XXIX. tečaj ID. zvezek, CVETJE z vertov sv. Frančiška. Časopis za naše verno ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška. S privoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti vrejuje in izdaja P. Stanislav Škrabec, mašnik reda manjših bratov sv. Frančiška. Vsebina 10. zvezka. Sv. Frančišek in evharistija............................288 Zaupno občevanje z Bogom. X. Pogl. Strah služabnikov božjih, ali so v milosti božji, ne pomaga k pridobitvi ponižnosti...297 Bi. Janez Lobedav, spoznavavec I. reda..................300 Marija rešila Slovencem Jezusa v presvetem Zakramentu..301 Hrepenenje po Jezusu je znajdljivo......................306 Življenje bi. Krišpina, brata lajika 1. reda sv. Frančiška, kap. družine. Br. Krišpina dar prerokovanja.......................3l0 Br. Krišpina pošljejo v Rim.........................312 Blagoslovljenje dveh novih jubilejnih aljtarjev v samostanski cerkvi v Brežicah ............................................. 314 Drobtinice in odlomki iz kerščanskih naukov in pridig Jožefa Škrinjarja. Iz 1. sešitka »O veri« (Dalje)......................315 Priporočilo v molitev ..................................318 Zahvala za vslišano molitev............................ 319 Rimsko-frančiškanski koledar za leto 1912. Mesec oktober ali vinotok. . . 320 V GORICI Narodna Tiskarna 1912. Izhaja v prostih obrokih. Stane cel tečaj (12 zvezkov); 1 J< 50 h. Naslov za naročila: .Cvetie" frančiškanski samostan v Gorici. K naši dialektologiji. (Dalje.) Prof. Asboth navaja nato Brandtovo opazko : „0 perehode j v k i reči byt’ ne možet. Mne kažetsja, čto -cke jest plod sdelki meždu -cje i -ki, a pisacke predpolagajet jed. č. pimček", ter jo potem dobro zavrača. To je bilo v pojasnjenje vprašanja potrebno, dasi ni misliti, da bi se Br. še zdaj deržal tiste svoje razlage. Potem pravi prof. A. nadalje: „Škrabec, der scharfe Beobachter und griindliche Kenner der osterr. slov. Mundarten (zame, žal, prevelika hvala; naših govorov je toliko, da more težko kedo vse dobro poznati, najtnenj tak domoljub, kaker jaz) verwarf in der Zeitschrift Cvetje diese in der Tat auf sehr schwachen Beinen stehende Erklarung Brandts, wusste aber selbst nichts mit der Form anzufangen (to ne velja, jaz nisem, koliker pomnim, v tej reči nigdar bil v najmanjši dvojbi), das -cke ist nach ihm aus -cje durch -ege hindurch entstanden. Oblak wies die schwache Seite dieser Erklarung nach (v resnici je dokazal O. pri tej reči le svojo termo, to je bila njegova „schwache Seite“)> ist aber geneigt, Brandts durchaus nicht glaubhaftere Erklarung anzunehmen". Prof. A. hvali nadalje Oblakovo razpravo o razvitku naše sklanje. pa kaže, kako je v njej vender glede našega vprašanja sam sebi nasprotoval. „Was er also in dem einen Satze behaup-tet, widerlegt er gleich in dem folgenden". —Potem nadaljuje: „Škrabec kehrte spater auf die Frage zuriick und verteidigte seinen unmoglichen Standpunkt gegen Oblak (moj Standpunkt je bil od začetka do zdaj in je še zmiroin ta, da je -cke iz -cje popolnoma po glasoslovni poti; zakaj bi bilo to unmoglich? ali ne stoji tudi prof. A. na tem Standpunktu ?), dabei spricht er von den Lauten unserer Slaven wie der Blinde von den Far-ben (jaz do tedaj res še nisem bil slišal nobenega prekmurca, ali da sem o glasovih njih narečja kaj takega mislil, kar bi mojo razlago napačno delalo, tega ne more nihče dokazati), von vvelchem Vorwurf wir iibrigens auch seinen besser geschul-ten Gegnei Oblak nicht frei sprechen konnen". — Torej slepca sva oba, jaz in bolje šolani Oblak! Da se enemu slepcu vender prednost daje pred drugim, bodisi! Tudi jaz rad priznam Oblakovo lepo nadarjenost, veliko pridnost in železno energijo pri vedno slabem zdravju ; bolje šolanosti pa vsaj v tem primeru ni pokazal. Dobro šolan bi bil moral na pervi pogled sprevideti nemožnost Brandtove razlage in ne bi bil smel, kar je terdil v enem stavku, berž v drugem pobijati. Jaz sem Oblaka rad imel; on je bil v nekem pomenu moj učenec, ali seveda, to je tudi Jagič skusil, tak učenec, ki hoče berž več in bolie ^ I^. ^ & 5% 5% j.%0% „ H P k CVETJE * z vertov sv. Frančiška. ^ f* XXIX. tečaj V Gorici, 191Z. 10. zvezek. Sv. Frančišek in evharistija. „Prosim, molim in ljubim*. Sv. Frančišek. Minil je veliki shod v glavnem mestu našega cesarstva, na Dunaju, svetovni shod v čast najsvetejšemu zakramentu, tako bnenovani evharistični kongres. Vsi, dragi bravci, ste slišali tudi brali, kako lepo, kako prekrasno je bilo; neketeri ste celo videli na lastne oči, kako se je vneto častil naš ljubi Jezus, s kakim bogatim bleskom je bil obdan. Slišali ste znamenite tovornike, ki so Vam z bistrim umom razlagali skrivnost presvetega zakramenta, z ognjenimi besedami vas spodbujali k lju-®eznj do njega. Videli ste množice, ki so prihitele od vseh strani samo našega cesarstva, temuč tudi drugih bližnjih in daljnih j^žela, da so se poklonile Kristusu Kralju. Pred njim ste videli *ečeče najvišje dostojanstvenike, kaker tudi preproste ljudi delavskega in kmetiškega stanu. Bogati in ubogi, stari in mladi s° bili zbrani, da so pokazali svojo vero v Jezusa, pričujočega v flajsvetejšem zakramentu. Da je bil v jako obilnem številu ?astopan tudi naš slovenski narod, to nas mora pač globoko v ^erce veseliti. Prav je, da je svet videl, kako je Slovenec vdan °Su in njegovi sveti cerkvi. Prav je pa tudi, da smo videli mi gorečo pobožnost toliko druzih. Tako se eden od druzega učimo, eden druzega spodbujamo in vsi se višje vzdigujemo ^ ljubezni do Jezusa Kristusa. V resnici dunajski shod je zapalit ogenj, ki mora ogreti celo veliko Avstrijo in še mnoge sosednje dežele. Zdaj bodi torej naša posebna skerb, da ta ogenj ne vgasrie in ne le ne vgasne, gori naj z vedno veselišim plamenom, z vedno večjo močjo. Skerbeti moramo vsi skupaj, da se v t e r d i-m o v pravi serčni ljubezni do Jezusa Kristusa, tako da nas nobena reč ne bo več mogla ločiti od Njega, in bo vsak izmej nas lehko govoril se sv. Pavlom: »Svesti sem si namreč, da nas ne smert, ne življenje, ne angelji, ne poglavarstva, ne oblasti, ne sedanje, ne prihodnja ne moč, ne visokost, ne globočina, ne kaka druga stvar ne b<> mogla ločiti od ljubezni božje, ki je v Kristusu Jezusu Gospodi' našem.« Rimlj. 8, 38. 39. Le eno je, kar bi nas moglo ločiti od ljubezni Kristusove-samo eno sicer, pa zelo nevarno, ker prebiva v nas samih, tu je naša volja, po grehih in slabostih spačena ter k hudemu nagnjena. Treba je torej, da jo vterdimo in okrepimo, da bo ostal3 stanovitna v ljubezni do Kristusa. Za to vterditev in okrepite^ pa potrebujemo poleg blagoslova božjega močnih zgledov, K* so nas v stanu potegniti za seboj, kaker magnet potegne železo- V svojem neskončnem usmiljenju nam je dobri Bog take zglede tudi dal, mnoge po številu in močne po čednostih; n3 bilo bi ne konca ne kraja, ke bi hoteli vse le po imenu našteti-To pa ni naš namen. Naš namen je, da vam postavimo pred oči en sam zgled, ki je pa posebno pripraven, da nas potegu3 za seboj. Ta zgled vam je vsem dobro znan; kedo drugi naj b' bil kaker naš oče ljubi sv. Frančišek Asiški? Kaj vse nam stopa pred oči, ko slišimo to častitljivo imel Za vse dobro vnet, če tudi nekoliko derzen mladenič, ki i3 povsod pervi, kjer se zbira vesela mladina, ne brez napak & slabosti, vender daleč od hudobije velikih pregreh, ne prost mladeniške lehkomišljenosti, ljubljenec vseh, ki ga poznajo i*1 vidijo njegovo dobro serce — to je Frančišek pred spreobef' njenjem! In po spreobernjenju? Kedo bi bil v stanu popisati, kako je začel tedaj naš slav«' očak urnih korakov stopati po poti proti nebesam; in to ne P° Navadni, ki je vsem vkazana, temuč po tako izredni poti, kaker te ni pred njim prehodil nihče razen Jezusa Kristusa, keteremu ie sledil od stopinje do stopinje, od čednosti do čednosti, tako da po pravici polaga sv. cerkev v njegova usta besede Pavlove: »Poveličan bo Kristus v mojem telesu, bodisi se življenjem, bodisi se smertjo. Meni je namreč življenje Kristus in smert dobiček.« Filiplj. 1, 20. 21. (Darovanje maše sv. Frančiška). Kaj čuda potem, da cerkev na njegov god navdušena kliče: »Veselimo se vsi v Gospodu, ko obhajamo praznik v čast blaženega Frančiška, keterega praznovanja se vesele angelji in skupno hvalijo Sinu Božjega.« (Pristop maše sv. Franč.). Veselimo se tudi mi, ne samo na njegov praznik, temuč vsaki dan. Vedno bodi Frančišek naš zgled, prav posebno pa v češčenju presv. hiešnjega Telesa. Neki pobožen pisavec pravi: »Kedor je enkrat prav zares °kusil sladkost sv. Rešnjega Telesa, ta čuti, kako poganja v njegovi duši neka strast (v dobrem pomenu): tabernakelj je Zanj magnet, keteremu se ne more vstavljati; ondi je njegov 2aklad, ondi njegovo serce. To je bila strast serafinskega očaka,« tako nadaljuje; »nikedar mu ni bilo dovolj, ko je premišlje-Val gosta v tabernakeljnu. Pred aljtarjem na kolenih kleče je hrederl oblake, ki zakrivajo sv. Rešnje Telo, se potopil z radostjo v to morje luči, v to ognjeno peč ljubezni, ki nam jo vera kaže, tn ostajal veči del dneva v zaupnem pogovoru se svojim Bo-E°m. Ure so mu šle ondi kar prehitro naprej, in pogosto ga je Zalotil jutranji svit v njegovih sladkih pogovorih, ki jih je le nerad pretergal.« »Nekega dne,« tako se bere nadalje, »se je °bernil k njemu neki svetni človek, eden njegovih prijatelov, 111 si tolike vnetosti ni mogel razlagati: »Oče« je rekel, »prosim, Povej mi vender, kaj delaš te dolge ure ob vznožju aljtarja?« — »Moj sin,« odgovori svetnik, »jaz pa tebe vprašam, kaj dela ubogj prj vratih bogatinovih, bolni pri zdravniku, žejni pri bi-strem studencu? Kar ti delajo, to delam tudi jaz pred Bogom skritem v evharistiji: prosim, molim in ljubim.« Isti Pisavec je temu še pristavil: »V teh treh besedah: prosim, 111 01 i m in ljubim, je življenje sv. Frančiška popolnoma za-Popadeno.«*) in res, dragi bravci, res ni bilo življenje Frančiškovo nič *) »Sv. Frančišek Asiškic, P. Leopold de Cherancč. druzega kaker nepretergana zveza s Kristusom po iskreni ljubezni, molitvi in prošnji. Kaj je neki prosil Frančišek, ko je klečal pred Najsvetejšim? Dobro vemo, kaj je prosil, ker se nam je ohranila kratka molitvica, ki jo je imel navado opravljati pri sv. maši mej povzdigovanjem. Priprosto in priserčno je molil: »Gospod Bog, nebeški Oče, poglej v to častitljivo obličje tvojega Kristusa in vsmili se mene in vseh drugih grešnikov, ki je zanje tvoj blaženi Sin in Gospod naš vmreti blagovolil in ki je za njih zveličanje in tolažbo v svetem aljtarnem zakramentu pri nas hotel ostati, on, ki si ž njim Ti Oče in Sv. Duh, ki si en sam Bog in živiš se Sinom in Sv. Duhom na vekov veke. Amen.« Usmiljenja je torej prosil sv. Frančišek, usmiljenja za se in za druge. Ni imel skerbi za telesne potrebe, saj se je tako vsemu odpovedal in ni godernjal, veselil se je celo, ako mu je naj-potrebnišega manjkalo. Zato je pa v svojih molitvah mislil K na duhovne potrebe. Vzemite si ga za zgled, dragi bravci! Keder pridete pred tabernakelj, mislite, ako ne edino, vsaj najpervo na dušo. Nikar ne stegujte svojih rok samo po telesnem kruhu, ne prosite le posvetnega blaga in bogastva, temuč perva prošnja, ki pride iz vaših ust, bodi prošnja za duhovne dobrote: za čisto vest, za milost spoznanja svojih grehov in pravo kesanje nad njimi, za stanovitnost v dobrem, za spreobernjenje grešnikov in za razširjenje prave vere. Če vas pa opominjamo, da prosite najpervo duhovnih dobrot, s tem seveda nikaker ni rečeno, da na telesne potrebe ne smete misliti. O pač! le prosite tudi telesnega kruha, za se U za druge, potem ko ste za dušo poskerbeli. Saj nas je sam Sin božji učil prositi za vsakdanji kruh, in zato smemo terdno zaupati, da se bo iz svojega svetega tabernakeljna milostno na na® oziral in da bo tudi za naše telesne potrebe poskerbel ter narti vse to navergel, če bo videl, da nam je duša perva skerb. Malo dopadajenja pa more imeti naš Gospod nad tistimi, ki mu nimajo kaj povedati, ko pridejo pred njegov tabernakelj-Njih duša je že vsa sestradana, kaker puščava je, puščava, ki ne poganja v nji nič zelenega; njih serce je brez čednosti, njih volja brez moči, razum brez pravega spoznanja. To so ljudje, ki jim je cerkev hiša se štirimi stenami, tabernakelj prostor brez pomena, sv. hostija samo bel opresen kruh. Slišali so sicer že in vedo, da je pod njo skrit Jezus pravi Bog, pa na to ne mislijo. Ko so pred tabernakeljnom, ne vedo, kaj bi: njih usta molče, molči njih serce, in niti toliko se ne zganejo, da bi prosili za telesne potrebe, tako tje v en dan so, tako brez misli, brez Pameti, brez prave žive vere. Upajmo pa, da se naš dobri Jezus, če tudi takih ljudi ne more biti vesel, vender milostno na nje ozira in jim,rekel bi, vsiljuje to, česar sami ne prosijo, ker se vsaj toliko gibljejo, da od časa do časa k njemu pridejo. Gorje pa tistim, ki jih niti blizu ni, kaj še le da bi odperli usta in prosili! Kaj bo s takimi, ki se vmaknejo, keder vidijo, da jim gre Jezuz naproti? Če opazijo, da gre duhovnik z Bogom, hitro smuknejo za kaka vrata, da ne srečajo svojega Boga. Če vidijo procesijo z Najsvetejšim, nimajo za Boga oči, le ženske klobuke in njih krila ogledujejo, ali pa hite naprej, kaker bi gorelo za njimi, in ne najdejo časa niti za kratek zdihljej, niti za par besed, kaker »Moj Jezus, usmiljenje!« ali kaj podobnega, ce tudi so usmiljenja nad vse potrebni. Taki ljudje so že sojeni, m so si sodbo sami napisali; zadevajo jih besede prerokove: “Poguba izhaja iz tebe, Izraelj.« Oz. 13, 9. Sv. Frančišek klečeč pred tabernakeljnom pa ni samo pro-S>1. temuč je tudi molil najsvetejši zakrament, to se pravi: skazoval mu je božjo čast. »Gospod mi je dal toliko vero v cerkvah,« tako sam pravi, »da sem priprosto molil in govoril: Molimo te, presveti Gospod Jezus Kristus, tukaj in po vseh tv°iih cerkvah, ki so po vesoljnem svetu, in te hvalimo, ker si sc svojim svetim križem svet odrešil.« Tako moliti je učil Frančišek tudi svoje tovariše, in ti, spodbujeni po močnem zgledu svojega očaka, so opravljali to molitev, če so le od daleč zagledali zvonik kake cerkve. In še dandanašnji se po vesoljnem svetu po molitnicah našega reda ta molitev dan za dnem ponavlja. Kako prevzet je bil Frančišek od božanstva Kristusovega, skritega pod podobo hostije, nam priča njegova skerb za hiše b°žje, ketere je se svojimi rokami popravljal in tudi pometaL Pekel je hostije in jih mej cerkve delil, da bi jih kje ne zmanjkalo ter pisal pismo vsem duhovnikom celega sveta, v keterem spodbuja, ne brez ostrih besed, naj skerbe za dostojnost pri vsem, kar pride v dotiko s Telesom in Kervjo Jezusa Kristusa. Posebno ginljivo je pa pismo, ketero je pisal vsem predstojnikom in mašnikorn reda, kjer pravi mej drugim: »Prosim vse brate s poljubom nog in z ljubeznijo, ketero morem, da vse spoštovanje in čast, kolikeršno koli bodete mogli, skazujte telesu in kervi Gospoda našega Jezusa Kristusa, v keterem je vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, pomirjeno in spravljeno se vsegamogočnim Bogom. Prosim tudi v Gospoda vse svoje brate mašnike, ki so in ki bodo in biti želijo, da keder koli bodo hoteli maševati, naj čisti in čisto opravljajo se spoštovanjem pravo daritev presv. telesa in kervi Gospoda našega Jezusa Kristusa, se svetim in čistim namenom, ne zavoljo kake pozemelj-ske reči, niti iz strahu pred keterim človekom, ali iz ljubezni do njega, kaker bi hoteli ljudem dopasti, ampak vsa volja, koliker pomore milost Najvišjega, naj bo proti njemu obernjena in njemu samemu, Bogu najvišjemu, le želite dopasti...« »Poslušajte, bratje moji!« — tako piše nadalje, — »ako se blažena devica Marija časti (kaker se spodobi), ker ga je nosila v svojem presv. telesu; ako se je blaženi Janez Kerstnik tresel in si ni upal temena Gospodovega se dotekniti; ako se grob. v keterem je nekoliko časa ležal, tako spoštuje: kako svet in pravičen in vreden mora biti, kedor ne več vmerljivega, temuč takega, ki ima na veke živeti in ki je že poveličan, v keterega žele angelji gledati, z rokami tiplje, se sercem in z ustmi vživa in drugim vživati daje ....« »Celega človeka naj navdaja strah,« — to so nadaljne besede svetnikove, — »cel svet naj se trese in nebo naj poskakuje, keder je na aljtarju v mašnikovih rokah Kristus, sin živega Boga. O čudovita visokost! o stermenja vredna priljudnost! O vzvišenost ponižna, ker se Gospod vesoljnosti, Bog in božji sin, tako ponižuje, da se za naše zveličanje pod majhino podobo kruha skriva____« To, dragi bravci, so goreče besede, ki nam kažejo, kako spoštovanje je imel sv. Frančišek do telesa in kervi našega Gospoda; to se pravi častiti po božje sv. Pešnje Telo, to se pravi moliti Jezusa v presv. aljtarskem zakramentu. To živo spoznanje je pa vsadilo v serce Frančiškovo tudi globoko spoštovanje do duhovščine, kar nam spričujejo besede njegove oporoke, kjer pravi: »Potem mi je Gospod dal toliko vero do mašnikov, ki žive po načinu svete rimske cerkve, za- !adi njihovega reda, da se hočem k njim zateči, ke bi me preganjali. In ke bi imel toliko modrost kaker Salomon in bi našel siromašne svetovne duhovnike v župnijah, kjer prebivajo, nočem Pridigati zoper njihovo voljo. In njih in vseh drugih se hočem bati, jih ljubiti in častiti ko svoje gospode. In nočem v njih gledati greha, ker vidim v njih Sinu božjega, in ker so moji gospodje. In to delam zato, ker na tem svetu ne vidim nič telesnega od samega najvišjega Sinu božjega kaker njegovo presv. Telo in njegovo presv. Kri, kar sami posvečujejo in samo oni drugim dele. In te najsvetejše skrivnosti hočem čez vse častiti in spoštovati in na dragih krajih spravljati.« Res veseliti se moramo in Boga hvaliti, ker nam je dal v sv. Frančišku tako prekrasen zgled, kako imamo častiti in moliti Jezusa v presv. zakramentu; ali žalost se nas mora lotiti,, če pomislimo, kako daleč smo za tem zgledom zaostali, zaostali zato, ker nam manjka goreče ljubezni do Kristusa, ketere ie bilo polno Frančiškovo serce. Ta ljubezen ga je zaderževala, da se ni mogel ločiti od tabernakeljna in se je moral se silo odtergati proč, keder ga je dolžnost klicala drugam. Eden najznamenitiših njegovih sinov,' cerkveni učenik, sv. Bonaventura, piše o njem: »Gorel je za zakrament Gospodovega telesa z ognjem celega serca in v naj-večjem stermenju občudoval to preljubeznivo usmiljenost in preusmiljeno ljubeznivost. Pogosto je pristopal k sv. obhajilu, in to tako pobožno, da je druge h pobožnosti vnemal, ko se je večkrat, kaker omamljen po sladkem okušanju brezmadežnega jagnjeta, zameknil.« (Življenje sv. Frančiška 9. pogl.). Ljubezen do telesa Gospodovega mu je narekovala, ko je kisal že omenjena pisma vsem predstojnikom in mašnikom reda |er vsem duhovnikom vesoljnega sveta. Po tej ljubezni spodbujen je nosil kamenje skupaj za popravo cerkva in je razposlal svoje brate po svetu z lepimi cerkvenimi posodami, ketere naj bi 'azdelili mej ubožne cerkve ter spodbujal sv. Klaro in njene tovarišice, da so izdelovale aljtarne perte in drugo cerkveno obleko za hiše božje. Pri vsem tem je vodila našega očaka ljubezen, *^i je iznajdljiva in se kaže tako v malih kaker velikih rečeh. L j u b e z e n ga je gnala, da je kazal vedno in povsod glo-b°ko spoštovanje pred najsv. zakramentom in ga poln žive vere 01 0 1 i 1 ter s terdnim zaupanjem prosil. Ljubezen mu je narekovala tudi zadnje besede, ki jih je spregovoril na tem svetu, ko je prejemši sv. popotnico vmirajoč vzdihnil: »Pelji iz ječe mojo dušo, da bom slavil tvoje ime: pravični me pričakujejo, dokler mi poverneš.« Ps. 141, 8. S temi besedami, polnimi ljubeznivega hrepenenja, se je preselil naš sv. očak v srečno večnost, kjer vživa plačilo za svoje bogoljubno življenje, kaker pravi o njem pobožna pesem:*) »Nad zvezdami v nebeškem slavnem domu Sedi na dragem demantnem prestolu V svitlobi sonca večnega Frančišek«. Kedo pa prešteje tiste, ki so šli in še vedno gredo za njim?! Brezštevilne so množice treh redov sv. očaka, napolnjene z njegovim duhom, tudi one vse zavzete za češčenje sv. Rešnjega Telesa. Frančišek je že davno zapustil svet, duh njegov pa še vedno živi ter se po milosti božji čudovito krepi. Kako se svetijo imena njegovih ljubih sinov, sv. Bonaventure in sv. Antona Padovanskega, oba goreča častivca in ne-vstrašena zagovornika skrivnosti najsvetejšega zakramenta! Ali kako naj nam bo mogoče našteti vse Frančiškove sinove in hčere ter popisati njih vnemo za sv. evharistijo? Naj omenimo le še enega, o keterem je spričano, da, ko je ležal na mertva-Škem odru v cerkvi, da je, tudi merlič, mej povzdigovanjem odperl svoje oči in vpričo nebrojne množice molil telo in kri Kristusovo. To je sv. P a š k a 1 j, ki je bil po rajnem papežu Leonu XIII. dne 28. novembra 1897, kaker je bilo že povedano, razglašen za patrona ali zaščitnika vseh shodov in bratovščin presv. Rešnjega Telesa. Pa čemu govoriti dalje, ko vender celo kameni govore?! Ali niso ravno cerkve Frančiškovih sinov, kjer se verni najrajši zbirajo h prejemanju sv. zakramentov, h zavživanju presvete evharistije? Bodi tako še nadalje! In še raste naj naša gorečnost! Stopimo vsi skupaj na Frančiškovo pot in po tej poti pojdimo proti večnosti z veselim upanjem, da bomo njega, ki ga tukaj vidimo pod podobo kruha skritega, gledali od obličja do obličja. p. v, k. *) Glej, „CTetje“ III, 3, 10. Zaupno občevanje z Bogom. p. A. M. X. Poglavje. Strah služabnikov božjih, ali so v milosti božji, ne pomaga k pridobitvi ponižnosti. Vprašam bojazljive duše, ketere so vedno v strahu, da žive v nemilosti božji, kaj ta strah koristi. Najberž mi bodo odgovorile, da jih ta strah dela bolj ponižne in čuječe: ponižniše, ker iim ta. strah brani visoko o sebi misliti in se na svoje čednosti zanašati; čuječniše, ker jih ta strah priganja, spopolniti svojo spokornost in tako si zagotoviti spravo z Bogom. Tako v resnici uče mnogi učeniki duhovnega življenja, odobrujejo ta strah, Ra priporočajo, češ, Bog nas je pustil v negotovosti, ali smo v njegovi ljubezni ali ne, ker on dobro ve, da nam je ta negotovost in iz nje izvirajoči strah le koristen. Pa poglejmo, so li ti razlogi res tako zanesljivi, kaker se zde. Jaz ne verjamem. Pred vsem se mi zdi, da zamenjavajo ponižnost z nezadovoljnostjo se samimi seboj in prederznost se zaupanjem, da smo dobili odpuščanje grehov. To ste dve popolnoma različne reči. V čem pa obstoji napuh, keterega sem ravnokar prederznost imenoval? Po nauku cerkvenih učenikov ne v tem, da človek na sebi vidi razne prednosti in Boga za to hvali, temuč v tem, ako človek te Prednosti sam sebi pripisuje, sam sebe visoko ceni in se čez druge povzdiguje. Sv. Tomaž Akv. pravi: »Jaz ne morem videti, da bi bil greh, ako dobro v sebi spoznam in se tega veselim;« v dokaz temu navaja besede sv. Pavla: »Mi nismo prejeli duha tega sveta, temuč duha, ki je iz Boga, da vemo, kaj oam je Bog dal.« (I. Kor. 2, 12.) Sv. Avguštin pravi o tistih, keteri razodevajo prejete mB losti; »Ni prevzetnost, temuč priznanje, ni napuh, temuč spoštovanje, razodeti to, kar si prejel.« Sv. Bernard je tudi tega mnenja, ko uči, da sv. apostelj ne Prepoveduje človeku veseliti se svojih čednosti, tudi ne hvaliti Se ž njimi, temuč le, tako se veseliti ali hvaliti, kaker bi bilo to niegovo delo. On piše tako: »Sv. apostelj Pavel ne pravi kar: Čemu se bvališ? temuč: Čemu se hvališ, kaker bi ne bil prejel? Iz tega sledi, da on ne obsoja tistega, keteri se hvali z milostmi, ki jih je od Boga prejel, temuč tistega, keteri pozabi svojega dobrotnika in sam sebi prilastuje čast, ketera le darovavcu gre. Vedite torej, pristavi, da je nekaj dobrega v vas in da to dobro ni od vas, ker sicer se ali ne boste hvalili ali pa nečimerno prevzetni postali.« Navesti hočem še besede s keterimi spodbuja sv. Terezija neko dušo k hvaležnosti do Boga za neko posebno milost. »Varuj se, pravi, pred neko versto ponižnosti, ketera se malo zmeni za dobrote božje. Ta ponižnost je napačna: kako se bodo spodbujali k ljubezni božji, ako si ne damo računa od prejetih dobrot? Saj takrat najbolj ljubimo dobrotnika, ko si njegovih dobrot spominjamo. Ako je n. pr. dovoljeno, da, zaslužno, ako se spominjam, da me je Bog v življenje poklical, da me je se svojo kervijo odrešil, zakaj bi mi bilo zabranjeno, misliti, da me z njegovo milostjo posvetni pogovori ne vesele več tako, kot poprej in mi dopadejo le taki pogovori, keterih predmet je Bog? Človeška narava je že taka, da se mi nemogoče zdi, da bi tisti kaj velikega storil v službi božji, keteri ne misli, da ga Bog zelo ljubi. Naš duh je tako v posvetno vtopljen, da mu mora Bog dati zastavo prihodnih dobrot, da ga od časnih odterga.« Sv. Terezija uči tudi, da po njenem mnenju, hudobni duh ne pozna boljšega sredstva, vsaj pri pobožnih dušah, da jih ovira v njih napredku, kaker tega, da jim vlije napačne pojme o ponižnosti. Kako bi mogli tedaj po vsem tem, imenovati napuh, ako duša zaupa, da je v prijateljstvu z Bogom, zarad tega prazni strah iz serca spodi in Boga hvali za toliko dobroto? Ali ni ravno to pravi pripomoček, ljubiti molitev, z veseljem nositi jarem Gospodov in rasti v gorečnosti in pobožnosti? Ali pa niso to velike koristi, ki jih pa nemir in strah zaderžuje? Nasprotniki mi bodo morebiti odgovorili, da to zaupanje, ako ni prevzetno, vsaj nič ne pripomore k ponižnosti; zakaj človek je toliko ponižniši, koliker slabše misli o sebi in koliker manj je se seboj zadovoljen. Zdi se mi pa, da, ko sem dokazal, da to zaupanje ni napuh, sem ob enem tudi dokazal, da nezaupnost ni ponižnost. Ali naj to tako jasno resnico še enkrat povdarjam? Kaj, ali naj bom ponižen tako, da bom žalosten, nemiren zaradi razmerja svojega do Boga, negotov njegove ljubezni in ne bom smel misliti na njegove milosti? Preblažena Devica tedaj ni bila ponižna, ko ie rekla v svojem slavospevu: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se veseli v Bogu, mojem Zveličarju; ker velike reči mi je storil?« Blaženi prebivavci nebes, ki so gotovi svojega zveličanja in imajo popolno veselje zarad tega, torej niso ponižni? Na ta način bi bili zaverženi v peklu najponižniši; zakaj oni se imajo po pravici za najbolj zapuščena in najvbožja bitja. Nemir in strah nima tedaj nič skupnega s ponižnostjo. Tisti ie resnično ponižen, ki se ima za vbozega in zaničljivega v svojih očeh, čeravno dobro spozna dobrote božje v sebi, je tudi zarad tega srečen in naudušen, Boga ljubiti in ga hvaliti. To imenuje sv. Pavel, v Bogu se hvaliti in to je tudi sam storil, ko ie pisal: »Jaz nisem postal nič manj, kaker najimenitniši apo-steljni, dasiravno nič nisem.« (2. Kor. 12, II). In zopet pravi: »Jaz sem najmanjši apotsteljnov in nisem vreden apostelj imenovan biti. Pa po milosti božji sem to, kar sem, in njegova milost v meni ni bila prazna, ampak sem več delal ko vsaki njih; loda ne jaz, ampak milost božja z menoj.« (I. Kor. 9, 10). Ali potrebujemo še terdniših dokazov? Toda nasprotniki še ne dajo miru. Pravijo namreč: Morebiti čutijo svetniki v sebi čeznatorne milosti in darove, ne da bi se zarad tega prevzeli, ali zato je potrebna modrost kakeršne nima vsaketeri. To je prednost le malo izvoljenih duš, v keterih ie ponižnost že globoko vkoreninjena; gorje pa tistemu, ki bi jih v tem posnemal, predno je v čednosti vterjen tako, kaker so bili oni. Kako neusmiljeni so ti ljudje, ki hočejo na vsak način od-reči dušno veselje in mir serca tistim, ki še niso popolni v čednosti, to je, večini božjih prijatelov. To je sreča, da sv. Pavel, ta veliki učenik evangeljske modrosti, drugače uči. Najberž on Filipljane pervi čas po njih spreobernjenju še ni za popolne imel 'n vender jim brez strahu piše: »Veselite se v Gospodu, še enkrat rečem, veselite se!« Fil. 4, 4. Ravno tako je rekel novo-spreobernjenim Tesaloničanom: »Vselej se veselite; v vseh rečeh se zahvaljujte!« (I. Tes. 5, 16. 18.) Vprašam pa, kako bi se mogli veseliti in Boga zahvaliti, ke bi ne bili prepričani, da so prijateli božji? Ti bojazljivi in previdni dušni vodniki naj grajajo aposteljna, ako si upajo, in mu svetujejo, naj nekoliko bolj prizanesljivo ravna se še slabotno Ponižnostjo novih kristjanov in naj jim ne daje priložnosti k nezmerni hvali in prederznosti. Odgovoril jim bo: Jaz poznam človeško slabost kaker vi, in še bolj ko vi; toda take nevarnosti se bodo znali ogibati ljudje tudi le srednje čednosti in ni treba, da se jim vzbuja strah, keteri le slabi moč duše in jo ovira na potu čednosti in zedinjenja z Bogom. Sicer je pa ponižnost, na ketero vi mislite, sužniška, žalostna in nemirna ponižnost, ka-keršna je ona zaverženih. Ke bi v duhovnem življenju ne bilo nobenega potrebnišega dela, kaker ogibati se vseh vzrokov napuha, kako bi se oni modri dušni vodniki motili, ki so tako sker-bni in se trudijo pomiriti zbegane duše! Bolj modro bi ravnali, ke bi jih opominjali, naj se le begajo in boje: priporočali naj bi jim, da naj v vsakem dejanju vidijo greh, celo smertni greh, ki jih oropa božje milosti. Take napačne posledice slede iz napačnih načel in terditev. BI. Janez iobedav, spoznavavec 1. reda:*) Leta 1239. je stopil pobožni mladenič Janez Lobedav v svojem rojstnem kraju v Tornu na zahodnem Pruskem v frančiškanski red. Ko redovnik se je prav pridno učil, da bi mogel koristno delati v Kristusovem vinogradu; postal je sloveč pridigar in svet frančiškan. V samostanu je bil veči del v celici, kjer je molil, premišljeval in učil se. Premišljeval je posebno rad skrivnost Kristusovega včlovečenja, namreč neskončno dobrotljivost druge božje osebe, ki je človek postala, da nas je rešila večnega pogubljenja. Večkrat se mu je prikazala Mati božja z detetom Jezuščkom v naročju in se je ž njim pogovarjala o svetih skrivnostih našega odrešenja. Nekega dne so se redovniki zelo zavzeli, ko so slišali žensko govorilti v njegovi celici. Ko so pred vratmi poslušali, slišali, so kako se je začelo noter dete jokati. Zdaj so redovniki poterkali na vrata, in ko se pater Janez ni oglasil, vrata odperli. Ali kako se se zavzeli, ko niso našli ne ženske ne deteta, temuč samega patra zamaknjenega in v molitev potopljenega. Ko je samostanski predstojnik to izvedel, mu zapove pod pokorščino, naj pove, kaj se je godilo v njegovi ce lici. Nato pove pater Janez, da se mu je prikazala Mati Božja z Jezuščkom, ki se je zato jokal, ker bo kmalu v teh krajih katoli- *) P. Silvester Winkes, Seraphischer Tugendspiegel 9. October. Ška vera zaterta. Sobratje, ki so po nedolžnem slabo mislili o D. Janezu, so šli osramočeni iz celice. Zadnja leta pred smertjo le pater Janez skoraj le molil; vmerl je v Kulmzeju (Kulmsee) oktobra leta 1264. Na njegovem grobu so se čudeži godili; pre-bivavci so ga častili ko patrona, dokler se niso poluteranili. P. A. F. Marija rešila Slovencem Jezusa v presvetem Zakramentu. P. M. S. Ni ga ginljivišega trenotka v Kristusovem življenju, kaker ie Pri zadnji večerji tisti, ko je vstanovil presv. Zakrament svo-iega Rešnjega Telesa. Zveličar se je pripravljal v strašno smert, "iegovi sovražniki so se posvetovali, kako bi ga vjeli in sramotno vmorili, — on je pa mislil na to, kar je hotel zapustiti človeštvu v spomin svoje ljubezni — zapustiti nam je hotel samega sebe z dušo in telesom, človeka in Boga pod podobo kruha in vina. Žalostni in poterti so bili apostoli ob Jezusovem slo-Vesu, ali on jih je tolažil: »Ne bom vas zapustil sirot,« (Jan. K 18). In ko so jeli, je vzel Jezus kruh in blagoslovil, zlomil in dal l,čencem ter rekel: »Vzemite, jejte; to je moje telo.« In vzel je helih in zahvalil in dal jim ter rekel: »Pijte iz njega vsi! to je namreč moja kri, kri nove zaveze, ki se izliva za mnoge v od-Puščenje grehov.« Tako pripoveduje sv. evangelist Matevž (26, ^6 28) in podobno ostali evangelisti in sv. Pavel v 1. listu do Korinčanov (11, 23—6). Kako kratko povedano in kako neizmerno veliko storjeno! Kako je bilo to mogoče, nam kažejo be-Sede, ki jih je izgovoril Kristus mej drugimi prav tudi pri zadnji Večerji. »Še mnogo vam imam povedati, pa ne morete nositi zru za c, c, s, š: k, za z, z : g namestu j. V Novem Zakonu Kiizmičevem je končnica -je za c, c, s, š stanovitno spremenjena v -ke; jaz sem našel le dve izjemi: vlaszje (Apoc. 1, 14) in sztarisje (Apoc. 5. 14); v vseh drugih primerih je ohranjena nespremenjena: možje, vražje, tatje, liidje, zobje, bratje, snopje, Srozdje, rožje, narodje, vitezje, obrazje, bogovje, rogovje, szi-npvje, židovje. ... — Tore| za -eje, -c/e, -sje, -šje stanovitno -cke, 'cke, -xke, -tke; -tje, -pje, -dje, -bje, -zje, -žje, -vje pa ostane vedno nespremenjeno, mo žge. vrazge ali kaj podobnega ni najti V knjigi; g za j ima le v besedah „gu nczi“ (Mat. 22, 4) in ^krtiha geesmenoga", „gecsmeni kruhov" (Jan. 6 9. 13). Ali je 0 zgolj naključje? Ni lehko misliti, nikar dokazati! Ali je pa ;e morda samovoljnost pisavčeva, enčeš za c, c, s, s bom pisal j, drugod pa j! Kako bi bil prišel na to misel? In sam. Novemu Zakonu so dostavljene »Knjige žol- namestu Kflzmič ni In Terplan se lepo vjema s Kuzmičem, le da ima -ke za -je samo za c in c (ne tudi za s in š). tudi ne v tako mnogih besedah kaker oni. Jaz sem našel v njegovem deiu sploh le tri besede na -clce: „hiidobnyaczke, oblaczke, potoczke", poslednji dve po večkrat, in eno ua -čke: „vinyicske“, ki stoji dvakrat v 80. (po vulg. 79.) ps. Zraven teh primerov ima Terplan več plur. nominativov na -ci: »gresniczi, potoczi, poglavnfczi, ccsaczi"r ki jih dela Kuzmič na -cke: »gresniczke, potoczke, poglavniczke" in na -ki: „ocsaki" (2. Pet. 3, 4; Act. 22, 1), kar je ostalo tako po vplivu madj. „atyak“, po čemer je posneto. Zakaj sta torej Kuzmič in Terplan -ke namestu -je pisala za c, c, (s, š), ne pa tudi za t in p, in zakaj ne -ge za d, b, s, z, v? Gotovo pač, ker sta v onih primerih slišala in sama govorila -ke, v teh pa le po staro -je. Pa zakaj se je naredil iz j v enih primerih k, v drugih je pa ostal j? Vzroka ne moremo drugje iskati ko v soglasnikih pred j. Es scheint also die Ton-losigkeit der vorausgehenden Sibilanten es gewesen zu sein, die die Erhartung des tonenden Reibungslautes j zum Verschluss-laute hervorrief, der dann naturlich tonlos werden musste. To je morda „eine eigentumliche Weise“, ali recimo „ein eigen-tiimlicher Grund des Ubergangs von j zu k, ali „eigentiimlich“ še ni »unmoglich". Prehod se je po tem takem najprej, že ob času Štefana Kuzmiča, torej v 18. stoletju, začel po c, č, (s, š); in tu smemo po vsi pravici sklepati: post hoc, ergo propter hoc t Ali zakaj pa se je moralo ravno cj, čj, sj, šj spremeniti v ek, ek, sk, šk7 Gosp. Klekl pravi v svojem pismu : „po s, c, č je j vsikedar k zavoljo primernešega izgovorjenja". Natančniše bi smeli reči, da se je hotel vterditi j zato, da se ne potopi v sprednjem soglasniku, kaker se je res v „boži, človeči". Po starem gla-soslovnem zakonu daje namreč cj in čj: č, sj in šj: š. S tem pa bi se samostojna končnica -je popolnoma zgubila in to se je hotelo preprečiti. Seveda je nevarnost prav tista tudi pri zj in šj, po starem da oboje z. Če je prešlo tam j v k’ in k, bi bilo moralo ob enem tu v g’ in g. Vender se to ni zgodilo tako na enkrat, ker se g’ ne razloči toliko od j, kaker se k’. Veča sorodnost glasu j z g’ je zaderževala sprememba v g. Nekaj podobnega vidimo v zgodovini pervotuega obče-slovenskega tj in dj; tj je prešlo pri nas v c in dalje v č (na Goriškem vsaj v nekih primerih v k: »Obkine", „hki"), dj pa ni prešlo v dž,