Ustavozuanstvo. (Spisal Fr. Orožen.) E. Od pragmatične sankcije do Franc Jožefa I. (1713—2. grudna 1848). 2. Pragmatikalni patent. (Dalje.) »ragmatikalni patent" cesarja Franca II. (I.) je izišel 1. vel. srpana . 1804. Po tem zakonu si je pridjal Franc II. naslov ,,cesar rv 7 avstrijski" (Franc I.) ter povzdignil Avstrijo v dedinsko cesarstvo. Nemško cesarstvo je namreč po Napoleonovih zmagah in naredbah malone razpadlo, in Avstrija, iz Nemčije izključena, bila je navezana na lastne raoči. Ko je bil Napoleon I. venčan za cesarja Fraucozov, pridjal si je tudi Franc II. naslov ^cesar avstrijski" in tako rešil cesarsko dostojanstvo. V patentu pravi cesar, da je dobil cesarsko dostojanstvo po božji previdnosti in volitvi izbornih knezov. Navzlic terau pa je treba skrbeti, da se ohrani Avstriji nje sijajni 6* preteklosti, velikemu obsegu in ranogobrojnemu prebivalstvu primerno dostojanstvo. Potem nadaljuje: ,,Upravičeni Smo torej, da trajno utrdimo popolno jednakost dostojanstva, po izgledih, katere so dali v prejšnjein stoletju ruski cesarski dvor in sedaj tudi novi francoski vladar, tudi avstrijski hiši podeliti dedni cesarski naslov za nje neodvisne države. Zategadelj smo po natančnem preudarku sklenili, za Nas in Naše naslednike v nerazdeljenem posestvu Naših nezavisnih kraljestev in držav sprejeti in določiti najslovesneje naslov in dostojanstvo dednega cesarja avstrijskega (kot naslov Naše vladarske hiše) in sicer na tak način, da obdrže tudi nadalje vsa Naša kraljestva, kneževine in pokrajine nespremenjene svoje dosedanje naslove, ustave, predpravice in razmere. Vsled tega Našega najvišjega sklepa in izjave zaukazujemo i. t. d." — Nadaljna določila nabajamo v 5 točkah. Z naslovom ,,cesar avstrijski" je dobila skupnost avstrijskih dežel tudi nasproti inozemstvu viden znak. Dotlej so imeli avstrijski vladarji zraven naslova wnemški cesar" le take naslove, kateri so pripadali posameznim avstrijskim deželam, n. pr. kralj češki, kralj ogerski, nadvojvoda avstrijski, vojvoda koroški, pokneženi grof tirolski i. dr. Skupnega naslova za vso državo torej še ni bilo. Kmalu je tudi jenjalo nemško cesarstvo, ker je šestnajst knezov v zahodni in južni Nemčiji sklenilo med sabo »porensko zavezo". Napoleon I. je postal zaščitnik nove zaveze, ki mu je za vsako vojsko obljubila tri in šestdeset tisoč vojakov. Nemški knezi so se odrekli dosedanjim naslovom in se odslej drugače zvali. Skupne zadeve pa ima rešiti zavezni zbor v Frankfurtu na Mainu, kateremu predseduje izborni knez moguntinski kot Bknez prvak". Napoleonov poslanec je izjavil v Regensburgu, da smatra francoski cesar porensko zavezo kot pritiklino požunskega miru in ne priznava več nemške ustave. Nemški knezi so dobili popolno nezavisnost. Odpravili so najvišja državna sodišoa in nemški državni zbor. Tako so se pretrgale vse vezi, ki so še vezale neraško oesarstvo. Cesarju Francu II. je bilo voliti med vojsko in odpovedjo nemške cesarske krone. Odpovedal se je rajši nemški kroni dne 6. vel. srpana 1. 1806. in izjavil, da vsled nastalih razmer ne more več izpolnjevati pri svoji volitvi sprejetih dolžnosti. Dolžan je torej po svojih načelih in dostojanstvu odpovedati se kroni, ki sedaj nima vec nikake vrednosti zanj. Nadalje odpravi nemško cesarsko dostojanstvo in odveže nemške stanove in sodnike obljubljene zvostobe. Tako je nehalo nemško cesarstvo. Cesarsko krono so imeli od leta 1438. raalone neprestano Habsburžani. Cesar Franc II. je bil dvajseti nemški cesar iz habsburškega rodu. Franc I. je imenoval novo ministerstvo, v katerem je bil grof Filip Stadion državni kancelar, nadvojvoda Karol pa vojni minister. 3. Avstrijske notranje razraere od 1. 1806. do Ferdinanda I. (1. 1835.). Franc I. je bil zelo dobrosrčen vladar in je vedno skrbel, kako bi zadovoljil svoje narode, opiraje se na znano geslo: »Justitia fundaraentum regnorum". Toda Avstrija je prišla v denarne stiske po nesrečnih vojskah z Napoleonom I. Po bitki pri Wagramu je odstopil grof Stadion in prevzel vodstvo zunanjih zadev knez Lotar Metternich 1. 1810. ter 38 let vladal Avstrijo. Avstrijski narodi so mirno prenašali vse nezgode, ne da bi se potezali za ustavo in druge svoboščine. Malo so se brigali za javna vprašanja in nikjer ni bilo opaziti prevratnega gibanja. Metternich se je zelo trudil, da loči Avstrijo v znanstvenem in društvenem obziru od Neračije, kjer so hrepeneli po večjih svoboščinah. Prepovedal je celo 1. 1813. Avstrijcem obisk inozemskih toplic, ,,katerih je dosti v Avstriji". Strogo so nadzirali družbe, katere so se zbirale v zabavne ali znanstvene svrhe. Sicer pa je pridobil Avstriji velik vpliv na evropske države. Leta 1811. je bilo avstrijsko denarstvo že tako na slabem, da je bilo 812 milijonov gold. državnega dolga. Že prej so morali prebivalci oddati državi vse zlato in srebro. Ker pa je država samovoljno preveč papirnatega denarja izdala, padla je vrednost na */17 prejšnje vrednosti, t. j. za jeden srebrni goldinar se je plačevalo 17 papirnatih goldinarjev. Vodja avstrijskega denarstva, grof Wallis, nasvetuje torej bankrot, in cena avstrijskira bankovcem se zniža na jedno petino prejšnje vrednosti. Kdor je n. pr. prej imel 5000 gld. preraoženja, imel je sedaj le 1000 gld. Mnogo rodbin je bilo vsled tega denarnega poloma uničenih. Šele čez nekaj let je prišlo zopet avstrijsko denarstvo v boljši tir s tem, da so ustanovili 1. 1816 , »narodno banko", ki je jedina imela pravico izdavati bankovce. Srebro je prišlo zopet v promet in nekatere davke je bilo treba plačevati v srebru. Tudi uradnikom se je plačevalo s srebrnim denarjem. Že 1. 1804. je izdal cesar zakonik o zločinih, 1. 1812. pa državni zakonik. Novi zemljiški davek so uveli 1. 1817. v vseh deželah, izvzemši Ogersko in del Lorabardije. Vlada je dala premeriti in na novo ceniti vsa zemljišča radi tega, da se pravično razdele davki. Prva avstrijska hranilnica se je ustanovila na Dunaji 1. 1819., nekaj pozneje pa v Ljubljani (1. 1820.) in drugih glavnih deželnih mestih. Napoleon I. je končno podlegel združenim naporom mogočnih zaveznikov. Da bi se znova uredile evropske razraere, sklical se je dunajski vladarski shod, pri katerem je imel odločilno besedo knez Metternich. Ustanovili so novo ,,nemško zavezo", katera je imela 34 neodvisnih držav in 4 svobodna mesta. ,,Zavezni zbor" v Prankfurtu na Mainu ima sklepati o skupnih nemških zadevah, predseduje pa poslanec avstrijskega cesarja. ,,Zavezno pismo" je uredilo nemške zadeve. Zavezi je pristopila tudi Avstrija s svojimi »nemškimi" pokrajinami. Te pokrajine so bile: Dolenja- in Gorenja Avstrija, Salcburško, Tirolsko in Predareteko, Koroško, Štajersko, Kranjsko, Goriško, Trst, severni del Istrije, Ceško, Moravsko, Šlezija in del Gališke (Zator in Osvetim). Avstrija je po določilih dunajskega vladarskega shoda zopet nazaj dobila vse prejšnje dežele razun ,,Nove Galicije", pridobila pa je Salcburško, Dalmacijo in Beneško v zameno za Belgijo. Avstrijske dežele so se delile po dunajskem vladarskem shodu v dvanajst velikih državnih skupin: Dolenja Avstrija, Notranja Avstrija, Gorenja Avstrija, Tirolsko, Ceško, Moravsko s Šlezijo, Galicija, Ogersko s Slavonijo in Hrvatsko, Erdeljsko, Vojaška Krajina, Dalmacija, Ilirija in Lorabardskobenečansko kraljestvo. Metternich je povekšal avstrijsko oblast v Nemčiji in je imel odločilen vpliv tudi v drugih državah. Avstrijski in ruski cesar in pruski kralj so sklenili med seboj ,,sveto zavezo" v Parizu dne 26. kiraovca 1. 1815. Obljubili so si s prisego, da bodo drug drugega podpirali in vladali po naukih kršeanske vere, branili narodni mir in na novo ustanovljeni svetovni red. Da pa ohrani v Avstriji stari način vladanja, oviral je Metternich tudi v drugih državah vsako svobodno gibanje in razvitek ustavnega življenja. Avstrija je bila sedaj prva evropska država. Na razlicnih vladarskih- in ministerskih shodih je dosegel Metternich svoje naraene. Evropski vladarji so pospeševali konservativne ideje in skušali ohraniti stari red. Clen 13. ,,zaveznega pisma" določa, da se uvede v vseh zaveznih državah stanovska ustava. Nekatere nemške države so res dobile novo ustavo, a v Pruski in Avstriji je še delj časa ostal absolutni način vladanja. To je razburilo zlasti omikane kroge. Metternich skliče leta 1818. shod v Aachen, 1. 1819. pa v Karlove vare. Na teh shodih so sklenili, da bodo strogo postopali zoper demagoge, ki so nevarni monarhičnira načelom. Zoper časopise so uvedli strogo cenzuro in omejili tiskovno svobodo, člen 13. »zaveznega pisma" pa tako razlagali, da znači ,,stanovska ustava" stare stanovske naredbe, ne pa svobodomiselne ustave in narodnih zastopov. Ministri so se zopet zbrali na Dunaju vinotoka 1. 1819. in sestavili -dunajsko končno pisrao" 16. vel. travna 1. 1820., rožnika pa je sprejel to pismo zavezni zbor. Posamezne avstrijske dežele so še imele svoje stare »stanovske zbore", v katerih so imeli večino plemenitaši. Dostikrat so imeli stanovski zbori le jedno sejo, poslušali vladne zahteve in predloge o davkih in vojakih ter odobrili dotične predloge. Včasih pa vlada tudi po več let ni sklicala stanovskih zborov. Velike važnosti je bil češki stanovski zbor, ki je veliko storil za deželo. Na Tirolskem, Kranjskem in v Galiciji so dobili nove deželne zakone. Lombardsko-benečansko kraljestvo je vladal podkralj, nadvojvoda Rajner. Metternich je zatiraval vsako svobodno gibanje, in policijski minister Sedlnicky je dobil mnogo posla. Metternich je hudo nasprotoval načelom narodnega zastopstva, katera so uvedli v nekaterih deželah. Oviralo se je potovanje v inozemstvo, tujce so pa strogo nadzirali, da ne bi zanesli rned ljudstvo prevratnih nazorov. Težko je bilo dobiti novih knjig in časopisov, učenjaki in pisatelji pri vladi niso bili priljubljeni. Vladarski shod v Opavi 1. 1820. je sklenil zadušiti vsako nezakonito prenaredbo v tujih državah. Shod v Ljubljani 1. 1821. je dovolil Avstriji ukrotiti Napolitance, Francozje so pa pomirili Špance. Avstrija je prevzela nalog nnaravnega čuvaja in branitelja miru" na Italijanskem. (Dalje prih.)