JLi& f 46.
X petik (»rutina
184 S.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in V.
e 1 ffold. in 45 kr. Za ccloletno nnšilianie na ilnm v T.iiiMiam* oQ	z.* i/ .„„11 '/„ „„ „ „ __x:n____ c-1______•• . , , , v , ».,
^	..	--------v" »■■ j/vnn.. ■ i cupiatuj
ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje se 4 g-old., za ene kvatre 2 gold.
„---y--------7 —— p ~.. v,v	j.a /2 J "«»
gold. Za po posti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno
Njegovo Veličanstvo, cesar Ferdinand, je 2. Grudna v Holomovcu vpričo vsih tam bivajočih visokih udov cesarske rodovine, vseli ministrov, in generalov Vindišgreca in Jelačiča svojo voljo razodel, od vladar-stva odstopili, in prestol nadvojvodu Francu Jožefu, kteriga je za polnoletniga oznanil, sinu nadvojvoda Franca Karla, prepustiti.
Naslednji so razglasi v ti preimenitni do-godbi:
]fli Ferdinand pervi, po božji milosti cesar austrijanski, kralj ogerski in češki, tega imena peti itd. itd.
Ko smo po smerti Svojiga gospoda očeta, rajnciga cesarja Franca perviga, po postavni nasledbi prestol nastopili, smo, spoznavši globoko svetost in velikost Svojih dolžnost, pred vsim Boga za pomoč prosili. Pravico braniti je bil izvoljen pregovor, srečo austrijanskih narodov podpirati, jc bil konec Našiga vla-darstva.
Ljubezin in hvaležnost Naših narodov ste bogato plačale trudenja in skerbi vladarstva, in tudi v zadnjih dnevih, ko je hudodelskim podpihovanju se bilo vdalo postavni red podreti in deželsko vojsko vneti, je vendar nezmerna večina Naših narodov svojo vladarju dolžno zvestobo stanovitno obderžala. Pokaži, ki so pri grenkih skušnjah Našimu žalostnimi! sercu tolažbo dajali, so nam iz vseh krajev cesarstva prišli.
Ali sila dogodeb, gotova in neogibljiva potreba velikiga in obsežniga prerojenja Naših deržavnih osnov, ktero smo Mi mesca Sušca t. 1. započeli in pot mu napravili, je nam terdno prepričanje dala, de je treba mlajših moči, v podpiranje in srečno dognanje velikiga dela.
Sklenili smo tedej, po godnim premišljevanji, in prepričani od vkazljive potrebe te stopinje, tu slovesno osi an*trijanskign cesarskima prestola odstopiti.
Naš presvitli gospod brat in postavni naslednik v vladarstvu nadvojvoda Franc Karel, ki je Nas vedno zvesto podpiral in trudenja Našiga sc vdeležval, je izrekel in izreče tu, podpisaje z Nami vred pričijoči razglas, de se tudi On, in sicer za Svojiga, po njem na tron poklicaniga sinu , presvitliga gospoda nadvojvoda Franca Jožefa austrijanski cesarski kroni odreče.
Odvezaje vse deržavne služabnike njih priseg, jih navkaženio na noviga vladarja, proti komu imajo oni svoje z prisego poter-jene dolžnosti poklica tudi za naprej zvesto spolnovati.
Od Svoje hrabre armade vzamemo slovo z zahvalo. Spoznavši svetost svojih priseg, branilo zoper zvunajne sovražnike in znoirajne izdajavce, je bila vedno, nar bolj pa v zadnjim času, krepka podpora Našiga prestola, izgled zvestobe, stanovitnosti in junakoserč-nosti do smerti, ščit v nevarnost pahnene der-žave, ponos in kinč skupne domovine. Z enako ljubeznijo in vdanostjo se bo tudi okoli noviga cesarja zbrala.
Poslednič znebimo vse narode cesarstva njih dolžnosti do nas in prenesemo vse te dolžnosti in pravice slovesno in v obličji sveta na Svojigaljubljeniga gospoda sinu bratoviga kot
Našiga poslavniga naslednika, ter izročimo te narode milosti in posebnimu varstvu božjimu. Svigamogočni jim dodeli zopet znotrajni mir, pripelji zmotjene nazaj na pot dolžnosti, zapeljane k spoznanji, odpri zastale studence blagovitosti in razlij blagoslov svoj v polni meri čez Naše dežele, — naj pa tudi raz-svitli in okrepi naslednika Našiga, cesarja Franca Jožefa Perviga, de izpolni svoj visoki in težki poklic v lastno čast, v slavo Naše rodovine, v prid njemu izročenih narodov.
Ban v Našim kraljevini glavnim mestu Holomucu, drugi dan Grudna lela 1848, v štirnajstim letu našiga vladanja.
Fertlinanti s./r.
Franc Miavl s./r.
Svarcenberg.
Mi Franc JokcI Pervi, po božji milosti Cesar austrijanski, kralj ogerski in češki, kralj lombardski in beneški itd. i.t.d.
Po odstopu od prestola Našiga visokiga strica, cesarja in kralja Ferdinanda Perviga, na Ogerskim in Češkim tega imena petiga, in po odreki Našiga presvitliga gospoda očeta, nadvojvoda Franca Karla, z pragmatiško sankcijo poklican, krono Našiga cesarstva na glavo si položiti:
oanstniiia« z lelcist slovesno vsent nssrodaisi cesarstva svoj nasJop na prest«! z hMeiiaim Frane «Io-v ižef Pervi.
Potrebo in visoko ceno svobodnih in času primernih naprav iz lastniga prepričanja spo-znaje, z zaupanjem na pot stopimo, ktera A as k blagonosnim prerojenji in omladenji celiga cesarstva peljati ima.
Na podlagah prave svobode, na podlagah enakopravnosti vseh narodov cesarstva in enakosti vseh deržavljanov pred postavo, kakor tudi deležnosti narodovih namestnikov pri postavo-dajanji, ho domovina vstala nova v stari velikosti, ali z omlajeno močjo, nepremakljivo zidovje v viharjih časa, prostorno stanovališe plemenam razniga jezika, ktere pod žezlam Naših očetov bratovska vez stoletno sklepa.
Z terdnim sklepam čisto svitlost krone in celotno deržavo nekraljeno ohraniti, ali pripravljeni, Svoje pravice z namestniki Svojih narodov deliti, se zanašamo, de bo z Božjo pomočjo in v edinosti z narodi po sreči šlo, vse dežele in rodove cesarstva v eno veliko deržavno telo združiti.
Težavne skušnje so Nam naklonjene, mir in red sta v več krajih cesarstva poderta bila. V enim delu deržave se še danas deželna vojska vnema. Vse priprave so storjene, povsod povstavi spoštovanje zopet pridobiti. Vkrotenje punta in vstanovlenje notrajniga miru sta perva pogoja za srečni izid velikiga dela ustave.
Terdno se tu zanašamo na pametno in resnično pomoč vseh narodov po namestnikih njihovih.
Zanašamo se na zdravi um vedno zvestiii deželnih prebivavcov, kteri so po zadnjih postavnih odločbah zastran odprave podložnosti in osvobodenja zemljiš polno vživanje deržav-Ijanskih pravic dosegli.
Zanašamo se na Svoje zveste deržavne služabnike.
Nadjamo se lolikokrat izkazane hrabrosti, zvestobe in stanovitnosti Svoje slavne armade. Ona Nam bo kot sprednikam Našim steber prestola , domovini pa in svobodnim napravam nepremakljiva bramba.
Vsaktera priložnost, zaslugo, ktera no-beniga razločka stanu ne pozna, obdarovati, nam bo draga.
Narodi austrijanski! V resnim (ozbiljnim) času prevzamemo posest od prestola Svojih očetov. Velike so dolžnosli, velika je odgovornost, ktero nam previdnost naloži. Varstvo božje bo Nas spremljalo.
Dano v Našim kraljevim glavnim mestu Holomucu 2. Grudna leta 1848.
Franc »Jožef s./r.
Svarcenberg.
Narvikši odpis na deržavni zbor.
Mi Franc Jožef Pervi, po božji milosti cesar austrijanski, kralj ogerski in češki itd. sporočimo Svojiinu ustavodajavnimu deržavnimu zboru v Kromerižu Svoj cesarski pozdrav in oznanimo, de smo, ker je Naš presvitli gospod stric, njeg. veličanstvo cesar Ferdinand Pervi od vladarstva odstopil in Naš presvitli gospod oče, nj. cesarska visokost nadvojvoda Franc Kari se nasledbi odpovedal, posedli tron Svojih očetov.
Naša živa želja je, de se delo ustave berž ko bo mogoče dožene, in Mi se zanašamo v ii reči na sprevidno pomoč (Bei-stand) in domorodno gorečnost deržavniga zbora.
Poterdili smo v službi ministerstvo, od Našiga presvitliga strica imenovano, in mu zavkazali, pisma, ki se Našiga nastopa v vladarstvu tičejo predložiti deržavnimu zboru, kteriga z letem Svoje cesarske milosti in bla-govoljnosti zagotovimo.
Bano v Našim kralj, glavnim mestu Holomucu 2. Grudna 1848.
Franc Jožef s./r.
V
Svarcenberg.
Ljubi knez Švarcenberg! Spoznam za dobro sedajno ministerstvo v njegovi službi po-terditi, in pričakujem od njega, de bo z enako delavnostjo in zvestobo, kot dosihmal, dolžnosti svoje spolnovalo, kar imate ministram oznaniti.
Holomuc 2. Grudna 1848, Franc Jožef s./r.
v
Švarcenberg1.
ljubi knez švarcenberg! Spoznal sim za dobro, barona Kulmera za ministra brez naloge (portefeuillcj z sedežam inglasam v minister-skim svetu imenovati.
Holomuc 2. Grudna 1848.
Franc Jožef s./r.
v
Švarcenberg.
t/	I
Načert ustave, izdan od levice na deržavnim zboru v Kromerižu.
Ker smo od več strani krive besede o cilj in koncu našiga prizadevanja slišali, ker so nas
posebno možje nazadniške stranke pri repre-zentantih drugih narodnost z tim počerniti skušali, kakor de bi bli mi protivniki enakopravnosti vsih narodov, kakor de bi mi nein-škimu življu nekakšno prednost prigotovili hotli, za svojo dolžnost spoznamo, v kratkim svoje vodila o novim osnovanju Austrie na znanje dati.
Naše prizadevanje je pred vsim popolno razvitje demokratiških vodil, ob enim se pa tudi odpovemo vsim republikanskim namembam (Tcndenzen), ker je po naši živi preprično-sti zavolj lastovitne sostave Austrianskih dežel razvoj svobode v demokratiški monarhii (sanioderžavi) nar varniši zagotovljen.
Potrebna nasledba tih demokratiških vodil je pa enakost vsih, tedaj tudi enakopravnost vsih narodnost; to se pa po naših mislih more le na ta način zgoditi, de vsak narod, kolikor se to z obstojem močne srodišne oblasti zjc-diniti da, svoje lastno oskerbništvo in zako-nodajstvo vdobi, in de členi eniga naroda ne bodo brez neobhodne potrebnosti okroga ali deželi druziga pridjani. — V razjasnenje tih naših vodil, pristopimo našlednimu kratkim načertu močne osnove austrijanskih dežel, kterih poslanci so na tim zboru, z svojo mislijo:
I.
Na temu deržavnimu zboru zastopljene dežele včinijo federativne deržave iz nasled-nih 5 narodnih deržavic:
Polska, Češka, Slovenska, Nemška, Ta-ljanska Austria. Te deržave bodo obstale:
a)	Polska Austria, iz Galicie, Krakove in Bukovine; uradni jezik polski in rusinski.
b)	Češka Austria, iz čeških delov Češke in Moravske dežele, in Tešinska kresija Silezie; uradni jezik češki.	i
c)	Slovenska Austria, iz Krajnske, iz na levim bregu Drave lezečiga dela Celovške kresijc Koroške in slovenskiga dela Štajerske dežele in Goriškiga kotara. Uradni jezik slovenski.
d)	Nemška Austria, iz gornjiga in doljniga Estrajha, Solnogradškiga, severne Tirolske, Vorarlbefga, od Koroške iz Beljaške kresijc, od šlezie iz Tropavske kresijc in Celovške do Drave, in nemških delov štajerske, Češke in Moravske dežele. Uradni jezik nemški.
e)	Taljanska Austria, iz južne Tirolske, Istrie, Dalmacie, Tersta in Taljanskiga dela Goriškiga kotara. Uradni jezik Taljanski.
NB. I. Pri odločenji mej naj bi se posebno na to gledalo, de se po mogočnosti nar manjši število členov eniga naroda v kotar druziga potegne.
NB. H. Ko bi potlej tudi drugi, zdaj na deržavnimu zboru ne namestovani deli pristopiti hotli, bj se to lahko učinilo; tako bi p. r. Horvatje in Slavonci deržavi: Slovenska Au-strija, pristopili.
II.
Od osnove posamezne narodne deržave.
Izpeljavna (eksekutivna) oblast gre sa-movladarju, kter taisto po deržavnimu tajništvu izpeljava, kter jc pa zopet deržavnimu parlamentu odgovoren; deržavno tajništvo obstoji iz perviga deržavniga tajnika, kter ob enim tudi nepričijočiga vladarja nadomestuje; dalej iz deržavniga tajnika notranjih zadev, pravde, uka, obreda, deržavnih dnarjev in kmetijstva.
Zakonodajavna oblast, kolikor ne seže v kotar središne oblasti, gre zboru (parlamentu), kter se bo po izvirnih volitvah in občni pravici glasovanja volil. Parlament tudi zamore davke, kteri se v potrebo deržave razpišejo, dovoliti, on oskerbljuje terdni stan deržave. — Monarh zamore sklepe tega
zbora vstaviti. V vsaki deržavi je vikši sod-ništvo.
III.
Od središne oblasti.
Vunanje zadeve, vojaštvo, čolne, poštne, železnocestne, dnarne in teržne zadeve, brod-ništvo, deržavni dolgovi in zadeve banke. Izpeljavno oblast monarh po ministerstvu izpeljava, ktero je slarašinstvu enako odgovorno, in ktero obstoji iz predsednika ministrov, ministra vunajnih zadev, vojske, terž-tva, deržavniga zidanja, splošnih dnarjev. —
Zakonodajavno oblast izpeljuje senat, kteri se nekaj po izvirnih volitvah snide, nekaj pa po volitvi iz posameznih zborov sostavi. Parlamentu gre tudi privoljenje in ohderžanje deržavnih stroškov središne oblasti.
Tudi sklepe senata zamore mornarh v-staviti.
Za prepire narodnih deržav med seboj, in za obtožbo ministrov obstoji deržavno sod-ništvo.
Z tim načertam mislimo nar bolj enakopravnost vsih narodnost zagotoviti, ker je po tem takim slehernimu, kteri ni pri središni oblasti, mogoče, povsod s svojim materinskim jezikam shajati; ob enim opomnimo, de smo pri odločenji moči posameznih deržav in središne oblasti le načert podali, in k nekterim premem bani v ti reči radi pristopimo.
* Gotovo zoper te pravila ni besedice reči, in Slavjani niso nikoli zato protivniki Levice bili, ker jc nar veči mogočo svobodo zagovarjala, marveč za to, ker je z takimi sladkimi besedami nar hujši sovražtvo zoper vse, kar je slavjanskiga, zakrivala. In ako pomislimo na gori rečeno pravilo, de se udje eniga naroda brez neogibljivc potrebe v oprav-niško okrožje drugiga naroda jemati ne smejo, moramo le nevednosti pripisati, ^ako na Koroškim Dravo za mejo poslavljajo, če prav taista delječ unkraj Celovca seže, in če clo skorej celo ilirsko primorje, zlasti Istrijo Laški deželi prilikvajo. Tolike neznanosti v geografu nihče pri deržavnih poslancih iskal ne bil, in težko se jc tu zderžati misli, de ta poskus ljudem nesramno oči slepiti, od brezvestnih istrijanskih Laškonov na deržavnim zboru, Defranceschi, Fachinetti in pajdašev izvira. Tode naj počenjajo ti ljudje, kar hočejo, goljufija in krivica njih ne bo oveljala; terdno se zanašamo pervio na ministra grofa Stadiona, ki sam iz lastne skušnje razmere med Slovenci in Lahi v primorji dobro ve, na češke poslance in posebno tudi na našiga poslanca g. Haka; ki Koroško in Istrijo na tanjko pozna. Tode nihče ne derži križama rok, zmaga še ni naša , za to živo priporočimo slovenskim rodoljubam na Istrijanskim, naj se za vbogo zanemareno ljudstvo krepko potegnejo, ga od važnosti sedajniga časapoduče, in njegovim željam besede podajo, de se oglasi in osramoti hudobne zvijačnike, ki ga v ptuji jarem vprezati skušajo!
Austriansko Cesarstvo.
Slovenske dežele.
G led iše v Ljubljani. V prid igravke iz družbe nemških lukajšnih igravcov je bila v pondelk 4. dan t. m. Kotzebueva igra: „Die Zerstreuten", v slovensko prestavljena, dana pod naslovom: „Zmešnjava čez zmešnjavo". Prestavil je igrico gosp. J. Babnik, igrali so jo prostovoljci. Ne zapopademo, kako se je kaj taciga pisali, še menj kako se je očitno igrati moglo. Mislil je gosp. Babnik nemško izdelano prigod bo prav po domače v slovenskih razmerah in šegah nam pokazati. Ali kako de bolj i spodobniši slovenske obleke za nemško delo našel ni, ker bi jc dalječ ne bilo treba iskali! Kako lepo primerno in pošteno
čisti slovenski pogovor teče tudi v šalah in smešnicah — kako gnusno in nesramno pa je nemarno govorjenje bilo skor vsih oseb te igre, nar bolj obeh županov! Kakoršni govor de za gledišni oder gre, je slednimu omikanimu znano, naj že osebe bodo tudi nizkiga stanu, ali napčnih navad. De nam pa gosp. Babnik take nevredne in sirove Slovence v gledišu kaže, in še ne le nam, tudi ptujcam, tudi mnogim nasprotnikam našiga naroda, kterim se je tako rekoč pripravna priložnost z tem dala, narod naš slovenski grajali in zasramovati, — to nas žali, to njemu nečast dela, to ojstro očitati moramo. Upamo in terjamo, de se taciga kaj nikdar več ne zgodi! Slovensko družtvo in njega prostovoljni igravci se z to napravo kar nič pečali niso, in vemo de se z enako nikdar ne bodo oskrunili; ali opomnimo, de naj tudi drugi rojaki pri tacih zaničljivih igrah nikar
se ne omadežujejo.	•■«.
O
Čez gorenski terg Kropo (Kropa ni vas je terg) je že v tem časopisu nekaj rečeno bilo, de so namreč tukej goreči Slovenci, zraven seje pa tudi bralo od enih Nemškutarjev, kateri tam lako rekoč veselje Slovencam kale. Ti možje so ob času mene za tistiga obsodili, ki jim je na kilo stopil, dans pa, ko bom res dve besedi od Krope rekel, jim povem, de če jest kej govorim, se tudi pokažem, kdo de sim.
Okolstave so tako donesle, de so v Kropi, kjer sini jest doma , veselje zavoljo pervolenja naših barv še le zdaj zadno nedeljo pred ad-ventam obhajali. Zvečer ob šestih so domači po celini gorenskim sloveči godci na sred terga pod že davno stoječim belo-modro-ru-dečim banderam na plači jo zagodli: Slava našimu Ces. Ferd. etc. etc. Ljudstvo to sliši in ko bil dihnil, so po celim tergu v okencih ljučice zamiglale, velika množica se je vkupej zbrala, kje in sem so lepe Slovenske prepevali, z eno besedo, vse je bilo veselo.
Vidi se, kako so ti dobri ljudje vneti za pravico, za našo mater Slovenjo in za našiga cesarja. Lep izgled je v te kakor v vsih dobrih rečeh deleč znan in povsod spoštovan gospod nadžupan Franc Šuller, in sreča bi bila, ko bi po več naših krajih župani glavo in serce tega moža imeli.
Ali čudo — samo po enih dveh ali treh hišah je bila tema kot v brezdnu. Kdo ve zakaj! Narberžeje vlegncjo po njih listi nem-škutarji stanovati, ktere je unidan nekdo bil v misel vzel; ako je pa to, je pisavec golo resnico govoril in nepametno storil, de se imenoval ni.
Bečeno bodi že vsim nasprotnikam moje drage domovine, de naj jenjajo, naj glave ne vtikvajo v slavjansko kolo, zakaj suče se ne-prenehljivo in ni jih krajnska mati toliko nemškutarjev rodila, de bi ga vstavili; in kadar po-lože zadnjiga nemškutarja v jamo, takrat se bojo našiga Prešerna besede dopolnile, kater je že v leti 1833 zapel:
Vremena bodo Krajncam se zjasnile
Jim milši zvezde kakor zdej sijale,
Jim pesmi bolj sloveče se glasile.
Tine Zupan.
* Kakor iz prijatloviga pisma zvemo, se Slavjanski zbor v Terstu lepo širi; ima že okoli 200 udov, med njimi tudi visokopostav-Ijene može, predsednike sodiš, deželne in gubernialne svetovavce, tudi okoli 30 oficirjev, dosti kapilanov iz Dalmacije, duhovnike in uradnike iz Istrije, in tudi bogate teržažke kupce. Za zdaj jc zbor v mestnim poslopji „Tergesteo" nekoliko sob najel, ko se bolj vkrepi in vterdi, si pa veči prostor omisliti hoče, in bo tudi en slavjanski časopis na svitlo dajal. Upamo, de bo ta naprava, ki že zdaj v Terstu veliko veljavo ima, sčasama blago-nosno moč za ondotno Slavjanstvo dosegla. Bog daj!
(Ž) O d Drave, Slovenščina po pisarni-cah na Slovenskim od dne do dne bolj čver-ste noge dobiva. Ne davno smo dobili slovensko oznanilo od Hrastovca pri sv. Ruperti
na Goričkom, ktero nas je prav razveselilo.— Zastran naslovov (Titel) samo na kratko opomnim, de nemška beseda: loblich, se, mislim z besedo: Slavni, slavna, slavno najbolje poslovenili da. Pisatelj imenovaniga oznanila naj prime našo priserčno hvalo za svoje lepo prizadevanje!
Hervaska iu slavonska dežela.
Iz Zagreba 30. Listop. Kar smo že davno željno čakali, to se je včeraj začelo. Na prizadevanje nekoliko rodoljubov se je ustanovilo na izgled Lipe slovanske,v Pragi tudi tukej podobno družtvo pod taistim imenam slavenske Lipe. Častniki zazdajni tega družtva so : Starešina: Vranjizany, predsednik financialniga odseka, podstarešina: Ferdo Žerjavic, tajniki: Slavoljub Verbančič in Franjo Žužel. Pravila družtva bo izdelal odbor iz gg. Babukiča, Kušljana, Ur. Deme-tra, Stanislajeviča, Stankoviča. Bog daj, de bi iz tega včerej vsajeniga gorčičniga semena vzrasla čversta košata Lipa lepodišeča, ki bo s široko senco unuke in unukov unuke počivajoče in na trudenje sprednikov misleče hladila.	(Šlav. J.)
Češka dežela.
V Pragi 3. Grudna. Cesar Ferdinand je od vlade odstopil in je včeraj po noči % pred polnočjo sem v Prago prišel. Odhod je mogel silno nagel biti, zakaj še le okoli enajstih je dobil namestnik gubernialniga predsednika Mečeri daljnopisno novico, in bil je tedaj Cesar od njega, nekoliko drugih uradnikov in okoli 8 meščanov sprejet, zadnji so bili iz mestne besede (Ressource) poklicani.
G. klobučar Ivalcbbrenner je z serčnim prostim nagovoram Nj. veličanstvo pozdravil, in mu rekel, kako veselje de je Pražkimu mestu, iz nenada ljubljeniga cesarja v sredi svoji imeti. Cesar je prijazno zahvalil in se je naglo v kraljev grad peljal. Cesar je bil prav zdrav viditi in vesel, de je težke butare zne-ben. Še le danas dopoldne smo zvedli, de je odstopil; sicer pa se je lahko ta dogodba že naprej vedla, ker je bil od prisege pri kronanji storjene vezan, celost in edinost ogerske dežele in krone varovati, kar se pa več izpolniti ne more. Cela ta dogodba se je mende že 3 tedne vlekla, ban Jelačič jo je pa še ie pred 8 dnevi zvedil, in privoljil. Mad-jari skušajo v Holomucu mirno poravnanje, še en razglas se bo na-nje razposlal in potlej: hajde.	(Gratz. Z.)
* Slovanska Lipa je od svojiga sklepa Slovencam združenje z Horvati priporočiti, odstopila, ter bo samo v razglasu svoje veselje na znanje dala, de se je slovenska narodnost tako lepo obudila. —
Moravia ia Silezia.
(y.) Kromeriž 1. Grudna. (Dopis po-potniga.) Deržavni zbor v majhnim moravskim mestu, in njega število, ki je že blizo do 300 naraslo, še nič posebniga ne poda, kar bi povedati bilo. Seje niso veliko veselja storile, prošnje, odstopi, volitne pisma in zapisniki, to so bili predmeti dozdajniga posvetovanja, v kterim je bil predsednik nekterekrat primoran, nemirne osrečovavce naroda k pokoji opominjati. Nar važniši je ministersko razodenje, ki povsod dopade, in pa sklep, de se dunajski zbor mesca Koz. ni priznal.
Kakor se dozdaj kaže, so se štiri stranke v zboru napravile, tode ni moč njih misli in namena povedati; namreč nar nakrajniši desnica, večidel Čehi, desno osredje (Neuman in Neuvall), levo osredje (Majer, Doblhoff) in nar nakrajniši levica (Lohner). Vsi pa hočejo
mende zvezno ustavo Austrije z veči ali majnši, osrednji oblasti prepušeno močjo. Vendar levica in levo središe nam Slovencam ne mislila kaj vstreči, zakaj levo središe nas Slovence v 4 kresijah: krajnski, primorski, sloveno-štajerski in sloveno-koroški zopet z Nemci ze-diniii hoče in Lolmerova stranka misli clo pri-morje Laham izročiti. Primerno bi tedej bilo, de bi vse slovenske družtva v Gradcu, Ljubljani, Gorici, Terstu in Celovcu svoje misli in želje z prošnjami deržavnimu zbora razodele.
Od naših slovenskih poslancov so g.g. Ambrož, Gajer, Čeme levico zapustili in se na levo središe odmaknili, g. Gorjup is Tolmina in Grašič iz Noviga mesta se še obotavljata med levico in levim središam; Štercin iz Kamnika bo pa še vedno na svojim prijatlu Lohnerju slonil in na njegovo povelje gledal, kedaj mu je vstati ali pa klopi se deržati; sploh se zamore reči, de so Kamničani z raz-gernenjem nemškiga bandera in pa z svojim špehovim poslancam*) veliko politiško omikanost pokazali.
Kar nemško zavezo zadene, tudi levica z §§. 2. in 3. nemške Frankobrodske ustave zadovoljna ni.
Iz Holomuca. Od cesarjeviga odstopa iz verjetniga vira zvemo. Cesar in cesarica, obdana z cesarsko rodovino sta se 2. Grudna ob desetih zjutri podala v velko sobo nadško-foviga poslopja, kjer sta bila že knez Vindiš-grec in Jelačič ban z vsemi ministri. Tu je razodel ginjeniga glasa žlahtni vladar po pre-branji odstopniga pisma, de svoje pravice postavnimi! nasledniku prepusti. Na to je prebral nadvojvoda Franc Karel, oče sedajniga cesarja, svoje odpovedno pismo in polnoletje mladiga cesarja se je razglasilo. Zdaj pa je stopil mladi vladar pred cesarja, je padel pred njim na kolena in je zaprosil cesarja in očeta svojiga za blagoslov. Ta trenutik je vse pri-čijoče globoko ganil. Vsi nadvojvodi in nad-vojvodinje so se zdaj vzdignili in so prisegli z objokanimi očmi in plakaje novimu vladarju. Oba namestnika (predstavnika) armade, knez Vindišgrec in ban Jelačič, sta stala vedno zraven cesarja, oba sta bila globoko ganjena.
Cesar Ferdinand se je vzdignil, je prijel oba vojskovoda za roke in ju je nasledniku predpostavil. Na to so se vrata sobe odperle in vse pisma so se še enkrat očitno prebrale. Žalost se je vsih polastila in jok se je po hiši čul. Cesar Ferdinand je na to naravnost Ho-lornuc zapustil in se v Prag podal, kjer si je stanovališe izbral. Tudi pri kolodvoru se je zbrani množici žalost na obličji brala, ko je ljubljeni cesar odšel.	(W. Z.)
Iz Kromeriža 2. Grudna. V izverstni seji je minister Švarcenberg zboru imenitno dogodbo, de je cesar Ferdinand vladarstvu se odpovedai, na znanje dal in pisma v ti zadeve prebral. Deržavni zbor je na opombo predsednika se vzdignil inzavpil: „Bog živi ustav-niga cesarja Franca Jožefa I." ter je sklenil posebno poslanstvo z pisinam odpraviti na mladiga Cesarja, mu spoštovanje zbora razodeti, in pa na Cesarja Ferdinanda, se mu še enkrat zahvaliti ko začetniku austrijanske svobode: to poslaništvo bo obstalo iz treh poslancov iz vsakiga poglavarstva. —
Austrijanska ilezela.
(Iv.) Dunaj 4. Grudna. Novic, ki so nam včeraj zjutri tako iznenada prišle, de je cesar od vladarstva odstopil, iz perviga nihče verjeti ni hotel, dokler se niso vse pisma glede na odstop in nastop storjene na cesarskih poslopjih brale in popolnoma to novico poterdile. Sploh se more reči, de se je Dunajčanov neka žalost polastila, de Ferdinand, po vsi pravici dobrotljivi imenovan, nam podeljenih svobod sam dopolnil in izpeljal ni, in marsikdo je
Tega gotovo niso meščani i« Kamnika krivi, marveč nesrečna nezaupnost kmetov.
opomnil, de je krivično obnašanje njegoviga rojstniga mesta , Dunaja, k odstopu ga primo-ralo; vendar se ta misel veči del sliši, de je cesar že boJehin in z zadnjimi dogodbami ža-jen, si že pokoj zaželil, zraven pa, de je nova ustava Ogerske dežele, zoper ktero se pri-sega njegova vstavlja, k tem veliko pripomogla, iar tudi perve djanja mladiga cesarja pokažejo: namreč imenovanje Jelačiča bana za civilniga in vojniškiga poglavarja Dalmacie in Reke, joterjenje serbskiga vojvoda Šuplikaca in po-ilic nekdajniga opravnika Požežkiga, barona Kulmera v ministerstvo; zadnji bo niende sred-nik med ministerstvam in Jelačičam in bo tudi od Hervatov in Serbov željeno zedinjenje z em ministerstvam in deržavnim zboram vpeljal.
Z novim cesarjem zna tudi nova Austrija postati, ljubezin, ki je v vsih Austrijancih za dobrotljiviga Ferdinanda tlela, bo toliko živejši na mladiga, bistroumniga in ljubljeniga naslednika prestopila. Zgodovina bo cesarja Ferdinanda, ki nam je nar žlahtniši in narveči blago dodeljil, vedno ko plcmenitiga in veliko-dušniga vladarja zaznamovala, dobroto in milost njegovo, očitno znamenje njegoviga serca, bo gotovo novi cesar Franc Jožef I. prevzel, zakaj kdor kolj ga bolj pozna, hvali njegove izverstne svojstva; eden njegovih nekdajnih učenikovga mi je popisaval kot nadepolnigamoža bistre glave, on govori gladko vse omikane jezike evropejske in vse austrijanske narečja, zlasti pa mu mende češki jezik slo dopade, kteriga popolnoma zna, zraven je veliki prijatelj vojakov.
Za Madjare je ta preimenitna dogodba smertni vdarec in obupno jih vidimo tu hoditi, kar jih je še na Dunaju ostalo, kjer so popol-nama zapušeni; imenovanje Jelačiča in Šuplikaca jim kaže, kaj de bo iz njihniga, v sanjarijah vstvarjeniga madjarskiga kraljestva postalo. Imenitno je, de se je bila iz perviga ta povest razširila, de je Jelačič tudi poglavar v ilirskim kraljestvu, naši ljubi domovini , postal in berž so si eni mislili, de je temu vzrok prošnja krajnskih stanov zastran franko-brodskili poslancov.
Zcer pa ta dogodba miru na Dunaju škodljiva ni bila, če prav se tu in tam obžaluje in tako imenovani radikalci na njo vsaktere domišljave in povesti stavljajo.
Ptuje dežele.
Pruska. Še pred, ko je v Erfurtu no-trajni boj vstal, je bilo mesto v obseden stan djano. Poslancov narodniga zbora ni dovoljna množca v Brandenburgu po kraljevim klicu prišla, torej se tam zbor veljavno še pričeti ni mogel.
Saksonska. V Lipnici (Leipzig) so na hišo austrijanskiga konsula podobo cesarskiga orla, ktera je zavolj smerti Rob. Bluma od ljudstva doli veržena in osramotena bila, zopet častitlivo na prejšni kraj postavili. Močna straža je konsulu v pomoč pred njogovo hišo.
Laska. Papež je iz Rima odšel z fran-cozkim poslancam 26. Listopada po noči. Pustil je pisinice za ministra Goletti tako: „Rim zapustivši izročim Vam in Vašim tovaršam o-hranenje občniga reda." Podal se je mende v francosko mesto Marseille, za prav se pa ne ve. Vsi kardinali so z Rima pobegnili. Zbor poslancov se od zadniga punta sem pomanjšuje tako, de ne more veljavniga sklepa storiti. Zucchi se novi vladi z silo protivi. Kervave prigodbe se za Italijo pripravljajo. 200 Benečanskih je padlo in 700 so jih naši vjeli pri zadnimu napadu z Malghere. Naši zdaj Malgheri nasprot novo terdnjavo zidajo. V Lombarškim je vnovič nekaj šuntarjev vstre-ljenih bilo; Mazzini pak, puntarjev vodja, od zvunej med Lahe podučenje pošilja, de vsaki je dolžan eniga cesarskiga vojšaka vmo-riti, bodi očitno ali skrivej, de vsaki Lah se mora vojskovati, in de to je v imenu božjim.
1 e i» o I i ( i m k i del.
Hero lil Ijeander.
(Konec.)
In vihar močnejši rjove, Tulijo nevihte nove ; Kakor gora — val groineč Se vali v prepad mogočno, Barko stare gromopočno, Upi so mornarja preč. In o vetru vgasne bakla, Ki je bila luč poti, Strah se vleže zdaj na morje, Strah — neznani breg rodi.
Iu k Diani Hero moli, De vmiri vihar okoli, De vtolaži grom valov, In obljubi za vetrove Zlo bogate tud darove — Bika kinčenih rogov. Vse bogove visočine, I.lobočine bognje vse Živo prosi v ljutim morji Pogubiti njega ne.
„Slušaj mile prošnje moje, Iz zelene hiše tvoje Pridi o Levkotca! Ti, ki toljkokrat mornarja liešiš z ljutiga viharja, Nc zapusti ljubiga! Sveto tvoje zagrinjalo Mu podaj začarano, Ki iz groba morja reši Tiste, ki ga nosijo."
In vihar se divji vleže, Eos žrebce spet napreže In obsije zemlje tlak. Kot navadno spet je tako Morje zerkalu enako, Vbistri voda se in zrak. Nježno bijejo valovi
V	steno brega skalniga, In prinesejo igraje Mlado truplo mertviga.
De, on je, ki v smerti tudi Ji obljube ne zamudi! Naglo ona ga spozna. Zdaj ne more več tožiti, Ne očesa več kaliti, Svoje serce obupu da.
V	stermo globočino — k zvezdam Se brezupno še ozre,
In obličje njeno bledo Plani rudečožarni vžge.
„Vas spoznam moči resnice, Ojstre tirjate pravice Strašno, brez usmiljenja. Zgodej tek sim dopolnila, Sreče slad sim vonder vžila , Sim ljubila zvestiga; Posvetila, Venera, sim Tvojimu svetišu se, Tebi žertva rada umerjem, Bognja, ne zavem me!"
In se z skalnate višine
V	strašne verže globočine,
V	tok zeleniga morja. Po valovih plavajoči Morski bog zre Ijubijoči Trupli serca mirniga,
lil dovoljen z ropam takim Zliva on nebrojno rek lladostno iz verča svojga, Ki ne vsahnejo na vek.
Franc Cegner.
Kilicev sili.
Enkrat je bil na Dunaji neki gospod. Je imel ribča, de mu je ribe lovil. Ta gospod je pripravljal veliko pojedinjo, in zapove svojimi! ribču, de mora v treh dneh tri cente rib naloviti. Ribič gre pervi dan zjutraj zgodaj ribe lovit. Pa ni mogel nobene dobiti. Drugi dan gre spet zjutraj prav zgodaj. Hodi do poldneta okoli vode, pa zopet nobene nc vjame.
To storijo sim od besede do besede iz ust prostiga Slovenca spisal. Samo semtertje sim namesti pfu-jih besed kako domačo postavil. Prepričal sim se pa tudi, de znajo prosti ljudje tako lepo pripovedovali, de se moramo mi sloga še zlo od njih učiti. Ni še dosti, de je le beseda slovenska, tudi slog mora biti slovenski. Vampastih stavkov prosti Slovenec nikoli ne rabi. Pa se mu vender vse lepo veže. Dolge periode store Slav-janšino neprijetno ino nerazumljivo.
Pisatelj.
Opoldne gre prav žalosten domu. Napravlja svojo ženo, de naj jih k drugim dunajskim ribčem gre iskat. Skusi, ji reče, de jili dobiš ali na posodo, al pa jih kupi. Če jih ne boni gospodu o pravim času odrajtal, me bo gotovo od službe odstavil. Žena je šla k vsim dunajskim ribčem, pa ni mogla kar ene ribce dobiti. Zdaj se že bliža tretji dan. Zvečer pravi ribič: „Zjutraj bom šel prav zgodaj še enkrat lovil. Ce kaj vjamem, bo dobro, če pa ne, naj pa bo kakor more. Saj si ne moreni pomagati. Pride jutro. Ribič prav zgodaj vstane, gre ribe lovit, in hodi do poldneta okoli vode, pa ni mogel nobene zasačiti. Opoldne se je napravil, de bi bil šel pri kraji vodo domu, in soje deržal prav kislo. Kar se po vodi pripelje pisana barka. V barki sedi gospod v zeleno oblečen. Ta popraša ribča rekoč: „Mož! kaj ste tako žalostni tukaj pri vodi?" Ribič pravi: „Kak<> ne bom žalosten? Moj gospod mi je zapovedal, de mu moram ob treh dneh tri cente rib naloviti; danas pa je že poslednji dan, pa še nisim nobene dobil. Zdaj reče gospod: „Obljubi mi to, kar ne veš, de imaš, ino jih bodeš še danas zadosti nalovil. Ribič si misli, kar ne vem , de imam , bom lahko pogrešal, če mu tudi obljubim. In še gospod zraven pristavi: Te bom čakal dvajset let. Ob dvajsetih letih mi boš še lc mogel obljubljeno odrajtati. Sim dovoljen, pravi ribič, verže mreže in vzdigne polne rib. Jih verže v drugo, pa je bilo ravno tako. Jih verže še enkrat. Mu pravi gospod: Le pošlji domu, de naj pridejo z vozani in štirimi konji po nje. Preden bodejo z vozam prišli, jih bodeš lahko zadosti nalovil." So prišli s štirimi konji. So rib naložili, de so jilis štirimi konji komaj peljali.
Preden pa grejo domu gospod še ribča popraša: Ali pa ti veš, kaj de si meni obljubil? Ribič pravi: Gospod! jest tega ne vem. Kar nc vem, de imam, sim ti obljubil, naj že bode, kar hoče. Na to se posmeja gospod, in reče: „Ti ne veš, de je nošeča tvoja žena. Ta li bo sinka rodila, in tega si meni obljubil. Kadar preteče dvajset let, mi ga moraš pripeljati ravno tukej le sem.
Zdaj pelje ribič ribe domu. Od ene strani je vesel, od druge pa silno pobit. Ko jih pripelje domu, začne gospod godernjati rekoč „Ti si prav cepec. Zakaj si mi hodil legat, de ne moreš nobene dobiti? Zdaj si mi jih pa toliko privlekel, de skorej nc vem, kain bi z njimi." Ribič se izgovarja, ino razlaga gospodu to celo prigodbo od konca do konca In potlej gospoda popraša: „Sam Bog ve, ka-košna bo zdaj, ker sim tako lisasto storil, de sim mu svojiga sina obljubil." Gospod pravi: „0 kaj to. Dvajset let, to je še dolgo. Do tistiga časa se bo morebiti še vse drugač za-bernilo. Primeri se. Ribčevka res porodi fantiča. Ta se redi prav lepo. De pa lc majhno odrase, ga dajo v šolo. V šoli se je tako dobro učil, de je bil šestnajst let star že zadosti izučen, de bi ga bili za mašnika žegnali. Pa sta rekla oče in mati: „Za mašnika ni, ker je obljubljen. Dajnto ga rajši še štiri leta v černo šolo." Ko se pa černe šole izuči, pride zopet na Dunaj, on vse ve naprej, kako se mu bode godilo, ino nazaj, kako se mu je že godilo. Torej reče svojiniu očetu: „ Oče! zdaj je že čas, de greva." ' Oče. Kam de greva. Sin. Kamor ste me obljubili. Oče. Kdo te je kam obljubil? Sin. No ali ne veste, komu ste me obljubili še pred dvajsetimi leti? Kje pojdeva k tisti vodi, kamor ste ta čas hodili ribe lovit. Očeta je zdaj močno zaskerbelo. Sin pa pravi: „Nikar se ne bojte. Lc urno pruštof čez ramo, pa hajde za mano. Tode storiti jo morate, kakor vas bo dem podučil. Če me ubogate, se vam in meni ne bode nič hudiga zgodilo." Po poti je očeta tako le učil: „Kadar prideva k tisti vodi, se bo pripeljala ravno tista pisana barka, kakor ta čas, kadar ste ribe lovili. V nji bo sedel gospod v zeleno oblečen, kterimu ste vi mene obljubili. Ta gospod bo porinil barko k kraju na plitvo vodo. Jest bom z eno nogo stopil na njo, z eno bodem pa stal na suhim. Tačas recite: Sin! jest te zročim Rogu očetu in sinu in svetinni duhu. Ti trije naj bodo zmiraj pri tebi. Kadar boste izrekli te svete besede, jo bom pa jest puhnil na barko." Vse se zgodi ravno tako, kakor je sin očetu po poti pravil in ga učil. Pisana barka priplava po vodi. V nji je gospod v zeleno oblečen. Sin stopi z eno nogo na barko, z eno stoji pa na suhim. Oče ga izroči Bogu očetu in sinu in svetimu duhu. Sin puhne na barko. Gospod jo odrine. Kar se na enkrat vse potopi. Barko, gospod ino sin. Oče se grozno prestraši ino za-
vpije na ves glas: Jezus Marija! Jesus Marija! moj sin se je v pekel pogreznil.
Potem krevsa domu prav žalosten. Sin jo pa prileti skoz vodo v mesto, ki se mu pravi Perdonkorten (Wundergarten?) V tem mestu je bilo vse ljudstvo zavdano. Je hodil in hodil po mestu, pa nikjer ni bilo nobeniga človeka. Lakota se ga poloti, pa ni mogel nič jesti dobiti. Kar mu pride na misel, de bi šel ribe lovit. Gre za vodo; jih nalovi; zakuri; jih speče, de se naje. Po tem gre v senco. Se vleže ino zaspi. Se mu koj zasanja, de pojdi čez noč v grajšinsko hišo. Se vsedi za mizo. Prižgi na vsaki kraj sebe eno svečo in čakaj. Je storil, kar se mu je sanjalo. Ura odbije polnoči. Kar se na enkrat hišne vrata same od sebe odprejo do kraja. V hišo sa privali debela kača. Gre gori proti mladenču, ino ga prosi: „Kušni ti mene." On pa jo zaroti in reče: „Satan! poberi se proč od mene. Ti nimaš do mene nobene moči." šla je kača nazaj skoz duri. Na to se dan naredi, Mla-deneč jo zopet hodi in hodi po mestu. Vidi kočije naprežene semtertje; človeka pa ni nikjer bilo nobeniga. Opoldne gre zopet k vodi rib nalovit. Kadar si rib nalovi; zakuri; jih speče, de se naje. Ko se naje,.gre v senco. Se vleže in hitro zaspi. Pa se mu berž zasanja, de le prav bi bilo, ko bi bil kačo kuš-nil. Se zbudi ino si misli: „Drevi pojdem spet, ino jo bodem kušnil, če pride." šel je res zopet ravno v tisto hišo. Se vsede k mizi. Prižge dve sveči, in čaka. Ura vdari dvanajst. Vrata se odprejo. Skoz nje se privali še veliko veliko veči kača, ktera je imela dve glavi. Gre gori po hiši proti njemu, ino ga zopet prosi: „Kušni ti mene." Njega groza obide, ker jc bila veliko strašnejši kot uiia poprejšnjo noč. Torej jo spet zaroti: ..Satan! poberi se proč od mene. Ti nimaš do mene nobene moči." Kača se zopet pobere iz hiše. Potlej sc dan naredi. On gre spet v mesto. Hodi in hodi po njem. Vidi kočije naprežene stati po ulicah, človeka pa ni nikjer bilo nobeniga. Opoldne je zopet lačen. Torej gre doli k vodi. Nalovi rib; zakuri; jih speče.^de se naje. Ko se naje, gre v senco. Se vleže ino zaspi. Pa se mu zopet berž zasanja: Ti bi bil vender storil le prav, ko bi bil kačo kušnil. Se zbudi. Pravi: „Drevi jo bodem pa kušnil, če se mi še strašnejši prikaže." Zvečer gre res v ravno tisto hišo. Se vsede za mizo. Prižge dve sveči, in čaka. Kadar ura na turn dvanajst odžvenka, se vrata odprejo. Strašna kača se noter priplazi. Dve glavi je imela, in pa še veči kot prednji večer. Piše prot njemu. Se mu začne po kolenih spenjati in ga prositi: yKušni ti mene." Na to se k nji pritisne, ino jo kušne.
Kadar ja kušne postane iz kače deklica lepa kolikor le ženska lepa biti zamore. Kača je bila zavdana hči tistiga gradnika. Na to kuševanje je bila rešena vsa grajšina in celo mesto. Torej prideta v hišo berž oče in mati rešene hčere. Ga sprimeta s [takim veseljem, de je bilo kaj. Oče mu pravi: „Prijatel! jest ti dam svoje kraljestvo in svojo hčer, če ti dopade." On pa pravi: „Počajmo mervo, de se enmalo spoznava." Na to napravijo veliko večerjo. Se navečerjajo ino se spravijo pozno spat. Zjutraj vstanejo. Se mladeneč in deklica gresta po mestu sprehajat. Celo mesto se ga je veselilo, ino je s perstam nanj kazalo rekoč: „To je naš odrešenik, to je naš
odrešenik."
(Dalje sledi.)
Z iu e s.
Ta mesec bo začel tek svoj vPragipoIski časopis „Slowiane", iz perviga štirikratna teden, pozneje vsaki dan. Vredniki bodo: Lambert-Krasevski, kteri je v popolnim soglasji z slavjansko politiko, in pa Gvsjbovski, kteri bo tudi polski jezik na Pražkim vseuči-lišu učil. Ta časopis bo tudi podajal obraze iz češke historije, od čeških umetnikov napravljene.
	v		v	
jftitfni kup.	Ljubljani		Krajnji	
	o.		4.	
	Grudna.		Grudna.	
Srednja cena 1 mernik.	jrold.	kr.	eold.	kr. |
Pšenice domače .	2-	34	2	25 1
» banaške . . .	2	45	2	40
	—	—	1	36
Sorčicc......	—	—	1	50
Reži.......	1	36	t	36
Ječmena.....	—	—	—	—
Prosa......	1	20	1	16
	1	13	1	2
	—	—	—	42 j