stran 102 Mineralogija
Odbleski iz Leve
Mirjan Zori, Viljem Podgoršek, Franc Golob, Igor Dolinar in Miha Jeršek
Prispevek, ki bo izšel v dveh delih, opisuje minerale, ki so jih odkrili v času, ko je na jugovzhodnem delu Pohorja, nedaleč od Koritna, deloval kamnolom Leva. Vzhodno steno kamnoloma je odkrila reka Oplotnica, medtem ko so južno steno odkrila dela, povezana s pridobivanjem škrilja. V obeh delih kamnoloma so bile razpoke, v katerih je kristalizirala vrsta mineralov, ki jih prištevamo k članom alpske parageneze. Avtorji so minerale razporedili v skupine rudnih, silikatnih, zeolitinih in spremljevalnih mineralov in opisali njihove pojavne oblike.
V tem nahajališču so našli doslej najlepše kristale ametista in epidota v Sloveniji. Kristali ametista tu zrastejo do sedem centimetrov v dolžino in so izrazito vijolično obarvani. Epidot se pojavlja v igličastih in pahljačastih kristalih rumenozelene barve, ki zrastejo do deset milimetrov v dolžino. V kamnolomu so bili zdvojčeni kristali adularja po manebaškem in bavenskem zakonu, kar je novost v slovenskem prostoru. Posebnost tega nahajališča so kristali natrolita, habazita in stilbita, ki sodijo v skupino zeolitnih mineralov. Stilbit doslej v Sloveniji ni bil poznan, zato je to prvo nahajališče in prvi prispevek, v katerem je ta mineral opisan.
Vsebina 99
100 Uvodnik
Tomaž Sajovic
102 Mineralogija
Odbleski iz Leve
Mirjan Žorž, Viljem Podgoršek, Franc Golob, Igor Dolinar in Miha Jeršek
111 Medicina
Klopi - prenašalci povzročiteljev nalezljivih bolezni (2. del)
Ksenija Slavec, Alenka Radšel Medvešček
117 Fizika
Nobelova nagrada iz fizike za leto 2012
Janez Strnad
122 ©tudentska odprava Kostarika 2012 Sadni okusi Kostarike Nina Zupanič in Eva Žontar
132 V spomin
Prof. dr. Marko Zalokar (1918-2012)
Mitja Zupančič
135 Nove knjige
Frances Ashcroft: Življenje v skrajnostih, umetn ost prež ivetja Andraž Stožer
138 Naše nebo
Jupiter in Luna skupaj
Mirko Kokole
141 Table of Contents
Paleontologija
Srednjepermski trilobit iz okolice Bleda
Matija Križnar in Damjan Jensterle
Naslovnica: Kamnolom Leva blizu Koritnega je nahajališče najlepše razvitih in obarvanih kristalov ametista na Slovenskem. Ametist je obdan s snežnobelimi kalcitom, ki je posut z drobnimi kristali pirita.
Zbirka: Viljem Podgoršek. Foto: Igor Dolinar.
© Prirodoslovno društvo Slovenije, 2012. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno.
Proteus
Izhaja od leta 1933
Mesečnik za poljudno naravoslovje
Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije
Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: doc. dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Janja Benedik prof. dr. Milan Brumen akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Uroš Herlec dr. Matevž Novak prof. dr. Alojz Ihan izr. prof. dr. Nejc Jogan mag. Ivana Leskovar ©tamcar Matjaž Mastnak Marjan Richter dr. Igor Dakskobler
Lektor: doc. dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja ©alamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o.
Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde — Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež — Bogataj f prof. dr. Miroslav Kališnik prof. dr. Tamara Lah — Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman f prof. dr. Tone Wraber
http://www.proteus.si
prirodoslovno.drustvo@gmail.c
Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenje. Na leto izide 100 Številk., letnik ima 480 strani. Naklada: 4000 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Salendrova 4, p.p. 1573, 1001 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14, faks (01) 421 21 21. Cena posamezne številko v prosti prodaji je 4,60 EUR, za naročnike 4,00 EUR, za dijake in študente 2,80 EUR. Celoletna naročnina je 40,00 EUR, za študente 28,00 EUR. 8,5 % DDVje vključen v ceno. Poslovni račun: 02010-0015830269, davčna številka: 18379222. Proteus sofinancirata: Javna agencija za knjigo Republike Slovenije in Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport.
Uvodnik
V prejšnji številki sem nadaljeval z razmišljanjem o sintezi. Prepričan namreč sem, da je sinteza načelo življenja. Človekovo edino pomembno poslanstvo na tem svetu je, da vztrajno in vedno na nove načine išče
sintetične poti k življenju, ki varujejo življenje pred uničenjem.
Žal se zdi, da so se danes čez to poslanstvo zagrnili vsi zastori. Martin Heidegger je zapisal, da je danes prisotno, torej vse tisto, kar obstaja, skratka življenje, izgubilo vse dostojanstvo in ga je mogoče uporabljati povsem samovoljno. Rastko Močnik je v spremni besedi knjige Michela Freitaga z naslovom Brodolom univerze (Ljubljana: Sophia, 2010) zapisal nekaj podobnega - da je za sedanji zgodovinski trenutek značilno vsesplošno upravljanje, »razpolaganje s svetom«, od narave, tudi človeške, do človeškega sveta, to je družbe. Ali če navedemo samega avtorja Michela Freitaga, človek je začel neposredno in »nasilno« izdelovati neki svoj nečloveški svet, ki zanikuje vsakršno resničnost. »Sinteza« z resničnostjo oziroma sintetične poti k življenju so tako odpravljene. Orodje tega človekovega upravljalskega, izdelovalskega »projekta« je znanost, ki se je danes prav zaradi tega spremenila le še v tehniko - ali, kot je nekoliko prizanesljivo zapisal Freitag, tehnoznanost. Ena najbolj nujnih nalog človeka danes zato je, da znanosti zagotovi stik z izgubljenim življenjem. To verjetno ne more biti nekakšen preprost povratek k novoveški zahodni znanosti, saj je že njo obvladovalo prepričanje Francisa Bacona (1561-1626), da je naloga znanosti ob-
vladovanje narave. Bistvo tehnoznanosti očitno korenini že v bistvu novoveške znanosti. Novoveško znanost je namreč že od začetka usmerjal tehnični namen - ali kot je zapisal Umberto Galimberti v svoji knjigi Miti našega časa (Ljubljana: Modrijan, 2011), »znanost ne opazuje sveta, da bi premišljevala o njem, temveč zato, da bi ga pregnetla in preobrazila«.
Odkriti bo torej treba neki novi model znanosti. Morda nam pri tem lahko pomaga Mihail Bahtin. Nekega večera sem popolnoma naključno prijel v roke njegovo knjigo Estetika in humanistične vede (Ljubljana: Studia humanitatis, 1999). Ustavil sem se kar pri prvem besedilu s pomenljivim naslovom Umetnost in odgovornost (1919). Bahtin v njem na izviren način razmišlja o »sintezi« z resničnostjo, z drugo besedo - življenjem. Njegova izhodiščna teza je, da »tri področja človeške kulture - znanost, umetnost in življenje - dobijo eno-vitost samo v posamezniku, ki jih združuje v celoto«. Toda ta celota ne sme biti nekaj mehaničnega, zunanjega, ampak morajo biti vse konstitutivne prvine te celote »prežete z notranjo enovitostjo smisla«. Žal sta - zapiše Bahtin - umetnik in človek »naivno, najpogosteje mehanično združena v eni osebi; človek zapušča 'tegobe vsakdanjega življenja' in začasno vstopa v umetnost kot v drug svet, v svet 'navdiha, zvokov sladkih in molitev' (besedo umetnik bi mirno lahko zamenjali z besedo znanstvenik, umetnost pa z znanostjo; pripomba je moja). [...] Ko je človek v umetnosti, ni v življenju, in obrat no. Med nji ma n i enotno sti i n medsebojnega
notranjega prežemanja v enovitosti posameznika.« Ključno vprašanje je, kaj je tisto, kar zagotavlja notranjo povezavo prvin posameznika. Bahtinov odgovor je tako pomemben, da ga velja navesti v celoti: »Samo celovitost odgovornosti. Za to, kar sem izkusil in doumel v umetnosti, moram biti odgovoren s svojim življenjem, da ne bi vse, kar sem izkusil in doumel, ostalo neučinkovito v njem. Vendar je z odgovornostjo povezana tudi krivda. Življenje in umetnost morata sprejeti ne le vzajemno odgovornost, ampak tudi vzajemno krivdo. Pesnik ne sme pozabiti, da je za banalno prozo življenja kriva njegova poezija, človek iz vsakdanjega življenja pa bi moral vedeti, da sta za brezplodnost umetnosti kriva njegova nezahtevnost in njegovo neresno zastavljanje življenjskih vprašanj. Posameznik mora biti v celoti odgovoren: vsi njegovi nagibi se morajo ne le skladati med seboj v časovnem zaporedju njegovega življenja, ampak morajo prežemati drug drugega v celovitosti krivde in odgovornosti. [...] Umetnost in življenje nista eno, vendar morata postati enotna v meni, v enovitosti moje odgovornosti.«
Vse to bi moralo veljati tudi za znanstvenikovo vzpostavljanje nemehaničnega, z »notranjo enovitostjo smisla« prežetega razmerja med znanostjo in življenjem. Po tej miselni pripravi se lahko posvetimo znameniti osebnosti, ki sem jo napovedal v prejšnjem uvodniku -in sicer indijski fizičarki, filozofinji, okoljski aktivistki in feministki Vandani Shiva (rojeni leta 1952). Van-dana Shiva je - med drugim - neizprosna kritičarka moderne industrijske, torej tehnološke pridelave hrane, ki predstavlja enega od sodobnih vidikov vedno bolj grobega gospostva nad naravo in človekom. Kot sem obljubil, bom v tem uvodniku predstavil prav to njeno kritiko - ki je hkrati, nekoliko prikrito, tudi kritika znanosti, natančneje rečeno, tehnoznanosti, ki pri industrijski pridelavi hrane sodeluje. Oprl se bom na njen članek Naše igre lakote, ki ga bralke in bralci lahko preberejo na spletni strani Common Dreams (Skupne sanje), njeno razmišljanje pa skušal povezati z miselnim okvirjem, ki ga ustvarjam v svojih uvodnikih. Največji problem moderne industrijske, torej tehnološke pridelave hrane je, da človek z njo ogroža in uničuje -če se spomnimo spoznanj Slavoja Žižka v njegovi knjigi Najprej kot tragedija, nato farsa — tisto, od česar je prav ta človek, paradoksno, življenjsko odvisen, in sicer skupno zunanje narave. Človek tako ogroža in uničuje tudi samega sebe. Tehnološki pridelavi hrane je, z drugimi besedami, malo mar za okolje in človeka — torej za življenje.
Vandana Shiva to ostro in izredno jasno zapiše že na začetku svojega članka. Prepričana namreč je, da industrijska, kemična pridelava hrane — ko seštejemo vse njene učinke — v bistvu povzroča lakoto in podhranjenost: »Ves čas poslušamo, da bomo brez kemičnih gnojil stradali. Toda ta gnojila, ki so v osnovi strup, zmanjšujejo zanesljivost oskrbe s hrano. Uničujejo namreč plodnost prsti, saj uničujejo organizme v njej, uničujejo žuželke, ki uničujejo škodljivce, uničujejo opraševalce, kot so čebele in metulji, ki so potrebni za razmnoževanje rastlin in proizvodnjo hrane.« Zaradi kemikalizacije in z njo neločljivo povezanega pridelovanja monokultur, torej samo ene vrste rastlin, ter zato uničevanja bi-otske raznovrstnosti nasploh prst tako postaja biološko vedno bolj izčrpana, »mrtva«, v njej je vedno manj hra-
nilnih snovi, pojavljajo se bolezni in razni škodljivci. Vse to zmanjšuje hranilno vrednost živil, ki poleg tega vsebujejo prevelike vrednosti kemikalij in strupov, kar povzroča podhranjenost - zmanjšuje pa, paradoksno, celo količino, torej hektarski donos posameznih poljščin, torej prav tisto, za kar si najbolj prizadeva industrijska pridelava hrane. Industrijska pridelava hrane je namreč v prvi vrsti velik posel za korporacije, hrana je zanje predvsem dobičkonosno blago. Ali če strnemo z Vandano Shivo: »Monokulture ne proizvajajo niti več niti bolj kakovostne hrane. Zahtevajo vedno večjo porabo kemikalij in fosilnih goriv (kmetijski stroji), zato je dobičkonosna le za velike kmetijske nadnacionalke in naftne družbe.« Industrijska tehnološka pridelava hrane, podprta s tehnoznanostjo, ki so si jo nadnacio-nalke podredile svojim koristim, torej ni odgovorna niti naravi niti življenjskim potrebam človeka po kakovostni, hranljivi hrani. Človek jo zanima bolj ali manj le - ali samo - kot kupec njenih »proizvodov«. Nikakor pa je ne zanima kot bitje, ki si na tem svetu zasluži dostojno življenje. Vandana Shiva popolnoma upravičeno opozarja na žalostne posledice industrijskega kmetijstva, ki so jim izpostavljeni kmetje v revnih deželah tretjega sveta. Samo bistvo industrijskega kmetijstva namreč »kmete nujno sili v dolgove, zadolžene kmete pa raz-lašča njihovih obdelovalnih površin. Kmetje v revnih deželah, ki se zadolžujejo, da bi lahko kupili draga kemična sredstva in industrijsko pridelana semena 'za enkratno uporabo', so prisiljeni dolgove poplačati s pridelano hrano. Zato je danes lakota ruralen pojav. Kjerkoli se razširijo kemična sredstva in komercialna semena, se znajdejo kmetje v dolgovih. Izgubljajo 'pravico' do lastnih pridelkov, zaradi česar morajo trpeti siromaštvo in lakoto«. V Indiji so si številni kmetje zaradi tega vzeli najsvetejše - življenje. Vandana Shiva je prepričana, da je ekološko, prehrambeno in družbeno krizo, ki jo je povzročilo industrijsko, kemično kmetijstvo, mogoče premagati. Kakor je človek s svojim načrtnim, in neodgovornim, delovanjem ustvaril krizo — lakoto in podhranjenost -, tako lahko načrtno, in odgovorno, ustvari tudi zdravo in hranljivo hrano za vse, in sicer z demokratično pridelavo hrane: »Da bi si zagotovili oskrbo z zdravo hrano, je treba poskrbeti za vzpostavitev ekološkega in trajnostnega sistema kmetovanja v skladu z naravo, ne proti njej.« Podhranjenost je mogoče odpraviti le z biološko »živo«, plodno prstjo, torej z »živo« naravo. Po Vandani Shiva je najbolj učinkovit in najcenejši način, s katerim lahko človek preprečuje lakoto in podhranjenost, biotsko raznovrstno organsko kmetijstvo. Le kmetijstvo, ki spoštuje biološko raznovrstnost, torej naravo, bogati prst. Prst, bogata z organizmi, je prst, bogata s hranljivimi snovmi. In le taka nam zagotavlja kakovostno, hranljivo in - zdravo hrano.
V prvih stavkih uvodnika sem zapisal, da je človekovo edino pomembno poslanstvo na tem svetu, da ves čas išče poti k življenju, ki varujejo življenje pred uničenjem. Vandana Shiva pa je v zadnjem stavku svojega kritičnega razmišljanja o človekovem uničujočem odnosu do pridelovanja hrane zapisala podobno misel: »Rastline, človek in prst so del ene prehrambene tkanine, ki je tkanina življenja.«
Tomaž Sajovic
Odbleski iz Leve
Mirjan Žorž, Viljem Podgoršek, Franc Golob, Igor Dolinar in Miha Jeršek
S Pohorja se na jugovzhodni strani v Dravi-njo steka Oplotnica, ki si je v kamnine vre-zala razmeroma globoko strugo. Pri kmetiji Leva nedaleč od Koritnega na višini približno 450 metrov nad morjem je na desnem bregu razkrila nekaj deset metrov plasti kamnin, ki vpadajo proti zahodu. Lastnik te kmetije je v obdobju od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja do konca prvega desetletja novega tisočletja na južni strani istoimenskega kamnoloma te plasti izkoriščal za pridobivanje škrilja.
V aktivnem obdobju kamnoloma je bilo mogoče na odvalu in v razkritih stenah z dovoljenjem lastnika iskati minerale, ki so bili v kamninah in razpokah, kar so zbiralci in strokovnjaki s pridom izkoristili. Zaenkrat je z njegovim soglasjem še možno nabirati in tudi najti različne minerale. Ker kamnolom ni več dejaven, se kar hitro zarašča. Drobir, ki se kruši s sten, zasipa spodnje dele, oboje pa vedno bolj zmanjšuje možnosti novih najdb.
Ker ni prav verjetno, da bo kamnolom še kdaj dejaven, je sedaj pravi čas, da predstavimo minerale in njihove posebnosti. To nahajališče je vir najlepših kristalov kre-menovega različka ametista in epidota, kar smo jih doslej našli na slovenskem ozemlju. Poleg tega smo v slovenskem merilu našli nekaj novih pojavnih oblik adularja in pe-rimorfoze limonita po tetraedritu. Opisujemo tudi v Sloveniji prvikrat odkriti mineral stilbit iz skupine zeolitov.
Geološka slika
Kamnine v kamnolomu sestavljajo plasti muskovitno-biotitnega skrilavca in gnajsa z vložki amfibolita. Spodnje plasti, ki so razkrite le pri strugi Oplotnice, so iz amfibo-lita.
Tektonika je v določeni meri nagubala kamnine, ob tem pa sta nastali dve vrsti razpok. Skrilavci so se na nekaterih mestih razplastili in nastale so razpoke, ki potekajo vzporedno s plastovitostjo. Druga vrsta razpok je nastala zaradi pokanja skrilavcev pravokotno na njihovo plastovitost. Razpoke obeh vrst so redko širše kot 5 centimetrov, vendar so bile nekatere široke tudi do 20 centimetrov. Posameznim razpokam je bilo mogoče slediti več metrov v dolžino vzdolž plasti ali pravokotno na njih.
V	razpokah je bil na razpolago prostor za kristalizacijo različnih mineralov iz raztopin juvenilne ali vadozne vode. Juvenilna voda nastane zaradi kemijskih reakcij dehidracije pri metamorfozi kamnin in raztaplja kamnine okoli razpoke. Ta dogajanja so potekala v globinah, kjer je bil tlak nekaj kilobarov, temperatura pa je bila približno 300 stopinj Celzija. Vadozna oziroma površinska voda je pronicala skozi kamnine in se med potjo segrevala v skladu s temperaturnim gradientom, ki je vladal v skladovnici kamnin. Dvig temperature in tlaka omogoča raztapljanje kamnin, ki poteka toliko časa, dokler ni v raztopini preseženo nasičenje posamezne mineralne sestavine. Do nasičenja pride tudi takrat, ko začneta tlak in/ali temperatura padati. Brž ko se to zgodi, pričnejo v razpokah kristalizirati minerali v določenih zaporedjih.
V	razpokah kamnoloma Leva so kristalizirali minerali, ki jih uvrščamo v tako imenovano druščino oziroma paragenezo mineralov alpskih razpok.
Parageneza v Levi je razmeroma številna in obsega minerale, ki so sestavni del kamnin, ter minerale, ki so zrasli v razpokah. V kamninske minerale na tem nahajališču prištevamo vrsto granata - almandin - in črni
Pridobivanje škrilja z lomljenjem gnajsa v kamnolomu Leva. Kamnino najprej lomijo pravokotno na njeno plastovitost v bloke želene velikosti, nato pa jo razkoljejo v primerno debele plošče.
Foto: Viljem Podgoršek (oktobra leta 2002).
Sveže odminirana južna stena v kamnolomu v višini 4 metrov z odtisi vrtin. Lepo vidna je razlika med izrazito plastnatimi skrilavci in bolj homogenim gnajsom, v katerem je ovalno oko izoliranega amfibolita. Navpične razpoke so številne, vidne pa so tudi medplastne razpoke, ki so pretežno zapolnjene s kremenom.
Foto: Viljem Podgoršek (oktobra leta 2002).
različek turmalina - šorlit. Med glavnimi sestavinami skrilavcev in gnajsov so kremen ter sljudi muskovit in biotit, pri amfibolitih pa aktinolit, albit in titanit. V skrilavcih se pojavljajo razpršeni sulfidni minerali, ki v
stiku s kisikom hitro oksidirajo in s svojimi oksidacijskimi produkti kamnine obarvajo v rjavih, modrih in belih odtenkih. Železovi oksidi oziroma limonitne prevleke prekrivajo minerale v večini razpok. Le v spodnjem delu, v amfibolitu, jih ni zaslediti. V nadaljevanju opisujemo le minerale, ki smo jih našli v razpokah.
Rudni minerali
Našli in določili smo pet rudnih mineralov, ki so vsi iz skupine sulfidov železa, cinka, antimona in bakra. Pojavljajo se v razpokah skrilavcev in gnajsov, vendar v tako majhnih količinah, da ne moremo govoriti o kakšni omembe vredni rudni mineralizaciji.
Lega kamnoloma Leva je označena z rdečo puščico. Državna topografska karta, 054 Oplotnica.
Geodetska uprava Republike Slovenije 1998.
Galenit (PbS)
Galenit je redek in praviloma vključen v kristalih kalcita. Največkrat opazimo le raz-kolne ploskve po ravninah kocke, ki so kovinsko srebrne barve. Kristali so drobni in ne presežejo enega milimetra. Zelo redki so kubooktaedrični kristali.
Halkopirit (CuFeS2)
Spoznamo ga po zlato rumeni barvi na školjkastih prelomih. Pravilno oblikovanih kristalov ni opaziti. Največkrat ga najdemo v bližini sfaleritovih kristalov. Zrna so manjša od enega milimetra. Oksidacija hal-kopirita ni zajela, ker je večinoma vključen v kamnini ali pa v sfaleritu.
Pirit (FeS2)
Kristali prve generacije dosežejo do 25 milimetrov na robu. Največkrat so obraščeni s kalcitom, ki jih je zaradi sočasne kristaliza-cije lahko oviral pri rasti. V takih primerih so kristali pirita slabše razviti in pogosto sploščeni. Ker jih je kalcit varoval pred oksidacijo, so njihove ploskve gladke in zlate barve.
Prostorastoči kristali so površinsko rahlo oksidirani in zato obarvani v različnih mo-
Kristali pirita v razpokah so ploskovno precej razgibani. Prevladujejo ploskve kocke a{100}, katerih robovi so zaobljeni s ploskvami dveh pentagonskih dodekaedrov d{210} in b{310}. Tudi oglišča kock so zaokrožena, ker jih odrežejo ploskve oktaedra o{111} in deltoidnega ikozaedra c{211}. Najmanj izražene so ploskve diakispentagonskega dodekaedra e{321}.
Vse risbe v članku: Mirjan Žorž.
drikastih in rdečkastih odtenkih. Močneje oksidirani kristali z limonitnimi prevlekami so redki.
a
c
o
e
Kristali pirita prve generacije na kremenovi podlagi iz zgornjega dela kamnoloma so na površini zaradi začete oksidacije obarvani v različnih odtenkih. Ploskve kocke imajo izrazit relief, ki je nastal z menjavanjem ploskev kocke a in pentagonskega dodekaedra d in poteka vzporedno z robovi kocke ter kocke a in deltoidnega ikozaedra c, ki je pod kotom 45 stopinj glede na robove kocke. Okoli večjega kristala, ki meri 1,5 milimetra na robu, so majhni skupki kristalov muskovita.
Foto: Igor Dolinar. Zbirka: Viljem Podgoršek.
Večji primarni kristali so kockasti in imajo na ploskvah značilen rebrasti vzorec, ki je posledica menjavanja ploskev kocke a in pentagonskega oktaedra d. Bistveno bolj razgibani so manjši kristali, ki so tudi kockasti, vendar imajo razvite še like oktaedra o, pentagonskega dodekaedra b, deltoidnega ikozaedra c in diakispentagonskega dodekaedra e. Na teh kristalih se v enem pasu stopničasto menjajo ploskve kocke in pen-tagonskih oktaedrov, v drugem pa ploskve kocke, deltoidnega ikozaedra in oktaedra.
Na ploskvah kocke nastanejo zanimivi reliefni vzorci. Pozneje je kristalizirala druga generacija pirita, zato drobne kristale najdemo na kristalih kalcita. Ti so enostavne kocke, ki imajo oglišča odrezana s ploskvami oktaedra o. Pirita ni v amfibolitu.
Sfalerit (ZnS)
Razpršen je po kristalih kalcita, v katerega je ponekod vraščen. Kristali črne barve z lepim sijajem na ploskvah so manjši od enega milimetra. Na razkolnih ploskvah so
rdečkastorjavo prosojni. Ploskovno so precej kompleksni in narebreni, ker se v pasovih menjavajo ploskve pozitivnega tetraedra o, kocke a in trisoktaedra t.
* o n c a
Sfalerit kristalizira v kristalih, ki jih omejujejo ploskve pozitivnega tetraedra o{111} in kocke a{100}, ki se medsebojno menjavajo, zato so ploskve tetraedra narebrene in imajo trikotno parketno strukturo. Oglišča so nekoliko modificirana s ploskvami deltoidnega ikozaedra c{211}, trisoktaedra t{221} in negativnega tetraedra n{111}.
tnega kristala tetraedrita. Nastala je torej perimorfoza limonita po tetraedritu, ker so se topni oksidacijski produkti izlužili. Rjave perimorfoze so v nekaterih medplastnih razpokah kar pogoste. Pred čiščenjem primerkov je treba biti previden in jih pregledati, ker so perimorfoze pač krhke in jih s čiščenjem nehote odstranimo. Nekatere razpoke in njihova okolica so bile izrazito modrikasto obarvane zaradi bakrovih oksidov, ki so nastali pri razkroju tetraedrita.
Tetraedrit - (CuFe)^Sb4S^
Kristali tetraedrita so priraščeni na kre-menove kristale. Zaradi oblike kristalov ga zlahka zamenjamo s sfaleritom, od katerega pa se loči po bolj motnih ploskvah, ki so modrikasto obarvane. Tudi razkolnosti nima. Največji kristali merijo približno 2 milimetra na tetraederskem robu in so terasasto razviti zaradi menjavanja ploskev pozitivnega tetraedra o in deltoidnega ikozaedra c. Ploskve teh likov najbolj opredeljujejo te-traedrsko obliko kristalov. V manjši meri so razvite tudi ploskve kocke a in negativnega tetraedra n.
Nekateri kristali so bili v celoti oksidirani, ker pa jih je hkrati prekrila oksidacijska plast netopnega limonita, se je s tem ohranila limonitna lupina, ki ima obliko prvo-
Kristal tetraedrita iz Leve je omejen s ploskvami pozitivnega tetraedra o{111}, ki pa se menjavajo s ploskvami deltoidnega ikozaedra c{211}, zaradi česar so tetraedrske ploskve parketirane in narebrene. Robovi in oglišča so malenkostno posneti s ploskvami kocke a{100} in negativnega tetraedra n{111}.
Spremljevalni minerali
To je skupina mineralov, ki so stalni spremljevalci alpskih razpok. Kristalizirajo prvi oziroma med prvimi in so podlaga za minerale, ki so kristalizirali kasneje. Zaradi svojega zgodnjega nastanka so pogosto žrtve spremenjenih pogojev kristalizacije, ki povzroči njihovo raztapljanje, ali pa jih kasnejši minerali v celoti prekrijejo.
Kristal tetraedrita na posnetku meri 2 milimetra v premeru in ima stopničasto razvite ploskve. Izvira iz zgornjega dela kamnoloma in je priraščen na kremenove kristale, ki jih prekriva limonitna prevleka. Foto: Igor
Dolinar. Zbirka: Viljem Podgoršek.
Kalcit (CaCO3)
Razširjenost kalcita po vseh razpokah tega nahajališča je nekoliko presenetljiva glede na kamnine, v katerih so nastale. Ta mineral tudi sicer ni pogost v alpskih razpokah, ker se praviloma izluži. Kristalizira med prvimi minerali v obliki zelo tankih kristalov - lamel, ki imajo prevladujoče ploskve pinakoida c in zelo ozke ploskve osnovnega romboedra r. Kalcitove lamele se med seboj naključno preraščajo v satastih oblikah. Posamezne so do 2 centimetra dolge. V prostorih med njimi so kristalizirali drugi minerali; v našem primeru pirit, sfalerit, galenit, tetraedrit in epidot. Korozija je zajela večino primarnih kristalov kalcita, kar potrjujejo zajede in odtisi na kristalih kremena
in epidota ter korodirani ostanki primarnih kristalov kalcita.
V naslednji fazi rasti pričnejo prevladovati ploskve negativnega romboedra p, kar pomeni, da je prišlo do preklopa oblike kristalov zaradi spremembe tlačnega oziroma temperaturnega gradienta v razpokah. Te ploskve so progaste zaradi menjavanja s ploskvami romboedra r. Končna oblika kristalov je romboedrska, saj so najbolj razvite ploskve strmega negativnega romboedra n. Na pinakoidu c in na prizemskih ploskvah z je prisotna izrazita parketna struktura. Največji kristali so veliki do enega centimetra. Zdvojčenih kristalov kalcita tukaj nismo našli.
Kristali kalcita prve generacije so zelo sploščeni po pinakoidu c{001}, ki ga omejujejo le ploskve osnovnega romboedra r{101}. Ploskve pinakoida so vedno parketirane v obliki trikotnikov, ker se medsebojno menjavajo s ploskvami romboedra r (A). V nadaljevanju rasti je prišlo do spremembe temperature in/ali tlaka, zato so se začele na primarnih kristalih razvijati oziroma brsteti ploskve negativnega položnega romboedra p{012} in negativnega strmega romboedra n{021} (B). Romboedri p so vedno značilno narebreni zaradi menjavanja s ploskvami romboedra r. Samostojno razvit kristal druge generacije prikazuje risba C. Na teh kristalih so razvite še ploskve skalenoedra s{211} in prizme a{100}. V nekaterih razpokah so se v vmesnih fazah razvili kristali s precej kompleksno morfologijo (D). Razvite imajo ploskve redke ditrigonalne prizme z{10.1.0}, ki so močno parketirane zaradi menjavanja ploskev z, r in n. Razviti so še akcesorni liki negativnega strmega romboedra t{041} in negativnega skalenoedra k{10.1.6}. Ob zaključku kristalizacije so kristali kalcita v celoti preklopljeni (E), saj imajo najbolj razvite ploskve negativnega strmega romboedra n. Te so malenkostno modificirane s ploskvami prizme a, skalenoedra s in pinakoida c.
Kremen (SiO2)
Kremen je sestavni del skrilavcev in gnajsov, zato ne preseneča njegova pogostost v vseh razpokah. Nasprotno pa ga v amfibolitu ni, zato ga na vzhodni strani v razpokah ob vznožju nismo našli.
V kamnolomu se pojavlja v dveh barvnih različkih - v brezbarvnih ali motno belih kristalih in v vijolično obarvanih kristalih, ametistu. Kristali obeh različkov so priz-matski z dobro razvitimi romboedrskimi terminacijami. Najbolj so razvite ploskve prizme m, ki so progaste zaradi menjavanja s ploskvami treh različnih strmih pozitivnih romboedrov tipa {hk 0} ter dveh negativnih strmih romboedrov tipa {0k/}. Za kremen značilne terminacije oblikujejo večje ploskve pozitivnega romboedra r in manjše ploskve negativnega romboedra z. Na nekaterih kristalih so na terminalnih romboedrskih robovih razvite ploskve bipiramide b, ki so posledica raztapljanja kristalov po zaključeni rasti. Druge akcesorne ploskve so redke. Največkrat opazimo majhne ploskve bipira-mide s, ki se pojavljajo v dvojčičnih legah in ustrezajo bodisi brazilskemu bodisi klinaste-
mu tipu dvojčenja. Razvite so tudi ploskve trapezoedrov u, x in n.
Omenjeni vrsti dvojčenja se kažeta v lame-larnosti, ki je vidna na ploskvah prizme. Vrhovi lamel v obliki narobe obrnjene široke črke »V« na prizemskih ploskvah kažejo proti terminacijam, v sredini prizemskih ploskev pa so lamele prekrižane v mrežastem vzorcu. Tipa dvojčenja posameznih kristalov zaradi priraščenosti na podlago ne moremo zanesljivo določiti, ker sta termi-naciji obeh tipov dvojčkov v takem primeru identični. Razlikovali bi ju lahko le na obojestransko razvitih kristalih (bitermini-ranih), kakor je prikazano na risbi. Zdvojče-nost se kaže tudi z damascenco na ploskvah prizme m ter romboedrov r in z. Večina brezbarvnih in motnih kremenovih kristalov zraste do 10 milimetrov v dolžino, v nekaterih večjih razpokah pa lahko dosežejo tudi do 8 centimetrov. Manjši kristali so dobro razviti, prozorni in imajo lep sijaj na ploskvah. Večji kristali imajo motne ploskve zaradi raztapljanja. Posamezni so korodirani do te mere, da so povsem brezoblični. Nekateri kremenovi kristali imajo
,'S ,-u . x -n m
A
B
Kristali kremena (A) so prizmatski z dobro razvitimi ploskvami prizme m{100}, ki so narebrene zaradi menjavanja s ploskvami treh pozitivnih strmih romboedrov dtfh10l1}, d]{h20l2} in dg{h30l3} ter dveh strmih negativnih romboedrov ej{0k1l1} in e2{0k2l2}. Kristale zaključujejo ploskve pozitivnega r{101} in negativnega romboedra z{011}. Redko so razvite še ploskve trapezoedrov u{311}, x{511} in n{hk1}, ki se zaključijo s ploskvami bipiramide s{111}. Nekateri kristali so korodirani na robovih med romboedroma r in z, zato se tam razvijejo korozijske ploskve bipiramide k{311}, ki so nazorneje prikazane na kristalu v (001) projekciji (B). Večina kristalov je v tem nahajališču v obliki klinastih (C) ali brazilskih (D) dvojčkov. Risbi idealizirano prikazujeta značilno strukturiranost dvojčičnih lamel, ki so na ploskvah prizem v obliki okoli obrnjenih širokih črk »V«. Vrhovi lamel so obrnjeni proti terminacijam. Ker so kristali priraščeni na podlago, obeh vrst dvojčkov med seboj ni možno ločiti. Razviti so namreč samo zgornji deli, ki se med seboj ne razlikujejo.
k
x
Skupek kristalov ametista iz zgornjega dela kamnoloma je obdan s kristali kalcita, ti pa so potreseni s kubooktaedričnimi kristali pirita druge generacije. Na ametistu so priraščene še drobne rozete muskovita. Na kristalu kalcita na levi strani je vidna progavost zaradi menjavanja ploskev romboedra r in romboedra p. Velikost izreza je 12 milimetrov.
Foto: Igor Dolinar. Zbirka: Viljem Podgoršek.
Tanki kristali aktinolita so rastli istočasno kot kristali kremena, zato jih je slednji obrastel. Kristal iz zbirke Franca Goloba je visok 12 milimetrov.
Foto: Igor Dolinar. Zbirka: Franc Golob.
šo barvo kristalov na delih, na podlago.
ki
so prirašceni
Titanit (CaTiSiO5)
V zgornjem delu kamnoloma titanita nismo zasledili. Rumenkasti kristali, ki so zrasli v razpokah amfibolita, so tanki in ne večji od 2 milimetrov. Prevladuje oblika tako imenovane pisemske ovojnice, nekateri pa so precej sploščeni. Zdvojčenih kristalov titanita nismo opazili.
zareze, ki so ostale za raztopljenimi tankimi kalcitovimi kristali. V zadnjih fazah se je kremen v razpokah gornjega dela izločal v obliki kalcedonskih prevlek in skorij. Kristali ametista so posebnost tega nahajališča. Pri nas še nismo našli tako izrazito lepo obarvanih in razvitih. Najizraziteje so obarvani ob svojih vznožjih, kjer so pritrjeni na podlago. Največji kristali so motni tako v svoji notranjosti kakor tudi na ploskvah. Zaradi nekoliko sodčkasto ukrivljenih ploskev so kristali širši na sredini, kar povzroči kompenzacijo ukrivljenosti preko nastanka vpadnih kotov na ploskvah prizme. Zato na teh ploskvah brstijo manjši kristali. Vijolična barva ametistovih kristalov se lahko razvije le pri temperaturah pod 300 stopinj Celzija in je pogojena z določenim deležem	ionov v kristalni strukturi.
Vendar šele oksidacija trivalentnih železovih ionov v Fe4+, ki je možna le s pomočjo gama žarkov, povzroči nastanek vijolične barve. Vir gama sevanja je naravni radioaktivni izotop kalija 40K, ki je prisoten v kamninah. Ta način obarvanja razloži intenzivnej-
Sploščeni kristali titanita v tem nahajališču imajo obliko pisemske ovojnice (A), ki jo najbolj opredeljujejo ploskve prizme o{111} in pinakoidov a{100} ter c{001}. Oglišča so modificirana s ploskvami prizme e{T22}. Redko se pojavijo ozke ploskve pinakoida d{J01}. Manjši del kristalov je kratkoprizmatski (B). Ti so sploščeni po pinakoidu c.
Literatura:
Rykart, R, 1989: Quarz - Monographie. Thun: Ott Verlag. Tschernitch, R. W, 1992: Zeolites of the World. Phoenix: Geoscience Press Inc.
Lieber, W., 1994: Amethyst. Heidelberg: Werner Lieber. Blackburn, W. H., Dennen, W. H., 1997: Encyclopedia of Mineral Names. The Canadian Mineralogist, Special publication 1. Ottawa: Mineralogical Association of Canada. Žorž, M., 2002: The Symmetry System. Grosuplje: Samozaložba. Žorž, M, 2005: Kremenovi dvojčki preraščanja. Proteus, 67:2-3. Podgoršek, V, Golob, F., 2006: Minerali v kamnolomu škrilja v Koritnem nad Oplotnico. Scopolia, Supplementum 3. Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije.
Podgoršek, V, Golob, F., Rečnik, A, Hinterlechner - Ravnik, A, 2007: Minerali medplastnih in alpskih razpok v metamorfnih kamninah v Koritnem nad Oplotnico. Nahajališča mineralov v Sloveniji. Ljubljana: Institut Jožef Stefan.
Nadaljevanje prispevka bo objavljeno v naslednji številki Proteusa.
c
e
o
B
d
a
Klopi — prenašalci povzročiteljev nalezljivih bolezni (2. del)
Ksenija Slavec, Alenka Radšel Medvešček
Pričujoče besedilo pomeni nadaljevanje prispevka o klopih kot prenašalcih nalezljivih bolezni, ki je bilo objavljeno v prejšnji, drugi številki Proteusa. Prvi del je bil namenjen predstavitvi klopnega meningoencefalitisa in lymske borelioze ter njunih povzročiteljev, v tej številki pa so predstavljene humane erlihioze, tularemija, rikecioze, krimsko-kongoška hemoragična mrzlica in babezioza ter njihovi povzročitelji.
Humane erlihioze
Poznamo dve različni erlihiji, ki sta patogeni za človeka. Bolezni, ki ju povzročata, sta humana monocitna erlihioza, povzroča jo Erlichia chaffeensii, ki okuži monocite (prvič opisana leta 1986), in humana ewingii erlihioza, ki jo povzroča E. ewingii (opisana leta 1999). Obe bolezni se pojavljata predvsem v Združenih državah Amerike. Anaplazmoza je novo odkrita bolezen. Prvič je bila dokazana in opisana v Evropi v Sloveniji leta 1996 (Lotrič - Furlan, 1998). Bolezen povzroča Anaplasma phagocytophi-lum, ki je obvezni znotrajcelični po Gramu negativni kokobacil. Ima veliko afiniteto do krvnih celic gostitelja. Naravni gostitelj er-lihij in anaplazme so srne in jeleni, ki so v Sloveniji prekuženi v več kot 80 odstotkih. Prenašajo jih različni klopi, v Sloveniji Ixodes ricinus. V klopih se erlihije lahko prenašajo transstadialno, ne pa transovarialno. V Sloveniji je z granulocitno vrsto erlihije preku-ženih 10 odstotkov klopov (Petrovec, 2002). Zbolevajo predvsem ljudje, ki so zaradi svojega poklica ali rekreacije bolj izpostavljeni klopom. Pogosteje obolevajo moški in starejše osebe. Večina bolnikov zboli med aprilom in septembrom, ko so klopi najbolj dejavni. Inkubacija traja 5 do 21 dni. Okuž-
ba lahko poteka brez kliničnih simptomov in znakov ali s hudo prizadetostjo številnih organov s smrtnim izidom (en odstotek). Okužba večinoma poteka kot neznačilna vročinska bolezen, ki se kaže z vročino, glavobolom, utrujenostjo, bolečinami v mišicah in/ali sklepih, slabostjo, bruhanjem, kašljem in povečanimi bezgavkami, včasih z izpuščajem, diarejami, anoreksijo in zmedenostjo. Laboratorijske preiskave pokažejo znižano koncentracijo belih krvničk v krvi, znižano koncentracijo trombocitov (krvnih ploščic, ki imajo številne aktivnosti v zvezi s hemostazo), anemijo, povečano vrednost jetrnih encimov in povečano koncentracijo C-reaktivnega proteina (Walker, Dumler, 1996). Okužbo dokazujemo serološko ali z osamitvijo povzročitelja. Najhitrejša in najobčutljivejša metoda je PCR, s katero do-kažemo rikecijsko DNA v periferni krvi ali v odvzetem vzorcu kože ali/in odvzetem vzorcu tkiva (Wormser, 2006). Bolezen zdravimo 7 dni s tetraciklini (razen nosečnic). Okužbo preprečujemo najuspešnejše tako, da se zaščitimo pred vbodom klopa.
Tularemija
Je akutna vročinska bolezen, ki jo povzroča Francisella tularensis. Poznamo dva tipa; F. tularensis tip A, ki je najbolj virulentna vrsta (ima največjo stopnjo patogenosti) in je razširjena v Severni Ameriki, in F. tularensis tip B, ki je razširjena v Aziji, Evropi in Severni Ameriki. Bolezen najpogosteje poteka z razjedo na koži in vnetjem območnih bezgavk, lahko z vnetjem bezgavk, z vnetjem očesne veznice in območnih bezgavk, kot sepsa in pljučnica (Cross, 2000). Okužba s F. tularensis bi lahko postala pomemben javnozdravstveni problem, saj ima
Ulceroglandularna tularemija - na vstopnem mestu okužbe je značilna razjeda z dvignjenimi robovi.
bacil lastnosti, ki so primerne za izdelavo zelo nevarnega biološkega orožja za vojaške in teroristične akcije. Izračunali so, da bi pri izpostavljanju 100.000 ljudi »tularemičnemu oblaku« zbolelo 82,5 odstotka oseb, umrlo bi jih 6,2 odstotka (Franz, 1997). Tularemija je razširjena po vsej severni polobli med 30 in 31 stopinjami severne širine. Z bacilom je okuženih veliko vrst divjih in domačih živali, ptičev, rib in amfibij, klopov in komarjev. Nekatere živali, na primer mačke, psi in konji, za okužbo niso dovzetne. Druge po okužbi zbolijo, ozdravijo ali poginejo. Naravni gostitelji bacila so zajci in klopi, ki so vse življenje okuženi. Med njimi se okužba prenaša transovarialno, so torej rezervoar in prenašalec okužbe (Weinberg, 2000). V predelih, kjer bacil prenašajo klopi, je največ okužb pomladi in poleti. V predelih, kjer so pri prenosu pomembni predvsem glodavci, je največ obolenj pozimi. Obolevajo moški in ženske vseh starosti. V Sloveniji je število prijav majhno. Možno je, da povzročitelj pri nas redko kroži ali da vse bolezni niso prepoznane. Človek se okuži na več načinov: z dotikom okužene živali, z vbodom okuženega artropoda, z ugrizom okužene živali, z
uživanjem kontaminirane vode ali premalo kuhanega oziroma pečenega mesa okužene živali, lahko tudi v laboratoriju. Inkubacija traja 3 do 4 dni. Bolezen se začne nenadno, z vročino, mrzlico, glavobolom, utrujenostjo in bruhanjem. Lahko se pojavijo kašelj, bolečine v mišicah, žrelu in trebuhu ter diareje. Pri nezdravljenih primerih traja vročina 2 do 3 tedne. Lahko pa je telesna temperatura povišana 2 do 3 dni, nato je nekaj dni normalna, potem pa spet naraste. Vranica in jetra so pogosto povečana. Dvajset odstotkov bolnikov ima na koži različne izpuščaje (Slack, 1999).
Vstopno mesto je pomembno za klinični potek okužbe. Ulceroglandularna oblika je najpogostejša oblika bolezni. Na vstopnem mestu na koži se razvije eritematozna ma-kula, iz nje papula, iz katere se lahko razvije razjeda - ena ali več -, ki ima(jo) dvignjene robove in ne boli(jo). Bolnik ima vročino, glavobol. Ze drugi dan bolezni začno oteka-ti območne bezgavke, ki se lahko zagnojijo. Najpogosteje so prizadete dimeljske ali paz-dušne bezgavke. Pri nezdravljenih primerih traja kožna razjeda več kot mesec dni, povečane bezgavke tudi več mesecev.
Ostale oblike okužbe - glandularna, okulo-glandularna, tifusna, orofaringealna in črevesna tularemija - se pojavljajo redko. Pljučna oblika tularemije se pojavlja predvsem pri laboratorijskih delavcih in je najhujša oblika tularemije z visoko smrtnostjo. Izvidi laboratorijskih preiskav niso značilni. Hitrost sedimentacije eritrocitov in vrednost C-reaktivnega proteina sta povečani, bela krvna slika ne kaže odstopanj. Okužbo potrdimo bakteriološko z osamitvijo bacila iz kužnin, kar je za laboratorijske delavce zelo nevarno. Zelo občutljiva in specifična metoda dokazovanja bacila v vzorcu tkiva bezgavke, odvzetem z igelno biopsijo, ali v drugih kužninah je metoda pomnoževanja nukleinskih kislin. V praksi okužbo dokazujemo serološko (Keše, 2002). Bolezen zdravimo s streptomicinom, učinkoviti so tudi gentamicin, kloramfenikol, tetraciklini, kinoloni in imipenem. Kirurško zdravljenje je omejeno le na drenažo zagnojene bezgavke in gnojnega izliva iz notranjosti prsne votline.
Tularemijo pri človeku preprečujemo tako, da preprečujemo prenos bolezni. Z mesom divjih živali moramo ravnati previdno. Meso mora biti pravilno toplotno obdelano.
Pred klopi se zavarujemo s primerno obleko in z uporabo repelentov.
Rikecioze
Rikecije so majhni po Gramu negativni znotrajcelični kokobacili, ki se razmnožujejo znotraj celic gostitelja z delitvijo na dvoje. Barvajo se po Giemzi (z barvilom, ki vsebuje sol metilenskega modrila in eozina ter razne azurje), gojimo jih na tkivnih kulturah in na oplojenih jajcih.
Rikecijske bolezni so razširjene po vsem svetu in so bolezni popotnikov. Bolezni, ki jih povzročajo, imajo več skupnih kliničnih znakov. Največ obolenj je v toplih poletnih mesecih, julija, avgusta in septembra. Naravni rezervoar rikecij so mali sesalci, bolhe, uši, klopi, pajki, pršice, tudi veverice, mačke in drobnica. Glavni prenašalci rikecij so različni klopi. V njih se rikecije prenašajo transstadialno in transovarialno. Rikecije prenašajo tudi nimfe in larve okuženih klopov. Klopi prenašajo naslednje vrste rikecij, ki pri človeku povzročajo rikecijsko mrzlico: R. rickettsii, R. israeli, R. conorii, R. sibirica, R. japonica, R. australis, R. honey, R. africae, R. slowaca (Avšič - Zupanc, 2002). Značilne patološkoanatomske spremembe
V tabeli prikazujemo nekatere bolezni in rikecije, ki jih povzročajo, klope, ki jih prenašajo, in predele, v katerih so bolezni razširjene.
Bolezen	Rikecije	Vrsta klopov	Razširjenost
mrzlica skalnega gorovja	R. rickettsii	Dermacentor anderson in Amblyomma americanum	Severna, Srednja in Južna Amerika
sredozemska mrzlica	R. conorii	pasji klopi vrste Rhipicephalus sanguineus	Sredozemlje, Hrvaška, Afrika, Bližnji vzhod, Pakistan, Indija
afriška klopna mrzlica	R. africae	klopi rodu Amblyomma	Afrika, Zimbabve
izraelska klopna mrzlica	R. israelii	pasji klop Rhipicephalus sanguineus	Izrael
severnoazijska klopna mrzlica	R. sibirica	klopi rodu Dermacentor spp	Severna Azija
queenslandska klopna mrzlica	R. australis	klopi rodu Ixodes	Avstralija
so vnetja malih žil zaradi razmnoževanja rikecij v endotelnih celicah (celicah notranje plasti obtočil). Nekatere rikecije, predvsem R. africae, povzročajo na mestu vboda okuženega klopa papulo, katere središče postane nekrotično in pokrito s črno krasto, tako imenovano tache noire ali ešar. Te spremembe na koži so včasih zelo številne. Inkubacija je kratka, povprečno traja 7 dni. Rikecijske mrzlice se kažejo z nenadnim začetkom, vročino, glavobolom, izpuščajem ali pegami v ravni kože ali/in trdimi vzbrst-mi nad ravnjo kože, ki postajajo krvavka-ste, bolečinami v mišicah in krvavitvami po koži. Periferne bezgavke so lahko povečane. Pri otrocih je potek bolezni blag. Za afriško klopno mrzlico je značilno, da se pri več kot polovici bolnikov pojavljajo tako imenovane tache noire.
Možni zapleti bolezni so meningoencefalitis in žilne lezije v ledvicah, pljučih, prebavilih, jetrih, trebušni slinavki, srcu, vranici in koži (Walker, 2000). Huje potekajo okužbe
pri bolnikih s sladkorno boleznijo, alkoholikih, starostnikih in bolnikih z motnjami v imunskem odzivu. Pri hudo potekajočih okužbah so pri hospitaliziranih bolnikih ugotavljali 1,4- do 5,6-odstotno smrtnost (Oristrell, 1994). Nekatere rikecijske mrzlice prikazujemo v tabeli.
Laboratorijske preiskave pokažejo levkopeni-jo, trombocitopenijo, zvišane vrednosti CRP in jetrnih funkcijskih testov. Okužbo dokazujemo serološko ali z osamitvijo povzročitelja. Najhitrejša in najobčutljivejša metoda je PCR, s katero dokažemo rikecijsko DNA v periferni krvi ali v odvzetem vzorcu kože. Okužbe zdravimo s tetraciklini. Učinkoviti so tudi kloramfenikol in rifampicin, pri zdravljenju sredozemske mrzlice pri odraslih pa tudi kinoloni.
Okužbo najuspešnejše preprečujemo tako, da se zaščitimo pred vbodom klopa.
Krimsko-kongoška hemoragična mrzlica	Virus prizadene monocite, endotelijske celi-
Povzroča jo virus iz rodu Nairovirus, prena-	ce in hepatocite.
šajo ga klopi iz rodu Hyalomma. V klopih se	Virus krimsko-kongoške hemoragične mr-
ohranja s transstadialnim in transovarialnim	zlice je po svetu zelo razširjen, endemičen
prenosom. Virus so dokazali v mnogih vr-	je na območjih Afrike, Azije, Bližnjega
stah domačih in divjih živali, ki so gostitelji	vzhoda in jugozahodne Evrope. Inkubacija
vseh razvojnih oblik klopa. Okužba pri ži-	je kratka, traja 3 do 7 dni. Bolezen se začne
valih poteka brez bolezenskih znakov.	nenadno z visoko vročino, mrzlico, splošno
V
v'
Zemljepisna razširjenost krimsko-kongoške hemoragične mrzlice.
oslabelostjo, glavobolom, bolečinami v mišicah in vrtoglavico. Včasih so prisotni tudi driska, slabost in bruhanje. Tretji do peti dan bolezni se pojavijo krvavitve, ki so različne, od drobnih pikčastih krvavitev do obsežnih hematomov na koži in sluznicah, pojavijo se lahko krvavitve iz nosu, dlesni, prebavil, sečil, dihal in maternice. Bolniki so hudo prizadeti. Lahko nastopita šok ter odpoved ledvic, jeter in dihal. Smrtnost je od 25- do 75-odstotna. Bolniki, ki okužbo preživijo, zelo počasi okrevajo (Peters, 2000). Okužbo potrdimo ali serološko ali z dokazom virusne RNA z metodo RT-PCR v vzorcih bolnikove krvi (Saksida, 2011). Bolezen zdravimo z zdravili, ki blažijo simptome. Specifičnega zdravila ni. V zadnjem času poskušajo bolnike zdraviti z ri-bavirinom. Okužbo preprečujejo na endem-skih območjih tako, da preprečujejo vbode klopov z uporabo primernih oblačil in re-pelentov. Virus se prenaša tudi s človeka na človeka z okuženo krvjo, tkivi in drugimi telesnimi tekočinami. Pomembno je preprečevanje bolnišničnih okužb in osamitev okuženega bolnika.
Babezioza
Je vročinska bolezen, ki jo povzroča babe-zija, okroglasti znotrajcelični zajedavec, ki se v eritrocitih oblikuje v tetrade. Babesia divergens (bovis) povzroča hudo obliko bolezni, večina obolelih umre. Je razširjena v Evropi. V Ameriki so kot povzročiteljico blažje babezioze pri človeku opisali babezi-jo Babesia microti. Babezije prenašajo klopi, zbolevajo predvsem živali, pa tudi človek. Okužba se kaže s splošno slabostjo, povišano telesno temperaturo, glavobolom, znojenjem, bolečinami v mišicah in sklepih ter hudo utrujenostjo. Lahko se pojavijo anemija, hemoglobinurija, zlatenica in odpoved ledvic. Diagnoza je serološka, parazite iščemo tudi v razmazu krvi. Bolezen zdravimo s klorokvinfosfatom in kininom (Logar, 1999; Wormser, 2006).
Literatura:
Avšič - Župane, T., 2002: Rikecije. V: Gubina, M, Ihan, A,,
(ured): Medicinska bakteriologija z imunologijo in mikologijo.
Ljubljana: Medicinski razgledi. 309-315.
Cross, J. T., Penn, R. L., 2000: Franeisella tularensis
(Tularaemia). V: Mandel, G,, Bennenett, J. E,, Dolin, R.
(uredniki): Principles and Practice of Infectious Diseases. 5th
ed. Vol. 2. London, Churchill Livingstone. 2393-3401.
Franz, D. R, Jahrling, P. B., Fried lander, A. M., in sod., 1997:
Clinical recognition and management of patients exposed to
biological warfare agents. JAMA, 278: 339-411.
Keše, D., 2002: Francisella tularensis in Pasteurella multocida.
V: Gubina, M., Ihan, A. (ured.): Medicinska bakteriologija z
imunologijo in mikologijo. Ljubljana: Medicinski razgledi.
281-284.
Logar, J, 1999: Trosovci. V: Parazitologija v medicini.
Ljubljana: Državna založba Slovenije. 51-85.
Lotrič - Furlan, S, 1998: Humana erlihioza. Ljubljana:
Medicinski razgledi, 37, Suppl.1: 145-153.
Oristrell, J, Amengual, M. J, Font - Creus, B, in sod,
1994: Plasma levels of tumor necrosis factor-a in patients
with Mediterranean spotted fever, Clinical and analytical
correlations. Clin. Infect. Dis, 19: 1141-1143.
Peters, C. J., 2000: California Encephalitis, Hantavirus
Pulmonary Syndrome, and Bunyavirid Hemorrhagic Fevers. V:
Mandel, G., Bennenett, J. E,, Dolin, R. (uredniki): Principles
and Practice of Infectious Diseases. 5th ed. Vol. 2. London,
Churchill Livingstone. 1849-1855.
Petrovec, M., 2002: Erlihije. V Gubina, M, Ihan, A, (ured.):
Medicinska bakteriologija z imunologijo in mikologijo.
Ljubljana: Medicinski razgledi. 317-20.
Saksida, A, 2011: Bunjavirusi. V: Poljak, M, Petrovec, M.
(ured.): Medicinska virologija. Ljubljana: Medicinski razgledi.
169-181.
Slack, M. P. E, 1999: Gram-Negative Coccobacili. V Armstrong, D., Cohen, J. (urednika): Infectious Disease. Vol 1. London: Mosby: 8206-8207.
Walker, D. H,, Raout, D. 2000: Rickettsia rickettsii and Other Spotted Fever Group Rickettsiae (Rocky Mountain Spotted Fever and Other Spotted Fevers). V: Mandel, G., Bennenett, J. E., Dolin, R. (uredniki): Principles and Practice of Infectious Diseases. 5th ed. Vol. 2. London, Churchill Livingstone. 2035-2042.
Weinberg, A. N,, 2000: Zoonoses. V: Mandel. G, Bennenett, J. E., Dolin, R. (uredniki): Principles and Practice of Infectious Diseases. 5th ed. Vol. 2. London, Churchill Livingstone. 3239-3245.
Wormser, G. P., Dattwyler, R. J, Shapitro, E. D., Halperin, J. J., Steere, A. C., Klempner, M. S., in sod., 2006: The clinical assesment, treatment, and prevention of Lyme disease, human granulocytic anaplasmosis and babesiosis: clinical practice guidelines by the Infectious Deseases society of America. Clin. Infect. Dis, 43: 1089-1134.
Nobelova nagrada iz fizike za leto 2012
Janez Strnad
Čeprav je Nobelove nagrade zelo nehvaležno napovedovati, se je na spletu tudi letos pojavilo več napovedi za nagrado iz fizike. Nekatere od njih so zadele področje, kvantno optiko, ne pa imen nagrajencev. Serge Haroche in David Weineland sta bila nagrajena za »pionirske eksperimentalne metode, ki omogočajo merjenje posameznih kvantnih sistemov in delovanje nanje«. Ha-roche vodi raziskovalno skupino v Parizu, Wineland pa raziskovalno skupino v Bo-uldru v ameriški zvezni državi Kolorado. Skupini se dopolnjujeta. Harocheva ujame svetlobo in jo otipa z atomi, Weinelandova pa ujame atome kot ione in jih otipa s svetlobo. Nagrajenca si bosta razdelila malenkost manj kot milijon evrov.
David Wineland je bil rojen leta 1944 v Milwaukeeju v zvezni državi Wisconsin. Diplomiral je leta 1965 na kalifornijski univerzi v Berkeleyju in doktoriral leta 1970 na harvardski univerzi. Po doktoratu je raziskoval na univerzi Washington v Seattlu in leta 1975 prešel na današnji Državni inštitut za standarde in tehnologijo v Bouldru. Je tudi profesor na univerzi zvezne države Kolorado v Bouldru. Pred Nobelovo nagrado je dobil devet visokih mednarodnih nagrad in priznanj. Leta 1992 so ga izvolili v ameriško akademijo
znanosti. Vir: Wikifedia.
Svetloba med zrcaloma
Haroshe in njegovi sodelavci svetlobo ujamejo v votlino med zrcaloma v visokem vakuumu in pri temperaturi samo del stopinje nad absolutno ničlo. Tako se kolikor mogoče izognejo neželenim vplivom okolice. V svetlobi z določeno frekvenco je ener-
Serge Haroche je bil rojen leta 1944 v Casablanci v Maroku.
V	letih od 1963 do 1967 je študiral na École Normale Supérieure in leta 1971 doktoriral na univerzi Pierre in Marie Curie (Univerza VII) v Parizu. Leta 1967 je začel delati na Državnem centru za znanstvena raziskovanja (CNRS). Kot gostujoči profesor je deloval na štirih znanih ameriških univerzah. Od leta 1975 je profesor fizike na univerzi Pierre in Marie Curie in od leta 1982 profesor na École Normale Supérieure. Leta 2001 je postal profesor na Collège de France. Pred Nobelovo nagrado je dobil dvanajst visokih mednarodnih nagrad in priznanj. Je član francoske, brazilske, evropske in ameriške akademije znanosti. Vir: w,k,ped,a.
V	kratkem zapisu je orisal svojo pot do Nobelove nagrade. Njegovo delo se je začelo pred petintridesetimi leti v raziskovalni skupini, ki se je oblikovala postopno. Doživela je vzpone in padce, a nazadnje je uspela. K temu je bistveno prispevalo intelektualno in materialno okolje v laboratoriju Kastler-Brossel na École Normale Supérieure. Po Harochevem mnenju je pomembno dolgoročno in zanesljivo financiranje. Ne kaže se zanašati le na kratkoročne načrte. Obžaluje, da je manj verjetno, da bodo današnji mladi raziskovalci našli tako okolje.
V Harochevi skupini najprej pripravijo Rydbergov atom v stanju yv V točki R1 s sunkom laserske svetlobe atom prevedejo v sestavljeno stanje y0 + Po potovanju atoma skozi votlino do točke R2 to stanje preide v y0 + bWv Čas potovanja atoma lahko izberejo tako, da je b = 1, če v votlini ni fotona. Frekvenco sunka pa lahko nastavijo tako, da je b = -1, če je v votlini en foton. V merilniku D sestavljeno stanje preide v stanje S tem ugotovijo b in po tem sklepajo, ali v votlini ni fotona ali je v njej en sam foton. Z uporabo več atomov lahko na ta način ugotovijo, ali je v votlini več fotonov.
Vir: Kraljeva švedska akademija znanosti.
gija razdrobljena na obroke, fotone. Foton ali več fotonov mikrovalov s frekvenco nekaj deset milijard nihajev na sekundo, ki ji ustreza valovna dolžina nekaj milimetrov, ujamejo med krogelnima zrcaloma v razmiku dobrih dveh centimetrov. Zrcali sta iz zelo natančno zglajenega niobija, ki je pri nizki temperaturi superprevoden in elektriko prevaja brez upora. Na vsem svetu ni bolj odbojnih zrcal. Med njima foton potuje 0,13 sekunde sem in tja, preden zaradi neželene motnje ni izgubljen. V velikem svetu se zdi to precej kratek čas, v svetu atomov pa lahko naredijo v času, v katerem svetloba obide Zemljo, veliko poskusov. V kvantni mehaniki ima vezan sistem delcev, atom ali ion, stanja z določeno energijo. Sistem je lahko v dveh takih stanjih hkrati. Tedaj govorimo o superpozicji stanj ali sestavljenem stanju. Haroche je sodeloval z Da-nielom Kleppnerjem, z enim od pobudnikov poskusov z Rydbergovimi atomi. Z lasersko svetlobo alkalijski atom z enim šibko vezanim zunanjim elektronom vzbudijo v stanje z veliko energijo. V takem stanju se elektron z veliko verjetnostjo giblje v svitku z obliko avtomobilske zračnice. Tak atom je tisočkrat večji kot v osnovnem stanju z najmanjšo energijo in občutljiv za majhne zunanje vplive. Z Rydbergovimi atomi rubidija, ki jih v določenih časovnih razmikih pošiljajo skozi votlino, otipajo fotone. Frekvenca, ki ustreza prehodu atoma iz devetinštiridese-
tega vzbujenega stanja v petdeseto, se približno ujema s frekvenco ujetih mikrovalov. (Prehodu ustrezata frekvenca 51 milijard nihajev na sekundo in energija 2,1 desetti-sočin elektronvolta. Za 1 elektronvolt se poveča energija delca z enim osnovnim nabojem, ko v praznem prostoru preteče napetost 1 volt.) Po končnem stanju atomov sklepajo na število in lastnosti fotonov v votlini.
Ionske pasti
Weineland in njegovi sodelavci raziskujejo vpliv svetlobe na posamezne ione, to je atome, ki so jim odtrgali elektron in imajo pozitiven električni naboj. Weineland je spočetka sodeloval s Hansom Dehmeltom, ki si je leta 1989 z Wolfgangom Paulom delil polovico Nobelove nagrade »za razvoj tehnike ionske pasti«. Ion ali več ionov ujamejo v past, ki jo sestavljajo štiri podolgovate elektrode in še dve elektrodi ob osi na vsaki strani. Ione v pasti zadržijo s stalno električno napetostjo in z izmenično električno napetostjo s frekvenco mikrovalov.
Ione v pasti z lasersko svetlobo »ohladijo«, to je, kolikor je mogoče, zmanjšajo njihovo gibanje. Leta 1997 so Steven Chu, Claude Cohen - Tannoudji in William Philips dobili Nobelovo nagrado »za razvoj metod za hlajenje in zajetje atomov v past z lasersko svetlobo«. Ion berilija z enim pozitivnim osnovnim nabojem je v pasti v visokem va-
V Weinelandovi skupini ion berilija ujamejo v past. Z lasersko svetlobo ga najprej spravijo v stanje s kolikor mogočo majhno energijo. Nato s sunki laserske svetlobe dosežejo, da preide v zaželeno stanje (zgoraj). Ion obsevajo z lasersko svetlobo z določeno valovno dolžino in opazujejo fluorescentno svetlobo, ki jo ion seva. V past so ujeli tri ione (spodaj).
Vir: Kraljeva švedska akademija znanosti. Tudi druge skupine raziskujejo posamične kvantne sisteme (Kvantni strojček, Proteus, 74 (2011/2012): 27-32). Risba po predlogi: Janja Benedik.
kuumu pri temperaturi samo nekaj stopinj nad absolutno ničlo, kolikor mogoče ločen od okolice. Ima dve vrsti stanj. Stanja prve vrste, nihajna stanja, so povezana z gibanjem iona sem in tja v pasti. Osnovno nihajno stanje f ima najmanjšo energijo in prvo vzbujeno nihajno stanje f ima malo večjo energijo. (Energija je večja za 8,7 mi-lijonin elektronvolta.) Ion niti v osnovnem stanju ne miruje. Stanja druge vrste, elektronska stanja, so povezana z elektroni v ionu. Osnovno elektronsko stanje y/o ima
najmanjšo energijo in prvo vzbujeno elektronsko stanje Yi ima malo večjo energijo. (Energija je večja za 5,2 milijonin elektron-volta. Navedeni podatki kažejo, da gre za zelo majhne spremembe energije.) V osnovnem elektronskem stanju sta spina jedra in najšibkeje vezanega elektrona vzporedna, v vzbujenem stanju pa nasprotno vzporedna. Najprej z laserskim hlajenjem dosežejo, da je ion v osnovnem nihajnem in osnovnem elektronskem stanju foVo. S sunkoma laserske svetlobe v nasprotnih smereh in z malo
različno valovno dolžino prevedejo ion v sestavljeno elektronsko stanje tako, da ostane v osnovnem nihajnem stanju: a$0V0 + ffVi = f)(a% + fVi). V sestavljenem stanju iz osnovnega in prvega vzbujenega elektronskega stanja pri merjenju ne dobimo vmesne energije, ampak ali energijo osnovnega stanja z verjetnostjo a2 ali energijo vzbujenega stanja z verjetnostjo f2. Nato z drugim laserskim sunkom povzročijo, da stanje f 0 Vi preide v stanje fiV0, tako da je ion v sestavljenem stanju: af0 V0 + ffi V0 = (af0 + ffi) V S tem postopkom so sestavljeno stanje aV0 + fVi z neznanima a in f spremenili v stanje af + ffi z enakima a in f. S tem so prenesli kvantno informacijo. Spremembe preverjajo tako, da obsevajo ion z lasersko svetlobo z določeno frekvenco, ki vzbudi fluorescen-co. Ion absorbira to svetlobo in jo seva na vse strani. Izsevano svetlobo opazujejo neposredno ali zaznavajo z merilno napravo. V kvantni mehaniki stanja ni mogoče »klo-nirati«. Iz sistema v sestavljenem stanju z danima a in f ne moremo dobiti drugega enakega sistema v stanju z enakima a in f, ne da bi porušili začetno stanje. Če bi bilo to mogoče, bi lahko natančno izmerili lego prvega sistema in hitrost drugega enakega sistema v enakem stanju. Tako bi natančno poznali lego in hitrost sistema v določenem stanju. To bi nasprotovalo načelu nedoloče-nosti, po katerem ni mogoče hkrati natančno izmeriti lege in hitrosti. Zapis kvantne informacije in njen prenos je pomemben za kvantni računalnik. V takem računalniku bi morali povezati v celoto veliko enakih kvantnih sistemov, na primer ionov v pasti. Na eni strani bi morali sistemi delovati drug na drugega na nadzorovan način, na drugi pa bi morali biti neodvisni od okolice. Zato je do kvantnega računalnika še daleč, čeprav ne dvomijo, da prizadevanje skupin obeh nagrajencev in drugih gre v pravo smer. Veliko fizikov je prepričanih, da bo prej ali slej mogoče izdelati kvantni računalnik. Tak računalnik bi nekatere ra-
čune, na primer razstavitev zelo velikega števila na prafaktorje, opravil veliko hitreje od današnjih računalnikov. V Weinelandovi skupini so ione v pasti izkoristili za natančno merjenje časa. Poleg berilijevega iona so v past ujeli še aluminijev ion. Ta ion ima primeren prehod med dvema stanjema, ki mu ustreza ultravijolična svetloba. Njena frekvenca je tisočkrat večja od frekvence mikrovalov, ki jih v atomskih urah na curek atomov cezija uporabljajo za natančno merjenje časa. Ionske ure so lahko tisočkrat natančnejše od cezijevih. Taka ura bi v času, odkar obstaja vesolje, prehitela ali zaostala le za nekaj sekund. Vendar aluminijevega iona ni mogoče hladiti z lasersko svetlobo. Aluminijevemu ionu v pasti pridružijo berilijev ion, ki ga je mogoče lasersko hladiti. Iona delujeta drug na drugega, tako da se posredno ohladi tudi aluminijev ion. Podrobno so raziskali delovanje iona na ion. V drugi uri so namesto aluminijevega iona ujeli magnezijevega. Ta se po masi manj razlikuje od berilijevega, zato je hlajenje učinkovitejše. Z obema urama so tudi preizkusili napovedi teorije relativnosti, ko sta se hitrosti ionov razlikovali za nekaj deset metrov na sekundo ali višini za tretjino metra.
Med kvantno in klasično fiziko
Erwin Schrödinger, eden od tvorcev kvantne mehanike, si je zamislil poskus. V prostor u so zaprti mačka, atom z radioaktivnim jedrom, merilnik in naprava, ki razbije posodico s smrtnim strupom, ko merilnik zazna razpad. Če počakamo en razpolovni čas, je jedro v sestavljenem stanju, ki ga v enakih deležih sestavljata nerazpadlo in razpadlo stanje. Mačka naj bi tedaj bila v ustreznem sestavljenem stanju, ki ga v enakih deležih sestavljata živo in mrtvo stanje. Izkušnje pa kažejo, da je mačka z gotovostjo živa ali z gotovostjo mrtva. Schrödingerjeva mačka opozori na težave s kvantnimi stanji v svetu velikih teles.
Dokler kvantnega sistema ne zmoti nežele-
ni vpliv iz okolice in ostane v sestavljenem stanju ai^o + bli z danima a in /, govorimo o koherenci. Raznovrstnim in številnim vplivom okolice na veliko telo se ni mogoče izogniti. Zaradi njih koherentno stanje hitro preide v eno ali drugo stanje telesa. Pojav je znan kot dekoherenca. V velikih sistemih poteka dekoherenca tako hitro, da prehoda sploh ne opazimo. Weinelandovi in Haro-chevi skupini pa so uspeli poskusi, pri katerih so na opisana načina nadzorovali, kako je potekala dekoherenca. Podobne poskuse so že prej naredile tudi druge raziskovalne skupine.
Leta 1996 so Weineland in sodelavci be-rilijev ion v pasti pripravili v sestavljenem elektronskem stanju aio + bl\. S sunki laserske svetlobe so vplivali samo na stanje i o ali samo na stanje i i in dosegli, da sta se stanji krajevno oddaljili drugo od drugega za osem stotisočin milimetra. Tako je »bil ion v dveh stanjih, ki sta bili v zelo veliki razdalji v primerjavi z velikostjo atoma«. Istega leta so Haroche in sodelavci v votlino poslali Rydbergov rubidijev atom v sestavljenem stanju iz dveh stanj. Vlogo mačke je prevzelo sevanje v votlini. Atom je deloval na sevanje in ga je prevedel v stanje, ki je ustrezalo sestavljenemu stanju mačke. V votlino so poslali še drugi Rydbergov atom, ki ga je sevanje prevedlo v ustrezno sestavljeno stanje. Po primerjavi med stanjema prvega in drugega atoma so sklepali, kako se je spreminjalo sevanje. S spreminjanjem časovnega razmika, v katerem sta si atoma sledila, med 30 in 250 milijoninami sekunde, so zasledovali postopno dekoherenco. To je bilo prvič, da je bilo mogoče opazovati »postopen razvoj kvantnega vedenja v klasično«.
Literatura:
Haroche, S, 2012: The secrets of my prizewinning research. Nature, 490: 311.
Kraljeva švedska akademija znanosti, 2012: Measuring and manipulating individual quantum systems. Scientific background on the Nobel Prize in Physics 2012. Kraljeva švedska akademija znanosti, 2012: Particle control in a quantum world.
Yam, P., 1997: Bringing Schrödinger's cat to life. Scientific American, 276 (1997): 104-109 (6).
Sadni okusi Kostarike
Nina Zupanic in Eva Žontar
Tržnica v Cartagu. Foto: Nina Zupanič.
Za majhno državo, kot je Kostarika, so značilni različni ekosistemi s posebnimi podnebji in raznovrstno sestavo tal. Ta raznolikost se kaže tudi v rastlinstvu, kar je še posebej pomembno za domačine, saj jim omogoča gojenje številnih vrst kulturnih rastlin. Povsod po svetu so tržnice najboljši kraj, kjer lahko doživite in okusite pestrost domačega pridelka, predvsem sadja in zelenjave. Kostarika ni pri tem nobena izjema.
Vrste sadja, ki jih lahko najdete na lokalnih tržnicah, se čez leto nekoliko spreminjajo, saj različne vrste sadnih rastlin obrodijo v različnih letnih časih. V Kostariki sicer ne moremo govoriti o poletju in zimi, temveč o
deževni in suhi dobi. Nekatere sadeže, kot na primer rambutan, durian in jakobovec, je skorajda nemogoče dobiti zunaj deževnega obdobja, medtem ko lahko ananas, banane, gvanabano in mnoge druge na tržnici najdete vse leto. Poleg avtohtonih vrst sadja domačini gojijo tudi številne druge, ki izvirajo iz oddaljenih delov sveta, vendar zaradi primernih razmer brez težav uspevajo tudi v Kostariki.
V nadaljevanju je opisanih nekaj vrst sadja, ki smo jih na ekskurziji lahko poskusili. Spodaj omenjeni sadeži so se nama zdeli vredni omembe zaradi avtohtonosti ali pa zgolj zato, ker so na svoj način posebni.
Gvanabana (Annona muricata) Eden najbolj prepoznavnih in okusnih avtohtonih sadežev Kostarike je zagotovo velika sočna gvanabana (Annona muricata), ki jo na kostariških tržnicah prodajajo vse leto. Običajno je težka približno dva kilograma, posamezni primerki pa lahko dosežejo celo šest kilogramov. Pod zeleno neužitno lupino se skriva snežno belo meso, ki je izjemno aromatično in sladko. Bogato je s fruktozo, vsebuje pa tudi znatne količine vitamina C in vitaminov skupine B. Črna semena v notranjosti so rahlo strupena, prav tako so strupeni listi, lubje
Levo: Gvanabana (Annona muricata).
Foto: Tom Turk.
Spodaj: Averrhoa carambola (levo spodaj) in dve vrsti sadeža guava (levo zgoraj kostariška guava ali cas, Psidium friedrichsthalianum).
Foto: Tom Turk.
in korenine drevesa. Strupe tradicionalno uporabljajo kot insekticid in za zastrupljanje rib, poznana pa je tudi njihova raba v tradicionalni medicini za zatiranje zajedav-cev. Bližnja sorodnica gvanabane je nekoliko manjša, a enako okusna čerimoja (Annona cherimola), ki pa je avtohtona v južnoameriških Andih.
Kostariška guava
(Psidium friedrichsthalia num) Za Kostariko podobno prepoznavna je tako imenovana kostariška guava (Psidium frie-drichsthalianum) ali špansko cas. Avtohtono raste le v Nikaragvi, Kostariki in Panami, kjer je eno najpogostejših dreves. Danes jo gojijo po celotni Srednji Ameriki, najbolje pa uspeva na višinah do 1500 metrov. Beli cvetovi s številnimi dolgimi prašniki rastejo posamično v zalistjih, iz njih pa se razvijejo rumenozeleni okrogli plodovi premera do šest centimetrov. Meso v notranjosti je soč-
Sapot. Foto: Nina Zup
no in kislo, saj vsebuje veliko vitamina C. V Kostariki plodove običajno predelajo v sladolede, sokove in v priljubljeno marmelado. V istem rodu Psidium je več vrst guave, ki jih prav tako lahko najdemo na kostariških tržnicah, med njimi navadna guava (Psidium guajava) in vijolična guava (Psidium cattleia-num).
Sapot
Z imenom sapot označujejo več vrst sadežev, ki med sabo niso nujno sorodni, čeprav jih večina prihaja iz družine Sapotaceae. Ime izvira iz besede tzapotl, ki v jeziku mehiških Indijancev Nahuatl pomeni mehak užiten sadež. V Kostariki najdemo več vrst sapo-ta, od velikega sapota (Pouteria sapota) do sapodile (Manilkara zapota), rumenega sapota (Pouteria campechiana) in črnega sapota (Diospyros digynd). Vsem je skupna tanka lupina in sladko mehko meso z veliko vlaknin. Uživajo jih surove ali pa jih predelajo v marmelade, sokove ali sladice.

v-


■ • M
■
ÏM
IM 1
v II

Inga sp. (Inga edulis, Inga spectabilis) Rod Inga obsega več kot 300 vrst tropskih rastlin, ki so jim skupni veliki stroki in sposobnost vezave dušika v tleh. V Kosta-riki raste več vrst, še posebej okusni pa so plodovi vrst Inga edulis in Inga spectabilis. Angleško govoreči obe poimenujejo z »ice-cream bean«, kar nakazuje na njun okus. Belo meso, ki v enometrskih strokih obdaja semena, naj bi namreč po okusu spominjalo na vanilijev sladoled in sladkorno peno. Uživa se sveže, v sezoni pa ga lahko najdemo na stojnicah vzdolž kostariških ulic in parkov. Plodovi so okusni tudi za divje živali, zato ni presenetljivo, da so raznašalci semen naključne vrste ptic in sesalcev. Zanimivi na pogled so tudi cvetovi vrst iz rodu Inga z neštetimi tankimi nitkami prašnikov in enim pestičem v sredini. Oprašujejo jih netopirji.
Breskova palma
(Bactris gasipaes) Manj sladka, a vseeno omembe vredna je tako imenovana breskova palma, špansko pejibaye, katere rumeni, oranžni ali rdeči plodovi dozorijo v grozdih po 300. V notranjosti se sk riva koščica, okoli nje pa škrob-nato meso z znatnimi količinami kakovostnih maščob. Plodove najpogosteje uživajo kuhane v slani vodi in takšni rahlo spominjajo na pečeni kostanj, iz njih pa pridobivajo tudi olje. Zelo pomembni in cenjeni so v prehrani Indijancev Srednje in Južne Amerike, zaradi česar jih uporabljajo v obredih in ceremonijah. Uporaben je tudi
les palme, ki v višino doseže do 25 metrov, uporabljajo ga za gradnjo bivališč in drugih objektov.
Kostarika je zaradi svojega toplega tropskega podnebja idealna tudi za gojenje sadnih vrst, ki prihajajo iz drugih tropskih območij po svetu. Mnoge med njimi so v Srednji Ameriki tako običajne ali pa tam uspevajo že tako dolgo, da nas njihova neavtohtonost preseneti.
Kakavovec (Theobroma cacao) Nizko in vitko drevo kakavovca v Kostariki zasledimo vsepovsod. Lahko je prepoznavno po svojih nežnih listih, ki so v mladosti svetlo rožnate barve. Izvira iz deževnih gozdov amazonskega nižavja, a ga podobno kot ba-nanovec danes gojijo v tropskih območjih po
Plod kakavovca (Theobroma cacao).
Foto: Tom Turk.
vsem svetu. Za kakavovec je značilna kavli-florija, kjer beli ali rumeni cvetovi izraščajo neposredno iz debla oziroma iz starih vej (ramiflorija). Oprašujejo jih drobne muhe in mravlje, po oploditvi se iz njih razvijejo do 30 centimetrov dolgi stroki, v katerih je od 20 do 60 grenkih zrn. Predvidevajo, da so kakavovec v Srednji Ameriki že pred več kot 3.000 leti začeli gojiti Azteki in Maji. Ti so iz kakavovih zrn, čilija in vanilije pripravljali grenko pijačo, namenjeno izključno vladarjem. Sodeč po pisnih virih so jo evropski konkvistadorji le stežka spravili po grlu in še mnogo let je moralo miniti, da je kakav z dodatkom sladkorja postal priljubljena pijača v Starem svetu. Azteki so kakavova zrna uporabljali tudi kot plačilno sredstvo.
Cudežni sadež (Synsepalum dulcificum) Še en za Kostariko neavtohtoni, a pri nas skoraj nepoznani sadež je tako imenovani »čudežni sadež«, špansko fruta milagrosa, ki avtohtono raste v zahodnih delih tropske Afrike. Sadeži so po velikosti podobni
Semena čudežnega sadeža (Synsepalum dulcificum) v kokosovem orehu. Foto: Tom Turk.
kavnim zrnom, živo rdeče barve in z enim samim semenom. Bolj kot njihov videz ali hranilna vrednost vzbuja pozornost nenavadna lastnost, da je po zaužitju enega samega plodu jezik za približno eno uro nesposoben zaznave kislih okusov. Tako se na primer limeta, ki je bila še pred nekaj sekundami prekisla za uživanje, po zaužitju »čudežnega plodu« spremeni v osvežilno sladkost, ki bi jo lahko jedel kot jabolko ali hruško. Ta osupljiv učinek povzroči beljakovinska molekula mirakulin, ki se veže na receptorske celice za sladko v okušalnih brstičih jezika. Pri nevtralni vrednosti pH vezava inhibira receptorske celice za sladko. V nasprotju pa jih pri kisli vrednosti pH, torej ob zaužitju kisle hrane, mirakulin aktivira. Učinek traja približno eno uro, dokler slina mirakulin ne spere z receptorskih celic oziroma se ne spremeni pH iz kislega v nevtralno vrednost. Mirakulin se uporablja v nekaterih dietnih živilih kot sladkorni nadomestek.
Noni (Morinda citrifolia) Nagrbančeni plod nonija se razvije iz socvetja, okrogle rjave brazgotine na njegovi bledi površini pa označujejo mesta, kjer so včasih izraščali posamezni cvetovi. S svojim nenavadnim videzom in vonjem, ki spominja na pokvarjen sir, noni gotovo ni sadež, po katerem bi se ti pocedile sline. Kljub temu je priljubljen zaradi svoje izjemne zdravilnosti, saj tradicionalna medicina uporablja vse dele rastline - liste za zdravljenje kožnih težav, cvetove za zdravje oči, semena kot odvajalo. Nonijevemu soku, ki ga lahko najdemo tudi pri nas (seveda ne svežega), pripisujejo pro-tirakavo in protialergijsko delovanje. Noni prvotno izvira iz tropskih delov južne in jugovzhodne Azije, a danes raste po tropskih območjih širom sveta.
To seveda niso vsi sadeži, ki jih lahko obiskovalec Kostarike sreča na tamkajšnjih tržnicah. Pozornosti in omembe vredni so vsaj še smrdljivi, a edinstveni azijski duri-an, indijski mango, ki ga v Kostariki najdemo povsod, kokos s svojo osvežilno »vodo«,
vseprisotni ananas, ki izvira iz Brazilije, okusni rambutan in nenavadni sadež vrste Bixa orellana, ki izvrstno nadomešča rdečo šminko.
Med zaslužkom in izgubo
Nekatere vrste sadja imajo v Kostariki tudi pomembno gospodarsko vlogo, saj njihov izvoz prinaša pomemben del prihodka v državno blagajno. Ker gre pri tem večinoma za obsežne intenzivne monokulturne nasade, so posledično tudi obremenitve okolja precejšnje.
Eden izmed najpomembnejših izvoznih proizvodov so banane. Bananovec v nasprotju s splošnim prepričanjem ni palma, temveč ogromna zel. Navidezno »steblo« predstavljajo v tesno rozeto združene listne ploskve. Ženska socvetja se razvijejo v šope banan, ki jih delavci na plantažah posekajo še zelene, saj bi v primeru zorenja na rastlini postali mokasti in neokusni. V tropskih deželah nato postopoma zorijo v senci, pri nas pa so uvožene banane največkrat zaplinjene
V semenih rastline Bixa orellana je rdeči bixin, ki se v prehranski industriji uporablja kot barvilo za rižote, piščanca, sir, popkorn in različne pijače.
z etilenom, ki zorenje pospeši. Banane sicer izvirajo iz tropske Azije, v Srednjo Ameriko pa so jih prinesli že zgodnji španski kolo-nizatorji. Gojenje bananinih palm se je začelo leta 1878 in ko so leta 1890 dokončali železniško progo, se je izvoz banan hitro povečeval. Leta 1911 je bila Kostarika že največja izvoznica banan na svetu. Izrazito monokulturno kmetijstvo in vse večje povpraševanje po bananah pa sta poleg zaslužka in delovnih mest prinesla tudi precej nega-
Mango. Foto: Tina Mesaric.
tivnih posledic. Večina krčenja tropskega gozda na karibski strani Kostarike je bila posledica širjenja obdelovalnih površin za nasade banan, poleg tega so kmetje v želji po vse večjem donosu zemljo močno zastrupili s pesticidi in pretiranim umetnim gnojenjem. Zaradi izrazitega monokulturnega pridelovanja pa se je povečalo tudi število škodljivcev. Drug ekološki problem so modre plastične vreče, ki so impregnirane s pesticidi in jih ovijejo okoli šopov banan že med njihovo rastjo. Te lahko odpihne veter ali pa jih delavci pustijo na tleh, tako da jih veliko konča v morju. Tam jih pogosto pojedo želve, ki ji zamenjajo za meduze, kar se večinoma konča tragično. Ananas je na drugem mestu ekonomsko najpomembnejših izvoznih proizvodov, saj letno prinese 700 milijonov dolarjev dobička. V zadnjem desetletju se je delež površin za gojenje ananasa povečal kar za 300 odstotkov. Za pridelavo ananasa porabijo nepredstavljive količine škropiv in gnojil. Po raziskavah sodeč naj bi debeli zunanji ovoj sadež ščitil pred vdorom kemikalij v užitni del ploda, veliko več težav pa imajo domačini z izpiranjem kemikalij, predvsem herbicidov, v podtalnico in z zastrupitvami pitne vode. Kljub nekaterim izredno resnim težavam z oskrbo s pitno vodo nadzora nad
uporabo škropiv ni oziroma ostaja le na papirju.
Banane. Foto: Tina Mesarič. Spodaj: Ananas. Foto: Nina Zupa
Virí:
Huber, W, Lindner, E, Weber, A„ Weissenhofer, A, 2009: Fruits in Costa Rican Markets. Verein zur Forderung der Tropenstation La Gamba. Dunaj: Univerza na Dunaju.
Pauli, R. E, Duarte, E, 2011: Tropical fruits. 2nd ed. Reading: Columns Design Ltd.
Sancho, M. B. E, 2007: Frutas Tropicales de Costa Rica - Tropical Fruits of Costa Rica. 3rd ed. Distribuidores Zona Tropica. SA.
Nina Zupanič je študentka 3. letnika biologije, na drugo stopnjo bolonjskega študija pa se odpravlja v tujino. Poleg študija raziskovalno dela v laboratoriju na Katedri za botaniko Oddelka za biologijo na Biotehniški fakulteti. V prostem času rada potuje, najraje v Azijo. Amatersko se ukvarja tudi s popotniško fotografijo.
Eva Žontar je študentka 3. letnika biologije in velika ljubiteljica narave. V biologiji jo pritegne in veseli predvsem njen klasični, izvorni vidik -opazovanje živali in rastlin v naravnem okolju. Rada potuje, pokuša nove vrste sadja, hodi v hribe in se ukvarja s športom.
Srednjepermski trilobit iz okolice Bleda
Matija Križnar in Damjan Jensterle
Zadek srednjepermskega trilobita s Straže pri Bledu. Del ostanka je še v kamnini. Zadek je dolg približno 15
milimetrov. Zbirka in najdba: Damjan Jensterle. Foto: Matija Križnar.
Karbonske in permske plasti Karavank so ponekod polne zanimivih fosilnih ostankov. Zlasti spodnjepermski apnenci nad Jesenicami so bogati z ostanki ramenonožcev, morskih lilij, glavonožcev, polžev in redkih trilobitov. V omenjenih plasteh so paleontologi našli celo nove rodove in vrste trilobitov, ki v obdobju perma postajajo čedalje redkejši, ter jih tudi opisali (Hahn s sod., 1970, Hahn s sod., 1990).
Nekoliko mlajše srednjepermske plasti apnencev in drobnozrnatih apnenčevih breč najdemo v okolici Bleda in pri Bohinjski Beli. Geologi jih imenujejo neoschwagerin-ski apnenec in vsebujejo pestro bero fuzuli-nidnih foraminifer, po kateri so tudi dobili ime. Lepo so razkriti v stenah nad Bohinjsko Belo, na Straži pri Bledu in sestavlja-
jo tudi del vzpetine, na kateri stoji blejski grad. V apnencih so poleg foraminifer našli tudi pogoste alge, spužve, morske lilije, ra-menonožce in mahovnjake (Kochansky-De-vide in Ramovš, 1955; Flügel s sod., 1984). Ramenonožci se pojavljajo v redkih nako-pičenjih (gnezdih) v sivih apnencih oziroma apnenčevih brečah. Med njimi so našli ramenonožce iz rodov Geyerella, Martinia, Enteletes in Dielasma, odkrili pa so tudi vrsto Karavankina schellwieni in Leptodus no-bilis. Zelo podobne ramenonožce smo zbrali tudi v zadnjih letih, ko smo ponovno raziskovali vrh Straže in kamnolome pod njo. Med enim izmed obiskov smo našli ostanek trilobita, ki so tukaj sicer že bili omenjeni, a so jih opazili le na prerezu njihovih oklepov v mikroskopskih zbruskih (Flügel s sod., 1984). Od novo odkritega srednje-permskega trilobita se je ohranil le zadek (pigidij), ki je delno poškodovan. Najbolje so vidne plevre (na levi je ohranjenih 13 segmentov) na obeh straneh zadka, ki imajo drobne bradavičaste izrastke (vozliče) postavljene v eno vrsto. Zadek ima na zunanjih delih izražen rob. Osrednji del zadka oziroma rahis je zgoraj močno poškodovan, ob straneh pa je mogoče zaslediti drobne vozliče. Zadnji del zadka je še vedno v kamnini. Ohranjeni del zadka je širok 17 milimetrov, dolg pa je 15 milimetrov. V primerjavi z ostalimi permskimi trilobiti je zadek s Straže dokaj velik.
Glede na obliko in ornamentacijo trilo-bitovega zadka s Straže ostanek verjetno pripada rodu Pseudophillipsia. Rod je zelo pogost v zgornjekarbonskih in spodnje-
Zadek trilobita s Straže od strani. Na plevrah so opazni vozliči,
rahis pa je poškodovan. Zbirka in najdba: Damjan Jensterle. Foto: Matija Križnar.
permskih plasteh Karavank, predvsem iz okolice Savskih jam in Javorniškega Rov-ta. Nekaj skromnih ostankov psevdofilipsij so našli tudi v zgornjepermskih plasteh pri Zažarju in Vrzdencu. Glede na pogostost psevdifilipsij v Sloveniji tudi ne preseneča, da nova najdba verjetno pripada temu rodu. Rod Pseudophillipsia (s podrodovi Carniphil-lipsia, Pseudophillipsia in Nodiphillipsia) so našli predvsem v srednjepermskih plasteh Kitajske, Omana, Japonske, Turčije, Ukrajine, Sicilije, Tunizije, Malezije in Indonezije (Lerosey-Aubril in Angiolini, 2008). Paleogeografska razširjenost psevdofilipsij je po svetu zelo razpršena, kar je že posledica bližajočega množičnega izumiranja ob koncu perma. Prav rod Pseudophillipsia se je obdržal skoraj konca paleozoika (Lerosey-
Risba proetidnega trilobita z vrisanim ohranjenim zadkom iz Straže (temno siva). Risba: Matija Križnar.
Aubril, 2008) in med vrstami najdemo tudi poslednje primerke trilobitov, ki so živeli na Zemlji.
Literatura:
Flügel, E,, Kochansky-Devide, V., Ramovš, A., 1984: A Middle Permian Calcisponge/Algal/cement Reef: Straža near Bled, Slovenia. Facies, 10: 179-256. Hahn, G,, Hahn, R.,Ramovš, A., 1970: Perm-Trilobiten aus Slowenien, NW-Jugoslawien. Senckenbergiana Lethaea, 51 (4): 311 - 333.
Hahn, G,, Hahn, R,, Ramovš, A., 1990: Trilobiten aus dem Unter-Perm (Trogkofel-Kalk, Sakmarium) der Karawanken in Slowenien. Geologica et Palaeontologica, 24: 139-171. Kochansky-Devide, V,, Ramovš, A., 1955: Neoschwagerinski skladi in njih fuzulinidna favna pri Bohinjski Beli in Bledu. Razprave SAZU, razred 4,, 3:359-462.
Lerosey-Aubril, R., 2008: Trilobite biogeography and Permian biochores. V: Rábano, I,, Gozalo, R, García-Bellido, D. (ured): Advances in Trilobite Research. Cuadernos del Museo Geominero, 9:225-228.
Lerosey-Aubril, R., Angiolini, L,, 2008: Permian Trilobites from Antalya Province, Turkey, and Enrollment in Late Palaeozoic Trilobites. Turkish Journal of Earth Sciences, 18: 427-448.
V spomin • Prof. dr. Marko Zalokar (1918-2012)
Prof. dr. Marko Zalokar (1918-2012)
4. septembra letos je v svoji drugi domovini, v Združenih državah Amerike, in sicer v Seattlu v zvezni državi Washington, v 94. letu starosti preminil Marko Zalokar, znanstvenik, eksperimentalni biolog in molekularni genetik. V desetletju od leta 1936 do 1947 je objavil več poljudnoznanstvenih člankov v Proteusu. O njem sta v Proteusu podrobneje pisala Marko Aljančič ob njegovi osemdesetletnici (61: 32-34, 1998) in Tone Wraber ob njegovi devetdesetletnici (70: 457-462, 2008). Oba sestavka sta opremljena s seznamom njegovih 19 člankov v Proteusu. Akademik Jovan Hadži pa je pisal v Odmevih Proteusa o njegovem doktoratu (8: 43-44, 1945). O Marku Zalokarju je tudi zapis Marka Aljan-čiča v Enciklopediji Slovenije (15: 51, 2001).
Marko Zalokar se je rodil 14. julija
Od leve proti desni bratje Marko, Jurij in Žarko Zalokar v Ukancu v Bohinju leta 2008. Foto: Tone Wraber.
leta 1918 v Ljubljani kot drugi otrok v sedemčlanski zdravniški družini. Oče Alojz je bil znan porodničar in ginekolog ter ravnatelj ženske bolnišnice v Ljubljani, mati Ana pa splošna zdravnica. Imel je starejšega brata Ivana (strojnega inženirja) in sestro Tatjano (zdravnico ginekologinjo) ter mlajšega brata Žarka (strojnega inženirja) in Jurija (zdravnika psihiatra), znanega strokovnega in družboslovnega pisatelja z znanstvenim doktoratom. Marku je bilo zanimanje za biologijo že prirojeno, še zlasti za botaniko, ki je bila njegova ljubezen od najstniških let do konca življenja, čeprav se je v štiridesetem letu prejšnjega stoletja odločil za genetiko. Botanično usmerjena je bila njegova mama Ana, ki je to ljubezen podedovala po očetu, Markovemu dedu Ivanu Kosu, ki je imel zasebni botanični vrt v dači v Terijokih ob Baltiku v Rusiji.
Kot rečeno, so o njegovem znanstvenem delu podrobneje poročali J. Hadži, M. Aljančič in T. Wraber. Zato bi le na kratko omenil njegove najbolj odmevne genetske raziskave, ki so pomembno prispevale k raziskavam drugih svetovno znanih genetikov. Podrobneje bi omenil njegove prve fitoce-nološke raziskave, s katerimi je začel že kot študent ali mlad diplomant biologije (1940) na ljubljanski univerzi. Po ustanovitvi ljubljanske univerze leta 1919 je začelo delovati pet fakultet, med katerimi je bila tudi Filozofska fakulteta, ki je vključevala študij biologije. Prvi v svetu znani predavatelji biologi so bili P. Grošelj, A. Paulin, F. Jesenko in J. Hadži, ki so biološko literaturo dobivali iz tujine, med katero je bila tudi tista, ki je predstavljala moderno osnovano Braun-Blanquetovo metodo o rastlinskih združbah - fitocenologiji, pa učbeniki ali teoretične razprave, natisnjene v letih 1921, 1925 in 1928. Za razvoj fitocenološke znanosti na Slovenskem sta bila pomembna botanika fitocenologa prof. S. Horvatic iz Zagreba, ki je nadomestil tragično preminulega prof. F. Jesen-ka, in tedanji asistent G. Tomažič. V tem
sklopu slučajnosti se je s fitocenološko znanostjo seznanil tudi Marko Zalokar, ki ga je popolnoma osvojila. Njegovo predhodno znanje iz botanike in bogata osebna herba-rijska zbirka sta mu omogočila poglobljen študij o rastlinskih združbah. Prvi je začel raziskovati vodno floro in njene združbe v Sloveniji. Njegovi priljubljeni kraji so bili jezero v Dragi pri Igu in bregovi Save. O teh raziskavah je poročal tudi v Proteu-su (5: 133-140, 1938, 6: 187-194, 1939/40). Bralce Proteusa pa je pred tem seznanil o rastlinski sociologiji (5: 78-79, 1938). Poleg vodne vegetacije so ga zanimale tudi plevel-ne združbe ob njivah, poljih, poteh in ob mestnih ulicah. Ugotavljal jih je na podlagi dobrega predhodnega poznavanja plevelnih rastlin. Pred zaključkom študija se je leta 1939 odzval na razpis prof. S. Horvatica za Svetosavsko nagrado (ustrezna današnji študentski Prešernovi nagradi) s temo Vegetacija ruderalnih in plevelnatih tal v Ljubljanski kotlini in nagrado tudi dobil. Znanstvo in prijateljevanje z bratoma Kuščer in še z drugimi naravoslovno usmerjenimi Račani ga je pripeljalo v obmorski svet Jadrana, v vas Rače pod Velebitom, kjer je spoznaval pestro podmorsko in obmorsko življenje. Potapljanje, ki so si ga po svojih izvirnih zamislih pripravili Račani z navadno tla-čilko za dovajanje zraka potapljaču, mu je omogočilo natančnejše spoznati podmorski živelj. Rezultat potapljanja so bili opisi podmorskih združb, objavljeni v Proteusu v članku Morski živelj ob obali Jadrana, in leta 1942 v poglobljeni razpravi v glasilu švicarskega botaničnega društva v Ženevi. Jadranska flora in favna ga je tako navdušila, da se je v poletnih mesecih od leta 1938 do 1940 izpopolnjeval na Oceanografskem inštitutu v Splitu. Ob teh raziskavah so se mu porajale misli v zvezi z genetiko, o razvoju celice in kakšna je vloga genov. Ta razmišljanja so vodila k njegovemu nadaljnjemu raziskovalnemu delu, ki ga je opravljal vse življenje. Zapustil je botaniko in se posvetil genetiki. Kljub Zalokarjevi preusmeritvi v genetiko
sem ga v svojem Pregledu fitocenoloških raziskav v Sloveniji (ABS, 41 (2-3): 5-17, 1997) uvrstil med raziskovalce fitocenologe prve generacije.
Nova znanstvena pot ga je vodila na ženevsko univerzo v Švici, kjer je deloval prof. Guyenot, katerega knjigo o genetskih raziskovanjih je že prej z zanimanjem prebral. Prof. Guyenot ga je najprej usmeril k doktoratu, da je dobil licenco znanstvenega raziskovalca. Leta 1944 je doktoriral iz eksperimentalne biologije z razpravo o regeneraciji leče pri pupku. Doktorsko delo je bilo začetek njegovega kasnejšega preučevanja vloge genov pri diferenciaciji celic. Sledil je študij genetike vinske mušice, h kateremu se je pogostokrat vračal. Vojne razmere so prekinile njegove raziskave. Po osvoboditvi Pariza je odšel v Francijo in se priključil 5. prekomorski brigadi. Po koncu vojne je prišel v Ljubljano, kjer mu je prof. J. Hadži ponudil mesto raziskovalca na Biološkem inštitutu SAZU oziroma na ljubljanski univerzi. Iz osebnih razlogov je mesto odklonil, ponovno odšel v Švico in nadaljeval svoja že začeta genetska raziskovanja. Razmere za delo v Švici so bili zaradi tedaj moderne opreme biološkega laboratorija (elektronski mikroskop) neprimerno boljše. V Ameriki je genetika hitro napredovala, zato se je leta 1947 preselil čez lužo in tam vse do leta 1968 raziskoval in predaval na mnogih inštitutih in univerzah (Caltech v Pasadeni, univerzah v Washingtonu in Middeltownu, Yaleu, La Yolli v San Diegu, Davisu). Bil je upoštevan in dobrodošel znanstvenik in zaželen univerzitetni predavatelj. Njegovo glavno znanstveno področje je bilo iskanje novih eksperimentalnih metod o celični diferenciaciji. V okviru teh raziskav so najpomembnejša preučevanja o regeneraciji očesne leče pri pupku, genski nadzor na biokemični ravni pri glivi nevrospori in vloga genov pri nastanku RNK (RNA) in beljakovin, kjer sta bili njegov predmet raziskave nevrospora in drozofila. Zadnjih 15 let službovanja je bil raziskovalni direktor Centra za moleku-
larno genetiko v Gif-sur-Yettu (Francija). Leta 1983 se je upokojil in se vrnil v Ameriko. Sodeloval je s svetovno znanimi genetiki, med katerimi so bili nobelovci G. W. Beadle, J. Watson, Lewis in M. Delbrück. Bil je član mnogih ameriških in drugih genetskih, zooloških, botaničnih in podobnih znanstvenih društev, kar priča o njegovi širini zanimanja za biološke vede. Manj znano je, da se je ukvarjal s slikarstvom in ustvarjal večinoma motive narave in cvetja. Njegov slikarski talent ni bil zanemarljiv. Ta sposobnost je krasila družino Kos in sta jo podedovali mati Ana in sestra Tatjana.
Iz tujine se je pogosto vračal v Slovenijo na počitnice k sorodnikom in obiskoval svoje starejše in mlajše kolege, s katerimi je razpravljal o sodobni biološki znanosti. Kljub temu, da je svoje raziskovalno življenje posvetil predvsem genetiki, nikoli ni opustil svojega prvotnega nagnjenja do botanike. Prosti čas je posvetil botaniziranju v okolju, kjer je živel, najraje pa v rodni domovini. Prof. dr. Marka Zalokarja sem osebno spoznal v njegovem starejšem obdobju. O njem pa sem se mnogokrat pogovarjal z njegovim najmlajšim bratom in našim družinskim prijateljem dr. Jurijem Zalokarjem. Zadnje dni avgusta sva bila z ženo pri Juriju na obisku in pokazal mi je njegovo poslednje pismo, ki ga je napisal v čitljivi pisavi, čeprav je bil skoraj popolnoma slep. Posebej moram poudariti, da je bilo napisano v slovnično lepi slovenščini. Nekaj dni zatem je umrl zaradi nesreče, ko je morda prav zaradi slepote padel po stopnicah oskrbovalnega doma, kamor se je pred kratkim preselil zaradi starosti in izgube vida. V Sloveniji je bil zadnjič leta 2008.
Slovenci smo izgubili enega izmed pregovorno uspešnih slovenskih znanstvenikov v tujini.
Mitja Zupančič
Frances Ashcroft:
v
Življenje v skrajnostih, umetnost preživetja
Andraž Stožer
Every morning in Africa, a gazelle wakes up. It knows it must outrun the fastest lion or it will be killed. Every morning in Africa, a lion wakes up. It knows it must run faster than the slowest gazelle, or it will starve. It doesn't matter whether you're a lion or a gazelle, when the sun comes up, you d better be running.
Vsako jutro se v Afriki prebudi gazela. Ve, da mora teci hitreje od najhitrejšega leva, sicer bo ob življenje. Vsako jutro se v Afriki prebudi lev. Ve, da mora teci hitreje od najpocasnejše gazele, sicer bo ob hrano. Vseeno je, ali ste lev ali gazela, ko vzide sonce, je boljše, da tečete.
Sir Roger Bannister (2004a, 2004b)
Frances Ashcroft: Življenje v skrajnostih, umetnost preživetja. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. 2011.
Bilo je vetrovno popoldne, 6. maja leta 1954. Na atletski stadion Iffley Road v Ox-fordu, na katerem je tri tisoč gledalcev v napetosti pričakovalo tekaški spopad med Univerzo v Oxfordu in Britansko amatersko atletsko zvezo, je prišel tudi Roger Bannister, tekmovalec slednje. Skrbel ga je močan veter, ki je še v zgodnejših urah tega dne pihal v sunkih do 40 kilometrov na uro. Prekrižal bi mu namreč lahko to, kar je skrbno načrtoval in na kar se je trdo pripravljal že zelo dolgo. Veter je le nekaj trenutkov pred začetkom teka na kopensko miljo (1609 metrov), v katerem je bil eden najboljših svojega časa, kot po čudežu pojenjal in Bannister je stopil na štart. 3 minute, 59 sekund in 4 desetinke po signalu za začetek je dosegel cilj in postal prvi človek na svetu, ki je miljo pretekel hitreje kot v štirih minutah (Bannister, 2004a, 2004b, Bascomb, 2005). Za vsakih pretečenih 400 metrov je porabil manj kot minuto, povprečna hitrost, s katero je tekel, pa je znašala tudi za dobre re-kreativce težko predstavljivih 24,2 kilometra na uro. Zaradi tega dosežka je Bannister v letih, ki so sledila, postal eden najslavnejših rekorderjev. Tudi zato le malo ljudi ve, da je njegov rekord eden tistih, ki so zdržali najkrajši čas. Samo mesec in pol kasneje je Bannisterjev veliki rival John Landy miljo pretekel v času 3:57,9. Edina Zemljana, ki jima je to dotlej uspelo, sta se avgusta istega leta neposredno udarila v tekmi vseh tekem na miljo dotlej v Vancouvru. Čeprav je pred zadnjim od štirih krogov za Landyjem zaostajal za približno deset jardov (9 metrov), je Bannister na koncu zmagal za 8 desetink, s časom 3:58,8. Čez slab mesec je Bannister v Bernu postavil še rekord prvenstev na 1500 metrov (3:43,8), nato pa končal kariero tekača in se posvetil specializaciji iz nevrolo-
Profesorica Frances Ashcroft.
gije in kliničnemu raziskovanju na področju disfunkcije avtonomnega živčevja (Bannister in sod., 1981, Smith, Bannister, Mathias, 1993). Leta 1913 je rekorde na miljo začela uradno beležiti Mednarodna atletska zveza (IAAF, angl. International Association of Athletics Federations). Rekord Johna Paula Jonesa iz tega leta znaša 4:14,4. V 41 letih se je tako rekord izboljšal za 15 sekund! 45 let po Bannisterju je Hicham El Guerrouj v Rimu postavil še danes veljavni rekord. Razdaljo kopenske milje je pretekel v 3 minutah, 43 sekundah in 13 desetinkah, torej se je rekord v 86 letih izboljšal za več kot pol minute! Vsaj približno primerljivi neuradni ženski rekord iz zgodnjega obdobja natančnejših meritev Ruth Christmas iz leta 1932 znaša 5:27,5. Zelo zanimivo je, da je 23 dni za Bannisterjem Diane Leather kot prva ženska s časom 4:59,6 miljo pretekla prej kot v 5 minutah. Trenutno veljavni ženski svetovni rekord na tej razdalji Svetla-
ne Masterkove iz leta 1996 znaša 4:12,56. Kako je mogoče, da so moški in ženske danes toliko bolj hitri kot nekoč? Kolikšen delež v napredku predstavljajo boljše steze, oprema, boljši način treninga, doping? Zakaj najhitrejše ženske danes zmorejo razdaljo v času, ki so ga najboljši moški potrebovali pred skoraj sto leti? V čem bistvenem se razlikujeta moško in žensko telo? Kako daleč lahko rekordi še napredujejo? Seveda meja obstaja, toda kje je? Kako hitre pa so živali, levi, gazele ...? V čem se razlikujejo od človeka? Na ta vprašanja in na številna druga odgovarja profesorica Frances Ashcroft v poglavju Življenje na prehitevalnem pasu svoje knjige Življenje v skrajnostih, umetnost preživetja (Ashcroft, 2011). Vseh poglavij je v knjigi sedem. Ashcroftova bralca v vsakem od njih pozdravi z osebno izpovedjo, ki uvaja temo, obravnavano v nadaljevanju poglavja. Na izjemno berljiv in razburljiv način nas najprej popelje od višin najvišjih vrhov do globin najglobljih oceanov in predstavi glavne težave človeka pri prilagajanju na nizek zračni tlak in visok tlak obdajajoče vode. Sledita temperaturni skrajnosti, v katerih podrobneje spoznamo prilagoditve na spreminjajoče se temperaturne razmere in se srečamo z najodličnejšim fiziološkim načinom razmišljanja, kakršen krasi tudi profesorico Ashcroftovo. Sledi omenjeno poglavje o hitrosti in moči, temu poglavje o omejitvah in prilagoditvah pri potovanju v vesolje, ki ga avtorica razume kot zadnjo mejo človeštva, in končno poglavje o skrajnih razmerah, kakršne so najbrž vladale na Zemlji v zgodnjih časih prvih oblik življenja in še danes vladajo v nekaterih skrajnih okoljih in ki so združljive z zelo posebnimi prvobitnimi oblikami življenja. V središče dogajanja je postavljen človek, vendar Ashcroftova v pripoved ves čas vključuje številne primere iz favne in flore. Vsak odstavek je prežet z avtoričinim navdušenjem nad čudežem življenja, ki je nalezljivo in se bo zagotovo preneslo na vsakega bralca. Kdor profesorico pozna tudi po njenem
znanstvenem delu, zlahka razume, da si je v knjigi privoščila precejšnjo mero poljudno-sti, ki se včasih dotakne celo populizma. Vendar ji bodo najzahtevnejši bralci lahko kljub temu očitali, da jih pusti nepotešene, da ponuja zelo veliko vprašanj in malo odgovorov, da je morda vsaj ponekod preveč opisna in premalo razlagalna. Nekateri od primerov se ne držijo rdeče niti in bi jih bilo boljše preseliti v svojo knjigo. Zdi se, kot da se jih je avtorica preprosto spomnila in se nikakor ni mogla zadržati, da jih ne bi povedala bralcu. Napisati širokemu krogu bralcev zanimivo knjigo, ki je hkrati strokovno in znanstveno poljudna, toda na visoki ravni, je težka naloga, če ne že kar misija nemogoče. Kljub temu pa bi si na razmeroma široko odmerjenem prostoru Ashcroftova lahko privoščila kakšno preprosto enačbo, kakšno shemo negativne povratne zveze, kakšno razlago več ... Zato, ker danes novic, primerov in zanimivosti mrgoli v ospredju virtualne resničnosti elektronskega sveta, kvantitativno razumevanje, ki je v fiziologiji tako nujno, pa se vse prepogosto umika v ozadje. Prav tako je skoraj nedopustno, da avtorica ni vključila poglavja, v katerem bi govorila o skrajnostih, ki jih sama preučuje kot raziskovalka. To so skrajnosti nizkih in visokih koncentracij verjetno najpomembnejše hranilne molekule - glukoze. Zaradi vedno večjega pomena iztirjene ho-meostaze glukoze in presnove za sodobnega človeka bi si tovrstno poglavje zaslužilo svoj prostor v objemu platnic te knjige. Pravzaprav se njej sicer tako ljubi temi že zelo približa, ko govori o stradanju in energijskih rezervah, a se iz nerazumljivih razlogov ustavi in besed sladkorna bolezen ali diabetes, ki so ključne besede skoraj vsakega njenega raziskovalnega članka, v knjigi ne uporabi niti enkrat samkrat! Prav tako so ponekod moteče tiskarske in jezikovne napakice, ki zmotijo ritem sicer zelo tekoče berljivega besedila. Za morebiten ponatis bi si želeli, da se jih odpravi. Strog recenzent bi po odbitkih knjigi najbrž namenil sedem zvezdic
- od desetih možnih. Vendar ji moramo pripisati eno več. Zato, ker je seznam literature zelo dobro odmerjen in ker knjiga s pedantnim sprotnim citiranjem nadebudnega bralca usmeri do nekaterih odličnih virov (Case, Waterhouse, 1994, Schmidt-Nielsen, 1997, Haldane, 1927), v katerih bo našel manjkajoče odgovore in še veliko več od tega. Vsem tistim, ki jih zanimajo nekoliko bolj kvantitativne razlage, priporočam predvsem delo Richarda Maynarda Casea in Waterhousa Human Physiology: Age, Stress, and the Environment. Zvezdica več pa tudi zato, ker knjiga obravnava teme, ki so v učbenikih fiziologije navadno obdelane precej površno ali jih sploh ni, in s tem polni vrzeli in ker je nabor tem tako širok, da bo vsak našel kaj zase. In končno, knjižica je pravi mali cvetnik odličnih fotografij in leposlovnih drobcev in diskretno razkriva nežno humanistično stran avtoričine duše. Je več kot dobrodošel nov primer začete tradicije prevajanja del velikih fiziologov v naš jezik. Prevajalec je s pomočjo strokovnega urednika z izčrpnimi opombami in prilagoditvijo nekaterih primerov, tako da so bližje slovenskemu bralcu, predvsem mlajšemu, opravil večje delo od tistega, ki mu je bilo naloženo. Profesorica Ashcroft je tudi v knjižni obliki strokovni in znanstveni javnosti že približala teme, s katerimi se največ ukvarja (Ashcroft, 1999), na zelo dober način skupaj s svojim soimenjakom, s katerim pa ni v sorodu, tudi sladkorno bolezen (F. M. Ashcroft, S. J. H. Ashcroft, 1992). Upajmo, da jo bo prej ali slej tudi širšemu bralstvu. Pri tem bomo zelo veseli, če bo ostala pri prepoznavnem navdušenja polnem slogu, ki mu je ves čas zelo mar za bralca in za njegovo zdravje. Življenje v skrajnostih je njena prva zares poljudnoznanstvena knjiga in si tudi zato ne zasluži prestroge ocene. Nedavno je izdala svojo drugo, The Spark of Life: The Electrifying Force That Animates Everything (Iskra življenja: vseoživljajoča električna sila) (Ashcroft, 2012). Upajmo, da jo bomo kmalu lahko brali tudi v našem jeziku.
Viri in nadaljnje prebiranje:
Ashcroft, F. M,, Ashcroft, S. J. H,, 1992: Insulin: molecular biology to pathology IRL Press at Oxford University Press. Ashcroft, F. M., 1999: Ion Channels and Disease. Elsevier Science.
Ashcroft, F., 2011: Zivljenje v skrajnostih. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za solstvo. Ashcroft, F., 2012: The Spark of Life: The Electrifying Force That Animates Everything. Penguin Books, Limited. Bannister, R,, in sod,, 1981: ß-receptor numbers and thermodynamics in denervation supersensitivity. The Journal of physiology, 319: 369-377.
Bannister, R,, 2004a: The Four-Minute Mile. Guilford: Lyons Press.
Bannister, R., 2004b: The First Four Minutes. Sutton. Bascomb, N,, 2005: The Perfect Mile: Three Athletes, One Goal, And Less Than Four Minutes To Achieve It. Boston, New York: Houghton Mifflin Harcourt.
Case, R. M, Waterhouse, J. M, 1994: Human Physiology: Age, Stress, and the Environment. Oxford University Press. Haldane, J. S., 1927: Respiration. New Haven, Yale University Press.
Schmidt-Nielsen, K, 1997: Animal Physiology: Adaptation and Environment. Cambridge: Cambridge University Press. Smith, G. D., Bannister, R, Mathias, C. J, 1993: Post-exertion dizziness as the sole presenting symptom of autonomic failure. British Heart Journal, 69: 359.
Podatki o rekordih in Rogerju Bannisterju so vzeti iz Wikipedije, proste enciklopedije (http://en.wikipedia.org/wiki/ One_mile_run; http://en.wikipedia.org/wiki/Roger_Bannister), in z uradne spletne strani Mednarodne atletske zveze (http// www.iaaf.org/statistics/records/inout=o/discType=5/disc=MILE/ detail.html).
Naše nebo • Jupiter in Luna skupaj
Jupiter in Luna skupaj
Mirko Kokole
Planet Jupiter je prav gotovo gospodar jesenskega in zimskega nočnega neba. S svojo magnitudo, ki je večja od -2, je na nebu najsvetlejše nebesno telo poleg Lune in Venere. Letos, 3. decembra, bo dosegel opozicijo, to je lego na nebu, ko se bo nahajal na natanko drugi strani kot Sonce. Tokratna opozicija je še posebej ugodna za opazovanje, saj bo oddaljenost Jupitra in Zemlje manjša kot ponavadi, zato bo Jupiter navidezno nekoliko večji. Njegova navidezna velikost bo približno 47 ločnih sekund. In prav zato je sedaj najugodnejši čas za njegovo opazovanje. Najbolje bo, če uporabimo teleskop s čim večjim premerom in čim boljšo optiko, ki zmore povečave več kot 200-krat. Za podrobnosti na površini, kot so pasovi in Velika rdeča pega, nam lahko dodatno pomagajo tudi barvni filtri. Letos nam Jupiter ponuja tudi zanimiv in
lep nebesni dogodek, za katerega ne potrebujemo ne teleskopa in ne daljnogleda, dovolj je naše prosto oko. Ta nebesni dogodek je Jupitrovo bližnje srečanje z Luno. Ta dogodek se letos zaradi ugodnega položaja Jupitra in Lune na nebu ponavlja na približno 27 dni. Vendar niso vsi dogodki enaki, saj se najbližja razdalja med Jupitrom in Luno od dogodka do dogodka razlikuje. Najbližje bosta 26. decembra, ko ju bo ločila razdalja le 0,9 ločne stopinje, kar je približno širina kazalca na stegnjeni roki. To je resnično majhna razdalja in prav zato je tak prizor na nebu nekaj resnično lepega. K lepoti dogodka bo pripomogla tudi Jupitrova velika ma-gnituda, ki bo približno -2,3. Spodnja tabela prikazuje, ob katerih datumih sta Luna in Jupiter najbližje, koliko sta oddaljena ter kakšna je faza Lune.
Datum	Razmik	Čas	Lunina faza
2. 11. 2012	1,3°	2:22	0,91
29. 11. 2012	1,1°	2:37	1,00
26. 12. 2012	0,9°	2:15	0,95
22. 1. 2013	1,2°	4:59	0,78
18. 2. 2013	1,6°	11:22	0,56
18. 3. 2013	2,3°	2:57	0,35
Sedaj pa se vrnimo k samemu Jupitru in naštejmo nekaj njegovih osnovnih značilnosti. V Osončju se nahaja med pasom asteroidov in planetom Saturnom. Je peti planet po vrsti, ki je najbliže Soncu. Ker je od Sonca bolj oddaljen kot Zemlja, ga štejemo med zunanje planete. Velika polos Jupitrove orbite znaša 778,3 milijona kilometrov oziroma 5,2 astronomske enote, se pravi, da je od Sonca oddaljen petkrat več kot Zemlja. Jupiter Sonce obkroži v 11,8 leta. Jupiter je resnično ogromen planet, njegova masa je kar 2,5-krat večja od mase vseh ostalih planetov skupaj. Njegova masa je 1,9.1027 kilogramov, kar je 317-kratna masa Zemlje ali približno tisočinka mase Sonca. Njegov ekvatorialni polmer znaša 71.398 kilometrov, kar je približno 11-krat več kot polmer Zemlje in 10-krat manj od premera Sonca.
Jupiter se okoli svoje osi zelo hitro vrti, en obrat opravi v približno 10 urah. Ker se tako hitro vrti in je večinoma sestavljen iz plina, je tudi njegova sploščenost znatna in jo zlahka tudi opazimo, znaša 0,06, kar je veliko več kot na primer sploščenost Zemlje, ki je 0,003. Zanimivo je tudi, da Jupiter v našem osončju stoji skoraj pokončno, saj je nagnjenost njegove osi vrtenja glede na navpičnico, na ekliptiko, le 3,12 stopinje. Jupiter sestavljata večinoma vodik in helij, ki sta količinsko v približno takšnem razmerju kot na Soncu. Jupiter je sestavljen iz 90 odstotkov vodika in 10 odstotkov helija. Vsebuje pa tudi še druge elemente, kot so me-
tan, voda, amonijak in silikatne kamnine, vendar je teh malo. Jupiter je večinoma sestavljen iz plina, njegova povprečna gostota je podobna Sončevi in znaša 1,3 kilograma na kubični meter, povprečna gostota Sonca je 1 kilogram na kubični meter, kar je tudi gostota vode. Kemijska sestava Jupitra je hkrati zelo podobna sestavi protoplanetarne meglice, to je oblaka materiala, iz katerega je nastalo naše osončje. Podobno kemijsko sestavo ima še planet Saturn. Jupitrova atmosfera je izjemno živahna z mnogimi zanimivimi meteorološkimi pojavi, med katerimi je tudi Velika rdeča pega. Prvi jo je videl G. D. Cassini leta 1665. Vendar kaže, da pega, ki jo vidimo danes, ni tista, ki jo je videl Cassini, ampak nova pega, ki je nastala okoli leta 1800. V tistem času ni imela lepe ovalne oblike, ampak je bila bolj podobna klobasi, kasneje se je preoblikovala v ovalno obliko, ki ima danes premer približno 20.000 kilometrov. Kot zanimivost povejmo, da za razliko od podobnih vrtincev, ki jih poznamo na Zemlji in so cikloni, se pravi območja z nizkim tlakom, je Velika rdeča pega anticiklon, se pravi območje visokega tlaka, in se vrti v nasprotni smeri urinega kazalca. Vetrovi v Veliki rdeči pegi dosegajo hitrosti več kot 130 metrov na sekundo (470 kilometrov na uro) in kot kažejo nove raziskave, se ta hitrost vedno bolj povečuje. Astronomi so namreč ugotovili, da se perioda vrtenja vedno bolj zmanjšuje, kar posledično pomeni večje hitrosti. Zmanjševanje periode je zelo verjetno povezano
Jupiter. Sliko je posnela vesoljska sonda Cassini.
Vir: NASA/JPL/Space Science Institute.
Jupiter in njegova Velika rdeča pega. Sliko je posnela vesoljska sonda Voyager.
Vir: http://voyager.jpl. nasa.gov/gallery/images/ jupiter/redspotx.gif.
z manjšanjem pege, ki se iz ovalne oblike počasi spreminja v krog. Za konec povejmo še zanimivost, da so podatke za to raziskavo pridobili iz posnetkov Jupitra, ki so jih naredili amaterski astronomi, kar pomeni, da lahko danes z malo večjim teleskopom posnamemo kakovostne posnetke Jupitra, ki po vsebnosti podatkov tekmujejo s slikami,
za katere smo še nedavno potrebovali vesoljske sonde, kot sta bili Voyager in Cassini.
J3A3S
Slika neba v novembru. Datuma: 15. 11. 2012. Čas: 22:00. Kraj: Ljubljana.
/elikl r/iedved

Dvojčka •
TTT-M . . i ./ . < 1 Mali rme.aved*
Koff •	■	. -J her:. • J
* -7 * V ■ ' 4,	a A
... ' . -L. / J	• • • . Li -
^rafa/Kájio^eja.	-, .. . ,
•	-	"L;- a	•
,	1 • ..•.',-'	* • 1 v. 156a111, d	i
-MBi pes • * p- • *	1 K	' .	.
i ;	"'v /' • / :;:lriM
t "	• - ■ • * .-_»,■*•..■ ¿
L En\r	¿-j* i ; ■'. % ■'* * * " ..
K	•	m ' ■ *	1
K	>	.....- —■—' •
& ■ *	• • • ¿T
'I
Table of Content
Editorial
Tomaž Sajovic
Mineralogy
Reflections from Leva
Mirjan Žorž, Viljem Podgoršek, Franc Golob, Igor Doli-nar and Miha Jeršek
The article describes minerals discovered at the time when the Leva quarry in the southeastern part of the Pohorje mountains near Koritno, was still active. The eastern wall of the quarry was uncovered by the Oplotnica river, while the southern wall was discove-
red during the excavation of slate. In both parts of the quarry there were fissures where the minerals, that are considered members of Alpine paragenesis, crystallized. The authors classified the minerals into groups of ore-, silicate-, zeolite- and accompanying minerals and described their crystal morfologies and formations. This locality was hiding the most beautiful amethyst and epidote crystals found in Slovenia so far. Amethyst crystals here can grow up to 7 cm long and are distinctly purple in colour. The epidote occurs in needle- and fan-shaped yellow-green crystals that grow up to 10 mm long. In the quarry, there were adularia crystals
twinned according to the Manebach and Baveno laws, which is a novelty in Slovenia. A special feature of the locality are natrolite, chabasite and stilbite crystals that belong to the zeolite mineral group. Stilbite has been unknown in Slovenia so far, so this is its first locality and the first article in which it has been described.
Medicine
Ticks - Carriers of Infectious Disease-Causing Agents (Part 2)
Ksenija Slavec, Alenka Radsel Medvescek Ticks carry agents of numerous diseases and Slovenia is no exception to that. They carry Borrelia burgdorferi sensu lato which causes lyme disease and the virus of tick-borne encephalitis which causes the tick-borne encephalitis - these were presented in the second issue of Proteus. This issue presents Ehrlichia and Anaplasma phagocytophilum, the causative agent of anaplasmo-sis. Ticks are also the most important carriers of the bacterium Francisella tularensi, the causative agent of tularemia. They carry Babesia, the parasite that causes babesiosis. In various parts of the world they carry numerous Rickettsia species that cause rickettsial fever, and can also harbour the Crimean-Congo hemorrhagic fever virus.
Physics
The Nobel Prize in Physics 2012
Janez Strnad
Predicting Nobel Prize winners can be tricky, but nevertheless, the world wide web this year once again offered several predictions on who will win the Nobel Prize in physics. Some of them were right about the field - quantum optics, but did not guess the name of the recipients. Serge Haroche and David Weineland won the prize for "ground-breaking experimental methods that enable measuring and manipulation of individual quantum systems". Haroche leads a research group in Paris and Wineland is a research group leader in Boulder in Colorado, USA. The groups complement each other. Haroch's controls and measures trapped photons, or particles of light, by sending atoms through a trap, while Weineland's group traps electrically charged atoms, or ions, controlling and measuring them with light, or photons. The two laureates will share the prize money of almost one million dollars.
Student expedition Costa Rica 2012 Fruit Tastes of Costa Rica Nina Zupanic and Eva Zontar
Costa Rica is a small country characterised by different ecosystems with special climates and diverse soil composition. This diversity is reflected also in its vegetation, which is especially important for the local people as it enables them to grow a number of different cultivated plants. The fruits that can be found
at local markets vary across the year as different fruit bearing plants are harvested in different seasons. There is no real summer or winter in Costa Rica, but there are rainy and dry seasons. Some fruits, such as rambutan, durian and jackfruit, are almost impossible to get outside the rainy season, while pineapples, bananas, guanabana and many others are available in the market throughout the year. In addition to native fruit species the locals grows many other fruit bearing plants that, even though they have been introduced from distant parts of the world, have no problems growing in the favourable conditions in Costa Rica. With their exports contributing significantly to the state budget, some fruit species have an important economic role in Costa Rica. However, as they are mainly grown on large, intensive monoculture plantations, their impact on the environment is also considerable.
Paleontology
Mid-Permian Trilobite from the Vicinity of Bled Matija Križnar and Damjan Jensterle In the vicinity of Bled and near Bohinjska Bela one can see mid-Permian layers of limestones and finegrained limestone breccias. Geologists call them Neo-schwagerin limestone. They contain a diverse array of fusulinid foraminifera after which they were named. They are clearly visible in the walls above Bohinjska Bela, at Straža pri Bledu and also form part of the slope of the Bled Caste hill. In addition to foraminifera these limestones contain also common algae, sponges, sea lilies, brachiopoda and moss animals (Kochansky-Devide and Ramovš, 1955; Flügel s sod., 1984). In recent years, researchers have collected very similar brachiopoda when they re-investigated the top of the Straža slope and the quarries underneath it. On one of such visits they discovered a trilobite remnant. Only a partly damaged abdomen (pygidium) was preserved of the newly discovered mid-Permian trilobite. The shape and ornaments on the trilobite's abdomen indicate that it is probably a member of the genus Pseudophillipsia.
In memoriam
Prof. Dr. Marko Zalokar (1918-2012) Mitja Zupančič
New books
Frances Ashcroft: Life at the Extremes: The Science of Survival (Življenje v skrajnostih, umetnost preživetja) Andraž Stožer
Our sky
Conjunction of Jupiter and the Moon
Mirko Kokole
Table of Contents
Florulct Slaven ica
CVETJE SLOVENSKE DEŽELE
fotografije Luka P.ntar
¿f fk
■M U —	Kt •
1	S	3	4	sl	6	7
■ 8	9	10	11	isl	13	U
15	16	17	18	19	£0	21
22	23	24	25	S6	27	23
1 29	30	31		J		
Koledar Florula Slovenka -Cvetje slovenske dežele
Avtorja koledarja Luka Pintar in Andrej Seliškar v sliki in besedi predstavljata 13 cvetlic, ki rastejo v Sloveniji. Več kot 750 cvetlic bo predstavljenih tudi v knjigi obeh navedenih avorjev z istim naslovom Florula Slovenka -Cvetje slovenske dežele, ki bo pri založbi Narava izšla spomladi
leta 2013.
Koledar je izdala založba Narava iz Kranja.
Kupci koledarja bodo pri nakupu knjige deležni posebnega popusta v višini 5 evrov.
Redna cena koledarja je 6 evrov, za člane Prirodoslovnega društva Slovenije pa 5 evrov.
Koledar Impresije narave 2013
Avtorja koledarja Petra Draškovič in Stane Pelc skušata prikazati tiste kotičke naše lepe Slovenije, ki so mnogokrat skriti, težko dostopni, redki, ogroženi, ali pa zgolj tako lepi, da jih je vredno ovekovečiti. Najsi bodo to pragozdovi, čiste reke ali redke rastline. Tudi na ta način opozarjata na pomen neokrnjenih predelov, divjih krajin, predvsem pa nagovarjata, da je lep in spoštljiv odnos do narave tudi pot do Sebe.
2013
impresije narave - impressions of nature
wmmi «i A
i..

petra draikovii & sune p
Koledar je dvojezični in je slovensko-angleški. Fotografije spremljajo tudi misli, impresije Petre Draškovič. Velikost je 42 x 30 cm, ležeči format, spodaj je pasica za možnost dotiska logotipa. Cena koledarja je 5 evrov.
Naročilo in informacije:
info@petradraskovic.com,
www.petradraskovic.com/
koledar%202013.html
Koledar lahko naročite tudi
v Prirodoslovnem društvu
Slovenije.
■ Mineralogija
Odbleski iz Leve
Prispevek opisuje minerale, ki so jih odkrili v času, ko je na jugovzhodnem delu Pohorja, nedaleč od Koritna, deloval kamnolom Leva. Vzhodno steno kamnoloma je odkrila reka Oplotnica, medtem ko so južno steno odkrila dela, povezana s pridobivanjem škrilja. V obeh delih kamnoloma so bile razpoke, v katerih je kristalizirala vrsta mineralov, kijih prištevamo k članom alpske parageneze. Avtorji so minerale razporedili v skupine rudnih, silikatnih, zeolitinih in spremljevalnih mineralov
■ Medicina
Klopi - prenašalci povzročiteljev nalezljivih bolezni (2. del)
Klopi prenašajo povzročitelje številnih in različnih bolezni. V Sloveniji so prenašalci povzročiteljev nekaterih pomembnih bolezni. Prenašajo borelije Borellia burgdorferi sensu lato, povzročiteljico lymske borelioze, virus klopnega meningoencefalitisa, povzročitelja klopnega meningoencefalitisa, kar vse je bilo predstavljeno v 2. številki Proteusa. V tej številki so predstavljene erlihije in erlihija Anaplasma phagocytophilum, povzročiteljica anaplazmoze. Klopi so tudi najpomembnejši prenašalci bakterije Francisella tularensi, povzročiteljice tularemije. Prenašajo zajedavce babezije, povzročitelja babezioze. V različnih predelih sveta prenašajo številne rikecije, ki povzročajo rikecijske mrzlice in virus krimsko-kongoške hemoragične mrzlice, povzročitelja krimsko-kongoške mrzlice.
■ Fizika
Nobelova nagrada iz fizike za leto 2012
Čeprav je Nobelove nagrade zelo nehvaležno napovedovati, se je na spletu tudi letos pojavilo več napovedi za nagrado iz fizike. Nekatere od njih so zadele področje, kvantno optiko, ne pa imen nagrajencev. Serge Haroche in David Weineland sta bila nagrajena za »pionirske eksperimentalne metode, ki omogočajo merjenje posameznih kvantnih sistemov in delovanje nanje«. Haroche vodi raziskovalno skupino v Parizu, Wineland pa raziskovalno skupino v Bouldru v ameriški zvezni državi Kolorado. Skupini se dopolnjujeta. Harocheva ujame svetlobo in jo otipa z atomi, Weinelandova pa ujame atome kot ione in jih otipa s svetlobo. Nagrajenca si bosta razdelila malenkost manj kot milijon evrov.
9770033180000