Presveto Marijino srce
9. Zvestoba Marijinega srca.
Zadnjič smo si ogledovali lepoto Marijinega presve-tega srca, t. j. njeno prevzvišeno svetost, ki obstoji v tem, da ni bilo omadeževano z nobenim grehom, in pa v tem, da se je odlikovalo v vseh čednostih. Prosto je bilo to prelepo srce izvirnega greha, pa tudi prosto vsakega osebnega greha; nikdar ni otemnila tega svetišča niti senca najmanjšega greha. Ozaljšano pa je bilo z vsemi čednostmi v najvišji popolnosti, ki je je zmožno človeško srce.
To dvojno lepoto proslavlja sv. Cerkev z besedami: »Vsa   si   lepa,   o   Marija,   in   madeža   ni   n a

                    173
t e b i !«   Na sliki pa se nam kaže v cvetičnem vencu, ki okrog in okrog obdaja njeno presveto srce.
Toda pri navadnih vencih je ta težkoča, da se iz-preminjajo, oblede in ovenejo, ali celo strohne. Pri vencu Marijine lepote pa o taki izpremembi ni govora, pa če je bilo kaj izpremembe, je bila izprememba le na dobro stran, da je bilo Marijino srce še čimdaljc lcpše, njene čednosti čimdalje popolnejše ter njene zasluge čimdalje obilnejše, ker je vedno sodelovala z darovi milosti božje in si v prid obračala ljubezen božjo, zlasti ljubezen svojega božjega Sina.
Zato moramo nad vse slaviti stanovitnost ali zvestobo Marijinega presv. srca. Zmeraj in povsod, kadarkoli in kjerkoli opazujemo Marijo, vedno in v vsa-kem kraju jo moramo častiti in poveličevati: »Vsa si lepa, o Marija, in madeža ni na tebi!«
Poglejte Marijo kot malo detece v zibelki. Neizre-čeno se veselita njenega rojstva sv. Joahim in sv. Ana, a nevidno se radujejo okrog njene posteljce tudi angeli nebeški, hvaleč jo: »Vsa si lepa, o Marija, in madeža ni na tebi!«
Poglejte jo triletno brezmadežno deklico, ko jo od-dajo starši v jeruzalemski tempelj, da bi bila tu vzgoje-vana. Taka deklica še nikdar ni bila v vzgojo izročena in ne bo. 0, kako lepa, kako srečna so bila tukaj njena mladostna leta, prejasna pomlad njenega svetega živ-ljenja. Nikoli ni opazila nobena njenih tovarišic pri njej kaj takega, kar bi bilo graje vredno; videle so pri njej le čednosti in kar je hvale vredno pred Bogom in pred ljudmi —  zmeraj vsa lepa, vsa čista in brezmadežna.
In ko je stopila med svet, zopet vsi kraji judov.ske deželc, koderkoli je hodila, vse stopinje dajejo izpričeva-nje o lepoti hjenega svetega srca. V Nazaretu, v Betle-hemu, v Jeruzalemu, na vseh njenih potovanjih ni mogel nihče pri njej opaziti najmanjšega greha, ji očitati najmanj-še napake; nad vse vzorno je bilo njeno vedenje vedno in povsod, v javnosti in tihi samoti, še zlasti veličastno v prebridkih urah trpljenja in smrti njenega božjcga Sina. In kako nad vse stvarstvo vzvišena je bila Marija na zadnjo uro v bogastvu svojih neizmernih zaslug, ko so jo
174
trume angelov ob njenem vnebovzetju in kronanju pro-slavljale: »Vsa si lepa, o Marija, in madeža ni na tebi!« Stanovitnost in zvestoba je najimenitnejša reč Ma-rijinih otrok. Kaj pomaga dobro začeti, pa se potlej pole-niti in slabo končati, Ako vidim pridne otroke, goreče castilce Matere božje, me to najbolj skrVi, če morebiti ne bodo zvesti svoji nebeški Materi ter kdaj krenili na na-pačna pota. Zato najbolj goreče in nujno prosite nebeško Kraljico, da bi mogli po njenem zgledu biti zvesti in vztrajniv dobrem do konca!