VETERAN
Lojze Buh: spomini na OF
Ko setn pozvonila na Kreko-vem trgu 2, kjer je na vratih pdsak) Buh, mj je odprl vrata starejši moški, o katarem pa še zdaleč ne bi mogla rečl, da je star 73 let, kakor md je kas-neje povedal. To je bil Alojzdj Buii, tistd IiOjae, ki je vsa štiri lota votjine aiktivno sodeloval z Osvobodilno fronto in katere-mu bodo lebos za njegove zaslu-ge podelili srebrno prdznanje OF.
Alojz Buh vseskozn živi v Ljuibljani, razen emega leta, ko je šel v Celje za delom. Odle-ta 1951- je že upakojen in sedaj se veliko ukvairja z vnučko, ki se je vseskozi sukala okrog nje-ga. Pa tudd drugače je še akti-ven. Je olan sveta krajevne skupnosti, član komisije za sta-novanjske zadeve pri krajevni skupnosti, odborniik ZZB Staira Ljubljana in do lani, dokler ni zbodel, je bil tudi seikretar v os-novni organizaciji ZK Stara Ljubljana II.
rNje©ovo sodelovanje z OF se je začelo že jeseni 1941, ko je bil vodja izmene pri gasilski enoti. On in njegovih 13 tovami-šev so zbirali predvsem sani-tetoi material, ki so ga naito po-šiljali na   teren.   Dobro   se  še
Alojz  Buh, najstarejši letošnji nagrajenec iz naše  občine
spominja nekdanjih sodelavcev, kd so na različne načdne zbirali vse, kar bd lahko koristalo par-tizanom.
»Z delom amo začeli že v zgodnjih urah, med četrbo in peto, ko smo se z rešilnim av-tomobiliam odpeljali v bolnico, kjer smo imeld svoje ljtidl in kjer sjmo tudi dobali največ ob-vez in zdiravil,« pripoveduje.
Material sc skrivali v kleti in tudi v njegovem stanovanju. Največ materiala so »spravilii« na teren skozi hišo poleg Bar-janske šole, kjer sta dobro sode-lovali z njimi predvsem doma-ča hčerka Vera in hišna po močnica. »čeprav stno imeii v rešilcu italijansteo spremstvo, smo kljub temu vedno uspešno oddali pošdljke,« pondari.
Poleg ostalega so delaii tudd poskuse s posebnrimi plameno metalci in dušUoi zvoka za pu-ške, Ker pa so biii ti poskusi
zelo glasni in so se bali, da jdh ne bi odkrili Italijanii, so na dvorišče nametali nekaj želez-nih traverz, ki sta jih »preme-tavala« dva izmed članov, tako da so vsaj nekolitoo zakrili po-kanje v kletd.
Zaradd iadaje so ga januarja 1945 zaprM za dva meseca v ljubljanske zapore, od koder so ga poslali v Dachau. Donia je pustil ženo in dva sinova. »Dru-žina ni vedela, kaj bo z mano iin prav tako tudi sam nisem vedel, ali jih bom še kdaj vi-del.« Po enomesečnem trpljenju v Dachauu so ga premestili v tJberlingen- ob Bodanskem je-zeru.
»Povem vam, da je bilo v tJberliinegenu desetkirat slabše kot v Dachauu. Vsak dan smo morali ob zelo slabi hrani po deset do dvajanjst ur vrtati tu-nele v skale Po enem mesecu so nas spet poslaili nazaj v Da-chau, kjer smo ostaii teden dni, nato pa v Allach, kjer pa nas je velifco zbolelo za tiifusom. Tu-kaj smo tudi dočakali Američa-ne. Ti so nas temeljito očistila iiši in oblekli, nato pa so nas z vlatom poslali domov. Vlak nas je pripeljal do Kamnika, v Ljubljano pa smo se vrnili 14. junija 1945. Bdl sem ves izmu-čen in bolan, dobil sem mesec dni dopusta, ki sem ga prežavel pri prijateljiiii na Gorenjskein.«
Alojzij Buh je aktivno delal tudi po vojni. Imel je vellko od-govornih funkcij in vedmo do-volj dela.
Preden sem se poslovila, ml je najstarejši letošnja odlikova-nec v naši občini še povedal, da priznantja ni pričakovaJ in tudi tega kratkega zapisa o njem ne, »saj itak vedo. kaj sem delal.«
V. S.