Anatole France I Gestas
O, kakor bratje smo jih sprejeli:
z vero in upanjem
in ljubeznijo;
kot tabernaklji ob darovanju
bila so naša srca odprta —
in zdaj smo z njimi
kakor sovražniki!
Varalice, sejmarji besed
so izneverili nam vero,
so osleparili nam upanje;
za srebrnike laži^apostoli
(o, enajst jih je med dvanajstorico!)
križali so ljubezen našo,
dali, žejni, ji piti žolča!...
In vajina žalost
se ni še prevrgla v srd?
In vidva še vedno
molčita tu,
sklonjena borca,
in čakata —?
Do kdaj še,
do kdaj?
Anatole France / Gestas1
Gestas, je rekel Gospod, stopi v nebeški raj! «Gestas  je  v  naših   starih  misterijih  ime   razbojniku, križancmu  ob  Kristovi  desnici.«
(Augustin Thierry, La Redemption de Larmor.)
Vtem času baje živi malovreden dečko z imenom Gestas, ki zlaga najslajše pesmi na svetu. Na toponosem obličju mu je bilo zapisano, da bo polten grešnik in proti večeru se mu zle radosti svetijo v zelenih očeh. Mlad ni več. Bunke na črepini so se mu jele lesketati nalik bakru. Na tilnik mu vise dolgi zelen* kasti lasje. Pri vsem tem pa je preprost in je ohranil otroško vero svojega detinstva. Kadar ni v bolnici, prebiva v kaki hotelski sobici med Pantheonom in Botaniškim vrtom (Jardin des Plantes). Ondi v starem ubornem oddelku ga pozna sleherni kamen, mračne uličice imajo potrpljenje z njim, in ena teh uličic, obrobljena z
1 To   je  pesnik  Paul Verlaine,  ki  je  upodobljen  tudi  v   romanu  Rdeča lilija, in sicer pod imenom Choulette. (Op. prev.)
8
113
Anatole France I Gestas
vinarnami in beznicami, mu je posebno pogodu, kajti na nekem hišnem oglu nosi sveto Devico zamreženo v njeni modrikasti vdolbini. Zvečer hodi od kavarne do kavarne ter opravlja svoje olske in alkoholske postaje v stalnem redu: veliki posli razuzda= nosti zahtevajo metode in pravilnosti. Pozna noč je, ko se je zopet vrnil v svoje umazano stanovanje bog si ga vedi kako in po vsakdanjem čudu našel posteljo na jermenih, kamor se zavali kar oblečen. Tu vam spi kakor polh spanje potepuhov in otrok. Ali to spanje je kratko.
Čim zora pobeli okno in sproži med zavese v podstrešnici svoje svetle strelice, ctvori Gestas oči, se dvigne, se strese liki pes brez gospodarja, ki ga prebudi brca, pohiti niz dolgo zavojnico stop? nišča in z naslado vnovič ugleda ulico, blago cesto, tolikanj uslužno pregreham ponižnih in ubožnih. Trepalnice mu-mežikajo pod rahlo bodico dnevnega svita; nosnice, slične Silenovim, se mu napihujejo v jutrnjem vzduhu. Čvrst in pokončen je, noga pa mu je otrdela od stare skrnine, zato se opira ob drenovko, pri kateri je obrabil železo po dvajsetletnem klateštvu. Kajti na svojih nočnih pustclovstvih ni nikdar izgubil ne vivčka ne palice. Tedaj je videti prav dober in prav srečen. Pa je tudi zares tak. Na tem svetu mu je v največje veselje, ki ga kupuje za ceno svojega spanja, hoditi po krčmah na vse zgodaj pit z delavci belo vino. Pijanska nedolžnost: to svetlo vino v bledem jutru med belimi jopiči zidarjev so čiste preproščine, ki mu kar očarajo dušo, še vedno detinsko navzlic napakam.
Nekega pomladanskega jutra pa je Gestas tako korakal od svojega brloga proti Zamorčku; tu mu je bila dana slast, da je videl, kako so se odprla vrata, nad katerimi je molela Saracenova glava iz popleskanega litega železa, in da se je pri= bližal kositrni mizi v družbi prijateljev, ki jih ni poznal: cel oddelek delavcev iz sreza Creuse, ki so trkali s svojimi čašami, govoreč o domačem kraju, in se pretirano širokoustili nalik dva= najsterim velmožem Karla Velikega. Pili so kozarček in kaj majhnega prigrizovali; kadar je komu šinila dobra misel v glavo,. se je krepko zasmejal in da bi jo bolje raztolmačil tovarišem, jih je močno s pestjo suval v hrbet. A starci so medtem polahko dvigali komolce in molčali. Ko so ti možje odšli na svoje delo, je Gestas zadnji ostavil Z a m o r č k a in dospel k Dobri kutini, čije mreža v obliki suličnih osti mu je bila znana. Tudi tam je pil v ljubeznivi druščini in celo ponudil kupico dvema nezaupnima, milima stražnikoma. Nato je posetil tretjo pivnico, katere izvesek iz kovanega železa predočuje dva možica, noseča
114
Anatole France I Gestas
ogromen grozd, in tamkaj mu je postregla krasna gospa Tru? bertova, slavna po vsej mestni četrti po svoji modrosti, moči in dobrovoljncsti. Potlej se je približal vnanjim utrdbam in pil še pri prekapljevalcih, kjer se v mraku svetijo bakrene pipe sodov,
M.
in pri prodajalcih, pri katerih so zelene oboknice ves čas zatvor* jene med dvema zabojema z lavorikami. Nato se je povrnil v ljudnate okraje in si dal prinesti pelinkovca in tropinovca v raznih kavarnah. Ura je bila osem. Korakal je prav pokončno, umerjeno, togo in svečano; čudil se je, kadar so ga ženske, ki so gologlave in s feguljo las na tilniku hitele na trg po živila, suvale s svojimi težkimi košarami ali kadar se je iz nepazicg zadel ob deklico, ki je stiskala v naročaj velikanski kruh. Včasi pa, kadar je šel preko nasipa, se je mlekarjev voz, kjer so plesali in peli pločevinasti vrči, ustavil toli tesno tik njega, da je začutil na svojem licu topli dih konja. Ali brez naglice je šel svojo pot, ne meneč se za kletvine podeželskega mlekarja. Kajpada mu je bila hoja, zagotovljena s svibovo gorjačo, ponosna in pokojna. V notrini pa se je stari mož opotekal. Nič več mu ni precstajalo jutrne veselosti. Škrjanec, ki mu je bil zacvrčal svoje radostne gostolevke v njegovo bitje s prvimi kapljami cvička, je bliskoma odletel in sedaj mu je bila duša meglena pustinja, koder so gavrani krakali po črnem drevju. Do smrti je bil žalosten. Od velikega gnusa pred samim seboj se mu je hotel želodec preobrniti. Glas njegovega kesanja in njegove sramote mu je vpil: «Prasec! prasec! Ti si prasec!» In čudil se je temu razkačenemu in čistemu glasu, temu lepemu angelskemu glasu, ki je bil tajinstveno v njem in je ponavljal: «Prasec! prasec! Ti si prasec!» Porajala se mu je neskončna želja po nedolžnosti in po čistosti. Jokal je; debele solze so mu polzele po kozji bradi. Plakal je nad samim seboj. Poslušen besedi gospoda, ki je velel: «Jočite se nad seboj in nad svojimi otroci, hčere jeruzalemske,« je škropil grenko srago svojih oči na svojo polt, osramočeno s sedmerimi grehi, in na svoje nespodobne sanje, zaplojene v pijanosti. Vera njegove mladosti se je poživljala v njem, se razprezala vsa presna in vsa cvetna. Iz ustnic so mu tekle preproste molitvice. Čisto potihem je pravil: «Moj Bog, daj, da zopet postanem podoben otročičku, kakršen sem bil.» V trenutku, ko je tako detinski molil, je obstal pod cerkvenim pridvorom.
To je bila stara veža božja, nekcč bela in lepa pod svojimi kamenitimi čipkami, ki so jih čas in ljudje raztrgali. Sedaj je počrnela ko sulamita in nje krasota govori samo še srcu pesnikov; bila je to hiša božja «stara in sirotna» nalik materi Franceta
8*
7/5
Anatols France I Gestas
Villona, ki je morda svoje dni hodila sem klečat in videla na stenah, danes pobeljenih, naslikan raj, čigar harpe je dozdevno slišala, in pekel, kjer se kuhajo pogubljenci, kar je neznanski plašilo blago ženico. Gestas je vstopil v božji hram. Nikogar ni tu naletel, niti človeka, ki bi ti podal blagoslovljene vode, niti borne starke liki mati Franceta Villona. Zbor stolov, urejenih v vzornih vrstah po ladji, je edini svedočil o vernosti župljanov
ta
in na videz nadaljeval skupno molitev.
V hladni in vlažni senci, ki je padala od obokov, je Gestas krenil po desni strani proti spodnjemu koncu, kjer je blizu pri* dvora pred soho Device železno stojalo za sveče dvigalo kvišku svoje ostre zobe, na katerih še ni gorela nobena zaobljubljena voščenka. Tu je motril belo, medro in rdečkasto podobo, ki se je smehljala med zlatimi in srebrnimi srčeci, obešenimi v dar, pripognil svojo staro okorelo nogo, pretakal solze svetega Petra in pretrgoma vzdihal premile besede: «Dobra Devica, moja mati> Marija, Marija, tvoje dete, tvoj otrek, majka!» Nagloma pa je spet vstal, storil nekaj urnih korakov ter obstal pred izpovednico. Ta izpovednica iz hrastovine, porjavele po dolgem času, prepojena z oljem kakor bruna pri stiskalnicah, je bila videti poštena, prisrčna in domača nalik priletni omari za perilo. Verski znaki na uokvirjenih ploskvah, sestavljeni iz školjčnih lupin in kame* ničja, so spominjali na nekdanje meščanke, ki so prihajale sem* kaj sklanjat svoje čepice z visokimi resami od čipek in umivat svoje gospodinjske duše v to simbolično krnico. Kamor so pokle* kale one, tja je Gestas pokleknil in z ustnami tik ob leseni rešetki potihoma poklical: «Oče moj, oče!» Ker se nihče ni odzval nje* govemu klicu, je čisto nalahno s prstom potrkal na durce.
«Oče moj, oče!»
Otrl si je oči, da bi bolje videl skozi luknje v mreži, in se mu je zazdelo, kakor da je razločil v somraku beli^fcoretelj svečenika.
Ponavljal je:
«Oče, oče, poslušajte me no! Izpovedati se moram, dušo si moram oprati; črna je ter umazana; gnusi in gabi se mi, tako da se mi od tega vzdiguje. Hitro, cče, kopel kesanja, kopel od* puščanja, kopel Jezusovo. Ob misli na mojo nesnago se mi srce preobrača in čutim, da bom bljuval od studa nad svojo ne* čistostjo. Kopel, kopel!»
Nato je počakal. Včasi se mu je zdelo, kakor da mu je roka v izpovednici dala znamenje, včasi pa ni mogel razbrati v kolibici erugega ko prazen sedež, zato je dolgo čakal. Nepremično je klečal kakor prikovan na leseno stopnico, upiraje pogled v okence,
116
Anatole France I Gestas
odkoder naj bi mu bilo prišlo odpuščanje, mir, okrepitev, rešitev, nedolžnost, sprava z Bogom in z njim samim, nebeška radost, zadovoljstvo v ljubezni, najvišja blaginja. Presledkoma je mrmral nežno moledovanje: «Gospod župnik, oče, gospod župnik! žejen sem, dajte mi piti, silno sem žejen! Blagi gospod župnik, dajte mi, karkoli imate, čiste vode, belo haljo in perotnic za mojo ubogo dušo. Dajte mi pokoro in odpuščanje.«
Ker ni dobil nobenega odgovora, je jače potrkal na omrežje in dejal na glas:
«Izpoved, prosim!»
Naposled je izgubil potrpljenje, vstal je in močno tolkel z drenovačo po stenah izpovednice tuleč:
«Ohe, župnik! Ohe, kaplan!»
In kakor je govoril, je krepkeje razbijal, udarci so srdito padali na izpovednico, odkoder so vstajali oblaki prahu in ki je na te žalitve odgovarjala z ječanjem svojih starih črvojednih desak.
Vratar, ki je pometal po žagradu, je pridirjal na hrup, z za* vihanimi rokavi. Čim je uzrl mcža z batino, je za trenutek obstal, potlej se mu je previdno in pcčasi bližal kakor sluge, ki so obelili v službi najskromnejšega redarstva. Prišedši na slišaj je vprašal:
«Kaj pa bi radi?»
«Izpovedati se hočem.»
«Obsorej ni izpovedovanja.«
«Izpovedati se hočem.»
«Odidite.»
«Župnika hočem videti.»
«Čemu pa?»
«Da me izpove.»
«Župnika ni doma.»
«No, pa prvega kapelana.»
«Tudi njega ni doma. Pojdite.«
«Drugega, tretjega kapelana, četrtega kapelana, zadnjega kapelana.»
«Odidite!»
«Presneto, ali naj umrjem brez izpovedi? Saj je huje ko 1. 93., bi človek mislil! Čisto majčkenega vikarja. Kaj vam mar, ako se izpovem čisto majhnemu vikarju, ki ni višji od komolca? Recite kakemu duhovnu, naj pride in me izpove. Obetam mu, da mu hočem zaupati redkejše grehe, nenavadnejše in zanimivejše, prav gotovo, od vseh onih, ki mu jih utegnejo raznizati njegove klepetave spokornice. Opozoriti ga smete, da ga prosijo k lepi izpovedi.«
117
Tone Seliškar I Orači miru
«Poberite se!»
«Ampak kaj res ne razumeš, stari Barabas? Zmiriti se hočem z dobrim Bogom, ti pravim, za Bega svetega!«
D asi ni imel veličastne postave kakor kak cerkvenik v bogati župniji, je bil ta bradničar vendarle korenjak. Popadel vam je našega Gestasa za pleča in vam ga zagnal ven.
Na cesti je imel Gestas eno samo misel v glavi, namreč vrniti se v cerkev skozi stranska vrata in, ako mogoče, prekvapiti vra* tarja odzad, da bi tako zasačil kakega vikarčka, ki bi ga maral izpovedati.
Po nesreči pa je bila cerkev obdana s starimi hišami in Gestas se je brez nade na vrnitev izgubil v nerazmotnem blodišču cest, uličic, prehodov in zagat.
Ondi je stala pivnica, kjer se je ubogi skesanec namenil iskati tolažbe v pelinkovcu. Prišel je do nje. Ali hitro ga je obšel nov kes. In to potrjuje njegove prijatelje v upanju, da se bo rešil. Vero ima, preprosto, krepko in otroško vero. Dobrih del pa bi mu prej nedostajalo. Vendar ne kaže obupovati nad njim, saj on sam nikoli ne obupava.
Ne da bi se spuščali v znatne težkoče glede predestinacije ali razmotrivali zadevna mnenja sv. Avguština, Gotesiala, Albi* gencev, Wiclefovcev, Husitov, Lutra, Kalvina, Janseniusa in veli* kega Arnauda, splošno sodimo, da je Gestas naprej določen za večno blaženstvo.
(Iz knjige «Tok iz biserne matice«  prevel A. Debeljak.)
Tone Seliškar / Orači miru
Orači, vi silni ljudje koprnečih pokrajin, pripravite pluge, jeklena rezila za črno prst! Solnce že pleza na obok vaših misli — silni orači — naj stopi vodnik iz vaših vrst!
Ta, ki bo vodil naj j ač je rezilo,
z močno roko rezal zemljo v globino,
gnal brazde v neskončnost — ta bo vaš mož!
Silnež iz silnih! Kako vas bo vodil preko sveta!
Vse boste zorali! Spremenili pustinjo v vrt;
pripravili brazde sejalcu življenja,
ki raste iz duše vseživljenskega vrenja —
orači vi silni, pred vami beži smrt!   / h^tn <~*sJn$  l
118