INVALIDI IN ZAKONODAJA
Zamotana pot do vozniške
Prva invalidska avtošola v Sloveniji
Marsikomu se je že pi"1.*T?««-lo, da je moral svoj avto pustiti za nekaj dni pri mehaniku. Ka-ko nebogljeno se počutimo ta-krat - takorekoč »brez nog«. Čas in način življenja sta vzrok, da je postal avtomobil nepogrešljiv človekov sprem-Ijevalec. Marsikdo si življenja brez štirikolesnika ne zna več predstavljati! Če velja to za zdravega človeka, koliko po-membnejši je šele avto za inva-lida, saj mu pomeni gibanje in mu v veliki meri pomaga pre-magovati osamljenost.
Zaradi vse večjega števila in-validov v rehabilitaciji se je lansko leto v Društvu paraple-gikov SRS v Ljubljani porodila ideja o ustanovitvi lastne avto-šole, ki bi jo v dobi rehabilita-cije obiskovali invalidi iz vse republike. Poleg tega je avto-šolo narekoval sam zakon, ki zahteva od invalida vozniško dovoljenje, če želi biti pri na-kupu avtomobila oproščen prometnega davka. Avtošola paraplegikov je odlično zasta-
vila delo in prvi kandidati so že ČO*?ili vozniška dovoljenja. Za šolanje je uOi^o poskrbljeno, saj kandidati v času prlp^vlja-nja na vozniški izpit brezplač-no bivajo v Zavodu za rehabili-tacijo invalidov ali pa v stano-vanjskih prostorih društva na Trebinjski 3, kjer imajo vso po-trebno oskrbo in brezplačen teoretični in praktični pouk. Kot je povedal vodja avtošole Janez Franko, so za tehnično plat pouka poskrbeli inštruk-torji in predavatelji AMD Mo-ste, ki so se pokazali za izre-dno tenkočutne in prizadevne pri poučevanju invalidov. Ob tem bi veljalo pripomniti, dase tudi AMZS pripravlja na to, da bi inštruktorje in predavatelje na posebnih seminarjih dodat-no usposobila za poučevanje invalidnih kandidatov.
Vendar le ni vse tako lepo, kot se nam kaže na prvi po-gled. Prvi nesmisel, ki se po-javlja kot težka ovira pri šola-nju invalidov, je zakon (Ur. list SFRJ, 25/77), ki pravi, da imajo
pravico do nakupa osebnega avtomobila brez prometnega davka le tisti, ki predložijo pro-dajalcu mnenje invalidske ko-misije, da gre za invalida, ki je trajno vezan na invalidski vozi-ček, poleg tega pa mora tak-šb^ invalid že imeti vozniško dovoljenje. TisJi srečneži, ki si vozniški izpit pridobijo v .:.?y?" lidski avtošoli v Ljubljani, se-veda zakonu ustrežejo, vsi ostali pa morajo avto kupiti z vsemi davščinami, ga na svoje stroške ustrezno predelati, opraviti vozniški izpit in šele nato imajo pravico do nakupa avtomobila brez davka.
Za takšne ostane zakon mrtva črka na papirju, saj ne morejo priti do avtomobiia brez davka, torej do avtomobi-la, na katerem bi se šolali, kajti invalidska avtošola je tako oblegana, da je povsem nemo-goče množici čakajočih v do-glednem času omogočiti opravljanje vozniškega izpita. Kako odmotati klobčič? Naj-bolj razumljiva bi bila seveda sprememba zakona, kar je Oruštvo paraplegikov že pred-lagalo zveznemu sekretariatu
za finance, vendar je naletelo na gluha ušesa. Druga mož-nost bi bila ustanovitev večje-ga števila invalidskih avtošol, kar pa je zaradi pomanjkanja denarja trenutno povsem ne-mogoče.
Dr. Rajko Turk, šef oddelka za rehabilitacijo paraplegikov pri Republiškem zavodu za re-habiiitSCijO invalidov meni: »Kako naj nepokreii"^ jnvalid sarn teži k čim popolnejši re-habilitaciji, če mu družba s svojo ozkosrčno zakonodajo meče polena pod noge? Bre-zupno stanje invalida postane precej bolj optimistično, ko lahko sede v avtomobil, zloži vanj invalidski voziček in se odpelje novemu upanju na-proti.«
Problem invalidov in vožnja z avtomobilom sta torej v naši družbi vse bolj prisotna. Zako-ni, ki to urejajo, pa so po-manjkljivi, neurejeni in krivič-ni. V zamejstvu imajo invalidi vrsto olajšav - od nakupa avto-mobila brez vseh obdavčitev do najsodobnejše elektronike. Pri nas žal v tem pogledu cap-Ijamo zadaj, čeprav smo v tre-nutku, ko sedemo za volan, vsi potencialni kandidati za inva-lidski voziček.
Tadej Bratok