179 Lela Angela Mršek Bajdai Poklic kot osnova avtobiografije na Kočevskem Uspešna poklicna dejavnost je pomembna za zadovoljstvo posameznika, ki želi prispevati v skupnost. V avtobiografskih literarizacijah pa je uspeh posameznika relativiziran glede na stanje v skupnosti. Prispevek obrav- nava tri poklicne avtobiografije, ki predstavljajo kariere na Kočevskem v treh obdobjih: neposredno po 2. svet. vojni, v času osamosvajanja Repu- blike Slovenije in v času, sredi katerega se je zgodila pandemija. V posa- mezni izmed njih se literarna vrednost bolj ali manj umika dokumentarni. Ugotovimo, da v skupnosti vztrajajo negativne vrednote, ki se jim avtorji obravnavanih knjig (Miloš Humek, Branko Kovač in Bruno Urh) sizifo- vsko poskušajo zoperstavljati s svojo poklicno dejavnostjo. Kadar v avto- biografijah ustvarijo fikcijske nadgradnje realnosti, pa med aktualizacijo literature, ki se neizogibno dogaja med branjem, vednost o stvarnih razme- rah realistično kontekstualizira, kar je avtor nameraval abstrahirati. Ključne besede: avtobiografija, poklic, Miloš Humek, Branko Kovač, Bruno Urh Profession as the Basis of Autobiography in the Kočevje Region Successful professional activity is important for the satisfaction of an in- dividual who wants to contribute to the community. In autobiographical literizations, however, the success of the individual is relativized in relation to the state of the community. The article discusses three professional auto- biographies that represent careers in the Kočevje Region in three periods: immediately after World War II, during the independence process of the Republic of Slovenia, and during the time in which the pandemic occur- red. In each of them, literary value more or less gives way to documentary value. We find that negative values persist in the community, which the authors of the books in question (Miloš Humek, Branko Kovač and Bruno Jezik in slovstvo, 70(3), 179–188 DOI: 10.4312/jis.70.3.179-188 1.04 Strokovni članek i Ljubljana; lela.bajda@guest.arnes.si 180 Lela Angela Mršek Bajda | Jezik in slovstvo, 70(3) | 2025 | 179–188 Urh) attempt, in a Sisyphean manner, to counteract with their professional activities. When autobiographies create fictional superstructures of reality, during the actualization of literature, which inevitably occurs in the act of reading, knowledge of factual conditions realistically contextualizes what the author intended to abstract. Keywords: autobiography, profession, Miloš Humek, Branko Kovač, Bru- no Urh 1 Uvod Osebe, ki so krajši ali daljši čas svojo poklic opravljale na Kočevskem, ga poskušajo v avtobiografijah predstaviti v povezavi s svojim občutkom za realiteto. Med njimi je Fran Saleški Finžgar, ki je v spominih Leta mojega potovanja (Mohorjeva družba, 1957) opisal, kaj je opazil pri Kočevcih, ko je služboval v njihovi deželi. Literarnokritično bomo primerjali tri knjige, katerih avtorji so objavljeno pripoved v celoti posvetili lastnemu poklicu, ki so ga opravljali v Kočevju ali iz njega, pri tem pa ustvarili literarno po- dobo okolja, v katerem so delovali: Kočevje, kraj (ne)srečnega imena... : (prosto po Prešernu) Miloša Humka (založila Mojca Pečnik, 1999), Kdo je v karanteni? Branka Kovača (Katastri, 2022) in Gradbišče: drama v treh trojnih dejanjih Bruna Urha (samozaložba, 2007). Do primerjave nas je privedlo dejstvo, da so navedene tri knjige vezane na tri različna, a zapore- dna obdobja po 2. svet. vojni (Humek, strelovita povojna prenova skupnos- ti → Urh, trzavost prvih let nacionalno-državne samostojnosti → Kovač, kontroverzni čas pandemije). Spodbuditi želimo zvezno branje knjig, ki opisujejo čase velikih sprememb. 2 Miloš Humek Humek (1917–2002) je živel v Kočevju od 1945 do 1992. Tja je prišel iz Ljubljane po odredbi Ministrstva za prosveto za gimnazijskega profesorja glasbe. 1961 je vzporedno s službovanjem postal ravnatelj Glasbene šole, poleg tega je uglasbljeval besedila, jih prirejal za petje in pevovodil. Bil je prejemnik številnih priznanj krajevnega značaja, omenjamo le najvišje. 181 Poklic kot osnova avtobiografije na Kočevskem Krajevna skupnost Kočevje-mesto mu je 1975 podelila zlati grb mesta Ko- čevje za izredne zasluge pri izvajanju samoupravnih socialističnih odno- sov in aktivno delovanje v družbenopolitičnih skupnostih, organizacijah in društvih. Pri Občini Kočevje so mu 2001 podelili naziv častni občan, 2016 pa po njem imenovali nagrado, ki jo podeljujejo za trajne uspehe na kulturnem, znanstvenem, prosvetnem, vzgojno izobraževalnem in huma- nitarnem področju ter z družbeno političnim delom. Svojega pedagoško- -vzgojnega vpliva na številne generacije se je Humek zagotovo zavedal in je verjetno iz tega črpal občutek kompetenčnosti, da skozi (pol)literarne zvrsti posreduje lastne vrednostne sodbe in nauke tudi mimo poklicne pra- kse in po zaključku le-te (1986). Objavil je osem publikacij in več člankov v periodiki te vrste, predvsem pa je vlagal trud v kronologijo lastnega živ- ljenja in krajev, skozi katere ga je vodilo – za njim je ostalo še skoraj 50 enot tipkopisa, nekatere izmed le-teh so vstopile v knjižnični sistem. V tipkopisu Težka in lepa leta: nekaj spominov na prva povojna leta na kočevski gimnaziji, v Kočevju in okolici (Škofja Loka, 1993) je zabeležka, da je že 1934 prvikrat obiskal Kočevje. Med večdnevnim kolesarjenjem od Ljubljane do Suška in nazaj je takrat prenočil prav v zbornici Gimnazije. Zapisal je, da ni mogel slutiti, kako bo kasneje dežela, v kateri prevladujejo revne hišice in sem in tja kakšna njiva med gmajnami in gozdovi, ljudje pa živijo v primežu posledic 1. svet. vojne (o vsem tem je pridobil porazni vtis), zaznamovala njegovo življenje. Ko beremo Kočevje, kraj (ne)srečnega ime- na...: (prosto po Prešernu) – ta knjiga je večinoma povzetek vsebine Težkih in lepih let – se zazdi, da je prvi vtis postal trajno občutenje tistega, kar je kasneje dejansko preživljal v Kočevju. Vidnejši kočevski intelektualci so Humeka doživljali kot kaznjenca brez razloga, ker je bil tja poslan z gestu- alnim ukrepom oblasti, da ga kot nekdanjega člana domobranske godbe in prakticirajočega katolika odstrani iz središča političnega dogajanja (Stanič). Humek je bil v Kočevju dejansko zelo dejaven za razvoj kulturnega življenja, v njegovi lastni literaturi opisana avtorska perspektiva pa podkrepi občutek, da je užival ugled tudi zato, ker je nekako postal utelesitev mučenika stroge- ga režima. Brez svobode, da bi ne bil delavec, se je oklenil svoboščine, da neumorno dela na strokovnem področju, ki si ga je (pred 1945) sam izbral. Literarne prvine Kraja (ne)srečnega imena so tako osnovne, da ima pripo- ved kljub kleni naslonitvi na sočasno stvarnost arheskupnostno čustveno tonalnost, saj jezik ni književno elaboriran, predvsem se trudi biti knjižen 182 Lela Angela Mršek Bajda | Jezik in slovstvo, 70(3) | 2025 | 179–188 (v neobjavljenih tipkopisih je jezik precej boljši), zgradba besedila pa je nedomišljena. Avtorjev slog sega po umetniški vrednosti z nekaj posebne ritmičnosti v jeziku, skozi vso njegovo pisavo se namreč vije fabuliranje kot opazen andante. Zato odpade dilema, ki v sedanjem času spremlja npr. žanr avtofikcije, ali naj v pripovedi sledimo biografiji ali romaniziranju. Literarnih ambicij morebiti avtor niti ni imel, saj piše »prosto po Prešer- nu«, torej po navdihu mojstra literature, a izven dosega njegove sence, toda prag literarnosti je vendarle prestopil. Humek pripoveduje o tem, kako je sploh lahko zdržal v Kočevju, »bogu za hrbtom«, v »primitivnem« in »predpotopnem« okolju. Težišče je poda- janje razvoja Gimnazije. Sprva so morali profesorji lastnoročno na novo zgraditi njene prostore iz ruševin; postala je zatočišče »faliranih« dijakov iz vse Slovenije; tudi vsak izmed profesorjev je imel »črno piko v dosjeju«; sindikalni sestanki so bili v resnici »politično izobraževanje«, med katerim so si ljudje med seboj grozili, da »morajo opraviti s praznoverjem«; pa vendar je v zbornici vladal »naftalinski mir«; v splošni atmosferi Kočevja se je poznalo, da »ni plasti stalnega in zakoreninjenega prebivalstva, ki bi mestu dajalo ton in barvo«; a Humek osebno je našel »ure pokoja in du- hovne hrane« v mestni knjižnici: »Mogoče je ravno to, da zahajajo vanjo le izbranci, tisti lačni in žejni vednosti, lepote, pa tudi žalostni in obupani, tisti čar, ki dela knjižnico lekarno za dušo (Humek 1999: 24).« Kraj (ne) srečnega imena se že s tem približa avtobiografiji kot literarnemu žanru. Za ta žanr je namreč značilno, da nikoli ne more zvesto razkriti samospoz- nanja: namesto tega prikazuje načine, na katere skozi izmišljeni lik v knjigi resnična avtorjeva osebnost kljubuje zaprtosti in totalnosti (de Man 1984). In v knjigi se položaj zatiranega Humeka kaže drugače kot v življenju po- ložaj cenjenega Humeka, čeprav prizna, da je bil v Kočevju konec koncev »celo rad«. 3 Bruno Urh Izmed obravnavanih treh avtorjev je v Kočevju odrasli arhitekt Urh, rojen 1968, najbolj trdno umeščen v vrsto literatov. Objavil je devet knjig po- ezije (nekatere pesmi je uglasbil Matjaž Mikuletič), šest knjig proze oz. hibridnih vrst pretežno tega značaja in dve drami. Po poklicu je arhitekt, kar je tudi lik v fokusu besedila Gradbišče: drama v treh trojnih dejanjih. 183 Poklic kot osnova avtobiografije na Kočevskem K fikcijskemu dogajanju v knjigi lahko sopostavimo realno dogajanje iz Urhovega življenja. Okoli 1995 je bil po naročilu Občine Kočevje avtor Koncepta prenove starega mestnega jedra, s Stanislavom Jarmom Božjega znamenja na pokopališču v Kočevju in podstavka za Jarmovo skulpturo Deklica s piščalko v središču mesta. Slednja ima simbolni status za kul- turno identiteto Kočevja (mdr. so po njej poimenovali priznanja, ki jih po- deljujejo za umestitev kočevske kulturne dediščine v svetovni akademski korpus znanja ali v svetovno umetniško prakso). Kmalu zatem je Kočevje zapustil, verjetno zaradi nerazumevanja, ki so ga do njegovega dela in na- menov izkazali sokrajani. V tukajšnji interpretaciji vežemo knjigo na te razmere in v naraciji prepoznavamo metodo predelave dejstev iz resnič- nega življenja, tj. izkušenj avtorja. Urh v Gradbišču samonavaja, da je v konstrukcijo knjige vgrajena literatura, ki je komajda to, ker je v prvi vrsti dnevnik. Ta kronizem je v izvedbi avtorske pisave beležen kriptično. V najširšem pomenu nosi besedilo značaj fiktivne avtobiografije, zaradi vloge verovanja v naraciji pa je latentno duhovna, saj razkrije bedo človeka brez Boga. Tema Gradbišča je mučeništvo, ki izhaja iz dvojnega bivanja človeških zadev – vsaka je ona sama in hkrati lastno nasprotje. V ospredje teh zadev Urh postavlja ljubezen, ki si izmenjuje mesto z Bogom, vendar je dramski zaplet tega besedila prav v tem, da se v nekem trenutku obeta skupna ustalitev obeh, navsezadnje pa se vendarle (spet) oddaljita, ne sicer, da bi bivala v vzajemnem nasprotovanju, ampak kot dvojica, ki je obsojena na zrenje drugega k drugemu v nemogočosti kakršnegakoli razmerja. Na način absurdne konstrukcije se kažeta še tako literarno besedilo kot element medija knjige, v katerem je objavljeno. Besedilo ni standardni dramski zapis, čeprav se z njim spogleduje. Je scensko uprizorljivo (Urh je ob njem objavil celo skico prizorišča), toda bralca nagovarja kot kompozit proznih fragmentov, pesmi, dovtipov, deklaracij, avtorjevih replik ... Pred- vsem je neuresničljiv konstrukt identiteta Njega, sicer zaradi konsistentne moralne drže najbolj pozitivno označenega lika, ki je v izhodišču opisan le kot partner Nje, arhitektke, osrednjega, vendar moralno zdrsnega lika. On je med potekom dogajanja najprej nekdo, ki hrepeneče čaka na Njo v temeljni jami, na planem postane gradbeni delavec, nato pivski bratec, pesnik pa ljubimec, ne-vojak, vrtnar, mornar in nazadnje verižica, ki drži skupaj ogrlico narave. Zanj je ključen stavek: »Usode ne morem razbiti.« (Urh 2007: 34.) Knjiga na naslovnici nosi srebrnkasto nalepko, na kateri 184 Lela Angela Mršek Bajda | Jezik in slovstvo, 70(3) | 2025 | 179–188 so rahlo vidni obrisi kovancev. Vredno jo je postaviti pod močno luč, ker je holografika, na kateri se prikaže pisana tridimenzionalna slika. Ta tvori prednjo »ploskev« (holo-uboklino) skice škatle, najbrž gledališča. Morda je to decentno avtorsko sporočilo, da je bistveni oder zastrt z denarjem. Čeprav besede v Gradbišču z avtorjeve perspektive sprva nastopijo le kot smeti, opravljajo tam večino dela: dogajanje ni akcijsko-prostorsko, nasla- nja se na plakativno vizualnost scene in vznika tako, da naj bi si gledalec prizore predstavljal v svojih mislih na podlagi izgovorjenega na odru. S tem v zvezi so pomenljive didaskalije, v katerih Urh kar napiše, kaj si bodo gledalci mislili, predstavljali, kako se bodo moralno počutili. In čeprav je aspiracija besedila (punktirano stopicne k alegoričnosti) poduhovljenost, bralca prevzame duhovičenje v njem, ki se mestoma zdi cinizem zagrenje- nosti, izhajajoče iz neprijetnih izkušenj. Oboje je uravnoteženo v resignira- nem zaključku: »Ječa za duše in duša za ječarje. [...] Pameten konglomerat napak. [...] Rana v prostoru in prostor v rani. [...] Stvari se skrije pred oči.« (Urh 2007: 68.) 4 Branko Kovač Kovač od rojstva 1961 živi v Kočevju in tam ohranja poklicni sedež. Je geodet. Potem ko je bil načelnik Medobčinske geodetske uprave občin Ko- čevje in Ribnica, zdaj svoj poklic opravlja kot samostojni podjetnik in kot sodni izvedenec ter v zadnjih letih vzporedno dela še v turizmu. Njegov knjižni prvenec Kdo je v karanteni? se bralcu ponudi igrivo: brati ga je mogoče z A (»spredaj«) ali z B (»zadaj«) strani, kakor je mogoče poslušati vinilno ploščo (in še za razumevanje zapisane literature objavljeni vrstni red ni obvezujoč ter lahko posamezne črtice preskakujemo, kakor pri vi- nilkah skladbe); natisnjene črtice so opremljene z opazkami, kaj je ali bi njihov avtor poslušal, gledal, pojedel, popil in tipal, ko jih je pisal. V kom- pleksnem prelomu knjige je ostal nerazrešen problem ponovitve pojasnje- valnih elementov (kolofon, uvod, opazka o avtorju) na A in na B strani. Jedro črtic so brez izjeme Kovačeva resnična doživetja iz njegove poklicne prakse geodeta, presunljiva, kakor da bi vsa po vrsti ilustrirala reklo: »Nič ni bolj fikcijskega od dejanskega življenja.« In vendar to ni dokumentarno besedilje, ne sledimo nizanju enostavno zapisanih stvarnih anekdot. Kdo je 185 Poklic kot osnova avtobiografije na Kočevskem ... je standardna avtobiografija, ki opisuje določeno vrsto formativnih let na način prebliskov v spominu. Kovač v knjigi izpostavlja strokovne zagate, s katerimi se je soočal, in načine, kako jih je reševal – torej poštudijsko for- miranje svoje profesionalne kvalificiranosti, suverenosti in merodajnosti. Vendar v črticah ne sledimo zgolj suhoparni erudiciji; izkazuje se skupnostna razsežnost geodetskega poklica, v katerem delo presega re- ševanje papirnatih enačb, uporabo merilnih instrumentov in katalogizira- nje. V prvi vrsti geodet – vsaj Kovač tako pripoveduje o sebi – obravnava zadrege, težave, predsodke pa tudi pogoltnost, ozkosrčnost in zlobo ljudi. In njihove pozitivne protipole. Torej nerazdružljivo s strokovnostjo ude- janja zavrženje moralno negativnih in uveljavljanje moralno pozitivnih ljudskih zadev. Kovač največkrat ne navaja konkretnih lokacij, priimkov idr. identifikacijskih označb stvarnosti, ki jo opisuje, ne skopari pa z na- vedbami predpisov in v knjigo doda Slovar strokovnih izrazov za laike, da bi poleg podučevanja s primeri še učila z besediščem in definicijami. A vabilo k nakupu naravnost njegovih (negeodetskih) storitev velja turis- tom: pod uvodom v knjigi preberemo spletni naslov koče na Kočevskem, ki jo oddaja. Kljub temu knjiga prepričuje v prvi vrsti literarno: bolj kot priročnost razgrnjenih geodetskih rešitev bralca nagovori subjektivnost avtorja-glav- nega lika knjige, ki združuje sizifa (niz strokovnih problemov je neskon- čen) in bonvivana (poklic je mogoče povezovati s senzualnim uživanjem). Ker Kovač v oznako avtorja zapiše, da je »pobegnil iz karantene«, se po prebrani knjigi zazdi to metafora za nekoga, ki ne želi biti pasiven član družbe in namerava tudi v skrajnih razmerah (pandemija kot »čas preizku- šenj in čas stresa«) uveljaviti svoje kvalitete. Na način zgledne literature svojo pozicijo omogoča poustvariti, ko pod črticami navaja obilo naslovov spletnih mest, z obiskom katerih lahko bralec podoživi avtorjevo izkušnjo pisanja ali čutno okrepi izkušnjo branja knjige. Literarnost se v vseh 119 črticah dosledno opira na jedrnatost in faktografskost, ki jo avtor nekoliko predeluje v funkciji fabuliranja, ter se izogiba moraličnosti, čeprav avtor jasno razgrinja svoje pomisleke, stališča in (nesprejete) sklepe. V tej minu- cioznosti jo odlikuje ustvarjanje dramske napetosti. V kompoziciji marsi- katere črtice prepoznamo senco dramskega loka; večinoma so konstruirane kot groteska in kot apologija, nikakor ne parabola. 186 Lela Angela Mršek Bajda | Jezik in slovstvo, 70(3) | 2025 | 179–188 5 Neavtonomnost avtobiografije Poklicanost za določeno delo, ki ga posameznik opravlja produktivno za skupnost, naj bi človeka navdajala z občutkom pomembnosti in zadošče- nja (Hirschi 2011). Obravnavane knjige kažejo različne konstitucije pok- licanosti. Pri Kovaču gre za samovpoklicanost in ponos nad znanjem in veščinami, njegova perspektiva na družbo je osrediščena v njegovi lastni individualnosti, ki je pripravljena podjetno in dobrodušno služiti urejanju vseprežemajočih zdrah. Pri Urhu za poslanstvo, ki izhaja iz tradicionalno propovedne kulturne vloge arhitekture, vendar tistemu, ki ga opravlja, pri- naša nalogo permanentnega razreševanja konfliktov, tudi za ceno izgube dušnega miru. Pri Humeku za izpolnitev dolžnosti v pogojih neizogibnosti fatalne determiniranosti, medtem ko je individualnost obvezanca prekrita s subjektivnostjo družbe. Vsem trem knjigam je skupno prepričanje njiho- vih avtorjev, da so poklicne izkušnje tisto, kar lahko posredujejo bralcem, da bi le-ti spoznali neusmiljenost življenja in res, res razmislili o njej ter morda, soočeni z avtorjevim pogledom na svet, zavzeli aktivno držo za izboljšanje teh razmer. Če Humek svojo decidirano stančnost v celoti nasloni na povednost o Kočevju oz. Kočevski, pri Urhu lahko prvenstvo, ne pa tudi izjemnost, Kočevske pri imponirani konkretizaciji okolja slutimo v peritekstni ved- nosti o biografskih dejstvih iz avtorjevega življenja, čeprav Gradbišče postavi v domišljijsko prekrojeni prostor dejanskosti delovišča (mar niso vsa naša življenja moralna delovišča?) – zaradi pathosa v pripovednem slogu je heroično obarvan. V avtobiografski literaturi velja tako to, da desubjektivirani avtor bralcu predstavlja tisto, kar ve in kar je utemeljeno na njegovi osebni izkušnji (Schwalm 2014), kot to, da je bralec udeležen v subjektivaciji avtorja, ker tudi v tem žanru sokreira literarnost s svojimi sodbami (de Man 1984) – slednje so lahko zadeve, temelječe na speci- fični izkušnji bralca. Zato avtobiografije kljub intenci njihovih avtorjev, da bi suvereno (iz)povedali svojo zgodbo, niso avtonomna literatura, saj so izrazito odvisne od vednosti, ki obstaja v peritekstu in družbenem kontekstu. Urh je z anonimiziranjem likov in z razlokaliziranjem dogajanja posku- šal pripomoči k temu, da vpliv vednosti bralca na zgodbo v Gradbišču ne bi mogel biti presoden za njegovo lastno življenje, pač pa naj se 187 Poklic kot osnova avtobiografije na Kočevskem zadržuje v bolj splošnih okoliščinah, v predstavnosti literature, v kateri arhitekt ni on osebno, ampak je to neka ženska, ki pooseblja poklic in simbolno preživlja medčloveške peripetije ter moralne zagate, v katere privede opravljanje poklica v skrajno profanih in pragmatičnih razme- rah. Očitno je avtorjevo upanje, da bodo bralci sposobni abstrahiranja in bo literatura pripomogla k mentalnemu mreženju sporočil o nečem, kar je bistveno za družbo in presega vsakdanja nesoglasja – kot piše v besedilu, je le-to center vsega. Literatura v tem primeru eksplicitno nastopi kot kognitivno območje, v katerem je mogoče duhovno sreče- vanje z drugim(i). Med branjem Kdo je ... se zaradi indicev v knjigi zavedamo, da je obravnavno okolje Slovenija, in ne posebej Kočevje. Nemogoče se na- mreč zdi, da bi se vsi opisani primeri zgodili v enem samem kraju. Hkrati ni izključeno, da se jih je nekaj zgodilo v Kočevju. Ampak pri Kovaču je bolj od »geografije« pomembna »geodezija«: primat pozor- nosti pripada razsežnostim, ne površju. In Kovač narativno prelistava antropološko-psihološke razsežnosti, medtem ko popikuje v dimenzije človeških značajev. 6 Sklep V vseh primerih okolje, v katerem delujejo glavni liki iz tukaj predstavlje- nih knjig, ni prikazano idilično. Ne glede na velike spremembe v družbe- nem okolju, v katerem so nastale, iz njih razberemo, da v skupnosti vztraja isti temeljni problem: ne delavnost (Humek) ne ljubeča poduhovljenost (Urh) ne znanje (Kovač) ne morejo dokončno prekiniti človeškega škodo- vanja človeku, le tu in tam ga lahko spodmikajo. Te tri knjige nam sporo- čajo, da je tukaj izpostavljeno spodmikanje v glavnem tisto, kar si človek zapomni iz svojega življenja. 188 Lela Angela Mršek Bajda | Jezik in slovstvo, 70(3) | 2025 | 179–188 Literatura De Man, P. (1984). Autobiography as De-Facement. V P. de Man, The Rhetoric of Romanticism (str. 67–81). Columbia University Press. Finžgar, F. S. (1957). Leta mojega potovanja. Mohorjeva družba. Hirschi, A. (2011). Callings in career: A typological approach to essential and optional components. Journal of Vocational Behaviour, 97(1), 60–73. https://doi. org/10.1016/j.jvb.2010.11.002 Humek, M. (1993). Težka in lepa leta: nekaj spominov na prva povojna leta na kočevski gimnaziji, v Kočevju in okolici [Neobjavljeni tipkopis, hrani Knjižnica Kočevje]. Humek, M. (1999). Kočevje, kraj (ne)srečnega imena...: (prosto po Prešernu). Mojca Pečnik. Kovač, B. (2022). Kdo je v karanteni? Katastri. Schwalm, H. (2014). Autobiography. V P. Hühn, J. Pier, W. Schmid in J. Schönert (ur.), The living handbook of narratology. Hamburg University. https://www-ar- chiv.fdm.uni-hamburg.de/lhn/node/129.html Stanič, I. A. (2009). Profesor Humek. Samozaložba. Urh, B. (2007). Gradbišče: drama v treh trojnih dejanjih. Samozaložba.