OBZORJA STROKE
Glasnik S.E.D. 42/4 2002, stran 4
Strokovni članek / 1.04	dt\ Mojca RiUUSUk
»0 majhni stvari, kl se im£nuj£ plagiat«
Predgovor prevajalke1
Tokratni primer s komentarjema smo si z dovoljenjem American Anthropological Association (Ameriškega antropološkega društva) izposodili na njihovi spletni strani.3 Bralec/bralka' - antropolog - je poslal uredništvu ameriške strokovne revije Anthropology Newsletter opis pripetljaja, ki se mu je zgodil pred nekaj leli.J Hkrati sprašuje, sli so njegov primer, v katerem so bile kratene avtorske pravice, obravnavali korektno. Na njegovo pismo in etično dilemo odgovarjata dva komentatorja, ki prevetrita primer s pravnega, svetovalnega in moralnega vidika. Prvi komentator navaja nekaj primerov, v katerih se zdi, da gre ali je dejansko šlo za krajo besedila, drugi pa plagiat komentira v luči kršenja zakona o avtorskih pravicah in moralne kategorije plagiatorstva. Primer uvrščamo v nadaljevanko o etičnih dilemah zato, ker se podobno dogaja tudi pri nas. le da za zdaj v slovenski etnologiji še ne deluje ustanova, ki bi pomagala reševati takšne zaplete. Večina slovenskih etnologov/ etnologinj, ki so oškodovani v zvezi z necitiranjem ¡11 s tem nepriznavanjem svojega avtorstva, tako ne more najti zadoščenja niti v Slovenskem etnološkem društvu niti pri založbah. Posamezni primeri se - če se - rešujejo interno, a rešitve niso vedno v prid oškodovanemu. Še več, dogaja se, da jih zaradi tega, ker zahtevajo ali prosijo za pojasnilo, šikanirajo, o njih dajejo neresnične, zlonamerne, manipulativne in selektivne izjave, s katerimi jih poskušajo oblatiti in zmanjšati njihov strokovni ugled.
Tudi v Glasniku 41/2001, št. 3-4, je bil objavljen članek, v katerem si je avtor prisvojil poročila »nižjih po statusu«, se pod njega sam podpisal, uredništvo pa jc potem v sodelovanju z bibliotekarko to besedilo naslovilo kot izvirni znanstveni članek. Nepremišljeno. Uredništvo bi moralo najmanj podpisati vse avtorje in avtorice, ki so pomagali sestaviti poročilo, in ga uvrstili med obzorja stroke, ne pa med razprave.
Primer:
»Ko sem predava! snov. za katero sem specializiran, sem naročil neko knjigo z mojega področja, kije pravkar izšla. Osupnil sem, ko sem odkril, da je v enem od poglavij naročene knjige precejšen delež mojega članka, ki sem ga objavil pred nekaj leti. Čeprav je bil članek citiran na koncu poglav-
ja, pa odlomki, iztrgani iz mojega članka, kijih je bilo kar za nekaj strani, niso bili citirani.
Pisal sem založniku in v odgovor dobil nekakšno bistroumno pismo z vprašanjem, ali naj takšna majhna sivar, kot je plagiat, prepreči uporabo te sicer dobre knjige. Potem sem se obrnil na AAA (Ameriško antropološko društvo), ker naj hi oni imeli založniško pravico* do mojega članka. Toda izkazalo .ve je, da ima založniško pravico Univerza v ,„* Direktor univerzitetne pravne službe mi je odgovoril, da zakon o avtorskih pravicah ni bil kršen, ker je prilaščanje besedila v skladu s tako imenovano 'pošteno rabo' in da zatorej ne gre za plagiat. Svetoval mi je, naj pošljem dokaze uredništvu založbe in predstojniku oddelka, kjer je bil zaposlen plagiator. Nisem se želel maščevali, želel sem samo, da se spoštuje moje delo. 'Zahteval sem pisno opravičilo plagia-torja in jamstvo, da bo mole delo citirano v narekovajih v vseh prihodnjih izdajah.<r
Dilema: kaj naj naredi avtor, ko odkrije plagiat svojega dela? Kaj jc plagiat in kaj kršenje zakona o avtorskih pravicah? Koliko drugih antropologov se je že srečalo s krajo svojih objavljenih del, ki so izšla pod drugim imenom?
L komentar
George Spindler. Univerza Stanford in Univerza v Wisconsin u
Po mojih uredniških izkušnjah ob urejanju več kot 150 študij primera, petih zbranih del in revije American Anthropologist sc nikoli nisem srečal s popolnim namenskim plagiatorstvom, čeprav sem seznanjen z obtoževanji v zvezi s tem in sem sodeloval kot tretja stranka pri poravnavi takih sporov,
V	nekem primeru (avtorjev ne imenujem) je znan starejši antropolog obtožil nekega avtorja piagiata svoje težko pridobljene demografske analize geografsko oddaljenega plemena. Toda izkazalo se je, da je domnevni plagiator uporabljal podatke iz istega vira, in sicer iz kolonialne pisarne.
V	drugem primeru jc starejši antropolog obtožil mlajšega kolega, ki je opravljal terensko delo med istim plemenom, piagiata opisa nekega rituala. Toda oba sta opazovala ritual, ki ga izvaja manjša skupina ljudi, le da v različnih časih. Ritual je bil ponavljajoč in oba antropologa sta bila dobra etnografa. V tem primeru ni šlo za plagia-torstvo, čeprav sta obe poročili podobni.
Glasnik S.E.D. 42/4 2002, stran S
TEMA
m.
V nekem primeru se je antropolog vključil v raziskavo, ki jo je denarno podprla država, in izsledke objavil kot Upkopis, ki so kot fotokopija krožili v ožjem krogu strokovnjakov. Čez nekaj mesecev je presenečen ugotovil, da jc bilo nekaj strani podobnega besedila objavljeno v drugem, podobnem poročilu. Tu in tam so bile spremenjene besede, sicer pa je bilo jasno, da so bile strani v bistvu prepisane. Po nekaj nezadovoljivih pogovorih o tem je predložil v presojo izjavo za publikacijo, ki je hkrati objavila njegov izvirnik in plagial. Izjava je bila natisnjena, plagiator je navedel, da se ni zavedal vira materiala, ki ga je uporabil, ker mu ga je posodil neki mlajši sodelavec projekta.'
Ne verjamem, da je na našem področju ali v visokem Šolstvu nasploh dosti odkritega, namernega plagiators-tva, toda kazni za nenamerne plagiate so visoke. Pred kratkim je odstopil ueki dekau zaradi besedila, za katero je {kot izdajatelj) odgovarjal, ker je poglavje, ki ga ni napisal on. vsebovalo uekaj strani nenamernega plagia-ta. Ocenjevalna komisija se je strinjala, da je sicer pla-siat nenameren, toda zaradi nepazljivosti, ki ni primerna za znanstvenika, ga je vseeno kaznovala, Če se pojavi očiten plagiat. mora žrtev najprej navezati stik 5 plagiatorjem, zahtevati pojasnilo in si zagotoviti Popravek, ki v naslednjih izdajah vsebuje opozorilo in ustrezno zabeležko. Če popravki ne izidejo z morebitnimi novimi izdajami, jih je zaželeno in potrebno objaViti v strokovni reviji. To opozarja druge na problem in kazni (tudi za nenamerne plagiate)." Študentje lahko na podlagi zapiskov s predavanj čez leta zapišejo in objavijo misli, ki so jih med predavanji 'zrekli profesorji, a jih nikoli publicirali. In takrat lahko študentje celo mislijo, da so objavili izvirno misel. Tudi na kongresih poslušamo predavanja, razpravljamo, se udefežujemo okroglih miz ter s tem prispevamo k oblikovanju in izmenjavi idej. Zamisli se zmeraj pretakajo In mešajo in nihče ne želi ustaviti njihove izmenjave. Kljub vztrajnim prizadevanjem si jih ne moremo lastiti, v lasti imamo lahko samo patentirane ideje, foda posameznikova objavljena dela (tudi zapisana, a ne publicirana) so njegova last. Če si jih kdorkoli pris-V0Ji (ukrade), mora bili, če je le možno, zadoščeno pra-v,ci, če pa ni, ima izvirni avtor pravico, da o kraji obvesti javnost.
komentar
^iidiael J. Low\, pravni anlropolog s splošno odvetniško Prakso, Hayward, Kalifornija, in predavatelj anlropologi-Je v De \nza Comiuunilv Cullcgc, Cupertino, Kalifornija
Predstavljena dilema nagovarja k dvema vrstama vpra-sanj: pravnim in moralnim. V tej in tudi mnogih drugih okoliščinah sta pravo in morala različni zadevi. Razlike med kršitvijo zakona o avtorskih pravicah in Plagiatorstvom so v tem, da je kratenje avtorskih pravic kršitev zakona, plagiatorstvo pa moralna kategorija. Vir zmede je dejstvo, da ljudje, tako kot je opisano v gornji dilemi, uporabljajo pojem plagiat za označevanje »prepisovanja«, ne da bi upoštevali, ali je delo, ki ga prepisujejo, zavarovano z državnim zakonom o avtorskih pra-v'cah ali ne.'
Med dejavniki, ki določajo ali je uporaba avtorskega gradiva pravična, sta zlasti namen uporabe in njen vpliv na vrednost prepisanega besedila. Id me navaja k razmišljanju, da je v opisanem primeru direktor založbe verjetno sklenil, da je bilo izvirno besedilo namenjeno za šolsko uporabo, zato ni želel povečevati vrednosti oziroma »uporabnosti« izvirnika, namen prepisanega pa je bil izobraževalen. Možno jc, da je bil direktor založbe nekorekten, ker je bila »uporaba« komercialne narave iu količina »uporabljenega« precejšnja. Direktorje skratka presodil, da stroški poskusa uveljavitve avtorskih pravic niso vredni možnih koristi, ki jih prinaša natis.
V	predstavljeni dilemi bi avtor izvirnika lahko prišel do pravice, če bi uveljavljal zakon o avtorskih pravicah na sodišču. Toliko, kar zadeva zakon.
Kar pa zadeva moralo, je tako. da so nekateri nelegalni popravki resda takojšnji (najbližji), toda tudi bolj škodljivi za »prepisovalca* kot legalni (pravni). Avtor dileme to takoj prepoznava, ko pravi, da se ni želel maščevati. Pritegnitev pozornosti uredniškega odbora in predstojnika oddelka, kjer je zaposlen plagiator, ima lahko dolgoročne posledice za njegove nadaljnje objave in napredovanja. Menim, da jc prizadeta stranka glede na okoliščine ravnala pravilno. Pravno zadoščenje je namreč počasno, negotovo in drago. Nelegalno zadoščenje je hitro in morebiti škodljivo. Avtor članka je želel samo profesionalno prepoznavanje, ki mu gre. ni pa želel uničili pisca knjige - plagialorja. Dilema kar kliče k posredovalnemu servisu pri AAA. Navzočnost nevtralne in dobro obveščene tretje stranke je koristna za razreševanje sporov v podobnih razmerah, saj jih rešuje brez odlašanja, stroškov in destruktivnosti.1"
V	prihodnji številki: Virtualni plagiat in računalniška etika
1	Besedilo je prevedla in priredila dr. Mojca RamšaV.
2	http://www. aaanet.org/èommittees/ethics/ease 18 .htm
3	Identiteta in spol avtorju/avtorice iz besedila nista razvidna, zalo v nadaljevanju uporabljam moško obliko.
4	Vse se dogaja v drugi polovici devetdesetih let 20. stoletju.
5	V angleščini copyright.
6	Avtor ne navaja univerze, ker bi lahko razkrila njegovo identiteto.
7	Komentator se žal medlo opredeljuje do te očitne kraje, domnevam, da zato, ker žeti obdržati anonimnost vpletenih.
8	Tudi tak primer je že bil objavljen v Glasniku SLD (leta 1996; let. 36. št, I), HI sicer pismo oškodovanega, pismo plagialorja in pojasnilo uredništva, ter bil povod za idejo o etičnem kodeksu slovenskih etnologov, ki je bil kot predlog objavljen v isti številki.
9	Dela, zavarovana z državnim zakonom, imajo v kolofonu 7.ti a k © (copyright). Opozorili pa je ireba, da nekatere založbe samovoljno in brez soglasja ustrezne ustanove dodajajo ta znak v knjige. V Sloveniji je postopek tak, da intelektualno lastnino zavarujemo pri avtorski agenciji v Ljubljani oziroma ji pošljemo celotno besedilo, ki ga želimo zavarovati. Šele takrat se šteje, da je delo zaščiteno z zakonom o avtorskih pravicah,
Ifl Ali hi tudi v okviru SED začeli razmišljali o čem podobnem1' Častno razsodišče je bilo prisiljeno ukrepali le enkrat, leta 1998, a na osebo s trdo kožo ni vidneje vplivalo.