Zvečer  na hribu.
Elegija, spisal France Zakrajšek.
Legli so  na morji že valovi,           Kakor tihi, glej, metulj cvetlice
Kjer mi solnce zdaj slov6 blišči,     Poljubuje tam, presrečni gost,
Trudni dan pojema,   in mrakovi     Tak sem blagra božal  tovaršice,
Plavajo po zraku, da temni.            Pil nebeško sem zamaknjenost.
Mira prapor ko plamtečo blano        Kak je treslo v svetem me žarenju,
Na zapadu zarja zgrinja tam,          Kak sem upov predel zlato nit!
Suto beži, že tiho je pod mano;     Ha, nedolžnemu pa hrepenenju
Glej, v večernem krilu tu si sam.      Še pripenjal se je blag izid!
Le skoz lipo gor nad mano veje     Zdaj pa — oj nemilega podira!
Tii na hribu sapic mili duh;           Kjer sem drznih upov zidal grad,'
Mir mi v srce žalne čute seje,         Gledam vele cvetke sred brebira:
In strmenju služi vid in sluh.          Tempelj siplje se, spomin je mlad.
Ko temot preplašena devica             Ki ga ljubljenca osoda veže
Soča v daljno Jadro tje hiti;           Na livado, srečni je pastir:
Le po malem se rudeva v lica,        On smehlja se zarji, srečen leže,
Ker v valeh ji komaj se brli.          In življenje mu je veden pir.
Slastno gledam, kjer po zelenini     Kak žari tam slastnega občuta,
Tih elizij cvel mi je nekdaj ,            Sveta radost spremlja ga povsod;
Tam, kjer smeje se v voda sinjini     Ker prijetno z rožami obsuta
Neba grškega zmir jasni raj.            Se pred njim razteza tiha pot.
Kjer na bregu hladna beka rase,     Ali na življenja hrupni cesti
Piku solnčnemu zeleni ščit,              Mojega duha beži pokoj;
Kodar beli janc se srečno pase,       Samo s špranj nebeških up Še zvesti
Samih rož je srečeval moj vid.        Zamrliha dol na zemski boj:
Oj mladost!  Spremili njeni Časi,      Kjer nedolžnost brez pomoči stoka,
Ki ji skrb in strah Še tujca  sta;      Clo slabost goreč občutek je,
NiČ ne seje, pa nebeški klasi:         Kjer hudoba zre krvavooka,
Sla in blagor jo že venčata.             In pravica v volčjem  žrelu mre.
Na tem trgu nima še ničesa,           In če, kjer prijazen videz plava,
Ko v ognjenih prsih silni žar;         Rahlosti zastoka mili glas,
Vendar je najela si nebesa,              NesoČutja mi Meduz'na glava,
Predno je prinesla spravni dar.        Ko razgrnem jo, moli obraz.
Tam ko v čarovitem ogledalu          Torej duh drugje Čutenja išče,
Zrl božanstvo sem, nadušja poln,      Stopa neumrljivosti čez prag,
Ko se mirno po življenja valu         Kodar greje ga,   mu je svetišče,
Zibal se je misli lahki čoln.             In solzi se tud na sarkofag.
Iz prepolnega sred je vrelo,             Takrat dol pogrezne perutnico,
Bival je v okolji mirni Bog,             Ko peščena ura sprazni drob,
Ko v zelenem listji je šumelo,        In molčeči genij plamenico
In v samoti mi šumljal je tok.        Je poveznil  znancu tje na grob.
V vrte nezvenljive fantazija              Tu strmevšemu o zemlje slavi,
Iskajoče v§dla je oko,                      Ker pokoplje v pozabljenji se,
Kjer je sjajni venec poezija             Sepetaje mu cipresa pravi:
Kazala mi z roko limbarsko.            »Vse pogine, kar na svetu jelki
Zdaj v gorečem srcu je zatlelo,       Zginejo mladenča svitli upi,
Pa izlilo se je v tih vzduh,             Ko razveže mu spregled ocf,
In po mladih  strunah je zvenelo,     Ko luščina sanj se mu odlupi,
Kakor bi jih šlatal skriti duh.         In resnoba naga tu stoji.
V peznici ječečemu bojazni
Otemni mu sanj  kalejdoskop, In njegove pisane prikazni So se pogreznile v nemi grob.
-----    287    -----