Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. post. • II Gruppo
Katoliški
Uredništvo in uprava:	Cena: Posamezna štev.	L	25
Gorica, Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina : Mesečna	L	110
Poštno ček. račun: štev. 24/12410	Za inozemstvo : Mesečno	L	190
		
	E i	11
Wk
Leto V. - Štev. 37
Gorica - 10. septembra 1953 - Trst
Izhaja vsak četrtek
Nekoliko koristnih spominov
Večkrat moramo brati po časopisih napačne trditve in nezasluzene hvale, ki gredo na rovaš našega časopisja in političnih organizaciji.
Danes hočemo pribiti nekoliko zgodovinskih dejstev iz polpreteklega časa. Želimo, da bi si jih vsi dobro zapomnili.
Dne 13. maja leta 1945 je izšla prva številka »Primorskega dnevni-ka«, ki so ga začeli izdajati v Trstu slovenski komunisti. Malo pozneje, to je 10. junija 1945, so začeli izdajati zavezniki v Trstu »Glas zavetnikova«, ki je izhajal kot nevtralen informativen dnevnik do 1. marca 1947.
Kmalu potem, ko sta začela izhajati ta dva dnevnika, so se zbrali goriški duhovniki na nadvse pomemben sestanek. Na tem- sestanku so z velikim navdušenjem sklenili izdajati slovenski katoliški tednik.
Dne 29. avgusta 1945 je ta katoliški tednik pod uredništvom msgr. Mirka Brumata tudi izšel s progra-matično izjavo: »Naš list bo katoliški, to se pravi, da bo širil in pojasnjeval resnico, kot jo uči katoliška Cerkev... Resnico bo povedal brez strahu, brez kompromisov. Živimo v demokratični dobi in zato mora biti v tem popolna prostost.«
Ta list je korajžno oral ledino in s svojo neustrašenostjo v oni dobi zidal temelje vsaki protikomunistični organizaciji, ki je pozneje vzra-stla.
Monopol titovcev na političnem polju je s tem listom začel izgubljati na veljavi in ljudje so začeli počasi dvigati glave. To je zgodovinska pomembnost tega lista, ki jo hočemo tu poudariti. Meseca januarja leta 1947 so se zbrali v Gorici nekateri protikomunistično usmerjeni možje iz katoliškega in bolj liberalnega tabora ter ustanovili »Slov. dem. zvezo«, v Gorici, kot udruženje dveh skupin s protikomunističnim programom.
Ta »Slovenska demokratska zveza« je začela pod skupnim uredništvom Kemperla in Uršiča izdajati list z imenom »Demokracija«; list se je pisal in tiskal v Gorici. Prva številka je izšla 25. aprila 1947.
»Slovenska demokratska zveza« v Trstu, ki se je ustanovila šele leto pozneje, je prevzela »Demokracijo«, ki se je tudi končno preselila v Trst, kjer še danes izhaja.
Leta 1948 so ustavili »Slovenskega Primorca« v Gorici in verski »Teden« v Trstu ter namesto njiju izdali leta 1949 naš list, ki še danes izhaja.
Vsako leto pa je Goriška Mohorjeva družba izdala svoje publikacije. Tit ovci so prišli s svojim koledarjem šele zelo pozno na dan.
»Katoliško tiskarno« v Gorici so si vzeli titovci takoj ob prihodu v zakup in so tam tiskali svoj »Soški tednik«, ali kakor se je ze ta list zval.
Lastniki »Katoliške tiskarne« so morali s tožbo samozvane najemnike spraviti iz tiskarne, ki je tako zopet postala žarišče vsega našega tiska.
Čutili smo potrebo pribiti ta zgodovinska dejstva, ki nam jasno kažejo, kako in kdo so prvi nastopili zoper komunistične ideologije in v kakšnem časovnem redu se je vse to vršilo.
Boj je bil težak, a zmagovit!
Tito predlaga internacionalizacijo Trsta
V nedeljo 6. septembra je maršal Tito imel na Okroglici pred kakimi 250 tisoč poslušalci svoj, od vseh mednarodnih političnih krogov težko pričakovani govor. Po tednu nervoznega prerekanja med italijanskim in jugoslovanskim tiskom, po večkratnem protestu jugoslovanske vlade zaradi kršenja jugoslovanskega ozemlja od strani italijanskih vojaških edinic in zaradi premikanja italijanskih divizij vzdolž jugoslovanske meje, so vsi pričakovali, da bo tudi Tito spregovoril ter zavzel stališče do zadnjih dogodkov in do tržaškega vprašanja. In to je tudi storil. Iz njegovega, eno uro trajajočega govora, hočemo navesti le nekaj glavnih misli.
Po kratkem pozdravu pričujočim je maršal Tito pohvalil primorsko in istrsko ljudstvo, ki je kljub najhujšim preganjanjem ostalo zvesto svojemu narodu. Nato je začel opisovati vse krivice in gorje, ki ga je moralo to ljudstvo prenašati ves čas italijanskega gospodarjenja v teh
11 Perziji piha nov veter
Adenauerjeva zmaga
Pri parlamentarnih volitvah, ki so se vršile zadnjo nedeljo v Zapad-ni Nemčiji, so dobili kršč. demokrati 244 poslancev od 487 poslancev, torej absolutno večino. Liberalna stranka in narodna stranka, ki podpirala Adenauerjevo politiko, sta dobili 63 poslancev, in sicer prva 48, druga 15 poslancev. Ollenhauer-jevi socialisti, glavni nasprotniki A-denauerjeve politike, so dobili 150 sedežev. Stranka beguncev, katerih je v Zapadni Nemčiji kakih deset milijonov, bo imela v novi zbornici 27 poslancev. Sredinska stranka je dobila tri poslance, medtem ko nista dobili ne komunistična ne neonacistična stranka niti enega, poslanca.
Zmaga kršč. demokratov priča, da znatna večina zapadnih Nemcev o-dobrava notranjo in zunanjo politiko kanclerja Adenauerja ter s tem tudi njegovo stališče do Sovjetske. zveze in do evropske skupnosti. Poraz skrajne levice in desnice pa dokazuje, da se je nemški narod povrnil k načelom demokracije in da mu torej demokratični svet, z nezaupnimi Francozi vred, lahko popolnoma zaupa.
V Perziji piha po Mosadekovem padcu nov veter. Novi ministrski predsednik gen. Zahedi je vzel vajeti krepko v roke ter poskuša spraviti zavoženi državni voz zopet na pravi tir. Njegovo delo gre v dve smeri. Predvsem skuša napraviti v državi mir. Bivšega ministrskega predsednika Mosadeka, ki so ga držali začetkoma zaradi varnosti zaprtega v častniškem klubu, so spravili medtem v zapor, kjer čaka na proces. Isto se je zgodilo z njegovimi najvidnejšimi pristaši, kolikor so jih dobili seveda v roke. Tiste, ki so se poskrili, in med njimi je tudi bivši zunanji minister Fatemi, so povabili po radiu, naj se predajo policiji v teku 24 ur. O Fatemiju, ki je zahteval glavo samega kralja, se je prvotno govorilo, da ga je razjarjena množica razsekala, toda vest se je izkazala kot neresnična. Mož torej živi in ni izključeno, da pripravlja kod kak protiudar na sedanjo vlado.
Sporedno s čistko Mosadekovih pristašev se vrši po Perziji lov na glavne voditelje filokomunistične stranke »Tudeh«, ki je podpirala zadnje čase Mosadeka, pri tem pa delala na to, da bi se ob ugodnem trenutku polastila državne oblasti. Na sedežih te stranke in tudi na privatnih stanovanjih njenih pristašev je odkrila policija cele zaloge raznega lahkega orožja, ročnih bomb in cele kamione komunističnega propagandnega materiala.
Druga Zahedijeva skrb je, rešiti Perzijo gospodarskega poloma, v katerega jo je bil Mosadek spravil s svojo trmasto in nepopustljivo politiko napram Angležem. Perzija je dobivala pred nacionalizacijo An-gloiranske petrolejske družbe lepe denarje kot odstotke za prodani petrolej. Po nacionalizaciji te družbe so vsi ti dohodki, s katerimi je perzijska vlada krila svoj državni proračun ter plačevala svoje uradnike, odpadli. Da bi to zgubo pokrila, je bila prisiljena prodajati petrolej po polovični ceni, a le malo je bilo petrolejskih družb, ki so se upale kupovati od Mosadeka petrolej ter se s tem izpostaviti raznim sitnostim od strani Angloiranske petrolejske družbe, ki je preganjala kupovalce petroleja pravnim potom po vseh pristaniščih in državah, kjer so se z iranskim petrolejem napolnjene ladje ustavile. Posledica vsega tega ie bila, da je mogel Mosadek prodati malo petroleja in da je zaradi tega
lezel v vedno večje dolgove, katere je skušal kriti z vedno hitrejšim tiskanjem novih bankovcev, kar pa vodi vsako državo v inflacijo ter s tem v gospodarski polom.
Zato je razumljivo, da je ena glavnih skrbi sedanje vlade urediti zavožene gospodarske razmere, kar pa je nemogoče doseči brez tuje pomoči. Že ob svoji vrnitvi v Teheran je perzijski šah poudaril, da so državne blagajne prazne in da potrebuje Perzija nujne pomoči, pa naj pride ta pomoč od katere koli strani, četudi od same Sovjetske zveze. Podobno je potožil tudi ministrski predsednik Zahedi, a za pomoč se je obrnil na Združene države, torej tja, kjer je vedel, da to pomoč tudi dobi. In to pomoč bo tudi dobil. Za enkrat so mu nakazali podporo 45 milijonov dolarjev, poleg 23 in pol milijonov, ki jih bo dobila Perzija na račun tehnične in vojaške pomoči. Celotna pomoč, ki jo potrebuje Perzija se ceni na več stotin milijonov dolarjev. Tudi to bo dobila, seveda pod nekimi pogoji, med katerimi bo najbrže tudi ta, da uredi vprašanje angloiranske-ga petroleja.
Na vsak način pomeni za Perzijo Mosadekov padec pričetek nove in, kakor je upati, tudi srečnejše dobe, seveda ne brez težav, kajti Sovjetska zveza, ki je doživela z Mosade-kovim padcem precejšen poraz, ne bo nehala spletkariti v tej nemirni deželi, kjer se križajo interesi Sovjetske zveze in zapadnih velesil. In to ne toliko zaradi petroleja, ampak predvsem iz vojaško-strateških razlogov.
krajih. Omenil je, da je dobila Italija te kraje kot plačilo za svoje sodelovanje v prvi imperialistični vojni in sicer brez vsakega ozira na voljo prebivalstva, ki je v teh krajih že stoletja prebivalo. Ljudstvo v teh krajih ni bilo nikoli italijansko. Italijani se sklicujejo na dejstvo, da so bili ti kraji nekoč pod rimsko oblastjo, na svoje zgodovinske pravice, toda pod rimsko oblastjo je bila nekoč tudi Francija in Anglija. Tito je udaril pri tem po prejšnji jugoslovanski vladi, ki se ni dovolj energično postavila za te kraje.
Nato je začel Tito naštevati grehe, ki so jih fašisti zakrivili nad prebivalci teh krajev. Omenil je požig Narodnega doma v Trstu in pri Sv. Ivanu, ukinitev vseh slovenskih in hrvaških šol in gospodarskih organizacij, nasilno spremembo priimkov, prepoved slovenskih in hrvaških nagrobnih spomenikov. Spomnil se je na neštete procese zoper slovenski živelj, na smrtne obsodbe specialnega sodišča, na požiganje celih naselij. Prešel je nato na grozote z zadnje vojne, na koncentracijska taborišča, na tisoče mrtvih, na požgane vasi, ki so jih Italijani zakrivili. In vse to je pokrepil s številkami in z natačno navedbo krajev in časa.
Mi bi vse to radi pozabili, je dejal Tito, toda le pod pogojem, da bi Italijani na to NE pozabili. Toda oni še vedno žvenkečejo z orožjem. Zaradi neuradne časnikarske vesti o naših namenih glede cone B je hotel gospod Pella pokazati svojo močno roko ter začel mahati z mečem po zraku. Čemu vse to? Ali nimamo diplomatskih odnosov med seboj? Toda ko vidimo, da ne nehajo ropati in nam groziti, bomo tudi povedali svojo besedo. Zato vprašamo, v kakšen nameri rabijo Italijani orožje, ki so ga dobili od zaveznikov? Ali ga mislijo proti nam? Ali je mogoče dati takim ljudem orožje v roke? Ne! Kajti vse to bi se lahko zelo slabo končalo.
Namesto da bi se pomenili z nami po diplomatskem potu, so začeli premikati svoje divizije. Toda mi vsi smo videli že mnogo njihovih divizij, oboroženih in razoroženih, zato se ne bojimo žvenketanja njihovega orožja, toda ta komedija bi lahko privedla do komplikacij. Pella misli, da bo na ta način dosegel svoj cilj, toda ne bo ga dosegel. Če misli, da se bo polastil cone A, naj ve, da mu tega ne bomo dovolili. Usedimo se rajši za mizo, kajti pre-
mikanje divizij se ne izplača.
Nato je omenil, da je postavil glede Trsta alternativne predloge, da bi videl, kaj hočejo Italijani. Pella, je rekel Tito, vztraja na tričlanski izjavi, ki je mi ne priznavamo in ki je tudi ne bomo nikoli priznali, zakaj ta izjava je bila podana v času, ko nas je Sovjetska zveza še stiskala in ko so bili zavezniki drugačnega mnenja. Italijansko ljudstvo se ne zanima za tržaško vprašanje, ampak misli na pomanjkanje in na socialne razlike. Tržaško vprašanje so si izmislili politični špekulantje, iredentisti, fašisti in monarhisti. Ti ljudje govorijo vedno o italijanstvu Trsta, pri tem pa ne računajo na gospodarske činitelje. Njim gre le za to, da bi napravili iz Trsta odskočno desko za imperialistična osvajanja.
Mi mislimo drugače. Ko govorimo o tržaškem ljudstvu, mislimo na Slovence, Hrvate in Italijane in na njihove koristi. V gospodarskem oziru spada Trst k zaledju. Trst potrebuje ne samo Slovenija, ampak tudi Avstrija. Trst se mora zanimati za svoje koristi in ne za koristi italijanske imperialistične klike.
Mi nismo za mirovno pogodbo prav nič navdušeni, vendar je bila takrat za nas najboljša, čeravno krivična rešitev. Sprejeli smo jo iz ljubezni do miru. Toda od takrat so se razmere spremenile. Zavezniki so dopustili, da se je naselil v Trstu italijanski živelj, kar daje temu mestu sedaj čisto novo lice. Zato nam mirovna pogodba ne prija.
Italijanski voditelji se sklicujejo na etnično (narodnostno) načelo, ko vidijo, da je v Trstu italijanska večina, nočejo pa priznati tega načela za ozemlje med Trstom in Tržičem. Mi etničnega načela ne priznavamo, razen če bi se popravile vse krivice in uspostavilo stanje 1920. leta.
Nasprotni smo tudi razdelitvi tržaškega ozemlja, po kateri bi dobila cono A Italija, cono B pa Jugoslavija.
Nasprotni smo danes tudi kondominiju z izmeničnima guvernerjema. Ker je zašlo tržaško vprašanje zaradi italijanskega zadržanja v slepo ulico in ker je treba to vprašanje rešiti, mislim, da ni druge rešitve kot ta, da se Trst internacionalizira in da se njegovo zaledje priključi Jugoslaviji.
Kako bodo inozemski krogi na ta govor in posebno na novi predlog o internacionalizaciji Trsta odgovorili, bomo prihodnjič povedali.
Konferenca štirih zunanjih ministrov
Angleški katoličani obsojajo Attleeja
Katoliški angleški tisk se obširno bavi z obiskom Attleeja v Jugoslaviji. Izjave Attleeja o jugoslovanskem režimu — piše »Universe« — so vzbudile neugoden vtis v najširših vrstah angleškega javnega mnenja. Revija »Tablet« omenja, da je bil obisk angleškega politika istočasen z novimi fizičnimi napadi proti katoliškim in pravoslavnim duhovnikom.
PRISPEVAJTE za f L* Kemperlov skladi
Zapadne velesile, Francija, Anglija in Združene države, so 2. sept. povabile Sovjetsko zvezo na sestanek štirih zunanjih ministrov. Ta sestanek naj bi se vršil dne 15. oktobra v Luganu. Na njem bi razpravljali predvsem o nemškem in avstrijskem vprašanju.
V tej noti, ki je kolikor mogoče vljudno in nepolemično intonirana, vztrajajo zapadne velesile na dosedanjem stališču, da se morajo izvršiti najprej svobodne volitve po vsej Nemčiji, nakar naj bi novoizvoljeni parlament izbral vlado, ki naj bi s prizadetimi državami sklenila mirovno pogodbo.
Znano je, da zahtevajo Sovjeti čisto nasproten postopek, to je najprej ustvaritev provizorične nemške vlade, ki naj bi bila sestavljena iz enakega števila zapadno in vzhodnonemških zastopnikov, in šele ta vlada naj bi izvedla splošne nemške
volitve. Tega stališča zapadne velesile nočejo sprejeti, ker ne gre, da bi imelo 49 milijonov zapadnih Nemcev ravno toliko zastopnikov kot 19 milijonov vzhodnih Nemcev. Poleg tega zapadtia nemška vlada ne priznava vzhodne nemške vlade, ampak jo smatra za vsiljeno nemškemu ljudstvu.
Zapadni politični krogi pričakujejo z velikim zanimanjem odgovor Sovjetske zveze. Nekateri listi hvalijo vljudni, a obenem odločni ton zapadne note. Drugi listi menijo, da Sovjetska zveza ne bo sprejela povabila na konferenneo. Tretji pa odkrito poudarjajo, da Sovjetska zveza sploh ne misli rešiti nemškega vprašanja in da ne bo izpustila Vzhodne Nemčije iz svojih krempljev, ampak da jo bo spremenila po zgledu Češkoslovaške in ostalih sovjetskih satelitov v podložniško državo.
Wpcd»dn^
Šestnajsta nedelja po binkoštih
Iz življenja Cerkve
Iz svetega evangelija po Lukn (Lk 14, 1-11)
Tisti čas, ko je šel Jezus v hišo nekega prvaka med farizeji v soboto na obed, so ga ti opazovali. In glej, neki vodeničen človek je bil pred njim. Jezus je spregovoril in učiteljem postave in farizejem rekel: »Ali je dovoljeno v soboto ozdravljati?«. Ti pa so molčali. In prijel ga je, ozdravil in odpustil. Njim pa je rekel: »Komu izmed vas bo padel osel ali vol v vodnjak in ga ne bo izvlekel takoj sobotni dan?« In niso mu mogli na to odgovoriti. — Povedal pa je tudi povabljenim priliko, ko je videl, kako so si izbirali prve sedežei Govoril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sedaj na prvo mesto, da če bi bil morda povabljen kateri imenitnejši ko ti, ne pride ta, ki je tebe in njega povabil, in ti ne poreče: ’Umakni se temu', in bi se ti takrat začel s sramoto presedati tih zadnje mesto. Temveč, kadar si povabljen, pojdi in sedi na zadnje mesto, da ti poreče, ko pride, kateri te je povabil: ’Prijatelj, pomakni se više!' Takrat ti bo v čast vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi. Kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
*
DELU CAST!
V Jezusovem času so farizeji božjo postavo o nedeljskem počitku spačili, da so celo, pomagati bolnikom, imeli za nedovoljeno na Gospodov dan. Imeli so pač sveto pismo, a niso imeli daru nezmotljivosti. Tega je Jezus dal svoji Cerkvi.
Ker je pa Jezus Gospod nedelje, kot je sam izjavil farizejem, in da bi ovrgel farizejske zahteve, je kaj rad na Gospodov dan naredil kak čudež. Seveda so se farizeji zgražali, češ da ne spolnuje božje zapovedi, ki jo je Bog dal po Mojzesu.
Rad j ib je Jezus tedaj spravil v zadrego s vprašanjem: »Ali se sme na Gospodov dan ozdravljati?« Molčali so. Vedeli so. da jim kar s čudežem dokaže. In to je vprašal tudi v današnjem evangeliju. Pa še lepo jih je poučil: bolj ko za ljudi, skrbite za svojo živino, prav za prav zase. Vol vam pade v vodnjak. Nič se ne pomišljajte, če je to na Gospodov dan. da vola kar potegnete iz vodnjaka. »Seveda vol je vaš. Bližnji pa niste vi in zato se mu ne sme pomagati na Gospodov dan, ker je treba počivati.
Kljub temu, da Bog prepoveduje nedeljsko hlapčevsko delo, vendar s tem dela ne zaničuje. Nasprotno: že v raju je dal postavo: »V potu svojega obraza boš jedel kruh«.
V NEDELJO
Trudil se boš, delati boš moral, da boš mogel živeti in preživljati svoje.
Tudi Jezus je delal. Do tridesetega leta je bil v delavnici svojega rednika. Ko je pa tako čudovito učil, so spraševale množice: »Ali ni to tesarjev sin? Kako se je mogel tako navaditi, ko je ves čas tesal v delavnici?«...
V katekizmu berete, da je lenoba glavni greh. Lenoba je vseli grdob grdoba, nam kliče naš pregovor.
Kdaj pa delamo? Ali samo, kadar orjemo, sejemo, žanjemo, mlatimo? Kadar zidamo, šivamo, vozimo, kuhamo, kopljemo, tiskamo? Kadar pomagamo, varujemo, stražimo?
Delamo vselej, kadar uporabljamo naše telesne ali duševne sile. Ne dela samo tisti, ki s strojem orje. ki z dreto veže čevlje, ampak tudi tisti, ki z glavo uči in s peresom piše, ki z jezikom vzgaja, poučuje. Za časa borbe so kaj radi aktivisti govorili naivnim:	»Tudi duhovni
bodo delali.« Z neko prešernostjo so tudi potem silili ljudi, ki niso bili za telesna dela, kopati, voziti kamenje, pesek itd. To je smešno. Izgovor je bil, da je dosti dela. Kar naenkrat je pa nastala brezposelnost
in delo, ki je bilo izvršeno z neukimi, ni bilo kaj vredno. Zakaj bi malo kolesce silil tja, kjer mora biti veliko kolo ?
Sveta vera da vsakemu delu čast. Nobeno ni manj vredno. Naj oil-. manjka eno, se vse ustavi. Naj trgovci zapro svoje trgovine? Naj železničarji nehajo voziti? Naj peki več ne pečejo? Naj učitelji več ne učijo? Naj inženirji opuste svoje računanje? Ustavi se vse. Naj duhovniki več ne pridigujejo, spovedujejo? Sv. župnik arski Janez Vianney je rekel, da bi ljudje v
Vsi resni ljudje pravijo, da bo že v bližnji bodočnosti nastopilo veliko pomanjkanje duhovnikov v slovenskih župnijah. Gotovo je Bog tisti, ki daje duhovniški poklic in s svojim' razsvetljenjem in milostjo pomaga mladeničem, da dosežejo duhovniški poklic. Toda Bog hoče pri tem tudi človeškega sodelovanja. Tako smo vsi poklicani, da pri tem velikem delu sodelujemo: duhovniki in verniki. Naše sodelovanje pa se ne sme omejiti samo na neko mrtvo pričakovanje, češ, Bog je dovolj mogočen in moder in vedno doseže svoj namen. Naše sodelovanje mora bili dejansko, to je tako, da porabimo vsa sredstva, duhovna in gmotna, da se najdejo novi duhovniški poklici in jim damo možnost, da pridejo do svojega cilja. Pred nami so jesenski kvutrni dnevi, v katerih poziva sv. Cerkev duhovnike in vernike, naj molijo in pobirajo gmotne prispevke za vzgojo novih duhovnikov. V teh dneh imamo duhovniki in verniki tržaške škofije še posebno dolžnost, ko se prav zdaj odpira novi vzgojni zavod »Marjanišče« na Opčinah, ki naj bo vzgojni dom bodočih duhovnikov za naše slovenske župnije. Naj duhovniki in vsi dobri verniki vzamejo to važno in nujno zadevo z vso resnobo in vnemo v roke in naj vsakdo stori, kolikor največ more v ta namen! Stavimo nekaj predlogov, s katerimi bi se moglo novemu vzgojnemu zavodu na Opčinah pomagati pri n jegovem važnem in vzvišenem namenu:
1. Verne družine so povabljene, naj premislijo, če nimajo morda kakšnega dečka ali mladeniča, ki ima veselje do duhovniškega stanu, v smislu pogojev, ki so že bili objavljeni v »Katoliškem glasu«. Če se jim zdi za letos prepozno, naj storijo vse, da bodo mogle to storiti za drugo šolsko leto.
2. Poslušajte z zanimanjem vse, kur vam vaši duhovniki povedo o zavodu, in povejtč tudi drugim. Zu-vod mora biti kakor naš skupni dom. Vsak slovenski vernik na našem ozemlju mora poznati ta zavod.
3.	Molite veliko za uspeh zavoda sami in skupno v cerkvi. Priporočamo to zadevo zlasti gorečim du-
šam. Posebno Marijine družbe in Apostolstvo molitve naj imajo potrebe tega zavoda vedno pred očmi!
4. Na kvatrne nedelje, ko se pobira v cerkvi prispevek za semenišče, se zavedajte, da s tem podpirate naš novi zavod! Zdaj mora odpasti izgovor, češ, čemu bomo dajali, saj tako ne gre za Slovence! Dajte torej z veseljem in dajte obilno! Storite to takoj na to kvatrno nedeljo, 21. septembra!
5. Podpirajmo novi zavod z gmotnimi sredstvi tudi ob drugih priložnostih! Dobri verniki naj se spomnijo zavoda ob posebnih prilikah kakor ob poroki, ob krstu, ob priliki romanja ali izleta, ob smrti drage osebe in naj napravijo zbirko za zavod! Pobožnim osebam tudi priporočamo, naj se spomnijo v svoji oporoki našega zavoda na Opčinah. Prosili bomo tudi uredništvo »Katoliškega glasa«, da bo objavljalo pri-
dvajsetih letih molili živali, če bi ne imeli več duhovnikov.
Zunanja vrednost dela odvisi id njegove ekonomske vrednosti, v kolikor koristi proizvodnji, pa tudi od njegove socialne vrednosti, v kolikor koristi družbi. Ko človek zboli, mu je zdravnik bolj potreben kot čevljar itd.
Notranja vrednost dela pa odvisi od namena, od ljubezni, s katero delo vršimo. Najnižje socialno delo je zato lahko na višinah človeštva. Na višinah človeštva so najboljši, najboljši so pa tisti, katerih nesebičnost, požrtvovalnost in ljubezen je največja.
Tu vidite tudi važnost vsakdanjega obujanja dobrega namena, ki ga vas uči apostolstvo molitve.
Kako skrito in za človeško oko preprosto je bilo življenje Marijino v Nazaretu in vendar tako odločilno zanjo in za človeški rod. Vršila je vse v službi Gospodovi: »Glej, dekla sem Gospodova.«
spevke in darove, namenjene zavodu »Marjanišče« na Opčinah.
Prepričani smo, da bodo vsi dobri naši verniki z razumevanjem sprejeli naše predloge in z vnemo začeli pomagati pri velikem delu za vzgojo novih duhovnikov, saj so bili duhovniki od časov sv. Cirila in Metoda do danes največji dobrotniki slovenskega naroda ne samo v verskem, ampak tudi v narodnem oziru. Če torej pomagamo pri vzgoji novih duhovnikov, plačujejo s tem Bogu samo dolg hvaležnosti za vse, kar so nam duhovniki dobrega storili.
Mal, pa dragocen dar za cerkev v Torontu
Pred kratkim smo prejeli iz Belgije od družine Leščak tole zanimivo pismo, ki ga dobesedno priobčujemo:
s«'.ital sem v slovenskem časopisu »Kato-liski glas«, da se nabirajo prispevki za prvo slovensko cerkev v Kanadi — v mestu Torontu.
Čestitamo Vam in iz srca želimo obilo uspeha in sreče pri delu.
Imamo hčerko v Kanadi v Montrealu. Malo časa je še, ko je tam in*je poslala moji ženi, njeni mamici mali dar za rojstni dan, 2 dolarja, katera srečno darujemo za prispevek slovenske cerkve.
Ni nam še mogoče darovati večjega prispevka. Vendar se bomo počutili srečni v naši mali družini, ko bomo tudi mi deležni prispevka za prvo slovensko cerkev v Kanadi.
Naj ljubi Bog obilo povrne z zdravjem na duši in telesu vsakemu, kdor bo kaj prispeval.
Pozdravlja družina Leščak.«
Kako razveseljiva so taka pisma in ta£i darovi, ki imajo pred Bogom večjo vrednost, nego še tako veliki darovi bogatinov, danih za cerkev iz njihovega obilja. Dvakratno pot preko morja sta prevozila ta dva dolarja, preden sta dospela v Toronto in se vključila v sklad za slovensko cerkev Marije Pomagaj. Tudi sta izvršila dvojno dejanje ljubezni. Najprej ju je dobro slovensko dekle pritrgalo od prvega skromnega zaslužka v Kanadi in ju poslalo svoji materi v Belgijo za rojstni dan. Mati je hvaležno sprejela prvi dar svoje hčere iz Kanade, a ga je kot velikodušna slovenska mati takoj darovala za cerkev božje Matere Marije v Torontu.
Naj ta zgled revne slovenske družine v Belgiji spodbudi tudi ostale slovenske družine po svetu, zlasti po Kanadi in Združenih državah, da bodo priložile svoj ka-
POJDIMO
menček za slovensko cerkev v Torontu, če ga še niso,-
Sicer se pa dobrotniki za slovensko cerkev v Torontu oglašajo vedno v večjem številu. Tako so se Slovenci v kanadskem Londonu odločili, da bodo kupili lep plti-vial (eope) za slovensko cerkev v Torontu. Stal bo od dvesto do tristo dolarjev. A bodo to vsoto radi zbrali, ker se zavedajo, da bo služil za slovesne procesije z Najsvetejšim, in da ga bo večkrat nosil tudi ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, ki 1)0 vabljen v Toronto za vse večje cerkvene slovesnosti, dokler bo bival v Severni Ameriki.
Propagandni odsek za slov. cerkev v Torontu
Ameriški Hrvatje za Stepinca
S kongresa državljanov Severne Amerike, ki so po rodu Hrvati, so poslali vladi Združenih držav iposebno noto v kateri prosijo vlado, naj stori potrebne korake za oprostitev kardinala Stepinca in mostarskega škofa ntsgr. Petra Čuleja. Nota končuje takole: »Prosimo vlado, da dela v korist tisoeev nedolžnih žrtev jugoslovanske komunistične tiranije. Edini zločin teh žrtev je bila njihova zvestoba Bogu in Cerkvi in njihova ljubezen za svobodno in lastno domovino.«
Vojni invalidi pri sv. očetu
Pretekli teden je sprejel sveti oče v posebno avdienco 120 vojnih invalidov iz različnih evropskih držav.
V svojem govoru je sv. oče poudaril, da ga še posebej veseli, da jih vidi pred seboj z mladeniškim ognjem v očeh, čeprav se kažejo na njih udih sledovi minulih vojska. Oni so nedolžne žrtve odgovornih. Nesreča, ki jih je zadela in povzročila, da niso fizično enakovredni drugim, je strašna, je bolečina, ki nikoli ne mine. Toda ta bolečina je za tistega, ki jo ume sprejeti, vrednota, ki človeka dvigne v višji svet; postane sila, ki pospešuje naš nravni napredek, je najbolj dovršena vzpodbuda ljubezni do našega Boga. Vaše trpljenje, je nadaljeval sv. oče, zdruzeno s trpljenjem našega Gospoda, vas bo privedlo k
Njeno redovno življenje je bilo le molitev in žrtve. V molitvi in strogem postu je služila Bogu. Štiridesetdanski post in post. sv. Martina je preživela ob kruhu in vodi. Vsak ponedeljek, sredo in petek ni zauživala ničesar, dokler ji sv. Frančišek tega ni prepovedal. Počivala je na trdih deskah in šele v bolezni ji je zaukazal sv. Frančišek, da mora počivati na slamnjači. Vse to iz ljubezen! do Križanega Jezusa. Svojo, do 29 let trajajočo bolezen, je prenašala z Jobovo potrpežljivostjo in to vse iz ljubezni (to Jezusa. Jezusa je ljubila z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem, svojega bližnjega pa kakor samo sebe. Imela je neizmerno spoštovanje do Jezusa v Najsvetejšem oltarnem zakramentu. Prejemala ga je z veliko pobožnostjo in svetim strahom. V svoji dolgi bolezni je bil njen pogled obrnjen vedno na tabernakelj, na katerega je lahko gledala s svoje bolniške postelje. Ta zvestoba je bila bogato poplačana že na tem svetu. Za ljubezen in zvestobo ji je izkazal tudi Jezus svojo ljubezen in zvestobo. Leta 1210 so prodirali Saraceni proti Asiziju in morili, kar jim je prišlo pod roke, ter požigala vasi in mesteca. Vse je bežalo pred njimi in se skrivalo v trdnjave. Tako se je tudi asiško ljudstvo zateklo v mogočno trdnjavo Rocca Forte. Doli pri Sv. Damijanu pa so ostale sestre s sestro Klaro prepuščene same sebi, brez obrambe. Preplašene so begale po samostanu in molile pred Jezusom v Najsvetejšem zakramentu. Sporočile so sestri Klari, da je sovražnik pri vratih in hoče vdreti v samostan. Tedaj je zaukazala težko bolna sestra Klara vsa mirna, naj ji prineso ala-bastrno posodico, v kateri je bila sveta hostija. S pomočjo sosester se je povzpela do okna in visoko dvignila Jezusa, proseč, naj jih ne zapusti v tej skrajni stiski, naj jih ne da v roke brezbožnikom. D\e sili sta si stali nasproti, od zunaj vojaki, ki so že lezli na samostanski zid. in znotraj neoborožene device s sestro Klaro, ki je držala v rokah svojega Odrešenika. Ne bojte se. jaz sem z vami... Sovražnik se je moral umakniti nevidni moči. Rešene so bile. Sestra Klara ni prosila samo za svoje v samostanu, ampak tudi za mesto Asizi. Bila je vidna božja pomoč. Sovražnik se je moral umakniti. Zopet so se odprla vrata, zopet je zaživelo življenje. V koru pri Sv. Damijanu so se sestre zahvaljevale Jezusu za Njegovo pomoč s »Tebe Boga hvalimo...«
Leto pozneje je hotel kapetan Friderika
VSI NA
II.	Vit al iz Averse zopet zavzeti Asizi. Ko je sestra Klara zvedela za namero, je potresla svojo glavo s pepelom in v stro geni postu in molitvi prei l ibernakljein prosila Jezusa pomoči in usmiljenja. Molitev pravičnih je prodrla oblake. Z ostro pokoro in molitvijo ter postom je sestra Klara s svojimi redovnicami zopet izprosila pomoč. Sovražnik se je moral umakniti.
Velika izguba za samostan sv. Damijana
čim večji ljubezni do Njega in do močne dobrote in usmiljenja do Vaših sobratov. To pa je dovolj, da vas uteši v vaši nesreči in prinese v vaša srca mir. Po govoru se je sv. oče z vsakim navzočih osebno razgovarjal. Ob zaključku svojega govora je sv. oče podelil vsem svoj apostolski blagoslov.
Krščansko čudo
Bivši poslanik Združenih držav Severne Amerike v Moskvi William Bullit se je pred kratkim vrnil s potovanja po Koreji. Diplomat je izjavil: Na svojih neprestanih potovanjih po vseh delih sveta sčm marsikaj videl. Toda nobena stvar se mi ne zdi bolj od Boga blagoslovljena, kot delo katoliških redovnic v Puzanu. Katoliška klinika, ki je bila zgrajena v Puzanu leta 1951, je oskrbovala dnevno nad dva tisoč bolnikov. Sestre so morale zato delati v bolnici po 18 do 20 ur dnevno brez kakršne koli prekinitve.
Los Angeles
»Poljski komunistični režim je sklenil zapreti na Poljskem vse cerkve in aretirati vse katoliške duhovnike. Pretvez za to ni treba!« Tako je izjavil mladi poljski pilot Zdislavv Azsinski, ki je zbežal z letalom na Dansiko. »Na Poljksem — je nadaljeval — ni več katoliških šol, marveč so le državne šole. Verouk uče lahko otroke samo njihovi starši v lastnem domu.«
je bila leta 1226, ko je umrl njih ustanovitelj in duhovni vodja sv. oče Frančišek As. Sestra Klara je sedaj morala sama voditi redovno družino po poti 'k popolnosti in jo je materinsko vodila vse do svoje blažene smrti 11. avg. 1253. V tistem času se je mudil v Asiziju tudi sam papež Inocenc IV. Nekaj dni pred smrtjo jo je tudi osebno obiskal v spremstvu Frančiškovih sinov. Kakšno veselje je bilo za sestro Klaro, da je imela to čast. sprejeti obisk samega namestnika Kristusovega na zem-lji. Zaprosila ga je svete odveze za vse
njene prestopke in pogreške iz celega življenja. Papež je bil ginjen nad tako zvestobo. ljubeznijo do Boga. nad uboštvom in pokorščino, da se je odločil in dva dni pred smrtjo sestre Klare poslal j>o svojem poslancu dekret, s katerim je končnove-ljavno potrdil pravila drugega reda sv. Frančiška. Klara je z velikim spoštovanjem in veseljem prejela ta dekret, pritisnila ga na svoje srce in vroče poljubljala. Izpolnila se je njena srčna želja, potrjenje redovnih pravil od samega namestnika Kristusovega na zemlji. To je bila dediščina, ki jo je zapustila avojim sosestram. Nič več v skrbeh za bodočnost reda, je mirno čakala dneva, da se za vedno preseli k svojemu Ženinu. Dne 11. avgusta 1253 je njena duša odšla po večno plačilo v nebesa.
Naslednjega dne se je od Sv. Damijana razvil veličasten pogreb, ki ni bil podoben pogrebu, ampak zmagoslavju. Sam sv. oče papež Inocenc IV. se je udeležil pogreba s kardinali in škofi ter drugimi dostojanstveniki. Jutranji sončni žarki so poljubljali mrtvo truplo sestre Klare. Vsa narava se je klanjala in vsa človeška srca so čutila posebno notranje veselje, ki ga uživamo ob največjih slovesnostih. Truplo so položili v grob, tam, kjer je še danes ohranjeno, nestrohnjeno po dolgih 700 letih, v baziliki sv. Klare, Sestra Klara je bila dve leti po smrti proglašena svetim.
Bo 700 letih so letos 30. julija dvignili nestrohnjeno truplo sv. Klare in ga slovesno prenesli v procesiji tja, kjer je nastopila pot redovnega življenja, dol k Mariji Angelski v Porcijunkulo. Vršila se je slovesna triilnevniea njej na čast. Na Porcijunkulo 2. avgusta so napravili pot v baziliko, kjer počiva truplo sv. 1‘rančiška, in 4. avg. zopet nazaj v baziliko sv. Klare, kjer je bila slovesna šederndnei na priprava za slovesnost 700-letnice. Še eno pot-so naredili 11. avg- s svetim truplom k Sv. Damijanu, kjer se je vršil spomin njene blažene smrti. Celo noč od 11. do
12.	avg. so se vrstili romarji, da so počastili »v. Klaro. Dne 12. avg. so dvignili truplo svete Klare v zmagoslavni procesiji. Sprevod se je razvil nazaj v baziliko sv. Klare ob jutranjih sončnih žarkih, ki so
TABOR
poljubljali telo sv, Klare kakor pred 700 leti.
Kdor se ponižuje, bo povišan. Tako tudi sv. Klara. V življenju je bila ponižna nevesta Kristusova, po smrti pa povišana.
Pomnožimo število novih duhovnikov!
(Za tržaško škofijo)
% ' 700-letnica smrti sv. Klare
(Nadaljevanje in konec)
Titov režim v novem boju zoper vero
KlUlLmUiRIA
V začetku junija je centralni komite jugoslovanske partije izdal posebno Titovo pismo, naslovljeno na vse komuniste Jugoslavije. To pismo vsebuje nove smernice, katerih naj se drži partija pri svojem delu r bodočnosti. Na raznih partijskih sestankih je sedaj veliko govora o tem pismu in njegovih navodilih. Njegov vpliv pa se pozna še prav posebno v obnovljenem boju zoper vero. Predno je izšel zakon o verstvih, se je zdelo, da hoče režim vendarle dovoliti vsaj neko omejeno versko svobodo. Sedaj pa izpričujejo dejstva, da smo prišli samo v novo dobo preganjanja, ko nimajo več na piki samo Vatikana in njegovega imperializma, nego vsakršen pojav verskega življenja v republiki. 0 tem novem stanju v državi nam pričajo predvsem časopisna poročila, pa tudi poročila raznih radijskih agencij. Nekaj dejstev:
Na Gorenjskem so hoteli prirediti v nedeljo 16. avgusta v Vratih pod Triglavom av. mašo ob priliki 50-letniee smrti • velikega planinca župnika Aljaža iz Dovjega. Toda oblasti so videle v sv. maši nevarnost za obstoj države. Zato so hotele to na vsak način preprečiti. Toda ker je državljanom zagotovljena svoboda vere, se ni spodobilo, da bi nastopili državni organi. Zaradi tega so poslali v boj »ljudske množice«. Po vsej Gorenjski so mobilizirali razne rdeče organizacije, ki so nastopile zoper organizatorje te pobožnosti, in sicer so bili njih žrtve: upokojeni poštar in blagajnik Planinskega društva v Mojstrani Janez Rabič, Janez Kotnik, Lovro Limoni, Milan A-hrovč, Franc Klinar in drugi, skoro vsi iz Mojstrane. Kazen, ki je takoj zadela nekatere izmed njih, je bila ta, da je sindikalni odbor mehanične delavnice jeseniške železarne sklenil, da izključi iz svojih vrst Janeza Kotnika, odbor osrednjih pisarn iste tovarne pa da izključi Franca Klinarja. Kakšne kazni so zadele ostale »krivce«, časopisi ne povedo, verjetno so vsi pod ključem.
Huje je bilo v Tolminu. Tu so se ljudje pripravljali na sv. birmo, ki bi morala biti v nedeljo 30. avgusta. V petek pred birmo pa so organizirali pravo ljudsko vstajo zoper starega in bolehnega dekana Vodopivca, ki se je že odpovedal župniji in je živel v Tolminu samo kot upokojenec. Pridrveli so pred farovž in prisilili starega gospoda, da se je umaknil iz Tolmina. Birma, ki bi se morala vršiti v nedeljo, je zaradi tega odpadla. _ Kaj je
Ko brezbožniki uvidijo, da Cerkve Kristusove ne morejo z grozodejstvi, poboji, aretacijami in grožnjami uničiti, se oprimejo drugega načina boja, to je z zvijačo, hinavščino in podkupovanjem vnesti raznor med duhovščino. Zato je treba ustanoviti: »narodno ali svobodno ali očiščeno cerkev«, sproščeno vseh vezi s hierarhijo, popolno ločeno od papeža, kateremu, — kot trdijo
— gre le za utrditev nekega imperializma. Tako je povsod, kjer zavlada »ljudska (komunistična) demokracija«, bodi na Kitajskem, Poljskem, Madžarskem, ker je tako pač vpeljano v »vzorni deželi« Rusiji. Toda v tej točki gre za eno osnovnih vprašanj komunizma, zalo tudi »naprednejša oblika komunizma«, ki jc vpeljana po sporu med Stalinom in Titom v Jugo* siaviji, prav v tem „c sme spremeniti
nije. Kot opazujemo, se svete gospodarske postave Marksovega nauka morajo brez tc-žar spreminjati po trenutnih potrebah (ali boljše po neuspehih), toda v boju proti veri je komunizem v načelu in v metodah nespremenljiv in enak povsod, kjerkoli se pojavi, pa naj je to Stalinov ali Mao-tse-tungov ali Titov. Tako vidimo, da je ko-munizem povsod prešel iz prve surovo-astrahovalne oblike v drugo bolj pretkano
— na videz spravnejšo obliko boja: s priznanji, z majhnimi protiuslugami, nagradami in amnestijami pritegniti del duhovščine in jo počasi vpreči v režimski voz. Tako je nastalo tudi v Sloveniji tako zvano »Ciril-Metodovo društvo« (CMD).
Upravičeno je takrat potožil nek ugleden duhovnik: »Sedaj, ko#so ljudje spoznali la/ komunizma in zopet oklenili vere, je pa nekaj nesrečnih duhovnikov začelo vdimjati tem brezbožni ko m; to je naša največja nesreč a.o
SLOVENSKE
1 a nesreča je žal — v precejšnji meri zadela slovenske katoličane. S spletkami, obljubami in grožnjami je režim številne duhovnike »ukrotil in podredil« znanim »ljudskim duhovnikom«, kakor so
sedaj z monsignorjem Vodopivcem ne vemo.
Da gre za sistematično preganjanje Cerkve, se pa vidi iz številnih poročil, ki pravijo, kako neusmiljeno in krivično so zadnje čase začeli odmerjati davke cerkvam in cerkvenim ustanovam. O ljubljanskem pomožnem škofu Vovku gre glas, da so mu odmerili več milijonov din za-stanih davkov. Prav tako so udarili s prekomernimi davki številne druge cerkve v Sloveniji. Vse kaže, da hočejo z nezmernimi davki odvzeti cerkvam še ono lastnino, ki so jim jo pustili po zemljiški reformi. Z davki so pa posebno prizadeti oni duhovniki, ki niso vpisani v Cirilmetodijsko društvo. Tudi iz tega se zato vidi, kaj hočejo komunisti s tem društvom.
Zanimivo je tudi, da so časopisi začeli napadati apostol, administratorja msgr. Mihaela Toroša. Očitajo mu, da je ravno pred zborovanjem na Okroglici hodil okrog bir-movat.
Podobno kakor v Sloveniji se godi drugod, zlasti v Dalmaciji in v Bosni ter Hercegovini. V Dalmaciji gre zato, da bi se upeljalo tudi tam iposebno duhovniško društvo pod kontrolo državnih oblasti. Ker se škofje upirajo temu z vsemi močmi in so že kaznovali nekatere neposlušne duhovnike, se je že parkrat zgodilo, da so nahujskali zoper škofe plačano komunistično drhal. Zadnji, ki je zaradi lega trpel, je bil mostarski škof Andrija Majica.
Tudi zagrebški pomožni škof Salis-Saevis je doživel podoben napad v Sisku, ko je šel tja po dušnapastirskih poslih. Podivjana množica mu je preprečila vstop v mesto.
Isto se dogaja v Bosni in Hercegovini. Ker je pa tam prebivalstvo mešano po veri in narodnosti, se komunistično nasilje izvaja nad vsemi. Tako poročajo, da je, kot že običajno, nahujskano ljudstvo »spontaino« izgnalo iz samostana na Ozrenu v vzhodni Bosni pravoslavnega metropolita Nektarja Krulja pod pretvezo, da je med vojno podpiral okupatorja. V Bosanski Krajini je prebivalstvo nastopilo zoper pravoslavnega vladiko Vasilija Kostiča. katoliškega škofa Čelika in popa Alvira Nedeljka.
Poleg pravoslavnih in katoličanov se jugoslovanski komunisti ravno v Bosni in Hercegovini zaganjajo tudi zoper muslimane. Vse to nam potrjuje znano resnico, da gre jugoslovanskemu komunizmu res za totalen boj zoper vero kot tako, pa naj bo ta katoliška, pravoslavna ali muslimanska.
Lampret, Šnion, Bajt, in podobnim. Kal. duhovnika nevredno udejstvovanje tovariša m župnika Jožeta Lampreta je šlo tako daleč, da ga je sv. stolica morala suspendirati. Sicer je ta gospod že v časih stare Jugoslavije imel mnogo težav s cerkveno in tudi državno oblastjo radi svojega partijsko-komu n is tičn ega udejstvovanja, dočim je bil njegov najožji sodelavec župnik Franc Šmon tudi že pred vojno radi ko-munizma dvakrat v zaporu. Ob nastopu
partizanstva — se razume samo ob sebi _
da sta se oba takoj znašla poklicana postaviti se v prve vrste in tako sta postala predstaoiika in vzor »ljudske duhovščine'(.
V minulem mesecu se je v Vipavi vršilo širše zborovanje CMD, kamor so sklicali mnogo duhovnikov. Seveda je bil navzoč tudi zastopnik komunistične vlade (ločitev Cerkve in države!). Mnogo je bilo govorjenja o potrebi in upravičenosti od škofov odsvetovane CMD ter celo o velikih koristih, ki jih ima kat. Cerkev od te družbe. Zlasti pa sta sc odlikovala zgoraj imenovana govornika, župnik in poslanec Jožef Lampret, ki je tako neduhovniško i'i partijsko napadal »imperializem Vatikanac ■n druge cerkvene ustanove, da je ob debati celo sam zastopnik komunistične vlade moral izvajanja potrditi, češ da nima stvari nič dodati. Župnik Franc Šmon pa jc ponovno razvijal svoje dokaze, kako jc krščanstvo zašlo s prave poti stare pravovernosti cerkvenih očetov, ki so učili socialno pravičnost in ostro obsojali vsake
PESMI IH
dohodke izven dela itd. — ter jc tako zabredla v kapitalistične zmote, ki so jo tako osovražile v vsem naprednem svetu.
Taka in podobna »odkritja« so katoliškim duhovnikom servirali razni suspendirani in v cerkveni doktrini — še bolj pa v disciplini — dvomljive vrednosti duhovniki. In ob takih kričečih primerili se še kdo čudi, ua ne more svet verjeti, da je CMD na pravi poti.
»Slovens
Z datumom 1952 je izšla v tiskarni Lu-kežič v Gorici začetnica za slovenske ljudske šole z naslovom »Slovenska knjiga«. Na naslovni strani je označeno, da sta knjigo založili SHPZ v Trstu in pa ZSPD v Gorici, to je obe prosvetni organizaciji slovenskih frontašev v Trstu in Gorici. O knjigi nisem še nikjer bral kake strokovne ocene, pač pa večkrat poročilo, da je izšla in da jo je naučno ministrstvo v Rimu odobrilo za uporabo na slovenskih ljudskih šolah. Tudi jaz nimam namena pisati strokovne ocene o tej novi začetnici, ki prav za prav napravi na prvi pogled dober vtis. Urejena je po novih metodah o nazornem pouku, lepo ilustrirana v barvah, zlasti v prvem delu. Torej kar prikupna na oko.
In vendar nekaj pri tej knjigi ni prav, namreč njena vsebina. Naslov nosi »Slovenska knjiga« in je namenjena slovenskim otrokom. Zato bi pričakoval, da bo upoštevala glavne slovenske otroške pisatelje in pa da se bo držala življenja, kot ga slovenski otroci pri nas poznajo. Toda v tem oziru je »Slovenska knjiga« močno pomanjkljiva. V nji n. pr. zaman iščeš prvega slovenskega mladinskega pisatelja A. M. Slomška. Zakaj ni v knjigi niti enega sestavka tega našega velikega in časovno
Šulinova dramska zgodba »Krst pri Savici« je libreto za opero in vendar ga je Slovenski oder izbral za letošnjo predstavo na Repentabru. Najprej se mi je zdelo čudno, ko pa sem to delo gledal na odru, se pa nisem več čudil izbiri. Na slovenskem festivalu s tako •nočnin narodnim poudarkom kot si ga je zamislila Slovenska prosiveta, bi težko kako delo prispevalo tak delež kot ga je prav Šulinov Krst. Žal je v tem oziru naša domača literatura mnogo premalo bogata. Razen tega v repentabor-ski prostor ne spada kaka ljudska igra, to smo nazorno videli preti leti. ko Finžgarjev »Divji lovec« ni mogel nuditi tega, kar bi si želeli. V tisto naravno kuliso razvalin gradu, cerkve in srenjske hiše spada delo, ki se ga drži preteklost in ki naj ima v sebi nekaj tiste ideje, ki so jo nekoč branili repentaborski zidovi. In v tem oziru je bila izbira posrečena.
Kdor pa bi gledal predstavo Krsta le kot samostojno igro, tega seveda ni zadovoljila. Kajtii Šulinov Krst je pač libreto, besedilo za opero z mnogimi zelo liričnimi mesti. A kot libreto je gotovo to do sedaj najboljše slovensko delo. Skladatelj, ki se bo lotil kompozicije, bo imel neizmerno možnosti, da dosti dramsko napeto zgodbo spremeni v melodijo. Z veseljem bomo čakali to novo slovensko opero.
Bine Šulinov je sprejel Prešernv Krst kot osnovno zgodbo. Vse je kot v epu našega največjega pevca. Le da je Šulinov zgodbo nekoliko razširil in jo tudi drainatsko bolj podprl in psihološko poglobil. Mislim predvsem na Bogomilo, ki je pred Črto-mirom sprejela krščansko vero in je v tisti usodni noči, ko je njen izvoljenec v smrtni nevarnosti (saj dejansko padejo na bojišču vsi njegovi vojaki) obljubila Materi boži, da ne bo nikdar njegova nevesta, samo naj mu reši življenje. In Bogomila to svojo zaobljubo drži. In še ena osebi) stopi na pot med Bogomilo in Črtomira. To je Gojmir, ki tudi ljubi Bogomilo in je v vsem nekaH stalen tekmec s C rtom i rum. Tudi ta sprejme krst in gre v Ajdovski gradeč skrivaj in preoblečen, da bi pregovoril Črtomira, naj opusti brezupni boj. To stori zaradi zadnjih slovenskih poganov, za katere ve, da bodo padli v boju in pa da bi nekaj storil za Bogomilo. Črtomir pa da Gojmira ubiti. Bogomilina zaobljuba, Gojiuirova smrt ter očitek ve-
besede v
sti, da je Črtomir pognal svoje rojake v smrt, vse to zadnjega poveljnika poganskih Slovencev tako pretrese, da se Bogomili res odpove, se da krstiti in odide v Oglej. Torej ista zgodba kot pri Prešernu, le da jc tu nekoliko razširjena in poglobljena. S to poglobitvijo je Šulinov dejanje dramsko napel in prepričljivejše zaključil.
Ko sem bral tiskano besedilo in gledal predstavo, sem videl, da je režiser prof. Jože Peterlin predvsem zbore in nekatera izrazito lirska mesta, ki jih je res mogoče samo peti, črtal. In s tem je dosegel potrebni učinek. Tudi sieer je razgibal dejanje kot ga najbrže v operi ne bo treba. Nekatera mesta je dramsko močno poudaril, dramske konflikte posebno podčrtal. S
ka knjiga"
prvega mladinskega pisatelja in pedagoga? Tako ne najdeš nobenega sestavka nekaterih poznejših dobrih mladinskih pisateljev in pesnikov, ki bi jih človek na prvi pogled pričakoval v »Slovenski knjigi«, čeprav je le začetnica.
Še težja pa je nadaljnja hiba, ki sem jo opazil. Knjiga je čisto prezrla nekatere pojave v življenju slovenskega otroka, namreč vse verske praznike, začenši pri Božiču pa preko Velike noči in vseh svetih. Kako si moremo misliti dobro šolsko knjigo, ki slovenskemu otroku nič ne pove o Božiču, sv. Miklavžu, Veliki noči in podobnem! Vidi se, da so se sestavljalci nalašč izogibali takim, zanje neprijetnim dogodkom med letom. Dalje so se izognili vsakemu, tudi najmanjšemu namigu na kak verski predmet ali moment. Knjiga je torej vsebinsko namerno tako sestavljena, kakor da bi krščanstvo nikoli ne bilo dahnilo preko slovenske zemlje. S tem pa se je knjiga iztrgala iz življenjskega okolja slovenskega otroka in postala pedagoško občutno pomanjkljiva.
Iz teh razlogov se ta knjiga ne zdi primerna za uporabo na slovenskih ljudskih šolah v Italiji ali na STO-ju in jo odsvetujemo.	,
(l)r + r)
tem je pritegnil pozornost gledalca in poživil marsikatero mrtvo sceno. Posrečilo se mu je tudi številne dijake in tudi ostale igralce naučiti res lepe dikcije, saj so verzi tekli naravno in neprisiljeno. Tudi sicer je bila izgovarjava zelo lepa in, če pomislimo, da so tokrat igrali prav za prav sami tržaški Slovenci, ki marsikdo od njih ni obiskoval ves čas slovenskih šol, potem moramo k temu velikemu trudu in uspehu režiserju prof. Peterlinu dvakrat čestitati. Igra je bila skrbno pripravljena. Saj na koncu niso videli več suflerji v temi brati in vendar je teklo vse do konca.
(Nadaljevanje)
GOSPODARSTVO
Če imaš dobro kravo mlekarico,
se moraš zavedati, da krava ne more dajati velikih količin mleka, če nima za to primerne nadomestitve, primerne krme. Z rednimi obroki navadne krme krava lahko da 4 do 6 litrov mleka dnevno, če pa hočemo več mleka, ji moramo nuditi tudi dodatnih krmil.
Kot dodatno krmilo pa ne more priti v poštev seno ali druga groba krma. ki dela velik vamp, temveč mora biti krma močna, koncentrirana, bogata predvsem na beljakovinah in tolsei. Taka močna krma so pšenični otrobi, koruzna moka, posebej pa oljante pogače, kot lanene, sezamove ali pa nalašč zato pripravljene mešanice.
Za vsake 3-4 litre mleka preko navadne molže od 4 do 6 litrov, moramo kravi dali vsaj 1 kg močnih krmil. To si moramo zapomnili in tako ravnati!
In koprive
Kjer rastejo koprive, povsod so nam v napotje. In vendar je mogoče koprive izborno izrabiti, saj vsebujejo mnogo dragocenih redilnih snovi, posebno pa z« kokoši
jajčarice.
Vsaka gospodinja želi, da bi njene kokoši nesle jajca tudi v jaseni, ko jih je malo in so dražja. Skrbna gospodinja pa za to poskrbi: ona nažanje kopriv in jih v snop-kih posusi, suhe pa po potrebi zmrvi v moko (suhe ne pečejo!), premeša še moke iz suhe lucerne ali drugih detelj in to moko — premešano z olrobmi - krmi potem svojim kokošim, ko nimajo več v prirodi primerne paše. Poskusi in prepričala se boš, da bodo tvoje kokoši več nesle.
Krme je letos obilno,
a ni najboljše kakovosti, ni posebno redilna, ker je rastla prehitro. Predvsem je v krmi premalo rudninskih soli.
Zato pa je letos še bolj na mestu kot druga lela, da dopolnimo krmljenje z dodatkom klajnega apna in krmske soli.
Rudninskih soli potrebujejo posebno mlade živali, ker jih potrebujejo za zgradbo svojega okostja. Enako jih potrebujejo tudi krave mlekarice, ker z vsakim litrom
mleka oddajo vsaj 3 grame rudninskih snovi. Od kod naj jih jemljejo, če jih ti ne daš s krmili?
Vinska letina 1953 v Italiji
Do končnih številk glede trgatve je 'e daleč, a sedanja predvidevanja pravijo, da bo vinska letina izgledala tako-le:
Na Siciliji in v južni Italiji kaže letina obilnejše od lanskega leta.
V Piemontu, Lombardiji in v Poadižju bo pridelek približno tak kot lani.
V Emiliji, na Sardiniji in v Benečijah (naši kraji so tu vključeni), bo pridelek manjši od iani.
Tekom leta se je cena zelo dvignila. Med in takoj po trgatvi se je dobilo vino po ceni 350 lir za stopinjo Maliganda, danes pa se je ta cena dvignila na 600 in za žlahtna vina tudi na 700 do 800 1.
Vinske zaloge so trenutno zelo pičle in zato so se vinski trgovci obrnili na vlado, da dovoli uvoz vina iz Španije, Grčije in Francije, češ da rednim potrošnikom vina ne sme manjkati, ker bi to imelo slabe posledice za bodoče. — Vinogradniške organizacije pa so proti uvozu vina. Še ne vemo, kakšen bo zaključek.
Posnemajmo jih!
V našem listu smo že večkrat pisali, kako visoke pridelke so v Italiji dosegli nekateri kmetovalci bodisi s pšenico bodisi s koruzo. V kratkem bodo znani podatki letošnjega tekmovanja za najvišji pridelek pšenice. Do sedaj je javljeno, da sta dosegla :
Palmiro Dunoyer v Excenes (Aosta), v višinski legi 1100 metrov nad morjem, hektarski donos 50 q s sorto «Mont Calme* — oeividno francoska sorla za gorate kraje.
Brata Pizzochesi v ravnini pri Bergamu pa hektarski donos od 72 q ali na našo njivo 26 q.
Seveda so zemljo dobro obdelali, bogato pognojili, sejali pravočasno in odgovarjajoče seme, itd.
Bližamo se jesenski setvi pšenice. Ne bi hoteli tudi mi doseči na naši zemlji čim višji hektarski donos?
30 do 55 milijard lir
bo letos Italija prihranila zaradi rekordne pšenične letine, ki je dosegla 88 milijonov q. V kolikor je letina več doprinesla, za toliko se bo znižal uvoz iz inozemstva. Nekoliko bo pa kljub temu potrebno uvoziti, a najbrže komaj kakih 5 milijonov q.
1. avgusta je bilo stanje pšenice v Italiji naslednje:
Stare zaloge so znašale 12.5 milijonov q, nova letina 88 mil. q, skupaj 100*/-, mil. q.
Od nove letine se bo porabilo okoli 10 milij. q za seme. 30 milij. q bodo porabili doma pridelovalci iami, 16 milij. q morajo pridelovalci izročiti v državne žitnice, ostalih 32 milij. q ostane za prosto prodajo.
Padec cen radi premirja na Koreji
Ko so izbruhnile v juniju 1950 na Koreji sovražnosti, ki so jih mnogi smatrali kot uvod v 3. svetovno vojno, so se začele dvigati na svetovnem trgu cene skoraj vsemu blagu. Posebno hitro so se dvigale cene tako imenovanim strateškim potrebščinam, kot so baker, cin, volna, bombaž. Najbolj sta se podražila kavčuk, ki je surovina za gumi in juta (za vreče); podražila sta se kar za več kot 200%, tako da je stal kovčuk v začetku 1. 1951 več kot
PRI GORICI
3krat toliko kut leto prej. Seveda so dvignile cene tudi živilom, predvsem sladkorju in pšenici. Cene so dosegle višek v začetku aprila 1951. Nato pa so začele padati in danes so tam, kjer so bile ob začetku korejskih homatij, mnoge,katero blago je celo cenejše. Sem spada predvsem sladkor, ki je cenejši skoraj za 40%, nižja je tudi ,eena pšenici.
Edino blago, kateremu se cena stalno dviga in tudi danes — po zaključku premirja — je kava, ki se je tekom treh let podražila sicer samo za 30%, a vzpon cene je stalen.
Ameriški sir
ZDA imajo nakopičene ogromne količine sira, katerega nameravajo prodali v inozemstvo po nizkih cenah. Mnoge evropske države, med temi tudi Italija, so zaskrbljene in proizvajalci sira pritiskajo na svoje vlade, da zaščitijo domačo proizvodnjo.
Pomaranče v prahu
S
V ZDA so izdelali postopek, po katerem pripravljajo pomaranče v prahu. Ta prah bodo najprej prodajali r vojaških trgovinah. Z dodatkom vode dobijo pijačo, ki nima samo barvo in okus naravne pomaranče, temveč tudi vse hranilne snovi z vitamini vred.
Ciril-metodarji v Vipavi
Predstava Šulinovega »Krsta pri Savici" na Repentabru v okviru festivala slovenske kulture
Stran 4.
KATOLIŠKI GLAS
Leto V. • 'ev. 37
S TRŽAŠKEGA
Ob Marijanskem shodu na Opčinah
Marija — naše rešenje Evharistija — naše življenje
Znani ameriški škof Sheen, ki vsak teden govori milijonom po televiziji, stalno ponavlja resnico, da je naša rešitev edino v Mariji, fatimski Kraljici. 13. maja 1911 se je Marija prvič prikazala pastirčkom v Fatimi, 13. maja lOlt je bil posvečen v škofa sedanji papež, sv. oče Pij XII., 13. maja 191t. je boljševiška tolpa na konjih vdrla v pravoslavno cerkev r Moskvi, kjer je učiteljica Marija Aleksandrovna učila otroke krščanski nauk. To so po mnenju znanega ameriškega škofa trije izredni dogodki, ki so se zgodili v enem samem dnevu. Satan in Bog sta začela istega dne borbo za duše 20. stoletja. In kdo bo zmagal? Odveč je to vprašanje, saj je fatimska Gospa jasno povedala, da bo končno zmagalo njeno brezmadežno Srce. Nebeška Kraljica je naročila otrokom, naj se izvrši posvetitev vsega človeškega rodu in Rusije posebej njenemu brezmadežnemu Srcu. Sv. oče je Marijino naročilo izvršil in je posvetil ves svet Marijinemu Srcu 31. oktobra 1949 in Rusijo na praznik sv. Cirila in Metoda 7. julija 1952. Marija je še naročila, naj ljudje spremenijo svoje življenje. Nikar ne mislimo, da se tudi to Marijino naročilo ne izvršuje. Mi okrog Trsta, kjer nas splošno zaliva življenjski materializem, sicer tega toliko ne čutimo, a le zavedajmo se, da so na svetu celi narodi, ki Marijino naročilo o spremenjenju živ-Ijenja v celoti izpolnjujejo.
Ker se vsi duhovniki živo zavedamo velike ure, ki bije nad nami, zato po svojih močeh pripravljamo zmago Mariji. Letos imamo že peti skupni marijanski shod na Opčinah. Središče shoda je slovesna procesija s kipom fatimske Matere božje. Več tisoč vernikov se vsako leto zbere okrog fatimske Gospe na Opčinah in tako upamo, bo tudi letos. Nič nas ne more zadržati doma. Vsaka krajevna popoldanska pobožnost naj se prestavi na drugo nedeljo, samo da bomo lahko 13. septembra vsi skupno okrog naše Matere božje in prosili za njeno materinsko pomoč.
Letos bo vsa velika prireditev imela ob 4h izretlen začetek, ker bo najprej večerna sv. maša s ljudskim petjem. Takoj nato bo procesija in po procesiji pred cerkvijo govor, ki ga bo imel č. g. Jožef Vidmar. Zelo priporočamo zbranost in pobožnost med procesijo. Naj se povsod glasno moli in poje. (Klepetači pa naj ne gredo v procesijo). Med procesijo boste dobili posvetilno molitev na podobici. Sodelovala bo tudi godba. Za kritje stroškov bo na koncu darovanje, ki ga lepo priporočamo.
Zadnjič vabimo vse Marijine častilce iz Trsta in iz vseh vasi, udeležite se Marijine slave na Opčinah. Ne ustrašimo se vendar poti in stroškov, saj na vse to pri drugih prireditvah malo gledamo. Prav vsaka župnija naj bo močno zastopana! Največ odziva seveda pričakujemo iz Trebč, Repentabra, Proseka, Kontovela, ki so najbliže Opčinam. Pa tudi vsi drugi na veselo pot k fatimski Kraljici! Naš cilj je jasen, naš namen je velik in lep. Radi bi pripeljali naše vernike po Manji — k Jezusu, radi bi, da se uresniči nad nami vtemi velilka stvarnost:
Marija — naše rešenje!
Evharistija — naše živjenje!
Šolske vesti
Državna nižja trgovska strokovna šola v Trstu
Ravnateljstvo državne nižje trgovske strokovne šole v Trstu sporoča, da se vpisovanja za šolsko leto 1953-54 pričnejo 1. septembra in trajajo do 25. septembra 1953.
Popravni izpiti se pričnejo 7. septembra 1953 po razporedu, ki je objavljen na o-glasni deski šole.
Prošnje za vpis sprejema tajništvo zavoda vsak dan od 10. do 12. ure.
Slopenskf kmetijski strokovni tečaj na Plavjah
Ravnateljstvo Slovenskega kmetijsko-strokovnega tečaja na Plavjah obvešča obvešča staTŠe in dijake, da je vpisovanje v I. ter II. razred od 1. do 2d. septembra. Popravni izpiti se pričnejo 7. septembra ob 8h s pismenim izpitom iz slovenščine.
Z GORIŠKE GA
Šolske vesti
Matura v Gorici
Licejska in učiteljska matura se pričneta 21. septembra ob 8.30 in ne 23. septembra, kakor je bilo prvotno javljeno.	(
Natečaj
V Uradnem listu (Gazzetta Ufficiale) je razpisan natečaj za 12 mest v diplomatski službi. Kdor se zanima, naj se za pojasnila obrne na prefekturo.
Obvestilo
Goriško in doberdobsko didaktično ravnateljstvo za osnovne šole s slovenskim učnim jezikom sporočata, da se bodo vršili popravni izpiti čez 1., 2. in 4. razred na vseh odvisnih šolah od 21. do 23. t. m.
Popravni izpiti čez 3. in 5. razred se bodo vršili pa po sledečem umiku:
24. in 25. t. m. v Gorici - ul. Croce in ul. Randaccio, v Štandrežu, Podgori, Pev-mi-St. Mavru, Števerjanu-Valerišču in Ple-šivem.
22. in 23. t. m. v Jazbinah.
28. in 29. t. m. v Skriljevem-Mirniku.
21. in 22. t. m. v Ronkah, na Vrhu in v Dolu.
23. in 24. t. m. v Doberdobu, Sovodnjah, Rupi in Jamljah.
25. in 26. t. m. v Tržiču in Gabrijah. Člani komisij so isti kot pri izpitih I. roka.
Od 26. do 30. t. m. se bo vršilo vpisovanje za šolsko leto 1953-5-1. Pri vpisovanju je treba izročiti 25 lir za spričevalo. Starši otrok rojenih v letu 1947 se opozarjajo, da morajo pri vpisovanju predložiti krstni list in potrdilo o cepljenju proti kozicam in daviei.
Novo šolsko leto se bo otvorilo 1. oktobra s sv. mašo.
Nadalje se sporoča začasnemu učiteljstvu, da rok za vlaganje prošenj za naineščenje na večernih šolah steče 25. t. m. Tozadevna ministrska odredba je na vpogled na razglasni deski v ulici Croce. Istotako tudi prednostna lestvica za nameščenje učiteljstva za šol. leto 1953-54.
Prijava občinskih davkov
Goriški župan poziva vse davkoplačevalce, da do 20. septembra prijavo vse dohodke in morebitne spremembe, ki prihajajo v poštev ipri odmeri občinskega davka kakor na primer družinski, najemninski, davek na vozove, na:pise, pse, živino itd. Prijavo je tTeba predložiti na posebnih tiskovinah, ki so na razpolago na davčnem občinskem uradu v ulici Cri-spi. Kdor prijave ne napravi ali pa da netočne podatke, zapade kazni do 50.000 lir.
»Ljudmila" v Štandrežu
V nedeljo zvečer je gostoval Dekliški krožek iz Sovodenj 'pri nas. Udeležba je bila zelo številna, kateri pa ne odgovarja menda gmotni uspeh prireditve. Če je to res, potem je to dejstvo še toliko bolj žalostno, ker so igralke iz Sovodenj podale svoje vloge tako umetniško izklesano, da, če hočem odkrito govoriti, moram priznati, da se lahko in brez skrbi pomerijo z Gorico in Repentabrom. Igro je nekoliko motil vihar, pa poslušalstvo je vztrajalo kljub temu do konca. Poslušalstvo samo pa je dalo lep dokaz za dovršeno igranje s tem, da je bilo skozi vsa petera dejanja mirno in disciplinirano.
Le dobro igranje more množico tako pritegniti nase.
Čast sovodenjstkim igralkam!
Iz Doberdobškega
Slišimo, da namerava poštna uprava odpreti krajevni poštni urad tudi v Doberdobu. Tega smo bili zelo potrebni, saj smo do sedaj zlasti po okoliških vaseh prejemali pošto precej neredno. Zato smo tem bolj veseli tega sporočila. Imamo k temu le še eno prošnjo do poštne uprave, da naj vodi poštni urad uradnik, ki bo zmožen tudi slovenskega jezika, saj je okoliš Doberdoba povsem slovenski.
Podgorcem 1
Ti ljudje iz Podgore — vsaj tisti, ki se kopljejo v nesnagi iz mestnih kanalov »Soče«, pa morajo biti zares do srca umazani, tako sem si mislil, ko sem čital v frontaškem listu dopis iz Podgore. Očitanje ni oponašanje prostovoljne izkazane dobrote v nesreči do g. župnika, je izraz nekulturnega srca in podlosti; duhovniška lira ni odkupnina, da bi duhovnik v fari molčal ali celo hvalisal; njegova sveta dolžnost je — brez ozira na obraz ali
gmotne ugodnosti — učiti, svariti, opominjati in tudi grajati ter obsoditi kot skrben oče v svoji odgovornosti polni službi. Zato je tudi sklicevanje na ljubezen do bližnjega v takih slučajih, ko se gre za resnico in božje zapovedi, sploh neumnost in dokaz, da tudi »priložnostni kristjani« krščanskega nauka vobee ne poznajo. Zato naj v bodoče raje molčijo, da prihranijo sramoto vasi in malo več vrednemu uredništvu lista, ki take dopise sploh priobčuje.
Brezposelnost na Goriškem
Gospodarska kriza na Goriškem zavzema vedno večji obseg. Zanimiva je v tem pogledu statistika, ki jo je predložila pokrajinskim oblastem ena izmed sindikalnih organizacij. Iz te statistike je razvidno, da je število brezposelnih, ki je obsegalo leta 1950 v decembru 9.907 oseb, naraslo konec lanskega leta na 11.411 oseb. In v letošnji poletni sezoni, ki nudi večjo možnost zaposlitve, je kljub temu število se naraslo na 11.690. Kljub temu, da se je število prebivalstva v Gorici v zadnjih povojnih letih znatno povečalo, je število zaposlenih padlo. Leta 1948 je bilo število zaposlenih 25.950; letos je to število padlo na 24.270. To pa so le uradne številke, ki nikakor ne pokažejo še pravega stališča goriške gospodarske krize. Koliko je brezposelne mladine, ki ni bila nikdar zaposlena ne vpisana na uradu za delo, koliko je maturantov in drugih šolanih ljudi, ki zaman čakajo na zaposlitev kljub temu, da so italijanski državljani. Obljube bivšega ministrskega predsednika ob njegovem obisku v lanskem novembru so do sedaj ostale le prazne besede.
Duhovne vaje
Vsako leto nam mesec avgust prinese s sabo tudi duhovne vaje za razne stanove. Letos smo jih imeli za dekleta in za fante. Dekleta so dobila gostoljubno streho pri čč. m. uršulinkah, dočim je bil moderator duhovnih vaj č. g. Anton Iskra iz Rima. Udeleženk je bilo čez 60, po večini iz dekliške Mar. družbe v Gorici, pa tudi druga dekleta so prišla iz mesta in iz vasi, čeprav manj številna, posebno članice dekliških krožkov. Imeli smo tudi nekaj gostov iz Trsta in iz Boršta. Vsi smo bili prav zadovoljni, bodisi z udeležbo kot z g. pridigarjem. Želimo le, da bi se dekleta duhovnih vaj vedno bolj udeleževala, ne samo družbenice, nego tudi ostala dekleta. Prav tako želimo, da bi prihodnje leto mogli imeti duhovne vaje tudi za žene. Saj tudi one potrebujejo duhovne poglobitve, ki jo morejo dati le zaprte duhovne vaje.
Predpretekli četrtek pa so zaključili duh. vaje naši fantje. Imeli so jih v goriskem malem semenišču pod vodstvom misijonar-
ja g. Ludvika Šavlja iz Trsta. Prišlo jih je sicer manj kot deklet, vendar še vedne lepo število (čez 20). Tudi fantje so bili po večini člani Mar. kongregacije in pa dijaških krožkov. Zopet dokaz, da nam dobre fante in dekleta dajo le naše katol. organizacije. Če smo bili zadovoljni z dekleti, smo bili prav tako s fanti, ali pa še bolj, ko smo jih videli, kako so goreče in zbrano sledili govorom in raznim pobožnostim. Zato pričakujemo, da bodo »-deleženci letošnjih duhovnih vaj postali res kvas naših katol. organizacij v mesta in na deželi.
Radio Trst II.
Nedelja, 13. septembra: 8.45 Kmetijska oddaja. — 9.30 Vera in naš čas. — 11.30 Oddaja za najmlajše. — 12.15 Od melodije do melodije. —	13.00	Glasba po
željah. — 16.00 Malo za šalo - malo zares. — 17.00 Koncert moškega zbora iz Doline. —	18.00	Novice	iz	delavskega
sveta. —	19.00	Iz	filmskega	sveta.	—
20.00 Koncert mezzosopranistke Sonje Draksler. — 21.30 Mozart: FIGAROVA SVATBA, 1. in 2. dejanje.
Ponedeljek, 14. sept.: 13.15 Lahke melodije igra Franco Russo. — 13.30 Kulturni obzornik. — 19.00 Mamica pripoveduje. —
21.00 Književnost in umetnost. — 21.3?) Mozart: FIGAROVA SVATBA, 3. in 4. dejanje.
Torek, 15. sept. 13.00 Glasba po željah. — 18.15 Koncert sopranistke Ersilie Dow-ning. — 19.00 Tehnika in gospodarstvo. — 20.30 Aktualnositi. — 20.45 Slovenske pesani. — 21.00 Radijski oder - Jerome: FANNY, TETE, STRICI, itd., veseloigra v 4 dejanjih.
Sreda, 16. sept. 13.30 Kulturni obzornik. —
19.00 Zdravniški vedež. — 20.00 Slovenski motivi. — 22.00 Čajkovski: 4. simfonija v izvedbi orkestra Slovenske filharmonije.
Četrtek, 17. sept.: 13.00 Pevski duet in harmonika. — 19.00 Slovenščina za Slovence. — 21.00 Dramatizirana povest. - -
22.00 Čajkovski: Simfonija Manfred. Petek, 18. sept.: 13.00 Glasba po željah. —
19.00 Kraji in ljudje. — 20.30 Tržaški kulturni razgledi. ■— 22.00 Iz angleških koncertnih dvoran. — 22.45 Chopinovi seherzi.
Sobota, 19. sept.: 13.00 Šramel kvintet in pevski duet. —- 13.30 Kulturni obzornik. — 19.00 Pogovor z ženo. — 21.00 Malo za šalo - malo zares. — 22.45 Ples za konec tedna.
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Ti«k« tiskarn« Budin v Gorici
Darilne pakete po vsej Evropi
CITRUS
IM PO RT & E X P O B T
Lastnik: Aleksander Goljevšček
dostavlja TVRDKA
Najhitrejša in najsoli-dnejša postrežba!
Jamčimo za sigurno dostavo vsake pošiljke.
Dostavljamo tudi radioaparate, bicikle, šivalne stroje in harmonike
po najugodnejših cenah !	_______
TRST - Ul. Torrebianca 27 - Telefon 24-467 - P.O.B. 522
V nedeljo 13. septembra vsi na marijanski shod na Opčine
WILHELM HUNERMANN:
33
©če ^Damijan.
»Venite, adoremus!« se je glasil odgovor. »Pridite, molimo!« Otočani so pokleknili pred odgrnjenim križem. V tem trenutku je strašen sunek pretresel cerkev. Zaječal je les in cerkev se je stresla. Zadrževan krik se je oglasil po hiši božji. Tudi duhovnik pri oltarju je prebledel. Nato pa je odkril še levo stran križa in zaklical z močnim glasom: »Ecce lignum crucis!«
Izpod vijoličastega plašča se je prikazala druga prebodena roka.
»Venite, adoremus!« Spet so verniki padli na kolena. Nov drget je pretresel cerkev. Kakor podzemeljski grom je bobnelo v temeljih. Mogočna debla so se lomila in se majala. V stolpu so se razmajali zvonovi, čeprav je bil veliki petek. Ljudje io se prestrašeni stiskali. Duhovnik pri oltarju je odgrnil s trnjem kronano glavo in pel z močnim glasom, ki se je boril z grmenjem zemlje: »Ecce lignum crucis!«
In spet so verniki iz Kohale zdrsnili na kolena. Slovesno je Damijan de Veuster
nesel križ na oltarne stopnice, se sklonil z lastnim telesom čezenj in poljubil svete rane. Bilo mu je, kot da mora biti križan 7. Gospodom, kot da žeblji prodirajo skozi njegove roke in noge in mu sulica prebada srce.
»Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo nas,« je stokal pater, »a ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi.«
Med vso slovesnost velikega petka se je mešalo podzemeljsko grmenje. Pričela se je sveta maša. Gora se je stresla in temni oblaki so ugasnili sončno luč.
Obred je bil pri koncu. Ostalo je samo še odkritje oltarja. Komaj pa je duhovnik stopil na stopnice, da bi odstranil blagoslovljeno platno, je nov zemeljski sunek pretresel vso hišo. Sledil je še drugi, močnejši, ki ga je spremljalo jezno, zamolklo grmenje. Na oltarju so se prevrnili svečniki. Tu ni mogel ničesar več storiti. Gospod sam je na veliki petek odgrnil svoj oltar. Še tretji sunek, močnejši od prejšnjih! Dva, trije leseni stebri so sc iztrgali iz stavbenega sestava. Strešne deske so se odtrgale, nihale sem ter tja in grozile, da sc vsak hip podero. Razlegli so se kriki in ljudje so tulili od groze in strahu. Ka-naki so se divje prerivali k izhodu, med-
tem ko so se drugi javkajoč vrgli na zemljo in si zakrili obraze. Vsak trenutek je moral izbruhniti preplah.
A močan glas izpred oltarja je obvladal zmedo in zaustavil poblaznelost. V redu se je izpraznila cerkev. Zadnji jo je zapustil duhovnik z odgrnjenim križem v dvignjenih rokah. Za njim se je hreščeč zrušila streha. Bog sam je odgrnil svoj oltar.
Zunaj je pater Damijan našel le grozo in opustošenje. Kakor jambori na ladjah so se pripogibala drevesa okrog na visa-vah. Potres je zlomil najmočnejša debla. V nižavi — same podrte koče, goreče vasi, kričeči, blazni ljudje. Mnogi kristjani so drveli po hribu navzdol, da bi rešili svoje otroke iz požara in ruševin. Tam na< pobočju je plezala navzgor čreda koz, tesno so	se	pritiskale k	pastirju.	V višini je
bolj varno.
»Hitro, le hitro! Za božjo voljo!« je kričal pater in hitel pastirju naproti. A tedaj!	Krik groze!	Skalnata	stena zgoraj
se	je	premaknila, se majala	sem in tja,
se	nagibala naprej!	Sedaj se	je prevesila'
Velikanski skladi so se trgali, grmeli po pobočju kakor lavina naravnost pred misijonarjevimi nogami. Tedaj pa — kamenit
hudournik se je prasketajoč vahl proti Čredi, ki se je vzpenjala v hrib. Strašen zalet! Divji vrtinec kamenja, drevja, živali in ljudi! Kadeč se oblak pralni in kamenja. Nato je vse zgrmelo v neizmeren pre-pad. Ljudje na višini so se kriče prerivali, stokali in jokali. Pater Damijan je hil bled kakor smrt. Njegove roke so se oklenile križa velikega petka. Oči so mu izstopile kakor v blaznosti in brez moči je ječal:
»Moj Bog, moj Bog, zakaj si nas zapustil!«
Nov sunek je zagrmel proti cerkvi. Stolp se je zazibal! Tramovi so pokali! Vse se je lomilo. Iz zrušenega stolpa je padel zvon, zveneč udaril in se zavalil po hribu. Na skalni steni je razbit obležal.
»Vse se podira!« je stokal misijonar in preplašeno gledal na grozo razdejanja. Da, vse se podira. En sam steber je se stal, ki je nosil močan prečnik. Pošastno so se dvigali tramovi iz razvalin in stali nad podrtjem kakor križ na Golgoti.
Pred križem pa je stal Damijan de Veuster s sklonjeno glavo. Za njegovo bolečino ni bilo več solza.
Tak je bil veliki petek v Kohali...
Na veliko soboto opoldne je potres hipoma ponehal. Žalosten je postavil misijonar pred velikim križem, ki je še edini ostal od cerkve, iz ruševin oltar za praznovanje velike noči. Žareče je na velikonočno jutro vzšlo sonce in vrglo ostro luč na opustošenje. Zvon ni vabil k sveti daritvi. Zamolklo so ropotali bobni iz debel. Iz razrušenih vasi, iz na pol zgorelih koč so se povzpenjali ljudje h križu na višavi, pred katerim je bil pripravljen ollar. Mnogi so bili ranjeni in so se opotekali, oprti na druge, proti svetemu daritvenemu kraju. Iz oči vseh sta odsevala obup in globoka žalost. Človeška revščina je romala k velikonočnemu križu, ki se je mogočno dvigal nad razvalinami.
»Terra tremuit et quievit!« je molil pater pri veliki masi. »Zemlja se je stresla in umirala, ko je Bog vstal k sodbi.« — Moj Bog, kakšna sodba! Hudo si kaznoval njih napake in grehe, Gospod! Tudi moje delo si razdejal, ker sem bil nesvet služabnik. A če s tem potresom odpreS njihova srca za novo setev, Gospod, potem se ti zahvaljujem, da si podrl moje delo. Daj, da ga s tvojo pomočjo na novo zgradim!«
(Nadaljevanje)