarsko delo izvršil s pomočjo 8 pomagačev v Vipavi, ter dostavil na 4 vozeh v Ljubljano. Koliko plačilo je g. Krismann za to predelavo dobil, ne vem; v svojem „Systema reformationis organi" le piše: „Quodsi placeret quidem organuni sed displiceret preti um, coni m i t to me d i ser et ioni, nomen, quod per liane reformationem et quaero et spero, pro lucro reputaturus." (Dalje prih.)
azen sv. maše so me posebno zanimale popoldanske vespere, katere
sekovski benediktinci vsak dan pojo. roje se kajpada zopet le enoglasni koral. Organist spremlja vse speve, tudi antifone. Kako gladko in mirno — enako žuborečemu potočku — leče mimo nas psalni za psalmom! Tu ne čujeS nobenega zadiranja, nobenega predolgega postajanja na nekaterih zlogih, kar se sicer tolikokrat sliši pri pevanju psalmov. Po principu tradicionalnega korala se pojo posamezni zlogi približno enako dolgo, se-
') Da se je srednja omara tako predrogačila, kaže dandanes njeno lice. — Izvršil je tudi :!'-!' pedalni spremen — „quoad tonum ac sonum 32' pedum", toraj odprt — Burdo primus, ki še zdaj daje toliko graviteto pedalu; Krismann poroča, daje porabil za njega največjo piščalko „14 asseres" (desk), žal, da pretanke. — Za Superprincipala piščal F, (ki še sedaj stoji kot največja piščalka v prospektu — pa pretvorjena v Fis Violona) je porabil „supra 70 pondo stanni". — Ali sta bili tudi stranski omari popolnoma na sedanji obseg ob strani razširjeni, se ne da z vso gotovostjo določiti — zaradi še poznejših predrngačeb. — Čudno se nam zdaj zdi, da je Krismann popolnoma zavrgel manualni Solicinal 8'; pozneje so ustavili v te orgle celo d v a Solicinala 8' in d v e Gambi 8' — skrajno nihlanje čez pravo sredino.
5pomini na Sekovo.
(Piše Fr. Ferjančič.) (Dalje).
veda precej živahno in s pravilnim f ovdarkom. Tudi kadence pri posamnili psalmovih vrsticah se poj o v istem „tempokakor preje dominanta; le zadnji motiv pred asteriskom (to je pred zvezdico sredi psalmove vrstice) in pred sklepom vrstice se kratko zategne. In v tem se naš dosedanji način psaliranja precej razlikuje od tradicionalnega načina, ker doslej so pevci že takoj v začetku vsake kadence zategovali. Rad priznavam, da je tradicionalni način psaliranja mnogo krasnejši. Seveda morajo vsi pevci imeti dobro zaznamovane kadence, da se petje vrši gladko in brez spotikljaja.
Sredi vsake vrstice (pri zvezdici) delajo benediktinci precej daljšo pavzo, nego je bilo to doslej pri nas v navadi. Birkle hoče, naj se pri zvezdici dela tako dolga pavza, kolikor časa traja prejšnji zadnji motiv. P. Vivell mi je pozneje naznanil praktičen način, po katerem se glede te pavze ravnajo sekovski patri. Bodisi da psalnie pevajo ali recitirajo, pri zvezdici delajo vselej tako dolgo pavzo, da bi se v tempu pevanja, oziroma recitacije izgovorilo vmes besedici „Ave Mariau. To pa da približno tako dolgo pavzo, kolikor časa traja prejšnji zadnji motiv. Pomniti je treba še to, da po tradicionalnem načinu traja pavza pri zvezdici približno še enkrat tako dolgo, kakor ob koncu psalmove vrstice.
Po tradicionalnem načinu se zastran enozložnih besed in nesklonljivih hebrejskih imen pred zvezdico ne dela nobene razlike. V tem se zopet razlikuje regensburški način psaliranja, po katerem — kakor znano — ostanejo enozložne besede in nesklonljiva hebrejska imena pri II., IV., V. m VIII. psalmovem tonu pred zvezdico v višavi („intonatio in pausa cor-reptau); zadnja nota pred asteriskom namreč v tem slučaju odpade. Sekovski benediktinci tega ne poznajo; ti poj o tudi enozložne besede in hebrejska imena pred zvezdico po navadnem načinu.
Kar zadeva psalmove tone, so isti v obče enaki dosedanjim. Le prvi ton se razločuje v tem, da po tradicionalnem načinu ni v prvi polovici psalmove vrstice nikakih ligatur, teviveč se tudi ,jn tono solemni" poje tako, kakor do sedaj vin tono feriali'". Isto velja o 7. tonu. Nadalje so nekatere „finale" za nas nove.
Kdor se hoče o tem natančneje poučiti, naj vzame v roke Birklejev katekizem, kateri obravnava psalmodijo precej obširno. Tamkaj bo našel tudi natančna pravila, na katere zloge v psalmovih vrsticah naj se postavijo kadence. Ravno glede teh kadenc je vladala doslej največja nejasnost; v regensburških izdajah ni bilo v tem oziru nobene doslednosti. Sekovski patri pa ima jo to zaslugo, da so tudi glede kadenc postavili določna pravila, po katerih obvladuje kadence v prvi vrsti akcent. Toda predaleč bi zašel od gorenjega naslova, ako bi hotel o tem tu obširneje razpravljati.
Koralne himne po jo benediktinci j ako živahno 111 precej hitreje, nego je bilo to doslej pri nas v navadi. Le „amen" ob ko7icu himna pojo nekoliko počasneje.
Nekaj nenavadnega se mi je zdelo to, da je vsak dan pri vesperah opat slovesno pel „Pater noster11 po neki firiprosti, recitativni melodiji; organist ga je — kakor z nekakim svetim spoštovanjem — „pianissimo"
spremljal. Ker sicer opata o navadnih dneh ni bilo slišati, kakor le pri tej priliki, je njegovo petje naredilo še toliko slovesnejši vtis.
Vsak večer smo se nekoliko pred 8. uro zbrali v cerkvi še h komple-toriju. Psalme so recitirali, himen pa peli. Najbolj je vsem ugajala ob sklepu krasna koralna „Salve Regina" s spremljevanjem orgel. Drugi so mi povedali, da v poletnem času privabi zlasti „Salve Regina" vsak večer mnogo letovičarjev v cerkev k večerni molitvi.
Tako torej smo imeli vsak dan večkrat priliko, poslušati krasno koralno petje, in to je bila za nas najbolj praktična šola. Spoznavali smo tu najlažje lepoto tradicionalnega korala ter se učili, kako ga je treba predavati. Vrli benediktinski kor nam je izpodbil vse pomisleke, ki smo jih morda imeli nasproti na novo vpeljanemu koralu, a ob enem nas je navdušil k vztrajnemu, pozitivnemu delu na polju tradicionalnega korala.
(Dalje prih.)
Dopisi.
Maribor. (Konec.) Danes pa jo v naši škofiji, hvala Bogu, vendar že precejšnje število dobrih cerkvenih glasbenikov, gorečih duhovnikov pa marljivih organistov in spretnih zboro-vodjev; a ti so osameli, ker nimajo centrale, na katero bi se mogli opirati, kamor bi mogli te.žiti, kajti sedanje Cecil. društvo jim redno ne more ničesar nuditi.
Temu mora biti konec. Cecil. društvo treba reorganizirati in oživiti, da bo v resnici društvo v prid celi škofiji; združiti treba vse vnete prijatelje dobre ccrkv. glasbe v tem društvu, ki se mora krepko poprijeti dela, da čimprej uredi zadevo zavolj glasbene šole, rednih poučnih kurzov, da bo prirejalo poučna zborovanja po škofiji, ter pomagalo snovati podružnice, kjer mogoče, itd. Le tedaj, če se bo enkrat videlo, da ima res vsa škofija od društva kaj koristi, da se njega dohodki porabljajo v splošni prid, se ga bodo oklenili širji krogi, in potem šele bo moglo v resnici izpolnjevati svoj namen, da bo vodilno načel o v alo vsemu ccrkvenoglasbencmu gibanju v škofiji.
II.
Toda kaj bo potem s stolnim zborom? Ta bi gotovo moral biti vzoren zbor za celo škofijo; a da bi za njegove potrebščine morali skrbeti s svojimi doneski zunanji člani, ki morajo — kakor smo že povdarjali — večinoma itak vsak na svojem mestu mnogo žrtvovati za stvar — tega ne more nihče zahtevati; prvo skrb za dober stolni zbor mora imeti pač stolna in mestnožupnijska cerkev sama in tisti faktorji, ki f» pri njej pred vsem interesirani.
Kes je sicer, doslej so bili društveni dohodki iz škofije primeroma majhni — a nikakor ne neznatni; res je tudi, da je večina doneskov bila nabrana v Mariboru samem (pa tudi ne samo v stolni župniji). Zato je pa naš resen predlog: naj se za stolno župnijo nemudoma o s n n j e podružnica škofijskega C e e i 1. društva, ki bo po svoji župniji pobirala udnino in ki naj potem s svojim imetjem, katerega upravlja samostojno, neodvisno od glavnega društva, pomaga prej imenovanim činiteljem skrbeti za vzdrževanje stolnega zbora in sploh stopi z istim v tako tesno zvezo, kakor doslej per nefas škofijsko društvo. To bo gotovo na obeh straneh ugodno vplivalo: župljani stolne fare bodo raje pristopali, ker vedo da gre vse za njihov stolni zbor; cecilijanci po škofiji pa se lahko brez strahu oklenejo škofijskega društva v zavesti, da bo društvo delovalo v splošno — torej tudi v korist vsakega izmed njih.
Pa še eno: s tem dobe cecilijanci po škofiji zgled, kako ustanoviti in voditi podružnice škofijskega Cecil. društva, o katerih sicer samo abstraktno govorimo ali pišemo.
Slednjič naj pripomnimo še to: stolni zbor bi naj bil tako srečen, da za spremljevalca kmalu dobi nove orgle; župnijsko Cecil. društvo bi najlože začelo zanje intenzivno agitacijo, ker je ravno zadnji čas za to jako ugoden; saj se je že med meščanstvom vzbudilo veliko zanimanje za to. Če se bo res — kakor je dalje časa že slišati •— letos s krepko voljo začelo važno delo: prenovlienje fasade stolnice ter zvonika (ali zvonikov?) bi bila najlepša priložnost, obenem naročiti nove orgle, ki bodo v primeri s fasado in zvoniki stale le majhno svoto in ki bi se lahko — da bo praznik tem večji — blagoslovile ravno takrat, ko bodo dovršena stavbinska delal Dal to Bog in sveta Cecilija!
Lavantinski Cecilijanci — na delo !	S. S.
Celje. — Vsi stanovi v Avstriji so pričeli delati na to, da bi jim ne bilo treba na stare dni beračiti ali kakor pravimo „žviple pacati". Da, tudi mi od nobene strani podpirani organisti bodemo morali vse moči napeti, ako hočemo, da se nam ne bode na stare dni godilo, kakor ubogemu Lazarju. Ker se sedaj na Dunaju izdeluje postava za pokojnino privatnih uslužbencev, je mogoče (kakor se v „Slovencu" štv. 31. 1. 1. čita,) da se bodo med nje umestili tudi že dalje časa za pokojnino proseči organisti. Za to se najbolj potegujejo glasbeniki na češkem, med tem ko se organisti na slovenskih tleh za svoje gmotno stanje zelo malo brigajo. Da nas država na stare dni gmotno podpira, je popolnoma upravičeno: a) glasba, katero gojimo, spada med prve umetnosti, h) moramo, kakor vsak drugi, izpolnjevati tri-, oziroma dvanajstletno vojaško službo, med tem ko ljudski učitelji služijo le osem tednov in imajo vsled tega 2 meseca počitnic. A kadar se zelenjava na trgu za eden ali dva vinarja podraži, pa kričijo kakor grešne duše: deželni odbor daj nam večje plače, drugače nam ni mogoče ustrajati. Kaj mar ni tako? Torej počakajmo, da izide popolnoma urejena postava za privatne uslužbence. Ako nas država pri pokojnini ne bode v poštev jemala, bode »Podporno društvo organistov" priredilo protesten shod in sicer v Celju, Ljubljani, Gorici in Mariboru, na kojem se mora skleniti, da hočemo na državna vrata toliko časa trkati, da se nam glede pokojnine odpro.
Karol Bervar.
Razne reči.
—	Novoizvoljeni knez in nadškof goriški in mctropolit ilirski presvetli gospod dr. Frančišek Sedej bode na praznik Marijinega oznanjenja (dne 25. marca) slovesno posvečen. Konsekrator mu bode eksceleuca dr. Lavreneij Maier, škof in c. kr. pridvorni župnik dunajski. Prisostvovala bodeta tej vzvišeni slovesnosti ljubljanski knez in škof Anton Bonaveutura Jeglič in škof tržaško-koprski Frančišek Ks. Nagi.
—	Stolnim kapelnikom v Mariboru je imenovan tamošnji korni vikar č.g. Frančišek Trop, znani strokovnjak v koralni vedi in praksi. Dejanski je bil že celo vrsto let duša stolnega zbora — z majhnim presledkom, ko se je v svrho koralnih študij mudil v Fri-burgn v Švici. — Dal Bog obilnih uspehov!
—	Češki mecen, monsignor F. 1 L eh n e r, župnik v Kraljevih Vinogradih pri Pragi, ki je podaril sto tisoč kron za arheološki muzej v Pragi, je ob enem že 33. leto urednik cerkveno-glasbenega mesečnika „Cyrill" (prej več let „Cecilie"). V Karlinu pri Pragi, kjer je prej mnogo let služboval, si je ustanovil izvrsten zbor v duhu prave cerkvene glasbe. Z enako gorečo vnemo deluje tudi v svoji novi župnijski cerkvi.
Listnica uredništva prilog.
Ker se na opetovano opozorilo ni popravila tiskovna pomota, opozarjamo tukaj, da stane A. Foersterjeva „ M i s s a s. Francisci" ravno toliko, kakor „ M i s s a s. Caeciliae", namreč: Partitura 1 K 60 h, vsak glas 30 h, (brez poštnine), ne pa, kakor stoji napačno v »Oglasniku" kat. bukvarne v Slovencu. —
Gosp. L. Hvala I A zdaj ni mogoče, ker je dovolj gradiva za bolj potrebne skladbe. V fugi 27 taktov se oglaša 20 krat tisti motiv, pa že tretji glas v začetku peša; predigra je preveč dolgočasna »pesmica", še najbolj nam ugaja »toccata".
Današnjemu listu je pridejana 3. štev. prilog.