Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 94
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNIŠTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 17.000
Letna inozemstvo	»	25.000
Letna inozemstvo, USA dol.	30
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
i
■
Leto XXXIII. - Štev. 46 (1679)
Gorica - četrtek, 19. novembra 1981 - Trst
Posamezna številka Lir 400
Cecilijanka - praznik petja Mijnflj aunii MiSlCfiBCMfifr
‘ ... ... '
v. r**'
mmm
zM
m
'tJuK'
Sveta Cecilija - zavetnica cerkvenega petja. Njen praznik je v nedeljo 22. novembra
Leto se je obrnilo in znova je tu tradicionalna Cecilijanka. Letošnja bo XXIII. po vrsti. Gre res za utrjeno in zakoreninjeno tradicijo, ki se zanjo moramo zahvaliti uvidevnosti in podjetnosti pokojnega prof. Mirka Fileja. Prav je, da to poudarimo, zlasti zato, ker bomo prihodnje leto obhajali že 20. obletnico njegove smrti.
Njega torej že dvajset let ni več med nami, ostala pa je Cecilijanka. In ostala je z istimi cilji in nameni: nuditi slovenskim amaterskim zborom možnost, da se vsaj enkrat na leto predstavijo tudi širši publiki, zborom, ki sicer v domači vasi pojejo vsako nedeljo in praznik in ob drugih priložnostih, pred širšo javnost pa navadno ne morejo.
In vendar je prav, da tudi oni lahko pokažejo, kaj znajo, in da jih more spoznati in ceniti tudi velika publika. Takšna priložnost je zborom v spodbudo, da še bolj vadijo in se trudijo za vedno večji uspeh.
POSREČENA ZAMISEL
Da je bila zamisel prof. Fileja pravilna, priča ves dosedanji razvoj Cecilijanke, ki se je iz dokaj skromnih začetkov razvila v eno najbolj privlačnih zborovskih revij v našem zamejstvu. Revija je privlačna za zbore, ki se odzivajo v vedno večjem številu iz zamejstva in iz bližnje Slovenije (letos se jih je priglasilo 22), kot za občinstvo, ki vsako leto napolni dvorano Katoliškega doma.
Pobuda prof. Fileja pa ni zrastla iz nič. Trditi smemo, da jo je podedoval od svojih profesorjev in učiteljev glasbe, ki so bili Vinko Vodopivec, Lojze Bratuž in profesor Emil Komel. To so tisti možje, ki so v temnih časih fašističnega nasilja bili glasniki slovenskega cerkvenega in svetnega petja. Pri njih se je prof. Filej šolal, pri njih se navzel ljubezni do slovenskega petja in navdušenja za zbore. Le pomislimo na štiri zbirke cerkvenih pesmi, ki so jih omenjeni trije in drugi z njimi pripravili od leta 1929 do 1934 in jih je izdala Goriška Mohorjeva družba. V tistih letih je prof. Filej študiral in vodil prve zbore doma v Medani in potem v bogoslovju.
ČAS NADŠKOFA F. B. SEDEJA
Tradicija pa gre še bolj nazaj v čase nadškofa F. B. Sedeja. O njem piše prof. Franc Kralj v zadnji okrožnici koprske škofije:
»Vedno ga je pritegovala cerkvena glasba. Sam dober pevec in igralec na klavir, harmonij in orgle, je bil "duša” cecilijan-cev na Goriškem, 2e leta 1883 se je trudil za ustanovitev cecilijanskega društva za goriško nadškofijo, bil je član glavnega odbora in kasneje njegov predsednik. Ves čas je bil vodilni cecilijanec, pisal številne razprave o cerkveni glasbi in jih objavljal v gorlškem "Folium Ecclesiasti-cum” in v Cerkvenem glasbeniku, kjer je v pogostih dopisih poročal tudi o stanju cerkvene glasbe na Goriškem in na Dunaju. Kot škof je poskrbel za reformo cerkvene glasbe in cerkvenega petja ter uva-
jal cerkvenoglasbene tečaje za duhovnike in zborovodje.«
Iz njegovih zadnjih let dodajmo, da je s svojo avtoriteto spremljal dela za izdajo pesmaric pri GMD in da je leto pred svojo smrtjo imenoval Lojzeta Bratuža za posebnega škofijskega nadzornika cerkvenega petja v goriški nadškofiji. Pri tem je mislil predvsem na cerkvene zbore v slovenskem delu škofije. Vemo, kako je bila prav ta naloga, ki jo je Lojze Bratuž vestno vršil, glavni povod za fašistični napad nanj in za njegovo smrt.
Iz hvaležnosti do pok. nadškofa F. B. Sedeja za njegovo skrb za cerkveno petje v goriški nadškofiji in posebej za njegovo skrb in obrambo slovenskega cerkvenega petja v mučnih letih fašizma je letošnja Cecilijanka posvečena njegovemu spominu ob 50-letnici smrti. Pri tem se spomnimo na Lojzeta Bratuža, ki je pred 45 leti o božiču moral v Podgori spiti smrtni napoj.
Iz takšnih korenin poganja in raste naša slovenska cerkvena in svetna pesem v zamejstvu.
K. H.
Na povabilo jugoslovanskega zveznega sekretarja za zunanje zadeve Josipa Vrhovca je konec preteklega tedna šel na obisk v Beograd italijanski zunanji minister Emilio Colombo.
Prvi dan, v petek 13. novembra je pogovor tekel o mednarodnih vprašanjih, drugi dan, v soboto pa o dvostranskih. Glede mednarodnih vprašanj sta oba sobesednika ugotovila, da se stanje slabša. Poživiti bi bilo treba dejavnost na madridski konferenci o evropski varnosti in sodelovanju. O Afganistanu in Poljski sta se v glavnem strinjala, o Bližnjem vzhodu pa sta imela svoje poglede. Colombo je menil, da je sporazum v Camp Davidu, ki je privedel do miru med Egiptom in Izraelom koristen, čeprav še ne pomeni dokončne rešitve bližnjevzhodne krize. Vrhovec pa je zlasti poudarjal potrebo, da se Palestinski osvobodilni organizaciji prizna odločilno vlogo.
Glede dvostranskih odnosov je spet prišlo na vrsto vprašanje zaščite slovenske narodnostne manjšine v Italiji. Colombo je povedal, da je pred odhodom v Beograd sprožil to vprašanje na vladni seji in da je vlada sklenila, da ponovno preuči pripravljalno delo komisije Cassandro in presodi še obstoječe razlike med stališči te komisije in predstavniki slovenske manjšine. Predmet obravnave je bilo tudi medsebojno priznanje univerzitetnih diplom in poklicnih spričeval, kar naj bi se uredilo do konca letošnjega leta. Poudarjena je bila nujnost po krepitvi sodelovanja med industrijskimi podjetji ter kako premostiti nekatere težave na področju ribolova.
Po prvem krogu pogovorov je Colomba sprejel predsednik predsedstva Jugoslavije Sergej Kraigher. Italijanski zunanji minister je v uvodnih besedah dejal, da sta »Italija in Jugoslavija otok miru v razburkanem morju«. Sledila je uradna večerja, na kateri sta Colombo in Vrhovec izmenjala zdravici. Colombo je večji del svoje zdravice osredotočil na naraščanje napetosti v svetu, zaradi česar si Italija prizadeva za iskanje resnične varnosti. O Osimskem sporazumu je dejal, da pomeni
Enotna slovenska delegacija pri Berlinguerju
Teden dni po srečanju z glavnim tajnikom DC Piccolijem se je enotna slovenska delegacija v sredo 11. novembra sestala tudi z glavnim tajnikom PCI Berlinguer-jem. V slovenski delegaciji so bili Jelka Gerbec, Drago Štoka, Marjan Terpin, Josip Pečenko, Karel šiškovič, Emil Cenčič, Pavel Petričič in Viljem Cerno.
Slovenska delegacija je Berlinguerja pozvala, naj PCI zastavi vse sile, da se čim-prej reši celotno vprašanje slovenske manjšine. Vso zadevo je treba pospešiti, saj se vse preveč zavlačuje. PCI ima še posebno moralno obveznost do Slovencev, saj dobršen del naših ljudi voli prav partijo. Manjšinska zaščita mora objeti celotno slovensko problematiko in to ne samo jezikovno, šolsko 'in kulturno, temveč tudi gospodarsko. Trst in Gorica preživljata gospodarsko krizo, Slovenci v videmski pokrajini pa se stalno izseljujejo.
Berlinguer je po srečanju dal posebno izjavo, v kateri se zavzema, da je treba slovensko manjšino zaščititi z enim samim zakonom, torej brez razlik na območja, na katerih člani te manjšine živijo. Temu gledanju ustreza zakonski osnutek, ki ga je PCI vložila že pred 11 leti podobno kot sta to storili PSI in Slovenska skupnost. Seveda je PCI glede svojega osnutka vedno pripravljena sprejemati predloge, ki bi jih dali sami predstavniki slovenske manjšine. Zal pa parlamentarni postopek za sprejem teh ukrepov za rešitev vprašanj slovenske manjšine ne napreduje s potrebno hitrostjo, ker vlada in DC še nista pripravili svojih zakonskih osnutkov. Zato bo PCI podvzela potrebne ukrepe,
zaprtje težkega poglavja v preteklosti, slovensko in italijansko manjšino pa je označil za obojestransko obogatitev in dragoceno spodbudo za nadaljnje medsebojno sodelovanje. S svoje strani je nato Vrhovec pohvalil politični realizem obeh držav, ki je odstranil obstoječe pregrade in odprl z Osimskim sporazumom pot medsebojnega spoštovanja in sodelovanja. Vendar vse možnosti sodelovanja še daleč niso bile izčrpane. Treba je tudi zagotoviti obema manjšinama vse pravice in potrebne pogoje za njun splošni razvoj. Le tako bosta lahko trden most medsebojnega razumevanja in prijateljstva.
DruoiS v vesolju
Drugi polet ameriškega vesoljskega čolnička »Columbia« se je veliko prej končal kot je bilo načrtovano. Potem ko bi morali to vesoljsko letalo, ki je usposobljeno za več poletov v vesolju in pristane na zemlji kot letalo, izstreliti že v torek 3. novembra, pa so morali njegovo izstrelitev zaradi napak v filtrih za olje prekiniti 31 sekund pred odletom, je čez devet dni nato 12. novembra »Columbia« s Capa Canaverala na Floridi uspešno z dvema kozmonavtoma na krovu začela pot kroženja okoli Zemlje. Po načrtu naj bi polet trajal 124 ur, a že 6 ur po izstrelitvi je prišlo do okvare v energetski celici št. 1. Zaradi tega je bil polet skrčen na 54 ur, nakar je vesoljsko letalo uspešno pristalo kot prvič v letalskem oporišču Edvvards v Kaliforniji.
Listina italijanske škofovske konference
Italijanska škofovska konferenca je objavila listino z naslovom »Italijanska Cerkev in izgledi za prihodnost dežele«. V njej so škofje poudarili, da se italijanski katoličani lahko svobodno opredelijo za različna politična stališča, edino merilo naj jim bo zvestoba evangeliju. Od njih se glede njihovega ravnanja v javnem življenju (v politiki, kulturi in drugih dejavnostih), ne sme zahtevati uniformiranosti, to se pravi, da bi vsi ravnali po enem merilu. Edino v temeljnih vprašanjih za katoličane ni pluralizma, je izjavil na tii skovni konferenci v Rimu predsednik italijanske škofovske konference turinski kardinal Anastasio Ballestrero.
Škofje poudarjajo, da odgovornost za stanje v deželi ni izključna skrb vlade in oblasti, temveč zadeva vse državljane. Nihče se ne sme čutiti prostega te soodgovornosti oziroma misliti, da jo lahko prenese na drugega. Vsakdo je dolžan dejavno sodelovati v družbenih dogajanjih. Katoličana pri tem obvezuje evangelij.
Italijanski škofje resno svarijo katoličane pred tem, da bi se zaradi krize v deželi predali obupu. Z zaupanjem morajo pomagati sooblikovati prihodnost.
V	listini so se škofje izrekli proti nesmiselni uporabi orožja, ki ne more biti zadnje sredstvo za zagotovitev miru. »Ljudje morajo najti druge poti za mirno sožitje,« pravi predsednik škofovske konference Ballestrero.
Škofje primerjajo stanje v Italiji s splošnim položajem v svetu in izražajo veliko zaskrbljenost zaradi množice lačnih ljudi po svetu.
Pomembno srečanje zamejskih Slovencev iz Italije in Avstrije
da bo prišlo do pospešitve zakonskega postopka za zaščito slovenske manjšine. Berlinguer meni, da je ta problem že zrel in da ga je treba nujno rešiti.
Slovenska delegacija na obisku na Južnem Tirolskem
Na povabilo predsedstva dežele Triden-tinska-Južna Tirolska je delegacija slovenske skupščine in vlade obiskala to deželo s posebnim statutom in tako vrnila obisk tirolski delegaciji, ki je pred letom dni obiskala Ljubljano in druga slovenska mesta. Slovensko delegacijo je vodil podpredsednik republiškega izvršnega sveta Dušan Šinigoj.
Na sedežu dežele v Trentu je slovensko odposlanstvo najprej sprejel predsednik deželnega odbora Enrico Panceri. V spremstvu gostiteljev so si gosti nato ogledali kmetijsko šolo v kraju S. Miche-le Adige. V popoldanskih urah je nato slovensko delegacijo pozdravil v Bocnu predsednik deželnega sveta Erich Achmiil-ler, ki je navzočim orisal sedanje politično stanje v deželi, zlasti njeno pravno ureditev, ki sloni na mednarodnem sporazumu De Gasperi-Gruber. V večernih urah pa je bila slovenska delegacija gost znanega nespornega voditelja Južnih Tirolcev in predsednika južnotirolske Ljudske stranke dr. Silviusa Magnaga.
Drugi dan bivanja na Južnem Tirolskem pa so slovenski gostje porabili za srečanje z zastopniki obeh trgovinskih zbornic ter za obisk pri predsedstvu pokrajinskega odbora v Trentu.
V dneh 14. in 15. novembra sta se na Koroškem srečali zastopstvi Slovenske skupnosti iz dežele Furlanije-Julijske Benečije in Narodnega sveta koroških Slovencev 'iz Celovca. Med razgovori sta si delegaciji, ki sta ju vodila deželni tajnik SSk dr. Drago Štoka in predsednik NSKS dr. Matevž Grilc izmenjali informacije o trenutnem narodnostnem, političnem in gospodarskem položaju slovenske narodnosti v Italiji 'in Avstriji.
Pri tem je bilo ugotovljeno, da je za nadaljnji obstoj in razvoj obeh manjšin neobhodno potrebno samostojno politično nastopanje predstavnikov obeh skupnosti ter njuno medsebojno ožje dogovarjanje in sodelovanje tako na političnem, gospodarskem in kulturnem področju. V tem okviru sta delegaciji zlasti poudarili potrebo po rednejši izmenjavi informacij s posebnim ozirom na narodnoobrambno dejavnost Slovencev v obeh državah. Konkretno je bil v ta namen ustanovljen stalni posvetovalni odbor, kateremu je bila poverjena naloga izvajanja tega dogovora.
Med razgovori je zlasti prišlo do izraza vprašanje izvajanja globalne zakonske zaščite Slovencev v Italiji na osnovi italijanske ustave in mednarodnih obveznosti ter vprašanje uresničitve ustavnopravno zajamčenega 7. člena avstrijske državne pogodbe, ki ima mednarodno veljavo.
Med debato je prišlo do izraza, da je vprašanje zaščite Slovencev v Italiji v ospredju trenutnega političnega zanimanja, medtem ko je na Koroškem stanje nezadovoljivo kljub zakonu o narodnih skupinah, ki je bil manjšini dejansko vsiljen. Zaradi tega sta delegaciji menili, da ostaja načelo samopomoči najvažnejši dejavnik za dosego uveljavitve zakonitih pravic.
V soboto 14. novembra popoldne je delegacijo SSk, v kateri so bili predstavniki iz tržaške, goriške in videmske pokrajine, sprejel na sedežu NSKS v Celovcu predsednik dr. Matevž Grilc s svojimi sodelavci. Po izmenjavi daril so si skupno ogledali prostore v stavbi Mohorjeve družbe, kjer deluje sodobno urejen otroški vrtec, ki ga obiskuje 35 otrok. Zatem sta delega-
ciji SSk in NSKS imeli uradni del razgovorov v Rebrci pri Železni Kapli.
V	nedeljo zjutraj so predstavniki obeh političnih organizacij v Selah položili venec pred spominsko ploščo 12 domačinov, ki so jih nacisti 29. aprila 1943 obglavili na Dunaju. Na sedežu občine jih je zatem sprejel župan Pribernik, obiskali pa so tudi domačega 94-letnega župnika Alojzija Vautija, starosto koroških slovenskih duhovnikov. V popoldanskih urah so bili predstavniki SSk gostje na srečanju mladinskih zborov, ki je bilo v Borovljah.
Obsodba preganjanja jugoslovanskih književnikov
Letošnje zborovanje P.E.N. klubov je bilo v Lyonu na Francoskem. P.E.N. klub je organizacija književnikov vsega sveta, ki pa so organizirani ne po državah, temveč po jezikih, v katerih književniki pišejo. Tako ima tudi P.E.N. klub Jugoslavije več narodnostnih oddelkov, poleg slovenskega tudi hrvatskega, srbskega in makedonskega. Letos je slovenske književnike zastopal prof. Dragotin Cvetko.
Zanimivo je, da je predstavnik Severne Amerike iznesel predlog naj se obsodi jugoslovanski režim, ki zapira in preganja svoje književnike, če pišejo v op reki z gledišči partije. Zahteval je, da se izpusti na svobodo književnika Seliča, D joga in Gotovca. Zastopnik hrvatske s.ekcije Ma-tvejevič je sicer ravnanje jugoslovanskih oblasti opravičeval »s posebno situacijo«, a izid glasovanja je bil za Jugoslavijo porazen: 33 jih je bilo za predlog, deset se jih je vzdržalo, le en je bil proti. Ni težko uganiti, kdo je to bil.
Tudi angleški delegat Scamnul je predložil podobno resolucijo, naj se v Jugoslaviji preneha s preganjanjem književnikov. Dodal je imena Tudjmana, Veselice in drugih. Tudi ta predlog je bil sprejet.
V	debati pa se je pritožil lanskoletni Nobelov nagrajenec za literaturo Poljak Cszeslavv Milosz, da so v Jugoslaviji priobčili njegov govor, ki ga je imel ob prejemu Nobelove nagrade okrnjen in cenzuriran.
Skrb za vero mladine v odraščajoči dobi Moji spomini na pesnika Simona Gregorčiča
ODLOČILNI POMEN MLADOSTNE DOBE
Nekako z enajstim letom otroci preidejo v razvojno ali odraščajočo dobo, ki traja približno deset let. To je najvihamejša doba človeškega življenja. Odločilna je za vse poznejše življenje, kako jo preživijo. Naši dijaki in dijakinje študirajo na enotnih nižjih srednjih šolah, na trgovski akademiji, na učiteljišču in na višji tehnični šoli.
Za mladostno dobo je značilno, da se mladi ljudje bolj zavedajo samih sebe, svoje osebnosti. Začenjajo presojati vse po svoje. V svojih sodbah pa še niso gotovi. Postanejo uporni, ne priznavajo dosedanjih avtoritet: očeta, matere, učitelja, kateheta. Dosti sprašujejo, a še niso sposobni, da bi mogli razumeti temeljite odgovore.
Razvojna doba je bolj čustvena in manj razumska. Mladostnik se zapira sam vase. Iz svojega središča vse opazuje in zavzema svoje stališče. Povsod pa zadeva na težave in mučijo ga dvomi, zlasti še v veri.
Ker se mladostnik čuti negotov, čuti potrebo po zanesljivem vodstvu. Izbira si svoje vzornike, se zanje navdušuje in sprejema kot pravilno vse, kar govorijo In delajo. Taki vzorniki morejo biti kaki profesorji, tudi veroučitelj. Potem se ozirajo po popevkarjih, poslušajo njihove pesmi in tisto, kar v popevkah izražajo, brez pridržka sprejemajo. To so njihovi maliki; včasih tudi kakšni športni rekorderji in drugi.
Radi se odzovejo tudi vabilu, da stopijo v kak krožek, v kako skupnost, organizacijo. Zanima jih ožji krog enako mislečih. Tam se zdaj najbolje počutijo. Ce je ta organizacija verska, jim more postati močna opora za ohranitev in poglobitev vere. V njej si pridobijo smisla za druge, za apostolsko delo. Če ne bo povabljen v dobro organizacijo, si bo družbo sam izbral, tolikokrat v svojo nesrečo. V prvih letih mladostne dobe je zaprt v majhen krog in ostaja egoist. Proti koncu odraščajoče dobe, nekako od 17. leta naprej, nastopi duševni razvoj, ki kaže več pozitivnih strani. Vse bolj razume in postaja sposoben, da se kot enakovreden član vključi v človeško družbo.
POTREBA VERSKIH MLADINSKIH ORGANIZACIJ
Verske organizacije nadaljujejo, izpopolnjujejo, poglabljajo versko znanje. Samo obisk maše s pridigo, ki se dostikrat ozira samo na odrasle, potem priprava na spoved in prvo sv. obhajilo in na sv. birmo mlademu človeku ne zadostuje. V šoli se verski nauki, kakor tudi v cerkvi, razlagajo avtoritativno. V organizacijah je vse bolj domače, prijateljsko, neprisiljeno. Tega dijaki v mladostni dobi iščejo in potrebujejo. Tu je tudi lažje odgovarjati na razne ugovore, ki jih stavijo verouči-telju.
Dragoceno, naravnost nenadomestljivo pomoč nudijo verske organizacije, da se navadijo po prvem obhajilu pogosto prejemati zakramente in dejavno sodelovati pri maši. Prav tako pomagajo, da zakrament sv. birme v resnici pomeni za birmane začetek zavestnega življenja po veri. Kljub večjim cerkvenim zahtevam za pripravo na obhajilo In birmo še vedno ostaja dejstvo, da šolarji in njihovi starši mislijo, da so s prvim sv. obhajilom in birmo »vse opravili« in jim zato ni treba več hoditi v cerkev.
Še bolj kot nižješolci potrebujejo verske organizacije višješolci. Mladostnik je v tistih letih, od 16. leta naprej, v polnem življenjskem razvoju. Po šolah se pri nas primerno tej dobi razlaga verska snov. A kdo se zanjo zanima? Pravijo, da večji del ne sodeluje pri verouku, čuti do njega odpor in prezir. Toliko bolj na tistih šolah, kjer je profesor zgodovine filozofije marksist. Ta sproti podira, kar bi rad veroučitelj zgradil. Tudi pri drugih predmetih je marsikaj proti veri; zlasti se pri pouku zgodovine neprestano kaže na negativno stran v Cerkvi. To je jasno, če vemo, da po slovenskih šolah v Trstu uporabljajo knjige, ki so jih dobili iz Jugoslavije.
Kar mladega človeka najbolj zadene in mu povzroča največ težav, je trditev, ki se neprestano ponavlja; Vera in znanost da ne gresta skupaj. Vera da znanosti nasprotuje. Zato izobražen, napreden človek da ne more verovati. V naših časih vemo, da je to laž, neresnica. Ze dejstvo, da je veliko, morda večina največjih učenjakov globoko vernih, podere to trditev. Pred 50, 60 leti, ko smo mi posedali po šolskih klopeh, so brezverni ljudje razlagali, da razvojna teorija vero podira. Pa so nam predavatelji prav v verskih organizacijah dokazovali, da to ni res. Tako nam je izginil strah, da bi postali nazadnjaški, če
bi ostali verni. Tako bi tudi danes verska organizacija pomagala današnji mladini priti do spoznanja, da se znanost in vera dopolnjujeta. Tam, kjer znanost odpove, začne graditi vera.
Drugo važno vprašanje, s katerim se mora mlad človek v naših časih seznaniti, je socialni nauk Cerkve. Tisti, ki ga ne poznajo, z lahkoto nasedajo in postajajo »levičarji«, ker si domišljajo, da je to edini nauk o ureditvi človeške družbe in da je tudi najboljši. Cerkev se je v preteklih sto letih zelo zanimala za to vprašanje. Izdala je več socialnih dokumentov. In krščanski sociologi so nauk razvili, izpopolnili. Kdor se z njim seznani, se prepriča, da ta nauk daleč presega marksistični socialni nauk, ki vsebuje več temeljnih zmot. V programu verskih organizacij mora biti tudi razlaga osnovnih načel tega nauka. Samo zaradi nevednosti imamo krščanske socialiste in krščanske komuniste. Ne poznajo ne krščanskega socialnega nauka in tudi marksizma ne, ker bi drugače vedeli, da sta vera in marksizem nezdružljiva, ker je ta popoln materializem in izključuje vsako vero.
Predvsem pa verska organizacija skrbi za poglobitev verskega znanja in življenja. Organizira teološke tečaje, ima svojo knjižnico, čitalnico. Navaja mladega človeka na apostolsko delovanje. V ta namen pripravlja mesečne duhovne obnove, za starejše letne duhovne vaje. V takih organizacijah si mlad človek pridobi nesebičnost, čut za telesno in duhovno bedo bližnjega, smisel za žrtvovanje svojega časa, znanja in moči, da jih posveča službi bližnjemu.
Duhovni poklici so sad take priprave in takšnega delovanja. To je redna pot, po kateri mladi ljudje pridejo do duhovnih poklicev. Res je, da mora vsak, ki nastopi duhovni poklic, biti povabljen od Boga. Poznamo izredna spreobrnjenja, poznamo izredne poklice. To je pač izreden, čudežen način poklica v duhovni stan. Redna, večinska pot pa je tista, ki jo ljudje pripravijo, ko izpolnijo dolžnost krščanske in apostolske vzgoje.
KAJ NAJ BI NAREDILI?
Po vseh nižjih srednjih šolah naj bi u-stanovili verske organizacije. Vse verne dijake in dijakinje bi vanje vabili, če le še hočejo ostati kristjani. Mogli bi ustanoviti enotno versko organizacijo za vse nižje srednje šole, vendar naj bi skupine na posameznih šolah delovale samostojno. Za višješolce je tudi nujno, da se organizirajo. Lahko bi imeli svojo organizacijo in bi po zavodih samostojno delovali.
Pravzaprav smo na Tržaškem že imeli versko organizacijo za nižje in višje srednje šole — Slovensko dijaško zvezo (SDZ), ki je dobro delovala približno deset let, od 1950. do 1960. leta. Zanimivo bi bilo enkrat malo pregledati njeno delovanje. Ko bi jo spoznali, bi se morda odločili, da se obnovi.
KDO NOSI ODGOVORNOST ZA TO VPRAŠANJE?
Mislim, da smo odgovorni vsi zavedni katoličani. Saj mora nam vsem biti veliko na tem, da krščeni ljudje po naših šolah ne odpadajo od vere. Zdaj, ko nič nimamo, se prav to dogaja. Res je, da imamo za študirajočo mladino in za tiste, ki so že šli na delo, skavtsko organizacijo. A ta ne more zajeti vseh vernih dijakov in dijakinj. Vsi pa želimo, da po naših šolah mladina ne bi zgubljala vere in odpadala, marveč moramo vse storiti, da se bo v veri utrjevala in jo poglabljala.
Zavzeti bi se morali za ustanovitev verske organizacije med dijaštvom najprej starši. Potem pa vsi katoliški izobraženci. Pa ne samo zavzeti bi se morali, tudi pomagali naj bi pri vodstvu teh organizacij. Pastoralni sveti v krajih, kjer so šole, bi morali ustanavljati verske skupine na teh šolah. Zlasti pa naj bi se za te organizacije zavzeli vsi vodstveni organi v Cerkvi in škofijski pastoralni svet.
JOŽE PREŠEREN
Papeževe misli ob zahvalni nedelji
Na zahvalno nedeljo je papež Janez Pavel II. vernikom pri opoldanskem srečanju na trgu sv. Petra govoril o vprašanjih, ki jih je v svetu sprožila nagla industrializacija na eni strani in neenak omejen razvoj kmetijstva na drugi. Poudaril je, da so v nerazvitih deželah, katerih večina prebivalstva živi od kmetijstva, potrebne korenite spremembe, da bi s pomočjo pravične zakonodaje kmetom zagotovili njihove osnovne pravice. Papež je poudaril, da bo svet postal bolj človeški samo takrat, če se bomo ljudje spremenili in zaživeli v pravičnosti in ljubezni.
Bliža se 24. november, ko je pred 75 leti naš goriški slavček Simon Gregorčič zatisnil oči in se je ves, tedaj mnogo bolj številen kakor danes slovenski živelj v Gorici zasolzil in utopil v bridko žalost.
Ni moj namen, da bi danes obnavljal njegov življenjepis, njegova dela, rajši naj zapišem nekaj osebnih spominov in dogodkov, ki me vežejo nanj.
Ko je pesnik bolehen, gospodarsko zaskrbljen in nad marsičem razočaran prišel stanovat leta 1903 v Gorico in sem jaz še posečal deško vadnico, sva se osebno spoznala. Družil se je z dr. Antonom Gregorčičem. Vzpodbujala sta narodno zavednost in kulturo ter bila vzorna ljubitelja mladine.
Pesnik se je seznanil tudi z mojim dedom Simonom Marseilerjem v Solkanu in ob nekem srečanju mi je dejal: »A ti "Simonček”, ki si prišel iskat učenosti z visokega Čavna, bodi priden, dober in usmiljenega srca!« Z roko pa mi je šel preko takrat še kodrastih las.
Nekoč sva ga z dedom obiskala, po nedeljski' maši na Travniku, na njegovem vrtu in v stanovanju na Komu. Zadnjič pa sem ga videl tam, ko je ležal v črni mašni plašč odet na mrtvaškem odru.
Dvakrat sem tistega leta 1906, že kot gimnazijec, jokal: prvič v aprilu, ko mi je umrl ded Simon, drugič novembra, ko sem kropil svojega vzornika Simona — pesnika.
Veličasten je bil pogreb kardinala Mis-sia, ki sem ga doživel leta 1903, a gotovo po številu največji in najbolj občuten pa pesnikov, kateremu smo tudi mi šolarji prisostvovali. Spremljal sem sprevod vse do Goriščeka pod Sv. goro; v mislih pa še dalje v njegov planinski raj.
Ko sem hodil 1907-1908 na pripravnico v Tolminu, sem stanoval pri sestri slovenske učiteljice pok. Amalije Jug, ki je učila v Gorici na prvi zasebni slovenski šoli v ulici sv. Klare. Iz njene zapuščine sem dobil poleg drugih redkih originalov pesnikovo »Zlato knjigo«, ki mi je vcepila ljubezen do materinega jezika, do domovine 'in naj lepših človeških čustev.
V	tretjem letniku učiteljišča sta nas
Spomenik Simona Gregorčiča v Kobaridu
prof. Janko Bratina in sošolec France Bevk zbudila na literarna predavanja. Jaz sem si izbral Simona Gregorčiča in to predavanje hranim kot drag spomin.
Minevala so leta, ko je vihrala prva svetovna vojna in smo šli po svetu, mnogi žal tudi v smrt in nato vsi v tužno dobo fašizma, oropani vseh kulturnih in gospodarskih vrednot, a Gregorčič nam je bil buditelj, da smo vztrajali.
Komaj pa smo zopet zaživeli in se vrnili v domače kraje, je bil prvi naš goriški učiteljski izlet na grob Simona Gregorčiča. Sledila so naša šolska romanja k Sv. Lovrencu, da smo vzgajali mladino, kakor je prav pesnik želel in nam v svoji poslednji želji zapisal: »Hinavstvu in podlosti v dušo ne daj, / ne krivdi ne zlobi nobeni! / Kreposti razmakni srce na ste-žaj, / a skrbno ga strasti zakleni! J To bodi ti edina prava prostost, / če imaš občutke v oblasti / ti bodi najvišja modrost 'in krepost, / brzdati in vladati strasti.«
Po vojni se je pesnika spomnil tudi tukajšnji Dijaški dom, ki nosi njegovo ime. Proslavili so ga v Novi Gorici v občinski
Kristjani od okrožnice
»Rerum Novarum« do danes
Od 28. do 31. oktobra letos so predstavniki krščanskega ljudstva razpravljali o spremembah v italijanskem krščanskem življenju. Zbralo se nas je skoraj 700, bili smo predstavniki raznih škofij. Sodelovalo je 20 škofov in trije kardinali. Pokroviteljstvo je imel videmski škof. Navzoči so bili od univerzitetnega in bogoslovnega profesorja, sociologa, uradnika, duhovnika do navadnega delavca. Zraven so bili tudi predstavniki raznih organizacij: ognjiščar-ji, MCL (Movimento cristiano dei lavora-tori) itd.
Prvi in drugi dan smo se vsi shajali v veliki dvorani lateranske univerze v Rimu, ki je blizu cerkve sv. Janeza v Lateranu. To je glavna cerkev Rima in sveta in je v njej pokopan papež Leon XIII., ki je izdal socialno okrožnico »Rerum novarum«. Poslušali smo tri konference in dva koreferata.
Predavanja so bila zelo temeljita: jasno so nam povedala, kaj tare italijansko javno življenje od 1945 do danes, kako si kristjani zamišljajo prihodnja leta in kako naj bi se pokristjanilo okolje, v katerem živimo. Vse to me je zanimalo, zato sem se tega srečanja rade volje udeležil. Človek bi si želel še več takih predavanj.
Potem smo dva dni razpravljali o tem, kar smo slišali pri predavanjih in kaj bi bilo treba storiti za sedanji svet. Razdeljeni smo bili na deset komisij: 1. socialni nauk Cerkve: kako vzgajati laike in duhovnike, da bi ta nauk spoznali, sprejeli in po njem živeli; druga komisija je razpravljala o lakoti na svetu; 3. o miru; 4. o pomenu in vrednosti človeškega življenja (splav, nizka rodnja in evtanazija); 5. o nasilju in terorizmu; 6. o mamilih in narkomanih; 7. o čutu odgovornosti in pomenu dela, o vrednosti in odklanjanju dela; 8. o osebni odgovornosti pri izrabljanju človeka (potrošništvo, moda, javna občila); 9. prenovljena navzočnost Cerkve pri odpravi neuravnovešenosti in nepravičnosti v človeški družbi (sever-jug, vas-mesto, novi ubožci, nova zapostavljanja); 10. Cerkev v zadnjih petih letih: od »Evangeliza-cije in človeškega napredka« do danes.
Ker je bilo tem ogromno, je vsaka komisija posebej zasedala. Zadnji dan je mentor vsake komisije imel na voljo deset minut, da je vsem 700 zbranim povedal,
kaj je njegova komisija sklenila, da smo tako imeli jasen pregled o delu v teh plodovitih dneh. Na koncu je spregovoril nadškof Battisti: omenil je delo komisij, navdušeno in prepričevalno poudaril, da je odrešeni človek središče vsega dogajanja na svetu. V soboto 31. oktobra so bili udeleženci sprejeti pri papežu. Zal sem moral prej na vlak, da sem lahko pravočasno prišel domov za Vse svete.
V	naši komisiji, ki je razpravljala o delu in je bila najbolj številna, so nastopili razni govorniki, ki so zavzeto skušali v desetih minutah povedati svoje vtise in misli o velevažnem vprašanju dela. Vsi so bili mnenja, da je treba začeti socialni nauk Cerkve preučevati že v osnovnih šolah. Sistematično je treba poučevati o vsem tem tudi pri pripravi na zakon in na sv. spoved. Vsa župnija kot krščansko občestvo se mora za to truditi.
Ta nauk Cerkve se da uresničiti v majhnih skupinah. Spomniti se moramo, da se je Cerkev počasi zavedela svojega poslanstva v dobrobit delavcev in ne da se iti več nazaj, kakor je rekel p. Sorge, ampak samo naprej. Tudi socialni boji so potrebni za napredek nižjih slojev, a vse mora biti prežeto z ljubeznijo. Čimbolj bo človek, tudi delavec, krščansko živel, toliko bolj bo kot človek napredoval.
Potrebne so tri reči: najprej učenje; poznati načela, na katerih sloni socialni nauk Cerkve, nato poznati stanje in težave na delu, si izmenjati izkušnje, ki so dokaj različne od človeka do človeka; 2. pričati pred drugimi, da ne bi ta načela ostala mrtva črka, to je živeti po veri; 3. naj ta načela služijo vsem; uresničiti je treba v svojem okolju, kar Cerkev uči.
Kristjani se ne smemo ustavljati pri dobrih namenih, temveč mora vsakdo postati pristojen v svojem poklicu, odgovoren za svoje početje, zavzet najprej za uboge. Eno so principi, drugo pa način njih uveljavitve, ki se mora posodobiti. Praksa mora izvirati iz poznanja položaja s strani poštenih in sposobnih ljudi, ne da bi čakali na odobritev za njihovo prizadevanje od strani cerkvene hierarhije. Zadnja papeževa enciklika zre v bodočnost, istotako moramo ravnati kristjani, če hočemo postati spl zemlje.
Rudi Bogateč
dvorani, kjer so ga prikazali kot stvaritelja narodne budnosti in človekoljuba. Stari goriški študenti so mu postavili na Er-jevčevi cesti doprsni kip. Oddolžil se mu je Kobarid, kjer stoji v nekdanjem cvetnem vrtičku sredi trga mogočen spomenik, v katerem je pesnik ubodobljen kot duhovnik, odet v talar.
Veličasten je tudi njegov nagrobni spomenik s pozivom: »Brodarjem pomoči nosimo!« Cedra, zasajena na dan pesnikovega pogreba ostaja živ spomin, ko gremo tam mimo.
Največ pa je vredno, če bomo pesnika posnemali z vzgajanjem takih osebnosti, kot nam v zgoraj navedeni pesnitvi naroča. Ne kipi ne spomeniki ne poimenovanja ulic ne besede, ampak krepostna dejanja so glavne vrednote, s katerimi se utrjuje narodni obstoj. Mladina, s pogumom in z zaupanjem se okleni pesnikovih besed: »Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi, a delo in trud nam nebo blagoslovi!«
Z opisom Joba, njegove vere in zaupanja nam pesnik stavi pred oči, da je največja modrost, zavedati se, zakaj živimo. Ta misel naj nam bo ob 75. obletnici njegovega slovesa najkoristnejše in najlepše spominjanje.
In naj zaključim z Jenkovimi verzi: »Rad na tvojo, dragi pesnik, / črno bi pokleknil jamo; / sebi bi ljubezen tako, / kakoršno si ti gojil, / rad v želeče srce vlil!«
H. M.
n mn oo
■ Glavni tajnik Krščanske demokracije Piccoli je obiskal Vatikan, kjer je najprej prisostvoval sv. maši, nato pa se je sestal s papežem Janezom Pavlom II., ki ga je zadržal na kosilu. Pogovor s papežem je trajal dobro uro. Pod sedanjim papežem se je Cerkev v Italiji odmaknila od DC v tem smislu, da se ne naslanja več v javnem življenju na stranko relativne večine in da poudarja svojo nevezanost na katerokoli stranko.
■ Preteklo nedeljo je italijanska socialistična stranka organizirala vrsto množičnih shodov, na katerih so vodilni člani stranke pojasnili njihovo stališče do problemov miru 'in oborožitve. Glavna zborovanja PSI so bila v Rimu, Turinu, Bologni, Benetkah in Comisu na Siciliji. Stališče stranke je naslednje: odstraniti že nameščene sovjetske izstrelke, ne postaviti že napovedanih izstrelkov s strani Nato, ne sprejeti severnoameriške nevtronske bombe. V Rimu je govoril glavni tajnik PSI Craxi. Med drugim je dejal: »Naša stranka odklanja nevtronsko bombo, a naj vedo tisti, ki prirejajo mirovne shode le v eni smeri (zoper ZDA), da je ta bomba vsaj stokrat manj močna in razdiralna od enega samega sovjetskega izstrelka SS 20 in da je trenutno razmerje v oborožitvi med Nato in silami Varšavskega pakta
4	: 1 v korist Moskve. Ustvarjati vzdušje strahu pred bodočo vojno in ostajati brezbrižen do tragedij kot so Afganistan, Kambodža, El Salvador in Palestina je neodgovorno ravnanje.« Da je Craxi pri tem mislil na PCI, je bilo vsakomur jasno.
UTRIP CERKVE
Duhovni poklici
Na letošnjo misijonsko nedeljo 18. oktobra je sv. oče obiskal rimski zavod Ger-manicum Hungaricum, kjer je trenutno 70 bogoslovcev, med temi en Slovenec. V zavodu se je zadržal štiri ure: sveta maša z nagovorom, srečanje v dvorani s predstojniki in gojenci ter večerja.
Po pozdravu rektorja so mu gojenci zastavili nekaj vprašanj, na katere je papež veselo in jasno odgovoril: kakšen smisel ima za duhovnika študij v Rimu; kaj sv. oče občuti, ko daruje sv. mašo; kako gleda na resen položaj v svetu; kako pojmuje pri duhovniku vez med iskanjem samega sebe in pokorščino; kako gleda na zaskrbljajoči problem duhovniških poklicev.
Ko mu je bogoslovec omenil stanje v Nemčiji, kjer ima na primer samo škofija Speyer sto nezasedenih župnij, mu je sv. oče na kratko odgovoril. Poklici so tam, kjer jih iščemo z vsem srcem, z molitvijo, s pričevanjem pristnega krščanstva in s prepričanjem, da je pravo tisto duhovništvo, kakor ga Cerkev oznanja in uresničuje od vsega začetka. Ce se bomo držali te poti, bomo prišli tudi do novih duhovnikov. Vsekakor se moramo truditi vsi, da bomo na vsem svetu deležni milosti novih poklicev.	L.	Šk.
Iziemen koncert v polanski cerkvi Zahvalna nede|ia v stevenanu in na jazbinah
Kar smo v nedeljo 15. novembra popoldne videli in slišali v cerkvi v Rojanu, je bilo nekaj povsem nenavadnega. Bila je prireditev, ki po svojem obsegu, masovni prizadetosti in kulturnem pomenu presega okvir običajnih prireditev. Ko je dirigent pred vajo določeval prostor nastopajočim, ko so radijski tehniki postavljali številne mikrofone, da bi ujeli na trak vse oddelke velikega izvajalnega telesa, ko so zbori, solisti in orkester preskušali nekatere odlomke iz oratorija, da se ujamejo z am-bientom in navadijo na posebno razporeditev, si pač nisem pričakoval, da bo vsa ta masa, zbrana iz različnih krajev, tako enotna 'in izrazno učinkovita, da je poudarjeno izstopila avtorjeva zamisel in se uresničevala vedno polneje čustveno in miselno pregnantna skladba. Tu gre za primer resnično ljudske glasbe, ne v smislu, da gre za lahko partituro, temveč v smislu, da množica ljudi nastopa, da je duh skladbe prevel množico, da množica sodeluje pri podajanju umetniškega sporočila. Glasba gre 'iz ozkega kroga poznavalcev in uživalcev glasbe v svet, med ljudi, da opravlja široko družbeno poslanstvo. Pri tem nastopu je lahko tudi ugotovilo, da so note samo tvarna opora, včasih precej krhka, da se lahko uresniči umetniška vizija. Pri avtorju in dirigentu dela, ki je bilo na sporedu, Avgustu Ipavcu, je bilo to še posebno vidno, ker se zdi, da umetnik sproti ustvarja. Upal bi si trditi, da vsaka njegova vaja prinese kak nov element.
Besedilo podanega dela »Križev pot«, ki je važna sestavina vsake kantate in sploh vsake vokalne glasbe, ima za izhodišče evangeljski tekst, točneje, nekaj značilnih odlomkov iz pasijona. Toda ob svetopisemsko dogajanje je postavljen pasijon slovenskega naroda, kakor ga izraža slovenska ljudska pesem. Že sam prolog v oratorij se začne s Kyrie eleison, ki je nekak vzklik najstarejše naše ljudske nabožne pesmi. Gre torej za delo, ki sloni na ljudskem čustvovanju in korenini v starem ljudskem izročilu. V tej logiki je povsem verjetno, da je Ipavec sestavil tudi tekst. Tako morem sklepati tudi po dejstvu, da ni na partituri navedenega nobenega drugega avtorja. Glavni deli oratorija so: Oljska gora, Pilat, Pilatova žena, »Križaj ga«, Jezusova mati, Simon, Veronika, Križanje, Velikonočno jutro; vmes je trikrat Tolminski rožar, to je peti rožni venec. Deli oratorija so kratki in motivi v njih včasi komaj nakazani ali koncizno prikazani, da traja glasbena in peta drama le nekaj nad petdeset minut.
Uvodoma sem zapisal, da je oratorij masovna prireditev. Dejansko je pri izvedbi oratorija sodelovalo okoli 130 pevcev, porazdeljenih v otroški, mladinski in mešani zbor odraslih, nekaj nad trideset instrumentalnih izvajalcev, troje vokalnih solistov in recitatorka. Da doseže poseben efekt, je dirigent dal en odlomek izvesti organistu, trobentaču, pozavnistu in hornistu na oddaljenem cerkvenem koru. Glavnina zasedbe je bila v prezbiteriju, kjer so bili zbori, in pred njim, kjer so bili orkester, solisti, recitatorka 'in, seveda, dirigent. Kljub tej množici in čeprav so nekateri deli pisani v polifonem slogu in so pevski deli večglasni in zapleteni in je harmonija oprta tudi na nenavadnih akordnih kombinacijah, je vse klapalo in je razčlenjena zasedba zvenela, kakor sem že omenil, enotno, kot glasbeno telo, ki ga preveva en duh in ena volja.
Vse pohvale je tudi vredna organizacija. Kako hitro je bilo vse pripravljeno pred popoldansko vajo: visoka zavesa, ki so jo postavili sredi prezbiterija pred zbor, na kateri so mislili s slikami prikazati dogodke, ki jih obravnava kantata, a je bila
menda razdalja od kora prevelika, pa podstavki, razni priključki, stoli, stolice, stojala. In prav tako hitro so tudi vse pospravili, da je bilo ob pol šestih vse nared za mašo.
Zaradi kronike beležim, da so b’ili pevci iz Tolmina in Volč, orkester iz Ljubljane, dirigent celotne pevske in orkestralne zasedbe Avgust Ipavec, ki je avtor glasbe in po vsej verjetnosti tudi besedila, ki ga v Trstu že poznamo po drugi širokopotezni pobudi, ker je pred leti pripravil s Kobaridci Gregorčičev večer in se spo-polnjuje v glasbi na Dunaju. Kot solisti so nastopili Lojze Uran v vlogi Kristusa, Jože Sardoč v vlogi Pilata in Ana Erman, ki je predstavljala Veroniko. Recitirala je Slavka Fon. Organist na koru je bil Peter Pirih. Na električne orgle pred zborom je igral Alojz Tivardar, ki je s pomočjo Marije Fon naučil zbore njihov pevski del.
Pred nastopom je v imenu ansambla pozdravila Tržačane in se zahvalila organizatorjem Marija Fon. Na koncu sta v imenu poslušalcev in organizatorjev spregovorila škofov vikar Lojze Škerl in predsednik Slovenske prosvete Marij Maver.
Zorko Harej
Zahvalna nedelja je tudi pri nas zelo vidno znamenje velike hvaležnosti za vse darove, ki jih prek leta prejemamo, bodisi od naše briške zemlje ali pa od vseh dobrih ljudi in seveda od tistega, ki nam daje največ, našega nebeškega Očeta. Hvaležnost za vse možnosti, ki jih imamo kot kristjani in ljudje, ko se trudimo, da napravimo naš dan, naš čas lepši zase in za druge.
Briški človek je s pristno ljubeznijo tesno povezan z zemljo, pa tudi z Očetom, ki mu na različne načine prihaja naproti, da ga obogati. Vse to so hoteli dobri ljudje v Števerjanu in na Jazbinah tudi na zunaj pokazati. Najprej z duhovno pripravo na ta dan, ki smo ga obhajali deljeno dve nedelji. Najprej 8. novembra na Jazbinah, 15. novembra pa v Števerjanu z lepo pripravljeno mašo, petjem in simboličnimi darovi. Znak hvaležnosti je bil skupni obed, pravi agape po maši, prijateljsko srečanje bratov in sester. Seveda nismo izpustili blagoslova traktorjev in sproščenega razgovora ob dobri kapljici na toplem soncu.
Seveda so tudi Števerjanci pokazali zelo veliko mero dobre volje. Od skritih priprav: čiščenja cerkve, krašenja (za kar so se tudi na Jazbinah lepo potrudili), do
tržaške novice
mm'
Šolska komisija SSk o perečih šolskih problemih
V	preteklih dneh se je sestala komisija za šolska vprašanja pri Slovenski skupnosti v Trstu. Na dnevnem redu je bilo vprašanje samostojnih šolskih okrajev, volitve v zborne šolske organe, vprašanje prostorov na osnovni šoli na Opčinah ter za slovenski oddelek geometrov. -
Kot je javnosti znano, je enotni šolski odbor, ki ga sestavljajo vse kulturne, strokovne in politične komponente manjšine, že v poletnem času predložil deželnemu odboru zahtevo po ustanovitvi po enega samostojnega okraja za slovenske šole v tržaški oziroma v goriški pokrajini. Do danes se pa dežela ni izjavila o tej zahtevi in še manj predlagala ustanovitev takšnih okrajev prosvetnemu ministrstvu v Rimu. Zato so slovenske šolske komponente tudi tokrat, enako kot pred štirimi leti, prisiljene bojkotirati volitve v sedanje šolske okraje in pokrajinski šolski svet.
Glede volitev v ostale organe pa komisija vabi vse omenjene komponente, da izvolijo predstavnike, ki naj potem aktivno sodelujejo v organih, v katere bodo izvoljeni, čeprav se niso uresničila vsa pričakovanja tega poskusa odprtja šole staršem in dijakom.
Komisija je glede prostorov za slovensko osnovno šolo »F. Bevk« na Opčinah prepričana, da je vprašanje rešljivo s primerno adaptacijo razpoložljivih prostorov v stavbi. Zato ne more razumeti, da šolske oblasti nočejo rešitve v tej smeri, za katero so se demokratično izrekli tudi starši prizadetih otrok. Vsakršno cepljenje razredov je nesprejemljivo z didaktičnega in narodnostno zgodovinskega gledišča.
Prav tako bi se z realističnim gledanjem lahko rešilo tudi vprašanje prostorov za slovenski oddelek geometrov in sicer v paviljonu bivše psihiatrične bolnišnice pri Sv. Ivanu, v katerem je že nameščena strokovna šola. To pa je odvisno od tržaške občine in pokrajine oz. sedaj komi-
sarjev. Zaradi tega problema so dijaki višjih srednjih šol stavkali prejšnji teden.
Boršt
Nedeljo 8. novembra smo tudi v naši župniji obhajali kot zahvalno in s češče-njem sv. R. Telesa pri popoldanski pobožnosti. Cerkev se je kar lepo napolnila za župnijsko mašo ob 9.30. Lepaki na štirih mestih v vaseh so že nekaj dni prej opozarjali župljane, da bodo to nedeljo po maši blagoslovljene nove železne stopnice v zvoniku.
O pomenu tega dela je spregovoril pred blagoslovitvijo g. župnik J. Jamnik. Zahvalil se je obema mladima mojstroma Sergiju Petarosu in Borisu Zobcu (oba sta iz Boršta), ki sta ob pomoči svojih očetov to delo zares odlično opravila. Sedaj ne bo več življenjske nevarnosti vzpenjati se v zvonik.
Ob tej družinski svečanosti, ki jo je povzdignil tudi cerkveni zbor pod vodstvom D. Petarosa, se je dušni pastir toplo zahvalil Pepci Zahar, ki z izredno točnostjo in gorečnostjo že 48 let opravlja ob pomoči brata Marija službo zakristanke. In ker je zvonjenje velik dar božji za mislečega človeka, pa naj slovesno pritrkava ali žalostno toži ob sporočilu smrti, je za župnijo velikega pomena tudi služba pritrkovalcev. Ko se je župnik zahvalil Va-netu Sedmaku in Francu Petarosu, je zavzeto prosil, naj bi se vsaj kaki trije fantje vpeljali in tako poskrbeli, da umetnost lepega pritrkovanja ne bi izumrla.
Kljub ostremu mrazu so se odrasli in mladina povzpeli po stopnicah, medtem ko je vso župnijo pozdravljalo praznično pri-trkovanje. Da so stroški tega dela nekaj nad 6 in pol milijona lir več kot štiri petine že pokriti, gre zahvala darovalcem in darovalkam župnije.
Prijetno praznovanje se je zaključilo v Krekovem domu v družinskem vzdušju s prigrizkom ob toplem čaju in kozarcu vina, za kar vse so poskrbele nekatere žene in redovne sestre.
duhovne priprave v smislu tridnevnice, pa zakramenta sprave v soboto, do veselega zvonjenja in slovesnega pritrkovanja. Od prve sv. daritve do sklepa na nedeljo 15. novembra je bila priložnost za češče-nje pred Najsvetejšim. Slovesna sv. maša ob 10. uri s prijetnim petjem in blagoslovom traktorjev pred cerkvijo je bil velik »hvala« za vse. Popoldanski sklep češčenja z nagovorom dr. Humarja je zajel vse misli hvaležnosti v načrte bližnje prihodnosti: obnove župnišča in cerkve.
S	kulturnim programom:	pregledom
filmskih zapisov o prosvetnem delovanju v Števerjanu (gledali smo prvi del, ki ga je pripravil Marjan Terpin), po delitvi športnih odličij smo sklenili naše res lepo praznovanje v prepričanju, da nismo 'imeli namena risati svoje podobe, ampak iskati možnosti, da bi z vsem osrečili človeka.
-lk-
Števerjan
Seja občinskega sveta. Najprej je župan poročal, da je upravno deželno sodišče odredilo, da je kopanje na Prevalu s strani podjetja Valdadige zakonito in da občina v tej aferi nima prav. Občina bo morala zato plačati milijon lir sodnijskih stroškov podjetju.
Ne bi hoteli posebej analizirati tega primera, ker smo v prejšnjih letih obširno poročali o zadevi. Povzeli bi le zaključek, ki ga je o tem podal na seji podžupan Ciril Terpin in sicer, da je občina s svojo pritožbo na upravno sodišče branila interese števerjanske in jazbinske skupnosti in tudi naravnega okolja. S tem je svojo nalogo opravila dosledno in pošteno. če je sodišče drugače odločilo, ne moremo mimo tega, lahko le povemo, da velja še vedno pravilo, da velike ribe ta male jedo.
Občinski svet je nadalje odobril nekatere popravke v proračunu za tekoče leto, tako da bi lahko zaključili letošnje upravno leto brez posebnih težav. Odobril je še sklep, po katerem bo občina najela novega postrežnika za osnovno šolo s celodnevnim poukom ter sklep, s katerim potrjuje za stalne nameščence geometra in tipkarico, ki sta bila do sedaj v službi na podlagi določil za potresna področja.
Svet je nadalje porazdelil vsoto 1.408.406 lir med najbolj potrebne občane ter sklenil odgovoriti pokrajinskemu kontrolnemu odboru na njegovo pismo, ki z njim prepoveduje, da bi tudi v nujnih primerih občinski odbor ukrepal v imenu občinskega sveta. To bi povzročilo velike zastoje v upravi in ogromno število sestankov občinskega sveta namesto odbora. Zato je svet sklenil, da se bo takim namenom kontrolnega odbora uprl. Prepričani smo, da bodo isto storile tudi druge občine.
Peč
Mladi Simon nas je zapustil. Tako poln življenja, energije, načrtov je bil Simon Čevdek. Povsod si ga našel: pri domačem pevskem zboru Rupa-Peč in v Gorici pri zborih »L. Bratuž« in »M. Filej«, pri športu, saj je tako rad brcal žogo, pri skavtih, kjer je pokazal veliko zavzetost, pri delu v tiskarni, pa tudi v družbi prijateljev. Povsod je razdajal od svojih mladih moči, kot bi slutil, da mora v kratkem času veliko izpolniti. S sv. pismom bi mogli reči: »Vixit brevi et explevit tempora mul-ta.« Malo časa je živel, toda izpolnil je dolgo življenje.
Pred dobrim letom se je nenadoma pojavila neozdravljiva bolezen. V Padovi so mu odrezali nogo v upanju, da bolezen ni že preveč napredovala. Potem se je hodil zdravit v Milan. Kar čudili smo se vsi, kako pogumno je sprejel svojo invalidnost. Tudi s protezo namesto noge je bil
povsod pričujoč. Ce je kdo prišel na sestanke skavtov, je bil to Simon.
Vendar je bolezen bila močnejša kot njegov mladostni pogum. V ponedeljek 16. novembra se je za vedno umirilo njegovo srce. Izpolnil je komaj 18 let. V sredo 18. novembra popoldne so ga pokopali na domačem pokopališču.
Počivaj v miru, dragi Simon, saj si odšel k svoji stari materi, ki te je želela duhovnika, sedaj pa te 'ima pri sebi mladega skavta.
Očetu, materi in sestri naše sožalje.
* * *
V	nedeljo so minili komaj trije meseci, odkar smo se poslavljali v koči sv. Jožefa v Žabnicah ob zaključku pevskih počitnic. Dan za dnem smo preživljali v družbi, polni veselja, navdušenja in petja tisti teden, ob zaključku katerega si se ti tako izrazil: »Še nikoli ni bilo tako lepo!« Hodili smo skupaj na izlete, bili smo na Vi-šarjah, na Belopeških jezerih smo skupaj zapluli v čolnu. V soboto zvečer pa smo se odpravili v vas, da smo za slovo zapeli nekaj pesmi.
In to je bilo slovo tudi od tebe, dragi Simon! Zahrbtna bolezen ti ni več dopustila, da bi se v začetku sezone ponovno udeležil petkovih vaj zbora »Lojze Bratuž«. In ko je v nas bilo Se živo upa)tje, da te zagledamo zopet med nami, te je smrt kruto iztrgala iz naše srede.
Komaj osemnajstleten, v cvetu mladosti, poln življenja, korajže in veselja nam zapuščaš globoko rano v srcih.
Tebe, dragi Simon, bomo ohranili v najlepšem spominu, Bog naj ti nakloni večni mir in pokoj. Tvojim staršem in sestri Marjanki naše iskreno sožalje.
Pevci zbora Lojze Bratuž * * *
Sekcija Slovenske skupnosti v Sovod-njah izreka svojemu aktivnemu članu Ludviku Čevdeku in njegovi družini globoko sožalje ob smrti dragega sina Simona.
Prav tako izražajo ob smrti Simona, podpredsednika ŠZ »Soča«, iskreno sožalje težko prizadeti družini člani tega združenja.
RAZNO
Sv. oče je obiskal slovaški zavod
V	nedeljo 8. novembra popoldne je papež Janez Pavel II. obiskal slovaški institut sv. Cirila in Metoda v Rimu. Ta zavod je kulturno in duhovno središče Slovakov, ki živijo zunaj svoje domovine. Slovaški duhovniki, ki so se po drugi svetovni vojni znašli v Rimu, so razvili živahno kulturno in pastoralno dejavnost. Začeli so izdajati verski list za izseljence, ustanovili leta 1952 center za pastoralno delo, tiskajo knjige. Leta 1963 so začeli zbirati denar za gradnjo sedanjega instituta. Temeljni kamen zanj je blagoslovil papež Janez XXIII., zavod pa kardinal Tisserant.
Med govorom je papež omenil zasluge solunskih bratov za družbeno in javno življenje. Poudaril je, da je varstvu slovanskih blagovestnikov zaupal vso Evropo, da bi jo skupaj s sv. Benediktom pripeljala k miru, razumevanju in duhovnim koreninam krščanstva. Slovake je pozval, naj živijo v skladnosti s krščanstvom, ki je duhovna dediščina njihovega naroda.
Letalski general je postal duhovnik
Corrado Ricci, 60-letni italijanski letalski general v pokoju, je bil v Francevillu v zahodnoafriški republiki Gabon posvečen v katoliškega duhovnika. General Ricci je opravljal pomembne naloge v poveljstvu italijanskega letalstva in pakta Nato. Po upokojitvi je odšel v Gabon, kjer je pomagal v misijonih. Zadnja tri leta se je v bogoslovju v škofiji Viterbo pripravljal na duhovniško službo in posvečenje.
mm  .........................................................................................................................................    s.....mini......................iiiiiiiiim..............................................................................................................            miiiiimiiiimmiimiiimiimmnniiimimui
Franck Dolinar, Rim
Cirilmetodij ska okrožnica Leona XIII. (1880)	(19)
Zahvalno romanje katoliških Slovanov leta 1881 v Rim
ADRESA NA SV. OČETA
Slovenski romarji so v adresi Leonu XIII. svoj narod predstavili takole: »Med velikim slovanskim narodom, osemdeset in več milijonov duš, ki je danes vsaj po svojem katoliškem delu s svojimi zastopniki pred koleni Vaše Svetosti, je tudi steblo slovensko, ki šteje ne daleč od dveh milijonov skoro samo katoliških prebivavcev iz peterih episkopij, to je Goriške nadstol-nice, iz Ljubljanske, Mariborske, Teržaško-Koperske in Kerške vladikovine.«
»Prisijala pa je luč svete vere Kristusove našim pokrajinam že v pervem kerščan-skem stoletju po apostoljskih učencih ss. Hermagoru in Fortunatu in druzih«, spom-
mca uvaja oris zgodovine krščanstva v naših krajih, kateri tudi v svojem nadaljevanju ni v skladu z dognanji zgodovinske vede: »po verjetnih izročilih je sam evangelist Marka ob Oglejski strani dospel v naše kraje, Istrijo, Panonijo in Dalmacijo pa je po enacih izročilih obiskoval tudi že apostolski pervak sveti Peter, spremljevan od sv. Klemena, ki je bil pozneje tretji njegov naslednik ko poglavar vesoljne sv. Cerkve.«
V	resnično zgodovino prikaz vstopi z omembo solnograških misijonarjev, iz-vzemši legendo o sv. Rupertu: »Pozneje so drugi poslanci od zahoda našim očetom prižigali luč resnice Božje, kakor sv. Rupert iz Solnograškega, sv. Virgilij, Frizinski višji pastirji in drugi iz Bavarske zemlje«.
»Še bolje se je vkoreninilo krščanstvo zlasti pri vzhodnih naših rojakih in sosedih, ko sta po Božji previdnosti prišla nova aposteljna Ciril in Metod med Moravce in slednjič med Slovence, ter sta
z ljudstvom v njegovem lastnem jeziku znala govoriti. Zato po pravici danes tudi mi Slovenci z drugimi svojimi brati pred Vašo Svetostjo po Vaši dobroti, sveti Oče, tukaj v samem Vatikanu prestavljamo velika naša aposteljna ss. Cirila in Metoda.«
Po tem uvodu preide adresa k svojemu pravemu namenu, zahvali za »Grande munus«: »Ta naša Slovenska dežela je sicer mala po prostoru in prebivalstvu, pa velika s svojo vero v pravega Boga in Njegovega Edinorojenega, nepremakljiva v podložnosti do Kristusovega namestnika v Rimu. Ta dežela je danes pred Vami, kakor 263. naslednikom sv. Petra, o naš sv. Oče! Želi po preblagi naklonjenosti svojih višjih Pastirjev Vam, sv. Oče, najponižriišni zahvalo naznaniti za Vašo veliko gorečnost, vsled ktere ko "Luč na nebu” razsvitljujete sedanji mračni svet, zahvaliti se posebej za brezmerno ljubezen, ki jo razodevate do nas Slovanov, zahvaliti Vas za nepremagljivo, zares a-
postoljsko delavnost, s katero se trudite in prizadevate zediniti vse Slovane v eno samo čedo Kristusovo, zahvaliti se Vam za preslavno Encikliko od 20. kimovca 1880 "Grande munus”, s ktero ste našim aposteljnoma Cirilu in Metodu službo al-tarja podelili, ju visoko povzdignili, njuno češčenje razširili po vesoljnem katoliškem svetu, zahvaliti se Vaši svetosti za toliko dobroto, da ste dopustili danes sinovom iz Slovanskih zemelj pred Vaše obličje priti.«
»O sv. Oče! za to in tolike druge neprecenljive milosti Vam je z vsemi drugimi milijoni Slovenskih vernikov iz naj-globokejšega serca hvaležen tudi Slovenski narod! Blagovolite sv. Oče milostno sprejeti odkritosrčno zahvalo našo in podeliti z vsemi drugimi vred tudi naši deželi Svoj apostoljski Blagoslov, in blagoslovite še prav posebno vse katoliško slovansko prizadevanje za poedinovanje naših ločenih bratov, da bi po zedinjenih prošnjah in na priprošnje ss. Cirila in Metoda že
skoraj bil en sam hlev 'in En Pastir pri vseh spoznovavcih Kristusovih.« (V tej slovenščini je bilo ob latinskem spremnem prevodu adresa oddana.)
Prešinja jo topla katoliška, slovenska in slovanska zavest, kot so jo gojili naši predniki v osemdesetih letih 19. stoletja. Očitna je navzočnost Slovenskega naroda in Zedinjene Slovenije: »slovenske dežele«, značilno pojmovanje cirilmetodijske misli kot »katoliško-slovanskega prizadevanja«.
(Se nadaljuje)
V Avstriji narašča število bogoslovcev
Avstrijska duhovniška semenišča so zabeležila to jesen rekordno število na novo vstopajočih kandidatov, če je lansko jesen vstopilo vsega skupaj 64 kandidatov za duhovniško službo, jih je bilo letos 100. že 1978 in 1979 se je povzpelo število novo vstopajočih na 80 in 82. Koroška ima letos 5 kandidatov (lani 2, leta 1979 pa 8).
ce novice
! :
Tretja koncertna matineja v goriškem Avditoriju
V nedeljo 15. novembra se nam je ponovno predstavila s klavirskim recitalom Anna Barutti iz Benetk, tokrat kot solistka. Zrasla je v beneški šoli, izpopolnjevala se je v Moskvi in v Salzburgu. Predstavila je goriškemu občinstvu Mozartovo Fantazijo v be-molu K 397 in Beethovnovi Sonati v e-molu opus 7 in v f-molu op. 57.
Že prva skladba je pokazala čisto izvedbo, pojoče »larghe« in zadržano obču-tenost, ki jo zahteva Mozart. Prva Beethovnova sonata je veličastno zazvenela v svoji bogati tematiki in obliki: to je manj znana skladba, a nič manj učinkovita kot ostali dve.
Še ganljiveje je izzvenela druga sonata op. 57, ki je tako izrazito Beethovnova v vsem svojem svojem glasbenem bogastvu, v katero je pianistka vložila vso svojo igralno zmožnost.
Občinstvo je s svojim navdušenim odobravanjem dvakrat prisililo umetnico, da še kaj zaigra. Klavirsko razigrane luči in sence Debussyjevih »Umetnih ognjev« niso bile nič manj občuteno izvedene od Beethovnove »Bagatelle«, ki je zaključila program.
Prihodnji koncert v sklopu matinej bo v nedeljo 29. novembra nastop Komornega orkestra »Rodolfo Lipizer«, ki ga vodi dirigent Emilia Bolabini. Orkester in solisti Francesco Fontolan fagot, Cristiano Velicogna clarinet in Stefano Picotti violina bodo predstavili dela Vivaldija in Stamitza. - E. L.
Prvi abonmajski koncert v Gorici
V našem listu smo že pred časom poročali o splošnem poteku letošnje abonmajske sezone, ki jo skupno prirejajo Glasbena matica. Zveza slovenske katoliške prosvete in Zveza slovenskih kulturnih društev.
Prvi letošnji koncert bo v torek 24. novembra ob 20.30 v goriškem Avditoriju. Nastopil bo Goriški komorni orkester, z njim pa dva priznana in vodilna slovenska solista, namreč trobentača Anton Grčar in Stanko Arnold. Oba sta že nastopala v našem mestu, tako z orgelsko ali orkestralno spremljavo in žela velik uspeh.
Na sporedu tega koncerta bodo v glavnem baročne in klasične skladbe, tako za trobento kot za sam orkester. Temu prvemu koncertu bo v teku letošnje sezone sledilo še pet zanimivih in kvalitetnih glasbenih večerov, na katerih bodo nastopili solisti, zborovske in orkestralne skupine.
Dodamo naj še, da so abonmaji na voljo tako na sedežu Glasbene matice, ul. Croce 3 kot na Placuti, v oskrbi SKPD Mirko File j.
Prvi nastop SSG iz Trsta v novi gledališki sezoni
V Trstu je SSG odprlo novo gledališko sezono 1981-82 že pretekli mesec, ko je v Kulturnem domu uprizorilo dramatično igro Ferda Kozaka »Punčka«. V nedeljo 15. novembra in naslednji torek je nastopilo tudi v Gorici v Katoliškem domu. Letos bosta za goriško publiko vedno dve predstavi: abonma red nedelja in abonma red ponedeljek. Predstave bodo deloma v Katoliškem domu in deloma v novem Kul-utrnem domu, ki bo odprt v petek 27. novembra.
Kozakova »Punčka« je nastala v zadnjih letih pred zadnjo svetovno vojno. Njeno prizorišče je meščanska Ljubljana v letu 1936, glavni nosilec dogajanja pa malomeščansko dekle Elči, ki jo v družini kličejo kot »Punčko«. To dekle postane žrtev interesov svojih brezobzirnih bogatih staršev, ki jo hočejo dati v zakon ciničnemu in brezvestnemu dr. Kirnu, medtem ko ona ljubi svojega inštruktorja študenta filozofije Kržeta. Ko jo tudi on izda, na prigovarjanje dr. Kirna, »da si napravi kariero« (sklene namreč oditi v Pariz za dve leti), se znajde »Punčka« od vseh zapuščena in si vzame življenje.
Avtor igre Ferdo Kozak je hotel s to dramo ožigosati ljudi, ki jim gre le za denar, vpliven položaj v družbi in so jim tuja vsa človeška čustva. Tako postane nedolžno dekle žrtev njihovih spletk in brezobzirnosti.
Igralci so dramo izredno doživeto podali. Smemo reči, da je ansambel SSG s to otvoritveno predstavo prekosil vsa pričakovanja, ki jih polagamo v njegove nastope. Podajanje, lep jezik in posrečena scena so pripomogli, da so gledalci bili deležni visokega umetniškega užitka. S
takimi predstavami bo gledališče spet pritegnilo občinstvo v dvorano, ki se zadnje čase iz raznih vzrokov precej redči.
»Punčko« je mojstrsko odigrala Nevenka Sedlar iz Nove Gorice. Za nas je bila odkritje, saj je nismo do sedaj še videli na naših odrih. S suvereno gotovostjo je svojo vlogo obvladal Livdj Bogateč kot dr. Bruno Kirn. Alojz Milič v vlogi bogatega trgovca Ivana Svetina in Lidija Kozlovič kot njegova druga žena sta ustvarila zelo dognana lika. Ob njima je blestel Anton Petje kot pravni svetovalec v vlogi dr. Jakoba Sitarja. Petje je znova dokazal, da je igralec velikih razsežnosti. Prav tako je bil odkritje za nas »novinec« Tone Gogala, ki je prav tako dovršeno podal lik univerzitetnega študenta, ki se je zaljubil v Punčko. Končno je tudi Drago Gorup v vlogi višjega natakarja zelo dobro izvršil svojo nalogo.
Skratka: bila je igra, ki je zadovoljila in pokazala, da gledališče tudi v današnjem času lahko dobro vrši svoje poslanstvo, če mu je mar za to. - ak
Vrh sv. Mihaela
Obnovljena cerkev. Cerkev na Vrhu, posvečena sv. Mihaelu in sv. Lovrencu, je lani praznovala svoj jubilej. Nad vrati je namreč ploščica s številko 1880. To pomeni, da je bila pred sto leti postavljena v sedanji obliki. V prvi svetovni vojni je bila zaradi fronte na Krasu poškodovana, a nato obnovljena. Kdaj pa je njen prvotni začetek, ni znano. Ve se le to, da je Vrh že pred letom 1819 pripadal s Šmarti-nom, Rubijami in Gabrjami gabrskemu vikariatu, ki ga je duhovno oskrboval župnik iz Moše po svojih vikarjih. Šele leta 1864 je bil vikariat Gabrje izločen iz župnije Moša in postal samostojen. Tedaj je tudi Šmartin na Krasu postal samostojen vikariat.
Po pogodbi z gabrskim vikarjem, ki so jo sklenili verniki, je bilo določeno, naj bi bile sv. maše na Vrhu sv. Mihaela devetnajstkrat v letu: vsako drugo nedeljo v mesecu in še na drugih sedem nedelj. Po zadnji vojni je maša na Vrhu postala ob nedeljah redna. Cerkvena stavba pa je bila dotrajana. Streha je puščala, nad zakristijo pa je bila nevarnost, da se sploh zruši.
Tako je letos v januarju prišlo do obnovitvenih del. Zidarska dela je prevzelo podjetje Cirila Jurena iz Rupe in jih do konca maja izvršilo. Notranja ureditev pa se je zavlekla vse do zadnjih dni. Sedaj je cerkev kot nova: nov omet, preslikana notranjščina, obnovljena streha, nova vodovodna in električna napeljava. Pri delih sta se s prostovoljnim delom zlasti izkazala ključarja Remo Devetak in Ludvik Devetak. Prvi je ves čas skrbel, da dela niso zastajala in za razna dela v cerkvi in okrog nje, drugi pa je je poskrbel za vodovodna in električna dela. Naj jima bo ob tej priložnosti izrečen iskren »Bog plačaj«.
Od nedelje 18. januarja do tega tedna seveda ni moglo biti nedeljske maše v vrhovski cerkvi. Po uvidevnosti okoliškega šolskega sveta v Doberdobu in sovodenj-ske občinske uprave je bila ves ta čas nedeljska služba božja v vrhovski šoli. Gabrski župnik se obema ustanovama za izkazano gostoljubje toplo zahvaljuje.
V nedeljo 22. novembra na praznik Kristusa Kralja pa bo po skoro desetih mesecih zopet služba božja v vrhovski cerkvi. Želeli bi le to, da bi vrhovski verniki vanjo pridno zahajali, pa ne samo ob pogrebih in porokah, ampak vsako nedeljo. Potem bo res služila namenu, zaradi katerega so jo predniki postavili. - jk
Rupa
Sv. birma. Preteklo nedeljo je v naši cerkvi prejelo zakrament potrjenja v veri 35 birmancev, ki jih je na ta veliki dan skrbno pripravil g. župnik Drago Butko-vič. Ob lepem sončnem dnevu se je zbralo toliko ljudi, da je bila cerkev daleč premajhna, da bi vse sprejela.
V pridigi je g. nadškof poudaril dolžnosti, ki jih birmanci prevzemajo nase. Prvenstvena naloga vsakega kristjana je pač ta, da v svetu pričuje za Kristusa ter pomaga pri prekvašenju sedanje moralno gnile družbe.
Na koru je vso slovesnost spremljalo ob novih elektronskih orglah doživeto petje domačega mešanega zbora. Vsem, ki so pripomogli, da je Rupa doživela ta lepi dan, naj Bog stoterno povrne.
Širite „ Katoliški gias“
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
obvešča, da bo v Katoliškem domu v Gorici, Drevored XX. Septembra 85
Cecilijanka 81
■ v soboto 21. novembra ob 20.30
ter
■ v nedeljo 22. novembra ob 16. uri
Nastopili bodo zbori iz vsega zamejstva in bližnje Slovenije.
V soboto 21. novembra: Mešani zbor iz Štmavra, mešani zbor iz Bukovice, moški zbor »Briški grič«, mešani zbor iz Vrtojbe, mešani zbor Rupa-Peč, dekliški zbor iz Doberdoba, mešani zbor »Jože Srebernič« iz Deskel, »Soški oktet«, mešani zbor »Lipa« iz Benečije, mešani zbor »Lojze Bratuž« iz Gorice.
V nedeljo 22. novembra: Mešani zbor »Štandrež«, moški zbor iz Mirna, mešani zbor iz Sel na Koroškem, moški zbor »Fantje izpod Grmade«, dekliški zbor iz Devina, mešani zbor »Hrast« iz Doberdoba, moški zbor iz Štmavra, mešani zbor »F. B Sedej« iz Števerjana, moški zbor »Krmin-Plešivo«, mešani zbor »Planinka« iz Uktv, mladinski zbor Bilje-Orehovlje-Miren, moški zbor »Mirko Filej«.
Šport:
PRVENSTVO MLADINCEV Olympia »Košič«-Libertas T. 3-0
01ympijci so v zadnjem kolu prvega dela prvenstva mladincev premagali še zadnjega nasprotnika iz Turjaka. Plavi so tokrat igrali nekoliko pod svojimi sposobnostmi, vendar sta jim za dosego novega para točk zadostovali že nekoliko večja izkušenost in uigranost.
Trenutno je 01ympia »Košič« na drugem mestu skupne lestvice. Za dve točki zaostajajo za lanskim pokrajinskim prvakom iz Gradišča.
PRVENSTVO DEČKOV
Olympia »Košič«-Scarpoteca 3-1
Že v prvem kolu pokrajinskega prvenstva dečkov sta se srečali ekipi, ki imata največ možnosti za končno zmago. Tokrat so naši fantje popolnoma nadigrali lanskega prvaka in povsem zasluženo zmagali. Nasprotnik se je le občasno žilavo upiral.
Naši igralci so iztrgali nasprotniku dva seta. V tretjem setu so 01ympijci nekoliko popustili; to je takoj izkoristil nasprotnik in set dobil. V četrtem setu pa so plavi zaigrali tako kot znajo ter so izbojevali prvo zmago v prvenstvu. Ekipi 01impya »Košič« se torej ponuja lepa priložnost za končno zmago v prvenstvu dečkov.
★
Največja nesreča je ta, če kdo sovražnika za prijatelja ima. (Škof A. M. Slomšek)
OBUESTILA
Slovenska duhovnija v Gorici bo obhajala deveto obletnico svojega obstoja na praznik Kristusa Kralja ob 12. uri z zahvalno sv. mašo. Priprava na praznik bo pri večerni maši ob 19. uri od četrtka 19. novembra dalje.
Združenje darovalcev organov vabi na predavanja »Presaditev organov v Italiji«, ki bodo vedno ob 20. uri v četrtek 19. nov. na Vrhu v gostilni Devetak, v petek 20. nov. v Kulturnem domu v Sovodnjah in v četrtek 3. decembra v gostilni Ožbot v Rupi. Predavali bodo dr. Sergio Bardua-gni o namenu tega združenja, dr. Sandro Rocco o preventivnem zdravljenju ledvic in Renzo Fontana o doživljanju presaditve organov v tujini. Vse govore bo povezoval dr. Bernard Špacapan.
Seja Združenja cerkvenih zborov - Gorica bo v ponedeljek 23. t. m. ob 20.30 v Katoliškem domu. Vodje mladinskih zborov prosimo, da prinesejo sporede pesmi, ki jih bodo izvajali na Mali Cecilijanki v torek 8. decembra.
Goriški stolni kapitelj bo v nedeljo 29. novembra ob 19. uri imel mašo za pokojnega nadškofa F. B. Sedeja ob 50-letnici njegove smrti. Somaševanje bo vodil nadškof Cocolin. Med mašo bo pel tudi moški zbor »Mirko Filej«.
Premiera igre Eduarda De Filippa »Dolgonoge laži« v izvedbi SSG v Kulturnem domu v Trstu bo v petek 20. novembra ob 20.30 za abonma red A; ponovitev v soboto 21. nov. ob 20.30, abonma red B; v nedeljo 22. nov. ob 16. uri, abonma red C.
Društvo slov. Izobražencev v Trstu vabi na razgovor na temo »Izkustvo slovenske terapevtične ekipe, ki se na Goriškem ukvarja z zdravljenjem alkoholikov«. Srečanje bo v ponedeljek 22. novembra ob 20.15 v ulici Donizetti 3.
Hranilnica in Posojilnica na Opčinah
obvešča vse svoje člane in stranke, da bo z januarjem 1982 začela izplačevati pokojnine INPS. Vsi, ki bi radi prejemali pokojnine preko te Hranilnice, naj se čim-prej zglasijo v tajništvu za podpis pooblastila in sporočila INPS-u za prenos izplačila pokojnine na Hranilnico. S sabo naj prinesejo pokojninsko knjižico, v kateri sta navedeni vrsta in številka pokojnine. Upokojence obveščamo, da bo Hranilnica pokojnine izplačevala ali priznala na hranilno knjižico ali na t/r. Zainteresente opozarjamo, da je slednji način veliko ugodnejši, ker se tako upokojenec izogne vsakemu čakanju in lahko kadarkoli dvigne želeno vsoto ali celotno pokojnino iz hranilne knjižice ali t/r. Za vsa nadaljnja pojasnila naj se zainteresenti zglasijo v Hranilnici in Posojilnici.
Po Evropi skozi sedem držav. Vpisovanje za to zanimivo potovanje, ki ga prireja Katoliški glas ter bo od četrtka 29. julija do četrtka 5. avgusta 1982 se je že pričelo. Vpisuje tudi g. Artur Koshuta, ul. Mameli 8.
DAROVI
Za Katoliški glas: V., Rupa 13.000; U., Rupa 20.000 lir.
Za katoliški tisk: N. N., Vrh namesto cvetja na grob Mirka Devetaka 10.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: sovodenjska fara je ob zahvalni nedelji darovala zelenjavo, krompir, sadje in drugo.
Za cerkev v Števerjanu: družina Corsi 30.000; Karolina Komic in družina Pavlin namesto cvetja na grob Pavle Carsi
50.000 lir.
Za cerkev na Jazbinah: N. N. 5.000 lir.
Ob prerani smrti mladega Simona Čev-deka daruje družina Maraž iz Rupe namesto cvetja na grob za ŠZ Soča 20.00 lir.
Za ŠZ »Soča«: N. N., Vrh namesto cvetja na grob Olge Cotič 15.000 lir.
Za cerkev v Nabrežini: Caharija 5.000; Zancari 10.000; Sveti Pertot 2.000; bolniki 10.000; N. N. 2.000; Grgetovi 10.000; Frančiška Radovič v spomin na pok. moža 20.000; Rutar namesto cvetja na grob B. Fortuna
10.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Anica Daneu in Vladko Gombač, botra ob krstu male Barbare vsak po 55.000; Nives Šuligoj 5.000; družina dr. Ivan Černič-dr. Franka Fer-letič 10.000: Emilija Daneu-Perco 20.000 lir.
Za novo cerkev: U., Rupa 50.000 lir.
Za svetogorsko baziliko: T. M. Materi božji v priprošnjo za zdravje 100.000 lir.
Za misijonarja Radka Rudeža SJ: M. B. 1.000.000 lir.
Za misijone: družina Trampuž v spomin Bernarde Terčon 20.000 lir.
Za lačne po svetu: T. M. 10.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Mb Mi
Spored od 22. do 28. novembra 1981 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Nediški zvon. 11.00 Mladinski oder: »Naočnik in Očalnik, mojstra med detektivi«. 11.30 Nabožna glasba.
12.00 Narodnostni trenutek. 13.10 Na goriškem valu; šport in glasba ter prenosi z naših kulturnih prireditev.
Ponedeljek: 8.10 Gospodarska problematika. 9.30 Kramljanje. 10.10 Koncert. 11.30 Izbrani listi. 12.00 Kulturni dogodki; lahka glasba. 13.20 Zborovska glasba. 14.10 Otroški kotiček: Tik-tak. 14.30 Pasternak: Doktor Živago. 15.00 Šport in glasba. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Altistka Marta Va-letič. 18.00 Pesniške podobe in usode.
Torek: 8.10 Domači obrazi. 9.30 Manjka jim samo beseda. 10.10 Koncert. 11.30 Izbrani listi. 12.00 Kulturno pismo; beležka.
14.10 Odraslim prepovedano! 14.55 Naš jezik. 15.00 Glasbeni magazin. 16.00 Slovenci v miljskem okolišu. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Švedski mešani zbor. 18.00 VI. Kocjančič: »En dan Denisa Ivanoviča«.
Sreda: 8.10 Almanah. 9.30 Naš otrok.
10.10 Koncert. 11.30 Izbrani listi. 12.00 Pod Matajurjan. 13.20 Moški zbor Štmaver.
14.10 Otroški kotiček: S knjižne police.
14.30 Pasternak: Doktor Živago. 16.00 Sto let telovadbe. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Slovenska literatura v Italiji. 18.15 Glasovi iz preteklosti.
Četrtek: 8.10 Živozeleno. 9.30 Psihološki utrinki. 10.10 Koncert. 11.30 Izbrani listi.
12.00 Od Milj do Devina; beležka. 14.10 »Z Alico v deseto deželo«. 14.30 Izbrali smo za vas. 14.55 Naš jezik. 15.00 Jugoslovanski izvajalci. 16.00 Primorska duhovščina pod fašizmom. 17.00 Kulturna kronika.
17.10 Trio Lorenz. 18.00 Četrtkova srečanja. 18.30 Sodobne slovenske novele.
Petek: 8.10 Dvanajst let strategije napetosti v Italiji. 9.30 Svet se vrti počasi. 10.10 Koncert. 11.30 Izbrani listi. 12.00 Na goriškem valu; beležka. 13.20 Četrtkova srečanja. 14.10 Otroški kotiček: Kje je napaka?
14.30 Pasternak: Doktor Živago. 15.00 Film in filmska glasba. 16.00 Cvetje hvaležno odklanjamo. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Trio Lorenz. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 8.10 Tudi starost je lahko lepa.
9.30 Jaz ženska... 10.10 Koncert. 11.30 Izbrani listi. 12.00 Oddaja o Reziji. 14.10 Mladi pisci. 14.30 Poslušali boste. 14.55 Naš jezik. 15.00 Začnimo s črko A. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Janez Povše: »Izvolite, tovariš Marjan!«.
■
Listnica uredništva
Prejeli smo poročili o prostaških 'izbruhih zoper krajevno cerkev v Nabrežini in zoper avto domačega župnika, ki pričajo o nizki kulturi nekaterih tamkajšnjih mladostnikov. Poročilo in slike o teh nizkotnih dejanjih bomo objavili čimprej.
OGLASI
£a vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 15 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Naznanjamo žalostno vest, da je 16. novembra umrl naš ljubljeni sin in brat
SIMON ČEVDEK
Oče, mama, sestra in ostali sorodniki
Peč, 17. novembra 1981
KMEČKA BANKA
Ustanovljena leta 1909
GORICA	Korzo	Verdi,	51
Telefon:.84206 - 84207 - 85383 Telefon menjalnice; 83909 Telex 460412 AGRBAN
VSE BANČNE USLUGE MENJALNICA
RAZPOLAGAMO Z VARNOSTNIMI SKRINJICAMI