V risu 
28. Kmet Markuš iz Gorenje Zetine in njegov hlapec sta šla v ris. Eno leto 
staro leskovo šibo sta na sveti večer opolnoči potisnila v špranjo za spovednico. 
Tam je čakala do drugega božiča, ne da bi kdo zanjo vedel. Eno leto nista šla 
nič k spovedi. Na sveti večer nista smela nič božičnega kruha pokusiti. Še pred 
polnočjo sta šla na Kal na križpotje; tam se ne sliši zvonjenja, tam še ni šel 
duhovni mimo z Bogom. 
Ko sta prišla na cilj, je Markuš s šibo potegnil ris okoli: 
»Bliže mene nič!« 
Zmolila sta očenaš narobe in čakala. Opolnoči se je odprla zemlja in ogenj 
je butnil iz nje. Izpod neba se je usula ploha vil, kos in bran, vse mogoče zveri 
249 
»Izpod neba se je usula 
ploha vil, kos in bran, vse 
mogoče zveri so rinile pro 
ti njima...« 
Ilustracija: Janez Dolenc 
po risbi iz leta 1941 
so rinile proti njima. Hlapec je od strahu poskočil in opletel z rokavom kožuha 
čez ris. Takoj ga mu je odtrgalo. Ko je Markuš zamahnil s šibo, je vse izginilo. 
A hudoba je poskusila še drugače. Natresla je zlatnine in srebrnine zunaj 
risa, da bi ju zvabila čez. Ker ju to ni premotilo, so se zunaj risa začele spre 
hajati zapeljive deklice in ju vabiti čez. Tudi to ni pomagalo, Markuš je za 
mahnil s šibo in zapeljivke so izginile. Tedaj je nekje daleč začelo predčasno 
biti ura eno, da bi ju spravilo iz risa. No, končno sta prestala celo uro pre 
izkušenj in prišla domov taka, da je imel vsak las svojo kapljo. 
Še o novem letu in o svetih treh kraljih bi imela iti v ris, da bi dobila 
žakelj denarja in črne bukve. Pa je strah hlapcu tako zlezel v kosti, da je 
obležal. Ko je umiral, je na hruški pred hišo milo zvončkljalo — hudoba je 
klicala v ris. Sam Markuš se pa tudi ni več upal iti. 
(Johana in Alojzija Dolenc, v. Tavčarjevi, Četena Ravan) 
250