MLADIKA
IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO XXVIII - ŠTEVILKA 9
KAZALO
Molčim - torej nisem .	.
France Pečnik: Izpostavljeni
predalčnik..............
Pod črto.................
Milan: Verujem, pomagaj
moji neveri.............
Antigona išče Pollnelka Pavle Merku: Glinščica? .
Jelka Cvelbar: Lipa .	.	.
Vladimir Kos: Slap noči pod
mesto...................
Pogovor s predsednikom SKA L. Lenčkom .	.	.
Mogoče ne veste, da ...	.
Anton Slavič: Barčica po
morju plava.............
Goršetve jaslice ....
Antena ...................
Izložba oslarij..........
Pod zbiralno lečo: Iz slovenske publicistike . . Martin Jevnikar: Zamejska In zdomska literatura (I. Hergold; F. Bukvlč; Z. Piščanci ..................
Ocene: E. Sferco (I. Mrak:
Smer In protismer); T. Simčič (P. Zovatto); E. Sferco (M. Bufon ter A. Mermolja in M. Čuk)
Miloš Kralj: Opekline in oparlne ..................
Na platnicah: Pisma; Čuk na Obelisku; Za smeh
Zunanja oprema:
Edvard Žerjal
Uredništvo In uprava: 34133 Trst, ul. Donizetti 3, tel. 768189
Lastnik: SLOVENSKA PROSVETA
Registrirano na sodišču v Trstu št. 193
Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska)
Posamezna številka Mladike stane 1500 lir. Celoletna naročnina za Italijo 12.000 lir; nakazati na poštni tekoči račun 11/7019 — »Mladika« — Trst. Letna naročnina za Jugoslavijo 600 ND. Druge države 12 US dolarjev (ali e-nakovreden znesek v tuji valuti).
tisk »graphart«, trst, rossetti 14
121
122
123
124
125
127
128
128
129
129
130 130 132
135
136
138
140
144
pismaposmapismapSsmopi
Pisma v tej rubriki izražajo mnenja dopisnikov in ne obvezujejo uredništva.
ENOTNE MANIFESTACIJE
Prejšnje dni, ko ste nas z vsemi sredstvi vabili na trebensko manifestacijo za dvojezične napise, sem precej razmišljal. Nek občutek nepristnosti me je spremljal pri vsem tem govorjenju in pisanju. Nočem, da bi me slabo razumeli, zato bom razložil. Glejte, jaz bi vsakogar, ki se bori za slovenski napis, legitimiral. In če bi na njegovi o-sebni izkaznici bral poitalijančen priimek, bi mu zabrusil v obraz, da se laže, da mu v resnici ni za slovenski napis, ampak da gotovo zasleduje drugačne cilje. Koliko je še pri nas takih, ki se trkajo na svoja slovenska prša s poitalijančenim priimkom. Kar ozrite se naokoli! Prav je imel italijanski predavatelj, ko je pred kratkim v Peterlinovi dvorani izjavil, da se mu zdimo Slovenci v Trstu dvolični in hinavski.
Drugo, kar me moti, je zavzetost nekaterih levičarjev za take vseslovenske manifestacije. Spet moram razložiti, da se bomo razumeli. Gotovo nam je dobrodošla in nam je potrebna solidarnost italijanskih demokratov. Toda jaz bi rad občutil to solidarnost ne samo v Trebčah, ampak tudi v Trstu, v mestu, na primer na trgu Unita. Kako naj verjamem in naj zaupam italijanskemu demokratu, kot je na primer Bettino Cra-xi, tajnik PSI in predsednik vlade, ki je med volilno kampanjo prepovedal slovenski pozdrav na trgu Unita, nato pa ob 30-letnici prihoda Italije v Trst izjavil, da je meja okrog Trsta »krivična«. In noben slovenski ali italijanski socialist v Trstu tega ni obsodil.
Vse to me moti pri skupnih manifestacijah. Imam prav, da dvomim v iskrenost nekaterih, ali ne? Presodite sami! Hvala lepa.
(Podpis)
SPOVEDI IN SPOVEDNIKI
Večkrat sem se že vprašal, zakaj slovenski duhovniki ne objavijo nekaterih
osnovnih podatkov in napotkov za slovenske vernike. Včasih so izdajali en-rat ali dvakrat na leto bilten, zdaj pa že dolgo nič več. Nujen bi bil na primer urnik maš, urnik spovedi ipd. Danes, če nimaš svojega rednega spovednika, skoraj težko najdeš pot v spovednico. Marsikomu, ki bi rad šel k spovedi, je morda v domači vasi nerodno, pa ne ve kam. Sam se v življenju še nisem spovedal v italijanščini in se tudi ne bi rad. Spoznal pa sem, da so v mestu tudi nekateri italijanski duhovniki, ki spovedujejo v slovenščini. Če ne v posebnem biltenu, ali ne bi morda take podatke lahko od časa do časa objavili v Katoliškem glasu?
(Podpis)
KOMEMORACIJE
Dne 21. oktobra so tržaški komunisti v dvorani Cristallo ob 40-letnici Rižarne proslavili svoje padle v Rižarni, ki so prejeli zlato kolajno italijanske republike za zasluge v odporništvu. Poseben govor je bil posvečen Luigiju Frau-sinu. Bivša poslanka Bernetičeva pa je posvetila svoj poseg liku Natala Kolariča, za katerega je tudi zahtevala najvišje italijansko vojaško odlikovanje.
Nekaj tednov kasneje so se komunisti slovesno spomnili nekdanjega voditelja Vittoria Vidalija ob prvi obletnici smrti. Poklonili so se mu tudi Slovenci.
Nekje vmes pa so nekateri v italijanskem tisku pogreli namig o odgovornosti slovenskih partizanov za nemško aretacijo L. Frausina, ki je bil nato umorjen. Govorica se je razvijala in objavljala med kominformisti v času Vi-dalijevega vodstva, zadevala pa je tudi druge žrtve, med njimi Kolariča.
O tem pa ni bilo besede ne na prvi ne na drugi komemoraciji. Prav bi bilo, da bi se tudi to razčistilo. Vsaj slovenski komunisti naj bi se za to potrudili.
i.	r.
dalje na 4. strani ■
REVIJO IZDAJA UREDNIŠKI ODBOR: Lojzka Bratuž, Ivo Jevnikar, Saša Martelanc, Marij Maver (odgovorni urednik), Albert Miklavec, Franc Mljač, Aleksander Mužina, Sergij Pahor, Danilo Pertot (uprava), Ivan Peterlin, Ester Sferco, Maks Šah, Marko Tavčar, Zora Tavčar in Edvard Žerjal (likovna oprema). Vsi pisci sodelujejo brezplačno.
H 117S&6
Molčim -torej nisem
Kot veliko stvari, tako ima tudi molk dve plati kolajne. Za celo vrsto situacij velja, da je molk vrlina. Tudi pregovori nas spominjajo, da je govoriti srebro, molčati pa zlato, in da kdor molči, devetim odgovori. Molk pa je, kot vemo, celo moralna zapoved v primerih, ko bi z govorjenjem izdajali zaupane nam tajnosti ter bi s tem sočloveku povzročali krivico, težave ali celo nevarnost.
Druga plat kolajne pa nam pravi, da je govoriti dolžnost ali — če stvar obrnemo — da je molk nekaj negativnega. To velja najprej v svetu etike, kadar bi z molkom dejansko potrjevali laži ali krivične obtožbe. Molk pa je lahko negativen tudi na ravni javnega obveščanja in osveščanja. Če molčimo, ko bi morali javnost seznanjati s podatki, dejstvi in spoznanji, je tak molk v zadnjih posledicah že skoraj enakovreden tatvini, ne glede na nagibe, ki so bili v ozadju.
Kadar pišemo, govorimo, delamo v javnosti in za javnost, smo pogosto pred izbiro, kaj povedati in kaj zamolčati. Številna dejstva zamolčimo iz olike, zadrege ali iz prepričanja, da bi beseda bolj škodovala kot koristila. Predznak našega zadržanja je do tod še vedno pozitiven. Preko tega pa se začenja minus, namreč od meje, kjer so vzroki za molk udobnost, strah, preračunljivost ali še kaj hujšega.
Govoriti oziroma pisati za javnost je ena najodličnejših in hkrati najodgovornejših oblik dela za skupnost. Beseda posreduje informacije, odkriva nepoznane aspekte, vzgaja, poučuje, navdušuje. Pri tem se lahko tudi motimo, zaneseta nas lahko čustvo ali nepoučenost. Važno pa je, da smo vsaj in bona fide.
O laži na tem mestu ne bomo govorili. Kot negacija resnice nas zanima le, da ugotavljamo, kje na meji med njima je tisti molk, ki ga označujemo za negativnega. Pomagamo si lahko z
banalno primerjavo. Za potnika na postaji je praktično vseeno, če ga zavestno usmerimo na napačni peron ali pa če mu NE POVEMO, da vlak, proti kateremu stopa, ne bo odpeljal v njegovo smer. V obeh primerih bo potnik zamudil vlak. To nas torej opozarja, kako je molk lahko včasih zelo bližnji sorodnik laži.
Zanimivo bi bilo kdaj podrobneje analizirati, kako je v našem zamejskem javnem pisanju in govorjenju s tistim molkom, ki je po naši tezi negativen in torej škodljiv. Kateri so naši tabuji in zakaj jih gojimo? Kako si upamo v javnost z besedo, če vemo, da je pohabljena? In smo res brez krivde, če molčimo v trdnem zasebnem prepričanju, da je to za našo skupnost koristno? Kdo bo poravnal škodo, če se pokaže, da je bilo prepričanje zmotno? Kdo ima sploh pravico presojati, kaj sme in kaj ne sme v javnost? Zakaj se ne umaknemo, ko spoznamo, da bi sicer radi povedali vse, a si tega ne upamo? Ta vprašanja pa so šele za začetek.
Mogoče bi bilo koristno, da bi kdo začel sestavljati »banko zamolčanih resnic«. Po možnosti brez predsodkov in polemik: na trezno, na suho, kot bi sestavljali seznam sezonskih bolezni ali pa najobičajnejših vzrokov za prometne nezgode. Namen bi moral biti torej ustvarjalen: posvetiti v precej neraziskani in temačni kot naše stvarnosti in se potem pomeniti, kako ga prevetriti in razkužiti. Vabimo vse dobronamerne bralce, da se odzovejo s svojimi mislimi o tem problemu. Prepričani smo, da bi lahko zbrali dragocene namige, na njih osnovi pa bi lahko začeli s temeljito diskusijo, ki naj bi vnesla nekaj zdravilnega kisika v ta naš svet čudnih tišin, sumljivih tišin ob istočasni inflaciji že stokrat prežvečenih fraz in parol, ki jim niti avtorji ne verjamejo več. Poskusimo, mogoče pa smo na sledi »neznanemu bacilu«, za katerega sploh še ne vemo, koliko škode je že povzročil duhovnemu zdravju naše skupnosti!
FRANCE PEČNIK
[\| ve no la
Izpostavljeni predalčnik
Kdor živi v velikem bloku ali tudi v majhni hišici na robu mesta, najbrž ne ve, kdo ali kaj je izpostavljeni predalčnik. Po pravici, marsikdo niti navadnih skrinjic za pošto ne pozna prav. Pa saj tudi niso tako navadne, kot se zdi na prvi pogled. Te, ki so v bloku pritrjene v nekaj vrstah na steno pri vhodu, zaživijo samo ponoči, ko ni v njih ponavadi niti ene kartice več. Tedaj klepečejo in se prepirajo in sploh zganjajo tak hrušč kot pijanci, ki se po polnoči vračajo z Vesele jeseni.
»Ti, kaj me pa zmerjaš... Ti že pokažem, kdo je pijan...«
»A? Ti si meni rekel, da sem lena mrha! Jaz pa ves čas niti muksnil nisem, da veš...«
»Oba sta neumna cepca! Kaj pa zapravljata denar za pijačo. In najbrž sta še razbijala... Potem bo pa joj, ko bodo začela prihajati modra pisma s povratnico, kaj!«
»Slišiš...«
»Tu notri v veži mora biti kdo... Prižgi luč, da bom videl; razbijem mu...!«
»Hoho! Kar tako bomo razbijali...«
»Slišiš, greva naprej... Kdo pa pravi, da morajo biti ravno bele miši... lahko vidiš tudi govoreče skrinjice za pošto...«
Neumnost, bo rekel kdo, saj so skrinjice vendar čisto prazne, pa tudi sicer... Pa niso, niso prazne, v tem je ravno stvar. Le boljše poglejte pisma in kartice in časopise: v vsakem manjka vsaj kakšna črka, da o vejicah ne govorimo, ponekod pa so izginile kar cele besede in stavki. Pa tisto, kar hi se dalo prebrati med vrsticami...? Torej vidite: vse to ostane v skrinjici. Včasih kakšna beseda sama pade ven, drugič spet mora pismo, ki je prišlo v novo ujetništvo, plačali odkupnino, če se hoče izmazati in priti naslovniku v roke...
Izpostavljeni predalčnik je najprej visel na zidu samotne hiše ob cesti, kjer so hodili mimo ljudje s hribov in od časa do časa brskali po njem. Bal se je njihovih grobih rok, toda še bolj se je bal domačih otrok, da se ne bi kateri domislil in začel praskati po njem; bil je prekrasne, sijoče rumene barve in kadar se je med dežjem pogledal v lužo pod seboj, je zmeraj z začudenjem rekel:
»Glej, glej, saj sije sonce! Pa hkrati tako lije... No, saj rečem, to vreme je zmeraj bolj
čudno...!« Bil je res skromen in se je delal, kot da ne ve, da se sam tako blešči.
V resnici pa je hotel pobegniti. Če je kot sonce, je čutil sveto dolžnost, da ne ostane samo pri tej hiši, kjer ga niti ne znajo prav ceniti, ampak da se poda po svetu... Ponoči, ko so vsi spali, se je začel na vse pretege zvijati in tako je kmalu dosegel, da se omet, v katerem je bil ukleščen, ni več bal hudega pogleda gospodarja, temveč je zmeraj bolj veselo odpadal...
»Tega rumenega vraga pa naj premestijo... zaradi mene tja na smreko...« Tako je bila njegova usoda odločena.
Že res, da mu je bilo v zadoščenje, ko ptice ponoči niso mogle zatisniti oči in so se zmeraj znova oglašale, ker se jim je zdelo, da pravkar vzhaja sonce, toda zdaj je vendar visel na čisto navadni smreki in še to na enem samem žeblju. »Nič zato, pravijo, da je tudi samota dobra...« se je skušal potolažiti. »Tako se bom najlažje poglobil vase, razmišljal o svojem poslanstvu...« O kakšnem potovanju pa seveda ni bilo niti govora.
Kot je sklenil, se je začel poglabljati vase, se pravi brati vse, kar je prišlo vanj. Medtem pa so se gozdni prebivalci zmeraj bolj zagrizeno menili o tem, da bi ga bilo treba kako... no, ne ravno uničiti, ampak če bi padel v potok, ki je tekel dva koraka stran, bi bilo tudi dobro.
»Škoda, da je medved že odšel iz teh krajev, on bi ga zgrabil in odtrgal...«
Potem se je ojunačila neka vrana in šavsni-la po pločevini — toliko, da si ni zlomila kljuna. Pa tudi predalčnik je zajavkal. Doslej je molčal, ker je videl, da ga imajo za sonce, se je delal, kakor bi bil zares tako visoko — kako bi torej mogel govoriti z njimi? Zato so zdaj vsi mislili, da je bila smreka.
»Sestra, kaj pa ječiš? Ali te potok spet izpodjeda?«
Toda velika smreka ni odgovorila. Nenadoma se ji je posvetilo, kako bi lahko pomagala vsem in sebi. Bila je dovolj visoko, da je lahko opazovala, kako povsod, daleč in blizu, rjavijo kupi pločevine... zdaj pa je videla, kako je vrana odluščila košček rumenega laka z njenega vsiljivega podnajemnika... Ko je kak dan zatem začelo deževati, je razmaknila svoje mo-
gočne veje na severni strani, cla ni bil predalčnik nič več v prijetnem zavetju, ampak je padalo naravnost po njem, pa še z neke veje se je cedilo kakor iz preluknjanega žlebca. Od strahu in bolečin je vdrugo zaječal, vendar tega med besnenjem vetra in dežja ni nihče slišal.
Kmalu je začel rjaveti. Najprej samo na mestu, kjer ga je kljunila vrana, potem pa je šlo naprej kakor rak. Nekaj časa je zaradi tega čisto izgubil tek: tudi ključavnica pri stranskih vratcih, kjer mu je poštar dajal jesti, je bila zarjavela in je zlepa ni bilo mogoče odpreti...
Sicer se je pa ravno zdaj vsega tega, namreč poglabljanja vase in podobnih neumnosti, naveličal, vsa pisma je že znal na pamet, z gotovostjo bi lahko celo prerokoval, kaj bo teta odpisala ali kakšen račun bodo dobili Golobovi. »Ljudje so tako plitki...!« je rekel polglasno. »’Pri nas krompir letos dobro kaže, kaj pa pri vas.’ Lepo vas prosim, ali je to vredno pisati? Jaz, ki bi bil skoraj obšel ves svet, pa rajši molčim... Ampak naposled je le preveč! Tudi meni lahko enkrat prekipi...«
»No, no,« ga je skušala pomiriti smreka. Zdaj ni bila več jezna nanj. »Glej, ti si meni prizadejal veliko bolečin, ampak zdaj, ko se me tako oklepaš, se mi zdi, kakor da si moj otrok...« Toda staremu, zarjavelemu predalčniku ni bilo ničesar po volji —• le da si smreki ni upal ugovarjati. Samo spačil je škrbasta usta, tisto odprtino, kamor so hribovski metali pošto za naprej... In ravno zdaj je imel tam nekaj takega, kar se mu je zdelo potrebno izpljuniti.
»Ta gospodična, ta frklja, zakaj pa piše dvema mulcama, a? Ali hoče imeti oba za norca...«
Tako je šlo iz dneva v dan. Predalčnik je rjavel in postajal zmeraj bolj siten, dasirav-no je sam mislil, da je postal samo veliko mo-drejši. Ker je spregledal vso človeško neumnost. Pa ker se je odpovedal temu, da bi bil sonce.
V gozdu ni bilo nikogar več, ki mu ne bi bilo treba tega vsaj dvakrat poslušati. Smreke so se začeli vsi na daleč izogibati in reva si je začela želeti, da bi se uresničile strašne sanje, ki se jih je nekoč — že samih sanj! — tako bala. Predalčniku pa vendar ni mogla ukazati, naj bo tiho, zares ga je vzljubila, kot bi bil njen edini pravi otrok...
»Če bi hotel,« je spet začel predalčnik škripajoče nekega jutra, »če bi hotel, ha! Povem vam, lahko bi bil tudi pisatelj... Da, da, nič se ne čudite. Ampak nočem. Rajši pošteno opravljam svojo službo kot poštni delavec. Pisatelj, ha!! Jaz vam zastonj razkrivam človeško neumnost...«
Tedaj je začutil, kako je smreka po vsem mogočnem telesu zadrhtela v enem samem krču.
»Kaj pa je?« je prestrašeno javknil.
»Vidim ga, ko prihaja...«
»Kdo...? Kdo!« je postal nestrpen. Lahko hi prišli tudi ponj, iz poštnega centra... Ah, tedaj bi se začelo novo življenje, tam bi mu zacelili te rjaveče rane in ga na novo prebarvali in ko bi šel mimo skrinjic, bi slišal: »Glejte, kakšen lepotec...«
»Pernjakov Tine,« je slednjič odvrnila smreka, z nekam čudnim, kakor zasanjanim glasom.
»Ah...!« je od razočaranja zastokal predalčnik. »Ta trdobučmk, ki pisma niti prav napisati ne zna, kaj šele, da bi kaj pametnega povedal...«
»Sekiro pa žago nese,« je nadaljevala smreka z istim glasom, kakor bi sploh ne slišala pre-dalčnikovega norčevanja. »Včeraj si me je ogledal...«
»Kaj praviš...! Saj vendar ne bo...«
»Prav mene pride podret,« je z mirno gotovostjo odvrnila smreka.
»Ne, ne... Ampak, če bi bilo res, potem se mu maščuj, padi nanj!«
pod črto - pod črto
DVOJNA MERA PRIMORSKEGA DNEVNIKA Primorski dnevnik je v začetku novembra začel alarmistično kampanjo o uporabi slovenščine na tržaški pokrajinski upravi. Po informacijah, ki jih je prejel, naj bi v bodoče ta pokrajinska uprava ne sprejemala več dopisov v slovenščini. Tako naj bi bil sklenil pokrajinski odbor.
Dr. Zorko Harej, odbornik za kulturo pri pokrajinski upravi, je zanikal, da bi bil to sklep pokrajinskega odbora. Primorski dnevnik je Harejeva pojasnila registriral in nadaljeval polemiko. Konč-
no pa je 8. novembra objavil dve pismi, ki sta zanikali, da bi pokrajinski odbor kdaj sklepal o prepovedi uporabe slovenščine v dopisih, naslovljenih na pokrajino. Pismi sta napisala pokrajinski predsednik Marchio in odbornik za kulturo Harej.
Primorski dnevnik je seveda obe pi' srni komentiral. Iz komentarja pa stopa na dan »slovenski« kompleks urednika. Medtem ko se namreč zahvaljuje za pojasnila predsedniku Marchiu, ki je med drugim tudi odgovorni urednik tednika La voce libera, zloglasnega protislovenskega glasila Liste za Trst, se ponovno
zaletava v slovenskega odbornika Ha-reja.
Očitno je dr. Harej kriv samo enega greha: da je bil izvoljen na listi Slovenske skupnosti. Če bi bil izvoljen na listi PSI kakor nekdanji občinski odbornik Jagodic, bi bilo vse drugače in bi bil vse bolj »prijateljsko« obravnavan.
Živio Slovenci, je pravil moj nono. Ubogi nono! Danes bi gotovo volil Slovensko skupnost. Bil je naiven, sentimentalen Slovenec — idealist. A umrl je med vojno, zato ni mogel vedeti, hvala Bogu, kaj je slovenska majhnost.
KO
ŽIVA BESEDA
Verujem, pomagaj moji neveri
—	Tesnoba pričakovanja jo trkala na vrata mojega srca.
Poslal sem vero, da je odprla:
na pragu je bil Bog življenja, ki ne mine;
Bog ljubezni, ki ne reče: Dosti je!
Dragega gosta sem sprejel z velikim veseljem in skupaj sva začela praznovati srečanje:
—	Moja moč in moja pesem je Gospod,
rešitelj mi je postal.
Vera je milost — dar svetega Duha.
Človeku vrača podobo pred prvim grehom.
Sedanji svet vera ne zanima. Pomilovalno se nasmehne, ko sliši: vera? Bog? Jezus Kristus? maša? Kaj me to briga. To je za stare ženice in otroke. Mene zanimajo čisto druge stvari. Tako se človek vedno bolj zapira vase. Zanima ga samo to, kar koristi in ne vidi več potrebe bratov in sester ob sebi. Včasih se zdi, da se vračamo nazaj v temačni kaos pred prvimi besedami: Bodi zemlja, svetloba, človek, ljubezen. Polni smo praznih besed, ki ne dajejo nobenega upanja, da bo boljše. Strašna je človekova beseda v atomskih izstrelkih vzhoda in zahoda, v političnih procesih in umorih, v lačnih otrocih Etiopije in drugih afriških deželah, v rasni, ideološki in narodni nestrpnosti. Človek še vedno vpije po odrešujočem zdravilu.
Potreben je Bog, ki notranje spreminja človeka. Šele novi človek lahko gradi novi svet. Bog je, ki prinaša
človeku dar vere, da živi veselo vest odrešenja: Kristusov evangelij. Božja beseda je edina, ki človeku odpira nove možnosti, prinaša novo upanje.
Sveto pismo človeka ne vara.
— Boga ni nikoli nihče videl; ako se med seboj ljubimo, je Bog v nas, govori apostol Janez.
Bog ni daleč, ker je on tisti, ki prinaša življenje. Človek veruje Bogu, ki se ne more motiti, ker je resnica sama. Po njem prihaja beseda odrešenja: Vsakdo, ki veruje, da je Jezus - Kristus, je rojen iz Boga ...
Bog je Oče. Začetek in konec vsega. Svojega Sina je poslal na svet, da pridruži svoji (božji) naravi vse človeštvo; v Sinu je obenem razodetje človekove veličine. V Bogu vidimo resnico in smisel vsega vesoljstva.
Bog je Sin Jezus Kristus, ki je stopil v zgodovino kot človek. Njegov evangelij je vodilo in zgled našemu življenju.
Bog je vedno navzoč v življenju sveta. Srečamo ga povsod: v nas in zunaj nas. V preteklosti in prihodnosti. V biti in delovanju človeka: Kdor ne ljubi, Boga ne pozna, zakaj Bog je ljubezen.
Naša vera mora biti dejavna. Resna in ponosna. Imeti mora moč, da spreminja nas in svet. Pred vsemogočnim Gospodom, Stvarnikom nebes in zemlje, vzkliknimo iz hvaležnega in ponižnega srca: Verujem, Gospod, pomagaj moji neveri!
MILAN
Izpostavljeni predalčnik
»Da, -padla bom...« Tiho, morda poslednjič, je zašumel veter v njenih vrhnjih vejah in odnesel drugi del odgovora...
Nenadna ostra bolečina, rjovenje motorne žage, potem na drugi strani velike rane od sekire; pada, pada in se v zraku previja in kakor bi se z zadnjimi močmi odgnala od druge smreke, se zruši na to stran... Prav na predalčnik. In zdi se, kakor bi ta v zadnjih hreščajih izdavil:
»Zakaj...? Zakaj mene, ki sem ti hotel dobro, ki sem ti odprl oči?« In veje so zahreščale v odgovor:
»Da se slednjič naužijem tišine, se otresem tvojih marenj!«
Moža, ki je še utegnil toliko odskočiti, da si je rešil glavo, je ujelo za nogo... Nekaj časa je preklinjal in robantil, nazadnje pa se je toliko umiril, ko so ga rešili, da je rekel:
»Ja, menda sem si sam kriv... Tega spaka za pošto bi moral prej sneti. Zdaj pa poglejte, kakšen je... Pa kaj bi; saj ni bilo nikoli nič pametnega v njem.«
Predalčnik pa je na to, kakor se za kup zmečkane pločevine spodobi, samo škripajoče zavzdihnil.
Antigona išče Polineika
Molk
kot da je tu razklan — a krik, resni krik, ne more nikamor.
(Stanko Majcen - Kočevski rog)
Plimovanje svobode izražanja in tajin-stvenih računov v Sloveniji je zadnje mesece na stežaj odprlo voljne strani papirja polemiki in kritičnemu razčiščevanju kočljivih vprašanj.
Zadnja številka študentskih Problemov dokumentira omejevalne posega oblasti pri Pavlihi, Teleksu, Radiu Študent in drugje. Po drugi strani pa se tiskajo knjige o Golem otoku, o dachauskih procesih in podobnem. Časopisi in revije se pogumno spuščajo na »tabu teme«.
Velik odmev imajo članki in pisma v Književnih listih, četrtkovi prilogi ljubljanskega Dela, ki jih je sprožil 6. septembra Josip Vidmar z gloso Naša nova svetnika. Spravil se je na Edvarda Kocbeka in Vitomila Zupana ter ju skušal umetniško, predvsem pa politično in človeško povsem izničiti in umazati.
Sprostil se je val odmevov, ki se dotikajo komunističnega nastopanja in vloge krščanskih socialistov med NOB, Dolomitske izjave, protiverskega Vidmarjevega merjenja umetniških stvaritev in stvarnosti sploh, nalog sodobnega zgodovinopisja.
Pri Vidmarju in v odmevih neizbežno priplava na dan vprašanje množičnih pokolov domobrancev in drugih protikomunistov maja in junija 1945.
»Tako dolgo se ne bomo znebili preganjavice in more, dokler javno ne priznamo svoje krivde, svoje velike krivde. Brez tega dejanja Slovenci nikoli ne bomo stopili v čisto in jasno ozračje prihodnosti.« Tako je zapisal E. Kocbek v intervjuju pisatelju Borisu Pahorju ob svoji 70-letnici.
Mora, ki bremeni slovensko dušo zaradi strašnega zločina, se kaže tudi v sedanjih časopisnih prispevkih, ki so pač odraz odrinjenega, a globoko razpredenega čutenja.
Vidmar v svojem članku odreka Kocbeku resnično prizadetost ob posameznih likvidacijah in množičnih pokolih. Spomenko Hribar, o kateri se berejo le namigi, da se je tega vprašanja dotaknila v zborniku, ki je bil zato prepovedan, označuje kot »zelo glasno pra-vičnico«.
Svoj odnos do »pomora belogardistov in drugih v Kočevskem rogu«, do »roških žrtev« pa tako popiše: »Pred leti sem nekje na Kitajskem v spremstvu tolmača obiskal pokopališče grobnico padlih kitajskih revolucionarjev, ki me je resnično pretresla s svojo strahotno razsežnostjo. Koliko pa jih je padlo na protirevolucionarni strani, sem ga naposled vprašal. Še veliko več, mi je lakonično odgovoril. In kje leže oni, sem spet vprašal. Odgovoril mi je z začudenim pogledom in samo odmahnil z roko. To je bilo vse.« (Delo, 6. septembra 1984)
Literarni kritik Andrej Inkret je na to pripomnil: »Namigovanje je samo namigovanje. O dogodkih ob in po podpisu Dolomitske izjave še zmerom ne vemo vseh dejstev. Tako rekoč nič ne vemo o likvidaciji domobrancev na Rogu, razen pač tisto malo, kar je v tržaškem intervjuju povedal Kocbek, pred njim pa v svoji Ukani (in seveda na svoj način) Tone Svetina in Franci Strle v knjigi Veliki finale na Koroškem. Zato mislim, da bi bilo edino smotrno in v izogib vsakršnim mistifikacijam, če bi se Josip Vidmar kot predsednik medvojne in povojne OF zavzel za to, da bi odprli njene in partijske arhive ter objavili fundamentalne dokumente o vsem tem.« (Delo, 27. sept. 1984)
Karel Brišnik pa je zapisal: »Z opisom obiska ’pokopališča grobnica strahotnih razsežnosti' na Kitajskem je Vidmar na neki način res učinkovito onemogočil vsakršne nadaljnje ’moralne muke' zaradi 'pomora belogardistov in drugih v Kočevskem Rogu', ki bi jih še utegnil imeti kdo na Slovenskem. Ob stoinstomilijonskih množicah Kitajcev je celotna množica Slovencev zanemarljiva, koliko bolj pa šele njen manjši, davni preminuli nevredni del. Če na tako mišljenje v teh stvareh pristaneš, logičnega ugovora ni. Vendar pa zame
ostaja v gesti človeka, ki ob (večji ali manjši) množici grobov padlih (ali pomorjenih) rojakov 'odmahne z roko in je to vse’, nekaj neizrekljivo srhljivega. Imam pač preživo v zavesti Antigono in Krst pri Savici.« (Delo, 11. okt. 1984)
Zgodovinar dr. Dušan Biber je ob polemiki izrazil mnenje, da se vprašanje pokolov izrablja v boju za oblast pri nas in v mednarodnem merilu. »Mimogrede« pa pove, da dokumentov o obravnavanem problemu v jugoslovanskih arhivih ni najti, in navede podatke ter najnovejše tuje publikacije o »celovški zaroti«. Pisec postavlja pokole v okvir vojne nevarnosti (a smrt je kosila še v naslednjih letih, skoraj redno pa je nastopala ob »vojaško nepotrebnem« mučenju...): »Določeno število ujetnikov s Turjaka je bilo jeseni 1943 ob prodoru nemških čet na osnovi sumar-ne kolektivne sodbe ustreljenih pri Ribnici, da ne bi prišli sovražniku v roke in nadaljevali boja na okupatorjevi strani. Po analogiji lahko sklepamo, da so bili podobni in bolj množični, izredno ostri, v retrospektivi vsekakor srhljivi in zgolj (za sedaj) etično vrednoteni u-krepi sprejeti pod grožnjo neposredne vojne nevarnosti. V tržaški krizi je grozil oborožen spopad z zahodnimi zavezniki. Prav njim so kvizlinške čete različnega porekla ponujale svoje usluge v nadaljevanju, oz. v bodoči vojni. Mir je tedaj dobesedno visel na nitki. Na umik jugoslovanskih čet iz Koroške je treba gledati tudi s strateškega vidika, v izogibo istočasnemu možnemu spopadu na dveh frontah.« (Delo, 18. oktobra 1984)
O odgovornosti za izročanje domobrancev in o njihovi usodi je na podlagi angleških dokumentov pisal dr. Biber že pred leti v hrvaščini. Zdaj je to Sobotna priloga Dela objavila 3. in 10. novembra z značilno pripombo, da je razprava prvič izšla »še za časa Titovega življenja«.
Ivo Žajdela je dr. Bibru očital, da zastopa stališče, da še ni pravi čas za osvetlitev dogajanj v bližnji preteklosti, in pravi: »Ker se o poboju domobrancev med ljudmi po Sloveniji veliko govori, piše (v okviru Slovenije) pa nič,
pač zagrabiš tisto, kar ti je dostopno. Na žalost je to v tem primeru literatura, ki je napisana 'onstran velike luže’, a vendarle Ckot sem slišal) v precejšnjem številu izvodov kroži po Sloveniji. Mislim predvsem na dve novejši 'propagandistični publikaciji': Tomaž Kovač: 'V Rogu ležimo pobiti’ in Matjaž Klepec: 'Teharje so tlakovane z našo krvjo', ki sta zbir pričevanj pobeglih (in tako preživelih) s poti na morišča pa tudi z morišč samih! Obe sta po načinu opisovanja, kar je samoumevno, močno čustveni in, predvsem v predgovoru, ideološko obarvani. Če imata značaj 'propagandizma', naj presodijo drugi, ki pač brez etiket ne morejo, skoraj bi lahko dejal, eksistirati.« (Delo, 25. okt. 1984)
Nekdanja vodička v Muzeju ljudske revolucije Frančiška Buttolo pa je v isti številki razmišljala: »Povedala sem o-trokom, da gre sicer za tisoče, da pa bi, če bi bilo treba, slovenska avantgarda, samo zato, da bi dobili v roke — nekoč v prihodnosti — oblast delavci in kmetje, odstranila kateregakoli ali pa kar vse nevarne ljudi, pa čeprav — ko so me otroci vprašali, če morda tudi vse — pa čeprav vse izdajalske Slovence, ki bi se uprli in postali fašisti. Na vprašanje, ali je mogoče, da so bile cele množice po uradnem koncu vojne pobite za ideale, ki sta jih razglašala Marx in Engels, sem skoraj ved-
no odgovorila, da bo o tem pisala zgodovina in da so orsi še premajhni. (...) Nekoč je bilo ... iztrgani iz konteksta, so dogodki nerazumljivi, skoraj vsi Slovenci, ki so prisegli Hitlerju, so morali umreti, ni pa bilo treba umreti vsem Nemcem, ki so mu kdaj zvesto služili, nasprotno, marsikateri naš delavec in kmet se je po vojni zaposlil pri takem Nemcu — in hvaležni smo mu za njegove devize, namreč Nemcu, ne le delavcu in kmetu. Ampak Nemcev ne o-grožajo slovenski emigranti — kakor nas!« (Delo, 25. okt. 1984)
Po vsem tem je jasno, mirno in odločno stališče zavzel še verski tednik Družina, ki v tehtni rubriki Naš komentar med drugim pravi 11. novembra 1984:
»Spoštovanje do rajnih in skrb zanje je globoko vsidrana tudi v našo slovensko zavest. O tem pričujejo naša pokopališča, navada, da verni radi dajejo za maše za svoje rajne, pa tudi številni spomeniki padlih borcev in talcev. In prav je tako. Vendar se zdi, da je v zvezi s tem v naši slovenski deželi nekaj narobe. V zadnjem času je tudi v javnosti vedno več spraševanja, kako je bilo z žrtvami slovenskih fantov po končani vojni, ki ležijo v globinah Kočevskega Roga, okoli Pleterij in drugod. Njih grobovi so že desetletja pozabljeni. Ne glede na njihovo zadržanje med zadnjo vojno najbrž zaslužijo dostojno
mesto počitka in spomin; umrli so brez sodno dokazane krivde, kar se upira človeškemu čutu. Ali ni prišel čas, da se spomnimo tudi teh žrtev brez očitkov, brez sovraštva v duhu prave kulture in prepričanju, da se kaj takega med nami ne sme nikoli več ponoviti.
Še posebej je prav, da se teh kakor tudi vseh drugih žrtev spominja Cerkev v svojih molitvah. Kristus nas kristjane posebej kliče, da si prizadevamo za spravo in mir tako med živimi kot med mrtvimi. Morda bo kdo rekel, da je to nepotrebno obujanje duhov preteklosti. Toda ta preteklost je še v nas, kakor pravi pesnik Vladimir Truhlar: "Nič ni prešlo. Vse je dokončno zajeto v tvojo bit.” Poravnati moramo preteklost, če hočemo pravo razumevanje v sedanjosti in zagotovilo mirne prihodnosti.
Ali smo sposobni iskrene sprave in odpuščanja, kar naj bi se na zunaj pokazalo tudi v primernem obeležju vseh padlih žrtev? K temu nas neprestano kliče naša krščanska zavest, k temu nas spodbuja tudi potreba edinosti v sedanjosti ter strah pred grozečo prihodnostjo. Sovraštvo nikdar ne gradi, ampak podira. Zato je naloga vseh do-bromislečih ljudi, da si prizadevajo za medsebojno razumevanje in spoštovanje.«
Na to je najprej odgovoril Milan Meden v Ljubljanskem dnevniku (8. nov.
Trinajsti literarni natečaj		»MLADIKE«
1. Revija Mladika razpisuje na-	3. Ocenjevalno komisijo sestav-	druga nagrada 50.000 lir
gradni literarni natečaj za iz-	Ijajo: univ. profesor in kritik	tretja nagrada 30.000 lir
virno še neobjavljeno črtico,	Martin Jevnikar, pisatelj Alojz	5. Izid natečaja, ki je odprt
novelo ali ciklus pesmi po-	Rebula, pesnik Albert Mikla-	vsem, ne glede na bivališče,
ljubne vsebine.	vec, pesnica Ljubka Šorli -Bratuževa, Ester Sferco in	bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku — Prešer-
2. Rokopis je treba poslati v	odgovorni urednik revije Ma-	novem dnevu — na iavni pri-
dveh čitljivo pretipkanih izvo-	rij Maver. Mnenje komisije	reditvi in po časopisju ter bo
dih s priporočeno pošiljko na	je dokončno.	sporočen z osebnim pismom
naslov MLADIKA, ul. Donizet-	4. Na razpolago so sledeče na-	nagrajencem.
ti 3, 34133 TRST, do 31. de-	grade:	Vsi teksti ostanejo v lasti
cembra 1984. Rokopisi mora-	za črtico ali novelo:	Mladike. Nagrajena dela bo-
jo biti opremljeni samo z ge-	prva nagrada 150.000 lir	do objavljena v letniku 1985.
slom ali šifro. Točni podatki	druga nagrada 100.000 lir	Objavljena bodo lahko tudi
o avtorju in naslov naj bodo	tretja nagrada 50.000 lir	druga dela, za katera bo ko-
v spremnem pismu, opremlje-	za ciklus pesmi:	misija mnenja, da so primer-
nem z istim geslom ali šifro.	prva nagrada 100.000 lir	na za objavo.
PAVLE MERKÜ
Imena naših krajev
Glinščica?
Zgodovinski viri prinašajo samo neslovensko ime 1446 Rosanda, 1687 Losandra, 1799 Rosandra in še nekaj pisnih variant teh treh imenskih oblik. Jezikoslovci so v škripcih, kako bi to ime razlagali in kateri teh pisnih oblik bi priznali prednost. Vsekakor imamo opraviti s predslovenskim in po vsej verjetnosti tudi s predlatinskim imenom. S tem se moramo pač zadovoljiti.
Kaj pa slovensko ime? Prvi slovenski zemljevid, Kozlerjev iz I. 1853, ne prinaša tega potoka in njegovega imena. Poslej beremo povsod (?) Glinščica. In v ti obliki se ime pojavlja v naših časopisih (vedno? povsod?). Bolunčani, Do-Iinčami, Jezerani, Zabrežani in Botačarji pravijo po domače Klinšca. Kakor hitro doseže Gornji konec, menja ime in postane Potok (prim. ledinsko ime Na petuoče). V nekaterih virih beremo tretje ime: Tržaška reka.
Pni potočnem 'imenu se moramo obvezno zatekati k Bezlajevim Slovenskim vodnim imenom, da tam iščemo razlago. In tu lahko ugotovimo, da razlaga Bezlaj posebej Ime Glinščica (SVI I 177 pod geslom 'Glina') in ime Klinšca, Klinčica (SVI I 260 pod geslom 'Klinca'), ne da bi se zavedel, da gre za isti potok. Pri kabinetnem specialistu se nikar ne čudimo takemu incidentu. Glinščico izvaja Bezlaj iz apelativa glina, Klinšco pa iz apelativa klin.
Nam je takoj jasno, da stojimo pred enim samim imenom, ki se je nekoč (kdaj?) iz neznanih, a z lahkoto ugotovljivih razlogov izmaličil. Katero ime je pravo in prvo? Ni dvoma: pravo in prvo je Klinčica, ki ga potok dolguje dejstvu, da se zagozdi v ozko skalnato dolino, v kateri je
lahko glina le redek gost, če jo potok morda prinaša s seboj z beške planote, kjer izvira. Z nastopom moderne vokalne redukoije sredi XIV. stoletja izgine nenaglašeni i (Klinčica-Klinčca) in č se v novi imenski obliki prilagodi v š, saj je nemogoče tekoče izgovarjati skupino čc. Tako je nastalo ime Klinšca, ki ga danes vsi daleč naokoli poznajo v živi rabi. Prvotno ime Klinčica nam še danes izpričujejo italijanski zapisi Clinzizza za sam potok ali za izvir, ki ga drugače kličemo s slovenskim imenom Na válci in z italijanskim imenom Fonte Oppia in je komaj kak meter oddaljen od potoka samega.
Kdaj je nastalo ime Glinščica in zakaj? Očitno imamo opraviti z učeno, papirnato obliko; predstavljamo si lahko, da jo je začel kak učeni Slovenec (duhovnik? učitelj? časnikar?) rabiti, da se je izognil ljudskemu imenu, v katerem je pomotoma videl 'grd' pomen, ali zato, da je našel imenu razlago iz apelativa glina: ne da bi pomislil, da gline v 'Glinščici' ni in da je zato razlaga prav neverjetna; ne da bi poznal razvojne zakonitosti slovenščine, pri katerih je pač kar težko razlagati takšno ime (odkod skupina šč v imenu, ki ga izvajamo iz osnove glin-? zgolj po analogiji z drugimi, zemljepisno oddaljenimi imeni?); ne da bi pomislil, končno, da je vsaka taka mistifIkacija povsem smešna.
Ker ljubim živo, ljudsko slovenščino in ne prenesem učenih mistifi.kacij, bom odslej pravil, kakor vsi ljudje v dolinski občini, Klinšca; in to ime bom v skladu s pravili našega knjižnega jezika pisal Klinčica. Kar je končno le pravo in prvo ime naše reke.
1984 - Družina namreč izhaja nekaj dni pred datumom, ki ga navaja na svoji prvi strani) in že v naslovu označil komentar kot »provokacijo«. Zapisal je, da »odpiranje teh vprašanj na način, kot to počne Družina, je varljivo vrvohodstvo in nemoralno.« In še: »Slovenska Cerkev se je po mojem mnenju že nekajkrat dovolj pošteno opredelila do svojih minulih napak, toda zanje kljub vsemu nosi svojo polno odgovornost. Žal je ta vezana tudi na prenekatero gorje in to ne bo nič manjše, če se prekrije s spravaškim plaščem, ki naj utiša bolečino, za katero je Cerkev v polni meri odgovorna.« Pred tem govori o blagoslavljanju domobranskega orožja, o kolaboraciji itd. ter se sprašuje: »In,
ali Angleži niso vede potisnili izdajalske vojske nazaj...« Ob koncu piše: »'Sprava' bodi naš način življenja in ne cinično leporečje. Z njim je hotela Družina (očitno zavestno) skaliti odnose sožitja in razumevanja, zato upam, da tej provokaciji nihče ne bo nasedel.«
»Nasedlo« pa je Delo, v katerem se je 17. novembra 1984 oglasil Marko An-ček. V drugače dokaj umirjenem članku se ob vprašanju pokolov tako izrazi: »Tako tudi verski tednik Družina objokuje žrtve na strani izdaje, kot da bi se morali zaradi izdajalcev in zato, ker nimajo spomenika, sramovati tisti, ki so se borili za narod. Žrtve na izdajalski ali partizanski strani naj bi bile po ta-
kem pojmovanju enakovredne. Družina pravi, da moramo poravnati preteklost, če hočemo pravo razumevanje v sedanjosti in zagotovilo mirne prihodnosti. Ali je morda poravnanje preteklosti izničenje in zanikanje krivde nasploh in tudi krivde dela cerkvene hierarhije? Družina piše: »'Morda bo kdo rekel, da je to nepotrebno obujanje duhov preteklosti.' Tako je.«
V tem prikazu skromno prikazani nekateri vidiki polemike, ki so verjetno le vrh »ledene gore«, pa, kot kaže, nasprotno pričajo, da tega bolečega vprašanja ni mogoče tako preprosto odpraviti z izkrivljenim tolmačenjem izraženih misli in postavljanjem novih »dogem«.
LIPA
Bo že res, da čim starejši postajaš, manj si sprejemljiv za vse novo, in se tem bolj zatekaš v spomine. »Moji časi« se razbohotijo še posebej, ko hočeš najmlajšim v družini s primerjavo pokazati, da ni lahko živeti, in da se moraš včasih potruditi in sprejeti tudi, kar ti ne leži.
Včasih pa se »moji časi« iz zasede prikradejo v zavest, te omamijo, speljejo te v trenutke sanjarjenja, ko v vsej svoji svežini zopet zaveje vonj po kakšni davni pomladi ... Hoja v procesiji po rosnih travnikih okoli vasi, da bi si priprosili dobro letino ... še vedno gledaš, kako se na nove čevlje, ki so ti jih vsilili, nizajo rosne kapljice, ki s pronicanjem skozi okrasne luknjice v usnju, prepijajo tvoje nogavice. Zadiši ti po zgodnjem poletju: v vročini čvrsto pripekajočega novega sonca nabiramo v košarice lipovo cvetje, opojno dišeče, ki bo v zimskih hladnih dnevih lajšalo tegobe prehlada. Ob večerih pa sedimo pred hišo okrog kamnite mize, ki stoji pod lipo, in od časa do časa ogovorimo mimoidočega, svobodni pred vsem, kar je kasneje na nas nagrmadila potrošniška družba.
Od čudežne binkoštne rose, ki polepša še tako grdo dekle, do »cupranja«, nekdanjih otroških iger in opisa vasi, kakršna je bila včasih, se zvrstijo pradavni spomini tistih naših nonotov, ki jih že nekaj desetletij ni več med nami.
Danes imamo morebiti pred hišo kar tri lipe, vendar se zelo težko spravimo sedet v njihovo senco, da bi se v miru z nekom pogovorili. Če pa že pride do tega, te zmoti »za momentek« konec nogometne tekme na ekranu, ali pa glasba z bližnjega športnega središča, ki je sicer čudovita, vendar je največkrat preglasna, da jo moraš prevpi-ti, če hočeš nekaj dopovedati svojemu sogovorniku. Proti taki nadlogi pa nimaš kaj!
Če protestiraš, te bodo označili za brezčutneža, ki nima posluha za naše organizacije, če pa protestira tvoj sosed, ki je Italijan, ga bodo brez pomislekov uvrstili med fašiste. Zato sediš por trojnim znamenjem slovenstva pohlevno in izkoriščaš za pogovor trenutke premora med to in ono na uho na-
KLOPOTEC
bijajočo melodijo, ki žal v moderni izvedbi ne pozna pianissimov. Vonj po lipovem cvetju ti prijetno prepaja nosnice, v nenehnem opominjanju, da ni le balzam, pač pa tudi simbol vsega tistega, kar je slovensko.
Lipa je očarala marsikoga, Trdina o njej piše: »Daši je mehka in nežna, ima vendar ta posebni blagoslov, da tudi v najhujši zimi ne pozebe ... In če vanjo tudi trešči, se še nikoli ni primerilo, da bi se od tega razčesnila in posušila. Strela ji odbije vrh ali kako vejo in deblo nekoliko osmodi in ogrebe, čez malo let pa se rane zopet zacelijo in drevo tako zabrsti in zagosti, da se mu malokje še kak kvar pozna.«
Povsod, kjer je naš, slovenski človek doma, ga spremlja lipa. Pod njo so včasih modrovali vaški starešine, igrala se je otročad, zbirali so se mladi fantje in prirejali »prvi rej« - ples, ki so se ga smela udeležiti samo poštena dekleta, kajti v nasprotnem bi se lipa posušila. Zato se kar sama od sebe utrne misel, da je bilo nepoštenjakov preveč tudi za botanično mogočnost, lipo, ki je stala pred stolnico svetega Justa, in je danes ni več. O tej lipi je pisalo v tržaškem dnevnem tisku — stala je na najvišji točki, v mestu, ki se nas Slovencev tako otepa, tako mogočna in
starodavna, da jo jo italijanski svetovni popotnik opisal še leta 1820 z navedbo, da jo Tržačani imenujejo »Lipa«.
Zaradi vsega tega se skoraj nisem začudila, ko so se turistični delavci v Sloveniji odločili, da bodo svoje turistične ponudbe spravili pod »skupni imenovalec« - lipo. Tako da bo lipov list v kombinaciji z napisom Slovenija pomenil enotnost slovenskega turizma. Bolj sem se čudila dejstvu, da so do te zamisli prišli tako pozno, da so tako na dolgo izbirali med tremi različnimi simboli (med njimi tudi nagelj) zato, da bi ugotovili, kateri znak je bolj pristno slovenski in da so se morali na koncu sklicevati na celo vrsto znanih etnografskih imen v opravičilo in potrditev svoje izbire. Čudim se, ker bi morala biti zavest o »skupnem imenovalcu« kot enotnosti nastopa bolj razširjena tudi na druga področja, še posebej, ker je lipa kot »skupni imenovalec« že navzoča več kot dve desetletji pri nas, pa čeprav samo tostran meje.
Če se torej v svojem procesu staranja zopet za hipec umaknem v spomine, ugotovim, da ni daleč čas, ko smo kot otročaji ponavljali »Lipa je naš znak, naj voli zanjo vsak ...«
Zaželimo si torej po starem slovenskem reku, ki pravi »Dokler lipa cvete, ji ne manjka čebel«, da bi lipa še dolgo cvetela — vsaj slovenskim turističnim delavcem, če že ne more cveteti še na kakem drugem področju.
JELKA CVELBAR
VLADIMIR KOS
Slap noči pod mesto
Rdeča kamelija v kotu bloka stanovanj vso noč brli.
Ker mesca še ni na začetku leta s svatovanj med zvezdami za oblaki.
Od avtomobilov do sobnih oken kriki duri trgajo
svileno prosojno tkanino z vzorci tihih ur, a čas z nočjo jo popravi.
Ne čas in ne noč ne zakrpata
sred samot, raztrganega v luknje s premeri razmer.
Srce —■ še čuješ?
Luč na voglu kliče k Njemu.
Slovenski poldnevnik
V slovenska obsorja in čez
Pogovor
s predsednikom SKA Ladislavom Lenčkom
Glas Slovensike kulturne akcije, jullj-avgust 1984, je obja-vil daljši pogovor s sedanjim predsednikom SKA Ladislavom Lenčkom. Ta organizacija slavi letos tridesetletnico obstoja, Ladislav Lenček pa spada med njene usta novitelje. Iz daljšega pogovora smo za naše bralce izbrali tisti del, v katerem Ladislav Lenček govori o prihodnosti organizacije.
Vprašanje: Kakšna prihodnost se obeta Slovenski kulturni akciji?
Odgovor: V tem pogledu so mnenja v slovenskem izseljenstvu kaj različna. Nekateri mislijo, da bo SKA s sedanjimi najstarejšimi ustvarjalci preminula, se pravi, ko po-mrjejo tisti, ki so prišli v izseljenstvo že kot dozoreli kulturniki in so čutili potrebo, da se tudi zunaj domovine kulturno udejstvujejo. Drugi pa mislijo drugače: V vrstah SKA opažamo lepo, zdaj že kar pomembno število kulturnih delavcev, ki so prišli v izseljenstvo nedorasli in so se šele v izseljenstvu slovensko kulturno dodelali, morda prav pod vplivom delovanja SKA. Že samo zaradi teh bo mogla SKA živeti takorokoč še eno generacijo. A kar je pomembnejše: Vsaj v Argentini raste med že tu rojenimi novi slovenski izseljenski rod, ki slovensko ne le govori, ampak piše, čuti in išče, ne da bi se kaj odtegnil kulturnim vplivom dežele in okolja, v katerem živi. Posebno mlade družine slovenskih kulturnih ustvarjalcev tako slovensko žive, kljub tujini, da moremo iz njih tudi za naprej še pričakovati slovensko kulturno izgrajenih delavcev. In v to gre prizadevanje SKA v pogledu prihodnosti: da se ostvarijo v našem izseljenstvu pogoji za ohranitev in obogatitev slovenstva v dušah že tu rojenih slovenskih mladih izobražencev. Slovencev nas je pač premalo, da bi mogli mimo gledati, kako na tujih tleh zamira slovenska kri; tudi v tujini naj Slovenci rojevajo in vzgajajo Slovence v slovenski kulturni zavesti. Uverjeni smo, da se tudi izven Argentine najdejo slovenske družine, ki streme za istim ciljem, čeprav v težjih okoliščinah. Morda so tu in tam družine slovenskih kulturnih delavcev v pogledu slovenstva svojih otrok prehitro »vrgle puško v koruzo«, morda so res, zlasti v primerih popolne ločenosti od slovenske izseljenske skupnosti, pogojil za gojitev slovenstva prerevni, a v mnogih slovenskih središčih po izseljenstvu so možnosti za to iste, če ne še večje kot v Argentini. Zato bo tudi iz teh slovenskih središč prihajal ustvarjalni kader Slovenske kulturne akcije. Pred očmi imejmo tudi podobno, čeprav v nekem smislu lažje prizadevanje rojakov na izvendržavnem slovenskem obrobju, na Goriškem, Tržaškem In na Koroškem. Tam se mladi slovenski rod tudi mora ustavljati poitalijančenju ali ponemčenju, a ima vsaj zavest, da živi na deloma slovenski zemlji v tesni bližini slovenske narodne glavnine
Mogoče ne ueste, da...
—	da se je v zadnjih letih neopažen udeleževal zborovanj slovenskih intelektualcev v Dragi tudi upokojeni partizanski general Rado Pehaček, ki je nedavno umrl...
—	da je beograjski nadškof, Slovenec Alojzij Turk, v intervjuju italijanski reviji !L REGNQ izjavil med drugim, da ne verjame v pristnost dogodkov v Medjugorju in da gro za sugestije vidcev ...
—	da je Josip Vidmar v intervjuju časopisa DUGA izjavil med drugim, da bo treba do pravega komunizma čakati še nekaj sto let...
—	da jugoslovanske oblasti še več kot dva meseca po izidu še niso dalo dovoljenja za uvoz 4. številke revije CELOVŠKI ZVON ...
—	da ja italijanska založba Ciita Nuova v Rimu izdala delo slovenskega teologa Viadimira Truhlarja »La vita spiritualen (Duhovno življenje) ...
—	da je pisatelj Igor Torkar v romanu UMIRANJE NA OBROKE prikazal lik brezvestnega in ciničnega policijskega ministra, v katerem bralec z lahkoto spozna pokojnega Borisa Kraigherja...
—	da je v štirinajstdnevniku NAŠI RAZGLEDI dr. Janez Rotar, profesor na ljubljanski slavistiki, napisal o letošnji Dragi naklonjen članek in celo predlagal, naj bi gostovala v Sloveniji ...
—	da so se nedavnega hrvaškega evharističnega kongresa pri Mariji Bistrici udeležili v dveh pul-manih tudi Hrvati iz italijanske pokrajine Molise v spremstvu svojih duhovnikov in škofa iz Tre-molija ...
—	da je znani režimovec Milan Meden v LJUBLJANSKEM DNEVNIKU strupeno napadel revijo CELOVŠKI ZVON, ker je objavila pismo dr. Cirila Žebota ...
—	da Vladimir Dedijer poroča v svoji knjigi DODATKI K ŽIVLJENJU JOSiPA BROZA-TITA, da je med jugoslovansko zasedbo Trsta v maju 1945 končalo v jamah ne 300 — kakor je bilo rečeno v tej rubriki v zadnji številki MLADIKE —, ampak 3000 (tri tisoč) Tržačanov, po večini prokuristov in blagajnikov bank ...
—	da je Marij Čuk v radijski oddaji Narodnostni trenutek po radiu Trst A v nedeljo, 11. novembra, ugotovil, da se v Italiji nihče ne loti izdajanja revije ...
—	da je pisatelj Tone Partljič v televizijskem pogovoru po ljubljanski televiziji dne 7. novembra letos izjavil, da se danes prosto govori o stvareh, ki sta jih včasih načela Kocbek in Pahor, in da bo treba prej ali slej spregovoriti tudi o tabuju bratomorne vojne ...
in deloma celo iz nje. Slovenski -kulturni delavci se tam podobno trudijo, da novemu rodu ohranjajo smisel za slovensko kulturno dejavnost. Prav s temi rojaki, ki na robu domovine ohranjajo slovenstvo, naj bi se prihodnji slovenski izseljenski rod povezoval v skupnem prizadevanju za rast svobodne slovenske kulture v svetu, izven meja ožje domovine. Naslanjajoč se nanje, v kolikor ohranjujejo krščanske vrednote, bo mladi slovenski izseljenski rod lažje vzdržal v svojem idealnem prizadevanju za ohranjevanje slovenstva sredi tujega sveta. Končno: Tudi domovina ni tako daleč, čeprav nam je danes idejno odmaknjena. Če bo SKA v mladem rodu utrjevala pristno slovensko kulturno misel, osvetljeno s krščanskim pogledom na življenje, se bodo mogli ti mladi slovenski kulturniki iz izseljenstva brez skrbi ozirati tudi po slovenskih kulturnih vrednotah, v kolikor jih goji tudi danes domovina; nasprotno, bodo jim še kaj pozitivnega dodajali.
Vprašanje: Kaj bi radi k vsemu gornjemu še dodali?
Odgovor: Izrazili bi radi čustvo, ki nam ob tridesetletnici SKA pred vsem polni srce: Hvaležnost!
Tudi če bi SKA ob tem svojem jubileju zaključila svoje delovanje in bi zamrla, bi mogli ugotoviti skupaj s pravično slovensko kulturno zgodovino: Slovenci v izseljenstvu so v najtežjih 30 letih svojega izseljenstva tako ljubili slovenstvo, da so okrog SKA ohranjali — v bolj ali manj popolni -meri — slovenske kulturne vrednote v njih čistosti in jih gojili ter predajali novemu rodu z neizmernimi žrtvami.
Tako organizatorjem, kulturnim delavcem, mecenom, podpornikom, -naročnikom, bralcem, kot celotni slovenski skupnosti v izseljenstvu in zamejstvu ne sme biti nikdar žal za nobeno uro dela, za noben dar, za nobene žrtve, ki so jih v teh 30 letih položili na oltar SKA in slovenske kulture sploh. Častno smo izpolnili svojo narodno dolžnost! Drug drugemu k temu čestitajmo, drug drugemu se za to zahvalimo, drug drugega bodimo ob tem veseli in drug ob drugem glejmo pogumno in z zaupanjem v bodočnost, ki bo za slovenstvo tudi v izseljenstvu lahko lepa — seveda ne brez nadaljnjih žrtev, tudi za delo in poslanstvo SKA!
ANTON SLAVIČ
Barčica po morju plava
moja postelja je ladja
barčica po morju plava viharji jo premetavajo
drevesa se priklanjajo nemir do zdaj, nemir poslej
oj le naprej, oj le naprej pluje pluje v nič brez mej
dokler je še vetra kej dokler je še vetra kej ...
Goršetove
jaslice
Ta številka MLADIKE prinaša bralcem drobno presenečenje v obliki priloge, pripete v sredini revije. Gre za veren ponatis »Goršetovih jaslic«, kot je bil domač naziv za prilogo v »Slovenčevem koledarju« za leto 1942 in izdanem v Ljubljani o božiču 1941. Priloga je bila na dveh listih z debelino mehke lepenke, pojasnilno besedilo pa je poučilo bralca, kako naj figure izreže, jih opremi z lesenim zatičem, razmesti po mahu in tako sestavi jaslice.
Pred štirimi desetletji so bile take jaslične figure na lepenki zelo običajne ter so jih v papirnicah prodajali že tudi v verziji rahlo izbočenega reliefa; to je bila varianta za figure iz mavca, ki so bile po trgovinah precej dražje. Akademski kipar France Gorše je dal svojim jaslicam izrazit slovenski folklorni nadih, podobno kot pred njim že Maksim Gaspari. Pobudi obeh umetnikov sta v tedanji Sloveniji naleteli na zelo prisrčen sprejem.
Naša priloga želi obuditi spomin na utrinek nekdanjega božičnega doživetja na Slovenskem. Kot ponatis bo mogoče ostala na straneh MLADIKE, mogoče pa bo koga zamikalo, da si po starem iz nje izreže in izdela jaslice po zamisli umetnika, ki je od tistih časov že zdavnaj zaslovel po Evropi in Ameriki in ki zdaj uživa — še ves poln ustvarjalnih zamisli — podeželski mir v Svečah na Koroškem. Njegove jaslice vključujemo že v novembrsko številko naše revije zato, da bi imeli ta svojevrstni pozdrav iz nekdanje božične Slovenije pravočasno v rokah predvsem oni, ki živijo daleč po svetu in ki jih MLADIKA dosega z določenimi časovnimi zamudami.
»Slovenčev koledar«, v katerem je izšla priloga z Goršetovimi jaslicami je bil izredna knjiga za naročnike »Slovenčeve knjižnice«. Ta je nastala jeseni 1941 in je hotela Slovencem v času medvojne tuje okupacije nuditi kvalitetno branje za nizke stroške. Izhajale so po tri knjige na mesec; med njimi so bili prevodi iz številnih tujih književnosti, pa tudi domači izvirniki, med n-jimi Jalnovi »Bobri«, ki jih je ilustriral prav France Gorše. Vse knjige so imele prikupno zunanjo opremo, med ilustratorji pa je slovel zlasti pokojni Jože Beranek.
»Slovenčev koledar« za leto 1942 je nastal na pobudo uredništev štirih tedaj najbolj razširjenih slovenskih časopisov katoliškega miselnega kroga. To so bili SLOVENEC, SLOVENSKI DOM, DOMOLJUB in BOGOLJUB. Imel je velik format Mohorjevih koledarjev, po vsebini pa je bil almanah s koledarsko, aktualno, vzgojno in literarno vsebino.
tenaaiMeFiaantenantinteniiantenauimteiraaan
Novo sezona Društva slovenskih izobražencev v Trstu
DSi v Trstu je v začetku oktobra začelo svojo redno sezono ponedeljkovih večerov. 8. oktobra so v prostem pogovoru poglobili rezultate ankete, ki so jo izvedli med slovenskimi maturanti in katere glavne dele so že obdelali na študijskih dneh Drage. Naslednji ponedeljek so v Peterlinovi dvorani najprej odprli slikarsko razstavo koroškega u-metnika Valentina Omana, nato pa so v okviru Koroških dni pripravili glasbeno literarni večer koroških umetnikov. 22. oktobra je o sožitju med Slovenci in Italijani govorili italijanski duhovnik in univerzitetni profesor Giorgio Gian-nini. Zadnji ponedeljek v oktobru je prof. Giorgio Oualizza predaval o jeziku in kulturi Nadiških dolin.
Večeri DSI so vsak ponedeljek ob 20.30 v Peterlinovi dvorani v Donizettijevi ulici 3. Nanje vabijo organizatorji vse, ki želijo poglobiti svoje informacije o dogajanju in se pogovoriti v prijetni slovenski družbi. Večeri so torej namenjeni vsem brez razlike.
NOVA ŠOLA V GORICI
V Gorici so po začetnih negotovostih končno odprli slovensko sekcijo pri teh-nično-industrijskem zavodu Galilei. Ne gre sicer za samostojno šolo, vendar odpira ta sekcija nove možnosti tehničnega izobraževanja za slovenske dijake.
ŠKOF ROŽMAN
Ob 25-letnici smrti škofa Gregorija Rožmana so se duhovniki Sodalitete na Koroškem spomnili tega dogodka. Zbrali so se v Šmihelu, rojstni fari rajnega škofa, in v tamkajšnji cerkvi odkrili spominsko ploščo škofu, 'ki je v najtežjih urah slovenskega naroda vodil Ijubljan-so škofijo.
NOVA CERKEV V PORTOROŽU
V	Portorožu so 7. oktobra posvetili novo cerkev in župnijsko središče. Cerkev je posvečena Rožnovenski Materi božji, posvetil pa jo je koprski škof dr. Janez Jenko. Novo cerkev so zasnovali štirje slovenski arhitekti, ki so želeli »ustvariti cerkveni prostor, kjer bodo verniki kot ena družina zbrani okoli oltarja ...«
DEVSN-NABREŽINA
V	občini Devin-Nabrežina so 22. oktobra izvolili novega župana na podlagi sporazuma med strankami SSk, PSI in KPI. Novi devinsko-nabrežinski župan je dr. Pavel Fonda, izvoljen na listi KPI.
Kot vsako leto so se slovenski verniki tudi letos zbrali okoli svojega škofa v stolnici sv. Justa na livaležnico (12. nov. 1384)
t p. PETER VRTAČIČ
19. septembra je v prometni nesreči umrl frančiškan pater Albin Peter Vrta-čič. Star je bil 49 let in je bil doma iz šentjernejske župnije na Dolenjskem. Trenutno je upravljal župnijo v Dobovi. Nekateri se ga spominjamo, kako je pred leti prihajal v Drago, kjer se je srečeval z bratom Ludvikom, znanstvenim delavcem v Švici. V lepem spominu ga imamo zaradi izredno blagega in milega značaja.
Dr. JANKO MIKULA - 80-letnik
Na Hribu pri Ločah na Koroškem je 29. oktobra praznoval 80. rojstni dan dr. Janko Mikula. Gimnazijo je dokončal leta 1926 v Kranju, nato pa je študiral bogoslovje in filozofijo v Rimu. Dalj časa je služboval kot izseljenski duhovnik v Avstraliji. Iz njegove ljubezni do rodne Koroške se je porodila ponarodela pesem »Rož, Podjuna, Žila«.
m I a d i k a
131
Glasbeno literarni večer koroških ustvarjalcev v Trstu
Okrogla miza o manjšini in večinskem narodu v Gorici
»Koroški dnevi«
Od 13. do 21. oktobra so se odvijali v naši deželi prvi Koroški dnevi, ki so jih pripravili Krščanska kulturna zveza iz Celovca, Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice in Slovenska prosveta iz Trsta. Tisk in radio sta o teh prireditvah obširno in podrobno poročala, zato na tem mestu ne bomo pisali kronike. Vsekakor je šlo pri tej pobudi za eno največjih kulturnih izmenjav med zamejskimi Slovenci v vsem povojnem času. Lani so na Koroškem pripravili Primorske dneve, v okviru katerih so po vsej Koroški nastopile številne kulturne skupine iz naših krajev. Letos pa so v teku enega tedna Korošci sodelovali kar na štirinajstih prireditvah na Tržaškem, Goriškem, v Benečiji in Kanalski dolini. Vseh nastopajočih je bilo skoraj 200. Nastopili so otroška zbora iz Škocjana in Št. Primoža, skupina Lutke mladje Koroške dijaške zveze, igralska skupina Strokovne šole za ženske poklice v Št. Petru pri Št. Jakobu, oktet Suha in ansambel Korenika ter mešani zbor Rož iz Št. Jakoba v Rožu. Poleg tega so v okviru Koroških dni priredili tudi literarni večer, srečanje med goriško in celovško založbo Mohorjeve družbe, razstavo tiska, okroglo mizo o manjšinski problematiki in slikarsko razstavo slikarja Valentina O-mana. Po vsem organizacijskem naporu, ki ga je zahtevala taka enotedenska prireditev, je njen obračun pozitiven. Če drugega ne, so se v teh dneh spletle številne človeške vezi in nova znanstva, ki so obogatila tako nastopajoče skupine kakor gostitelje in številne gledalce. Želeti je, da bi ta pobuda kulturnih izmenjav ne zamrla, ampak da bi se še razvijala.
Otroški zbor iz Škocjana na Opčinah	Ansambel Korenika v Gorenjem Tarbiju


Otvoritev razstave Valentina Omana v Trstu
Izvajalci Sinje gore Horeb z avtorjem A. Rebulo
SKRB ZA POKLICE
Hvaležnica 84 - slovenska zahvalna nedelja, ki je postala zadnja leta na pobudo Slovenskega pastoralnega središča v Trstu priljubljena in pomembna priložnost za srečanje slovenskih ver nikov s škofom in duhovniki v stolnici sv. Justa, je bila v nedeljo, 11. novembra, posvečena predvsem vprašanju duhovnih poklicev. Škof msgr. Bellomi, ki je vodil somaševanje ob lepi prisotnosti vernikov iz vse škofije, je slovensko narodnostno skupnost jasno in slovesno pozval, naj posveti vso skrb novim duhovniškim in redovniškim poklicem. Spregovoril je o odgovornosti družin, župnij, duhovnikov in organizacij, da se odpravi najbolj boleča rana slovenskega verskega občestva v zamejstvu.
BARAGOV KIP UKRADEN
Ta novica prihaja iz Clevelanda v ZDA. V Clevelandu so vse narodnosti imele v takoimenovanem Kulturnem vrtu svoj prostor, ki so ga skrbno negovale. V njem so kipi in plošče predstavljali kulturni doprinos posameznih narodov k zgodovini Amerike. Zadnje čase je bil Kulturni vrt skrajno zanemarjen in zapuščen. 4. oktobra pa je iz njega izginil kip škofa Friderika Baraga, ki je bil še edini nepoškodovan spomenik v tem vrtu. Novico je objavila Ameriška domovina 5. oktobra letos.
SLOVENSKI CENTER NA DUNAJU
Sredi oktobra so na Dunaju odprli Slovenski center, katerega glavni pobudnik je bil Korošec Karel Smolle. Center naj bi deloval kot informacijsko središče ne samo za Slovence, ampak tudi za druge narodne manjšine v Avstriji.
SLOVENSKI KULTURNI KLUB
S pričetkom šolskega leta so se na široko odprla tudi vrata Slovenskega kulturnega kluba, ki je začel svojo redno sezono v soboto, 6. oktobra. Na sobotnih sestankih se mladi med seboj spoznavajo in izobražujejo pa tudi pozabavajo. Oktobra so imeli v gosteh inž. Marjana Jevnikarja, ki je prikazal nekaj svojih filmov, ter časnikarja Saša Martelanca in Petra Rustjo, ki sta govorila o dogodkih izpred tridesetih let, to je o prihodu Italije v Trst.
SKK ima redne sestanke ob sobotah
Tržaški škof L. Bellomi in vikar L. Škerl med pastoralnim obiskom na liceju F. Prešeren v Trstu
Mladi Nemci z Danske na obisku pri nas
Sredi oktobra jc bila na obisku v naši deželi kot gost Mladinskih sekcij Slovenske skupnosti skupina mladih Nemcev iz Šlezvika na Danskem. Bili so to člani glasbenega ansambla, ki je
V Nabrežini je 25. oktobra umrl vidni narodni delavec Stanko Kosmina. Rodil se 'je 26. septembra 1905. Kar 56 let je vodil trgovino s konfekcijo in obuvali v rojstni Nabrežini, ves čas pa se je posvečal narodnemu in kulturnemu delu. Z Adolfom Pertotom, Francem Pertotom in Rudolfom Pertotom je bil član ilegalne četverke, ki je bila v zvezi z bazoviškimi junaki in drugimi člani TIGR in Borbe, pa tudi goriških krščanskih socialcev. Po padcu fašizma je v Nabrežini pomagal ustanoviti samostojno slovensko osnovno šolo, za katero je bil on odgovoren. Sami so plačevali tri učne moči in vzdrževali razrede v treh različnih krajih. Takrat je bilo 136
v Prešernovem gledališču v Boljuncu pripravil celovečerni koncert. Obisk mladih Nemcev je sad sodelovanja slovenske mladine v mednarodni mladinski organizaciji FUENS.
otrok, danes pa jih je 35. To ga je vedno bolelo. Po vojni je bil aktiven v Slovenski demokratski zvezi, Slovenski krščansko socialni zvezi, Tržaški kreditni banki in drugje. Od 1946 do razpusta je bil 12 let tajnik zadruge Prosvetni dom v Nabrežini. 35 let je dopisoval s krajevno kroniko v Gospodarstvu. Leta 1980 je prejel odličje Slovenske skupnosti.
ZBOR »POD LIPO«
Mešani pevski zbor Pod lipo iz Benečije, ki ga vodi Nino Specogna, je pred kratkim izdal svojo prvo kaseto. Predstavili so jo v Špetru Slovenov skupaj z Merkujevo knjigo Poslušam.
SIMPOZIJ V RIMU
Slovenska teološka akademija in Slo-venik v Rimu sta sredi septembra priredila simpozij o dr. Francu lvanocyju, ki se je v letih 1889 do 1913 s pisano in govorjeno besedo boril za verske in narodne pravice Slovencev v Prekmurju. Pokrovitelj študijskih dnevov je bil mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej, usmerjevalec pa prof. dr. Vilko Novak.
SPOMENIK NA JAZBINAH
V nedeljo, 21. oktobra, so na Jazbinah v števerjanski občini svečano odkrili spomenik dvema domačinoma, ki sta padla kot partizana v zadnji vojni. Svečanost se je začela z mašo zadušni-co, pri spomeniku pa so spregovorili predstavniki raznih organizacij in števerjanski župan Klanjšček. Govornika ob odkritem spomeniku sta bila E. Švab in S. Poletto.
OBLETNICI GLASBENE MATICE
in PLANINSKEGA DRUŠTVA
Oktobra letos sta Glasbena matica in Slovensko planinsko društvo v Trstu slavila okrogli obletnici. Glasbena matica je izpolnila 75. leto svojega delovanja. Slovensko planinsko društvo pa je slavilo 80-letnico. Ob tej priložnosti je izdalo leposlovno knjigo Rafka Dolharja in zgodovino društva izpod peresa Duška Jelinčiča.
SLOMŠKOV DOM
Slomškov dom v Bazovici je svečano slavil svojih dvajset let. Ob tem jubileju so pripravili več prireditev. O-srednja proslava doma je bila 12. oktobra, ko je v njem nastopil s celovečernim koncertom Tržaški oktet.
Ivo Jevnikar pozdravlja mlade goste z Danskega v gledališču F. Prešeren
V Nabrežini ¡e umri Stanko Kosmina
Stanko Kosmina ob prejemu odličja SSk
Med govorom prof. Artača v Slomškovem domu
ŽIVAHNO DELO SKAVTOV
Po uspelem 3. slovenskem zamejskem skavtskem jamboreeju v Globasnici na Koroškem in po obeh taborih za najmlajše članice in člane se je z bližanjem jeseni obnovilo redno delo skavtskih skupin na Tržaškem in Goriškem. V nedeljo, 7. oktobra, je bilo tradicionalno celodnevno srečanje tržaških voditeljev in voditeljic v Marijani-šču na Opčinah. Istega dne je bilo prvo podobno srečanje tudi za goriški del Slovenske zamejske skavtske organizacije, in sicer v Zavodu sv. Družine v Gorici.
t FOLTI HARTMAN
V	začetku oktobra je na Koroškem umrl zborovodja in aktivni član Slovenske prosvetne zveze Folti Hartman. Rodil se je v Spodnjih Libučah 10. februarja 1907, med vojno je bil interniran v Dachauu. Nad petdeset let je vodil zbor Edinost v Pliberku.
Dr. LUKA SIENČNiK — 80-letnik
V	Dobrli vasi na Koroškem je 18. oktobra slavil 80. rojstni dan ugledni in narodno zavedni rojak živinozdravnik dr. Luka Sienčnfk. Med vojno je bil partizan in je sodeloval pri predsedstvu SNOS v Kočevskem Rogu. Tudi po vojni je bil aktiven v družbenopolitičnem življenju. Bil je na primer dolga leta občinski odbornik v domači občini.
Umrl je Drago Škrinjar
Dne 5. novembra je umrl v Trstu eden redkih pričevalcev grozot tržaške Rižarne - Drago Škrinjar. Rodil se je v Sežani 1915. Kot gostilničar pri Jadranu ob cerkvi sv. Jakoba v Trstu je bil široko znan, v javnosti pa je zaslovel predvsem zaradi govora v slovenščini, ki ga je imel 24. aprila 1975 v Rižarni
ob italijanskih govorih tržaškega župana Spaccinija in predsednika republike Leoneja, ko je bilo to nacistično uničevalno in zbirno taborišče proglašeno za državni spomenik odporništva.
Leta 1980 je prejel odličje Slovenske skupnosti. Za slovensko stranko je tudi kandidiral leta 1982.
Drago Škrinjar je prejel odličje SSk na lil. dež. kongresu leta 1980
KAPELA SV. CIRILA IN METODA
Prihodnje leto bo ves katoliški svet praznoval 1100-letnico smrti sv. Meto-
da.	V počastitev tega jubileja nameravajo v Cerovljah v župniji Mavhinje zgraditi kapelo, posvečeno bratoma sv. Cirilu in Metodu. Kapela naj bi pričala o naši zvestobi izročilom svetih bratov.
KARMELIČANKE V SORI PRI MEDVODAH
V župniji Sora pri Medvodah gradijo nov karmeličanski samostan. Karmeličanke spadajo med strožje redove v katoliški cerkvi. Živijo v strogi klavzuri in se pretežno posvečajo molitvi in premišljevanju.
IZLOŽBA OSLARIJ
Konec je vzel konec
Tisto staro reklo seveda poznate vsi: vsaka stvar ima svoj sklep, le klobasa ima dva sklepa, nekatere pridige pa sploh ne poznajo sklepa. Seveda smo včasih pravili »konec« in ne »sklep«, a to zdaj ni več moderno.
Ne vem, kdo je sklenil, da bo sklenil s koncem. V naših občilih je čedalje več sklepov, ki pa seveda ne obvezujejo, ker pomenijo le »konec«. Posebno radi sklepajo na našem radiu, kjer se zato oddaje sploh ne končajo več, to pa daje misliti že na per-petuum mobile ali celo na mistiko ...
Nič nimam proti sklepu, zlasti če je dober in trden. Tudi v glagolski varianti je lahko prav pri-
jeten, ko povabiš drago osebo »skleni se z menoj«, pa s tem seveda ne misliš na dvojni samomor. Drugače je pri zobozdravniku, kjer mi ni vseeno, če se s svedrom v roki šele sklepa ali že končuje. Obratno je najbrž zainteresirana Micka, ko ugiba, če bo Janez še kaj sklenil ali če je že končal. Nič nimam torej proti sklepu, da si ga le ne izpahnem.
Takole bi lahko razmišljal še brez sklepa in kraja, pa bom kar sklenil. Saj boste sicer porekli, da ne znam drugega kot kritizirati vsevprek od začetka do sklepa. Tiste, ki ne marajo več konca, pa prosim, da nam vsaj kdaj pa kdaj privoščijo kak sinonim, da ne bomo utonili v samem sklepanju. Naj na primer včasih jenjajo! To bi bil lahko dober sklep. Poskusite, še je čas, saj še ni sklep sveta!
* * *
»Prireditve ob jutrišnjem prazniku Martina.«
(Primorski dnevnik, 10.11.1984, str. 8)
Pod zbiralno lečo
IZ SLOVENSKE PUBLICISTIKE
IDEOLOGIZACIJA
ZNANOSTI
(A. Kirn proti stališčem T. Hribarja ali zagovor monopola partije nad šolstvom in
znanostjo)
Sodim, da je Hribar javno zapisal nekaj sodb, ocen in stališč, ki so takšne kardinalne narave, da se moramo do njih opredeliti kot komunisti in zlasti še kot komunistični intelektualci in družboslovci. Ta stališča zadevajo v prvi vrsti idejno usmeritev naše fakultete, delavce na fakulteti, njihov odnos do znanosti in politike in s tem v zvezi njihov odnos do fakultete ter odnos fakultete kot celote do ustanoviteljev in do ZK. Moramo se tudi vprašati, koliko se na ta stališča navezujejo različne skupine in posamezniki od Devdelije do Triglava, ki jim na različne načine prikimavajo, ploskajo ali pa se skrivaj zmrdujejo in jezijo.
»Največja škoda, ki jo je povzročila ideologizacija znanosti ni v tem, da so se znanstvenikom zaprla usta. Hujši in dolgotrajnejši učinek imajo doktorati, znanstveni in pedagoški nazivi, ki so se delili na temelju ideološke pravovernosti, medtem ko sta bili znanstvena raven in samostojnost razmišljanja zanemarjeni, če ne celo nezaželeni. Tako je prišlo do negativne selekcije znanstvenega in pedagoškega osebja...« (Nova revija št. 2, str. 130) (T. Hribar)
Zakon ne zahteva ideološke pravovernosti, ampak določeno družbeno sa-mouoravno aktivnost in usmerjenost!
Hribar se obrača proti enotnemu i-deološkemu svetovnemu nazoru, proti »ideološkemu monizmu« naše srednje šole. Sprašujem te Tine, kakšen ideološki pluralizem namesto »monizma« želiš v naši šoli? Predstavljanje različnih vidikov, ocen, stališč je elementarni vir kritičnosti. Zavzemam se za takšen pluralizem in podprli so ga tudi udeleženci omenjenega posveta o STM. Toda to ni isto kot sistematično organizirana zasnovanost vzgojnoizobraževal-nega procesa na različnih idejnih paradigmah, npr. nacionalistični, heideg-gerjanski, neopozitivistični, klerikal¡stični ali kakšni drugi. Ali se, Tine, zavzemaš za takšen organiziran pluralizem v vzgojnoizobraževalnem procesu? Konec koncev je treba pomesti z »ideološkim monizmom« tudi na naši fakulteti, mar ne tovariš Hribar? V statutu fakultete smo posebej poudarili pomen in vlogo marksizma pri našem delu. Upam, da smo to mislili resno in da to ni lepotni okrasek ali reklamni figov list za navzven.
Gre predvsem za to, da v tem trenutku sebi In drugim dokažemo dostojanstvo pa tudi odločnost, svobodo in širino notranjekomunistične demokracije. Sodim, da zaenkrat Hribarjeva stališča ne preraščajo v teoretsko osnovo za praktične frakcijske boje v ZK, zlasti še, če nimajo širše miselne in praktične podpore v vrstah ZK pa tudi v našem aktivu. Dovolj je, da se do Hribarjevih stališč odločno in jasno opredeli naš aktiv.
Možnost političnih sankcij je za nekatere člane aktiva resnična etična zavora, zaradi katere se ne morejo izjasniti, za nekatere pa se mi zdi, da je pripraven in udoben izgovor za oportunizem, za tretje je to morda alibi, da se r>i treba javno razkazovati, da se strinjajo s Hribarjem, za četrte pa je obratno nerodno, da bi Hribarju dali vedeti, da se z njim ne strinjajo.
(ANDREJ KIRN, Teorija in praksa, let. 21, št. 5-6, Ljubljana 1984)
KOLIKO ZAOSTAJAMO, KO GOVORIMO O RAZVOJU (govori direktor projekta Dolgoročni razvoj Slovenije Emil Milan Pintar)
V obdobju sedemdesetih in osemdesetih let bi se morala Slovenija selektivno razvijati, pa se žal ni. Tedaj je približno 70 tisoč Slovencev odšlo na delo v tujino. Njihova povprečna izobrazba je bila okrog deset let in pol. Ker je bil del njih iz severovzhodne Slovenije, kjer je bila izobrazba dejansko nižja, pomeni, da je bila večina praktično z visoko izobrazbo. Odliv je bil tako okrog 750 tisoč let šolske izobrazbe. Hkrati se je v Sloveniji odprlo 200 tisoč delovnih mest in v tem času smo zaposlili okoli 150 tisoč delavcev iz drugih republik, katerih povprečna izobrazba pa je bila tri leta in pol. To pomeni, da so nam prinesli o-krog 450 tisoč šolskih let, 300 tisoč pa je neto izguba v tem desetletju, ki se kaže tudi kot eden od »handicapov« za vsa nadaljnja desetletja. Res je, da ta količina ni tako odločilna, ker pri nas niti obstoječega znanja praktično ne znamo izkoristiti, je pa potencialno katastrofa za uravnotežen razvoj v prihodnje.
Nič nismo storili, da bi strokovnjake zadržali doma.
Mi na vzroke, ki ljudi pritegujejo v drugo državo, v bistvu ne moremo vplivati. Navadno so to boljši zaslužek, boljše delovne možnosti, spoštovanje intelektualnega dela ali relativno večja svoboda pri opravljanju poklica. Pri nas ljudje z visoko izobrazbo zaslužijo
relativno malo. Razmerje med srednje kvalificiranim delavcem in pa delavcem z visoko izobrazbo je ena proti dva, normalno razmerje v svetu pa je ena proti štiri. Rad bi opozoril še na eno zadevo. Vsako toliko časa celo organiziramo nekakšen »lov na čarovnice«, nekakšen konflikt varuhov državnosti na eni strani, in (zlasti) z inteletualci na drugi strani. Kot da bi bila država ogrožena s te strani! Kadar pride do takih pojavov, se povečata negotovost in beg možganov.
Avtomobilski industriji dovoljujemo, da tehnološko za svetom zaostaja skoraj dve generaciji, se pravi za okoli dvajset let. Še vedno sanjamo o nekakšnem jugoslovanskem avtu, namesto da bi gradili podjetja, ki bi bila sposobna tehnološke kooperacije s tujino. Očitno je, da bi se morali odreči ambiciji o lastnem avtu, če so naše tovarne sposobne izdelati le 200 do 300 tisoč avtomobilov letno. V tej industriji danes uspevajo le podjetja, katerih serije se gibljejo med 800 tisoč in milijon dvesto tisoč na leto (ali izdelovalci specialnih vozil). Tako naši avtomobili ne po ceni ne po kvaliteti v tujini niso konkurenčni, postavlja pa se tudi vprašanje racionalnosti njihove rabe pri nas. Če bi Jugoslovani danes vozili avtomobile tretje generacije (tehnološko razvite v letih 1970 do 1980), ki na sto kilometrov porabijo o-krog sedem litrov bencina (mi pa vozimo avtomobile druge generacije, ki porabijo devet do deset litrov), bi vsak dan prihranili okrog dva milijona litrov bencina. To pomeni sedem milijard litrov nafte na leto. Te podatke ponavljam že tri leta — mi pa še vedno trdimo, da nimamo bencina zaradi e-nergetske krize. To je čista, organizirana laž! Naš zvezni izvršni svet je na petih ali šestih sejah (če sem prav pregledal tiste podatke) razpravljal o problemu, ali uvoziti 10,6 ali enajst milijonov ton nafte, namesto da bi razpravljal o zamenjavi sedanje tehnologije v avtomobilski industriji s sodobnejšimi in racionalnejšimi tipi vozil.
Če bomo še naprej verjeli, da vrline upravljanja pripadajo samo določenim, potem se bojim, da bodo odločali ljudje, ki pravzaprav za to ne bodo usposobljeni. Morali bi reorganizirati nekatere stvari, med drugimi tudi politični sistem. Za vsak voljen položaj bi morali predlagati kandidate in nasprotne kandidate, in ti bi morali pred tem predstaviti svoje programe na ravneh od krajevne skupnosti pa do najvišjih družbenih in državnih organov. Zatem bi morali voliti programe, ne pa imen. Šele tako bomo ustvarili poglobljeno demokratizacijo družbe v celoti. Zato tega vprašanja »ali bodo našo družbo
vodili usposobljeni ljudje ali ne« ne bi naslavljal na izobraževalni, temveč na politični sistem.
(po beograjski reviji Intervju in NAŠIH RAZGLEDIH, 12.10.1984)
POLEMIKA
OKROG KOCBEKA — dalje (ali: Dušan Mevlja uči Slovence visoke diplomacije)
Zgodovina pač ni sentimentalna, tudi revolucija ne. Za dosego svojih ciljev, in cilji narodnoosvobodilnega gibanja in Komunistične partije so bili svetli in plemeniti, se poslužuje tudi taktike in ne samo fizičnih bitk. V tem, da je Kardelj predlagal Kocbeka za enega izmed podpredsednikov AVNOJ, ni prav nič cinizma, temveč je to stvarni akt realne politike, ki se poslužuje tudi taktike. Saj je tudi Kocbek taktiziral, vsaj dokler je bil v vodstvu OF in v vladi FLRJ. Če bi bil res tako dosleden mislec in kristjan, kakor ga opisuje Cerar, če bi se res ravnal po svojem iskrenem prepričanju (ki pa ga je razkril do kraja šele po razrešitvi svojih političnih funkcij), potem bi moral svoje sodelovanje s komunistično partijo že zdavnaj prej prekiniti.
Prav gotovo je bilo tudi v Kardeljevem predlogu, s katerim je predlagal Kocbeka za enega izmed podpredsednikov AVNOJ, nekaj taktike, čeprav so krščanski socialisti od vsega začetka sodelovali v slovenskem narodnoosvobodilnem gibanju in jim je brez dvoma pripadal delež v prvi socialistični vladi po osvoboditvi.
Predvsem pa takrat niso potrebovali za podpredsednika AVNOJ književnika ali misleca, temveč človeka, čigar politično prepričanje in čigar imenovanje bi lahko ugodno in sprejemljivo vplivalo tudi na države, ki niso simpatizirale s komunizmom, so pa pomembno soodločale o usodi nove Jugoslavije.
Najbrž pa so bili tudi apetiti nekaterih socialističnih krščanskih socialistov večji od tega in so merili precej višje, verjetno bi radi pri u-pravljanju nove države bili soudeleženi kot samostojna, enakovredna politična stranka. Da so imeli take apetite že med narodnoosvobodilno vojno, je razvidno iz Dolomitske izjave in iz medvojnih homatij okrog nje. To pa bi privedlo tudi druge skupine (na primer Sokole) do podobnih teženj in zahtev in vsa zadeva bi šla v smeri države z večstrankarskim sistemom. To pa seveda ne bi bilo v skladu s cilji narodnoosvobodilnega gibanja in revolucije, ki je hotela enkrat za vselej pomesti z večstrankarskim sistemom, saj se je komaj zrušila država, ki je onemogočala in zatirala delavski narod, pa naj bi po vsem tem trpljenju in po vseh krvavih borbah znova dovolili, da bi se obnovile stare, skorumpirane politične oblike in grupacije?
Sokoli so medtem v celoti priznali vodilno vlogo Komunistične partije v narodnoosvobodilnem gibanju in so se zaradi skupnega cilja podredili njeni politiki. V nekaterih krščanskih socialistih pa je tlela želja po samostojni stranki in politiki vse do dandanašnjih dni, to je njihov kompleks, ki ga očitno ne morejo preboleti ... (O tem priča tudi polemika o Dolomitski izjavi po vojni, v kateri se pritožujejo, da so bili izigrani.)
Nihče ne more krščanskim socialistom in Kocbeku odrekati zgodovinskih zaslug pri organizaciji in delu Osvobodilne fronte. Razumeti pa je treba, da je vendarle bila komunistična partija tista, ki je narodnoosvobodilno gibanje organizirala in vodila. In potem, ko je svoj cilj dosegla (z narodnoosvobodilno vojno je istočasno izvedla tudi revolucijo) v korist večine ljudstva, ni mogla biti tako nespametno velikodušna, da bi dovolila političnim grupacijam in posameznikom, da bi začeli krhati monolitnost, doseženo s krvavimi žrtvami.	Dušan Mevlja,
DELO, KNJIŽEVNI LISTI,
8.	nov. 84
»KDO, KAKO, ZAKAJ DISIDENT?
TO JE TU VPRAŠANJE«
(dve mnenji)
Vsaj dve temeljni določili disidenta sta: 1. disident živi v socialističnih družbenih sistemih; 2. disident (oporečnik) je verbalni delinkvent. Geopolitično in pravno določilo se združita v vprašanje: Zakaj je beseda v socialističnih družbenih sistemih (lahko) delikt? Odgovor sproži nadaljnji vprašanji: Kakšne so lastnosti besede, ki postane delikt, in kakšne so lastnosti družbenega sistema, v katerem beseda postane delikt?
(T. Mastnak, TELEKS, 25X84)
V Slovarju slovenskega knjižnega jezika piše pod geslom disident, da je to človek, ki »se odcepi od svoje skupine, organizacije ...» V tem primeru imamo polno disidentov oziroma tistih, ki so izstopili iz kake organizacije, imamo torej partijske, pisateljske, alkoholne oziroma brezalkoholne disidente ... Toda po sovjetskem zgledu je zdaj pojem predvsem politična etiketa. Ker od naših pisateljev ni zdaj nobeden pobegnil v tujino in se tako ali drugače »odcepil«, nimamo »zunanjih disidentov«. Prav radi pa govorimo o nekakšnih notranjih disidentih. Toda naš samoupravni socializem zagovarja pluralizem interesov, dialog, argumentirano sporazumevanje ... Torej ne more biti tisti, ki misli drugače ali se ne strinja z večino, disident.
Sploh se bomo morali navaditi, da ne bomo tako ali drugače etiketirali ljudi, ki pač ne mislijo, kakor nam svetujejo resolucije, sklepi, govori, ek-spozeji, zapisniki ...
Tone Partljič, TELEKS, 25X84)
TRPELI SO TUDI POLICAJI (iz razmišljanja J. Jemca-Rada ob Torkarjevem romanu Umiranje na obroke)
Tudi delavci notranjih zadev so v tistih težkih povojnih letih v akcijah s kontrarevolucijo fizično umirali, na o-broke in še z obrestmi povrh, da o psihičnih stiskah posameznih pripadnikov milice, -ki so se cesto tragično končale s prostovoljno odpovedjo lastnemu mlademu življenju, ne govorim.
S tem hočem reči, da bodo morali pisci, ki imajo v prihodnje namen sistematično se ukvarjati s tovrstno tematiko in jih mika napisati zgodovinski roman z veljavo velike literature, poglobljeno obdelati obsežno materijo, ne le s stališča trpečih kaznjencev, temveč tudi z vidika trpečih policijskih delavcev, ki so bili na svoj način tudi sami kaznjenci, zlasti uslužbenci, odgovorni za preiskave in pripravo glavnih obravnav pred kazenskimi sodišči. Po strogem nalogu svojih neposrednih ali visokih šefov so dostikrat brez odmora in počitka dolge dneve in noči brez prekinitev pospešeno zasliševali aretirance, ki jih je politika — pogosto tudi za najblažjo dobronamerno izrečeno kritično besedo — označevala kar s skupnim imenom: protiljudski elementi ali sovražniki revolucije.
Zato ni čudno, da so tem ljudem, zvestim podanikom revolucije, občasno popustili živci, kar se je kazalo v nizkotnem načinu zasliševanja, da vprašanja pomanjkljive izobrazbe posameznih preiskovalcev tiste dobe ne načenjam. Tovrstne naloge so danes zaupane vi-sokoizobraženim preiskovalnim sodnikom.
(Nedeljski dnevnik, 30.IX.84)
POLICIJSKI IN SODNI POSTOPKI PRVIH POVOJNIH LET NA ZATOŽNI KLOPI (beseda v zagovor s strani organa oblasti)
Čeprav sem v zadnjih petnajstih letih pred upokojitvijo delal kot sodnik v pravosodju, mi še vedno ni vseeno, kaj se danes piše o takratni policiji in kako si mladi rod razlaga tedanje negativne družbene in politične pojave. Lahko rečem, da smo imeli v policijskih vrstah tistega revolucionarnega časa večino poštenih, inteligentnih, bistrih (in nešolanih) fantov, ki največkrat niso imeli odločujoče besede in se jim tudi ni priporočalo -razmišljanje z lastnimi možgani, zlasti kadar je šlo za vprašanje višje politike. Imeli pa smo tudi posamezne duhovne siromake, ki so se kot fizični junaki proslavili v osvobodilnem boju in po osvoboditvi prevzeli odgovorne funkcije. Prav ti redki izjemni posamezniki so bili največkrat organizatorji -in pobudniki tajnih mučilnic po nekaterih zaporih.
(Nedeljski št. 268/11 I. 1984)
Jakob Jemec
MARTIN ÎEVNIKAR
Zamejsko in zdomska literatura
Ivanka Hergold: Pojoči oreh
Tržaška pisateljica Ivanka Hergold je prišla lani do svoje šeste knjige (Mladika 1981, 40). To je Pojoči oreh, ki je izšel 1983 pri Založništvu tržaškega tiska v zbirki Leposlovje.
Hergoldova se je po romanu Nož in jabolko (1980) zopet vrnila k črticam, v katerih je doslej opisovala majhne ljudi, ki jih je življenje zaznamovalo s to ali ono posebnostjo, a so kljub temu živeli svoje polno življenje. V novi knjigi je devet črtic, v katerih spet nastopajo mali ljudje, njihov svet pa je drugačen, kakor smo ga bili vajeni doslej pri Hergoldovi.
V prvi črtici Drugi kraj opazuje onemogel upokojenec vrvenje ljudi petih blokov, ki se jim je pokvarila skupna naprava za odplake. Ob svojem položaju nebogljenega starca ugotavlja, da so ljudje šibki in nepomembni. V črtici Ngorongoro se izkušena učiteljica pogovarja s svojim otrokom, ki hoče imeti hijeno, igrata se in sanjata o živalih, učiteljici pa se ob popravljanju zvezkov prikaže v mislih repetent, ki zaradi domačih razmer ne more študirati. Za vrati je pretresljiva zgodba o umiranju: Jula umira, mož Lenč bedi ob njej, nista se razumela in tudi zdaj mu je tuja in se je boji. Pod milim nebom je zgodba o možu in ženi, ki živita v samoti, streha se jima je podrla, ona čaka v nedeljo delavce, ki bodo morda prišli v ponedeljek, on se odpelje k starcu Timošku, ki živi sam v na pol podrti koči, že več let ne spi zaradi grozot, ki jih je doživel v vojskah, in pripoveduje zgodbo, kako so živeli nekoč v gori nagi in kaj so doživljali. Vsi trije so na meji med resničnim in sanjskim svetom.
Najdaljša je črtica Zeleni pašniki o mladem Gašperju, ki je odšel v Argentino in delal kot mesar. Ker niso
hotele živali v klavnico, je prijel kravo in jo peljal v klavnico, za njo pa so šle druge brez upiranja. Mesarji so se mu čudili, od kod ima moč nad živalmi, on pa je samo hotel biti enak njim. Tožilo se mu je po zelenih pašnikih v domovini. Zgodba ima očiten simbol. Na meji med resničnim in neresničnim življenjem je črtica Pogubna puščica o Florjanu, ki zbira v samotni vasi besede s pozabljenim pomenom, odide z nekimi domačini na veselico in se zjutraj zbudi v svoji sobi. V črtici Lov se izpoveduje lovec župniku, da se veseli, ko ubija živali, in da se ne kesa. Tukaj je očiten namig na vojno. Gospodična Eliška je prikupna zgodba o 80-letni starki, ki živi sama v veliki hiši in se pogovarja z umrlo prijateljico, da bi ne bila sama. Sicer ima najemnika, a ga ne pozna, neke noči pa ga reši, ko ga najde brez zavesti pred vrati. Zadnja črtica — Pojoči oreh — je dala knjigi naslov. To je zgodba o babici in dedku: dedek je pobegnil na vrh oreha na dvorišču, igra na harmoniko in noče dol. Babica ga kliče in vabi, a nič ne pomaga. Počasi jo zapustijo hlapci in dekle, tudi otroka, posestvo propada, dedek pa igra na orehu, čeprav ga nihče ne vidi.
Snovno nekoliko nenavadna knjiga, brez določene pokrajine in časa, najpogosteje s starejšimi ljudmi, ki jih je življenje potisnilo v samoto, a si znajo ustvariti lastno življenje. Zgodbe prehajajo iz realnega v irealni svet, meja je pogosto zabrisana, vendar pa so vse črtice take, da bi se v resnici lahko zgodile. Pripovedovanje je toplo in prisrčno, pisateljica si je ustvarila svoj slog, ki je razgiban, jasen, v pripovedovanju se poslužuje notranjega monologa, dialoga in opisov, eno prehaja v drugo. Jezik je pesniško izbran in prilagojen zgodbam.
Frank Biikvič: Vojna in revolucija
Kot 116. izdanje Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu v Argentini je izšel 710 strani dolg roman Franka Bukvi ča z naslovom Vojna in revolucija (1983).
Pisatelj Frank Bukvič je Prekmurec, rodil se je 1. sept. 1923 v Puconcih pri Murski Soboti, kjer je leta 1941 dovršil gimnazijo, nato pa do 1943 študiral medicino na univerzi v Gradcu. Pred gestapom je pobegnil na Madžarsko in nadaljeval študij v Pecsu. Okt. 1943 ga je madžarska oblast aretirala ¡in zaprla, pozneje internirala. Rešila ga je ruska vojska. Po vojni je nadaljeval medicino v Ljubljani, toda nova oblast mu ni;priznala študija na graški univerzi, zato je 24. maja 1946 pobegnil v Gradec, kjer je 1951 doktoriral iiz državnih ved. Še istega leta se je izselil v ZDA in 1969 doktoriral na newyorški univerzi iz nemške literature. Zdaj je profesor za nemški jezik in literaturo na jezuitski univerzi v Fairfieldu v zvezni državi Connecticut.
Bukvič je že leta 1948 izdal v Gradcu roman Brezdomci, ki je vzbudil zanimanje, ker je predstavljal snovno novost in bil s 560 stranmi najdaljši povojni tekst zunaj Slovenije.
V njem je opisal Prekmurje med zadnjo vojno. (Mladika 1970, 165 'in 1974, 96-97).
Novi roman Vojna in revolucija ima marsikaj skupnega z Brezdomoi: isto pozorišče, isti čas, nekateri junaki so isti: Ivan, Jurij, Grbač in še kateri. Vendar pa je novi roman popolnejši, iker ne zajema samo Prekmurja, ampak tudi sosednje kraje, ki so jih zasedli Nemci in Italijani, junaki pa živijo deloma tudi na Dunaju in v Budimpešti ter na ruskem bojišču. Središče dogajanja je mestece Gradišče, kjer živijo vodilne družine, katerih usoda se prepleta skozi ves roman. Tu je tovarnar Mesarič s sinom Nikom, ki je postal že v dijaških letih komunist. Med vojno je organiziral partizane, toda dvakrat so mu Nemoi popolnoma uničili bataljon. Sobotinovi so številnejši: oče je zapil trgovino in samo životari. Mati je podjetnejša, vzdržuje družino in konča v nemškem taborišču. Najstarejši sin Ivan zaradi očeta ni mogel dovršiti gimnazije, moral je v trgovino za vajenca, zašel je v nemški Kulturbund, med vojno je postal SS-ovec, nazadnje pri tajni policiji na Bledu. Ko bi
moral streljati v Begunjah talce, je postrelil navzoče SS-o-v-ce, osvobodil talce in zapornike in iz njih ustanovil partizanski Pavlov odred talcev in ga vodil. Brat Jurij študira medicino v Gradcu, potem ga pošljejo v Rusijo, kjer je ranjen, nazadnje pobegne k partizanom. Najmlajšega brata Pavla so ustrelili Nemci kot talca. Hči Vera je imela za fanta Nika, zato so jo že pred vojno zaprli, po vojni je rodila mrtvega otroka in odšla k Niku k partizanom. Vsa negativna je Rituperjeva družina: oče Jožef je med prvo svetovno vojno izgubil nogo in postal boljševik. Med zadnjo vojno je odšel na Madžarsko, kjer pa so ga zaprli, ker je bil med komunistično revolucijo po prvi svetovni vojni pod Belo Kuno-m politični komisar v Prekmurju. Ker pa je bil spreten delavec, se mu je v taborišču dobro godilo, rešili so ga Rusi, katerim se je tako prikupil, da so ga z avtom pripeljali domov in je še po vojni skrivaj delal zanje. Njegova žena Lenka je bila mlada in lepa, že pred poroko lahkoživa, med vojno ljubica nemškega poveljnika SS Steinerja. Sin Miha je bil grbast, zato so ga imenovali Grbač. Čutil se je manjvrednega, bil je tudi boječ, vendar prebrisan. Med vojno je počasi postal voditelj VOSa, toda Steiner ga je odkril in zlomil, da mu je izdal vso organizacijo, in ko je odšel k partizanom, je izdajal še partizane. Po vojni je postal zaupnik OZNE in je na debelo zapiral ljudi in jih pobijal.
Ob teh ljudeh in še nekaterih se razvija dejanje, brezupno stanje Slovencev pod trojno zasedbo, nemško, madžarsko in italijansko, ko visi življenje vseh na -nitki, ko je smrt najbližji sosed. Posebno Nemci in Madžari mučijo ljudi in jih pobijajo brez krivde in brez usmiljenja, vendar pa je tudi med Slovenci samimi velik razdor: že pred vojno jih je bilo veliko za Hitlerja, ker so od njega pričakovali gospodarskih izboljšav, zato so nemško vojsko navdušeno pozdravili. Ko so se začeli organizirati partizani in pobijati tudi slovenske nasprotnike, so se ustanovili tudi domobranci in se borili proti partizanom.
Bolj kot razmeram se je pisatelj posvetil usodi posa-
meznih junakov. Natančno je opisal vse njihovo dejanje in mišljenje in nekateri prizori so podani z naravnost baladno pretresljivos-tjo. Pisatelj je dokazal, da se zna poglabljati v duševnost svojih ljudi in jih podajati prepričljivo in v najrazličnejših okoliščinah, ki so jih ustvarjale vojno razmere. Dosti opisov pa je tudi razvlečenih in odveč, ker zamegljujejo celotno podobo. Prav tako veliko razpravljajo o političnih sistemih z že znanimi in obrabljenimi frazami. Zadnje poglavje je sploh nekaka razprava o ameriškem in sovjetskem političnem sistemu. Tukaj je tudi zaključil zgodbe glavnih junakov. Niko in Vera sta se naselila v Que-becu v Kanadi, kjer je Niko odprl podjetje in obogatel. Jurij je odšel v ZDA in je pisateljev dvojnik. Nekaj jih je odšlo v Argentino, drugi so ostali doma in se zadovoljili z manj pomembnimi službami. Rituperja so zaradi sodelovanja z Rusi ob kominformu zaprli, ko so ga izpustili, je tako pijančeval, da je umrl pred hišo. Sina Grbača so razkrinkali, da je vzdrževal tudi po vojni zveze s Steinerjem. Da bi ne bilo škandala, so mu naročili, da se mora sam ustreliti, ko si ni upal, so ga drugi. Mater Lenko so pregnali v Bosno, kjer se je poročila z uglednim človekom.
Kot že v Brezdomcih so tudi tukaj nekateri junaki dobri in vzorni ali se spreobrnejo kot Ivan, Vera, Niko, drugi ostanejo do konca pokvarjeni -in pisatelj jih neusmiljeno kaznuje, npr. Rituperjeva družina. Pisatelj je prikazal tudi domobranski umik v Avstrijo, njihovo vrnitev in splošni poboj v kočevskih go-zdovi-h. Iz jame smrti se reši Dane in odide v Argentino. Prav tako je opisal negotovost ob resoluciji kominforma, ko se ljudje niso znašli in so končali v ječi.
V romanu je veliko ljubezni in sovraštva, ponižanja, mučenja, smrti, čudežnih rešitev in neverjetnih naključij, vendar pa je podoba podana nepristransko, pisatelj pripoveduje napeto, z osebno prizadetostjo, čutiti je, da je to življenje sam živel, saj je Jurij po življenjskih postajah pisatelj sam.
Zora Piščanc: Most čez ocean
Goriška pisateljica Zora Piščanc je prišla letos do nove, šeste knjige, do povesti Most čez ocean. Izšla je v Gorici 1984 v samozaložbi na 222 straneh. Razdeljena je v dva dela: Viharnika v pragozdu nebotičnikov in Po viharjih zavetje.
Povest se začenja v prvih povojnih letih, ko je na Primorskem še vladalo politično sovraštvo in medsebojno obračunavanje. Lepega dne zve Tine, doma iz Tolmina, da so ga na skrivnem sestanku obsodili na smrt. Dovršil je učiteljišče, bil nekaj časa pri partizanih, ko pa so v Cerkljah ustrelili kaplana Lada Piščanca, s katerim je sodeloval pri petju, je pobegnil k domobrancem. Po vojski je ostal v Tolminu in čakal. Ko je zvedel za obsodbo, se je z dekletom Jelko skrivaj umaknil čez mejo v Italijo. Tudi Jelka je bila slabo zapisana, saj so ji ubili očeta in tri brate. Pribežala sta v Štmaver k župniku Jožetu, ki se je tudi umaknil iz Dolenjske, in ostala dalj časa pri njem. Poročil ju je in ju prijavil na IRO za Ameriko. V Gorici sta obiskovala tečaj angleščine in se pripravljala na emigracijo. Ker se
je pokazalo, da tudi v Štmavru nista varna, sta se v jeseni preko Genove odpeljala v ZDA.
Na ladji je ob viharnem morju prišlo Jelki slabo in ladijski zdravnik ji je komaj rešil otroka, ki ga je pričakovala, ne da bi Tine vedel. V New Yorku je Tineta že čakalo delo v nekem velikem skladišču za kavo, stanovanje pa sta dobila v črnski soseski. Tu je bilo vse umazano in sovražno, v hiši pa sta našla prijaznega črnskega zdravnika Stephena Valaro, ki je pozneje Jelki pomagal pri težkem porodu. Kmalu sta našla stik s Slovenci pri cerkvi sv. Cirila i-n po novem letu so ustanovili primorsko kulturno društvo Zarja. Junija se je rodil sin, ki sta ga iz hvaležnosti do zdravnika krstila za Štefana. Kmalu pa je Tine izgubil delo, ker so zaprli njegovega gospodarja, ki je skrivaj prekupčeval z mamili.
S težavo je dobil delo v pristanišču, a je bilo pretežko zanj. Zato je sprejel ponudbo znanke Branke in se z njeno pomočjo začel pripravljati na izpit, da bi postal učitelj. Toda nesreč še ni bilo konec. Neke noči, ko je bil Tine
v društvu, je dal gospodar zažgati hišo, v kateri so stanovali, da je dobil zavarovalnino, Jelka se je z otrokom rešila samo s pomočjo zdravnika Valare. Stanovanje sta dobila pri neki trgovki Marjoni. Jelka ji je pomagala v trgovini, pozneje jo je vodila sama, Marjona pa ji je pazila otroka. Tine je napravil izpit in postal učitelj v ameriški šoli. Spomladi pa je umrla Marjona in njen sin ju je vrgel iz stanovanja. Začasno sta ga dobila v šoli in pridno pela v pevskem zboru in igrala v igrah. V jeseni je dobil Tine službo v Clevelandu in naselili so se v baraki prof. Pahorja.
V drugem delu živijo v Clevelandu, kjer imajo večjo slovensko družbo. Štefan dobi družbo Pahorjevih sinov Cirila in Pavla, a tudi Jelka dobi službo v modni trgovini, kjer postane kmalu manekinka. Preb božičem si je Tine že kupil avto, ker so bile daljave prevelike. Vpisala sta se v društvo Svoboda, pela in Igrala. Ker je bila baraka mrzla, sta kupila zemljo ob jezeru blizu prof. Pahorja in začela zidati hišo. Veliko sta se zadolžila, toda zidovi so hitro rasli, ker so jima vsi sosedje pomagali. Medtem pa je imela Jelka težave v službi: neka črnka ji je bila nevoščljiva, zato je njen mož pomagal, da si je zvila nogo, kmalu nato pa sta črnca zažgala trgovino in na begu utonila v jezeru. Toda vse se je uredilo, Jelka je delala, v društvu so igrali in hodili še v druga mesta. Pred veliko nočjo sta se Jelka in Tine s Štefanom preselila v novo hišo, na poti pa je bil že nov otrok. Tedaj je prišlo od doma pismo, da Tinetova mati umira. Tine se je odpeljal domov, našel še živo mater, jo pokopal, potem pa se z Jelklno materjo vrnil v Ameriko. Zdaj sta bila Tine in Jelka popolnoma srečna, zlasti ko sta dobila še Sonjo. Življenje je umerjeno teklo, otroka sta rasla ob skrbni babici, Tine in Jelka pa sta veliko delala v društvu. Štefan bo postal slikar in na steno hiše je narisal most čez ocean, ki veže Ameriko z domovino, o kateri sta mu mati in babica toliko pripovedovali.
Povest je torej zajeta iz slovenske sodobnosti in obravnava toliko bolečih problemov, ki jih je povzročila zadnja vojna in z njo povezana socialna revolucija. Tine in Jelka sta žrtvi teh razmer, bežati morata, da si rešita življenje. Pisateljica ju je obdala s samimi dobrimi lastnostmi: nista samo mlada in lepa, ampak tudi dobra pevca, Tine še dovolj izobražen in podjeten, oba pa srčno dobra in globoko krščanska. Ne moreta razumeti povojnega sovraštva,
vsem odpuščata, čeprav sta žrtvi drugih. V Ameriki je Tine vzoren delavec, trikrat se znajde pred sodiščem, toda ker pove vsakikrat samo po resnici, vedno zmaga. Kot učitelj pomaga potrebnim učencem tudi z zasebnim poukom, zato ga imajo vsi radi in mu pomagajo, ko se znajde na cesti brez stanovanja. Nekako mimogrede pride do lastne hiše.
Še bolj idealizirana je Jelka, ki hoče pomagati v New Yorku črnkam, da bi se malo dvignile, še bolj pomaga Slovenkam, ki jih najde v novi domovini. 2e njen pojav prinaša srečo in sproščenost vsem. Pisateljica je zvrnila nanju vrsto težav in nesreč, vendar jih z zaupanjem v Boga srečno premagata, da sama pravita, kako jima je večkrat Bog pomagal. Res so vse te težave možne in verjetne v vsakdanjem življenju, vendar pa je čutiti, da jih je pisateljica namenoma izbrala, da bi bolj izstopila njena junaka v lepi podobi. Nikoli ne gre za take težave ali nevarnosti, da bi jima junaka ne mogla biti kos, iz vseh Izideta še boljša In popolnejša. Domovine nista in ne bosta pozabila, pogosto govorita o njej, včasih z Gregorčičevimi, Župančičevimi ali Pregljevimi besedami. Oba imata majhni skušnjavi, Jelka z zdravnikom Valaro in italijanskim blagajnikom, Tine z učiteljico Branko, toda oba sta tako vzvišena nad vsem, da ju nič ne vznemiri.
Dobri in požrtvovalni so tudi drugi Slovenci v Ameriki, vsi zavzeti za narod, domovino, za prosvetno in versko življenje, vsi so se v novi domovini znašli in si ustvarili dostojno življenje. Vsi so živi, nazorni in verjetni, dovolj poglobljeni.
Ob slovenskih ljudeh, ki zavzemajo večino knjige, pa živi Amerika s svojimi nebotičniki in obširnimi planjavami, z bogastvom in revščino, z napakami in vrlinami, s črnskim problemom, ki ga zlasti Jelka živo občuti in bi ga rada ublažila.
Pripovedovanje je živahno, nazorno, brez dolgih opisov, največ je dialogov, s katerimi obujajo preteklost, pripovedujejo o sedanjosti in bodočih namenih. Z njimi razkrivajo svoje težave in veselje, kujejo načrte in si lajšajo bolečine. Vsi so globoko čustveni in zlasti slovenska pesem »jih razneži do vseh globin«. Na nekaterih mestih je povest tako ganljiva, da bo bralce prevzela. Prepričan sem, da bo Most čez ocean dobil veliko bralcev, kakor so jih prejšnje povesti Zore Piščanceve.
ene®©©oeocene®©©oi©ocene®©©oi®ocene®
KNJIGE
IVAN MRAK:
SMER IN PROTISMER
Brošura 2000 s podnaslovom »Časnik za mišljenje, umetnost, kulturna in religiozna vprašanja« se je v 2. posebni številki tega leta pojavila z Mrakovo vsebino z naslovom Smer in protismer. Kako bi lahko označili ta nadvse zanimivi prispevek naši književnosti?
Starosta slovenskih dramskih piscev Ivan Mrak začenja: ... Danes ml je nenadoma prišlo v zavest moje otroštvo in mladovanje ...
Saj, nedvomno je to življenjepis, čeprav se tudi v tej čisto ustaljeni shemi kaže avtorjeva že znana originalnost. Letnice in datumi neredno kapljajo med strani z izvirnimi besedili, s spomini brez časa, z mislimi im tezami, katerih izhodišče in cilj je pojem življenja samega. Naposled se vse po sta-
rem zaključi s kazalom vsebine z naslovi posameznih poglavij, kjer je pač razvidno, da je avtor vrednotil svoj življenjepis pravzaprav po rojevanju njegovih del, pri čemer razgalja spočetja iz davne podzavesti detinstva, mladosti In zrelih moških let.
Prvi del Od Obločnice do himnične tragedije se odvija v znamenju Mrakovega prvenca, drame Obločnica, ki se rojeva, ekspresionistične celote, po mnenju tedanjih kritikov — nestvora,
ki mu je namenjena le »rešilna postaja« in — Studenec. Vendar se snovanje, rojevanje, nadaljuje — vsa dela je avtor »donosil« in jim odtisnil dedni pečat »vseh mogočih viharjev, križev in težav«, da je naposled to bitje »izskočilo kot Palas Atena iz Zeusovega čela«. V svoji smeri in protismeri je vodilo avtorjeva ljubezen do kiparke in slikarke Karle Bulovčeve, iz globine tega čutenja se jasni prvi izraz Mrakove dvojne narave: kraljestvo duha, beg iz biološke pogojenosti.
Avtorjevo globoko mišljenje, ki se kaže predvsem v popolnem poznavanju evropskih duhovnih globin, dosega svoj vrh v čudoviti ekspresivni moči, v jeziku, ki mu marsikdo očita samovoljnost, za nas pa, v tej izrazni ožini, ostaja neskaljena izbrušenost.
Freudova psihoanaliza, mimo katere Mrak ni mogel že zaradi odkrivanja svoje in sploh človekove intime, prevladuje v doslednih odnosih med nasprotji: ljubeznijo in smrtjo, sanjami in resnico, zavestjo in podzavestjo. Mrakov eros-tanatos se v delu pojavlja v najčistejši luči kristalnih čustev, s katerimi izraža svojo navezanost na Karlo Bulovčevo. Kot ljubezen pojmuje čustvene in čutne trenutke, v ¡katerih se je odnos izkazoval. Pojem umetnosti, ki je predstavljal Karlino bogastvo, je nedosegljiv, in ustvarjalna evforija je že sama po sebi tehten razlog in opravičilo za življenje. Ob tem nadnaravnem daru je njeno gmotno pomanjkanje brez pomena. Ljubezen — danost in dosledno žrtvovanje, dušenje spontanih izbruhov, prihajajo na površje ob smrtni postelji umetnice. Le kje smo v slovenski književnosti, ki tako podcenjuje in maliči ženski svet (če seveda izvzamemo matere], zasledili takšenle Orfejev slavospev Evridiki? Smrt — skrajnost ljubezni, nastop samovoljne smrti ob izgubi ljubljene Karle. Brezciljno hotenje, ki pa ga za vselej premaguje moč prepričanja v etično vrednoto, ki zavrača brezizhodnost.
Mrak, ki je pri nas ovrednotil tragedijo in njen globok pomen in izročilo, se oklepal mitologije in zgodovine, utrjeval stare strahove in jim posredoval sodobno podlago, je od rane uporniške mladosti ohranil večni zanos in protikonformizem. V svojem lebdenju med smislom in naravo himnične tragedije, v soočanju z vzornikom von Kleistom, v poglabljanju in iskanju lastne osebe med nastopajočimi, se Mrak
z nežnostjo in prijateljskim čustvom ozira na mlade nadebudne ustvarjalce, katerih delo samo je zadosten povod za njegovo naklonjenost. Sam razume težave in smisel »rojevanja«, zato se lahko približa tudi takim, ki nam kljub osnovni ljubezni do književnosti ostajajo še vedno nerazumljivi. Je morda to dramatikov neizpolnjeni očetovski čut, spomin na nerazumevanje, ki ga je doživel ob Obločnici ali pa sploh dosledni protest zoper konvencionalnost? V jedrih tragedij, v osrednji osebi klenega revolucionarja, v Mirabeauju, Ro-bespierru, Chenieru, Maratu, v Kristusu in Ojdipu se po starem izročilu razodeva avtor sam s svojo mnogopomensko osebnostjo, v umetnikih Van Goghu in Groharju zaživi nerazumevanje sveta za njegova dela.
Je morda njegova naklonjenost vzniknila iz želje po zaščiti teh naših mladih, ki se zdijo tako nepravilno postavljeni v čas kot nedonošenčki iz inkubatorjev? Se morda Rdeči norec Van Gogh, revež v umobolnici, ki je doživel, da so njegovi bolni sojetniki obmetavali njegova čudovita platna z blatom, no, se morda Van Gogh lahko sploh primerja z današnjimi književniki, z množico, ki se z eno roko oklepa dobrodušnega založnika, z drugo dobre zaposlitve, pri čemer od časa do časa zahaja na seje Društva slovenskih pisateljev, kamor nedvomno spada od prve rime? Je morda potreben simpatije i.n naklonjenosti tisti, ki si je v svojih eteričnih načrtih začel že sestavljati dvorec svojih častilcev, ko mu je že uspelo najti koga, ki ceni originalnost nad vsem, ki obožuje popolno brezpomensko drznost s puhlo vsebino?
V tem se zdi Mrak primeren svojim skoraj osemdesetim letom. Sodobnim stiskam navkljub je ohranil svoj idealizem. Kako mu je to uspelo, sploh ni skrivnost. Nikoli se namreč ni spuščal v politične spletke, v odkrito kritiko družbene stvarnosti in tudi ne v bulvarsko opravljanje, da bi lahko bil globlje razočaran. Zato je tako nedvomno zdrav v svojem napotku, ki je vreden da ga zabeležimo v spominsko knjigo:
...širi zavest, bodi dober, oster, silovit — ker tvoja dobrost, ki se bo zaganjala v čisto čisti idejni svet — ta dobrost ne more biti shema, ampak je samo ob sebi umevno prekrvavljena stvarna resničnost...
Starokopitni nauki? Ne, samo sodobne pozabe.
Še kaj? Morda v vednost našemu nerazumljivemu hermetiku, ludistu in em-piriku z bolnimi čutili — ta Mrakova misel o pravi vrednosti umetniškega izročila:
... Namreč, kjer etični imperativ v umetnosti ni navzoč, tam težko govorimo o umetnosti, kajti šele etični imperativ daje umetnosti njeno osnovno opravičilo in smisel.
Ester Sferco
CERICVENO-ZGODOVINSKA RAZISKAVA O TRSTU
Pietro Zovatto, duhovnik, zgodovinar in profesor na Tržaškem vseučilišču, je napisal in objavil že precejšnje število zgodovinskih esejev, ki jih je večinoma izdal v samostojni knjižni obliki. V njih se je ukvarjal največ s cerkveno zgodovino naših krajev, predvsem Trsta in Istre. Njegova zanimanja pa segajo tudi na področji teologije in filozofije. S tukajšnjo problematiko se je soočil predvsem v razpravah o škofih Fogarju in Bartolomasiju, o židovski konvertitki Pii Riminljevi, o katolištvu v Trstu (glej tudi P. Zovatto: Cat-tolicesimo a Trieste [Appunti], Trieste 1980) in o kulturni formaciji tržaške duhovščine v zadnjih desetletjih habsburške monarhije. Pri tem se ni omejil na italijanski del, ampak je izpopolnil zgodovinsko podobo s tem, da je upošteval tudi slovensko problematiko.
Oktobra t.l. je prof. Zovatto ponovno stopil v javnost z objavo nove knjige z naslovom »Cerkveno-zgodovinske raziskave o Trstu«. Knjiga vsebuje 4 ločene prispevke: 1. Tržaški škofje od
J.	Legata do A. Santina. 2. Katoliški svet in hebrejska kultura (v Trstu). 3. Slovensko in hrvaško katoliško časopisje v Trstu. 4. Center za cerkveno-zgodovinske raziskave v Trstu.
Čeprav stoji na koncu celotne knjige, je esej o Centru za cerkveno-zgodovinske raziskave pravzaprav progra-matične narave in ga zato lahko imamo za nekakšen uvod k celotni knjigi. Omenjeni »Center« je nastal I. 1973 na pobudo skupine vseučiliških profesorjev, med katerimi je bil najbolj zavzet prav prof. Zovatto. »Center« si je zadal naslednje naloge: 1. Sestaviti čimpopol-nejši senzam vsega razpoložljivega ar-
hivskega gradiva na področju cerkvene zgodovine v deželi Furlaniji-Julijski krajini. 2. Publicirati zgodovinske raziskave s področja verske zgodovine v severovzhodni Italiji, Furlaniji, Trstu in Istri. 3. Organizirati simpozije, predavanja, seminarje za poglobitev omenjene problematike.
Prav v tem prispevku je prof. Z. sestavil za zgodovinarje izredno dragocen prvi splošen seznam arhivskega gradiva, ki še čaka na obdelavo. Očitno je, da se na tem področju raziskovalcem odkriva neizmerno še neizkoriščenih možnosti. Med zgodovinsko gradivo, ki ga »Center« marljivo zbira, pa gre prištevati tudi stare molitvenike, knjige premišljevanj, šmarnice, svete podobice itd., skratka vse to, kar je bilo dušna hrana ne samo izobražencem, ampak tudi preprostemu ljudstvu. Pravilna osvetlitev te literature bo zato po A. mnenju prispevala k izpopolnitvi in osvetlitvi posameznih zgodovinskih obdobij.
Nekako osrednje mesto zavzema v knjigi esej o slovenskem in hrvaškem katoliškem časopisju v Trstu. A. obravnava najprej začetke slov. časopisja v Trstu leta 1849, nato spregovori o čitalnicah in o nastanku političnega društva Edinost in istoimenskega časopisa. O začetku katoliškega časopisja v Trstu v smislu jasne idejne in politične opredelitve pa lahko v Trstu govorimo šele leta 1893, ko začne izhajati »Primorski list«. Največ prostora je v okviru tega gibanja A. odmeril J. Ukmarju in njegovim časopisom od I. 1904 do 1910. V obdobju med obema vojnama je bilo v Trstu zaradi nenaklonjenih političnih razmer izhajanje katoliških časopisov omejeno. Zato pa je A. toliko več pozornost posvetil povojnemu slov. katoliškemu časopisju in še posebej salezijanskim Knjižicam, ki jih imenuje »nekakšna ljudska katoliška summula«. Prof. Zovatto se pa ni omejil le na tisk kot tak, ampak je o vsakem obravnavanem obdobju tudi obrazložil glavne idejne, teološke in politične dejavnike. Uvodnemu eseju sledi dragocen seznam in natančen opis 26 katoliških časopisov od I. 1893 do I. 1975, 14 župnijskih glasil in popoln seznam 58 salezijanskih Knjižic. Seznam in opis sta sad vztrajnega in mučnega dela po arhivih in knjižnicah razen za publikacije, ki so jih katalogizirali že prejšnji raziskovalci (J. Šlebinger, M. Šalamun, M. Pertot).
Pristop prof. Zovatta do obravnavane snovi razodeva dobro poznavanje problematike in smisel za odkrivanje podatkov, ki so bili celo slov. zgodovinopisju nepoznani ali ne dovolj osvetljeni. V tem smislu je zanimiv npr. psihološki oris mentalitete tržaškega liberalno mislečega narodnjaka in njegovega odnosa do vere in Cerkve.
Vse to pa še ne pomeni, da moremo pritrditi A. v vseh njegovih sodbah. Pomisleke vzbuja predvsem njegovo gledanje na nacionalno vprašanje. Kakšen pomen ima recimo beseda »nacionalizem« v zvezi s slov. dnevnikom Edinost in s hrvaško Našo slogo (str. 79, 81)? Ali je res mogoče primerjati slovenski kvečjemu besedni »nacionalizem« z italijanskim iredentizmom, ko pa je slednji nastopal proti prvemu s stališča oblasti? Bolj kot prispevek o slov. časopisju vzbuja pomisleke v tem smislu razprava o tržaških škofih od Legata do Santina. Tako npr. A. podkrepi svoje hipoteze o številčnem razmerju med italijanskim in slovenskim prebivalstvom v Trstu z rezultati ljudskega štetja I. 1900, ki pa je upoštevalo za nas krivični kriterij občevalnega jezika (Umgangsprache) (str. 7 op.). Naravnost neverjetno zveni trditev o eni sami slov. družini v župniji sv. Justa
I.	1910 (str. 15). Tudi vsega truda škofa Dobrile za povzdigo revnega in zaostalega istrskega hrvaškega ljudstva v Istri ne moremo označiti za nacionalizem (str. 20-22). O ital. duhovniku Mioniju in njegovem časopisu L’Ami-co, pravi A., da odseva nekak »pozitivni nacionalizem«. Ta oznaka je vsekakor premila, saj se je Amicov nacionalizem izražal večkrat v prav strupenem in do Slovencev sovražnem tonu (glej npr. 26.7.1908, 2.8.1908, 23.8.1908). Slovenski bralec bi dalje pričakoval med navedbami literarnih del o zgod. Trsta vsaj roman »Zeleno izgnanstvo« A. Rebule in Pahorjevo tržaško trilogijo.
To so nekateri pomisleki, ki se slov. bralcu vsiljujejo ob branju te sicer zanimive knjige P. Zovatta. Kljub temu ne gre prezreti dejstva, da je prof. Zovatto eden izmed redkih ital. nemarksi-stlčnih zgodovinarjev, ki so sploh odkrili, da je slovenska kultura sestavni in nepogrešljivi del tržaške zgodovine. Zaveda se, da je postavljanje enačb kot Italijani = potomci Rimljanov in Slovenci = novopriseljeno zaostalo ljudstvo popolnoma nerealno in pravzaprav mitično. Nasprotno Slovenci in
Italijani v Trstu že stoletja živijo drug ob drugem (str. 160) in je zaman tu iskati neko čistokrvno raso. Prav zaradi te temeljne ugotovitve lahko knjiga prof. Zovatta pripomore k boljšemu poznavanju slovenske problematike in kulture v našem mestu.
T.	Simčič
MILAN BUFON: RONDO
Založništvo tržaškega tiska je objavilo novo knjigo, izjemni načrt leposlovne proze, delo nadobudnega mladeniča Milana Bufona, geografa in etnologa v pričakovanju zaposlitve.
Čudovita vezava, okrog sto osemdeset strani, trde bele platnice s črnim ovitkom z ženskim aktom na zelenem polju v sredini.
In to je tudi vse.
O književnosti ne bomo razpravljali. Kaj je to, upam, da vsak ve in nedvomno je stvar vsakega posameznika, kako književnost razume, saj jo mora razumeti.
Bufonove zbirke krajših abotnosti ne razumem. Saj, to še ne pomeni, da njegov Rondo ni književnost. Pomenim in predstavljam namreč samo milijoninko (ali celo manj) pripadnikov svojega rodu in najbrž je vse odvisno od tega, koliko ljudi misli tako kot jaz. Da si prihranim razočaranje, upam, da soglaša z mano vsaj tista mala skupina, ki se v celoti ni posvetila svojemu vikendu in gradnji nove hiše. Saj ni težko.
Poglejte, gospodje in tovariši, vse skupaj ne dosega ravni skromne šolske naloge — take, ki ostaja neopazna, pred katero nam dijak očita, da ne razume naslova, da ga moti lepo vreme itd. itd. Napiše pa nekaj več, kot je preprosta packarija — vključno z grobimi napakami v jeziku, saj končno ni pisatelj in se bo jezika iz dobrih knjig šele naučil.
Bufon je malce pohitel. Danes smo pač vajeni tega, da se geniji odkrijejo še pred svojo genialnostjo. Kdo ve, če Imamo res tako prefinjen voh, da lahko zavohamo dim še pred ognjem ... in da nato še povemo, kako diši ...
Firepenenje po tem, da se med nami končno pojavi avtor proze, ker je poetov pač nešteto, ni dovolilo niti tega, da bi počakali, da se objavi kaj smiselnega. V Bufonovem nesrečnem delu je sicer vsega malo — od lastnega, o čemer avtor meni, da je to »pisateljevanje«, pa do stare zaveze Sv. pisma, iz katere je bolna duša poiskala poglavja,
za katerimi stikajo pubertetniki in tisti otroci napredne in svobodoljubne družbe, ki so čisto na dnu še prepričani, da je spolnost umazana zadeva.
Bufon pa s tem svojih neslanosti sploh ni osolil in tudi ne opopral. Prav gotovo je to eden izmed njegovih največjih umotvorov — napolniti prazno stran. Papir pa je kar se da trpežen, saj ga ne uporabljamo samo za tisk Bufonovih del.
Im najbrž je tudi tale moj očitek precej neobičajen. Nikjer besedice o kaki morebitni vsebini, o slogu, o dejanju ali dogodku — saj vsega tega ni, to je samo predstavitev življenja v funkciji svojih prebavil in razmnoževalnih organov.
Ne morem mimo, ne da bi se vprašala: le kje so ideali?, kje cilji?, upanja?. Zdi se mi, da smo spet v časih treh zapostavljenih devic, ki so namesto dote dobile krepko brco — modrost, pravičnost, učenost...
Ker namreč ni modro razglašati, da je današnja mladina popolnoma brez idealov in čuta za to, kar je lepo.
Tudi ni pravično zapirati vrata pred tistimi, ki lahko kaj povedo.
Učenost, ti največja sirota, ki zaman trkaš na trda čela ...
Nikar ne pojdite v procesijo za cesarjem z novimi oblačili! Lahko bi se vam zgodilo, da boste videli samo to, kar inam je ravnokar pokazala naša nova obljuba, Milan Bufon. Toda ne pozabite — cesar je bil samo naiven možak — kriva sta bila sleparja.
Ester Sferco
A. MERMOLJA in M. ČUK: IGRA V MATU
Lahko verjamete, da sem pesniško zbirko Aceta Mermolje in Manija Čuka Igra v matu dolgo dobesedno obračala, preden sem, seveda v prenesenem pomenu, ugriznila vanjo, da bi spoznala, če je »zlato« pravo.
No, kar začnimo s prvo polovico te nove, še tople opeke Založništva tržaškega tiska.
Raje bi ne obnavljala spremne besede Petra Kolšaka In iz kake stare Ace-tove izjave zaključevala, kaj eden Izmed naših žalostnih zamejcev misli o poslanstvu poezije.
Nič ne bo tudi s socialnozgodovinsko vsebino, moralnimi polarltetami, socialnopolitičnimi in etičnimi revoltami in angažmaji. Pretežke besede za nekaj
preprostih vrstic, nekaj vtisov iz televizijskih dokumentarcev, nekaj zamejskih žalostnih brez res tehtnega razloga, nekaj lagodne melodrame ... »bo že šlo, če bo« ...
Še vedno sem prepričana, da se Mer-molja rad igračka, da ubira zvoke brez posebnega posluha — celo z grobimi napakami v besedilu, s katerimi bi moral že zdavnaj opraviti, saj se s pisanjem ne ukvarja samo »za narodov blagor«, ampak tudi »za ljubi kruhek«.
Poezija ■— ta žival, ki izumira.
Mermoljevi motivi ne kažejo popolnega pomanjkanja smisla za to, kar je lepo — v stihih je sploh nakazan okus, zametek estetske osnove, ki je opaž vsake trdnejše poetične zgradbe. Vendar so temelji te poezije majavi v svoji nenehni pravljični motiviki, na katero je Mermolja dokazal, da se da napisati še in še. In tudi ni umestno napihovati vsega z donečimi družbenopolitičnimi pomeni. Če je zadeva preprosta in jasna, je lahko samo zaradi teh dveh temeljnih pripomočkov k razumljivosti že vrednost, melodija naše poetične besede z vsemi vejicami pripomore k ostalemu, kar lahko iskreno poveš.
Mermolja se je na svoji poetični šahovnici predstavil z vilami, kraljičnami, čarovniki in junaki iz pravljic namesto običajnih figur. V svojem nerazumevanju za ta svet, ki se mi zdi, da je že dovolj okrnil pesnikovo osebnost, lahko še samo upam na mat, s katerim se bo zaključil tudi ta zamejski patos.
Tu je še Marij Čuk, ki mu je po Kol-šaku ravno tako dovoljeno pisati pesmi, kot je »kurbam dovoljeno prodajati svoje telo«.
No, upajmo, da se je Čuk enkrat za vselej znebil te svoje vizije človeka — »merjasca in prasca«, te poceni oznake poetične vrednosti naših bioloških funkcij.
Poezija pa ostaja le prgišče v tem zametu naigranih besed, nametanih v svet, ki je nekoliko podoben Mermo-Ijevemu, vendar z dodatkom drugih kuharskih veščin. Malce nečesa, kar bi hotelo biti hudomušnost, peščica osebne prizadetosti kdove zakaj... Še vedno pritajeno »šumenje modrega mahu« in »suhega cvetja«, s katerim je pesnik že odvonjal.
Ob vsem, kar je v svoji norčavosti tesno speto, sem se spomnila, da je nekoč Čuk cenil Kosovela. Ga morda ceni še danes v svojem norem vrtin-
cu klavnovskih plesnih korakov, ki so sami sebi cilj?
Po Kolšakovi spremni besedi je vsega krivo naše zamejstvo, ugrizniti je treba v vse »sumljive« besede, kot so: domovina, srce, zemlja, in zanje najti kaj pravega, morda še celo Čuk sam ne ve, kaj se da najti.
Kako je vendar očarljivo naše zamejstvo, kajne rojaki iz matične domovine! Tako pretresljivo, tako potrebno pomoči in podpore. Saj sta končno oba naša pesnika to dokazala — kaj bi končno ponosni jelen brez svojega stoletnega gozda, kaj bi morski pes v vodnjaku, kaj bi lahko zamejski pesnik povedal brez svojega zamejstva!
Pa brez zamere, saj bi nešteto slavnih verzov m pregovorov lahko podprlo trditev, da je pač treba tuliti s svojim grlom in s svojim volkom.
Po matu, tem državnem udaru v malem, upajmo v boljše čase vajine poezije, draga pesnika — in da bi v bodoče kritika očarala moč besede in ne samo zvoki vajine težke lire. Ester Sferco
Slovenska prosveta in Zveza slovenske katoliške prosvete
razpisuj eta
X. tekmovanje zamejskih amaterskih odrov
MLADI ODER
Tekmovanja se lahko udeležijo amaterski odri, ki delujejo v naši deželi.
Tekmovanje traja do konca leta 1984. Izid bo javno razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku februarja prihodnjega leta.
Skupine, ki se nameravajo udeležiti tekmovanja, morajo javiti svojo udeležbo enemu od obeh prirediteljev.
Predstave prijavljenih amaterskih odrov bo ocenjevala komisija, ki jo sestavljajo gledališki izvedenci in po en predstavnik vsake organizacije.
Mnenje komisije je dokončno in nepreklicno.
Za vsa podrobnejša pojasnila in prijave se je treba javiti na naslov SLOVENSKA PROSVETA, Trst, ulica Donizetti 3, tel. 768-189 ali pa ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE, Gorica, viole XX Setiembre 85.
Zdravnikovi nasveti - Piše dr. Miloš Kralj
Opekline in oparine
Opekline lahko povzročijo suha vročina, plamen, vroč zrak, vroča kovina in sonce. Tudi močno trenje zaradi vrvi ali žice, ki drsi skozi zaprto dlan, povzroči opeklino. Oparine nastanejo, kadar pride koža v dotik z vročimi tekočinami: z vrelo vodo, paro, mlekom, juho ali čajem, z vročo mastjo in vročim oljem. Oparine z vročimi maščobami so hujše od oparln z vročo vodo. 80% vseh oparin se dogodi pri otrocih.
Pri oceni vsake opekline in oparine je treba upoštevati površino opečene kože in globine hkrati. Čim večja je opečena površina, tem nevarnejše so spremembe, ki nastanejo v celem tele-
su.	Prva in najvidnejša taka sprememba je šok. Do šoka pride, če je opečenih 15% telesne površine. O težki opeklini pa govorimo, če je opečena več kot ena tretjina telesne površine ali pa če je opečenih več kot 10 odstotkov telesne površine In je opeklina tretje stopnje.
Obseg opečene površine lahko zelo enostavno izračunamo s takoimenova-nim pravilom številke 9 (devet). Po tem pravilu znaša površina glave in vratu 9%, zgornjega uda, tj. roke, 9%, trupa spredaj 2 krat 9%, tj. 18% trupa zadaj 2 krat 9% tj. 18%, spodnjega uda, tj. noge 2 krat 9% ali 18%. Po tem pravilu lahko na hitro Izračunamo procent opečene površine, kar je zelo važno za presojo težjih opeklin. Pri vsaki opeklini pa moramo poleg obsega opečene kože upoštevati tudi globino opečenega tkiva. To je včasih težko oceniti celo zdravniku. Če opečeni govori: »Saj me ne boli in tudi gibljem se lahko,« to ni merilo. Po globini razdelimo opekline na tri stopnje. Pri prvi stopnji je koža vroča, rdeča, zatekla in boleča. Govorimo o površinski opeklini, ker je opečena samo površinska kožna plast. Pri opeklini druge stopnje imamo poleg znakov prve stopnje še večje ali manjše mehurje, ki so v začetku napolnjeni z bistro rumenkasto tekočino. Tudi opekline druge stopnje silno bolijo. Opekline druge stopnje so
prav tako površinske, ker je opečen le vrhnji sloj kože. Opekline tretje stopnje Imenujemo globoke opekline. Opečena je cela debelina kože in cela debelina kože je uničena. V tretji stopnji se opeklina loči od oparine. Pri opeklini tretje stopnje je koža sivoru-meno rjavkasta, neobčutljiva in podobna usnju. Pri oparini tretje stopnje pa je koža sivkasto bela in na pritisk boli. Sama od sebe opeklina tretje stopnje ne boli, ker so uničeni tudi živci. Če opeklina peče in hudo boli, je to dober znak, če pa je usnjata, trda in temna, in ne boli, je to slabo znamenje.
Huda opeklina ubija prve dni zaradi šoka, nato pa zaradi infekcije. Šok nastane zaradi strašnih bolečin, ki so tako hude, da opečenec drhti po celem telesu. Do infekcije pa pride zaradi dotika opečene kože z bakterijami, predvsem pa zaradi nepravilne oskrbe opekline.
PRVA POMOČ
Zanima nas, kaj moramo storiti, kadar se opečemo sami ali se opeče nekdo v naši bližini. Opeklino najprej ohladimo, odvedemo njeno toplotno prodiranje v globino, tj. boj s sekundami. Zato ne izgubljajmo časa s slačenjem ožganih oblačil. Z opečeno roko hitro pod pipo z mrzlo vodo. Čim-prej opekline oblijemo z mrzlo, čisto vodo. Če je blizu prha ali kopalna kad, opečenega čimprej kar v srajci in hlačah položimo v hladno vodo. Na ljubljanskem opeklinskem oddelku so zdravili prisebnega svetilničarja, ki se mu je v hipu vnela obleka. Na mah se je pognal v morje in jo je izkupil z razmeroma lahkimi opeklinami. Opeklina naj bo pod hladno vodo toliko časa, da pekoča bolečina odneha. To se običajno zgodi najdlje po pol uri. Kjer obleka ni pripečena na kožo, jo lahko slečemo, potem ko smo oparino ali opeklino z obleko vred že ohladili s hladno vodo. Če pa takojšnje hlajenje oparine z vodo ni bilo možno, moramo z
vrelo tekočino prepojeno obleko čimprej sleči, ker bi sicer še naprej škodljivo delovala na kožo. Opeklina je odprta rana, zato se je čim manj dotikajmo z nesterilnimi rokami ali predmeti. Na opeklino ne dajemo nobenih mazil, olj in antibiotičnih posipov, prav tako ne jajčnega beljaka. Na opekline polagamo le obkladke s prekuhano o-hlajeno vodo. Zato so najprimernejše prelikane plenice ali podobne mehke in zračne tkanine, kar se da na mehko položene. Preden se lotimo obvezova-nja, si dobro in temeljito umijemo in razkužimo roke. Opečeni ud ¡mobiliziramo, opečenega obraza ali vek ne obvezujemo. Manjše opekline obvežemo z Alp-Plast oblogo, ki jo je priporočljivo imeti doma v zavoju za prvo pomoč.
Razumljivo je, da je treba najprej pogasiti ogenj, če je zajel ponesrečene. Kjer ni pri roki čiste hladne vode, posebno če na koži gori vnetljiva tekočina, npr. petrolej ali bencin in če se vnamejo obleka in lasje, ga pokrijemo s ponjavo, preprogo, plaščem, da go-renju preprečimo dostop zraka. Kogar je zajel ogenj, naj ne teka nakrog, ker prepih še neti plamen. Vrže naj se na tla in se valja, dokler mu ne pride pod roke stvar, s katero lahko pogasi ogenj.
Kadar je prevoz v zdravstveno ustanovo kratek, naj opečeni ne pije ničesar. Zdravljenje opekline zahteva narkozo in zato je bolje, če je želodec prazen. Če pa je treba na prevoz čakati dlje časa in je pot v bolnišnico daljša, opečeni lahko večkrat po malem pije hladen sladek čaj ali limonado. Na liter čaja ali soka se doda malo žličko jedilne sode ali kuhinjske soli, da se oblaži šok.
Hude opekline zdravimo po metodi čimprejšnje operacije globokih opeklin. Takoj odstranimo razpadajoče tkivo in s presaditvijo zdrave kože pospešimo celjenje poškodovane površine telesa. Danes morejo rešiti opečence s 40% opečene kože in več.

Agencija za pomirjenje živcev
S hudičem ne bom zajemal iz iste sklede, tudi če mi dajo še tako dolgo žlico
De Ladoury
PEPO IN JUSTO S KONTOVELA OB 30-LETNICI
Pepo: Že trideset let Italije, si predstavljaš, a?
Justo: Z drugimi besedami: že 30 let Trst - ni - naš, ne?
Pepo: Glavno, da je koeksistenca, mir med narodi, kaj češ.
Justo: Jaz sem bil za Svobodno tržaško ozemlje in za nič drugega. Pa ga ni hotela ne Jugoslavija ne Italija.
Pepo: Jaz sem bil načelno za socializem.
Justo: In si še naprej zanj, z vilo in tremi avti v hiši.
Pepo: Za socializem s človeškim obrazom, ne za kakšnega albanskega ali češkega, da se razumemo!
Justo: Ampak tvoj Craxi, socialist s kaj vem kakšnim obrazom, je ondan rekel v Trstu, v kakšno krivično mejo je mesto uklenjeno!
Pepo: Prvič: niti Jugoslavija ni protestirala! Drugič: jaz sem pisal v Rim v imenu slovenskih socialistov.
Justo: Tistih s človeškim obrazom?
Pepo: In mi je sodrug Craxi odgovoril! Odgovoril, da smo Slovenci popolnoma napačno razumeli besedo krivično. Da je on hotel reči krivo.
Justo: Krivo?
Pepo: To se pravi neravno. Da meja okrog Trsta teče cik-cak, kakor en sam velik žep. Da je kriva, no. Sicer pa, ali ne teče v samih žepih od Trbiža navzdol?
Justo: To se pravi, pb naj bodo žepi ali hlače, da je tvoj Craxi kar fejst fant. Mogoče z malo sladkorne ...
Pepo: Vzemi Natto, tega Berlinguerjevega naslednika, vsega špičastega kot grablje. Fašist! Dokazano z dokumenti!
Justo: Pa si predstavljaš, ko bi praznovali na Kontovelu 30-letnico Jugoslavije?
Pepo: No ja, to bi bilo samoupravljanje.
Justo: Si predstavljaš? Niti Slovenija ne: sedma republika! Recimo Bortolo Petronio predsednik republike, Boris Race predsednik vlade, Bogo Samsa rektor univerze ...
Pepo: Boris Pahor že ne bi hecal ljudi s svojimi ZALIVI!
Justo: Pa še polog bi imeli na glavi, če bi hoteli iti čez mejo pri Devinu! Hvala lepa!
Pepo: Iz tebe govori sam antikomunizem. Ali ne bi imeli prepustnic? Ne bi lahko šli petkrat na mesec čez mejo, kljub pologu? Na primer v Tržič ...
Justo: Menjavat dinarje po 80?
Pepo: Prodajat, oprosti.
Justo: Kaj?
Pepo: Kaj! Vino. Kakšno kokoš. Gobe.
Justo: Dobro. KATOLIŠKEGA GLASA pa ne bi našel v kiosku, kamor v sobotah hodiš ponj, čeprav si za PRIMORSKI DNEVNIK.
Pepo: Pa bi vzel NOVI LIST: ta bi izhajal tudi v sedmi republiki.
Justo: In tiste DRAGE! Misliš, da bi bila dovoljena tista katoliška zborovanja z mašami in govori, tam na Opčinah?
Pepo: Odvisno, kdo bi bil šef policije. No, če bi bil Stojan Spetič ...
Justo: Jaz mislim, da bi imela notranje ministrstvo čez Jelka Grbec.
Pepo: No ja, mogoče niti ne bi bilo tako strašno drugače, kakor je. Srbom na primer ne bi bilo treba priti sem, saj jih že imamo.
Justo: Ampak veš, da celo demokristjani kregajo tistega svojega časnikarja, ki je razkril tisti mladostni fašizem pri Natti?
Pepo: Kaj češ, kdo pa ni bil fašist tudi med njimi, od Fanfanija navzdol.
Justo: Si rekel, da morda ne bi bilo tako strašno drugače pod družeti. Dobro, Kontovel bi ostal Kontovel. Ampak Sveti Križ?
Pepo: Pač Križ, brez Sveti.
Justo: Tudi Križ ne vem, če bi ostal. Če se ne bi preimenoval v kakšen Srp. Ali Kladivo. Da ne rečem o Svetem Ivanu ali Svetem Jakobu.
Pepo: Nerodno bi bilo s Sv. Barbaro: Grem v Barbaro! Ali če bi bilo treba najaviti kakšno nogometno tekmo na soboto pri Sv. Soboti: Vesna iz Srpa bo v soboto nastopila pri Soboti.
Justo: Ali pa reči: Prišel je iz bolnice pri Ivanu...
Pepo: Povorka se je vila od Jakoba proti Justu ...
Justo: Povorka? Menda ne misliš manifestacije? Počasi z manifestacijami pod družeti, fant!
Pepo: Ampak če bi šlo za mir, za kakšno Nikaragvo ...
zas
vol [ oíosme
Tonček sreča Peterčka s kozarcem v roki, polnim lepe marmelade.
»Čigava je ta marmelada?«
»Pol je moje, pol pa mojega brata.«
»Daj mi malo svoje!«
»Ne morem, veš, moja je ravno tista na dnu kozarca.«
pismaposmo
KROKODILOVE SOLZE
V soboto 10. novembra so na sedežu Liste za Trst izobesili zastavo na pol droga v znak žalovanja In se tako spomnili na 10. nov. 1975, ko je bil podpisan Osimski sporazum. V posebnem letaku šo zapisali, da je to sramotna stran zgodovine Italije ...
Toda vprašajmo se: kdo je podpisal sporazum?1 Rim in Beograd. Tožijo in nezadovoljstvo pa izražajo tako Italijani kot Slovenci. Čeprav niso uresničili Posebnega, statuta o zaščiti manjšin iz leta 1954 — Londonska spomenica, že so 10.-novembra 1975 sklenili Osimski sporazum, ki pa prav tako vse do danes ni uresničil zagotovil, ki jih jamči. Vsi . Slovenci in vse slovenske ustanove bi bile zares upravičene, da ob obletnicah takih sporazumov izobesijo zastave na pol droga in zahtevajo enkrat za vselej: PACTA SUNT SERVANDA — -POGODBE JE 'TREBA SPOŠTOVATI, pa ne le spoštovati’-, temveč tudi uresničevati. Zakaj se mora tolikokrat sestajati enotna slovenska delegacija? Če je tu sporazum med dvema podpisnikoma, sta onadva prva poklicana, da to spoštujeta!
»No vidite,« je rekel zdravnik, »danes pa že bolje kašljate.«
»Ni zlomek! Saj sem se vadil vso noč ...«
»Dedek, ali si bil ti res kdaj tako majhen kot jaz?«
»Seveda, Pavelček.«
»To je moralo biti pa res smešno, ko so te klicali dedek.«
Zdravnik: »No, kako je danes? Bolje?«
»Ne, slabše.«
»Potem pa ne jemljite več zdravil, ki sem jih predpisal včeraj.«
»Saj jih nisem vzel!«
»A tako, ali mislite, da boste ozdraveli, ne da bi se držali mojih navodil?«
V vlaku.
. »Vas lahko vprašam, kam greste, gospod?«
»Daleč, gospod.«
»Človek je pač tak, da je srečen tam, kjer ni,« reče filozofsko gospod.
»No, vidite, tja grem jaz gospod.«
Lastnik majhnega hotela je vprašal gosta: »Želite, da vas sobarica zjutraj pokliče?«
»Ne, hvala. Jaz sem utelešena točnost. Vsako jutro ob sedmih, tak, odprem oči.«
»Če mi ne zamerite, ali bi bili tako prijazni in bi zbudili sobarico?«
Listnica uprave
PODPORNO NAROČNINO je nakazal Milan Sfiligoj iz Vidma (20.00 Lir).
DAROVI: Za tiskovni sklad revije so darovali: J.P. iz Kamnika 3.500 Lir, S.P. iz Repna 26.000 Lir, J.Š. iz Trsta 2.000 Lir in M.P. iz Trsta 40.000 Lir.
Vsem se prisrčno zahvaljujemo.
...IN UREDNIŠTVA
V tej številki smo se morali iz tehničnih razlogov odpovedati prilogi RAST, Na naši mizi pa se je nabralo toliko gradiva, da smo kljub temu ohranili isto število strani, kot če bi tiskali prilogo. Tako torej bralci ne boste v ničemer prikrajšani. O prilogi »GORŠETOVE JASLICE« smo napisali članek na notranjih straneh. Prihodnja številka bo izšla pred prazniki, zato nam gradivo zanjo pošljite čimprej!
DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV Donizettijeva 3 - Trst
vabi na
PONEDELJKOVA SREČANJA V PETERLINOVI DVORANI
Vsak ponedeljek ob 20.30!
Ne zamudite!
š. M.
POJASNILO
V zadnji številki Mladike (str. 108) je M. Šah zapisal: »Dobili smo perifernega šolskega nadzornika za srednje šole, a so ga (upam, da po pomoti) dodelili deželnemu šolskemu uradu — oddelku za višje srednje šole v Vidmu in ga tako odtegnili slovenskim šolam na Goriškem in Tržaškem ... Dejansko pa je v Vidmu le deželno šolsko tajništvo, kamor spada tudi slovenski periferni šolski nadzornik, ki pa se posveča izključno le slovenskim šolam na Goriškem in Tržaškem.
Od obrtniških izkušenj v trgovinsko dejavnost
Anton Koršič
■	Serijsko pohištvo
■	Pohištvo po meri
® Preureditve	-
Prodajalna:
TRST, Ulica S. Cilino 38 - Telefon 54390
Dom in delavnica:
Ulica Damiano Chiesa, 91 - Telefon 571326
POSEBNI POPUSTI! OBIŠČITE NAS!
StoVJbic
C E I\1A 1.500 - LIR