PoHnlnn platana v goiovlnl. i 9 Q Q Kupujte pri lastnem podjetju I DRUŠTVENA NABAVNA ZADRUGA V LJUBLJANI (LJUDSKI DOM) ima v zalogi: vse potrebščine za kro|, telovadne obleke, telovadne čevlle. poslovne tiskovine In knjige za odseke. Tiskovine za Čebelico. — Zaloga knjig „Orlovske knjižnice11. — Zaloga vseh potrebščin za šminkanje igralcev. — Sprejema vloge v Centralno Čebelico. Zahtevajte cenik! Naša Sloga Ljubljana, Poljanski nasip 10 izdeluje orlovske zastave, zastave za Marijine družbe, cerkvene bandere, trakove, mašne plašče, baldahine itd. — Ima veliko zalogo svile in blaga za zastave ter za mašna oblačila itd. — Popravila se izvršujejo v najboljšo zadovoljnost. Cene nizke, postrežba točna. — Proračuni, načrti in pojasnila brezplačno Naša deazača Kolinska clkorlia X, le Izborna In Izdatna Zelo priporočamo! TRGOVINA MARIJA ROGELJ priporoča veliko zalogo raznovrstnega blaga za plašče, obleko in perilo, brisače, namizne prte, servijete, cvilih, fine nogavice ta otroke, dame in gospode in veliko izbiro domačega izdelka. Perilo za dame in gospode. Izgotovljene obleke in plašči za velike in male, predpasniki za odrasle in otroke iz listra, klota, kontenine in Sifona. Blago dobro, prav nizke cenel L. Mikuš, Ljubljana Mesini trg štev. 15 priporoča svojo zalogo dežnikov, solnčnlkov In izprehodnih Popravila izvršuje točno in solidno. POZOR er « r e v B £ it Edini slovenski zavod brez tujega kapitele je Vzajemna zavarovalnica v Ljubljeni, Dunejsks cesta 17 Sprejema v zavarovanje: 1. Proti požaru : a) raznovrstne izdelane stavbe kakor tudi stavbo med časomgradbe; KLOBUKE, SRAJCE kravate, dež. plašče, dežnike in dr. modno blago kupite najceneje pri „A MEHIKANCU*1, Ljubljana, stari trg 10 b) vse premično blago, mobilije, zvonove In enako; o) poljake pridelke, žito in krmo 2. Zvonove proti razpoki In prelomu. 8. Sprejema v novoustanovljenem žir-1 Jonskem oddelku zavarovanje naddi-vetje In amrt, otročke dote, dalje rentna In ljudska zavarovanja v vseh kombinacijah. Skupno premagamo skupne težave! MLADOST LETNIK XXII MAJ 1929 ŠTEVILKA 5 Lojze Golobič: Zeleno je polje, vrtovi so beli. Iz trav se rože hude, iz mej pa kosi in slavci. Solnce plava po morju, nad katerim je božji dom. Glej jih, njive! Razori so zrahljani, lačni zavejo: Siplji nam žita! Vsako zrno bo oživelo ... Glej rebra! Trtam se oči odpirajo. Iz očes ženo mladice, z njih bodo v jesen težki grozdi viseli... Glej la tiha domovja, te brhke deklice! Kaj te ne grabi, sladek nemir, liha sreča? Kaj ne prisegaš v srcu: Ne grem odtod! Tu bom oral in sejal in Bog bo dež dal in blagoslov. Tu si bom ognjišče zgradil in zvesto ženico našel. Hej, in kralj bom njiv in vrtov in loz. Kaj je to, bratje, da v maju gledam čisto novo? Kakor da slepec spregledam in vidim luč in bele vrtove. Rad grem na večer pod božje nebo, prek polj in njiv in senožeti. Takrat se tisočkrat lažje človek zmisli na Boga kakor v lesni, mračni sobici. Zdi se ti, kakor da se je nebo prav nad zemljo znižalo in da so velika vrata v nebeško hišo široko odprta. Skoro bi z roko segel v nebesa. Prav do božjega prestola... hf takrat si božje dete: Vsaka roža, ki ti ob stezi cvete, veš, da je božja, ko morda nikdar drugekrati ne veš; in ptič, ki poje v drevju, veš, da je z božje dlani zletel. In škržat in striček in žaba v mlaki in jagnje in tele na travi, joj, kje je toliko lepe božje ljubezni kakor na tem ljubem svetu. Pa ko si sam na polju in gledaš in slušaš, takrat veš, kako dober je Oče, ki z nebes za nas skrbi kakor za svojo zvesto deco. Glejte, bratje, pokleknil bi sredi njive in molil... Povejte mi, odkod to moje občutje v maju? O, vem, kaj mi je: Marija se šefa prek polj. In seje bele rože. Gre od njive do loze. Gre na senožet. In posluša. Če vidi žalost, solze obriše. Če vidi mržnjo med sosedi, jih pomiri: blagoslova jim da in vsi imajo dovolj. Ljubezen seje. Ljudje gredo s polj v večerne cerkvice in molijo. In pojo njene pesmi. Nikdar v letu ne čutim toliko božje ljubezni kot na pomlad. Vse leto vidim Boga: Očeta, Sodnika, Učitelja; v pomladi mi je Brat. Premakne svoj stol z neba med nas: z nami živi: v polju je, v trtju, v loži, v cerkvi. Povsod. Zato je v meni pokoj in božja roka me drži: »Sinko, ne hodi na tuje! Lepo zemljo sem ti ustvaril, zibel sem ti na njej dal; tu je tvoje svetišče do groba. Mene moli, zemljo or ji — in srečen boš.. .< Zdaj v Marijinem mesecu ti sveto obečam, moj veliki Brat: »Ne bom pil, ne bom klel, ne bom kvantal. Tvoje praznike bom častil, molil bom, delal bom. Veliki Brat, Ti pa ne hodi od mene. Amen.« Moj maj. Prosveta in vzgoja Bratom za praznik svetega Alojzija. Svoji fantovski čistosti smo si izbrali svetega Alojzija za patrona. Imeti moramo čistost, Bog in Cerkev jo zahtevata od nas, zato se bomo trudili hoditi za svojim patronom. , Trd je boj za čistost in mi smo večkrat slabi. Pa poglejmo, kje je zajemal sveti Alojzij moč, da se je ohranil čistega, in tudi mi zaželimo piti iz virov čistega življenja. In najsvelejhi Kruh nam bo — kakor je svetemu Alojziju tudi — dajal moči, da bomo zmagali v sebi slabost mesa in da bomo ohranili svoja mlada telesa neoskrunjena za namene, ki jih ima z nami Bog. Najsvetejši Kruh je dober in je Kruh, ki daje življenje. Nebeška pojedina je to, kjer se zbiramo mladi Orli ob naših praznikih, da nas nasiti naš veliki Brat Kristus in nam tako da potrebne moči. Saj če hočemo letati visoko nad nizkim svetom, v višinah, kakor jih merijo s svojimi krili orli-ptiči, moramo imeti krepko življenje. Ne varajmo se, da imamo to življenje v sebi brez Kruha močnih in kdor misli, da ga ima brez Kruha, je še slabši in bo kmalu s polomljenimi peruti ležal v močvirju in blatu. Le jejmo božji dar in dobro pripravljeni in v svatovski obleki ga jejmo. Potem bomo videli, da ga ni zastonj užival mladi Alojzij s tako veliko ljubeznijo. In prosimo, bratje, svojega Očeta, ki nam je dal sveti Zakrament in svetega Alojzija in tudi nam mlado življenje, naj nam da še to, da se bomo znali kakor Alojzij tudi zahvaljevali za božje darove. In če nam bo v hvalnicah potekalo življenje, ne bo več časa za greh in vedno več bomo našli dela za božje kraljestvo med nami, da bo Bog vladal nful nami s svojo ljubeznijo in zapovedmi. Bratje, ali naj zanemarimo božji klic, ki nas vabi na prepotrebno delo. Dajmo in posvetimo svojo mladost s takim življenjem in kmalu bomo spoznali, kako prav smo letali za svojimi smotri nad prepadi in močvirji zemlje, kako prav smo letali k svetlemu Solncu večnosti. Franjo Neubauer: Sveti Duh. Žarijo nebesa, odpira jih Bog. Vsa hiša, kjer zbran je apostolov krog, napolnil je, stresa šum, piš silovit. Bližina viharja! In svit ognjevit apostole zbrane razžarja. In mislim razum in srcem pogum ta ogenj podarja, junake ustvarja!... Oj bratje, še nas molitev naj zbere, da pride nam čas, ko vstala viharja bo sila, ne, da nam podere, kar pridnost je naša zgradila. Samo opomin, povelje z višin viharja naj bodo nam piši! In kdor jih zasliši, le božji naj strah ga navda, pretrese do dna ga srca! Jeziki vzplamteli so v rajski -višavi, naj seže njih žar do zemlje, da v hrabrem pogumu in v sveti ljubavi gorelo bo vsako srce. Povest. V. >Mati-« je hotel Janez Gornik tisto nedeljo. »Ali bo kaj večerje zame?« »Kajpak bo,« je šla mati ter prinesla klobaso v zelju in kos črnega kruha. Nato je sedla k peči ter opazovala sina, ki jo je tako močno spominjal na ranjkega moža. Nič koliko mu je podoben, prav tako je ranjki s slastjo jedel in prav tako mu je iz srca privoščila zdravje, dokler ga ni vojna služba izmaličila v prezgodnji grob. Zdelo pa se ji je, da sin Janez ni samo premlajen oče, ampak tudi precej okretnejši in bolj »galanten«. Zato ga je z vso ljubeznijo gledala. Med jedjo se je Janez posmejal. In ker bi mati rada vedela, kaj nm je prišlo v glavo, se je naredila užaljeno, da bi bolj pristno dobila sinovo misel: »Ali se smeješ večerji ter misliš, da ti bom vsak dan kuhala žlikrofe?« »Ne, mati, dobra je večerja, ampak spomnil sem se, kar smo brali o kraljeviču Marku, ki je tudi večerjal kosec kruha in glavico luka, pa se je tudi med jedjo zasmejal, da je bila mati huda, ker je mislila, da se sin smeje njej in priprosti večerji, no sin ji je razložil, kako se je spomnil mladega Turka, ki ga je Marko zadosti ubil, pa mu je mrtev zobe kazal, kar je Marka silno razjezilo, ko je mislil, da ga mladi Turek zasmehuje.« Le se ti smej, a glej, da se ne bom jaz jokala. Vsako nedeljo se bojim, da bo nesreča, ko hodiš v društvo in se vračaš po temi sam. Snoči se mi je sanjalo: Videla sem tvojega očeta, molčal je in žalostno gledal, kar bojim se, da bo kaj hudega. Menda nameravaš tudi nocoj iti. Ne branim ti, ker vem, da prav delaš, ali bala se bom, dokler ne prideš nazaj. Danes mi je pri srcu kakor takrat, ko se je tvoj oče odpravljal na vojsko. Mislim, da bi bilo bolje, ko bi se ti oženil in doma bil.« Janez je vstal in prijel mater za obe roki: »Mati, ne mudi se mi, ko imam najboljšo ženo pod solncem. Nič se ne bojte, moram iti, nocoj bomo končali s cirilico, moram biti zraven. Ne bom se dolgo zamujal, pustite odprto in brez vsake skrbi lezite spat. Sicer pa naj pride, kar bo dovolil Bog. Kmalu pridem, lahko noč.« Šel je. Mati je vzela rožni venec in počasi brala jagode. Takole je končal učitelj dvanajsto cirilsko uro: »Sedaj znate dovolj vsi šestnajsti, da lahko berete hrvaške in srbske knjige. Pridni ste bili vsi šetnajsti fantiči.« Janez je potiho govoril s kaplanom, ki je prišel ta večer zraven. Nato je zahvalil gospoda učitelja za njegov trud pri cirilskem tečaju ter mu za spomin izročil mahagonijevo palico s srebrom okovano, kar je učitelja resnično razveselilo. Razšli so se s pesmijo. Janez Gornik se je zadovoljen in vesel napotil proti domu. Hladno je, kmalu bo zima in sneg. Nebo je čisto, zvezdice prijazne. Kar turški je mesec, kakor čoln je, in lepa zvezda Alenčica sili vanj. Zakaj samo ena, si misli Janez, tri bi morale biti, za Slovence tale, za Hrvate onale, za Srbe tudi ena, tištale rdečkasta; in še ona zelo svetla, zakaj bi ne našla v čolnu prostora, da bi svetila na poti. Turek ne sme biti hud, saj Alah je velik in Mohamed je mnogoženski prerok. Čegav bo potem Carigrad? Grški. Prav! štiri zvezde. Ni veliko, pa zadosti. Štirje vogli so hiša. Takšne sanje snuje Janez, dokler ne pride v hosto, ker skoznjo gre pot. Čuk! Črnik! Čuuuk! je nekje zgoraj v gozdu začukalo. Janez ni jezen. Misli si, če ni čuk, je človek. Nato skovik, skoviik, skoviiik! Glas je bil strastno nagel kakor opozorilo: Pazi! Janez misli, če ni čuk, je sova, če ni sova, je človek. Fantiči so mu pravili, da v zadnjem času slišijo pogosto čuka. Na, zdaj ga sam sliši. Ni praznoveren in pojde brez brige naprej. Ah, ovbč, ovbe! Žica je čez pot napeljana in Janez pade čeznjo. In dva strašna udarca začuti, enega na ramo, drugega na bok. Morda bi bilo kaj več, pa je čisto blizu začukalo in zaskovikalo. S tem je vse utonilo. Čuk je priletel, bil je človek. Sklonil se je k Janezu in hitro ugotovil, da še diha. Takoj se je pognal po klancu ter na vrhu vpil: >Ho, Štukal in Jerasnik, pojdita nazaj. Človek vaju potrebuje.< »Ho,< se je hočeš nočeš oglasil Jerasnik: >Ali si ti človek?« >Sem, če si tudi ti.« »Kaj hočeš?« »Pridita sem, pomagajta! Če ne, bosta jutri pajčino večerjala-« »Ali greva, da ga pretepeva?« je rekel Štukal. »Bolje bo,« je menil Jerasnik, »če ga ubogava, zakaj on z nami drži in bo molčal.« Štukal se je udal. »Kaj pa imaš Martin,« se je delal nevednega Jerasnik, »da tako groziš.« »Gornikov leži v grapi. Kdo ga je, nočem vedeti, le domov ga moramo spraviti. Pa tiho delajmo, da nas kdo ne sliši.« Na takšne besede sta bila fanta voljna. Poprijeli so vsi trjie in rahlo Janeza nesli četrt ure do doma. Zanesli so ga v steljnjak in položili v listje. »Vidva se izgubita,« je velel Martin, »da vaju ne bo nihče videl, za drugo bom poskrbel sam.« Fanta sta se utopila v noči pod zvezdami. Martin je stopil pod hišno okno in potrkal. »Kdo je?« se je budila Gornica. »Mati,« je govorilo z Janezovim glasom. »Pojdite in poglejte v steljnjak!« Nato je Martin hitel nazaj na rob jarka in čakal, kaj bo. Začukal je trikrat in, ko je zagledal luč v hiši, je zavriskal in začel spotoma peti: Kaj nam pa morejo ... Mati je prišla z lučjo ven, spoznala prihajača Mariina in ga poklicala: »Martin, ali si kaj videl našega Janeza?« »Kaj ga ne bi videl, ali ga še ni doma?« »Ni ga, bojim se nesreče. Neki glas je dejal na oknu, naj grem gledat v steljnjak.« »Čudno! Po mojem bi moral biti Janez doma. Poglejva, če pomeni vaš glas kaj resnega.« Mati je šla spredaj in posvetila v listje. Moj Bog, nekdo leži tam — Janez. Menda je pijan, tega ji še ni storil, ampak verjetno je, ker so imeli nocoj zadnjo cirilsko uro. »Oh, saj mi je nekaj reklo, da bo nesreča, je tarnala žena. Ko hoče druge reševati, se bo sam zgubil.« »Ne, mati, Janez ni pijan. Bomo videli. Vzdramiva ga!« Martin je prijel Janeza za ramo in potresel. Janez je zaječal in odprl oči: »Kje sem?« »Doma, pri dobrih ljudeh.« »Žejen sem.« »Mati,« je svetoval Martin, »prinesite vode, ali še bolje, če denete v čašo pol vode in pol žganjice, če jo imate.« »Imam,« je odhitela mati. »Kako ti je Janez?« hoče vedeti Martin. »Boli.« »Kje te boli?« »Rama in hrbet.« »Vidiš, napadli so te, preklicanci. Ali jih sovražiš? Ali želiš, da jih damo jutri orožnikom,« »Ne, saj so večji siromaki nego jaz, ki jim nisem nič naredil. Ako mi Bog zdravje da, jim boni že pokazal.< Ali kaj veš, kdo te je?« »Ne vem, mislim pa, da sta bila dva, in skoro vem, katera.« Molčimo, Janez, to pot, če bo treba, bomo že še govorili. Padel si!« V tem je prinesla mati pijačo. Janez jo je hlastno izpil v treh požirkih. »Janez moj, kaj si vendar delal, da si takšen.« »Mati, pošteno sem hodil, pa sem na znani poti padel.« »Kako si se še privlekel do doma?« »Sam ne vem.« »Oh jaz revica, slutila sem nesrečo. Tukaj ne moreš biti. Pomagaj Martin, da ga spraviva v hišo. Janez, ali se boš mogel opreti na noge?« »Bom poskusil.« In šlo je s podporo, četudi je Janez pri vsakem drugem koraku zaječal. »Mati,« se je odločil Martin, »mislim, da bo prav, če zdravnika pokličemo. Zjutraj pojdem do njega s kolesom in bo hitro tukaj z motorjem. Hočete?« »Moram, ker me skrbi, da bi se kaj ne zamudilo.« Drugi dan je bil že zdravnik pri Gorniku. »Dvoje reber ima zlomljenih. Kako je notri, ne morem videti. Čez dobro uro bo prišel avto in bo Janeza spravil v Ljubljano.« Tako je odredil zdravnik. (Dalje.) Dr. Fr. Jaklič: Po mnogih zmotah in zablodah. V. Molk božji. Samo eno leto je vzdržal Avguštin v Tagastah kot učitelj govorništva, potem se je pa preselil z isto službo nazaj v Kartagino. Najbolj žalostna in najbolj boleča doba vsega njegovega življenja je bila ta. Gmotne skrbi so ga mučno skrbele, saj je moral vzdrževati svojega sina Adeodata in njegovo mater, potem pa še svojega brata Navigija in vsaj deloma tudi mater Moniko. Pomagali so mu večkrat manihejci iz stisk. Rad je zahajal k njih verskim razgovorom ter je polagoma sam začel kljub svoji mladosti — komaj 20 let je imel — posegati v besedo. Pri tem je pokazal tako izredno bistroto duha in toliko zmožnost, pri nasprotniku zapaziti šibko stran trditve ter jo kar najbolj izrabiti, da so se ga celo vodilne osebnosti začele bati. Še bolj je vzbujal strah s svojim duhovitim, ostrim in večkrat kar žgočim in pekočim sarkazmom (zasmehom), pred katerim spričo svoje mladostne brezobzirnosti nikdo ni bil varen. Na več razgovorih se je tako zameril, da ga niso manihejci hoteli sprejeti za pravega člana, ampak je ves čas ostal le na poizkušnji kot slušatelj«. Na podlagi maniheizma, čigar nauk o dvojnem počelu ga le ni mogel za stalno prikleniti nase, je zabredel Avguštin v panteizem, to je v svetovni nazor, ki uči, da razen sveta ni osebnega Boga, ampak da je vse svetovje »bog« in da smo mi vsi le njegov del. Zamikalo ga je vsaj deloma tudi vražarstvo, osobito astrologija, ki je trdila, da človeško usodo določajo zvezde. Kot govornik Avguštin kar ni mogel posebno zasloveti. Ni znal namreč delati zase in za svojo šolo reklame, zato mu je bilo težko, privabiti dovolj učencev. Imel je tudi bolj šibek glas in je na pljučih večkrat bolehal za katarji, občinstvo pa povsod ceni le bolj doneče in bobneče govorniške sile. Tudi je bil preveč fine in izbrane duševnosti, da bi se bil v svojih govorniških nastopih in predavanjih dotikal vprašanj, ki so zanimale in navduševale ulico. Avguštin je bil po duši izrazit aristokrat, kateremu se je masa s svojo surovostjo, brezob- zirnostjo in težnjo za najnižjimi razveseljevanji vedno zdela tuja in je čutil odpor do nje. Pač pa si je s svojim finim, izbranim nastopom in s svojo plemenitostjo, svežostjo in globino misli pridobil nekaj prav odličnih prijateljev, celo v prokonzulovi hiši je bil večkrat gost. Od maniheizma se je čim dalje bolj oddaljeval, vstajati so mu začeli težki dvomi, za katere mu manihejci niso vedeli pojasnila. Vedno so mu zatrjevali, da bo razpršil vse njegove pomisleke njih »!škof« Favst, ki jim je veljal kot poosebljena modrost in učenost. Ko pa je ta res prišel v Kartagino in se mu je Avguštin približal, je brž uvidel, da je le prazen bahač in blebetač, pa tako neuglajenega nastopanja in vedenja, da se je z gnevom obrnil od njega. Pa vseeno Avguštin ni hotel na zunaj prelomiti z maniheizmom, preveč je bil navezan na njihovo pomoč, ker poučevanje mu je čim dalje manj neslo. Takrat mu je vstala misel, da bi se preselil v Rim in našel tam za svoje zmožnosti in delo vse bolj pravične sodnike. Upal je, da dijaštvo v Rimu vseeno ni tako do dna pokvarjeno, kot je bilo v Kartagini. Posebno pa so mu začela goreti tla pod nogami, ko je cesar Teodozij s smrtno kaznijo zagrozil manihej-cem, Avguštin si je pa moral priznati, da se je le preveč izpostavljal za nauke maniheizma. Polagoma se mu je ta misel izpremenila v trden sklep, katerega ni mogla premeniti niti prošnja matere, da se naj vendar ne podaja v strahotno propali Babilon — Rim. V skrbi in ljubezni, že tako zelo preizkušeni in trpinčeni, se ga je ubožica oklenila okoli vratu ter ga s solzami prosila in milovala, da se naj vendar usmili njene žalosti ter ostane. On je pa hotel sam, čisto- sam v svet; zato je pa storil nekaj, kar je morda najgrši zločin od vseh njegovih zablod. Da bi se rešil materine nadležnosti, se ji je zlagal, da ne misli odpotovati, ampak da gre le spremit do ladje par svojih prijateljev. Mati se je le zbala zanj, zato je šla z njim in je tam doznala, da se res misli odpeljati proti Rimu. Potem se ji je pa še enkrat zlagal, da ladja še ne bo mogla takoj odpluti, ker ni ugodnega vetra, zato ji je svetoval, naj gre počivat — po tedanji splošni navadi — v stebrišče pred Ciprianovo cerkvico, ob zori jo bo- že prišel iskat in povedat, kdaj bo ladja odšla. Verjela mu je in šla ter je v stebrišču vso dolgo noč premolila. Kruti sin se je pa v noči vkrcal in ladja je odplula na široko morje. Tihota in veličina noči in morja sta ga pa tako prevzeli in raznežili, da mu je srce jelo postajati težko zaradi nečuvene krutosti, ki jo je storil svoji blagi, samo njega še ljubeči materi. V duhu jo je gledal, kako ga bo zjutraj čakala, nato se bo sama vrnila do pristana, tam pa bo zaznala porazno vest, da jo je sin prevaril in pustil samo. Videl je njene počasne, opotekajoče se korake, slišal v duhu njen tihi, izmučeni plač. Zasmilila se mu je ubožica. Poiskal je samoten kot in se zazrl proti odhajajoči Afriki. Prijatelji so ga obstopili in ga hoteli razvedriti. On pa je imel za odgovor le trpek nasmeh. Tako se nasmehne le oni, v čigar duši je črna noč, kot je bila v njegovi. Tovariš Marcian mu je ponovil stih iz latinskega pesnika: Novo živ- ljenje ti gre naproti, bodi torej nov človek k Pač ni vedel ubogi Marcian, kako globoko resnico je izrekel; tudi Avguštin je ni zaslutil. (Dalje.) Vsak dan pri delu: pritrgaš si cigareto, kozarec vina; v soboto, ko dobiš plačo: dinar, dva, pet, kovača. Zbiraš, množiš; Kako var čuješ? v nedeljo in praznik: v veseli družbi preveč ne razmetavaš. Narediš obračun čez ves teden, pa vzameš položnico in pošlješ svoj prihranek orlovski hranilnici v Ljubljano: Centralni Čebelici. Razigrane volje smo. Mladost! In smo živi na zunaj, morda včasih celo preveč; pa tudi kujemo, delamo načrte, jih skušamo izvršiti, in imamo včasih polno glavo skrbi in postajamo otožni; — včasih pa se zopet smejemo, pojemo in vriskamo — taka je mladost! Bog ve, da mi prihajajo te besede iz duše. Bratje! Štirikrat na leto nas pozovejo v »Mladosti«, v »Orl. Odborniku« in še br. odborniki: pojdimo in obhajajmo vredno naš orlovski praznik! Naši koraki so usmerjeni naravnost proti cilju — brez pomoči božje ne pridemo! Pojdimo zato vsi k Njemu, saj On nas najbolj vodi; pustimo za malo časa to hrupno življenje — omami naj nas notranja sreča — obogati naj nas zopet orlovski praznik! Živeti hočemo! Ali živeli ne bomo v preklinjanju in pijančevanju, ne v razbrzdanosti in nečistosti, živeti hočemo edino le v Bogu! Bratje! Enodušno zakličemo: »Pojdimo vsi, prav vsi — h Kristusu!« Vsak praznik naj bo korak dalje do krščanske popolnosti. v D-: Mladega duha v novo dobo! Mlad si ti, mlad sem jaz in mlad je vsak, ki mladostno misli in čuti. Pa mladost ima to čudno lastnost, da hoče vedno kaj novega, vedno kaj boljšega. Glejte, prijatelji, v mladosti smo taki: vremo, da bi se umirili; vihramo, da bi se izurili; borimo se, da bi postali jekleni in trpimo iz ljubezni, da bi še bolj ljubili! Iz svojih mladih src življenje otroka božjega izlivamo, da bi ga še drugi zajeli. Kako lepo je biti mlad in vedno kaj novega v svojih dušah doživeti til to novo življenje tudi drugim dajati, da z nami postanejo mladi. Nov duh, povsem nov za moderni poganski svet, je zavel po vsem svetu. Kot da bi se iznova pojavilo dvanajst apostolov in še apostol narodov, močmi Pavel poleg njih in cela vrsta onih mladih fantov in mož z apostoli iz prvih let in desetletij krščanstva, in se z vso mlado močjo in silo vrglo med propadajoči in izlizani svet, da bi rešili človeka nesrečnega konca. Tako se zdi, da sedaj drvi mogočni val iz milosti božje močnih mladih src po poganski Evropi, po beli Evropi in po krajih, kjer so beli ljudje vsi že pre-nasičeni in naveličani življenja, da se reši vsaj to, kar se rešiti da za kraljestvo božje, za veselje otroka božjega. Tudi naše mlade slovenske in katoliške fante že objema ta novi duh in želja po obnovitvi vsega našega življenja, za s el) n ega in javnega. In Orle, M so vendar med najboljšimi slovenskimi fanti (in katoliškimi fanti), ta obnovitveni duh že objema. Orli nočejo več samim sebi lagati, da so dobri katoliški fantje — zakaj to bi morali naši Orli najprej biti —1 in nočejo več sebe varati, da so pri nas najlepše razmere in da nobene obnovitve med nami treba ni. Orli to drugače razumemo in dobro razume hrepenenje naših mladih src in nas vse, ki smo mladi in zreli, da božjo mladost v današnji čas razlivamo, naša mati sveta Cerkev. Tudi ona vidi današnje težavno stališče svojih mladih in trpi ž njimi, ker morajo v tako težkih časih živeti. Veseli pa se z mladimi njihovega zanosa in poguma in sama ga jim daje in vliva v njih srca. Dobro nas uči in vodi mati Cerkev! Mi mladi hočemo biti dobri pomočniki in vneti stražarji svetih resnic s svojimi dušnimi pastirji vred in v pogansko misleči svet z ognjeno močjo hočemo zanesti katoliško naziranje. Zakaj mi vemo, da zimaj na cestah in po hišah in povsod oznanjajo sovražniki svete Cerkve in katoliškega življenja v tisoč govorih in jezikih in stotisoč časopisih in knjigah svoje strupeno sovraštvo do nas vseh, ki Boga hočemo. Če torej sovražnild Cerkve čujejo, ne smejo njeni prijatelji spati. Če sovražniki Cerkve govorijo, ne smejo njeni prijatelji molčati. Če sovražniki pozivajo na boj, ne smejo prijatelji pustiti, da meč njihovega duha zarjavi. Če toliko ljudi pada v novo poganstvo, se nizko potaplja in v močvirju poginja, potem morajo vsi, ki nosijo krščansko ime in ne samo duhovniki, ampak vsi fantje in možje in vsi, ki imajo v sebi življenje in moč, vsi morajo postati novi apostoli med novim poganskim svetom. Bratje Orli, smo li čuječi? Ali smo močni? Ali se veselimo, da smemo postaviti v bran svoje mladostne moči za svojo mater, našo Cerkev in za Boga, našega Očeta in brata Kristusa in za srečo svojega rodu in svojih družin? Čuječi in močni in vredni za obrambo svojega prepričanja pa postanemo, če bolno tudi duhovno globoki, da se bo naša duhovnost mogla v življenju pokazati. Vsi oni velikanski uspehi krščanskih fantov v prvih stoletjih med starim poganskim svetom so bili le plod močnih duš. Preprosti so bili v srčnem občevanju z Bogom in ta jim je to preprostost poplačal z močjo, ki so jo na zunaj kazali vedno in povsod. Vse krščanske resnice so bile zanje življenje. Zato je bil tak prerod, ki je objel ves tedanji svet, in čudili so se sovražniki, odkod taka moč in taka ljubezen med kristjani. Slovenski Orli, če smo katoliški, mora biti naše življenje le zunanji izraz krščansko močne duševnosti. Katoliško moramo zaživeti, da bo naše katoliško svetovno naziranje tudi življenjsko naziranje vedno in povsod. Slovenski Orli nismo figovci, da bi se svojega katoliškega imena sramovali pred ljudmi; ne bojimo se vas, ki se nam morda posmehujete! Mi smo na straži za svoje svete resnice in na straži nas ni strah! Mi mladi hočemo to tudi na zunaj pokazati, kar spoznamo in čutimo in ljubimo. In slovenski Orel katoliško čuti in katoliške resnice povsod hoče izvajati v veselju in v mladostnem zanosu, — saj je katoliško naziranje njegovo svetovno naziranje in življenjska moč. Dobro vemo, da katoliško svetovno naziranje ni na zemlji doma in da iz človeške glave ni rojeno. Iz božjih višin in po božji ljubezni nam je bilo dano in zato je večno in trdno, ker je v Bogu doma. Mi se sramujemo onega naziranja, ki se samo na zemlji rodi in iz človeka izide, zakaj zabloda in prevara je tako človeško naziranje, ki hoče obvladati tudi človeško mišljenje po vsem svetu- Ne sramujemo se pa tega, kar je božjega, in to je naše svetovno naziranje, iz katerega trdnost in veselje dobivamo in moč in ljubezen iz njega črpamo. Kdor se pa v življenju sramuje svojega katoliškega naziranja, ta ni mlad, ta ni naš in ni pravi katolik! Fant, pa še to! Tudi v organizaciji je večkrat vse delo tako težko zaspano in vkljub trudu je prazno in ni uspeha. Vsi vemo, mladega duha in veselega krščanskega duha ni v naši organizaciji, če je tako. In te sveže mladostnosti ne bo v nas, če se ne prerodimo in prepojimo s krščanskim duhom v — duhovnih vajah. Orli, ali na to kaj mislimo? In pri sestankih naj bi se v verskih razgovorih razgibali in od srca do srca prenašali krščanske nazore v zasebnem in javnem življenju in zopet bo dosti življenja v naših društvih in iznova bodo naša društva dobila svoj pravi pomen. Prvo je, kakšen duh je v društvu, drugo je še le zunanje oblikovanje v organizaciji, kako naj se na zunaj opravlja in vodi. Vse to in še več pa bo iz prvega samo po sebi vzornejše vzniklo. Le z duhovno obnovitvijo bodo mogla naša društva iznova postati pravi nosilci katoliške miselnosti v javnem življenju. Sicer pa, v čem naj se od svojih nasprotnikov ločimo? Mi pa hočemo in trdno hočemo iznova spraviti krščansko življenje v našo javnost! Svoje sveto prepričanje hočemo v javnem življenju oživeti, saj smo Ljudska visoka šola za telovadbo v Ollerupu: Gimnastika. katoliški in mladi smo. Katoliški mladostniki smo, torej nismo sami za-se. Katoliški namreč pomeni nasprotno od mrzle sebičnosti. Katoliki nismo in ne smemo biti samo svoj — jaz. Mi živimo tudi za druge, za vse! In k temu nas ljubezen, iz Kristusa zrasla ljubezen nas k takemu udejstvovanju sili. Za Orla je ljubezen služba, služba ,služba. Svoje lepe zmožnosti, svoje duševne in telesne moči ljubezni posvečujemo, ljubezni, ki služi, služi, služi! In iz te službe sami sebe bogatimo. Močni apostol sv. Pavel je imel celo vrsto pomočnikov, ki so iz ljubezni najvišji Ljubezni služili. Apolo, učen je bil, pa je svoje zmožnosti kot mladenič in ne duhovnik v evangeljski službi porabil. In celo vrsto takih omenja sv. Pavel, takih mož in fantov. Oneziforja, bogatega meščana iz Efeza posebno pohvalno omenja, koliko je žrtvoval za krščanske resnice. Od svojega velikega premoženja je delil, saj je imel veliko ljubezen. In podobno Filemon v Kološah in drugi in drugi so bili, ki so imeli mogočni vpliv na oni poganski svet, ki je podzavestno žejal po ljubeznivi resnici. Vemo, da mi ue moremo z bogatimi darovi ljubezni izkazovati. Vemo pa, da z dobro in močno voljo in z obeestveno čutečim srcem moremo veliko- storiti, hi taki smo vsi mladi in v socialnih vprašanjih poučeni. Poiskati moramo vsak v svojem kraju uboge in bolnike, lačne in zmrzujoče, zapuščene in pohabljene. In takim moramo z ljubeznijo, ki iz plemenitega krščanskega srca privre, takim moramo s skromno ali večjo pomočjo bedo lajšati. Kruha in toplote za telo in dušo jim nosimo. Če imamo ljubezen, vemo tudi primerno ukreniti, kako pomagati svojemu bližnjemu, ki je v tej ali oni sili, in naš bližnji je vsak človek. Pomoč je različna, kot je sila različna. Je tudi prava pomoč, če trpečemu človeku samo roko sočutno podamo ali ga sočutno pogledamo in on čuti, da z njim sočuvstvujemo in sotrpimo. Orli smo bratje med seboj, in pravi bratje se ne pozabijo in ljubijo se, četudi so drag od drugega ločeni. Ali mislimo na svoje brate, ki so v vojaški službi, ali jim sporočamo svoje doživljaje in svoje hrepenenje in načrte, Vse to je za Orle-vojake veliko veselje in jih tudi dviga. Dva sta torej vesela, ti, ki pišeš in oni, ki sprejme in še drugi se z njim bogatijo. Imamo ljubezen, zato smo tudi veseli. In veselja nosimo ljudem, otrokom ga dajmo in doraščujcčim mladcem ga dajajmo in svojini tovarišem in vsem ljudem ga vlivajmo! Saj po lepem veselju ljudje žejajo. Mladi pa smo čistega veselja polni in hočemo, da so tudii drugi z nami veseli. Majhno je vse to, kar hočemo vršiti. Na videz samo! V resnici pa je tu veliko delo, ki ga vsaki dan vršimo in bogatimo sebe in druge. Vsaki dan je pred našimi očmi ljubezen, ki služi svoji materi Cerkvi. In Cerltvi hočemo služiti vsi in z njo misliti na težke naloge, ki jih danes ima. Poslana je svetu deliti mir in ljubezen. Ona gradi in nas uči; mi bomo z njo gradili po njenih naukih in navodilih, ki nam jih kaže katoliška akcija (katoliško udejstvovanje): to je pot, po kateri naj hodimo vsi mladi, da bomo mogli biti res v pomoč svojini pastirjem, v pomoč svoji Cerkvi pri njenem poslanstvu med novim poganstvom. Mi Orli, mi mladi smo elita svojega naroda! Torej! — Venceslav Winkler: Brat Jože. Zgodba o nekem fantu. IT. Štrajk. 1. Iz sence črnili poslopji raste v nebo črn dimnik, šumeč pulia iz njega dim. V tovarni vse šumi in poje, pa pesem je čudovito hladna in železna in ne oznanja mladosti in solnca, ampak tesnobo in slutnjo na nekaj daljnega in težkega. Sirena je zapela odmor. Mrtvi stroji so umolknili, živi so se oddahnili. Kotarjev Jože je sedet na železno bruno, podprl glavo z rokama in se zamislil. Pomlad je skoraj tu in mati doma je bolna, oj hudo bolna. Sestra ji streže. Potem se je domislil Orla in fantov. Povsod čakajo nanj, a on ne ve, kam bi se obrnil. fz gruče delavcev je stopil predenj Alberto. Nekam v zadregi je bik »Težko je naše delo.« Jože je pogledal postrani prišleca. »Težko. Zato glejmo, da si ga še sami ne bomo obtežili.!: »Težko je, sem rekel in plačilo ni vredno dela.« »Ne dado veliko,« je pritrdil Jože. »In kadar omagaš in premeriš svoja leta, vidiš, da ne dado ničesar.« »Res. Boste kaj pomagali? Ne brigam se za druge, pa neko šumenje sem vseeno že slišal.« Alberto je vstal. »Vidiš, to je ravno, kar bi ti povedal.« »Kaj bo? Štrajk?« Štrajk!'- je pritrdil temno Alberto. »Kdaj?« Ne vemo Se. Tebe še čakamo. Taka je stvar: nekaj ljudi bi radi poslali k ravnatelju, pa nam jih manjka. Namreč resnih, trdnih ljudi. Tn vsi pravijo, da moraš iti ti ■/, nami.« Tiho je dejal Jože: »Ne morem biti pri prvih. Mater imam bolno.« »Mater?« Alberto se je zagledal nekam v daljavo in oči so mu postale mokre. »Meni je že umrla.« Hipoma se je zresnil iz nežnosti in stresel z glavo, da so mu črni lasje za vihrali. »Zdaj živim, da sam ne vem kako.« »Boga ne poznaš k- »Pri materinem grobu sem molil zadnjič. Dvanajst let je od tega. Hudo mi je včasih.« »Moli!« »Pustiva to! Sedaj sem samo delavec in nič drugega. Torej pojdeš?« Zamislil se je Jože. Potem se je odločil. Življenje je trdo. Orel je in orati ga mora v imenu božjem. Niso zadosti predavanja o socializmu, treba je tudi dejanj. In pri dejanjih naj bo Orel v prvih vrstah, razodevajoč z ljubeznijo na vse strani, da hodi s Kristovo mislijo. »Pojdem.« »Dobro.« Alberto se je zganil iz misli in se razveselil. »Ti znaš. Besedo zajameš od nekod kot petdesetletnik iz izkušnje. Mi jo iščemo iz vina. pa je plehka in plitva. Odkod zajemaš, da ti poje kol zvon k vstajenju? »Razodenem ti, ko bo čas.« Sirena je zazvenela v presunljivem kriku, ljudje so planili k strojem in v enolično šumenje je sekal le glas preddelavcev in nadzornika. 2. Potem je prišel dan. Nekega dopoldneva okoli desete ure je hipoma zatulila sirena, stroji so umolknili. »Kaj je?« so vprašali nekateri. »Štrajk!« je odgovarjalo po hodnikih in dvorišču. Čudna resnost je legla na lica. Par stotin jih je pomislilo na konec. Jože je stopil od stroja med gručo in iskal voditelje. Na dvorišču jih je našel med množico. Alberto mu je od daleč migal, naj hiti. »Še enkrat gremo k ravnatelju!« Jože je pomislil na zadnji poset. Ravnatelj jih je sprejel, osorno, da bi se kmalu razburil. In nagnal jih je z lenuhi in hujskači. Zato je danes okleval. Pa ko se je ozrl I>o vihrajoči množici začmelih, bledih in upadlih obrazov, resnih in temnih, ga je zajela moč. »Pa pojdimo! Ubil me ne bo in dobra beseda opravi veliko.« Prerinili so se med ljudmi do ravnateljeve pisarne in vstopili. Množica na velikem dvorišču je molčala kot da je pri maši. Vse je drhtelo v pričakovanju, pa so že vedeli zn odgovor: zahteve zavrnjene. lles, možje so se vrnili in oznanili, da so zahteve surovo odbite. Niso niti končali. Čez tovarno je zašumel krik, da se je treslo steklo v oknih. Torej štrajk!« je dejal Jože in segel z roko v lase kot vedno, kadar je mislil. Dobro, pa to oznanite, da naj nikar ne popivajo. Kmetje rabijo te dni dninarjev. Dalj časa vzdržimo, če bomo drugod delali.« »Res,« je prijel za besedo eden prvih. »Naredite torej. Vi ste prvi, jaz bom pomagal, kadar bo treba,« je dejal Jože in stopil med množico, ki se je razgibala in hrumeč odhajala. 3. Jože je stopil v polje za tovarno. Luč je gorela z jasnine in v vrtovih ob vasi se je belilo cvetje. Iz razoranih njiv je dehtelo po svežosti, nad njivami se je zibal škrjanec, z vriskajočo pesmijo. Ob poti za vasjo je oral Krasnikov France. Tiho je držal za ročice in zamišljeno sklonjen stopal za plugom. Sestra Francka je poganjala, vsa zardela od zdravja in poldanske vedrine. »Orješ?« je vprašal Jože. »Moram,« je dejal France in se ustavil v zavratnicah. Francka je pridržala konje. »Pa kako, da že greš domov?« »Štrajk bo.« »Dobro znate. Presneto, še kmetje bi morali to stvar poskusiti.« »Hudo je in štrajk je orožje.« »Koliko duš bo doma?« »Ne vem. Morda že jutri nehamo, morda šele čez mesec.« Francka je vprašala izza konj: »Kaj pa Anica dela?« »Doma je,« je dejal Jože. »Mati so bolni.« Za hip je pogovor ugasel, nato se je France vzpel od ročic in ukazal: »Hi, potegni!« Francka je počila z bičem in plug se je premaknil. France se je še obrnil k Jožetu: »Če boš dolgo doma, pridi k nam!« »Bom!« je dejal Jože kot iz navade in stopil proti domu. Trepetajoča jasnina je ležala nad svetom in v veselo šumenje pomladnega polja je udarjal veder Franckin glas: »Eha, k sebi, k sebi, Lisec!« 4. Te dni je Vstajenje. Velika sobota. Od cerkve poigrava čez vas nekaj svečanega. Gore v dalji so jasne in ostre in čez vse je legla misel nedeljskega slavlja. Jože se je napravil za procesijo v kroj. Pa si ne upa še oditi. Ni mu dobro, ker je načelnik. Stopi še k materi. »Bolje mi je,« pravi Kotarka. »Odpri okno!« Jože je odprl okno in materi je res zaplalo nekaj rdečice v licih. Poslovil se je tiho in odhitel in bilo mu je, da bi zavriskal. Po cesti je sem in tja zagorela rdeča srajca in hitela proti Domu. Jože je štel in dognal, da so prišli vsi. »Tako je prav!« je rekel. »Naj nas vse vidijo!« Pri prvih poveljih mu je glas drhtel kot da ne govori tistim petnajstim pred seboj, ampak vsem, ki so se razlivali od cerkve v molčečih parih in prazničnih oblekah. Nato se je zavedel in z mladostnim korakom stopil pred četo. Ni se ozrl niti enkrat. »Saj je vse lepo,« je pomislil, »kaj bi popravljal.« S tiho besedo je odgovarjal molitvi starih ženic pred seboj in ves čas se mu je zdelo, da odgovarja materi. Za njim je rastla hvalnica pevcev in zvončkljanje in molitev duhovnikov. V zvoniku pa se je oglašalo drobljenje velikonočnega brona. Potem se ni več zavedel, do cerkve. V cerkvenem hladu se je zdramil in stopil s trdim korakom. Pred oltarjem so se Orli zrušili na kolena v tiho molitev. Potem orgle, blagoslov. Jože ni ničesar slišal. Strmel je v oltar, v belino monštrance in je bil nekje onstran. Ljudje so se vsipali iz cerkve, Orli so še klečali. Jože se je zavedel. Dvignil se je in se ozrl. Cerkev je bila skoraj prazna. Polglasno ie poveljeval. Vrsta se je zasukala in četa je odšla rahlo in tiho kot bi se bala, da ne zmoti svetega miru Velikega v monstranci. »Pozni so!« so dejali nekateri pred cerkvijo, ko so Orli s polnim korakom stopili na prosto. »Danes so molili, druga leta so korakali,« je dejal star mož. Četa se je obrnila do Doma in se razšla. Jože se je naslonil, na Krasnikovega Franceta in dejal: »Glava me boli,..« 5. France in Jože sta šla skupaj domov. V zvoniku je mladostno pritruavalo, a fanta sta skoro vso pot molčala. Pri stezi, ki se loči od ceste h Kolarjevim, je dejal France: »Grem mimo vas!« »Le!« je mislil Jože. In spet sta molčala do hiše v bregu. Na pragu je čakala Anica. Francetu se je obraz raztegnil v vedrino: »He, pa nisi šla k vstajenju, Anica?« Dekle je zardelo in izginilo v hišo. »Ni šla," je povedal Jože. »Mati leže.« »Saj vem, samo vprašam.« Jože je povabil Franceta, naj vstopi. V veži sta spet naletela na Anico pred pečjo. France jo je prosil: »Ali naj pridem po pirhe?« »Seveda,« so se smejali vsi trije. Potem so šli k nia-‘»ri in Jože je moral, povedati vse o procesiji in drugem. Zakaj mati je hotela vedeti do kraja vse, pesmi in molitve, veličino in svetlobo. Ko se je France poslovil, je ostal Jože sam pred hišo. Od cerkve je še vedno sanjalo v rahlem potrkovanju, nad hribovi je gorelo večerno nebo in v gozdu nad vasjo je šumelo kot bi nekdo klical po nečem toplem in solnčnem. Tak večer je bil, ko je Janko iz Dravelj vodil v sanjah orlovske čete proti Rimu in je ugasel v slovesu sobotnega dneva in smo ga pokopali sredi polja med rože in v solnce. Rim je daleč in visoko. »Ena urca bo prišla, znabit še nocoj.< Tak večer vedno mislim na Janka in njegovo besedo: »Fantje, korajžo!«--------- Venceslav Winkler: Štrajk. Zidovi skozi dim v nebo raslo, pod njimi tisoč belih je oči, iz njih besede o pravici vro. 0 kruhu belem sanjajo oči. Čez cesto zagorel je žar v nebo, pred zidom brizgnila je rdeča kri. Trije za mrzlo čakajo pečjo očeta, kruha čaka šest oči — — — l) K V : „Slepiča" imam. Takole se odreže bolnik včasih, ko pride h zdravniku po svet in pomoč. Hoče reči, da je na slepiču obolel; saj ono, da ga imamo, zdravnik itak ve. Na slepiču (za vnetjem slepiča) ljudje precej obolevajo. V kratkem članku je mogoče le prav površno orisati to bolezen, kar pa zadostuje popolnoma v svarilo pred lahkomiselnostjo in v opozorilo na pravočasno zdravnikovo pomoč. Več ima oblik začetka in daljnega razvoja vnetje slepiča. Lahko zagrabi človeka v polnem zdravju, pri delu ob kateremkoli času. Bolnika napadejo bolečine v trebuhu, ki se sčasoma zberejo v desnem spodnjem delu. Mraz se menja z vročino. Slabosti se lahko pridruži več ali manj močno bruhanje. Blato se zapira. To je akutna (nenadna, hitro se pojavljajoča) oblika. Pa imamo tudi kronično bolezen, ki je iz vsega početka tako se začela, to je počasi, brez hujših znakov, ali pa je izid in nasledek akutne bolezni. Težave niso velike. Bolečine po jedi, po delu in hoji in podobno; včasih pa more bolezen zopet akutno vsplamteti. Med obema pa je še suhakuten začetek in potek, nekaka sredina v jakosti in trajanju znakov in težav med akutno in kronično boleznijo. In kakšen je izid bolezni? Prehod v kroničen in suhakuten stadij sem že omenil. Seveda pacijent tudi ozdravi popolnoma in nima nobenih težav več. In najmanj za-željen konec — smrt — se tudi pripeti. V lažje razumevanje takega konca moram omeniti vsaj površno, kakšne izpremembe pretrpi slepič sam. Kakor vidimo pri črvu na prstu, da je ta zatečen s pordečelo kožo, da se nabira pod slednjo gnoj, ki nazadnje prodre na dan, tako nekako je tudi s slepičem. Če udre gnoj skozi steno slepiča v trebušno votlino (kadar slepič poči vsled bolezenskih izprememb) se zgodi lahko dvoje: kar je hujše, da se prej razlije po trebušni votlini (govorimo o vnetju trebušne mrene), ali da se nabere gnoj ravno v okolici slepiča, kjer se črevesje zlepi in sprime in tako prepreči gnoj nadaljno pot. V prvem slučaju je često smrt za petami; če ni kmalu rešilne operacije. Važno dejstvo (nekako kaprico slepiča) ne smem pozabiti omeniti (deloma se iz povedanega more razbrati). Bolezen se silno rada ponavlja, kakor n. pr. angina (vnetje mandljev). Govorimo o napadih, ki o njih nikoli ne vemo, koliko jih še bo in če ne bodo hujši od že prebolelih. Zato se zdi bolniku včasih že preneumno in sam želi operacije in z njo rešitve ponavljajočih se napadov. Torej operacija (da se vnet slepič odstrani) je najboljše sredstvo proti tej bolezni, Vsa druga zdravljenja uporabimo tam, kjer za operacijo še ni pravi čas, da je prezgodaj ali prepozno, ali pa da zaenkrat ni potrebna. Nekak termin za operacijo je najdalje 48 ur po začetku. Seveda se v bolnicah ravnajo vedno le po bolezni in njenih znakih, kar se presodi pri vsakem slučaju posebej; ker vsaka operacija more biti nevarna. Vse to pa nisem zapisal, da ugodim radovednosti nekateri želji po znanju drugih, ampak da te uverim, kako potrebno je iti do zdravnika, če količkaj hujše zboliš. Če nočeš — ne vem, neveš, kako bo. Lahko nič hudega! Smrt? Kroničen štadij? Z eno besedo »maček v Žaklju«". Ali ga boš kupoval? Kr*pld: Fantje v naravo! Fantje, prišel je zopet lepi poletni čas, ko se po preslanih obveznih fantovskih sestankih v društveni dvorani, kjer smo se z vso vnemo in vztrajnostjo pripravljali na okrožne tekme in tako zadostili dolžnosti, ki nam jo nalaga organizacija, moramo zavedati, da nam je Bog dal še drugo dvorano, v kateri lahko napravimo v tem času veliko neobveznih, pa prav koristnih sestankov, namreč naravo. Narava, to je dvorana čez vse dvorane! Okrašena je kot nobena dniga, čista, snažna, vedno prezračena. Hribček s cerkvico nad vasjo je dvorana, ljubki travnik ob žuborečem potoku blizu vasi je dvorana. V naravi se zbirajmo« kajti le v naravi je veselje, domačnost in preprostost. Kar sama od sebe nam bo tam v zelenem gaju privrela lepa pesem iz mladih grl. Lepi glasovi se bodo razlegali po gozdu, dosegli vas in privabili tudi druge, ki niso člani ali so nam bili še celo nasprotni. Ko pridejo med nas tudi drugi fantje, bodimo dobre volje, smeh nam mora igrati na ustnih. Bodimo prijazni do vsakega, tudi do zadnjega hlapca, ki se nam je pridružil. Med seboj bodimo domači kot bratje in preprosti ter skromni kakor cvetice okrog nas. Tako bomo delali za prijateljstvo med vsemi fanti v vasi. Nevede bosta prišla skupaj dva, ki se morda že dalje časa nista ogovorila. Na vsakem sestanku mora biti tudi vedno razgovor o tej ali oni stvari. Eden od fantov naj stvar preje dobro premisli in vodi razgovor. Razgovarjali se bomo o pogubonosnosti modernosti, o gnilobi današnje družbe, o pravih, značajnih. vernih fantih od fare. Vedno se bomo izpraševali, kako je z nami. Vsak bo vedel kaj povedati in nihče se ne bo bal izraziti svojih misli med b r a t i. Ko se bo prižgala zvezda večernica na nebu, nas boi iz. razgovora predramil večerni zvon. Po skupnem »angelovem češčenju« bomo s pesmijo na ustnih odkorakali na vas. Tu bomo zapeli še par pesmi po stari navadi in se razšli na domove.--------Pri tem bomo še na gostilno pozabili. Tako, fantje, se zbirajmo ob nedeljah in bomo blagoslov za domačo vas. Po gostilnah ne bo žalostnih pretepov, poleg tega se bomo pa vzgajali v krepke, značajne in verne može. Talk orlovski odsek bo kakor kvas, ki bo prekvasil vse vaščane. Sem in tja po zlati Pragi. Naše Orle in druge orlovske prijatelje, ki bodo letos potovali v Prago na orlovske slavnosti, bo gotovo zanimalo, kakšna je Praga, to lepo mesto in prestolica Ceho-slovaške republike, o katerem so že toliko slišali. V hrv. orlovskem glasilu »Orlovska Straža« je dr. A. čepulič napisal nekaj črtic iz Prage, ki jih tukaj priobčujemo. Kraljevsko dvorane na Hradžanih. To znamenitost si najprej ogleda vsak tujec in obiskovalec Prage, zato se tudi mi najprej pomudimo pri njih. Komaj je kje na svetu mogoče najti kraljevski dvor, ki bi bil tako obsežen, bogat in znamenit po svojem značaju iu preteklosti kakor so liradžani. Mnogi veseli pa tudi žalostni dogodki, ki so bili odličnega pomena za ves češki narod, SO' se odigrali med mogočnimi zidovi te veličastne zgradbe. Marsikaj bi to kamenje moglo izpričati o davni prostosti češkega naroda! Biti so v tem dvorcu vladarji, ki nikakor niso bili naklonjeni češkemu ljudstvu; bili pa so tekom stoletij tudi vladarji narodne krvi, kateri so ljudstvu ostali v svetem, neizbrisnem spominu. Med njimi je bil zlasti sv. Vaclav in tudi Karel IV. Vendar je treba pribiti zgodovinsko resnico, da so vladali v teh dvorih več stoletij tudi kralji, ki niso bili češke narodne krvi, pa so vendar vladali tako spretno in vestno, da so si ohranili med narodom prav časten spomin. Na Hradžanih so svoj čas prebivali srednjeveški cesarji, ki so imeli v rokah največjo oblast v Evropi. V teh gradovih so kraljevali dalje vladarji »rimskega cesarstva nemškega naroda-, katero je obsegalo precej več kot srednjo Evropo. V razvoju svetovne zgodovine je imelo to kraljestvo v tistem času odločilno besedo. Treba je poudariti, da je bila važnost te sile mnogo večja, njen pomen pa se je izražal v znatno večji meri kot se n. pr. danes izraža v organizaciji Društva narodov. Že v IX. stoletju, ko je bival na Hradžanih knez Borživoj, ded sv. Vaclava, je bil dvor zelo obsežen, pozneje pa so ga posamezni vladarji bolj in bolj razširjevali. Sijaj dvora se je zlasti razvil pod vlado slavnega češkega katoliškega kralja iu obenem nemškega cesarja Karla IV. V tistem času so se zbirali pod pozlačenim krovom hradžan-skega dvora diplomati iz vseh poznanih, tudi najbolj oddaljenih držav. V času vladanja Karla IV. je nastalo poleg samega dvorca najsijajnejše delo gotskega sloga v Češki, cerkev sv. Vida. Na istem mestu je še sv. Vaclav zgradil cerkev ter je tako prav sv. Vaclav osnovatelj tega glavnega češkega narodnega svetišča. Leta 1541. je velik požar uničil precejšen del dvora. Ferdinand L je poskrbel, da je bil dvorec kmalu še lepši kakor kdaj prej. Rudolf 11. je potem sijaj dvora še spopolnil ter so Hradžani tako postali glasovito središče srednjeevropske umetnosti. Velikost gradu si moremo predstaviti, ako naivedemo, da obsega 711 prostornih soban, med temi mnogo velikih in obsežnih dvoran. Grad se deli v tri samostojne dvorce, ki so med seboj ločeni z velikimi dvorišči. Na tretjem dvoru so shranjeni najlepši spomini hi najdragocenejše znamenitosti gradu in vse Češke sploh. Tu je pred cerkvijo sv. Vida kip sv. Jurija na konju iz leta 1373., dragocen spomin na gotsko vlivanje kovin. Ta kip uživa svetovno priznanje in glas vsega umetniškega sveta ter se smatra kot največja umetniška dragocenost v vsej Pragi. Kip je bil v 16. stoletju znatno poškodovan, kar se mu še dimes jasno pozna. Najstarejši del gradu je tako imenovano Vladislavsko krilo, ki se širi v ono stran, raz katere se gledalcu nudi razgled čez vso Prago. V tem krilu se nahaja znamenita dvorana, ki jo je koncem 15. stoletja gradil glasoviti stavbenik Benedikt Risti polnih 48 let. V tej dvorani, ki jo odlikuje izreden sijaj in divna lepota, so kronali cesarje in kralje. V njej so se dalje vršile največje svečanosti, zlasti viteški turnirji, na katere so prihajali vitezi iz vseh krajev, da se pomenijo in tekmujejo med seboj v spretnosti sukanja orožja. Ta dvorana je dolga 69 metrov, široka je 19, a visoka 13 metrov, — torej izredna obsežnost. V dvorani so prirejali zlatarji in umetniki tudi izložbe svojih del. Takšne razstave so obiskovali največji mogočnjaki sveta, ki so tudi pridno segali po razstavljenih delih, kateri so bili na prodaj. Poleg te dvorane je še ena mamjša dvorana, kjer se je več stoletij zbiral češki državni zbor. , . , 1 V drugem nadstropju se nahaja dvorana, kjer je bila ob času prvotne češke države državna pisarna, iv katčri so se tekom Časa odigrali mnogi važni zgodovinski dogodki. Skozi okna te dvorane so leta 1618. puntarji zmetali pristaše Friderika Falaškega, kar je bilo povod za tridesetletno vojno. Še zdaj naznačuje dvoje piramid v dvorišču pod oknom te pisarne prostor, kamor so padali državniki, ki so bili vrženi skozi okno. Ta dogodek, znan pod imenom »defenestracija (ifenestra pomeni okno), je povzročil vrsto za narod nesrečnih posledic. V omenjeni dvorani se še dandananšnji prav isto pohištvo, ki je stalo tamkaj ob času pogubonosnega zgodovinskega dogodka.. Izmeti ostalih znamenitih zgodovinskih dvoran v teh dvorih sta važni še tako imenovani nemška in španska dvorana. Nemška dvorana je dolga 48 metrov, široka lil ter visoka 8 metrov. Tukaj je bila bogata zakladnica ter muzej cesarja .Rudolfa II., ki je bil velik ljubitelj umetnosti. Njegovo zakladnico so si prilastile za časa tridesetletne vojne švedske čete leta 163‘2. švedski general grof Konigamark je dal prenesti vse zaklade in umetnine v glavno mesto Švedske, Stockholm. Tudi španska dvorana je bogata po svojih zbirkah umetnin; zlasti veličastni svetiljniki ter obilni okraski v obliki reliefa vzbujajo pozornost in zanimanje. ■Hradžani so danes sedež predsednika češkoslovaške republike. Gospod Masaryk prebiva v prednjem delu gradu, odkoder se odpira širok in lep razgled na .Prago. Tam blizu se nahaja tudi dvorna kapela z znamenitima kipoma umetnika Maksa. Vsi deli kraljevskih dvorov so med seboj združeni v duhu gradbene umetnosti v eno samo skladno celino, katere krona je katedrala sv. Vida, ki se dviga v ozadju gradu. Slovenskim izletnikom se bo letos nudila lepa prilika, da si te prekrasne dvorane ogledajo ter se na ta način spoznajo z odlično češko kulturo in njih pomembno zgodovino. Xi Šmarnice. Cvetoča pomlad mladosti in radosti je bila med nami! Vsi smo bili sveži »kakor v rosi in zarji umiti«. Cvetele so šmarnice. * Doma. Lepi čas meseca maja. Vse duhti in cvete v šmarnicah! — Tudi pri nas doma smo jih imeli v majhni steklenici na mizi! Takrat sem bil na počitnicah in odpravljal sem se že nazaj v šole! — Ni bilo nič posebnega, saj sem bil »vajen« in že tudi navajen slovesa. Toda da ne pozabim! Takrat se je zgodilo nekaj, kar je bilo tako lepo, priprosto, prisrčno, ljubko, da, trenutek, ki bo svetil skozi vse življenje! Pospravljam svoje stvari za odhod. Malo sem zamišljen. Sestrična, še majhen otrok, me gleda z otroško zvedavimi očmi in pogledi in me vprašuje, kam grem. Jaz ji odgovorim, da odidem daleč...! — Nekaj časa zopet mir. Naenkrat se ona zagleda v šmarnice, ki so bile na mizi. Zasvetijo se ji oči, kot da se je nečesa lepega spomnila. Na licu ji je nežen smehljaj. Pravi mi: »Ti, veš kaj, vzemi te šmarnice s seboj, jaz sem jih nabrala!« Jaz sem malo v zadregi, nezavedajoč se takoj lepega trenutka! Nato sem prijel otroka za roko, ga dvignil, mu pogledal v oči, kjer sem videl tisto lepo otroško odkrilo vdanost in rekel, da bom šmarnice z velikim veseljem s seboj vzel! — Nato je bila ona zelo vesela, skakala okrog mene še nekaj časa, nato pa je odšla »pravit mami!« Mene je pogrelo! Saj mi je bilo tako lepo v duši! Bratje! Maj je tu! Šmarnice cveto! Nabral bi mnogo, mnogo lepih, belih šmarnic svojega življenja.in jih prinesel na oltar naši ljubi Materi z isto otroško vdanostjo, kot je to storil ta otrok meni, človeku. Oh, ko bi mogli nabrati toliko šmarnic, kot je zvezdic okrog Njene glave, kaj šele toliko, da bi se svetile kot solnce! — Vriskali in peli bi, pa tudi razumeli in spoznali bi moč in milost, ki prihaja po Njej od Njega! Poskušam! Poizkusimo in delajmo na tem vsi! — Oh, Ona bo nas vesela! Organizacija Mednarodni orlovski tabor v Pragi. O njem je »Mladost« že mnogo pisala, tudi drugi slovenski katoliški listi v zadnjem času pogosto prinašajo posamezne podrobnosti teh velikih dni, ki jih bo letos slovanska orlovska družina preživela v prestolici češkoslovaški. Slovenski Orli, ki so se leta 1922. udeležili orlovskega tabora v Brnu, si približno lahko predstavljajo vso veličastnost in mogočnost Like prireditve. Še zdaj se takratni udeleženci z veseljem spominjajo tistega potovanja, bratskega sprejema in bivanja v Brnu, — kar vse pravkar popisuje v »Mladosti« br. Strah. Še v večjem obsegu bodo prirejeni letošnji »Svetovaelavsky dnevy Orelstva v Fraze«, ki se vse bolj približujejo. Kakor v Brnu tako se bo tudi v Pragi zbrala . vsa slovanska družina, samo da bo nje udeležba po vseh znalcih sodeč še številnejša. Na grob svetega Vaclava bodo poromali številni Slovenci, Hrvati, Lužiški Srbi, Rusini in drugi člani slovanskih narodov. Razen tega bodo v častnem številu zastopani tudi drugi katoliški narodi iz vse Evrope, iz Amerike pa se bo na več ladjah pripeljalo izredno veliko število Čehov, Poljakov, Hrvatov in Slovencev, ki bivajo tamkaj. V to svrho se med njimi mudi že dalj časa br. prof. Madl iz Brna, v zadnjem času pa je odšel v Ameriko od J. O. Z. br. Mencej, ki bo med drugim tudi pripravil vse potrebno za udeležbo naših rojakov v zlati Pragi. Pot Slovencev v Prago. Jugoslovani bomo potovali v Prago v dveh skupinah, Slovenci sami in Hrvati sami. Br. Hafner, ki vodi organizacijo izleta, je za potovanje in bivanje v Pragi določil sledeči program, ki se bo morda le v kakšni točki za malenkost spremenil. V bistvu lahko rečemo, da je program določen. Iz Ljubljane se odpeljemo s posebnim vlakom v ponedeljek 1. julija popoldne ob 4, iz Celja ob 18.20 in iz Maribora ob 19.50. V Špilje pridemo približno ob 9 zvečer, v Gradec ob 11. Torek, 2. julija: Semering 1.20, Wien 3.20—4.20, Breslava 6.10—7.10, Vele-hrad (ž. p. Uhradsko Hradište) 8.30. V cerkvi na Velehradu se bodo izletniki lahko mudili od 10.30—12 dopoldne. Od 12—2 se izvrši obed, potem se vrnejo izletniki na postajo Uh. Hrad., odkoder odpelje vlak ob 4 popoldne. S tem bo izvršenih prvih 24 ur potovanja. V Olomuc pridemo ob 16.40, gremo k mavzoleju, kamor ponesemo na grobove svojih rojakov domače prsti. Za obisk mavzoleja je določen čas cd 17.40—18.30, za večerjo pa od 18.30—20.30. Sledi promenada in počitek. Sreda, 3. julija: Olomuc, pred 10 ogled mesta. Izletniki lahko napravijo tudi izlet na Svaty Kopeček, kjer bo ob 7 zjutraj služba božja. Služba božja bo zjutraj ob 7 tudi v stolnici v Olomucu. Ob 10 se odpeljemo dalje, ler pridemo v Češko Trebovo ob 12.30, v Usti nad Orlici ob 12.45, v Pardubice ob 13.40, v Kolin ob 14.30, popoldne približno ob 4 pridemo v Prago, kjer bo potem malica. Bivanje v Pragi. Sreda, 3. julija: Od 5—8 popoldne nastanitev, ureditev prenočišč, na to počitek (sodniki, dijaki, tekmovalci in vodstvo imajo od 1. do 4- julija vsak večer ob 19 sejo). Četrtek, 4. julija: Ob 7 zjutraj so na Stadionu mednarodne tekme v lahki atletiki, takisto ob 2 popoldne. Ta dan se izvrše tudi nekatere druge tekme, popoldne bo na Stadionu tudi skušnja za proste vaje (tudi za Jugoslovane). Potek, 5. julija: Ob 6 zjutraj zbirališče na Stadionu, ob 7 sveta maša, ob 8 obhod. Ob 3 popoldne na Stadionu javna telovadba — proste vaje Jugoslovanov —, zvečer ob 8 akademija Jugoslovanov. Sobota, 6. julija: Ob 7 zjutraj tekme na Stadionu, ob 9 skušnja Orlic. Ob 3 popoldne javna telovadba, kjer nastopijo tudi Jugoslovani. Nedelja, 7. julija : Ob 7 zjutraj sveta maša, ob 8 sprevod narodnih noš — popoldne ob 3 na Stadionu javna telovadita in koncerti. V sredo, četrtek, petek, soboto in nedeljo si bodo izletniki tudi ogledovali posamezne zanimivosti in lepote starodavne Prage. Ponedeljek, 8. julija: Izleti: zjutraj od 7—12 v St. Boleslavo, popoldne od 2—6 eventualno v Karlov Tyn. Zvečer odhod. Odhod domov. Iz Prage nas vlak odpelje ob 6 zvečer. V Budjevice pridemo ob 21.30, na češko-avstrijsko mejo ob 23. Prihod v Linz v torek zjutraj ob 0.50, v Selzthal ob 3.10, St. Michael ob 4.30, v Judenburg ob 5 zjutraj. V Judenburgu obiščemo grobove jugoslovanskih vojakov in ponesemo bratske domače prsti. Iz Judenburga se nato odpeljemo v torek zjutraj ob 8.10, pridemo v Breze ob 9.30, k Gospej sveti ob 11 dopoldne. Tu ostanemo do 2 popoldne, se odpeljemo potem dalje in pridemo v Celovec ob 5 popoldne, na jugoslovansko mejo ob 18.30 in na Jesenice ob 19.10. V Ljubljano se posebni vlak pripelje v torek približno ob 10 zvečer. Program svetovaclavskih orlovskih dni v Pragi. 23. junija: Slavnostna otvoritev »Svetovaclavskych dny Orelstva v Praze 1929 in mednarodnih tekem kat. telovadcev«. Sv. maša v cerkvi Sv. Vida ob 11, slavnostno zborovanje. Naraščajski dnevi se začno 28. junija s tekmo naraščaja na Stadionu na Strahovem. Drugi dan, 29. junija zjutraj služba božja, popoldne ob 3 javna telovadba naraščaja vseh vrst. 30. junija: Dopoldne slavnostni sprevod naraščaja, popoldne ob 3 druga javna telovadba naraščaja (plesi, posebne vaje, igre). Glavni dnevi se prično dne 3. julija. Ta dan bo slavnostna seja ter sprejem prvih gostov iz inozemstva. 4. julija: Mednarodna tekma v telovadbi in lahki atletiki. Posebna tekma slovanskega orlovstva in katoliškega sokolstva na Stadionu. — Zvečer ob osmih mednadorna akademija. 5. julija: Dopoldne slavnostni sprevod in defilacija. Popoldne ob 3 javna telovadba jugoslovanskega in češkoslovaškega orlovstva. Mednarodna tekma v teku na tri kilometre. Telovadba društev in posameznikov vseh navzočih narodnosti. Ob 8 zvečer akademija Jugoslovanov. 6. julija: Služba božja v katedrali Sv. Vida na Hradčanih. Slavnostna seja narodnih in kat. organizacij (dijaštva, akademikov, učiteljstva, žen in deklet, delavcev, poljedelcev itd.). Tekma v peteroboju in končne mednarodne tekme. Tekma društev različnih narodnosti v prostih vajah. Ob 3 popoldne javna telovadba vsega orlovstva na Stadionu, nastop inozemskih telovadnih zvez in mednarodna štafeta. Ob 8 zvečer akademija Čehoslovakov. 7. julija: Služba božja, nato sprevod v narodnih nošah skozi Prago. Ob 3 popoldne mimohod tekmovalcev in praporov. Narodni običaji in plesi, nastop orlovskih jezdecev v narodnih nošah. Slavnostna razdelitev nagrad tekmo-valcem-zmagovalcem. 8. julija: Romanje k Stari Boleslavi in drugi izleti. Kako bodo potovali Hrvatje. Tudi hrvaški Orli se vneto pripravljajo za Prago. Iz Zagreba bodo šli 30. junija ob 8 zvečer. 1. julija bodo ob 7 zjutraj že na Dunaju, katerega si bodo v skupinah ogledovali do 3 popoldne. Nato se odpeljejo dalje ter bodo prišli zvečer ob 9 v Brno, kjer prenoče. Drugi dan 2. julija si bodo ogledali Brno, ob 3 popoldne pa se odpeljejo dalje proti Pragi, kamor pridejo ob 9 zvečer. Iz Prage bodo hrvatski izletniki odšli 7. julija zvečer, tedaj dan preje kot mi Slovenci. Tudi njih pot povratka bo drugačna kot naših slovenskih izletnikov. Hrvatje se namreč odpeljejo v Salzburg, kamor pridejo naslednje jutro, to je 8. julija ob 8. Dopoldne si bodo ogledovali mesto, po kosilu pa se preko Beljaka in Jesenic odpeljejo domov. V Zagreb pridejo 9. julija zjutraj, dočim pridemo Slovenci v Ljubljano 9. julija zvečer. Hrvatski izletniki bodo zlasti od Salzburga, skozi Tirolsko in Koroško mogli občudovati ob povratku domov čudovito romantičnost in veličastnost visokih Alp in njenih krasot. S hrvatskimi Orli potujejo v Prago tudi njih škofje. Duhovni voditelj izletnikov bo zagrebški nadškof dr. Anton Bauer, poleg njega pa se izleta v Prago udeleži tudi sarajevski nadškof dr. Ivan Šarič, djakovski škof dr. Aksamovič, splitski škof dr. Bonefačič ter šibeniški škof dr. Mileta. Priprave v Čehoslovaški. O nekaterih podrobnih pripravah smo že poročali v prejšnjih številkah, naslednje pa priobčujemo po »Orlovski tiskovni službi«, ki izhaja vsak teden v Brnu in ji je glavni namen propaganda in informiranje članstva in druge javnosti za »svetovaclavsky dny Orelstva«. Predsednik republike, Tomaž O. G. Masaryk je sprejel na svojem gradu orlovsko deputacijo, ki ga je v imenu celokupnega orlovstva povabila k prireditvam v Pragi. Gospod predsednik si je dal podrobno poročali o pripravah za svetovaclavske slavnosti ter je obljubil syojo udeležbo pri vseh prireditvah, udeležil se bo tudi naraščajske slavnosti. Ob tej priliki je g. predsednik Masaryk poudaril, da je on predsednik vsega ljudstva, zato mu je vsako delo za republiko in njen razvoj enako milo. Finančni sklad, ki ga zbirajo češki Orli z veliko vnemo in ljubeznijo za dostojno ureditev Stadiona in v namenu, da bi cela prireditev imela zadostno gospodarsko podlago, je dosegel že vsoto okroglo 750.000 Ko (precej več kot en milijon naših dinarjev). Posebnih vlakov v Češkoslovaški je do sedaj iz različnih krajev republike določenih 35. Državne železnice so dovolile vsem izletnikom 50% popust, naraščaju pa celo 75% popust pri vožnji na prireditev v Prago. — Pripravljalni odbor v Pragi je izdal posebno brošuro v različnih jezikih, ki bo kmalu doti-skana. Brošura bo izdana tudi v slovenskem jezilku. V njej bo do 40 zanimivih spominskih in turistovskih slik iz raznih krajev Češkoslovaške, o sv. Vaclavu, o Čsl. Orlu itd. — Za vodnike po Pragi je pripravljalni odbor organiziral v Pragi več tečajev, ki se jih je udeležilo mnogo Orlov iz različnih praških orlovskih društev. — Dalje se je na poziv pripravljalnega odbora javilo že precejšnje število tolmačev in sicer 4 za Kuse, 7 za Italijane, 2 za Špance, 45 za Nemce, 21 za Francoze, 10 za Angleže, 7 za Poljake, 5 za Hrvate in ponekoliko tudi za druge narodnosti, ki bodo zastopane v Pragi. Najbrže se bo tudi za slovenski jezik našlo par tolmačev, (ki bodo na razpolago našim izletnikom. Vstopnina k javni telovadbi je precej draga. Na glavni tribuni je n. pr. za ložo z sedmimi sedeži določena vstopnina 500 Kč, za petsedežno ložo 350 Kč itd. Pripominjamo, da je vstopnina za naše izletnike všteta že v vsoti, ki jo izletniki plačajo JOZ. v D: Bratstvo. Ali si že kdaj mislil, kaj beseda brat pomeni? Pa zdaj premisli! Vsi katoliki s svojimi dušnimi pastirji in škofi in z namestnikom Gospodovim, rimskim papežem, tvorimo eno duhovno celoto, eno telo, ki je skrivnostno telo Kristusovo. Vsak vernik ima v tem skrivnostnem telesu Kristusovem svoje posebno opravilo; Kristus pa je glava, ki vse to skrivnostno telo oživlja s svojo milostjo. Po sv. krstu si se vtelesil tudi ti temu skrivnostnemu telesu Kristusovemu v Cerkvi. In vsi v tem cerkvenem občestvenem življenju so po nadnaravnem sorodstvu s Kristusom samim zvezani in med seboj so si katoliki v najožjem nadnaravnem sorodstvu, bratje in sestre so si med seboj. Iz tega izvira tudi velika soodgovornost v našem zasebnem in javnem življenju. Iz tega in samo iz tega globokega pojmovanja more imeti tudi orlovsko bratstvo globlji in pravi pomen. Vsi katoliki smo si bratje — Orli pa še v posebni vrsti, ker se tudi javno tako naziva jo! — Na podlagi tako globokega pojmovanja orlovskega bratstva bomo z jekleno voljo odstranili družabne napake, ki se vsled človeške slabosti umevno včasih zajedo tudi v naše vrste. Ton Vin: Orlovsko bratstvo: neolikani smo! Vedno smo skupaj, pri delu in pri igri; v delavnici in na polju; v društveni sobi in na vasi. Pa kolikokrat si nismo bratje! Tuji smo si, neiskreni! Vemo, da se bomo morali razumeti z družbo, ki nam je usojena na pot; pa težko presojamo, kaj smo ji dolžni in česa ta družba od nas pričakuje. Neolikani smo! Do tujcev, znancev, do prijateljev smo neprijazni in nerodni; norčujemo se iz napak ali slabosti koga, ki za napake sam ni kriv, ki se braniti ne zna ali ne more; v druščini, ki jo kdo spoštuje in ceni, ga spominjamo neprijetnih stvari; če to delamo s posmehom, ga javno sramotimo; v razpoloženje in v dušo bližnjega se vživeti nočemo, za vse njegove zadeve se brigamo, M nam nič mar niso; ob vsako stvar se zadevamo in v vsem vedno le sebi prav dajemo; o svojem blagostanju se ne pomišljamo, da bi z revežem obširno- govorili; bolnika kaj radi spominjamo na svoje zdravje in veseljačenje; všeč nam je, če se o svojem delu in uspehu brezposelnemu hvalimo; včasih tudi že davno minule nerodnosti drugih z naslado v spomin obnavljamo, morda večkrat s posmehom drugim pripovedujemo. Surovi smo! Dobro ime bližnjega nam ni sveto; z nepremišljenim blebetanjem ga v nevarnost postavljamo; žaljeno čast drugih ne skušamo vrniti; očitamo in predbacivamo stvari, ki se več popraviti ne dajo; v delo, značaj in dušo bližnjega se predrzno vsiljujemo; zaupane skrivnosti' izdajamo, raznašamo in potvarjamo; tajnosti sploh nositi in obdržati ne moremo; v stvari, ki vemo, da niso za nas, se nalašč vmešavamo; domišljamo si celo, da smo dolžni paziti na druge; vsaj pa se izgovarjamo, da bi jih radi drugačne imeli. Pravi Včasih že prilike tako nanesejo, da moramo biti bolj robati, v jezi tudi surovi. Toda: kolikokrat smo neolikani in surovi iz navade! Iz razvade! Razvada pa nam je v mladem razvoju nevarna stvar. Z njo si ustvarjamo bodočnost; če smo v čem nerodni zdaj, se nam to vtisne v navado, in bomo nerodni v istem še v bodoče. Razvada nam tako ostane važen del življenja in bistven del značaja. Zato je važno, kaj si vzamemo za navado in katero razvado hočemo opuščati. Res je, da neolikanost ali surovost iz navade ne rani vedno, ne vedno enako hudo! Pa vendar razpoloženje v druščini večkrat pokvari kakor zboljša. Vsakemu Orlu, ki stremi za lepo medsebojno življenje — kar je prva družabna naloga našega orlovstva — bo dolžnost, da ne bo neolikan, robat in surov. Greš v zlato Prago? Kdo od Slovencev jo je že videl? Morda komaj od tisoča eden. Praga je daleč, za tja je treba zlatih denarjev! Letos bo ceneje, bo tudi srebro (seveda v papirju) zadostovalo. Potujemo Orli za deset dni za borih 650 Din. Če si zdrav in se čutiš mladega — so tudi dvajsetletni starci — boš za vsako ceno šel, pa če bi bilo treba denarjev iz skale izklesati ! Začni računati: kje bi se dalo kaj pri trgati? Cigareta, pijača, kino — a tak dal! Potrkaj pri stricu, teti, botrci, botru! Saj imajo »sovdec, pa ne vedo, da bi ti rad šel v Prago! Če bi po še to vedeli, da že sam zbiraš in hraniš v odsekov-n e m hranilnik u in pošiljaš naši Centralni čebelici — potem bi še nagrado, ki ti jo naša čebelica obljublja — velikodušno zavrnili. Ti naši strici — so tiči! Po svetu okrog. Telovadba. Orli-legionarji. Na praški zlet bo prišlo tudi več sto Orlov-Iegijonarjev. To so oni zvesti sinovi svojega naroda, ki so se za časa vojne borili — največ v daljni Sibiriji — za čast svoje domovine. Niti v onih težkih in krvavih letih niso Orli pozabili načel in idealov orlovstva, temveč so jim ostali zvesti, čeprav ni manjkalo brezverskih agitatorjev, ki so hoteli svetu dokazati, da je vsak legijonar nasprotnik katoliške cerkve. V tem težkem času so Orli-legijonarji z lastno krvjo na bojnih poljanah pričali, kako je katoličan pripravljen na najtežje žrtve za domovino. Mnogo sto Orlov je pač izgubilo v onih bojih svoje življenje, pa jih je vendar še dosti ostalo, ki so se vrnili v domovino kot žive priče domovinske zvestobe O priliki praškega zleta bodo ti Orli nastopili v velikem številu kot posebne čete in bodo imeli lastno telovadno točko. Dne 4. julija bodo priredili v Pragi tudi lastno procesijo in cerkvene svečanosti v cerkvi sv. Vida, kjer bodo zapeli »Tebe Boga hvalimo«. Sporazum med Sv. očetom in med Italijo je prinesel tudi telovadbi in sportu svoje dobrote. Znano je, da so bile v Italiji vse športne organizacije prepovedane ozir., da so prišle pod fašistovsko diktaturo. Tako tudi katoliška skavtska organizacija »Giovane Ex-ploratork. Pri pogajanjih za sporazum pa se je Vatikan zavzel za imenovano organizacijo. Dosegel je, da jo je fašistovska vlada zopet dovolila. Jugoslovanski sokolski savez je imel v letu 1938 435 društev. Vsega članstva je štel 73.674. Posamezne vrste članstva so bile takole zastopane: 37.097 članov, 8797 članic, 7699 moškega naraščaja, 4337 ženskega naraščaja, 8656 moške dece, 7088 ženske dece. Sokolski glasnik, ki je obvezan za ves J. S. S., pa se tiska v 4500 izvodih in ima 4130 naročnikov. Navdušenje za rokomet v Ameriki. Rokor met je najmlajša športna igra. Izvenevrop-ski narodi so jo videla prvič lani na olimpijskih igrah. Že takrat so se navdušili zanjo in so ji prorokovali velik razmah. In res! Ko so pred kratkim prednašali Nemci rokomet v Ameriki, se je tamošnja javnost zanj tako navdušila, da so sklenili, poklicati nemške učitelje rokometa v Ameriko. Koliko prispeva občina mesta Varšava za telesno vzgojo? Podpora telov. in športnim društvom 67.000 zlotov, odboru za telesne vaje 62.000 zlotov, zvezi plavačev 46.000 zlotov, zimskošportni zvezi 39.000 zlotov, nogometni in lahkoatletski zvezi 132.000 zlotov, posebna podpora za šolsko telovadbo 23.000 zlotov, za počitniške kolonije 60.000 zlotov. — Skupaj 429.000 zlotov. — Varšava, ki ima 950.000 prebivalcev, prispeva torej 429.000 zlotov, t. j. 2,721.870 dinarjev. Prispevki za gradnjo telovadišč in športnih prostorov niso vračunani. Ti znašajo za naslednja tri leta 3 in pol milijonov zlotov. Olimpejske igre naj trajajo samo devet dni! Vse govori za to, da bi se iste skrajšale: mednarodni olimpijski komite predlaga čas dveh tednov, tako tudi nemški državni odbor za telesne vaje; dr. Diesu pa je mnenja, da smejo trajati kvečjemu devet dni. V ta namen bo napisal brošuro, ki bo govorila za to, da se število tekmovalcev zniža in, da se tekmuje samo v onih panogah telesnih vaj, ki so po vsem svetu razširjene. Pridejo Nemci v Prago? Na zadnji seji »Deutsche Jugendkraft« se še niso odločili, pač pa so sklenili izdelati proračun za potovanje. Obenem so naročili načelnikom posameznih tehničnih o