Sodobna slovenska poezija
Milan Jesih
Jaz vem
Jaz vem, kje v vasi kupim dobro vino, vem žensko, ki mi v lectni hiši neizgovorjeno slednjo željo usliši, in vem glasove vaških petelinov;
vem čas, ko v dan bledi se lunin krajec, vem čas, ko v krvi sončni gong zahaja; vem čas, ko pada droben, lahen sneg, vem čas neusmiljenih pripek,
vem zvon, ki ukazuje fari, in vem nebo nad njim, ki gospodari potoku in ribam, času in ljudem. A kje je vas, tega ne vem.
Po vojni tretjo zimo pis leden
skoz reže vhaja v revne koče premladih vdov. Ko bi bilo mogoče, da padli bi prisel naklat polen!
Otroka rasteta, fant včasih z dedkom - če pride na obisk; vse bolj poredko -se usanja v daljne boje, a jih ne ve in vidi jih po svoje,
kot pravljične spopade z velikani. Hči hoče, da bi kozka spala z njimi na ličkanju in grela jih pozimi.
Mraz je se bolj kot lani.
Še arhitekte duš kdaj preseneti nenaden dež proti večeru pozno poleti; ko se en tak na sprehod je nameril
skoz Tivoli in proti mladi noči, da bi za obletnico Društva inženirjev s tovariši udeležil se večerje, ga je pri enaintrideseti klopi,
pri Tičistanu, tak naliv pomočil, da z njega ime je spral, raztopil lase mu in obraz, odplaknil bučo in kar telesa imel je velikan.
Ostal je reven šop rimaških ključev in kleščice za ukrivljanje ugank. Kogar, kot mene, spremlja tista slika, ne bo šel nikdar z doma brez dežnika.
Rajni gospod podjetnik je postavil po mestu petdeset visokih hiš
in v neskaljeni slavi vozikal se poleti
s srebrnimi kabrioleti
mercedesovimi kražkriž od svojih barčkov do svojih hotelov, od trgovinic do poslovnih stavb
gledat, če ni kje kaj zgorelo ali odneslo se kot plen poplav, se udrlo kam od silnosti potresa -skratka, če, kar stoji, stoji, kot prav:
od tega zdaj ni več ničesar. Vrzel po mestu zeva ob vrzeli -saj bomo vsi vse, kar je kdo nabral, ko umremo, s sabo vzeli.
Popotnik, ki umira ob pilu na razpotju na sred polja nekega presoparnega večera, kot vsem veli nam nadrejena volja,
in se ne skloni nadenj dobra duša, da bi z nasmehom mu podala vode, vzela spod njega kamen, ki ga bode, slišala, kar povedati poskuša
skozi nasmeh, od časa preutrujen: "Ničesar ni, kar bi obžaloval. Preveseljačil sem vse meje nuje in živel rajši, kot je prav,
preromal sem daljne dežele tuje in spal pri več kot enem fejst dekletu - po tolikerih vem, da fejst je vsaka -in rad odglumil v vsem Bogu bedaka."
Gospod Vu Čong ima vzkipljivo ženo:
• V	• VI •	»V	IV*
nic ne pomislja si, ce se razkaci, mu naložiti jih poSteno z železnim vokom po grbaci;
pri tem vresce ga psuje in preklinja mu rod nazaj do dinastije Šang, mu pljuva po bogovih in svetinjah in po vsem lepem tihih moskih sanj,
pa kar vihti možitveno darilo.
Vu jeca: "Ne po glavi," poklekne in jo prosi milo, a vse zastonj, gospa se ne ustavi,
dokler izcrpana se ne sesede uboga obenj in kolne vse tise,
kmalu ne zmore vec besede, z grlom zadrgnjenim samo ihti Se.
Okrvavljeni jo Cez rame potegne k sebi in objame.
V gašperčku ogenj gode; jesen je z mrzlim pišem slekla drevje in sončni nadbog, ki še ondan grel je v parkcu objezerskem gospe in gospode,
ve njihov hlad in strah in hira z njimi
upehan in betežen. Pojutrišnjem bo padel v mladi zimi prvi puhnati snežec.
Pri nas pa, pravim, gašperček zakurjen in v naslanjaču prede muco - Tiger -, sto plovb, o jadra bela!, smo od burje, sto južnih morij s slik iz tolste knjige,
ki jo otroci listamo, leže na tleh
na volnati preprogi, nikdar nemočni in nikoli ubogi, in tega je šele ... toliko let.
Če bi Henri Tarrant ali kako že,
namesto da je Pièrru kupil flašo,
rajši njegovi sestri nesel rože,
najbrž, mes dammes, bi se v književnost vašo
zasadil kakšen drug spomin: če ga je Pièrre, ko se je ucedil, mahnil na nos, lahko bi Joséphine, trdo preskušena v življenjski bedi,
v njem našla milo, svoji bližnjo dušo, nekoga, ki bi o upanju govoril, ji solze odpoljubljal, jo poslušal, kadar sanjarila bi prek vseh morij,
ji po butikih kupoval obleke, bil z njo povsod, kjer bi se godlo in pelo, ji, ne nazadnje, hruške pekel
-	in stregel jih oblite s karamelom -
in sploh bi se življenje preobrnilo
-	ali: pripoved - v pravljično idilo; a najbrž bi prikrajšalo Francoze za petdeset strani sijajne proze.
V najlepšem, kar je na vsem svetu mest, nimajo ulic, trgov in ne cest,
nihče ni tam postavljal hiš - bolnic, cerkva, šol, ječ, sodišč,
gostiln, bordelov, bank, borz, stanovanj -, ni reke, ni mostov na njej in, to poslušajte naprej, meščanov ni in ni meščank,
ni mačk, ni psov, golobov, muh, podgan, ni vrveža, prometa, semaforjev, mestnega sveta ni - in nima sej -in ni neba in zraka ni, ni tal
ne iz peska, ne iz vere, ne iz skal. Zgolj sedemsto milj daleč prazno morje.
Ob ekvinokciju, čez danes sto let, bo padel tisto zimo zadnji snežec: beraški gnoj, ki v težkih plahtah leže na hrib in gozd in pot in beg in sled.
Pa da bi človek, svoja entiteta,
takrat takole h koncu dneva
-	ob ekvinokciju, čez dolga leta -stopal čez plan, kjer danes s psico greva,
in vprašal pod nebo, tako kot jaz se zatnem nevoljen kdaj in v skrbi zase -od kod prihajam, kdo sem in kam grem in kaj je onkraj, tam, potem?
Pa bi odmahnil tisti vnuk in ded
-	dolg, suh posebnež, ki nič rad se brije -, kot odmahujem jaz zdaj, prej sto let:
proč, puhle bedarije.