Razen zvezno koordiniranega vrhovnega Štaba, osnovne organizacijske strukture in standardizacije orožja nI videti, na primer, da naj bi bilo Se kaj več v zvezni upravi skupne obrambe. Tako preurejena obrambna pripravljenost bi ne le bila mnogo bolj učinkovita, ker bi jo vsak narod zares čutil kot svojo, temveč bi tudi onemogočila vznemirljive možnosti in sumničenja kakega novega oficirskega puča za restavracijo beograjskega centralizma in diktature. (Ciril Žebot, SD, april 1968) sLovens 9j) Mjejfaj* FOR A. F R E E SLO VENI A Vsekakor se bo treba dogovoriti za sorazmeren medrepubliški ključ za zasedbo diplomatskih položajev, poleg tega pa bi si morali Slovenci izgovoriti, da jim redno pripadajo ambasadorska mesta v Avstriji in Italiji, kjer žive slovenske manjšine. Republike naj bi tudi imele dogovorjeno pravico da lastnih republiških atašejev v državah, kjer bi to zanje bilo posebej koristno. (Ciril žebot, SD, april 1948) LETNIK XX. — VOLUME XX. KREPKO NAPREJ V LETU 1969 Kazalcc na uri svetovne zgodovine se je pomaknil zopet naprej. Kaj bo? Kako bo? Vprašanja, ki trkajo ob naša srca na pragu novega leta 1969. Up in strah! Najprvo moramo priznati, da se brez božje volje nič ne zgodi. Marsikaj, kar večkrat smatramo za slabo, se pozneje izkaže, da je bilo prav za posamznika in za na"-rode. V trpljenju Bog čisti nc le posameznika, temveč tudi narode. V trpljenju sc izkristalizirajo značaji. Drugo, kar moramo vedeti jc, da Bog daje blagoslov onim, ki se pošteno trudijo za vzvišene cilje, ki naj dvignejo dražbo in pomagajo narodu do lepše bodočnosti. Ni sadu brez truda in žuljev! Tudi zemlja nc da sadu kar naenkrat. Pomlad jc čas setve; dolga je pot do žetve! Koliko potnih kapelj se prelije, kako trde postanejo roke pri delu in koliko strahu, če bo vse res uspelo, kot pričakujemo. „Bog daj že-gen", pozdravljajo oziroma so pozdravljali kmečki očanci, ko so šli na polje. Zaupali so v Boga! Člani slovenskega državnega gibanja moramo imeti oboje: Zaupanje v Boga, ki bo dal blagoslov naporom, posameznikom in skupinim prizadevanjem, in pa trdno voljo nc odnehati za nobeno ceno. — Ko zasledujem razne ,,poslanice", vidim prazno besedičenje. Mlatenje prazne slame. Nobene nove ideje, ki bi pognala po žilah toplega navdušenja za slovensko idejo, ki bi navdušila mladi rod za delo in žrtve, k: so nujne. Besedičenje o 1. decembra kot neki osnovi in narodni rešitvi jc smešno. Ponavljanje starih fraz o lepši narodni bodočnosti brez suverene slovenske države, je tratenje časa, mazanje papirja in ponovni dokaz nezavednosti ter nezrelosti. Čas gre svojo pot. Zgodovina tudi. Kratek pregled nam pove, da sc je mladi rod zganil, da več ne sledi in noče slediti onim, ki „fu-rajo" po starem. Slovenska država, enakopravna med drugimi državami, je cilj, ideja, ki je pognala nov zagon med mladimi. Naj „starini" še tako smešijo slovensko državno gibanje, naj strašijo naivne s tem, „kdo nas bo branil". Vse to je že za ropotarnico. Smejmo se tem, ki kaj boljšega več ne zmorejo! Na delo, krepko in korajžno! Posamezniki in skupnost. Veliko lahko storijo posamezniki. Samo eno misel podčrtam: Delo za naš list ..Slovenska država". Če bomo res korajžno naše delo nadaljevali, pošteno, nesebično, bo nam Bog dal v letu 1969 tudi svoj blagoslov! Bog daj, da bi si lahko ob koncu leta 1969 segli v roke in rekli: uspeli smo! Mirko Geratič 1. JANUAR 1969. Published monthly by : Slovenian National Federation, of Canada, 646 Euclid Ave. Toronto, Ont. Canada. ŠTEVILKA 1. — NUMBER T. KANADA, DRUŽBA MNOGIH KULTUR Kadarkoli govori kdo o težavah Kanade, misli navadno na napetost med francosko (in še to predvsem na one, ki žive v provinci Quebec) in angleško govorečimi Kanadčani. Tudi uradne komisije preučujejo samo dvojni jezik in dvojno kulturo. Francoze in Angleže pogosto imenujejo "ustanovni rasi" in podobno Dejanska stvarnost pa je preccj drugačna. Statistični podatki ljudskih štetij kažejo, da je odstotek Kanadčanov angleškega izvora (kamor so všteti tudi Škoti in Irci) nazadoval v zadnjih 60 letih od 5796 na 44?o, dočim so francozsko govoreči ohranili v tej dobi svojo relativno zastopstvo okrog 30%. Tzv. tretji element (vse ostale etnične skupine) pa je v isti dobi narastel od 1296 na 26%, kar pomeni, da se jc več kot podvojil. Ker je med priseljenci zadnje dobe njih število tudi veliko, je treba priča- kovati, da bo njih odstotek v kanadskem prebivalstvu pri naslednjem ljudskem štetju zopet nara stel. KONFERENCA MISLECEV V TORONTU Razpravljanju o važnosti tega dejstva in njegovih posledic je bila posvečena posebna konferenca mislecev v Torontu od 14. do 15. decembra, ki so ji botrovale vladne in zasebne organizacije (oddelek za državljanstvo onta-rijske ter federalne vlade, the Canadian Folk Arts Council, the Canadian Council of Christians and Jews, the Canadian Ethnic Press, the Canadian Citizenship Council). Delegati so zastopali etnične skupine in kulturne organizacije od Vancouvera do Mont-reala ter so razpravljali predvsem o kulturnih pravicah. RESOLUCIJE Rezultat predavanj, govorov in j diskusij jc bila vrsta resolučij, ki jih bodo predložili predsedniku federalne vlade in predsednikom pokrajinskih vlad. Delegati so zavrnili zamisel dvojne kulture ter zahtevali, da se uradno prizna, da jc Kanada država mnogih kultur. To morajo upoštevati tudi komunikacijska sredstva, ki uživajo državno podporo (Canadian Broadcasting Corporation in National Film Board). Šolske oblasti naj razširijo obstoječe programe poučevanja jezikov. U-stanove, ki podpirajo znanstveno raziskovanje, naj financirajo pisanje zgodovinskih knjig, ki bodo prikazale v polni luči prispevek vseh Kanadčanov k razvoju in napredku Kanade kot tudi u-stvarjalna dela vseh Kanadčanov. Med predavatelji so bili senator Paul Yuzyk, senator Aridrevv Thompson, ontarijski minister za vzgojo W. G. Daviš ter urednik lista Le Devoir CIaude Ryan. NA POTI V SVOBODO FRIDERIK BARAGA Za zaključek Baragovega leta objavljamo za 101. obletnico njegove smrti govor, ki ga je imel na Baragovem dnevu v Torontu profesor Rudolf čuješ. Uredništvo Tine Duh „Smer v slovensko državo" jc objavila (leto 4, št. 28) gornji članek. Mi ga vsled zgodovinskih podatkov ponatiskujemo v celoti. — Uredništvo. OBUPNE RAZMERE V LJUBLJANSKIH DIJAŠKIH DOMOVIH. V začetku decembra je prišlo do stavke v ljubljanskih domovih Ivan Cankar in v domu Glasbene šole. O stavki so podrobno poročali zagrebški časopisi in tudi prinesli komentarje nekaterih strokovnajkov za dijaško vzgojo v Sloveniji, ki so bili zelo kritični do današnjih vzgojnih razmer. Po njihovih izjavah ni „nih-če odgovoren za dijaške domove, istočasno pa vsi". V prvi vrsti je šlo za gmotne prilike v obeh zavodih, kjer študentje plačajo razmeroma visoko pristojbino; če pa jc primankljaj, bi pa to morala kriti država. Ko pa gre za državni vzgojni proračun, smo pa že slišali ponovno v teku zadnjih let, da je Slovenija prikrajšana v znatni meri od deleža, ki bi ga morala biti deležna tako po številu prebivalstva kot v znesku dajatev, ki jih plačuje Beogradu tudi v ta namen. 29. oktober praznujemo Slovenci kot svoj narodni praznik, kot dan naše osvobodi Lvc izpod šest stoletij trajajoče odvisnosti slovenskega naroda od habsburške monarhije. Večini Slovencev dogodki prevratnih dni pfcd petdesetimi' leti zaradi naglega razvoja in medsebojne prepletenosti niso povsem jasni, zato na~ splošno smatrajo ta dan tudi kot dan ustanovitve in nastopa prve neodvisne slovenske vlade v Ljubljani. Dejansko pa je 29. oktober le dan, ko so Slovcnci na Kongresnem trgu v Ljubljani v spontanih množičnih manifestacijah svetu povedali, da ho čejo živeti samostojno državno življenje, združeni v eni državi s Hrvati in Srbi avstroogrske monarhije. 29. oktober pomeni rojstvo zedinjene Slovenije, programa, ki jc bil prvič javno formuliran ob marčni revoluciji 1848,, v Majski deklaraciji 31. oktobra 1917. pa razširjen na vse južnoslo-vanske narode habsburškega cesarstva. Dogodki, ki so pripravljali pot osvoboditvi Slovencev in nastopu prve slovenske vlade, so bili v glavnem sledeči: V Ljubljani jc bil 17. avgusta ustanovljen Narodni svet kot najvišji politični predstavnik Slovencev in Hrvatov avstrijskega dela monarhije; ta NS se je takoj ob ustanovitvi podredil bodočemu skupnemu predstavništvu avstroogrskih južnoslovan-skih narodov, čim bi to bilo doseženo. Slovenski in hrvatski predstavniki so nato na skupnem zborovanju v Zagrebu v dneh 5. in 6. oktobra 1918 ustanovili Narodno viječe kot najvišji predstavniški organ vseh Slovencev, Hrvatov in Srbov v monarhiji. > Ko je zadnji avstrijski cesar Karel 16. oktobra v posebnem manifestu narodom cesarstva ponudil zvezno državo, v kateri ima vsako narodno pleme na ozemlju, kjer jc naseljeno, lastno državnost", je Narodno viječe 19. oktobra izjavilo, da „odklanja načrt rešitve narodnega vprašanja, kakor je podan v cesarskcm manifestu, kakor tudi vsak bodoči predlog, ki bi imel namen rešiti narodno vprašanje samo deloma ter mu odvzeti mednarodni značaj". Istega dne je Narodno viječe naznanilo „narodu Slovencev, Hrvatov in Srbov, da od tega trenutka naprej po pooblastilu vseh narodnih strank in sku- pin zahteva „zcdinjenje vsega našega naroda Slovencev, Hrvatov in Srbov v eno samo, edinstveno, popolnoma suvereno državo, u-rejeno po načelih politične in e-konomske demokracije". Deset dni pozneje, 29| oktobra, se je v Zagrebu sestal Hrvatski sabor in sprejel sklep, da na „te-mclju popolne pravice narodne samoodločbe.... pretrga vse dosedanje državnopravne vezi...." s kraljevino Ogrsko in ccsarstvom Avstrijo, ter da se „Hrvatska, Slavonija in Dalmacija proglašajo za popolnoma neodvisno državo". Na istem zasedanju jc Hrvatski sabor izjavil; da „prenese vso državno oblast na Narodno viječe". Narodno viječe se je dokončno konstituiralo na zasedanju 17. oktobra in je njegov predsednik postal Slovenec dr. Anton Korošec. Dne 30. oktobra je zadnji avstrijski ministerski predsednik prof. Lammasch dal formalno prostost vsem narodom monarhije, da si ustanovijo lastne narodne države in istega dne je bila ustanovljena avstrijska republika, ki je takoj priznala novo jugoslovansko državo Narodnega viječa v Zagrebu. Prva slovenska narodna vlada pa je bila na pobudo dr. Janka Brejca in dr. Izidorja Cankarja sestavljena 31. oktobra 1918. I-mela je predsednika in 12 poverjenikov in so njeno sestavo takoj sporočili Narodnemu viječu, ki jo je brez pridržkov odobrilo. 29 .oktober jc torej dan naše osvoboditve. Obenem postavljamo na ta dan tudi dejansko ustanovitev prve slovenske vlade in s tem logično tudi nastanek slovenske države. Kajti pojem „vla-de" nerazdružljivo spremlja tudi pojem „države", ki jc bila pod oblastjo te vlade. Samo po sebi , umevno je, da jc to bila slovenska država, saj jc prva in poglavitna naloga prve slovenske vlade bila ravno združitev vseh zgodovinskih slovenskih pokrajin v eno samo upravno enoto, združeno Slovenijo, ki ni mogla biti nič drugega kot država. Ta združitev, to je, ustanovitev slovenske narodne države se jc preko pokrajinskih Narodnih svetov v Trstu, Gorici in Mariboru izvršila naglo in brez odpora, kar je dokaz, da je to bila volja vsega slovenskega naroda. Samo po sebi se torej postavlja vprašanje, ali smo Slovenci z nastopom prve narodne vlade dobili tudi mednarodnopravnim načelom odgovarjajočo državo. Vzporedno s tem pa gre drugo vprašanje, ali je ta država oz. njena vlada bila neodvisna, to je suverena. - -s" v- ---- Po tradicionalni mednarodni državnopravni teoriji in praksi država nastane kadar se večja ali manjša skupnost posameznikov, ki živijo strnjeno na določenem ozemlju, organizira pod učinkovito in neodvisno vlado. Nobenega dvoma ni, da sta prva dva pogoja bila izpolnjena: Slovensko zgodovinsko ozemlje, na katerem strnjeno živi slovenski narod že od srede šestega stoletja, je 29. oktobra 1918 postalo ena sama upravna enota z jasno določenimi etničnimi mejami, izven katerih sta ostali samo dve narodnostno mešani samoupravni področji, Celovec na Koroškem in Gradec na štajerskem. Po praksi mednarodnega prava je to ozemlje bila država, ker je bila organizirana na določenem teritoriju in je imela prebivalstvo, ki je bilo etnično enotno (kar sicer ni pogoj mednarodnega prava za obstoj države). Tudi je ta država imela vlado, ki je samostojno in učinkovito izvrševala onim zmedenim prevratnim časom odgovarjajoče posle. Organizirala jc „narodnc straže", kt so skrbele za red in varnost namesto ugasle avstrijske oblasti; iz zavednih vojakov razpadle avstrijske soške armade, ki se je v neredu valila čez slovensko o-zemlje, je ustanovila lastno narodno vojsko, uvedla je v vse u-rade in šole na svojem ozemlju slovenski občevalni jezik, vodila je vso prehrano, v štirinajstih dneh je organizirala prevoz skoraj pol milijona umikajočih se vojakov s fronte preko svojega ozemlja na njihove domove. Konzularni zastopnik nemške republike (nemški cesa Viljem je odstopil 9. novembra 1918) Otto VVindeis je 10. novembra 1918 prosil Narodno vlado v Ljubljani za varstvo nemških državljanov na njenem ozemlju. Deželno sodišče v Ljubljani je že 31. oktobra 1918, takoj po nastopu slovenske vlade, izreklo prvo sodbo ne več „v imenu cesarja", ampak „v imenu zakona". To pomeni, da je ta nova slovenska država s svojo vlado že bila personifikavi-ja na vsem slovenskem ozemlju veljavnega pravnega reda, izraženega s centralizirano uporabo si-(dalje na 3. strani) Veliki mojster slovenske besede pesnik Oton Župančič je zapisal v Dumi o slovenski domovini: Hotel nekdaj sem, da bi se razširila, da bi razpela svoj krog čez zemljo — glej, in zdaj vidim: silna, brezmejna si. v daljo kot seme razsipaš svoj plod. Eno prvih takih semen, ki jc potrebovalo za svojo pot do se-verno-ameriških Indijancev pri takratnih prometnih razmerah celih 2.000 ur ali skoraj tri mesece, je bil slovenski misijonar Friderik Baraga. Ustvarjalna moč naroda se očitujc v delih njegovih članov. Za tuje zgodovinarje, ki jim je znana slovenska zgodovina, predstavlja ohranitev slovenskega naroda na tako izpostavljenem prostoru Evrope ob tako neugodnih razmerah nerešljivo uganko. Kdor pa pozna življenje velikih Slovencev, da navedem za primer samo Slomška, Barago in Janeza Evangelista Kreka, bo kmalu uvidel, da so vsi taki duhovni velikani tako prekipevali ustvarjalnosti, da so v enem življenju nakopičili dela, ki bi mogla napraviti slavne in zaslužne dve ali celo tri osebe. Baraga je igral vsaj štiri vloge, od katerih bi vsaka zadoščala, da bi mu bili potomci dolžni hvaležen spomin. Baraga je bil velik kot misijonar; bil je velik in sodoben kot civilizator Indijancev; bil je še vedno nedosežen jezikoslovec očipvejščine ; bil je prvak med slovenskimi nabožnimi pisatelji . Baraga je imel še več talentov, ki jih je žrtvoval višjim ciljem. Njegove slike dokazujejo, da bi se mogel razviti tudi v pomembnega slikarja, če bi si izbral umetnost za svoj cilj. Velike spremembe, ki smo jim priča zlasti v prometu in naselitvi pokrajin ob Velikih jezerih, nam otežujejo razumevanje velikih težav in pomanjkanja udobnosti življenja, ki jih imajo cclo najrevnejši v naši družbi, s kakršnimi se jc moral boriti Baraga. Treba jc brati podrobna pisma in poročila Barage kot tudi druge opise Baragovih sodobnikov, da si napravimo vsaj približno sliko takratnih razmer in da pravično presodimo njegovo veličino spričo tolikih ovir......... Baraga je bil goreč misijonar katoliške Cerkve, ki se ni po-mišljal niti v najhuji zimi na dolgo pot, dostrikrat v snežnih viharjih, da bi previdcl bolnega Indijanca ali krstil bolnega otroka. Že davno pred 2. Vatikanskim zborom je uveljavljal v svojih misijonih metode, ki jih jc v Rimu uveljavil šele papež Pij XII. in šc bolj poudaril ter razširil ccrkveni zbor. Med tem ko je bila uradna linija Propagande vere, da morajo misijonarji oznanjati in širiti zapadno-evropsko obliko krščanstva tudi med pripadniki povsem drugače usmerjenih kultur, si je prizadeval Baraga po zgledu prvih jezuitov zavestno, da bi ohranil vse kulturne vrednote svojih Indijancev. V ta namen je preučeval njihovo zgodovino in navade in se naučil dveh za vsakega Za-padnjaka izredno težkih jezikov —otavščine in očipvejščine. V bogoslužju je poudarjal soudeležbo vernikov v narodnem jeziku, za kar jim je napisal molit-vcoike in sestavil verske pesmi. Veliko dela je zaupal laikom — nekatere francoske pomočnike iz Kanade je imenoval "bele angele" — in jih je uporabljal za važna opravila na svojih misijonskih postojankah ze poučevanje otrok in poganov, za vodstvo molitev in pobožnosti v času svoje odsotnosti. Zelo mu je bila pri srcu mladina. Dolgo pred iznajdbo "teenagerjev" je posvetil cerkev Kristusu-Mla-deniču. čeprav se je raztegovalo njegovo misijonsko področje na ozmelje, kjer sta danes dve nadkškofiji, in je šele proti koncu svojega škofovanja imel na razpolago na jezeru Superior kolikor toliko zanesljive parnike, ki pa so tudi vozili samo poleti, je obiskal vsako leto vse svoje postojanke. Ob teh letnih vizitacl jah ni samo birmal, marveč je tudi pripravljal otroke in odrasle na zakramente, spovedoval, vodil večernicc in pridigal red no v treh jezikih, včasih celo v štirih. Po številu krščenccv spada Baraga med najbolj uspešne ka toliške misijonarje. Baraga se je dobro zavedal, da se Indijanci ne bodo mogli ohraniti v novih razmerah, če bodo hoteli vztrajati pri starem načinu življenja. Stisnjeni na mnogo nmiljše o/,cuiljc se ile bi iliOgli ohraniti, če bi hoteli ostati samo lovci in ribiči. Po zgledu jezuitskih redukcij je ustanavljal indijanske naselbine okrog svojih misijonskih postojank Večkrat je sam kupil zemljo, ki jo je razdelil na parcele, postavil skromne, a solidne hišice in jih opremil s pohištvom ter obdal z vrtom za zelenjavo in sadno drevje. Čeprav Pire Barage ni mogel pripraviti do tega, da bi si obdelal vrt zase, je Baraga razdeljeval med Injance semena, drevesne sadike in jih sam učil kmetovanja in vrtnarstva. Ko so selili Indijance iz njegovega misijonskega področja na Zapad, so bili Baragovi Indijanci v teh naselbinah izvzeti ter priznani v tem pogledu enakopravni z belci. Ker je videl, koliko zla prinaša med Indijance žganje, si je na vso moč prizadeval, da je prepričeval o pogubnosti alkohola svoje kristjana, čeprav ni imel popolnega uspeha, ker so bile skušnjave prevelike, je vendar ohranil trezne večino tistih, ki so obljubili, da ne bodo pili. Prodajalci žganja si niso drznili priti blizu njegovih naselbin, ker bi jim Indijanci razlili žganje po tleh. Baraga je gojil umetniški čut Indijancev z gojitvijo petja. Svoje cerkeve je okrasil s številnimi Langusovimi slikami. Umetniško so bile mnoge njegove misijonske cerkve boljše opremljene kot stolnice med belci. Indijanci so to dobro čutili. Adamič nam je ohranil pričevanje enega Indijancev v knjigi A Nation of Nations: Moj ded je pravil, da jc bil Baraga popolnoma in vedno dober do Indijancev in da jim je resnično dobro želel ter si je prizadeval, da bi jim pomagal. Spoštoval je Indijance kot človeška bitja, spoštoval je naš jezik in navade, cclo naše napake v tujem novem svetu, ki je rasel okrog nas. Postavljal se je za naše pravice: za nas je šel h guvernerju Michigana in v Washinglon; prizadeval si je, da bi izboljšali pokvarjeni indijanski agentje svoje ravnanje. Trudil se jc, da bi dvignil življenjsko raven plemen, da nas belci ne bi mogli več izkoriščati, marveč bi nas morali spoštovati tudi oni. Čeprav sta mu bila indijanska jezika Otavcev in Očipvejcev predvsem sredstvo za širjenje božje besede, se je lotil jezikovnega dela s tako temeljitostjo, da ga še do danes nihče ni prekosil. Baraga je cenil število Očipvejcev na 15.000 oseb. Kljub tako majhnemu številu je posvetil kolikor jc le mogel svojega časa v dobi kakih 20 let sestavljanju slovnice in slovarja, ki sta služila tako misijonarjem in državnim uradnikom kot tudi šolam. Ponatisnili so ju tudi v Kanada misijonarji oblati, še 1. 1966 ja izšla nova izdaja kanadskega natisa slovarja v Združenih državah. Seznam knjig, ki jih je Baraga napisal in tiskal v obeh indijanskih jezikih znaša nad trideset, če štejemo vse izdaje knjig, zlasti molitvenikov. Njegove knjige, zlasti molitve-nike, so ponatiskovali še dolgo po njegovi smrti — Baragov kri-žev pot je bil vključen v molitvenik, tiskan 1. 1931 v Nipigonu in premišljevanja 1. 1939 v Win-nipegu. Baraga je zapustil svojo domovino, da bi skrbel za duše Indijancev, toda tudi na Slovence doma ni pozabil. V dolgih zimskih večerih je nadaljeval s pisanjem nabožnih knjig, kar je začel že v domovini. Njegov molitvenik Dušna paša je bil najbolj priljubljen molitvenik med Slovenci. Dožival je deset izdaj, zadnjo 1. 1905 v 84.000 izvodih. Ni dvoma, da je dobil Baraga mnogo talentov, toda tudi ni nobenega dvoma, da jih je temeljito izrabil Bogu v čast in v korist svojega bližnjega—predvsem Slovenccv in Indijancev, pa tudi francosko govorečih Kanadčanov in evropskih naseljencev, posebno še Nemcev, ki bi si ga bili po pisanju svojega lista Wahrheitsfreund skoraj posvojili. Ko je Baraga po dolgem trpljenju umrl v Marquetteu 19. januarja 1868, je bila zima tako huda, da ga ni mogel pokopati nobeden od sosednjih škofov in še od njegovih lastnih duhovnikov jih je moglo priti le majhno število. Kljub pomanjkanju zunanjih slovesnosti pa so verniki dobro čutili, da so izgubili ne samo vsojega škofa, ampak tudi svetnika. Celo apostolski delegat v Kanadi je poročal, da je umrl Baraga v duhu svetosti. Msgr. Jezernik jc v svoji knjigi o Baragu pokazal na podlagi vatikanskih virov, da jc bila to tudi končna sodba Propagande vere. Baraga za svojo blaženost ne potrebuje uradne razglasitve za svetnika. Potrebuje pa ga slovenski del božjega ljudstva. Zato molimo in delajmo, kar je v naši moči, da yo Baragov vzor tudi nam in vseh katoliški Cerkvi zvezda vodnica v času, ko išče-mo-kot je to delal Baraga za Indij ance-novih izraznih sredstev za blagovest božje ljubezni človeštvu 20. stoletja. • 2. številka Glasa "Korotana" (1968) prinaša poleg drugega za 50 letnico Cankarjeve smrti fotografijo hiše v Lindauergasse 26 s spominsko ploščo (Tukaj je živel in deloval 1899—1909 slovenski psnik Ivan Cankar — Slavia viennensis) in za stoletnico smrti Barage njegovo sliko ter kopijo njegovega spričevala ' na dunajski juridični fakulteti. V isti številki je tudi slika hiše s spominsko ploščo Francetu Prešernu in Anastaziju Gruenu. -fš. V duhu te najveselejše dobe sem zadovoljen, da Vam lahko izročim, kakor tudi Vaši družini naša dobronamerna in prisrčna voščila ža ZADOVOLJEN BOŽiČ in veselo ter uspešno MIRNO IN POLNO NAPREDKA POLNO NOVO LETO Stfphfn B. Roman Chairman and President (slede imena članov vlnde)- V nobeni izjavi prve slovenske vlade ne najdemo izrecno poudarjene slovenske državne misli-Vzrok temu pa gotovo ni bilo pomanjkanje slovenske narodne zavesti tedanjih slovenskih voditeljev, ampak predvsem nepripravljenost spričo naglega razsula monarhije, do katerega bi po računih antante moglo priti šele spomladi leta 1919. Ta nepripravljenost in pa strah pred zasedbo slovenskega ozemlja po italijanski armadi, ki je prodrla že do Vrhnike, sta bila morda dva izmed mnogih razlogov za popolen molk prve slovenske vlade o slovenski državi, ki je de facto sicer obstojala, ni pa bila formalno oklicana. Ko se v letošnjem oktobru spo-minjamor Vsen\en bežno opisanih dogodkov, predvsem nastopa prve čisto slovenske narodne vlade, nam je jasno, da je to bil le en korak bliže h končnemu cilju slovenskega naroda, k suvereni slovenski državi. Dr. Anton Korošec, od 17. oktobra do 1. decembra 1918 suvereni vladar države SHS, je ob dvajsetletnem jubileju osvoboditve zapisal: „Pot našega naroda se šele začenja. Ne v zaton, temveč v življenje, z vero v Boga in v samega sebe!" CARL VIPAVEC OBBNITE 8E Z ZAUPANJEM V VSEH NEPREMIČNINSKIH. DRUŽINSKIH SLOVENSKI ODVETNIK IN PRAVNIH ZADEVAH NA: ||SJ NOTAR The Simpson Tovvers 401 Bay St. Suite 2000 - EM. 4-4004 Pobudo za praznovanje 29. oktobra kot dneva naše osvoboditve je 28. oktobra 1937 na uredniški seji Slovenca sprožil takratni urednik, rajni France Kremžar. Prvi uvodnik v tem smislu pa je naslednji dan, 29 .oktobra 1937 napisal sourednik lista, g. Lojze Hija. • škof Jenko je na svojem obisku izseljencev v* AusfralHi blagoslovil novo slovensko cerkev sv. Cirila in Metoda v Kevvu. i -fš. POZOR ROJAKI! POTUJETE SKOZI Sprejem na letališču ali železnici, ogled Kima, prenočišče, domača hrana dim nriMrkv/imoo itd- vse le sl