SVOBODNA SLOVENIJA
LETO (ANO) LI (45)	C	Q\/F]VIT A ¥ ÌRRF	BUENOS AIRES
Štev. (Ns) 38	V l>ifi	1 de octubre-1. oktobra 1992
99©© Gd©1©1 (atraOIJ© omscpai ©srni g)©?©®33
Prof. Tine Vivod na obletnici Slomškovega doma
S kakšno ljubeznijo se verni Slovenci v zadnjem času spominjamo in oklepamo Antona Martina Slomška!
Doma se je po polstoletni zimi kulturnega molka o njem vršilo Slomškovo triletje v mariborski škofiji. To je bilo v letih 1989-1992 v spomin na leto 1889, ko je Slomšek prenesel škofijo iz Št. Andraža v Maribor. Temu dejanju vsi Slovenci pripisujejo izjemno nacionalni pomen. Namen Slomškovega triletja je bila verska prenova v posamezniku, v družini, po župnijah in celi škofiji. Posebej pa so se vršile še naslednje prireditve:
Prvo slavje je bilo septembra 1989 ob obnovi mariborske stolnice.
Nato je Mohorjeva družba izdala Slomškova izbrana dela, da bi ponesla Slomškovo misel doma in po svetu.
Septembra 1990 so v Slomškovi rojstni župniji Ponikvi postavili Slomškov dom.
Februarja 1991 je bilo v Mariboru znanstveno zborovanje na temo: „130 let visokega šolstva v Mriboru" skupaj z ljubljansko in mariborsko univerzo.
Dolga je zgodovina o Slomškovem spomeniku. Večkrat je bilo delo prekinjeno že od leta 1865 zaradi notranih in zunanjih političnih razmer. Od 19. septembra leta 1991 pa stoji Slomškov spomenik na Slomškovem trgu pred mariborsko stolnico.
Maja letos je bila v mariborskem muzeju Slomškova razstava. Ta razstava dokazuje, kaj je Slomšek storil, ko je izdal več kot 100 literarnih del najrazličnejše vrste.
Pri vseh svojih delih zaradi nebes ni zanemaril zemlje, kaj šele svojega naroda.
Preje sem omenil novi Slomškov dom v Ponikvi. Vemo, da imajo Slomškov dom rojaki v Bazovici pri Trstu, v Belgiji, Franciji in Nemčiji, v Kanadi in Avstraliji.
Mi najbolj poznamo ta Slomškov dom. Toda Slomšek 130 let po svoji smrti spremlja tudi Slovence po svetu. Vsi ti domovi postavljajo Slomšku spomenik posebne vrste! Slomšek je odkril, zdravil in oživil naše korenine: Cerkev, narod in kulturo, na deblu istega poslanstva. Tako si mnogi pravilno razlagajo, da smo Slovenci le na ta način obstali in postali nekak zgodovinski -čudež. Tako si lahko razlagamo tudi Slovenski čudež v Argentini.
Ko praznujemo 31. obletnico vašega doma, pridružujem svojim iskrenim čestitkam v imenu Zedinjene Slovenije tudi zahvalo vsem delavcem, ki so ta dom postavili, in prošnjo za nadaljnjo rast slovenstva, kulture in krščanstva vseh tukaj živečih rojakov in nas vseh.
Letos je Slomškov dom v Ramos Mejiji doletela izredna čast. Njen bivši predsednik Herman Zupan je postal v Buenos Airesu častni konzul Republike Slovenije. Vsi smo veseli njegovih tukajšnjih uspehov, mednarodnega priznanja na strokovnem področju, sedaj pa še te slovenske odlike. Bog vas živi, gospod Zupan!
Leta 1990 odgovarja mariborski škof dr. Kramberger na tole vprašanje: „Nam lahko ostaja Slomšek v današnjih zapletenih časih zgled in opomin?" Odgovor: „Kakor je Slomšek spoznaval znamenja svojega časa, tudi nas obvezujejo znamenja našega časa,
da nanje odgovorimo. Obvezujejo nas na utrjevanje duhovnih, moralnih in kulturnih vrednot, iz katerih živimo kot člani Cerkve in slovenskega naroda."
Poglejmo: povsod pišejo že več let: Nujno potrebna je etična in moralna prenova zaradi splošnega razvrednotenja: konsu-mizma, spolne revolucije, novih in že poznanih bolezni, otroškega kriminala, idioti-zacije po televiziji ali poneumljanju ljudi.
Draga dekleta in fantje!
Dočakali ste, kar so Slovenci čakali več kot tisoč let! Spoštujte dela svojih prednikov! Spoštujte svoje starše! Kdor sebe ne spoštuje, tudi drugih ne spoštuje!
Naše prireditve imajo poleg drugega, tudi družabni značaj. Tu se srečajo znanci, tu se pletejo prijateljske vezi. Mnogokrat pa vodijo ta srečanja do novih slovenskih družin.
Imaš prijatelja? Potreba po prijateljstvu, ki ga čuti vsako človeško srce, ima nekaj večnostnega na sebi. Prijateljstvo vzgoji in razvije najlepše lastnosti značaja, posebno takrat, če zahteva žrtve. Oplemeniti nas, premaguje sebičnost, nas razodeva ljudem in nam samim v ogledalu resnice.
Imeti prijatelja je velik zaklad! S prijatelji se srečujemo predvsem v prostem času. Zato so tako važna vprašanja: kaj delaš v prostem času, kaj bereš, kaj gledaš, kako sodeluješ v slovenski družbi? Povej mi, kaj delaš v prostem času, in ti povem, kaj si!
V Sloveniji je mladina lahko brala: „Pustite diskoteke in kinodvorane, ustanavljajte izobraževalna društva! Zanimajte se za vse, učite se zgodovine in javnega nastopanja, da boste znali v vsakem primeru odgovarjati svojim sogovornikom..."
In tu pri nas: Prosimo starše, duhovnike in izobražence, da ostanete zvesti naši skupnosti, ki je z vašo pomočjo zgradila to, kar imamo!
Na mladino nalagati vse delo, ne da bi jo zadostno pripravili, je neodgovorno dejanje starejših in nas potem ne smejo presenečati posledice.
Slovenska mladina! Mi ostanemo s teboj! Ne bomo spregli do zadnjega in ti bomo na razpolago, saj si nadražje, kar imamo! Mladi ste. Klicani ste za življenje, k soncu, k svetlobi! Torej s pogumom naprej!
Slovenska skupnost se nahaja pred vé-likim izzivom. Slomšek nam bodi opomin in zgled!
Čeprav je bila Slovenija že junija letos sprejeta v svetovno unijo za telekomunikacije (ITU), konec prejšnjega meseca pa še v svetovno poštno zvezo, se do zdaj na področju komuniciranja s svetom s telefoni, telefaksi, pismi in telegrami ni še nič spremenilo. Karakteristični številki za telefoniranje iz tujine v Slovenijo (386) in iz Slovenije v tujino (99) sta za zdaj še nespreme-
Kot je znano, so pravosodni organi Vinku Levstiku ob prvem javnem obisku v Sloveniji izročili povabilo na sodno obravnavo, kjer naj bi razčistili obtožbe, po katerih naj bi bil Levstik vojni zločinec.
„Ob uvedbi preiskave 1. 82/82 moj klient ni imel možnosti, da si poišče svojega odvetnika, ker so ga šteli za odstotno osebo oziroma osebo na begu, čeprav je bilo vsem organom oblasti znano, kje ima g. Levstik stalno prebivališče. Tudi v Rimu ga je obiskovalo veliko uradnih predstavnikov bivše države. Tako je bilo namerno urejeno, da bi se sodilo v njegovi odsotnosti. Zdi se, da je sodišče zdaj to spoznalo, zato so nam danes najprej vročili sklep o preiskavi, zoper katerega se imamo pravico pritožiti v roku treh dni. To bomo tudi storili, ker trdimo, da sklep ni zakonit," je povedal Levstikov odvetnik Starman in nadaljeval: „Zaslišanih je bilo približno sto prič, nismo pa imeli možnosti pregledati zaslišanja prič, ki bi bile na strani obsojenega." Po mnenju g. Starmana obsodbe niso realne, saj Levstiku očitajo trinajst dejanj, ki naj bi jih sto-
Slovenski ameriški svet je bil uradno povabljen, da bi bil sogostitelj dr. Dimitrija Rupla, zunanjega ministra Slovenije, v teku njegovega, za ta teden napovedanega obiska v Clevelandu. Na svoji seji pretekli torek, 22. septembra 1992 zvečer je Slovenski ameriški svet sklenil, da vabila iz naslednjih razlogov ne more sprejeti.
1.	Ko je bil dr. Dimitrij Rupel jeseni 1989 kot gost-predavatelj na Cleveland State University, ga je več rojakov gostoljubno sprejelo v svoje domove. To gostoljubnost je dr. Dimitrij Rupel svojim gostiteljem povrnil jeseni 1990 z objavo sestavka „Emigranti" v „Novi reviji" v Ljubljani, v katerem večine od njih ni predstavil objektivno, kaj šele v lepi luči.
2.	V teku svojega bivanja v Clevelandu jeseni 1989 je dr. Dimitrij Rupel med rojaki posebno še med političnimi emigranti iskal podporo za Slovensko majniško deklaracijo 1989, poudarjal svojo nasprotovanje tedanji komunistični oblasti v Sloveniji in
njeni. Vendar bo, kot kaže, svetovna unija za telekomunikacije kmalu hkrati ugodila željam novih držav po spremembi karakterističnih številk za telefoniranje v te države in iz njih.
Poleg Slovenije namreč želijo spremeniti karakteristične telefonske številke tudi Hrvaška, Litva, Estonija, Latvija, vzhodni del Nemčije...
ril od junija 1944 do aprila 1945. V tem času pa je bil g. Levstik ranjen in operiran, kasneje pa je bil v šoli za oficirje, kar je tudi dokazljivo.
V izjavi, ki jo je Levstik dal posebej za Slovenca, je to tudi sam potrdil: „Po okrevanju sem bil do konca marca 1945 v oficirski šoli, kjer smo se izobraževali najboljši podoficirji. To je bila zelo stroga disciplina, lahko sem šel le v nedeljo k maši. V tem času naj bi zagrešil sedem dejanj. Kot sem že danes povedal, tudi pri drugih treh nisem sodeloval. Glede prič menim, da so bile pod pritikskom notranje uprave. Že takrat je bilo jasno, da so mnoge zadeve nezakonite. Kot je ena izmed prič tudi sama priznala, so jo prisilili pričati proti meni, sicer bi bila ob službo." Po besedah Vinka Levstika, ki se trenutno nahaja pri svoji mami, je to njegova prva zmaga: „Še do nedavnega sem se počutil kot vojni zločinec, zdaj sem le še osumljenec. Upam, da bo kmalu prišel dan, ko ne bom niti osumljen več."
prosil v začetku leta 1990 tudi za materialno podporo svoji Slovenski demokratski zvezi, ko je ta pri volitvah aprila 1990 nastopala v okviru Demosa. Slovenski ameriški svet se je njegovim pozivom in prošnjam odzval. Postopno se je dr. Dimitrij Rupel, ko je postal zunanji minister Slovenije, začel oddaljevati od predsednika vladne koalicije Demos prof. Lojzeta Peterleta in končno s podporo pri volitvah spomladi 1990 poraženih komunistov dosegel izglasovanje nezaupnice vladi prof. Lojzeta Peterleta. S svojim postopanjem se je dr. Dimitrij Rupel izneveril programu Demosa in izgubil zaupanje Slovenskega ameriškega sveta, ki je odločen podpirati v Sloveniji nadaljevanje naporov za uvedbo resnične demokratične, pravne države, za zmago resnice in pravice.
Slovenski ameriški svet Mate Roesmann, predsednik Anton Oblak, tajnik Cleveland, 23. septembra 1992
Sicer pa telefonski promet Slovenije s svetom poteka nemoteno. Le z republikami nekdanje Jugoslavije —z izjemo Hrvaške— ni telefonskih zvez. V ZRJ (Jugoslavija) in Makedonijo pa je možno pošiljati telegrame in pisma. Pisemski in paketni promet s svetom gre zdaj po drugačnih poteh kot nekoč. Na letališče Brnik prihajajo pisemske in paketne pošiljke iz Frankfurta, kjer pretovarjajo pošiljke z Zahoda in v nasprotno smer, medtem ko v madžarskem mestu Lenti pretovarjajo pisma in pakete, ki jih iz Slovenije pošiljajo v Vzhodno Evropo, pisma za ZRJ in Makedonijo ter pošiljke, ki od tam prihajajo v Slovenijo.
[P®§ÖS1 Sm Q©ü©ff®GrLl
Slovenec, 16. septembra 1992
Slovenski ameriški svet ni gostitelj dr. Dimitrija Rupla
TONE BRULC
eTOWiiinieiK
UšM© GS;
Trilogija; Slovenska kulturna akcija
Malokdaj tako srečno sovpadajo zadeve, da bi mogli kar več stvari proslaviti naenkrat: za Slovensko kulturno akcijo lahko rečemo, da je tokrat imela veliko srečo in to ne samo ona, ampak vsa emigracija. Z letošnjim letom je vstopila v štiridesetletno poslovno dobo, s predstavitvijo in izdajo Slovenskega čudeža v Argentini pa je prekoračila število stopetdesetih iz-danj revije Meddobja in knjig SKA. Prav predstavitev kar treh knjig pa je tudi posebne vrste mejnik v življenju organizacije, saj sta jih predstavila sam avtor dr.. Taras Kermauner in Ladislav Lenček, prvi kot avtor, drugi kot mecen, korektor in pobudnik izdaje knjige.
Ni iskala slovenska politična emigracija (SPE) branilcev, zagovornikov, raziskovalcev — Kermauner ji je kot božji dar padel z neba: nenapovedan, zastonjski! Bil je med nami pred pičlimi tremi leti, da si ogleda vse tisto, o čemer so takrat še bojazljivo šepetali v Ljubljani, hotel se je osebno prepričati, ali je res, da tam onkraj Atlantskega oceana, dvanajst tisoč kilometrov od Slovenije živi in deluje še neka druga, drugačna slovenska družba, katere knjige je imel priložnost opazovati v Narodni in univerzitetni knjižnici pod steklom in zaklenjene v omari, kot da so strupene, da ne bi koga okužile. Lahko bi napisal: Prišel sem, videl sem, prepričal sem se, da je res! Odtod tudi njegova trilogija in njen naslov Slovenski čudež v Argentini.
Ob prvem obisku Kermaunerja 1. 1989 je emigracija sumničavo dvignila ušesa in neprijetno so ji zagomazeli spomini v glavi: Taras, sin Dušana Kermaunerja, ta naj bi prišel? Pa še predaval naj bi pri SKA? Le kaj more dobrega priti od takega očeta, od take krvi?
Če bi SPE imela malo več posluha in opazovalske zmožnosti, posebej pa še malo več zaupljivosti, bi že zdavnaj morala opaziti v slovenskih revijah in časopisih novo izrazje in pojme, ki so bili nepoznani do tedaj: civilna družba, pravna država, človeške pravice, državljanske svoboščine, narodna in državna suverenost, pokoncilska doba in pokoncilski kristjan itd. Kot babica so bili, ki so potem pomagali pri slovenski samoodločbi, samoosvojitvi, ra-zdedinjenju, neodvisnosti in rojstvu Republike Slovenije. Vse to se je v začetku izvajalo v Besedi, Odru, Odru 57, Perspektivah, Mladini, Prostoru in času, Novi reviji, Tribuni, Teleksu, Reviji 2000, Družini, Celovškemu zvonu, Tretjemu dnevu, Dialogih, celo v Sodobnosti in drugih še vedno levičarsko usmerjenih revijah. Nekatere od teh so zamrznile že v začetku slovenske odtoplitve — ne, še ni bilo prave odjuge — vendar so na njih mesto stopale nove in povsod je bilo opazno Kermaunerjevo delovanje. Ker so v začetku revije tako hitro prepovedovali, bi kdo mislil, da zaradi neuspešnosti, nepriljubljenosti, vendar je bilo ravno obratno: utišati so hoteli glas mladih, glas nekonformistov, ki se je pojavil sedaj tu sedaj tam, prav zaradi uspešnosti in priljubljenosti so postajale nevarne oblastnikom. SPE bi morala v njih v tako dolgem razdobju opaziti Kermaunerjevo pero, do urednikovanja je le malokrat prišel, vendar je šele po njegovem prvem obisku olajšano vzdihnila, ker se je prepričala, da ji nihče ne bo potisnil kukavičjega jajca v gnezdo z namenom, da ga uniči. Še oddahnila se je, ko je odšel iz Argentine. Nobene obljube ni bilo z njegove strani, nobenega pričakovanja z naše. Bili so ravno meseci, ko je bilo
jugoslovanstvo na svojem zadnjem zmagovitem pohodu, nikjer pa še ni bilo videza, da bo slovenska komunistična partija začela izpolnjevati trdno odločitev naroda, da se osamosvoji, pribori lastno neodvisnost in samostojnost, če treba tudi z orožjem.
Malo časa je potreboval Kermauner, da je spoznal, da je tisto slovenstvo s katerim se je srečal v Argentini, pristno, da so res viri, iz katerih se je napajalo, podaljšek onega drugega slovenstva, proti kateremu se je res boril njegov oče, toda medtem ko se je ono drugo v domovini izrodilo, je to, na tej strani Atlantika zajemalo iz tradicionalnih vrednot krščanstva in slovenstva in ni kazalo nobenih znakov propada, ki jih je imel priliko opazovati doma. Živelo je svobodno, prosto, brez poudarjenega materializma, brez puhle propagande, brez prisile, brez hinavščine, brez upanja na plačilo, morda se niti ni mogla hvaliti z uspešnostjo, vendar je bilo dosti bolj idealno kot tisto, ki ga je poznal Kermauner, in kar je glavno — moglo bi biti kljub svoji malo-številnosti zametek novemu slovenstvu v domovini v razmerah, ki so se rojevale.
Že takrat je zatrdil pred nami nekaj nezaslišanega — da je vsa borba proti komunizmu zastonj, ker je komunizem že končal zaradi lastnih nasprotij, na njegovo mesto pa je stopil neoliberalizem, ki je še bolj nevaren, ker nastopa kot osvoboditelj in odrešenik trpečega človeštva. Ne na nasilen način, pod ovčjo preobleko bije staro volčje srce, prekanjeno, ki se je samo potuhnilo, da na ta način obdrži vse predpravice, ki si jih je nagrabila partija v vseh teh desetletjih. Ni prvič, da kristjani in katoličani jemljemo vse za čisto zlato...
Čeprav se zdi malo čudno govoriti o tem, saj smo imeli katoličani že lepo priliko, da bi se uveljavili, ne samo v politiki, ampak da bi z življenjem dokazali svoje krščanstvo, se že izpolnjujejo takratne Ker-maunerjeve napovedi. SPE je, če pa še ni, bi se morala truditi, da bi presadila svoj socialno etični model v domovino. Ta je zanj dosti večjega pomena, kakor pa vse politične in volilne zmage. Sistem vrednot, ki jih živi SPE, je popolnejši od vsega, kar ponujajo doma. Res je, da je SPE v domovini malo poznana, prav tako njeni ideali in sedanje življenje, morali bi pa vedeti tam, da obstajajo še druge alternative, ne samo domovinske.
Ne gre samo za alternative: Kermauner je kritičen do SKS (slovenske katoliške skupnosti), do strankarstva, prebujenega nacionalizma, do gentilizma, do vsega, česar ni našel v SPE. Je ta razočarana nad domovino? Je pričakoval od nje kaj drugega, kaj več? Drugačen razvoj dogodkov? Zakaj sedaj noče sodelovati pri duhovni obnovi domovine? Vse to in dosti več spada v prvo knjigo trilogije, Predstavitev SPE.
Krščanska tragedija je naslov drugi knjigi Slovenskega čudeža. V njej primerja Kermauner domovinsko in zdomsko literaturo, pravzaprav se omeji na Simčičevo Zgodaj dopolnjeno mladost in Kremžarjevo Žive in mrtve brate, toda že po teh dveh delih sklepa, da je SKS v domovini šibkejša z literaturo od SPE. Zakaj torej ne izrabiti možnost in prilike, da bi se dale spoznati stvaritve SPE v domovini? Zakaj se ne seznani z njo, zakaj ni vzajemnega sodelovanja med eno in drugo?
V domovini je po tolikih letih životar-
jenja Cerkev prišla ob kulturni vpliv, ravno V spoju vere in kulture — ne v spoju ali povezavi vere in politike — pa vidi Kermauner zopetno možnost vračanja Boga v središče slovenstva. Pri tem bi SKS morala pomagati SPE in domovinska Cerkev bi se morala poslužiti njene izkušnje in dela, ker je vedno zavzemala pravilen odnos do politike. Že na prejšnjem obisku je Kermauner opazil navzočnost duhovščine vsepovsod pri SPE. Ne gre za klerikalizem (izraz klerikalizem uporablja tako za katoliško stran kot za izrojeno krščanstvo), nadzor, vsiljevanje Cerkve v družbo, za politizacijo zdomstva in njegove kulture, za vodilne položaje ali gospodarske prednosti, ampak za približevanje Boga v sodobni družbi.
Kot sociolog in filozof Kermauner pozna tudi delovanje klerikalizma v preteklosti, vendar tudi pri njem najde dobre lastnosti: znal je organizirati narod, ko ta še ni imel svetnega razumništva, bil je ohranjevalec in branilec narodnih pravic, nosilec kulture, učil je kmete umnega gospodarstva, ustanavljal šole, knjižnice, skratka, bil je utemeljitelj naroda. Seveda čaka krščanstvo v prihodnosti še druga vloga, posebno po Vaticanumu II. in to vidi delno že udejanjeno v Cerkvi SPE.
V Srečanjih in portretih nam Kermauner skuša vsaj delno prikazati nekaj ljudi, ki so bili udeleženi pri stvaritvi slovenskega čudeža v Argentini. Ne gre samo za ljudi tretje Slovenije, ki so pomagali pri njenem ohranjanju, gre za ustvarjalnost, povezavo ustanov, proces posodobitve, poglobitve, za dialog med njimi in njihovimi družinami. Odnose med otroci in starši, med mladimi in starimi, življenje v družini, to je hotel spoznati Kermauner-komparativist. Kar je našel, je primerjal s tistim, kar pozna od doma in po njemu je še vedno družina SPE visoko nad družino v domovini.
Res ni popoln ta Who is who? naše SPE,
gotovo pa ga bo Kermauner izpopolnil po letošnjem obisku. Oster opazovalec kakor je, bo gotovo opazil premike v naši družbi, slovenska, če se je spremenila, se je na slabše. Tudi pri tem primerja eno in drugo stran: tam so imeli vse na razpolago vodilni, tukaj so se pa morali otepati z dnevnimi skrbmi in delom, vendar so si še vedno vzeli čas in denar za družbo, da so si ustvarili zgledno skupnost, ki bi lahko bila za zgled tudi domovini.
Slovenski čudež je pisan za domovino, da spozna SPE znanstveno, nepristransko in kolikor mogoče podrobno, vedno s primerjanjem našega položaja z domovinskim, z vzpostavljanjem Kermaunerjevih premislekov in uvidov, z razumevanjem do SPE, predvsem pa z veliko ljubeznijo, ki jo postavlja vedno na prvo mesto. Knjiga seveda ne bi smela manjkati na nobeni knjižni polici v zdomstvu, da jo bomo lahko izročili našim potomcem, ko bodo začeli iskati korenine svojega izvora, vzroke naše prisotnosti v Argentini, raziskavah naše ustanove, naše ideje, nosilce teh idej in idealov, opisovali naše težave in dosežke. Služila bo lahko že sedanjim, posebno pa še prihodnjim rodovom kot učbenik, kako ohranjati maloštevilno narodno skupino versko in narodno zavedno.
Trilogijo Slovenski čudež v Argentini je izdala Slovenska kulturna akcija v Ljubljani; prva knjiga Predstavitev SPE je njeno 148. izdanje, druga Krščanska tragedija 149. izdanje in tretja Srečanja in portreti 150. izdanje. Knjigo je opremil Jože Logar, na naslovni strani nosi sliko avtorja, kateri je dodal na šatulji še sliko Akonkagve (ackon cahua — kamenita straža v jeziku mapuče), posvečuje jo pa lazaristu Francu Sodju, teologu križa in njegovemu vzorniku.
Naroča se na: Slovenska kulturna akcija, Ramón L. Falcón 4158 (1407) Buenos Aires in pri poverjenikih SKA. Stane 40 pesov oz. dolarjev.
kulturne poslanike pozdravil predsednik našega Društva inž. Jože Šmon, na kar se je zahvalil in razložil namene obiska predsednik Krščanske kulturne zveze dr. Janko Zerzer. Koncert je bil podan v dveh delih. V prvem so izvajali devet pesmi, katere je občinstvo sprejelo z navdušeno pohvalo. Gotovo pa je najbolj učinkovala Uspavanka Milke Hartmanove v uglasbitvi Matije Tomca, ki jo je zapel ženski zbor. V drugem delu pa je bil poseben poklon mendoški skupnosti vključenje skladb, ki jih je har-moniziral Marko Bajuk. Ta je okrog leta 1935, ko je tudi po Koroški širil Pevsko zvezo, prišel v stik z Foltejem Hartmanom in njegovo sestro Milko, ki je danes kot devetdesetletnica še živa. O Milki Hartmanovi v svojih spominih pravi: „Veliko je delala pri dekliških krožkih, po gospodinjskih šolah in društvih. Zložila je tudi prav lepe pesmi, ki sem jih po njenih napevih sam harmoniziral in izdal dva zvezka s podporo škofa dr. Rožmana, njenega ožjega rojaka." Predstavil se je tudi ansambel „Drava", ki je še dolgo po koncertu poskrbel za zabavo in se je posebej prikupil predvsem njegov voditelj Roman Verdel, našim najmljašim.
V nedeljo dopoldan je celoten zbor imel odgovornost za petje pri službi božji, s čimer so dokazali, da je tudi popolen cekveni pevski zbor) kar je ena zdravih slovenskih tradicij. Sledilo je še kosilo in tako so se začele iztekati zadnje urice, ko smo jih pospremili na letališče za povratek v Buenos Aires. Lahko trdimo, da je bil obisk mnogo več kot to, bilo je čudovito in nepozabno srečanje. Hvala vam, dragi koroški rojaki.
Različne so bile priprave, saj so bili člani koroškega pevskega Gallusa ena najštevilnejših skupin, ki so nas obiskale. V četrtek, 26. avgusta, se nam je zopet pripetilo kot z obiskom prof. Peterleta. Prišli so naši obiskovalci namreč tri ure pred napovedanim obiskom. K sreči je vsaj naš društveni predsednik zvedel pravočasno za spremembo. V petek je bila edina možnost za celodnevni izlet in to je bilo treba seveda izrabiti ter se podati v osrčje mendoških Andov. Na žalost nismo naleteli na najprimernejše vreme. Bilo je oblačno, pripravljalo se je na vihar. Nekaj kilometrov pred Las Cuevas, kjer je že mednarodni predor, je celo rahlo snežilo. Na ta način ni bilo moč videti orjaško Aconcaguo in njeno slovito južno steno. Obiskali smo Puente del Inča in se na bližnjem pokopališču ponesrečenih gornikov ob njegovem grobu spomnili Jožeta Kastelica. Opoldansko okrepčilo pa smo pospravili v naši društveni gorski koči v smučarskem središču Los Penitentes. Kljub malo čemernemu dnevu so koroški rojaki lahko spoznali Ande, namreč njihovo veličastnost in ogromnost.
Naslednji dan je bil pripravljen izlet po mestu in okolici v katerem je bil vključen seveda trg Republika Slovenija in ena najuglednejših mendoških vinam. Za kosilo pa so naši prijatelji, po vljudnosti podjetja Bajda S. R. L., bili pogoščeni s pristnim in izvrstnim „asadom".
V soboto zvečer je bil v dvorani našega Doma pričakovani koncert mešanega pevskega zbora Jakob Petelin Gallus iz Celovca. Pred številnim občinstvom je najprej
zM
,c) 0
Kot je bilo že sporočeno, morejo po dopolnilnem zakonu z dne 1.8.1992 pridobiti slovensko državljanstvo osebe, ki so po poreklu slovenske narodnosti vsaj po enem od staršev, pa so bile izbrisane iz državljanstva ali državljanstva niso pridobile zaradi zgodovinskih okoliščin.
Tako zgodovinska okoliščina more biti napr. dejstvo, da je zahodno slovensko narodno ozemlje pripadalo med obema svetovnima vojnama tuji državi. Zato imajo pravico, da zaprosijo za slovensko državljanstvo primorski rojaki, ki so se pred 10.6.1940 izselili iz Slovenije in niso optirali za jugoslovansko oziroma slovensko državljanstvo.
Primorski izseljenci, ki so imeli na dan 10.6.1940 prebivališče na sedanjem ozemlju Republike Slovenije, so slovenski državljani in lahko zahtevajo, da se jim državljanstvo samo ugotovi.
Za izseljence iz cone B bivšega Svobodnega tržaškega ozemlja velja poseben režim.
Druga zgodovinska okoliščina, ki se more uveljaviti, je dejstvo, da je večina povojnih izseljencev imela jugoslovanska diplomatsko-konzularna predstavništva
za tuja in neprijateljska oblastva, zato pri njih niso prijavljali rojstev svojih otrok. Otroci iz mešanih zakonov tako niso priznani za slovenske državljane in se po 23. letu starosti ne morejo več priglasiti za državljanstvo po rodu. Novi zakon daje možnost, da se jim podeli slovensko državljanstvo brez pogojev, ki se zahtevajo za redno naturalizacijo.
Otroci iz mešanih zakonov, v katerih je eden od staršev slovenski državljan, so lahko do 18. leta priglašeni oziroma se lahko do 23. leta sami priglasijo za državljanstvo Republike Slovenije.
Pojasnila in navodila daje predstavnik Republike Slovenije v Slovenski hiši, Ramon L. Falcón 4158, Capital, in sicer vsak ponedeljek in vsako sredo od 10.30 do 12 ure. Od 15. oktobra dalje pa bodo uradne ure ob četrtkih namesto ob sobotah, tako da bodo prihodnji dnevi pri predstavništvu 5. in 7. oktobra, nato pa v četrtek 15. in potem vsak ponedeljek in vsak četrtek, razen praznikov.
Božidar Fink pooblaščeni predstavnik RS v Argentini
Buenos Aires, 28. 9.1992
Franc Golja, predsednik Liberalne stranke Vitomir Gros, predsedniški kandidat za Republiko Slovenijo 1992
vabita vse Slovence v Argentini, naj se pridružijo Liberalni stranki in pod geslom „Za pošteno demokracijo" sodelujejo kot pravi liberalci, ki vedno in zares:
—	Uveljavljamo zasebno lastnino kot pogoj in jamstvo gospodarske samostojnosti človeka.
—	Vzpodbujamo človekovo ustvarjalnost v njegovo in skupno korist.
—	Skrbimo za človekovo dostojanstvo ih svobodo.
—	Spoštujemo zvestobo, odgovornost in pravičnost.
—	Tujcem zemlje ne prodajamo.
—	Parlamentarno demokracijo dosledno branimo.
Prešernova 3; 61000 Ljubljana; RS - Tel. (38-61) 212-614 - Faks: (38-61) 158-317
Za informacije v Argentini lahko kličete na telefaks 293-1027 v sobotah in nedeljah
od 9. do 22. ure.
Stane Malovrh
Posvetitvi kapele na Kredarici je prisostvovalo okrog 5.000 ljudi. Foto: Delo.
„Gesla se med nami hitreje postarajo kot pa kruh", je zatrdil pred leti nek znan argentinski sociolog. In to drži tudi za razne fraze in politične načrte, ki jih vlade rade opevajo v javnosti. Pa naj gre za civilne vlade ali pa za vojaške, to je stara bolezen tukajšnph režimov.
KDO ZA DIALOG?
Te ideje nam prihajajo na misel, ko gledamo na sklep radikalne stranke, da prekine (pretrga, je tukajšnji izraz) dialog s peronistično vlado. Menem se je prezirljivo izrazil, da „kdor odide, ne da bi ga spodili, se vrne, ne da bi ga klicali". To je jasen namig, da se bodo radikali hitro vrnili, ker jih vlada ne potrebuje in bi oddaljeni več izgubili kot pa soudeleženi v vladnem dialogu. Vendar ni vse tako, kot si predsednik zamišlja.
A poglejmo stvar v nekem redu. Najprej zgodovinska opazka: Radikalom se je dogajalo isto kot peronistom. Dokler so imeli sami vsaj relativno večino v parlamentu ali pa so z nekaterimi zavezniki nemoteno potrjevali zakone, so naduto gledali na opozicijo in je bil dialog zanje le potreba, da jim opozicija kima in na vse pritrjuje. Ko so prešli v opozicijo, so zavzeli, po prehodni dobi, isto stališče kot prej peronizem: če so le mogli in če le morejo, s svojo odsotnostjo bojkotirajo zakone, ki jih vlada najbolj želi ali potrebuje.
Obe večinski stranki torej ne razumeta dialog kot iskanje skupnega stališča, s katerim bi zagotavljali narodov blagor, marveč le besedni boj, v katerem se branijo lastni interesi ali lastni programi in močnejši noče popustiti šibkejšemu. Le potrebe enih in drugih so včasih različne, kajti pe-ronizem ima zadovoljivo večino v senatu in težak položaj v poslanski zbornici, obratno kot se je v začetku dogajalo z radikalizmom.
Potem pa je treba kritično gledati tudi na predsednikovo samozavest. Prav zadnje čase prihaja do izraza, da ima peronizem vedno večje težave v poslanski zbornici. Zakon o vzgoji in zlasti zakon o privatizaciji državne petrolejske družbe YPF sta jasno pokazala, kako šibka je vladna večina. Privatizacija je dvakrat spodletela in šele tretjič je, pretekli četrtek, uspelo izglasovati ga, potem ko so v kongres iz bolnišnice pripeljali življenjsko potrebnega poslanca (samo z njim so uspeli doseči quorum). In seveda potem ko je vlada podala razne obljube sindikalnim predstavnikom v kongresu, ki so prisostvovali celo proti volji CGT. Cena podkupovanja seveda še ni jasno razvidna. In rezultat bo povročil novo krizo v osrčju sindikalizma, ki trenutno ne živi v najlepšem razmerju z vlado.
Pred vrati pa so že nekateri težji podvigi, za katere bo vlada znova potrebovala vse svoje sile ali pa soglasje radikalizma. In v tej zvezi je na prvem mestu neizpolnjena želja o ustavni reformi, s to naknadno težavo, da za ta korak ni potrebna le samo enostavna večina, marveč dve tretjini glasov zbranega kongresa. Tega pa brez radikalizma ni mooče doseči. Vlada bo torej tista, ki bo morala znova vzpostaiti dialog, če hoče doseči svoje cilje.
RAČUN BREZ KRČMARJA
V tej zvezi pa omenimo na novost, ki so jo opazovalci zasledili zadnje dni. V vladnih krogih se baje bistre glave že nekaj časa bavijo z idejo o spremembi volilnega zakona. To je normalen zakon, ki nima nič opraviti z ustavo in ki ga lahko potrdi z
Tone Mizerit
enostavno večino, kot vse dosedanje. A narava tega zakona je svojevrstna. Spremeniti namreč nameravajo volilni sistem ter ga preleviti iz sedanjega proporcionalnega (volijo se liste kandidatov za poslance) za sistem po okrajih, kjer bi za vsak okraj volili le po enega poslanca, kot je to v veljavi v Angliji ali v ZDA. In čeprav bi peronizem izgubil domala vsako možnost v prestolnici in v nekaterih provincah (Cordobi, Rfo Negro,...), bi si zagotovil absolutno večino v ostalih, zlasti v provinci Buenos Aires in tako že prihodnje leto na poslanskih volitvah dosegel dvotretjinsko večino v parlamentu.
To pa je račun brez krčmarja. Kaj malo verjetno je, da bi katerikoli druga stranka podprla tak osnutek, ker bi to dejansko pomenilo smrt za njeno parlamentarno zastopstvo. Razen peronistov in radikalov in morda kake močne provincijske stranke, nobena druga (ne levica, ne desnica, ne liberalci) še zdaleč ne bi imeli izgleda za kak sedež v parlamentu. In peronizem brez zaveznikov (zlasti liberalcev in provincijskih strank) dandanes ne more zbrati quoruma. Verjetno je zato „podpredsednik" države, predsednikov brat Eduardo Menem izjavil, da „zaenkrat" vlada nima namena spremeniti volilnega zakona. Kaj pa v bodočnosti? O tem se ne govori. Mi pa se spominjamo tiste basni, v kateri lisica trdi, da je grozdje zeleno...
A vrnimo se v kongres, kjer je vladi, kot smo omenili, uspelo potrditi zakon o privatizaciji YPF. Mnogi so se oddahnili, ker si od te privatizacije vlada obeta lepe denarce. Ocenitev podjetja se suče okoli osem tisoč milijonov dolarjev. Prav v tem je spor z radikali, ki trdijo, da računi sploh niso bili resno izvedeni, ker vrednost podjetja dosega kar 12.000 milijonov dolarjev. Prodaja se bo seveda izvedla po vladnih načrtih in postopoma. Od tega denarja bo del šel za upokojence, katerim bo (nekoliko) olajšan težak položaj. Seveda, če bo vse šlo po vladnih obljubah. Kajti ne bi bilo prvič, da se denar naslovi na druge prejemnike, ne primer zunanje banke, katerim je država pokoren dolžnik. K temu omenimo le še, da je v zadnjih 40 dneh kar 11 upokojencev storilo samomor zaradi neznosnega denarnega položaja.
A vrnimo se na začetek. Zakaj se je pravzaprav pretrgal dialog med vlado in radikali? Vsa zadeva se suče okoli izvolive novih senatorjev za provinco jujuy. Tam so radikali z nekaterimi upornimi peronisti izvolili enega radikala in enega peronista (ne menemista). Vlada je trdila, da izvolitev ni bila legalna. Vodstvo peronizma je prepričalo uporne člane, da so se še enkrat zbrali, to pot skupno z menemisti in potrdili nova dva senatorja. Pravzaprav enega, menemista. Drugi je bil kar dvakrat izvo-ljen:'Ta dvojna nelojalnost uporne peronis-tične skupine in pa dejstvo, da so radikali ostali brez senatorja za severno provinco, je zanetila ogenj v strehi. Vprašanje je, koliko časa bo gorelo. In kam bo politično skupnost pripeljalo to podtalno igranje z ljudsko voljo. Sploh resni politični opazovalci menijo, da bi se morala vsa predstavniška mesta voliti direktno (kot senator v prestolnici, npr.) in še to z drugim krogom (ba-llotage), da se tako preprečijo klavrni prizori korupcije in medsebojnega političnega izdajstva.
Vsi ti dogodki vodijo v rastočo nepriljubljenost političnih kadrov. Narod se vedno bolj pogosto ozira in išče novih obrazov, novih mož, ki jih politično vrvenje še ni izpridilo. A teh primanjkuje. Malo, preveč malo jih je na obzorju.
I BAST XXI NA TRIGLAVU |
V	zadnjih dveh tednih našega potovanja smo se pripravljali na obisk najvišjega vrha na Slovenskem.
V	hudi poletni vročini nas je čakal Triglav. Naj bi ta dogodek nadaljeval lepo navado prejšnjih RASTI, ko so hodile in preživele bogate skušnje v bariloških gorah. Tudi RAST XXI se je pripravljala na zahtevno preizkušnjo.
NA ŠTAJERSKEM
Med tem smo pa obiskovali razne kraje v Sloveniji in v zamejstvu. V spremstvu dr. Tineta Velikonje in župnika Janeza Riharja smo obiskali Celje, Teharje, cerkev Sv. Ane in imeli mašo na Hrastniku (tam so tudi bili zmetani v brezna in pobiti naši domobranci). Kot preživeli domobranec nam je dr. Velikonja živo razlagal, kako so se tam razvijali tragični dogodki pred sedeminštiri-desetimi leti. Ogledali smo si tudi Ptuj, Ptujsko goro in zvečer prispeli v Maribor. Tam nas je vljudno sprejel stolni župnik dr. Stanko Lipovšek. On nam je predstavil novi spomenik škofa A. M. Slomška, ki od lanskega leta stoji pred mariborsko stolnico.
Naslednje jutro, v torek, 11. avgusta, po koncelebrirani maši in ob zvokih mogočnih orgel nas je sprejel mariborski škof dr. Franc Kramberger. Uradno nas je pozdravil podpredsednik izvršnega sveta mariborskega mesta pisatelj Tone Partljič. Sprejemu je sledila skupina časnikarjev in celo TV. Po tem obisku nas je Smiljon Pušenjak spremljal do razstavne palače, kjer je začasni muzej velikega Slovenca in škofa A. M. Slomška.
NA PRIMORSKEM
Lepi spomini se nam vračajo na Logarsko dolino, na slap Rinka, na Veliko planino in Kamnik, naslednji dan pa skoz Rakov Škocjan v Postojnsko jamo. Tam smo občudovali, kako je tudi tako globoko pod zemljo slovenska dežela res prečudovita. Tudi Predjamski grad nas je popeljal nekaj stoletij nazaj in smo prav živo sledili razlagi vodnice. Ta ni mogla verjeti, da ima pred seboj študente, rojene tako daleč od Slovenije, in da jo vendar jasno razumejo.
Od tam smo se odpeljali v Gorico, kjer nas je sprejel predsednik Zveze slovenske katoliške prosvete Damijan Paulin. Tam smo se srečali z mladinskimi organizacijami Izvir, skavti in maturanti.
V četrtek, 13. avgusta smo se končno pripeljali na obljubljeno Jadransko morje. Kako ne bo drugače, če pa je že več dni vročina krožila med 33 in 37 stopinj. Kljub temu smo nadaljevali program in imeli prijazne sprejeme pri županu v Izoli, s koprskim škofom dr. Metodom Pirihom in z urednikom Ognjišča dr. Francetom Boletom. Po lepem pozdravu smo si ogledali koprsko stolnico in mesto. Popoldan pa zopet v morje... 37°!
Na veliki šmaren smo pa sodelovali kot ubrani pevski zbor pri blagoslovitvi novega spomenika „Belega križa" pri vhodu v mesto Portorož. Povabil nas je oče Franc, ki nas je gostil vse obmorske dneve v lepem župnišču v Portorožu. Križ je pa blagoslovil pomožni škof dr. Janez Jenko. Bil je nepozabni večer za Rast XXI, ko so zvedeli navzoči, da prihajamo iz Argentine in da tako lepo pojemo Kraljevo znamenje križ stoji, Marija skoz življenje in potem Slovenija v svetu, Slovenska smo mladina in druge pesmi.
V vročem nedeljskem dopoldnevu smo se odpeljali v Trst, kjer nas je čakal dr. Tomaž Simčič in nam prijazno razkazoval grad, stolnico in mesto.
Popoldan smo imeli srečanje s Slovenci
na zgodovinskem Repentabru. Tam smo v cerkvi recitirali Župančičevo Dumo in zapeli več pesmi. Ploskanje in odobravanje nas je znova dvignilo, tako da smo kljub hudi vročini in utrujenosti imeli voljo za neprogramiran nastop. Ta se je vršil pri nekem slovenskem župniku blizu Trsta, ki je pri večerni tomboli zbiral fonde za pomoč vojnim beguncem. Tudi tukaj so nas pohvalili in bogato pogostili.
SPET V LJUBLJANI
Naslednji dan, v ponedeljek, 17. avgusta, smo si ogledali konjušnico v Lipici in se opoldne vrnili v Ljubljano. Tam nas je že čakal sprejem predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Lep in pomemben sprejem dr. Franceta Bernika in njegovega tajnika Matija Drovenika, katera sta nam povedala, da je ta ustanova tudi odprta za nas.
Na posebno povabilo gospe Majde Capudrove so nam odprli Narodno galerijo in razkazali bogastvo slovenske umetnosti. Žal smo bili utrujeni in v taki vročini nismo dojeli veličine te razstave. Isti dan popoldne smo pa imeli še tri srečanja: z mladini krščanskimi demokrati, s študentovsko organizacijo za univerzo v Ljubljani in končno na Teološki fakulteti z organizacijami, namenjenimi mladini. Tam smo se predstavili, kdo smo, razložili, zakaj živimo tako daleč, zakaj obiskujemo Slovenijo in kako smo ohranili materin jezik. Pri takih srečanjih se šele začuti ponos na to, kar smo, da se zavedemo važnosti dela naših staršev, vzgojiteljev v osnovnih šolah, na sredenješolskem tečaju, pevovodij, predavateljev in drugih idealistov naše skupnosti v Argentini.
Ko smo se najbolj vživeli v družabni večer, je naš voditelj Franci opozoril na uro in dal navodilo: „Pojdimo spat, jutri ob šestih zjutraj se moramo dobiti na Kongresnem trgu in moramo biti spočiti. Prinesite nahrbtnike in trenerke. Gremo na Triglav!"
NA TRIGLAV
Torek, 18. avgusta. Rast XXI je bila pripravljena. Na Kongresnem trgu smo se seznanili z vodnikom naše avanture Im-rekom Jerebicem in njegovimi pomočniki. Med drugimi so nas tudi spremljali prijatelji iz Argentine Franci Cukjati, Emil Urbančič, prof. Pavlinka in Boštjan Kocmur, Zalka Arnšek in časnikar Zvone Žigon. Šli so z nami tudi trije absolventi ljubljanske univerze, ki nameravajo priti v Buenos Aires prihodnji mesec na študijsko potovanje.
Odpeljali smo se z avtobusom proti Gorenjski, kjer smo se najprej priporočili Brezjanski Mariji za varstvo, pomoč in lepo vreme. Ob devetih smo prispeli na Pokljuko in v organizirani vrsti začeli hojo po lepem gozdičku. Gozd, pašniki, planinska koča, krave in koze, kamen in sonce; vse je bilo sanjavo, romantično in lepo; samo škoda, da je šla pot vedno navzgor!
Žeja, glavoboli, težki nahrbtniki... nič zato, šli smo naprej, saj je vsak šel prostovoljno na pot.
Po prvi uri hoje smo počivali ob visokih belih stenah, katere je sonce že močno obdaril. Tam je Franci vzel trobento iz nahrbtnika in gore so zaslišal melodijo „Slovenija, od kod lepote tvoje". Šli smo naprej, in okrog poldneva prispeli do Vodnikove koče. Tam smo se okrepčali in po kratkem počitku odšli proti Kredarici, na katero smo prišli okrog petih popoldne.
Ta koča, 350 metrov pod triglavskim vrhom, se nam je zdela ogromna, četudi je
bila tisti dan in naslednji desetkrat premajhna. Zavedali smo se, da smo prišli v zgodovinskem trenutku, kajti naslednje jutro je bila napovedana blagoslovitev na novo zgrajene kapelice „Marije Snežne".
Staro kapelico so partizani razstrelili ob koncu druge vojne. Kapelica je zelo majhna, še nedokončana in stoji kakih 40 metrov od Kredarske koče. Še isti večer je bila koncelebrirana sveta maša, pri kateri so spontano peli člani raznih zborov ob spremljavi nam znanih Kolednikov.
Citre so krasno nadomeščale orgle.
Po maši so se pa pevci, citre in trobenta oglasili in zapeli domače pesmi, obenem pa se borili proti vetru, ki je čedalje bolj pihal in mrazil.
Ob desetih zvečer smo se spravili k počitku v bivak, ki je bil nam namenjen po dobroti gospoda Imreta. Veliko ljudi je moralo spati na mizah, klopeh, stopnicah, ob skalah in sploh, kjer se je dalo. Gorskih romarjev je bilo vedno več.
Ob pol petih zjutraj nas zbudijo in dajo navodilo: „Sončni vzhod moramo videti na vrhu Triglava." V mrzlem, vetrovnem in s polno luno razsvetljenem jutru se je znova vila vrsta gornikov proti vrhu. Zdaj smo imeli še novega vodnika, triglavskega župnika gospoda Urbanijo, ki nam je dajal počasen in siguren ritem hoje. Morali smo biti previdni in gledati na vsak korak, paziti, kam se naj primejo roke in upoštevati najbolj ponavljan nasvet: „Vedno se moraš opreti na tri točke, predno ukreneš novi premik."
Ni bilo slišati šal ne glasnih razgovorov. Gledali smo, kaj dela tisti, ki je pred nami. Fantje so pomagali dekletom in tudi oni so se čutili prizadete, ko smo brali napise na spominskih ploščah o mnogih žrtvah planincev (v glavnem zadetih od strel).
PRIŠLI SMO NA VRH
Ob pol šestih, že na malem vrhu Triglava, nas je gospod Urbanija opozoril, naj se ozremo na vzhod, in oči niso mogle verjeti temu, kar so videle. Temno rožna barva neba se svetli... ognjena rdeča črta se spreminja v polkrog in v trenutkih v lep goreči krog. Triglav se je prižgal in naša Rast XXI. je bila na njem. Nekdo je rekel, da „se skoraj tako lepo vidi kot kakšne kulise Toneta Oblaka na buenosaireških odrih"!
Še dvajset minut hoje po grebenu in smo prišli na vrh — ja, na vrh Triglava!
Bilo nas je že nekaj Jjudi in med njimi nas je že čakal profesor Lojze Peterle — Oj Triglav, moj dom... in Mladinska himna, to
sta bili pesmi, ki smo jih zapeli pred Aljaževem stolpom, kjer nas je prevzelo veliko navdušenje. Potem nas je profesor Peterle pozdravil in nam razložil pomen obvezne krstitve za vsakega, ki je prvič na vrhu.
Z vrvjo, ki je imela tri vozle, nas je trikrat udaril po zadnji plati. Prvi vozel in udarec obnovi zvestobo do Boga, drugi zvestobo do domovine in tretji do planinskih zakonov. Ob takem botru so se dali krstiti še drugi planinci, četudi so bili verjetno že večkrat tam gori.
Bil je prekrasen in jasen dan, tako da je razgled segal prav do morja. Še predno smo se vrnili na Kredarico, smo pustili svoj pečat v spominski knjigi ob Aljaževem stolpu. Okrog desetih smo se vrnili na Kredarico. Tam se je že zbirala množica planincev; časopis Slovenec je poročal, da nas je bilo okrog pet tisoč kljub delovniku in hudi vročini. Pripravljal se je veliki praznik za slovenske planince in vsak, ki je kdaj šel na Triglav, je hotel biti takrat navzoč. Ob enajstih se je začela koncelebrirana maša, katero je daroval ljubljanski metropolit nadškof dr. Alojzij Šuštar. Bilo je prisotnih čez petdeset duhovnikov. Mnoge narodne noše so krasile to enkratno sliko. Med njimi je bila pevska skupina Kolednikov, ki je vodila petje in potegnila vse ljudstvo za seboj.
Po blagoslovitvi zvonov je začelo pri-trkovati in odmevati od sosednjih sten. Nismo mogli verjeti, da smo deležni tega bogatega doživetja na Triglavu. Še lepše pa je bilo, ko nas je med pridigo škof posebno pozdravil in dal vedeti ljudstvu, da smo navzoči. Močan aplavz nam je dokazal, da nas je po enem mesecu bivanja v Sloveniji že morda mnogo slovenskega naroda dobro poznalo.
Po končani maši smo se odpravili nazaj v dolino, na Pokljuko. Povratek je bil težak, predvsem ker je toliko ljudi naenkrat šlo dol. Z vrha se jih je videlo kot mravlje, ki hodijo v vreti. Presenetilo pa nas je, da je z nami šel prof. Peterle in se držal naše družbe, tudi ko so ga drugi vabili k njim. On je bi naš.
Proti koncu poti nas je zapeljal do neke pastirske koče in nas povabil na kislo mleko. Še na poti v Ljubljano smo se ustavili pri neki blejski gostilni in se z gospodom Peterletom malo okrepčali in pokramljali.
Kljub utrujenosti, vročini, žuljem, razbolelim nogam in še drugim nevšečnostim je bilo vse, kar smo doživeli, enkratno ali po domače „super" ali „full".
Naslednji dan smo pa imeli zaključno in zahvalno sv. mašo na Fužinah v župniji Janeza Riharja. Hvaležni smo bili Bogu, Mariji in angelu varuhu, da so nam bili stalno ob strani.
RAST XXI.
Rast XXL spremljevalci ter prof. Lojze Peterle na Triglavu, 19. avgusta 1992 ob 7.15 zjutraj


St NOVICE IZ SLOVENIJE
Ä SLOVENCI V ARGENTINI
ŠENTVIŠKA GORA — Šentviška gora na Tolminskem je praznovala osemstolet-nico ustanovitve župnije. Za to priliko so pripravili obsežno razstavo, ki prikazuje razvoj in delo v teh stoletjih; odprta je bila v stavbi osnovne šole, ki stoji že sto let.
LJUBLJANA — Zavarovalnina bi se morala bistveno povišati, pravijo zavarovalnice, ker zaradi dražitve nedomestnih avtomobilskih delov ne morejo pokriti svojih stroškov. Zahtevale so stoodstotno povišico, vendar jim vlada še ni povedala, koliko lahko zvišajo premije za obvezno avtomobilsko zavarovanje.
LJUBLJANA — Spominki ne gredo preveč v prodajo. V večjih trgovinah so umaknili jugoslovanske spominke in jih nadomeščajo z novimi, kot so narodne noše, sončne ure, itd. Kreator Oskar Kogoj oblikuje novo steklenico za slovensko žganje. Predvsem gredo v prodajo čipke (kupujejo jih predvsem Japonci, Amerikanci in Italijani), lončeni izdelki (Avstrijci), kristal (Italijani) in lažji izdelki, ki jih odnesejo turisti iz oddaljenejših krajev-.
LJUBLJANA — Ocenjujejo blizu sto-dvajset tisoč kosov ilegalnega orožja v rokah Slovencev. Do njega so prišli predvsem med lansko vojno, kljub temu, da je javnost dobivala pozive, naj vrne najdeno orožje. K tej oborožitvi pa pripomoga tudi bližnja vojna v BiH, kamor je namenjenih več poti s črnim orožjem.
LJUBLJANA — Lanski popis pošilja stalno nove podatke in številke. V povprečju je kmetijsko gospodinjstvo veliko 5,88 ha, ki se razdeli na; 1,12 ha njiv, 1,22 ha travnikov, 0,80 ha sadovnjakov in 0,09 ha vinogradov; ostalo je kmetijsko neuporaben teren. Povprečno pride na 1,79 kmetije po en dvoosni traktor; kmetija redi povprečno 2,6 goveda, 1,7 prašiča in 10,3 kokoši. Na vsako 2,2 kmetijski gospodinjstvi pride ena čebelja družina, na 11,11 ena koza, na 14,9 en konj, na vsakih 690 en osel, na vsakih 1648 pa ena mula ali mezeg. To je seveda povprečje, ki ne upošteva razvitost ali nerazvitost posameznih slovenskih pokrajin ali občin.
LJUBLJANA — Po nedavnem priznanju Svetovne banke in Medameriške banke se je slovenskim podjetjem odprlo samostojno konkuriranje na natečajih za pridobivanje del, ki jih ti dve ustanovi financirata po svetu. Do sedaj so morala slovenska podjetja vedno iskati tuje partnerje, da so lahko prišla do kontraktov.
LJUBLJANA — V poletnih mesecih se tudi na Čopovi ulici pojavljajo ulični glasbeniki in krajšajo čas mimoidočim. Včasih jim oblast tega ni dovolila, v novi državi pa jih ne preganjajo, da le spoštujejo načela o javnem redu in miru; tudi prostovoljne prispevke lahko pobirajo. Glasbeniki so z vseh vetrov in vsakovrstni instrumentisti: od kitare preko altovskega saksofona in indijske table insitarja; tudi ne manjka cin-glajočih pripadnikov Hara Krišna.
LJUBLJANA — Pisatelj Pavle Zidar, star 60 let je pred kratkem umrl. Napisal je okrog 60 novel, romanov, povesti in mladinskih pripovedi. Leta 1987 je prejel Prešernovo nagrado.
ČRNA NA KOROŠKEM — Pri Najev-ski lipi na Lundranskem vrhu nad Črno se že več let zbirajo slovenski politiki. Slovenski državniki so letos pod 770 let staro lipo poslušali slavnostnega govornika dr. Franceta Bučarja, predsednika slovenske skupščine. Udeležili so se znani predstavniki strank in pa več tisoč obiskovalcev.
NOVA GORICA — Igralnica podjetja HIT privabi pri svojih mizah in aparatih tudi po petsto italijanskih igralcev na dan. Tudi iz oddaljenejših krajev pridejo in pustijo lepe denarce: pravijo, da bi Slovenija
lahko zaslužila tudi milijon dolarjev z igralnicami.
LJUBLJANA — Dohodki, izplačani v začetki julija, so v povprečju dosegli od 30 do 37 tisoč tolarjev, kar bi v protivrednosti znašalo približno nekaj več kot štiristo dolarjev. V primerjavi z lanskim dohodkom pomeni, v tolarjih, da so viž ji za 244%.
JESENICE — Na Jesenicah živi stalno okoli 3.500 Muslimanov, ki zdaj gradijo svojo molilnico (mesdžid). Leta 1988 so kupili staro hišo, kjer bo nova stavba z molilnim prostorom, učilnico in stanovanjem. Bo to tretji islamski verski objekt (poleg Ljubljane in Kopra) in bo družil vernike kakih 300 družin. Njihov imam, 24-letni teolog je razložil, da ne bo mošeja ali džamija z visokim minaretom, temveč skromna molilnica.
LJUBLJANA — Arh. Jože Plečnik je ustvaril vremensko uto, ki je stala v parku Zvezda, a so jo pred desetletji odstranili. Zdaj so jo po zaslugi arh. Ivana Martelanca s kolegi spet postavili. Skušali so, da bi bila čimbolj podobna originalni; manjka jim le vitrina, v kateri so bili merilni instrumenti, zato bodo namestili bolj moderne.
MURSKA SOBOTA — V soboški bolnišnici so na kirurškem oddelku začeli odstranjevati žolčnik z optičnimi instrumenti (laparoskopska tehnika). S tem načinom so se pridružili drugim slovenskim bolnišnicam, ki uporabljajo isti način pri odstranjevanju tudi žolčnih kamnov: slovenjegraški, ljubljanskemu univerzitetnemu kliničnemu centru in izolski bolnišnici.
RADENCI — Huda suša, ki je letošnje poletje zelo prizadela poljske pridelke, je po drugi strani pripomogla k večji prodaji radenske mineralne vode in brezalkoholnih pijač. Na dan so napolnili kar 1,3 milijon steklenic in z njimi zalagali Slovenijo pa tudi Hrvaško. Sicer pa je kupna moč pivcev upadla, zato se razmerje med mineralno vodo in brezalkoholnimi pijačami poveša na stran vode, kar pomeni tudi spremembo pri izkupičku.
MURSKA SOBOTA — Na Romski noči 92 so se zbrali cigani iz Slovenije, Hrvaške, Madžarske in Avstrije in se — po izjavah udeležencev — imenitno zabavali. Nastopali so razni pevci in ansambli, pa tudi izvolitev romske miss so imeli. Žirija je izbrala za najlepšo Slovenko; prva spremljevalka je bila Slovenka, druga pa Avstrijka.
VELENJE —V mednarodni poletni violinski šoli je letos sodelovalo 22 študentov, od katerih je bilo 9 Slovencev. Vodi jo Igor Ozim, ki tudi povabi udeležence. Po njegovem ima Slovenija veliko violinskih talentov.
NEW YORK, ZDA — Nemška založba Translibris je naročila ameriški založbi McGraw-Hill, naj pošlje v Slovenijo določeni število knjig. Čez čas so pri Transli-brisu dobili iz New Yorka pismo, da ne morejo izpolniti naročila, ker ne razumejo besede v naslovu: ne poznajo namreč besede Slovenia...
LJUBLJANA — Skupščinska komisija za žensko politiko je na podlagi vladnega gradiva pripravila poročilo o ženskem položaju v Sloveniji. Podatki naj bi pokazali, da je ženska v slovenski družbi še vedno diskriminirana. Kot primer je navedeno dejstvo, da so deklice uspešnejše v osnovnih, srednjih in visokih šolah, a med univerzitetnimi doplomiranci predstavljajo le petino.
CELJE — Novi bosanski denar, uradni denar BiH, je natisnil celjski Cetis, ki je imel na skrbi tudi pripravo slovenskega bona, predhodnika tolarja. Avtor dinarja je bosanski grafik, podobo pa so v Cetis dobili preko računalnika in satelita. Cetis je tudi premagal prve ovire za izdelavo beloruskih naotnih listov; zdaj čaka na zadnji izbor.
Osebne novice
Poroka: V petek, 25. septembra sta se poročila v župnijski cerkvi Senor de los Milagros (Morón) Jože Klemenčič in Susa-na Maisonnaver, priči sta bila ženinova mati ga. Marija Kokalj por. Klemenčič in nevestin brat Alberto Maisonnave. Poročil ju je župnik Franci Himmelreich.
Novemu zakonu čestitamo in želimo srečo!
Rojstvi: V San Justu sta bila rojena: 22. septembra Matjaž Edvard Oblak, sin cont. Feliksa in ge. Marte roj. Urbančič; 27. septembra pa Marjan Nikolaj Kržišnik, sin Janeza in ge. Nežke roj. Lovšin.
Srečnima družinama lepe čestitke!
Krst: Dne 26. septembra je bil krščen v župni cerkvi sv. Miklavža v San Justo Martin Krajnik-Kobal, sin inž. Jožeta Krajnika in Veronike Kobal. Botrovala sta inž. Marjan Krajnik in Marjeta Krajnik. Krstne obrede je opravil župnik Matija Borštnar.
Staršem naše čestitke!
Obletnica doma
31.	obletnica ustanovitve Slomškovega doma v Ramos Mejiji je že kar lepa priložnost, da se slavnostno praznuje. 20. septembra letos se je pričela slavnost dopoldan z dviganjem slovenske in argentinske zastave skupaj s petjem obeh državnih himen v prisotnosti domačinov in gostov iz vseh slovenskih Domov. Predsednik Doma lic. Marjan Schiffrer je ob tej priložnosti naslovil na navzoče prisrčen pozdrav, posebej pa je še omenil bodrilne misli za našo mladino, in je med drugim dejal:
„Ko smo pred leti gradili ta dom, smo stali trdno, vedeli smo, kaj hočemo, mogoče smo grešili v toliko, da nas je deloma povezovala tudi negativna borba proti nečem. Danes v glavnem te borbe proti ni več, zato nekako lovimo ravnotežje. Kot bi korenine naše skupnosti usihale, druge pa še pognale niso in tudi pognati ne bodo mogle. Prav je, da smo z vsem srcem in zanimanjem v Sloveniji, da spremljamo dogajanja doma, toda vrnimo se spet v Slomškov dom. Posebej prosimo mladino: zbirajte se v Domu! Nihče ni toliko zaposlen, ne s študijem, ne z delom, da ne bi našel vsaj kakšne ure za Slomškov dom. Starši, odkrito si priznajmo, da so naši otroci v Domu še vedno na varnejšem kotna cesti. Seveda, nekaj žrtev je treba. Če pa se za neko stvar ne žrtvujemo, jo tudi ne vzljubimo. Vrnimo se k svoji prvi ljubezni!"
Zatem je krajevni župnik Jože Škerbec daroval mašo, med katero je pel novi domači moški zbor pod vodstvom J. Čamer-nika, zatem pa je veliko domačih in gostov ostalo na kosilu, ki so ga okusno pripravile domače gospodinje.
Medtem pa so mladi iz vseh Domov odigrali cel turnir v odbojki, kar se je zavleklo do pričetka popoldanskega kulturnega programa.
V dvorani je vse goste pozdravila slika škofa Slomška, delo risarja Staneta Snoja, kar je dalo vedeti, da bo ta program potekal v Slomškovem duhu. Tudi geslo dneva je
bilo iz Slomškovih naukov: Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti!
Povezovalec Marjan Loboda st. je pozdravil v začetku vse navzoče, predvsem predstavnike osrednjih organizacij ter naših domov, posebno pa še novega častnega konzula RS Hermana Zupana in predstavnika vlade RS Božidarja Finka, ki sta oba zaslužna in požrtvovalna člana Slomškovega doma.
Novoimenovanemu konzulu je nato čestital še predsednik Doma M. Schiffrer z naslednjimi besedami:
„Dovolite mi, da bom v teh nekaj minutah obrnil vašo pozornost na dogodek, ki bi sicer v drugačnih razmerah pomenil nekaj normalnega, je pa zaradi okoliščin za nas posebej razveseljiv. Republika Slovenija je pred nekaj tedni ustanovila z odlokom svoj konzulat v Buenos Airesu in imenovala, tudi po odloku, na čelo tega konzulata kot častnega konzula Hermana Zupana. Ali si lahko predstavljate, tista Slovenija, ki jo je Zupan pred skoraj petdesetimi leti zapuščal, ker si je raje izbral svobodo, je priznala svojo zmoto in jo skuša popraviti. Res, časi in ljudje so se spremenili. Toda imenovanje Hermana Zupana pomeni, da so hoteli da ti čast ne politiku, kar Herman Zupan nikoli ni bil, niti ne toliko gospodarstveniku, kar Herman Zupan je, toda predvsem in posebej pokončnemu Slovencu. Zaradi svojih poslovnih zvez in pomanjkanju časa bi se Herman Zupan prav lahko odmaknil od naše skupnosti, pa tega ni storil. Nasprotno, Slomškov dom je s priimkom Zupan že od vsega začetka naj-trdneje povezan. Ko Hermanu Zupanu v imenu naše srenje prav iskreno čestitamo za to visoko odlikovanje, bi ga iskreno prosil: Heri, ostani še vnaprej naše gore list!"
S ploskanjem so pozdravili H. Zupana tudi vsi navzoči.
Za njim je nagovoril rojake slavnostni govornik prof. Tine Vivod, predsednik Zedinjene Slovenije, katerega besede objavljamo na uvodnem mestu.
Sledil je kulturni program, ki ga je pripravil Marjan Loboda ml. in režiral Stanko Jerebič ter je potekal celotno iz Slomškovih spisov in njegovih pesmi.
Otroci iz osnovne Slomškove šole so recitirali več Slomškovih pesmi in tekstov, nekaj so jih tudi zapeli: Preljubo veselje, Oj zlati časi, V dolini prijetni. Skupaj z najml-jašimi pa so zapeli Svetlo sonce. Pri klavirju jih je spremljal Ivan Vombergar.
Poleg otrok se je na odru zbralo šest fantov v narodnih nošah, ki so v ubranem petju in z globokim občutkom zapeli pesmi: En hribček, So ptičice zbrane, Bratci veseli in Glejte, že sonce zahaja.
Med te pevske točke pa so razni recitatorji brali Slomškove globoke misli, napisane predvsem za slovensko šolsko mladino. Recitatorji so bili Tone Rode, Sonja Avguštin, Simon Vrečar, Andrejka Vombergar, Pavlinka Vombergar, Damijan Tomazin, Marko Vombergar, Marjana Žakelj, Marcelo Brula in Nežka Štefe.
Živahno podajanje, zanimive misli in lepo petje so se vrstili drug za drugim v harmoničnem nastopu. Za konec pa so predstavniki madine razdelili pokale za opoldanske igre; oba — za dekleta in fante — so prejeli domačini. Zvečer pa se je razvil prijeten pogovor.
Tako je prireditev izzvenela v lep spomin na škofa Slomška, pobudnika slovenske besede, in na Slomškov dom, ki že dolgo vrsto let krije trdo delo po Slomškovih smernicah med našimi izseljenci v Ramos Mejiji.

SVIALI OGLASI
Splošna pomoč in nasveti o industrijski higieni in varnosti; Tel: 659-3574; Viktor Fekonja
- Capital -
Tel.: 433-1713
PSIHOANALIZA
Psihoanalitični konzultorij; lic. psih. Marko Mustar; Santa Fé 3228, 3° „M" — Capital —Tel: 83-7347 in 826-5005.
ELEKTRONIKA
Električni material za industrijo in dom. Elektro Ader
-	Franci Jarc. Av. Ader 3295 - Munro; Tel.: 766-8947 / 762-1947
Varnostni elektronski sistemi (alarmas) za hiše -tovarne - avtomobile. Inž. Janez M. Petkovšek, Amianot 9969 - Tel.: 769-1791 - Loma Hermosa DENAR S.R.L. - Kocmur in kompjuterji Tel/Fax: 942-8681/943-6023
ZOBOZDRAVNIKI
Viktor Leber - splošna odontologia, implantes óseo-integrados; sreda in petek, od 14 do 18; Belgrano 3826
-	7. nadstr. „B" - San Martin - Tel.: 755-1353.
TURIZEM
Alas Tour Vam nudi po ugodnih cenah potovanja po Argentini, svetu in v domovino, tudi skupinska. Na uslugo Vam je Juan Kočar. Rivadavia 5283 - Loc. 34
-	Tel.: 903-4006.
Potovanja, skupinske ekskurzije, letalske in pomorske vožnje poskrbi po ugodni i Senk - Tel.: 762-2840.
ceni Marjeta
posredovanje vizu 2742 - San Justo - 1
LEGAJO Ns 3545-82
Počitnice, izleti in potovanja v domovino informacije, hotelske namestitve, avtobusni prevozi, : vizumov in menjalnica. H. Vrigoven ■ - Tel: 441-1264/1265 ARHITEKTI
Arh. Jure Vombergar - Načrti in vodstvo gradbenih del: stanovanjske niše, trgovine, delavnice, tovarne, itd. Av. Gaona 2776, Haedo. Tel.: 659-1413 Arh. Aleksander Jure Mihelič - Načrti in vodstvo novih zidanj in prenovitve v Buenos Airesu, Miramaru in 'okolici. Tel: 631-9600 in 0291-22977. ADVOKATI
dr. Vital Ašič — odvetnik - ponedeljek, sreda, petek od 17 do 19 - Don Bosco 168 - San Isidro - Tel.: 743-5985.
dr. Franc Knavs — odvetnik - ponedeljek, torek, petek od 16 do 20 - Tucuman 14o5 - 9. nadstr. „E" -Capital - Te!.: 45-0320 in 46-7991 dr. Mariano Radonič, odvetnik, od ponedeü'ca do petka od 17 do 20 ure, Mar de! Plata in ‘ ’ica. Oiavarria 2555, Mar del Plata (7600) Tel.: (023) 51-0180/0177
SANITARNE NAPRA VE
Sanitarne in plinske naprave — privatne - trgovske
-	industrijske - odobritev načrtov — Andrej Marolt -Avellaneda 216 - San Miguel - Tel.: 664-1656.
ŽADOM
REDECORA - Celotna oprema stanovanj: blago za naslanjače, odeje, zavese, tapete, preproge - Bolivar 224 - Ramos Mejia - Tel.: 654-0352.
Matija Debevec - soboslikar. Barvam stanovanja, pohištvo. Péguy 1035 - (1708) Morón.
Alpe Hogar — Stane Mehle - vse za vaš dom - L. Vernet 4225 - (1826) Rem. de Escalada - Tel.: 248-4021.
Garden Pools — konstrukcije bazenov - filtri -avtomatično zalivanje - Andrej Marolt - Pte. Illia (Ruta 8) NQ 3113 - (1663) San Miguel - Tel.: 664-1656. GOSPODARSTVO
Zavarovanja M. in H. Loboda — Sarmiento 385 -1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - Tel.: 325-2127.
Kreditna Zadruga SLOGA — Bmé. Mitre 97 - (1704) Ramos Meifa - Tel.: 658-6574/654-6438. Od ponedeljka ao petka od 10. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bmé. Mitre 97 - (1704) Ramos Mejia - Tel.: 658-6574/654-6438. Od ponedeljka do petka od 10. do 19. ure.
SLOGA — PODRUŽNICA SLOVENSKA VAS -Hladnikov dom - Msgr. J. Hladnik in Hemandarias
-	Uraduje ob sredah od 19. do 21. ure in ob nedeljah od 10.30 do 12.30 ure (ga. Marija Gorše).
SLOGA — PODRUŽNICA CASTELAR Slovenska Pristava - Republica de Eslovenia 1851 - Uraduje od sredah od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10.30 do
12.30	(g. Nande Češarek).
SLOGA — PODRUŽNICA SAN JUSTO Naš dom (pisarna) - H. Yrigoyen 2756 - Tel.: 651-1760. Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 930 do
11.30	ure (gdč. Julka Moder).
SLOGA — PODRUŽNICA SAN MARTIN Slovenski dom - Cordoba 129 - Tel.: 755-1266 - Uraduje ob četrtkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10. do 11. ure (g. Stanko Oberžan).
Cena največ štirih vrstic $3- za enkratno objavo, za vsak mesec —4 številke— $ 9,-
POZOR!
Opominjamo vse rojake, ki so kupili tablice za sanmar-tinsko veletombolo, da bo le-ta 4. oktobra točno ob 15. uri.
Slovenska kulturna akcija
9. kulturni večer
prof. Boris Pahor iz Trsta Slovenstvo v Italiji
Sobota, 3. oktobra ob 20. uri v mali dvorani Slovenske hiše.
H
Če se nahajate v centru mesta in si zaželite slovenske hrane
Cerveceria Münich“
vam jo nudi po ugodnih cenah Florida 835 ali Córdoba 545 Local 20 - Galena Buenos Aires
VPISOVANJE ČLANOV V STRANKO SLOVENSKIH KRŠČANSKIH DEMOKRATOV
Podnačelstvo SLS-SKD za Argentino in Južno Ameriko razpisuje včlanjenje v stranko SKD. Gre za formalizacijo članstva ob združitvi SLS in SKD.
Somišljeniki SLS (tudi dani zbora župnikov) oz. tisti, ki bi radi postali člani stranke SKD, naj izpolnijo pristopnice in jih oddajo na podnačelstvo SLS-SKD do 30. septembra tega leta. Član stranke SKD lahko postane vsak, kdor soglaša s strankinim programom, je izpolnil 18 let in je vsaj po enem od staršev slovenskega rodu. Vpisani dani bodo pred koncem novembra mogli voliti in biti voljeni v krajevne odbore SKD.
Vpisovanje bo po krajevnih Domovih oz. pri dosedanjih članih zbora zaupnikov SLS. Krajevna skupnost, v kateri bo vpisanih vsaj 20 danov SKD, ima pravico, da izvoli svoj krajevni odbor. Somišljeniki, ki žive v notranjosti Argentine, naj se vpišejo kot dani SKD v katerem od sledečih slovenskih središč: Mendoza, Bariloče, Miramar ali Buenos Aires (Slovenska hiša).
Člani krajevnih odborov bodo nato izvolili odbor za območje Argentine. Izvoljeni predsednik območnega odbora je naraven in polnopraven dan sveta SKD v Sloveniji, ki je najvišji strankin organ.
Vi vprašujete
V trgovini sem povprašal, če bi lahko kupil televizor na obroke. Ko sem preračunal, koliko bi me končno stal, sem videl, da je precej dražji kot pa proti takojšnjemu plačilu. Ali SLOGA daje posojila tudi za take primere?
Pozdrav! Stane
SLOGA odgovarja
Če imate KARTO SLOGA in primerne dohodke, lahko takoj dobite $ 500,- namo na vaš podpis. To lahko vračate v 10 mesečnih obrokih po $ 62,30. V tem so vključene vse obresti, kolki in IVA. Naredite svoje račune in oglasite se osebno ali po telefonu v naši pisarni ali v kateri od naših podružnic!
V SLOGI JE MOČ!
SLSMUOSQ KM
—	Prvič v 25 občinskih svetih sedi 50 samostojnih slovenskih odbornikov.
—	Bil je sprejet deželni zakon o kulturnem pospeševanju v katerem so posebno imenovani koroški Slovenci.
—	Poslovili so se salezijanci iz Modes-tovega doma in sestre iz Slomškovega doma; dekleta in fantje so zdaj skupaj v Modestovem domu.
—	Gledališčniki so pripravili kar 24 novih predstav. Posebnost je bila predvsem „Juri Muri v Afriki", sledile so: „Dvojčka", „Poroka cesarja Janeza", „Misterij o Sv. Hildegardi", Črna komedija", „Epilepsia rahločutnosti", „Mucin dom", med drugimi.
Fundador: MILOŠ STARE Director: Valentin B. Debeljak Propietario: Eslovenia Unida Redacción y Administration: RAMON L. FALCON 4158 (1407) BUENOS AIRES ARGENTINA
Telèfono y Telefax: (54-1) 643-0241
Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor:
Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Correo Argentino Sue. 7	FRANQUEO PAGADO Concesión N8 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N8 3824
Registro Nac de la Propiedad Intelectual N8 85.462	
Naročnina Svobodne Slovenije: za Argentino $ 50; pri pošiljanju po pošti pa S 55; ZDA in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 100 USA dol.; obmejne države Argentine 90 USA dol.; Evropa 110 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 120 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 75 USA dol.
G
Ej
Ceke na ime „ESLOVENIA LIBRE
Stavljenje in oblikovanje: MAUVILKO - Telefax: (54-1) 362-7215
TaUeres Gràficos "VILKO" S.R.L., Estados Unidos 425 - Tel./Fax.: 362-7215 (1101) Buenos Aires
OBVESTILA
SOBOTA. 3. oktobra:
Redni pouk slovenskega Srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri Pri SKA: prof. Boris Pahor iz Trsta — Slovenstvo v Italiji; ob 20. uri v Slov. hiši. NEDELJA, 4. oktobra:
Obletnica pri Svetogorski Mariji, ob 16.
V	San Martinu, veletombola ob 15. uri SREDA 7. oktobra:
Sestanek ZSMŽ Razgovor o vtisih iz Slovenije ge. Mici Malavašič.
NEDELJA, 11. oktobra:
36. obletnica Našega doma v San Justu. ČETRTEK, 15. oktobra:
Sestanek Lige žena-mati v San Martinu ob 18.30 uri.
SOBOTA, 17. oktobra:
Redni pouk slovenskega Srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri Proslava misipnske nedelje ob 19.15 v Slovenski hiši.
NEDELJA, 18. oktobra:
V	Slovenski vasi, Materinska proslava in malgaškim asadom ob 12.30 uri.
NAŠ DOM - SAN JUSTO
bo v nedeljo, 11. oktobra, praznoval svojo
36. OBLETNICO
Ob 8.00 Slovesna sveta maša v sanjuški stolnici 9.15 Dviganje zastav
9.30 Dopoldanska akademija in skupni zajtrk
13.00	Skupno kosilo
17.00	Kulturni program:
Slavnostni govor in predstava igre „UTOPLJENEC" v režiji Frida Bernika
Sledi prosta zabava ob zvokih orkestra ROCK & POLKA
VSI PRISRČNO VABLJENI!