Janez Ovsec
KAKOR    2iviš ob njej. SENCA    Všeč ti je neka dobrota, SPOMIN     aHkaj
Morda lepa stran,
črta
kakor senca,
nagib,
dajanje brez pameti.
Pomoč ob času,
ko ljubiš bogove
in dobro nevednost.
Hraniš se z njeno lepoto,
s čudovito svilo
cvetov.
Z oblačili,
temi sladkimi bitji
ti vse telo postane
čebela
in veš, kako so oči
sladke
in je med spomin.
Samo ti veš . ..
Peljala si naju skupaj. Ona ne ve več. Živiva vsak dan. Živiva leta. A ustavilo se je vse.
Tri pesmi
998
999                                                                                                                  Tri pesmi
Vse je kakor prej, vse je lepa stran, neka črta, predpasnik dajanja, dobra nevednost in samo jaz vem za to sladko nespamet, za to neumno radost in jo čuvam v dojki.
Samo jaz vem.
Ti.
Ti si pozabila.
Živiva.
Živiva skupaj. Moram biti nespameten. Mora biti nevedna.
NA TO SEM    Kdo si, POZABIL    sem vprašal in pozabil. Oblekla sem se. Odšla sem vesela.
Bikec, ves nežen, je gledal začudeno.
Dolgo je hodila
tako.
Brez napora
je plesala.
Kdo si,
sem vprašal.
In tedaj sem molčala
vso pot
do doma.
Prav prijetno je misliti,
takole. ..
čutiti,
teči kakor voda,
puhteti kakor zrak
nad črto,
kakor trajati,
a nekaj se je ustavilo
in bolečina
mi je vzela
vse.
Nespametna sva bila in šla sva narazen, da bi se slišala, da bi se gledala, da bi se ljubila. Šla sva narazen.
Zdaj nas je mnogo in sovražimo se kdaj.
Zaradi ljubezni hočem biti
ti,
a v bolečini
sem izginil
v tvojem
jazu.
1000
SONATA
Janez Ovsec