Edvard Kardelj
Moji spomini
Mladost
Kot devetletni deček je z materjo sodelo-val v demonstracijah:
»Na te demonstracije sem šel z vso druži-no. Ne morem reči, da sem jih zavestno doživljal, vendar pa je vse to napravilo name globok vtis. Kolikor se spominjam, se mi je vse zdelo nekam veliko, nekaj, kar mi ni bilo povsem jasno. Toda bilo je kot velika oblju-ba. Zato sem bil zelo ponosen, ko mi je nekdo potisnil v roke tablo, na kateri je bilo, če se ne motim, napisano ime področja, s katerega so bili demonstranti za mano.«
Edvard Kardelj je potrdil, da je bil kot deček tudi kolporter:
»To je bilo pravzaprav malo pozneje, ko mi je bilo 14 ali 15 let, če se prav spomi-njam. Vsak teden enkrat sem raznala) po kioskih tednik »Avtonomist«, glasilo skupi-ne, ki je zahtevala federacijo in republiko. To skupino je vcidil Albin Prepeluh. Po svo-jih simpatijah sem bil že usmerjen na komu-niste, simpatiziral pa sem tudi s tem progra-mom federalizma in republikanizma. Casnik pa sem prenašal predvsem zato, ker sem zaslužil po 100 dinarjev na teden, to pa je bil takrat za dečka, kakršen sem bil, dober zaslužek — štiristo dinarjev na mesec. Spo-
minjam se, da je mati, čeprav smo takrat živeli zelo težko, skrbela, da je od tega denarja čimveč porabila zame.
Kot otrok sem imel zelo rad gozdove in gore. In ta ljubezen živi v meni še zdaj. V najlepšem spominu 90 mi ostale počitnice, ki sem jih vsako leto preživel pri eni izmed mojih tet v Podutiku blizu Ljubljane. Imela je gostilno. Po ves dan sem tekal z otroki po gozdu, lovili smo rake v potokih, pekli ribe in počeli vse, kar počenjajo otroci bolj ali manj še zdaj. Tudi glasbo sem vzljubil. Igral sem na violino. Slabo sicer, toda za lastno zadovoljstvo dovolj. Žalostnih spominov iz tistih časov nimam. Otrok hitro pozabi na mučne trenutke, lepe pa si zapomni.«
»Kot deček sem rad prebiral pustoJovske romane, zelo zgodaj pa sem vzljubil književ-nost nasploh, pri čemer so me, kolikiir se spominjam, nekaj časa zelo mikali romani s psihološkimi temami. Zato tni je bil Dosto-jevski zelo blizu. Zelo rad setn prebiral tudi Cankarja, tako rad, da sem celo pisal pesmi, kakor jih piše bolj ali manj vsak petošolec - seveda, moji generaciji je ustrezalo, da so bile to pesmi o tovarniških dimnikih in nekakšne črtice v Cankarjevem slogu. Toda
na srečo sem vse to zaključil in pozneje sežgal, tako da ni ohranjen noben »corpus delicti« te vrste proti meni.
Najneposrednejši vpliv, morda v smislu določenega preobrata k aktivnemu boju v okviru delavskega gibanja, je imel name Srečko Kosovel. To je bil mlad slovenski pesnik, umrl je za tuberkulozo, ko mu je bilo dobrih dvaindvajset let. V svoji poeziji je izrazil prav tisto, kar je bilo v naši mladi generaciji takrat najbolj izrazito. To so bOi socialni momenti, razredna protislovja, boj delavskega gibanja, problemi majhnega za-tiranega naroda, problemi mladosti, ki jo je pritiskala k tlom revščina, brezperspektiv-nost, ideološka in politična iskanja, ki so prevladovala med mladimi ljudmi, ko so iskali svojo perspektivo itd. V delih Srečka Kosovela so bile izražene vse te stvari na aktiven način, na način, ki je terjal boj in ga vzpodbujal. Mene je prav njegova poezija privedla v krog uredništva »Mladine«. To je bila revija, okrog katere se je zbirala mark-sistična mladina. Pravzaprav nekoliko širše od marksistične — v glavnem levo usmerje-na mladina. V poznejših letih sem tudi sam delal v uredniškem odboru »Mladine«. S Srečkom Kosovelom se nisem seznanil. Umrl je zgodaj, toda njegovi stihi so bili med nami najbolj priljubljeni.
Takrat mi je bilo 14 let. To je bilo zame v političnem pogledu v določenem smislu pre-lomno leto. Moj oče, socialni demokrat, me je že prej odpeljal v »Svobodo«, v delavsko prosvetno in telovadno dmitvo, ki je imelo sekcijo za otroke. V »Svobodi« so bili komu-nisti in socialni demokrati. Med njimi se je bfl boj, tako da sem imel tu prvikrat prilož-nost zadeti na spor med komunisti in social-nimi demokrati. Po simpatijah sem se začel
opredeljevati za komuniste kratkomalo zato, ker sta mi imponirala njihova večja bojevf-tost in odločnost. Tedaj pa so prišli Srečko Kosovel, »Mladina«, zlasti pa dogodki v Tr-bovljah leta 1924, znani oboroženi spopad delavcev z orjunaši, ki se je končal v krvi. Ob tej priložnosti je padlo več komunistov in orjunašev. Šola, kjer sem se učil, je bila meščanska, podobna sedanjim štirim višjim razredom osemletke, in je bila bolj usmerje-na na neposredno prakso. Od gimnazije se je razlikovala po tem, da so v njej v manjši meri poučevali jezike in nekatere humani-stične predmete. O teh dogodkih smo obšir-no razpravljali. Mi, ki smo bili na strani trboveljskih rudarjev, smo bili v manjšini. Tudi stepli smo se in ob tej priložnosli sem dobil zaradi svojega političnega prepričanja prve klofute. S trboveljskimi dogodki se je utrjevalo v meni globoko prepričanje o zgo-dovinskem poslanstvu delavskega gibanja in Komunistične partije, porodila se mi je pravzaprav jasna orientacija in opredelje-nost, tako da lahko rečem, da so trboveljski dogodki dokončno začrtali mo nadaljnji po-litični razvoj.
Na učiteljišče sem se vpisal zato, ker je bila to najkrajSa pot do kruha, ker spio težko živeli. Poklic sam me ni nič kaj mikal. Poz-neje sem nameraval nadaljevati študije. Sludirati sem hotel filozofijo oziroma zgodo-vino in družbene vede. Nisem pa postal učitelj in tudi filozofije nisem študiral. Na-mesto tega sem moral v ječo. In vendar je bilo šolanje na učiteljišču zanimivo. Bilo je blizu mojim splošnim nagnjenjem in moji težnji po družbenih vedah. V šoh sem bil aktiven skojevec. Ustanovili smo dijaški sin-dikat, imeli smo skojevsko skupino, marsi-kateri krožek.  Malo je  manjkalo,  da me
zaradi neke pismene naloge niso izključili iz šole.
Kot dijak pa sem bil zelo različen. Spre-minjal sem se, kakor pravijo pri nas, kot aprilsko vreme. Lahko sem bil odličen di-jak, nekaj mesecev pozneje pa sem lahko
prinesel domov tudi po tri dvojke. Šolsko leto pa sem spet končal s prav dobrim uspe-hom. Vse je bilo odvisno od razpoloženja. V osnovni šoli sem bi] v glavnem odličnjak. Na učiteljišču sem bil zelo dober dijak, šolanje pa sem končal z odličnim uspehom. Takrat sem že nekaj zaslužil z inštrukcijami.«