Jernei PIKALO' izvirni znanstveni članek SIE WISSEN DAS NICHT, ABER SIE TUN ES Ameriški kongres med obredjem in vednostjo Povzetek: Članek analizira obrede v ameriškem Kongresa. Kongresno obredje je prikazano kol simptomalična praksa vsakdanjega dojemanja racionalnosti parlamentov. Avtor trdi, da so obredi, ki se dogajajo na Kongresnem griču, z vseameriškega vidika kontra produktivni, z vidika omogočanja reprodukcije dominantnih razmerij sil pa je obredje politično produktivno. Obredju avtor tie pripisuje negatitmih konotacij temveč ga ima za enako pomembnega pri delovanja Kongresa kot je sprejemanje zakonov in drugih aktov. Ključni pojmi obredi, ameriški Kongres, politična antropologija, parlament, ideologija Marx- v svoji znameniti frazi v Kapitalu (1980: 37) poda verjetno najbolj osnovno definicijo ideologije: Sie tvissen das nicht, aber sie tun es.^ Tega ne vedo, toda to delajo. Taki.no branje Marxa implicira, da je ključni problem na strani predstave, iluzije vedenja: Saj ne vedo, kaj v resnici delajo. Ideologija je v tem, da ljudje ne vedo, kaj v resnici delajo, ne vedo, da imajo napačno predstavo o družbeni realnosti, kateri pripadajo (Žižek, 1994: 314). Na eni strani imatno vednost, na drugi dejavnost. Dve ključni kategoriji, tako za obred kot za ideologijo. A Marxovo formulo .se da brati tudi na drugačen način. Na način, kjer ni problematična .samo predstava o realnosti, ampak družbena realnost sama. Tako iluzija ni več samo na strani vedenja, ainpak na strani realnosti same, tistega, kar ljudje počno. Tisto, česar ne vedo, je, da njihovo družbeno realnost samo vodi iluzija. Kar ljudje spregledajo, kar napačno razumejo, ni realnost .sama, ampak iluzija, ki določa njihovo realnost, njihovo pravo družbeno dejavnost. Zelo dobro vedo, kak.šne so stvari v resnici, a jih kljub temu še vedno opravljajo, kot da tega ne bi vedeli (Žižek, 1994: 316). S takšno kantovsko zastavitvijo problema pristajamo na diialnost med vedenjem in realnostjo samo, kjer se realnost zrcali kot nekaj čistega, neomadeževanega, vedenje o tej realnosti pa kot nekaj posredovanega, s člove.škim umom kontaminiranega. Kot da realnost sama ni posredovana z našo zavestjo, kot da ideologija ni naravni in edini možni teren zawdanja, edina prava, realna zavest. 'Jernej nkah. mltidl raziskoi-alec In asistent na Kaiettrl za teoretsko politologijo. t-DV. ' /Ui prifiombe k prvim ivrzijam teksta se zahvaljujem dr. tgorju t.uk.leg pretisednika države in vrhovnega sodiSča predstavlja eno oti treh vej najvišje oblasti, naj bi bila ravno v tem: zelo dobro vedo, kakšne so stvari v resnici, a jih kljub temu opravljajo kot da tega ne bi vedeli. Ameriški Kongres naj bi bil ujetnik lastnih obredov. Kot astmatičen za%'aljen starec, zleknjen v fotelj pred televizorjem, s čipsom v eni in pivom v drugi roki, naj bi se komaj premaknil s svojega mesta in se samo delno zavedal sveta okoli sebe. Že skoraj četrt stoletja naj ne bi Kongres rešil nolx?nega |)roblema, končal nobene krize ali sprejel izjemno pomembne odločitve (Weatherford, 1985: 1). Skratka, Kongres naj bi bil para-liziran. Ujel v obrede. V ciklično pojmovanje časa in nenehne lx)rbe med strankami, klani in botri, ki ne prinašajo nobenega rezultata. Na deklarativni ravni naj bi .šlo za izjemno racionalnost, ugled, ki ga ima le malo in.stitucij na tem svetu, na drugi ujeto.st v obreile, statičnost in gerontokracijo. Pri tem seveda nikakor ne želimo zapasti v utilitaristično tradicijo največje sreče največjega števila Ijutli, ki jo je mogoče dosegati samo skozi strogo racionalizirane postopke.' Če namreč izhajamo iz drugega branja Marxa, iz tega, da kongresniki predobro vedo, kaj ilelajo, a kljub temu to še vedno počnejo, se naj bi obredi Kongresa prikazali kot njegov simptom. Simptom je element, ki je subverziven lastni univerzalnosti. vr.sta, ki je subverzivna lastnemu rodu. A ključna kakovost simptoma ni samo v tem, da je subverziven lastni univerzalnosti, ampak predv.sem v tem. da brez njega slika ni popolna. Je namreč nujni element, brez katerega oblika ne zaciobi svoje |X>polnosti, skratka, brez katerega slike sploh ni. Politološka znanost v svojih razglabljanjih |X)navadi izpušča pomembnost sin>-bolne dimenzije .sodobne politike. Podrazvito.st razprav o simbolni dimenziji sodobne politike .se delno nanaša na široko uporabo empiričnih metod raziskovanja, ki .se prepogosto predstavljajo kot "čista znano.st". Simboli .so tisti, ki jih .seveda ne moremo v zado.sini meri preučevati na kvantitativni ravni, niti .skozi javno mnenje ali analize volitev. Pri poudarjanju prednosti kvantitativ nih metod "pravi" raziskovalci poudarjajo, da tisti vidiki politike, ki .se jih ne da kvantificirati, niso pomembni. Krog se sklene s tem. da empirični rezultati študij, "proizvedeni" s strani teh istih raziskovalcev, samo še |X)trdijo in učvrstijo mnenje, da motlerno politiko določa zgolj racionalna akcija. Geertz (197.3: 202) razkriva nekatere hibe takšnih pristopov: davni napaki teorije interesov sla v tem, da je njena psihologija preveč slabokrvna in njena sociologija preveč miSičasta. Ker nima dobro razvite teorije motivacije, je bila prisiljena stalno nihati med ozkim in /Kivriinskim utilitariz-mom, ki vidi človeka zgolj kot nekoga, ki ga žene racionalno preračunavanje zavestno spoznanih osebnih koristi in širokim, a nič manj površinskim, historiciz-mom, ki z naučeno nenatančnostjo govori o človeških idejah kot tistih, ki "odsevajo', "izražajo", 'odražajo', 'izhajajo iz" ali pa "na njih vplivajo' družbene razmere. ' Senaiivrni lamiiiactjo .«» iMilmCiiemu ntmitii itatl. lioi je Ki (tiilioiilo iigolurlt Sliitn. zaliadiii ziKliisliviiibl. rzgiijeiii v iilitilarislični tradiciji. zask-/>ljeiii z racloiialiiim mudvtom [loIltiCiiega si eia (Kvrtzvr. fJUti: J). Jenwj PIKALO Ljudje niso samo maierialna bitja delujoča po racionalnem programu, anipak ludi proizvajalci in uporabniki simbolov. Šele .skozi te simbole ljudje dajejo pomen lastnenui življenju. Če hočemo v popolnosti razumeti lenomen politične pripad-no.sii ali politične akcije, moramo najprej spoznati vlogo simbolizma v političnem življenju* (Kenzer, 1988: 8). Politični obred, skozi katerega .se izraža simbolizem političnega življenja, je namreč sestavni del politike v.seh modernih industrijskih ilružb. Težko si je pred.stavljati, da bi kakršenkoli politični sistem sploh lahko deloval brez njega. Namen pričujočega članka je |Ki.skus prikaza delovanja kongresnega obredja kot simptomatične prakse vsakdanjega dojemanja racionalnosti paHamentov Ameriški Kongres pri tem nikakor ni osamljen primer Podobno velja za vse parlamente na svetu. Tisto, kar nas bo zanimalo pri ameriškem Kongresu, so trije fenomeni kongresnega obreda: vse večje naraščanje in razraščanje obredja, kongresni zapisnik kot poseben izraz obreda na Kongresnem griču ter naraščanje števila piscev go\'orov, pomagačev, asistentov, tajnikov itd. Pri tem bomo kot vodilo pri delu uporabljali antropološke in .sociološke teorije obreda, ki nam bodo .služile za teoretično podlago razlage fenomena. Tri vrste kongresnega obreda Način, na katerega ameriški Kongres deluje, naj bi se v zadnjih de.setletjih povsem spremenil. Že Vt'oodrow Wilson je v svoji di.sertaciji na Princetonu pisal, kako zapleten sistem naj bi Kongres nekoč bil, rekoč, da njegove zapletene oblike in razvejana struktura zameglita pogled in zakrijeta .si.stem, po katerem Kongres deluje (Weatherford, 1985: 19). Danes naj bi bilo razumeti delovanje Kongresa .Še mnogo težje. Vse bolj naj bi se namreč utapljal v lastni birokraciji. Njegova dejanja naj bi postala izpraznjena vsakršne substancialnoasti. Njegov zapisnik (Congressional Record) naj bi a posteriori določal realnost. Kongres naj bi bil par-aliziran, pa ne toliko zaradi svoje sestave, pač pa bolj zaradi ne|>otrebnih (sie!) ritualov in ceremonij v katere naj bi bil ujet. Glavno odločevalsko telo naj bi postalo glavno ceremonialno telo. Tisto, kar danes nekaj velja, naj bile izjave za javnost in ne več sprejemanje zakonov. .Na tem mestu se moramo vprašati, zakaj so izjave za • «iilzvr (HXi?: I'J4) je za /Kiiiazonier lega odnosa za/iLvil: 'Driava je nevidna: mora bili fnxMblje-na fireden jo lahko vidimo, simbolizirana Jireden je lahko ljubljena, zamiiljena jtreden je lahko dojela' Marvinova in /ngle f 1999) fia v .tvoji sijajni knjiifi o lolemski naravi ameriike za.enem sistemu, iz česar sledi, da igra {»litični obred eno od ključnih vlog v integraciji modernili industrijskih družb (I.ukes, 1975: 292ff)." Shils in Young sta naredila analizo kronanja angleSke kraljice in v |X)Vsem neo-tlurkheimov.skem duhu ugotovila, da je kronanje ravno tak obred o katerem je pisal Dürkheim, "v katerem družba potrdi .svoje moralne \'rednote, ki jo naredijo za tlružbo ter obnovi pripadanje tem vrednotam z okrepitvijo povezano sti" (1953:67). \'end;ir gre pri političnem obredu za več. Dürkheim in njego\'i nasledniki so spregledali dejstvo, da tudi vrednote ne nastanejo v vakuumu, ampak so ravno vrednote produkt obrednega. Opraviti imamo z dvojno fimkcijo obreda, ki na pr%'i stopnji vrednote vzpostavlja, na drugi pa jih s (xxlobnim mehanizmom raz.Sirja oz. integrira družbo okoli njih. Tu se velja vpraSati: čigave vrednote so tiste, ki prevladujejo v določeni skupnosti? Kdo določa te vrednote? Za koga .so te vrednote še poseliej pomembne? Kolektivna vznesenost, ki se pojavlja ob obredih tipa kronanje angleške kraljice ali ina\'guracija ameriškega predsednika, namreč predvsem |X)udarja in krepi vrednote dominantne skupine znotraj neke družbe in ne vseh člancA' družbe. Kako sicer razložiti pohode Oranžencev (pripadnikov reda Williama Oranskega na Severnem Irskem), ko dvanajstega julija vsako leto korakajo skozi v.se predele Belfasia in slavijo prihod protestantov v Ulster v luči Durkheimove teze o družbeno iniegrativni vlogi obreda? Njihovo korakanje skozi katoliške pretlele namreč nikakor ni sinonim za vzpostavljanje družbene povezanosti, prej nasprotno. Obred Oranževcev povzroča dezintegracijo, ne pa integracije, gledano na ravni celotne severnoirske skupnosti. Zato je treba opustiti velikokrat pre\eč poenostavljeno gledanje na obred kot brezpogojno družlx-no integrativen in reči, da obred predstavlja in krepi zgolj, inter alia, |X)samične politične paradigme in njiliov način delovanja (Lukes, 1975: 301). Uihko rečemo, da ima obred v tem pogledu kognitivno komponento', saj služi • CileJ iiiuillze VCiiriierjii (ID62J o /Kimeiiii tiiieid fluimliiii (Memoriiil tJtiv. "/»./V zti timenfbi) ilnižiHi ali analiz» inafgiiraaje fireitseiliilka Kciiiiedvjti Kcheria A'. IIMilia tt'Xtü) ali iiaJiioivJSii aiializdrejenih razredov. Toda tisto, kar je ključno, je, da jjrispeva k legitimaciji vzpostavljenega reda z vzpostavitvijo razlik (hierarhij) in njihovim legitimiranjem (Bourdieu, 1991: 167). Ali če parafrazi-ramo Laclaua (1987): Ideologija je v tem pomenu pravzaprav naprava, s katero se ohranja hegeinonska funkcija artikulacije pomena s konstruiranjem enotnosti družl.x: skozi njeno pravo odsotnost, skozi antogonizme in dislokacijo. Sele skozi prikazano optiko lahko ugotovimo pravi povezovalni (X)tencial obreda, ki se dogaja na Kongresnem griču. Njegov prvotni namen je v.sekakor poudarjali simbole, vrednote, ki jih Amerika potrebuje, na osnovi katerih deluje in ki jo povezujejo. Obred v tej obliki meri na obče. Zelo verjetno pa je, da s svojim delovanjem resnično simbolno povezuje le določen del prebivalcev ameriške družlje, medtem ko drugi del te dobrobiti kulturno ni deležen. Pri tem moramo analizo zastaviti na dveh ravneh. Na ravni simbolnega jx)vezovanja znotraj Kongresa, kjer gre bolj ali manj za podobne .strukture ljudi, in na družbeni integraciji navzven, kajti Kongres predstavlja mesto, kjer se simbolno združijo vsi Američani. Notranje socializacijski potencial Na ravni simbolnega povezovanja je ključna vloga politične .socializacije, ki jo kongresno obredje za svoje protagoniste igra. Starejši kongresniki imajo samo en cilj: biti ponovno izvoljen. Mlajši imajo drugačen cilj: biti v.saj še enkrat izvoljen. Tako kot so se starejši naučili, kaj vse je treba storiti, da si lahko ponovno izvoljen, tako se morajo tudi f>o stažu mlajši kongre-sniki naučiti, kaj pomeni biti dolgoletni kon-gresnik. Ovire, ki jim stojijo nasproti, so namreč mnogotere. Podobno kot alkimisti, ki .so bili v večnem iskanju formule za zlato, politiki na Kongresnem griču nenehno iščejo načine za uveljavljanje moči. V.sak član Kongresa uporablja drugačno strategijo, kako doseči največjo možno moč. Kljub temu, da ni mogoče trditi, da vsak uporablja zgolj eno strategijo, je člane Kongresa mogoče razdeliti v tri kategorije: šamane, poglavarje in botre (Weatlierford, 1985:65fO. Kongresni šaman je v javnosti ponavadi zelo izpostavljen posameznik, katerega glavna naloga je združevati strahove ljudi pred komunizmom, velikimi korpo racijami, onesnaževanjem ali mafijo. Šamani so v plemenu ponavadi tisti, ki imajo vedno pri sebi polno torbo amuletov, čarobnih kamnov in podobnega. .Njihovo glavno orodje je zaupanje vanje, prepričljivost njihovega nastopa in karizma nji- hovf vloge. So .strokovnjaki, ki prepričajo tudi najbolj nejeverne in jim na ta način dajo vsaj malo občutka varnosti v svetu polnem nejasnosti. Za razliko od plemenskih poglavarjev njihova moč ne izhaja iz |>oložaja, ki ga imajo, ali iz praktičnih rezultatov njihovega dela, pač pa iz prepričljivo.sti, ki jo kažejo, in iz sposobnosti izzv.iti čustva svojih ovčic. Takšen tipičen primer Šamana je senator Edward Keiuteilv. Ko se je zgodila nesreča v jedrskem reaktorju na Otoku treh milj (rennsvlvania") in .so bile oblasti prisiljene evakuirati prebival.stvo zaratli možnosti jeflrske kaiasirole. je bil pr\i, ki mu je uspelo narediti kongresno zaslišanje na to temo, čepiav so odbori in pododbori senata kar tekmovali, kdo ga bo naredil prvi in se prerekali v čigavi pristojnosti zadeva sploh je. Kot predsednik |5<}dodbora za ztlr.ivje in raziskovanje, ki deluje v okviru odbora za delo in člove.ške vire je že takoj prvi vikend po nesreči sklical zasedanje, še preden so predsedniki ostalih odborov' sploh uspeli prebrati poročilo o nesreči (Weatlierford, 1985: 66). Na ta način je pobral v.so pozornost medijev, ki je bila takrat na vrhuncu. To mu je u.spe-lo. ker si je na Kongresnem griču izgradil največji klan, kar ga Kongres pozna Samo s |)omočjo več kot 120 sodelavcev, ki delajo zanj, je lahko tako hitro reagiral. Kennedvjevi .sodelavci nenehno organizirajo zaslišanja, vlagajo zakon.ske predloge, največ na področju zdravstva. Tisto, kar naj vloga šamana ne bi prinašala, je dejanska mcjč znotraj Kongresa. Veliko se govori o nečem, pa zelo malo pretvori v zakonodajo. Kot piše Weatherlbrd (1985: 68), Kennedyju do .sedaj Se ni uspelo uveljaviti niti enega samega |X)membnejšega zakonskega predloga. A kot smo ugotovili že prej, je utilitaristično-cmpiricistična tradicija kriva za takšno gledanje na obred. Očitno je, da niso samo zakonski predlogi tisti, ki nekaj štejejo. Izpraznjenost sub.stancialnosti je za delovanje Kongresa in pridobivanje moči ravno tako pomembna kot uveljavljanje zakonskih predlogov. Podobno vlogo so v Kongresu igrali senatorji Joseph .McCarthy, Richard Nixon ali Estes Kefauver Če .so šamani nenehno v središču medijske pozornosti, je s poglavarji drugače. Poglavarji so tisti senatorji, ki si poskušajo zagotoviti monopol nad določenimi zadevami. Zelo pazljivo si izberejo svoje področje, ga počasi začnejo obvladovati, krepiti in končno širiti navzven. Če so šamani v javno.sti med najbolj znanimi kongresniki, so poglavarji med tistimi z najmanj izrazito javno podobo. Toda njihova notranja moč, moč, ki jo imajo pri sprejemanju odločitev v Kongresu, se naj ne bi mogla meriti z močjo Senator Russell Long iz Louisiane, na primer, pred.sednik odbora za finance, je imel tako rekoč popolni monopol nad vsem, kar je bilo povezimo z obdavčenjem. Bil je največji strokovnjak za vprašanja davkov in njegovi sodelavci .so nadzorovali vse pomembnejše dele zakonodajnega procesa (Weatherford, 1985: 73). Poglavarji, kot so na primer John Stennis iz .Vli.ssissippija, senator Mark Hartfield ali prej omenjeni Long so tisti, ki naj bi pomenili prave centre moči znotraj Kongresa. Čeprav vsak od njih nadzoruje le določen del aktivno.sti celotne organizacije, pa je jasno, da so izbrali strateško najbolj |3omembne odbore in pododbore za povečanje svoje moči. Botri niso ne izrazito javno usmerjeni šamani niti v samo določene odbore zaverovani poglavaiji. Botri so tisti kongresniki, ki jim je uspelo do popolnosti izpopolniti tehniko obvladovanja zakulisnega manipuliranja v Kongresu. Gre vsekakor za najbolj težavno izmed vseh vlog, kajti ne zahteva samo zelo prefin- jenega oličiuka za ljudi in poznavanje sistema, ampak tudi osebnih navad, strahov, Šibkih točk skoraj vseh članov Kongresa. Vloga botra je ena od najbolj privlačnih, ker ponuja možnost .sodelovati skoraj pri vsaki pomembnejSi odločir\-i, kar lahko pomeni tudi večjo možnost zavUueti se na državni.ški položaj. Ta strategija pridobivanja moči .se večinoma ne ozira na strukturo odborov in jjododborov, ampak poteka po strankarskih linijah. Najboljši primer kongresnega botra je bil vsekakor Lyndon B Johnson, pa tudi biv.ši predsednik Predstavniškega doma Tliomas O'Niell je svojo vlogo igral zelo dobro. Vse te strategije za pridobivanje moči nam povedo samo eno: da Kongres pravzaprav obvladujejo .starci. Clerontokracija vlada ameriškemu Kongresu. In s tem se ntorajo sprijazniti tudi mlajši člani Kongre.sa, kajti nasprotovati Šamanom, poglarar/em ali botrom nikakor ni dobro. Toda tu .se težave prvič izvoljenih predstavnikov ameriškega ljudst\'a šele začnejo. Socializacija mlajših članov n:unreč poteka tudi skozi fizično ločitev njihovega življenja od življenja ostalih kongre.s-nikov. Ameriški Kongres je namreč zelo zapleten in kompleksen sistem hodnikov, podhodov, pisarn, dvoran, bivanjskih prostorov itd. V.se posamezne zgradbe, ki sodijo v kongresni kompleks, so med samo povezane s podzemnimi hodniki Razen ene. Na prvi pogled se ne razlikuje od ostalih, razen tega, da v njej bivajo novinci in .se imenuje Longworth Vsak dan morajo po dežju, vetru, soncu ali snegu iti peš na Capitol ali pa v najlwljSem primeru do naslednje zgradbe, ki je s podzemnimi hodniki povezana s Capitolom. Kot da bi vsak d:in znova hodili v Canos,so. Atmosfera v Longwortlui je podobna študentskemu donui (Weatlierford, 1985: .31), saj žene novincev' ne smejo stanovati z njimi. Ali kot je opozoril Bourdieu (1991: 119): značilnost obredov prehoda ni v tem, kdo jih je pre.šel in kdo ne, njihova ključna značilnost je v tem, da so listi, ki so jih pre.šli, fizično ločeni od tistih, ki jih še niso oz. jih nikoli ne bodo. Ko je nekdo izvoljen večkrat zaporedoma, takrat njegovi ženi (ali možu) ni treba več prirejati čajank, peči piškotov in prirejati družabnih prireditev, skratka v.sega, kar bi lahko pripomoglo k ponovni izvolitvi njenega moža (ali žene) Takrat kongresnik ve, da lahko doseže svoje mesto v vrhnjem delu piranude in da se bo kmalu našlo mesto zanj v zgradbi Rayburn. Romeo in Julija v Kongresu V drugem prizoru drugega dejanja Shakespearove tragedije Romeo in Julija postane jasno, da je glavna ovira uslišanju velike ljubezni v poimenovanju. Pojmovanje se |X)kaže kot ključna sestavina osebne identitete. Romeovo "bistvo" za vse udeležence v drami je v njegovem priimku, v besedi, ki ni ne "dlan, ne noga, ne roka, ne katerikoli drugi del, ki pripada človeku" (2. prizor, II. dejanje). Njegov priimek je .seveda skupek družbenih razmerij - in ta skupek je problematičen. Bourdieu (1991) nas roti, da več pozornosti namenimo vlogi, ki jo igrajo besede pri oblikovanju družbene realnosti. Moč poimenovanja je namreč kreativna moč. tista, ki naredi realnost obstoječo, in ne tista, ki zgolj poimenuje že obstoječo "stvar" (Kertzer, 1996: 66). Noben element pri pridobivanju politične moči ni osnovnejši od boja za pravico po poimenovanju: "Ne obstaja družbeni dejavnik, ki si ne bi prizacle\'ai, do meje iiolikor je ie-to mogoče, za moč jwimenovanja in oblikovanja sveta skozi njegovo poimenovanje" (Boiirdieu, 1991: 105). Kna od pomembnih značilno-sti obreda je konumikacija, ki .se uporablja zal .socializacijo znotraj organizacije v vrednote in pričakovanja. Obred ne .samo ila komiinicira, ampak tudi določa stopnje moči znoiraj organizacije. Mladi kongresniki so v tem pogledu .še posebej na udaru. Vsak otI njih namreč dobi ime po letnici, ko je bil prvič izvoljen v Kongres. Ker so kot prebivalci Longwortha za stare kongresnike amorfna masa, nastanejo včasih prav smešne, velikokrat pa prav žaljive situacije, vse z namenom, da se novince opozori na njihovo pravo mesto in vrednost v kongresnem sistemu. Tako je na primer Lyndon B. johason, da bi pokazal prezir do mladih kongresnikov, rad pozabil ali napačno povedal kakšno njihovo ime, čeprav je znal na pamet povedati imena otrok veliko volivcev iz njegove okraja (Weatherlbrd, 1985: .3.?). Mlademu kongresniku se je kaj lahko jiripetilo, da je Johnson njegovo ime razdelal do nerazpoznavnosti ter ga začel metaforično obdelovati. Na splošno so vsa osebna imena v ameriškem Kongresu tabu. Ne uporabljajo se v medselxjjnem naslavljanju niti v kongresnem zapisniku Če pa se že uporabljajo v pisni obliki, potem morajo biti zapisana z velikimi črkami in v oklepaju, kar pomeni, da so postala nomina sacra. Naslavljanje je tudi sicer zelo dolgo in zapleteno ravnanje, v svojem bistvu pa čisti anahronizem, ki sporoča zunanjim opazovalcem, da je Kongres resna, stalna, trdna, nespremenljiva in večna institucija. Primer takšnega na.slavljanja je: Gospoda predsednik, senator iz Teksasa želi vprašati senatorja iz Kalifornije ... Beseda "jaz" je v kongresnem občevanju strogo prepovedana (Weatherlbrd, 1985: 190-191). Razlika med pisnimi in nepisnimi kulturami je v tem, da pisne natančno zabeležijo obred - tako postanejo ceremonije bolj dogodki za naslednike kot pa za takojšen učinek. Kongresni zapisnik je poseben izraz tega dejstva: je namreč tisti, ki zabeleži, kako se dogaja celoten proces obreda. Že od Mamurabija naprej ima zapisnik funkcijo beleženja napredka in ob.stoja civilizacije. Vendar je kongresni zapisnik samo dimna zavesa, za katero .se dogaja resnična politika. Kongresni zapisnik je popolnoma neberljiv - po tem, ko je bila neka -stvar povedana, imajo kongresniki namreč še vedno čas. da stvari pregledajo in popravijo ali pa povsem na novo vne.sejo (Weatherford, 1985: 20010. Zapisnik se torej določa a posteriori. Tako se ustvarja realnost, tako se ustvarja zgodovina! Le zelo malo, okoli trideset odstotkov st\'ari, ki so kasneje v zapisniku, je dejansko izrečenih za govornico. Vse ostalo so stališča, mnenja in videnja, pa tiidi celotni govori, ki jih kongresniki in njihovi asistenti preprosto dostavijo kongresni tiskarni. Zgodilo se je že, da je bil v zapisniku kot pov.sem običajen zabeležen govor kongresnika, ki ga tistega dne sploh ni bilo v VCashingtonu, ker je smučal v hribovju Colorada (Weatherford, 1985: 201). Da o kongresni tiskarni, ki je ena največjih na svetu in na leto natisne z;i okoli 125 milijonov dolarjev papirja samo od zapisnikov, obrazcev in podobnega, sploh ne govorimo. Kongresna tiskarna je aparat, ki dela 2 i ur na dan, v treh izmenah, kar je več kot marsikatera tiskarna dnevnega časopisja. Iz povedanega je jasno, da hočejo dobronamerni znanstv'eni opazovalci Kongresa prikazati obred v Kongresu kot .stvar brez širšega namena, kar posledično pomeni, da mu pripisujejo negativne konotacije. A ravno ta izprazn- jenost, necloločljivost v .smislu sioritvone tradicije, ponavljanje, ki je izpraznjeno vsake siibstancialnosti, dejansko naredi obred za obred." Zato je več kot primerno vprašanje, komu kongresni obred sploli služi. Ugotovili smo že, da predvsem simbolni identifikaciji tistih, ki so jim bile v zibelko položene dobrobiti kulture vladajočega ameriškega razreda. Geertz je, ko je pisal gledališki državi (Theatre State, op.p) v devetnajstem stoletju na Baliju, ugotovil, da njen osnovni namen ni bil pridobivanje moči, temveč je bila bolj ali manj namenjena sama sebi: 'Izrazna tiaram balijske države je bila očitna skozi celo njeno znano zgodovino, ker ni bila vedno usmerjena v tiranijo, katere sistematično koncentracijo moči ni znala udejanjiti, niti ni bila sistematično usmerjena v vlado, ki jo je gradila nezavzeto in oklevajoče, temveč k spektaklu, k slovesnosti, k javni dramatizaciji vladajočih obsesij balijske kulture: družbene tieenakosti in statusnega položaja. Bila je gledališka država, v kateri so princi in princese bili impresariji, duhovniki režisetji, kmetje pa stranski igralci, ekipa in občinstvo. Velikanska zažiganja, plombiranja zob, posvetitve templjev, romanja in krvna žrtvovanja, ki so uspela zbrati stotine in celo tisoče ljudi ter ogromno bogastva, niso bila sredstva za doseganje političnih ciljev: bila so sama sebi namen, bila so to, čemur je bila namenjena država. Ceremonije na sodišču so bile gonilna sila politike sodišča; množični obredi niso bili namenjeni podpori delovanju države, pač pa je bila država, tudi v zadnjih vzdihljajih, namenjena izvajanju množičnih obredov. Moč je služila blišču, ne blLič moči" (Geertz, 1980:13) Kertzer (1991) je šel v pojmovanju političnega obreda Se nekoliko dlje od Geertza, ko je [X)udaril dejstvo, da je obred enako pomemben za tiste, ki vladajo, kot za ti.ste, ki jim je vladano. Ne smemo pozabiti, da je vse, kar elite v zvezi s simbolno identifikacijo sploh lahko storijo, to, da okrepijo prevladujočo simbolno konstrukcijo, kako naj bi določena družba sploh delovala, nikoli pa ne morejo v popolnosti povezati vseh posameznih družbenih niti, vseh alternativnih simbolnih sistemov. Takšno gledanje na obred pozablja na dejsr\'o, da obred zgolj predvideva povezanost, dejansko pa je ne ustvarja (Abeles, 1988: 393). Iskanje korenin ali integriratije vrednot Ko se dva poročita v tradicionalnem smislu, .se ne zaobljubita samo drug drugemu, samemu .sebi, temveč Bogu, kongregaciji ali državi: kongresniki za govornico tudi ne govorijo samo .samim .sebi, ampak državi in zgodovini - govorijo for the record. Ko govorijo, govorijo v imenu države, za vso državo ali okrožje, ki jih je izvolilo. Obred pri tem samo poudarja in utrjuje takšen mitski tip interakcije in jih pri tem nenehno opominja na njihov status in pomembnost tega, kar počno. Eden od ključnih načinov za pridobivanje moči in legitimacije se namreč skriva v povezavi med politično retoriko in obredom. Na obred namreč lahko gledamo kot na obliko retorike, ki propagira .svoje sporočilo .skozi zapleten sistem simbolnih dejanj. Retorika se ravna v skladu s kulturno predpisanimi oblikami, katerih vgrajena logi- ■ aej liitti sijajen /iri. zgotlil najmanj vesoljni potop. A po volitvah, kot da bi dež opral v.se madeže krvi z ranjenega nacionalnega telesa, .se to telo čudežno ztiruži [)od zastavo in beloglavim orlom, pod rekom el filiiribuni tirnim in. kar je paradoksalno, kot Feniks iz pepela se iz opotekajočega telesa dvigne eden od kandidatov. .Seveda je vse bila le predstava, igra, ki ji v kompleksnih družbah rečemo volitve. Tisto, kar so aspiranti z:i kongresne stolčke poskušali narediti v času predvolilne kampanje, ni bilo nič drugega kot poskus vsiljevanja lastne retorike .starih vrednot, starih simbolnih elementov. Vse samo z enim namenom - zmagati na volitvah in na ta način simbolno združiti celo okrožje, zvezno drž;ivo, v primeru pred-sedniške kampanje pa kar celo državo. Niso bila brez pomena vsakoletna romanja francoskega jjredsednika Mitterranda v Solutré na binkoštni ponedeljek, ko .se je vedno znova vz|X?njal na 495 m visoko skalo v srcu Burgimdije, na njej meilitiral ter na ta način združeval tran.scedentno zgodovino Francije z lastno usodo. Nedaleč od te skale, kjer so bile najtiene konj.ske kosti in kameno orodje iz poznega paleolitika, se je namreč skrival po pobegu iz Nemčije in pozneje tudi oženil hčerko gospodarja družine, ki nni je dala zatočišče (Abeles, 1988: .396ff). Niso zaman vsiikoletna romanja predsednika slovenske republike .Vlilana Kučana na Triglav, kjer s samo njemu la.stno milino krsti vrhove slovenskega gospodarstva. Na vrhu Triglava, ki v simixilnem aparatu Slovencev zavzema mitsko mesto, predsednik republike (vrh oblasti) v sodelovanju z direktorji največjih slovenskih podjetij (vrh gospodarstva) izvede nacionalno poenotenje par excellence. Seveda samo če vento, da je za slovensko rezoniranje sedanjosti ključnega pomena povezava med gospodarstvom in politiko. Samo v tej povez:jvi Slovenci namreč vidijo odrešitev. In ni bila brez pomena Clintonova in Goreova vožnja z avtobusi po ameriškem srednjem zahodu med pred.sedniško kampanjo leta 1996. Čeprav se v Združenih državah z avtobusi vozijo le Se tisti, ki si ne morejo privo.ščiti avtomobila ali kupiti letalske karte, je vožnja približala oba glavna demokratska protagoni.sta srednjemu razredu in na ta način prispevala k volilni zmagi. Toda, ali je sploh mogoče predstavljati odnos med politiki in njihovo publiko kot vsakodnevno paradiranje "poliiičnih izdelkov", ki so predsiavljani publiki po najnovejših dognanjih markelinške stroke? Ali je sploh mogoče gledati na politiko koi na po|X)lnoma sekulariziran aparat, ki ga je mogoče soditi po zakonih tržne logike? V tem je ravno čar daljnosežnosti zgoraj omenjenega (drugega) branja Marxove formule o ideologiji; zavestno vedeti, da nekaj počneš, pa čeprav pod predpostavko, da je že samo realno iluzija, in obenem lo početi na način, ki organizira predstave ljudi Politika namreč ni sekulariziran posel, kol ga mnogi hočejo predstavili. Je posel, katerega uspešnost protagonistov se meri v sposobnosti manipulacije simbolov. Zaključek Če gledamo na obred kot na nekaj, kar stalno komunicira isto simbolno vsebino, potem je nu>goče reči, da je ilnižbeno neiniegrativen. V družbi n;imreč obstaja preveč r.izličnih skupin ljudi, ki niso socializirani v iste politične vzorce in prepričanja, da bi predpostavka o družbeni integiativnosti lahko drž;ila. Z vse ameriškega vidika je obred znotraj Kongresa kontra produktiven. Ker zgol) krepi vladajoče klane, botre, Šamane in poglavarje. Ker krepi genintokracij