293 IZ MODERNE POLJSKE LIRIKE POT DOMOV Julian Przyboš Kot orel vrtel se je beli vrtinec snega. Bataljon je nabil orožje. Jaz, šibki fante — kot navdahnjen od prave puške — korakal sem s prvimi v vrsti Časti. O, strojnica, strojnica — sredi srca vse bolj je udarjalo v strahu in sreči, goreči močno, kot smodnik zagori!... Utrujen, z jekleno čelado na glavi, nedolžno položil sem prst k petelinu, kot hotel bi komu priseči. Jaz, šibki fante — ki v nahrbtniku nosil je Poljsko. — Nagnan iz tovarn se pomika po mestu marš, v katerem umiraš in v njem kot od ran drgetaš od sovraštva, ko salve prebadajo delavske vrste. Vmes padeš še ti. Glej — tvoja čelada se skozi rešetke svetlika. V Svobodi ta zid še čvrsteje stoji. In puška nekdanja, očiščena vse fantazije. zdaj strelja za Dom, na katerem sedijo Presvetli, Škrlatni trebuhi in zadnjice — — Fante zmagoviti iz leta osemnajstega! RAVNANJE SRCA Julian Przyboš Zastave so zrak zadušile. Pod vse slavoloke so roke upornikov že dinamit položile! Kdo sem? Izgnanec iz ptičje družine. Pod mojim peresom se miza razrašča čez rob in spreminja obliko, da zdi se kot tank pred napadom. Ze danes gori v meni dom, ki bo jutri v plamenih, srce me hitreje napada. Šrapnel se odbije ob drogu s svetilko — ta hip so prižgali luči po vseh cestah. In dan premineva grgraje ob bojni pesmi. Iz trave rdeče jezijo se rebra mrtve livade. Živ hodim po mestu prihodnjem, zdaj le še nekdanjem. Kdo sem? Izgnanec iz ptičje družine. Vrtovi — In prvi krajec kot trn, ki pribode iz veje — Svet se svoboden in trd izpolnjuje brez mene, le lovorov venec jesenskega listja mi pada na glavo. ... da ne bi več nikdar utihnil. Lahak bi obrnil vse žepe za gnezda teh lastovk, ki proč od ljudi se selijo. 294 FRAGMENTA IZ »PESNITVE ZA ODRASLE« Adam Wa ž y k »Danes naše nebo ni prazno.t (Iz političnega govora) Zjutraj sem slišal raketna letala, draga sicer, a kaj, ko je treba ... Kadar nam ni do besed o tej zemlji, pravimo: naše nebo ni nič več prazno. Tukaj ljudje so oblečeni revno, ženske pri nas kar naenkrat so stare . Kadar nam ni do besed o tej zemlji, pravimo: naše nebo ni več prazno. Za oceanom v oblakih se kuha apokalipsa, popotnik pokleka ... Kadar nam ni do besed o tej zemlji, pravi klečeči: v nebesih ni prazno. Legija fantov tu spušča golobe, sinjo si ruto dekle zavezuje ... Kadar nam ni do besed o tej zemlji, pravimo: naše nebo ni več prazno. 10 Po ulici s svežim ometom in novimi bloki se dviga apneni prah, po nebu hiti oblak. Na cesti pod valjarji grušč se drobi in useda, kostanji, nedavno vsajeni, zeleni šumijo v mrak. Pod njimi pode se otroci, veliki in manjši in s še nepodrtih odrov vlačijo v kuhinjo les. Stopnice bučijo od ženskih imen, pojočih in ljubkih, in kurbice petnajstletne po deskah se spuščajo v klet. Apnen se zdi njihov nasmeh, telesa diše jim po apnu, v soseščini radio tiho privablja v deveta nebesa na ples; z nočjo se gredo huligani spet huligane. Kako je v mladosti težko zaspati ob vetru v kostanjih .. 295 3 Odplavajte v mrak, disonance! Želel sem si dobrih novic in rad bi (samo ne o tej!) govoril o cesti mladosti! Mar nimam daru, da bi videl, ali daru za udobno slepoto? Ostal je le kratek zapis, ti verzi o novi bridkosti. SNEŽINKA Mieczys!aw Jastrun Snežinka je zvezda snežena, a zvezda snežena je iskra zime. V tej zvezdi sneženi uzrl sem svetlobo otroške sobe, goloba, pismo, košček sladkorja in deklico, ki me ni nikdar ljubila. Zagledal sem kraje, koder sem blodil, pa vrbe in metež in tisti večer, ko so v samoti premrlega našli me tuji ljudje in znova mi dali življenje s skodelico vročega mleka, čeprav sem v življenje nerad se povrnil, saj sem umrl od ljubezni... Snežinka je zvezda snežena, a zvezda snežena je iskra zime. O, zvezda, ki hitro tališ se na moji dlani. O, iskra, ki ugašaš hitreje kot moje srce. ZMAGA RESNICE Mieczyslaw Jastrun Tiha je zmaga resnice, tiha tako, da je slišati zemljo, ki diha. 296 Mrtvi poet več ne sliši zmage in slave, ne sliši, kako se v tišini belih vrtov maje na jablani tisoč cvetov. Njemu, ki švigal je kot repatica in v agoniji med zvezdami znova nmira. se toži po zemeljskem domu. Vsem, ki so kdaj ga opravljali, sije iz oči: »Saj mi smo ga vendar ves čas spoštovali.« Medtem pa se vračajo ženske v jesenskem jutru iz mesta s še toplimi hlebci kruha. v kozarcih zvonijo žličke, otroci, na zemlji edini prebivalci neba, pa v sobi iz kotov podijo ostanke noči. CAMPO Dl FIORI C z e s 1 a w M i l o s z Tam v Rimu na Campu di Fiori so v koših limone in oljke, po tleh pa razliva se vino in gnijejo cvetja ostanki. Na mizo trgovec nafrese ti rožnatih sadežev z morja in temnega grozdja naročja nameče na puhaste breskve. Prav tu na tem trgu nekoč so sežgali Giordana Bruna. Krvnik je zaklinjal grmado, obkrožen z jezično drhaljo. A komaj je plamen ugasnil, že polne bile so gostilne in spet so trgovci nosili na glavah limone in oljke. 297 Na Camipo di Fiori sem mislil v pomladnem večeru v Varšavi, ko stal sem ob zvokih poskočnih zamaknjeno pri vrtiljaku. Poskočni glasovi dušili so salve za hišami ghetta in v jasno nebo so visoko frčali zaljubljeni pari. Iz domov gorečih je veter prinašal k nam črne zmaje; po zraku frčeči so sproti lovili papirnate listke. V tem vetru od domov gorečih so krila deklet frfotala in smeh je veselo odmeval v prelepo varšavsko nedeljo. Morda kdo prebere moralo, da narod varšavski kot rimski zabava se, ljubi, trguje kot slep ob grmadi mučencev. Spet drugi prebere, kako so stvari na tem svetu minljive, da prah že preraste pozaba, še preden ugasnil je plamen. A jaz sem takrat razmišljal, kako so tam oni samotni, o tem, da Giordano, ko stopal je sam na mučilniški oder, ni našel v človeškem jeziku najmanjše besede slovesa, da rekel bi zbogom človeštvu in množici, ki je ostala. Ze tekli so sode nagibat in sadeže bele prodajat, spet v koših limone in oljke so nesli v veselem čebljanju. 298 A on je bil zanje že daleč, kot stekla bi mimo stoletja, čeprav so čakali le hipec, da v ognju s sveta je odletel. Tako tudi nje, ki so padli, že zbrisal je svet iz spomina in tuj se nam zdi njihov jezik kot jezik z že davnih planetov. Ko vse že postane legenda, mogoče čez leta in leta na novem Campu di Fiori upor vžge beseda poeta. PRVA LJUBEZEN Tadeusz R o ž e w i c z III Star sem bil osemnajst let Pod svetlo rumenim septembrskim soncem sem tekel čez polje Ko švignilo čezme je prvo letalo sem padel O ta moreča podoba mehanično zlega neba ko z usti tiščal sem se k zemlji Star sem bil osemnajst let ko prvič sem videl Marijo brez krila Nikoli ne bom izpovedal njenega straha in zadnjega diha zamrlega v pljučih ne najdem besed za drget in jok tega mladega bitja za drgetanje telesa dekleta ko se je bližala smrt ne ljubezen 299 Obleko potegnil je z nje plameneči zrak tako je ležala na polju naga v dimu in krvi jaz pa sem spustil roke katere se niso nikoli dotaknile žive Marije in dvignil oči Morilec letel je vse više srebrno sijoč kot igla ki šiva nebo nerealen Ležala je slečena sredi rjovečega zraka in ognja Ležala pod soncem rumenim že malo poševnim sredi obzorja zavitega v dim in prvega dneva vojne in nogi iztegnjeni v smeri brezkončnih brazd bili sta podobni dvem mrtvim ovčkam DITIRAMB NA ČAST TAŠČI Tadeusz Rož ewicz Morje črnila prelili so pesniki ko so opevali svoje izvoljenke včasih podobne gosem a drugič spet majskim teličkom V svilo besed so ovijali lastne in tuje žene Toda noben rimač še ni spesnil hvalnice njej ki je mati dekletu tašči 300 Ona rodila je našo zarjo o vi sinovi Apolona ona ji stregla je kakor zenici v očesu Ona prenaša na rokah sadove naše brezglave ljubezni ponoči vsa vdana vstaja in tiho previja previja Ona pripravi nam raco z jabolki in speče krapa z nadevom Ona opere nam spodnje hlače zašije nogavice in gumb spet prišije na srajco Spomladi je zraven ko belimo sobe prezrači nam žimnice stepa preproge o koliko drobnih opravkov jo Čaka V jeseni vkuhava sadje in zelje pospravi v kad ko pa zapade sneg in zaškriplje mraz najde za vnuka v omari jabolko Včasih ji gre čez obraz mračen zlovešč oblak Toda še božje nebo se včasih namršči Poglejte kdaj njene sive lase slednji njen las je en dan ena solza ena jesen in ena pomlad Ona bedi in skrbi da ne bi ugasnil plamen domačega ognjišča in z metlo prežene vešče noči Ona oko in uho hiše je stražnik vseli žlahtnih pravic in dolžnosti Šiva plenice za še nerojene in je poslanec življenja na zemlji Za vsako neslano šalo skopljencev v humorističnih tednikih za vse norčije zetov ki pijejo (»za našo svobodo«) 301 prosite odpuščanja taščo to staro ženo ki steguje roke da bi se ogrela ob domačem ognjišču Do tal se sklonite vi bedasti žrebci ki rezgetate ob tem spoštovanja vrednem imenu in porecite s človeškim glasom »Mati pridite bliže« Prevodi Lojzeta Krakarja 302