A. E. Housman: Fragment grške tragedije Uvod in prevod David Movrin Alfred Edward Housman (1859–1936), ki je kasneje postal angleški pesnik in eden največjih filologov svojega časa, je svoj zafrkantski »fragment« objavil pri triindvajsetih, leta 1883, v reviji Bromsgrovian. Revijo je izdajala Bromsgrove School, kjer se je šolal kot najstnik (1870–77); na šolo, ki je prva prepoznala njegov jezikovni in pesniški talent, se je za kratek čas (1881–82) vrnil kot pomožni učitelj po ne- pričakovanem študijskem porazu na Oxfordu. Kot ugotavlja Ralph Marcellino,1 ni naključje, da besedilo paro- dira predvsem Ajshila, ki je bil Housmanov najljubši pesnik. V njem odzvanja Oresteja, zlasti drami Agamemnon in Prinašalke pitnih darov, verjetno zato, ker so ju dijaki na šoli, kjer je poučeval, pri pouku največ brali. Prav ta ciljna publika je znala ceniti norčevanje iz retoričnih figur ter sintaktičnih konstrukcij, ki jim jih je njihov pomožni učitelj vbijal v glavo. Mitično ozadje »fragmenta« je Ajshilova Sedmerica proti Tebam, za boljše razumevanje ga je smiselno predstaviti nekoliko podrob- neje. Med sedmerico junakov, ki je skušala Polinejku pomagati pri vzponu na izgubljeni tebanski prestol njegovega očeta Ojdipa, je bil tudi Amfiaraj, oče Alkmajona, ki ima v »fragmentu« osrednjo vlogo. Amfiaraj je bil videc in je zato vedel, da se iz Teb ne bo vrnil živ nihče od sedmerice, tudi on ne, vendar ga je njegova žena Erifila, podkup- ljena od Polinejka, prepričala, da se je odprave kljub temu udeležil. V tej bitki je padel tudi sam Polinejk, ki ga nato za razliko od branilca Eteokla novi vladar Kreont kot napadalca ni pustil pokopati; ta del zgodbe, ki ga je Sofokles obdelal v Antigoni, je v slovenskem prostoru kajpak bistveno bolj znan. 1 Ralph Marcellino, »A. E. Housman’s ‘Fragment of a Greek Tragedy’«, Classical Journal 48.5 (1953): 171–77. DoI: https://doi.org/10.4312/clotho.5.1.309-317 A. E. HOUSMAN310 V vojni je torej izgubila življenje vsa sedmerica, desetletje kasneje pa so z istim projektom znova poskusili njihovi sinovi, »Epigoni«, med katerimi je bil tudi Alkmajon. Tokrat je pohod na oblast uspel. Alkmajon se je nato po vrnitvi domov v skladu z očetovimi ukazi maščeval tako, da je ubil svojo mater Erifilo – prav kot se je Orest maščeval materi Klitajmestri za umor svojega očeta Agamemnona. Zaplet »fragmenta« je torej parodija na zaplet v Ajshilovi Oresteji in prikazuje sina, ki se vrne domov, da bi ubil lastno mater. Ko je »fragment« izšel, je Housman šolo že zapustil in si s svojimi nelepimi ocenami s popravnega izpita v univerzitetnem spričevalu našel pisarniško delo v Patentnem uradu v Londonu, kjer je ostal do 1892. Vmes je doživel tudi ljubezensko razočaranje,2 ki ga je do te mere strlo, da ga je eden od njegovih zajedljivih kolegov kasneje z mislijo na njegov navzven viktorijanski življenjski slog3 označil kot »nekoga, ki je potomec dolge vrste samskih tet«. Začel je objavljati članke o Ajshilu, Sofoklu in Evripidu, pa o Ovidiju, Properciju in Horaciju; kasneje se je specializiral za latinsko književnost, češ da ne bi mogel doseči odličnosti v obeh jezikih. Njegovi prispevki so bili tako tehtni, da so mu leta 1892 ponudili profesuro na londonskem University College. Sprejel jo je in ostal tam do leta 1911, ko je postal profesor na Trinity College v Cambridgeu, kjer je ostal do smrti. Njegova pesniška zbirka A Shropshire Lad (1896), ki so jo založniki zavrnili in jo je objavil v samozaložbi, je napisana z glasom melan- holičnega mladeniča, ki ga preganja slutnja prezgodnje smrti. Danes sodi med klasike angleške književnosti, menda je imel praktično vsak britanski vojak v prvi svetovni vojni svoj žepni izvod; kasneje je izdal le še eno, Last Poems (1922). Nekatere od njegovih suhih bodic je še vedno mogoče slišati v diskusijah na konferencah – ena takih je brutalna zaključna misel iz njegovega članka »Uporaba mišljenja v tekstni kritiki«:4 2 V svoji drami The Invention of Love (1997) ga je literariziral Tom Stoppard. Igra se začne na bregu reke Stiks, kjer Housman čaka na Haronov brod ter se spo- minja svojih mladostnih dni ter zlasti skrivne ljubezni do študentskega kolega Mosesa Jacksona. Besedilo je tako polno raznoterih aluzij, da so se na drugi strani Atlantika znašli pred posebnim izzivom – kako ga prevesti za ameriško občinstvo; prim. Carrie Ryan, »Translating The Invention of Love: The Journey from Page to Stage for Tom Stoppard’s Latest Play«, Journal of Modern Literature 24.2 (2001): 197–204. 3 Prim. Jeffrey Meyers, »Tormented Housman«, Style 50 (2016): 19–36. 4 A. E. Housman, »The Application of Thought to Textual Criticism«, Proceedings of the Classical Association 18 (1922): 67–84. FRAGMENT GRŠKE TRAGEDIJE 311 Znanje je dobro, metoda je dobra, toda ena stvar je bolj nujna kot vse ostalo – da imaš na ramenih glavo, ne pa buče, in v glavi možgane, ne pa pudinga. Ko je leta 1936 umrl, mu je W. H. Auden, prav tako pesnik in kasneje univerzitetni profesor, ki ga je Josif Brodski nekje označil za »največji um dvajsetega stoletja«, napisal sonet. Sodobniki so ga imeli za cinično posmehljivega in so pesniku odsvetovali ponatis v kasnejših izdajah njegovega dela. Danes ga mnogi razumejo drugače, kot znamenje tihega spoštovanja ter intelektualčevo priznanje drugemu intelektu- alcu.5 Slovenski prevod je pri Audenu vedno izziv, toliko večji, kadar so formulacije v izvirniku načrtno zabrisane in nejasne,6 vendar si Housmanove biografske notice brez teh verzov skorajda ni mogoče več predstavljati: Nihče, ne, niti Cambridge ni bil kriv, (če kdo je kriv, je to narava naša): strt v Londonu naposled se razvil je v latinista, ki je vse prekašal. Načrtno skrajno suhost je izbral in kakor greh v predalu solze skrival; javno je cenil hrano; sam je dal nasilju revnih prednost poželjivo. V divjih opombah h kritičnim izdajam napadal plaho je svoj lastni svet in hranil svojih čustev vrtiljak z odnosi varno mrtvih, interpret svetov, kjer zlahka hkrati soobstaja profesor in ob njem ubit vojak. Njegov pepel so po obredu iz razumljivih razlogov odnesli pokopat v Shropshire, v grofijo, kjer ni nikoli živel in kamor je le redko stopil, kot sam pripomni brodniku Haronu v začetku Stoppardove drame, in mu tam na grob zasadili češnjo (»Zdaj češnja, to najlepše vseh 5 Prim. Florian Gargaillo, »Tough Love: W. H. Auden and A. E. Housman«, Cam- bridge Quarterly 43.2 (2014): 139–56. 6 Prim. Grevel Lindop, »‘Something to Do with Violence’«, Poetry Nation Review 24.4 (1998): 14–15. A. E. HOUSMAN312 dreves, / obsuta s cvetjem je prek vej in čez, / med drevjem se tako postavljajoč / odeta v belo za veliko noč«), njegov Trinity College v Cambridgeu pa mu je v kapeli postavil napis. V imenitni latinščini ga je spisal njegov ekscentrični prijatelj in poznavalec Teokrita A. S. F. Gow, ki je kmalu po smrti objavil tudi prvo Housmanovo biografijo: »Ta napis spominja na Alfreda Edwarda Housmana, ki je bil petindvajset let Kennedyjev profesor latinskega jezika in član tega kolegija. Sledil je Bentleyjevim stopinjam in je preoddano besedilo latinskih pesnikov popravljal s tako ostroumno inteligenco in s tako bogatim znanjem, nemarnost urednikov pa kaznoval s tako jedko duhovitostjo, da je postal takorekoč drugi utemeljitelj te znanosti. Bil je tudi pesnik, ki si je z drobno zbirko verzov zagoto- vil varno mesto na našem Helikonu. Umrl je 30. aprila 1936, star sedeminsedemdeset let.« * * * FRAGMENT GRŠKE TRAGEDIJE 313 ZBOR: Glava popotnika usnjenonožna,7 povej, o, koga iščeš in zakaj, kako, kod in čemu8 te je zaneslo v to našo preoslavčeno9 deželo? Sprašujem te, da stvar bi razumel. A če si po naključju gluhonem in ne razumeš, kaj ti govorim, pomahaj z roko in mi daj vsaj znak.10 ALKMAJON: Bojotska11 pot me je vodila sem.12 ZBOR: Si plul na konju – ali z vesli nog?13 ALKMAJON: Kar hitro gnal sem ta svoj par stopal. ZBOR: Je Zevs14 sijal? Je nate deževal? ALKMAJON: Le sestra blata15 čevelj mi krasi. ZBOR: Ime povej – ne bom ti ugovarjal. 7 Housmanov otvoritveni salvo je posvečen Ajshilovi najbolj razvpiti slogovni posebnosti, njegovim »poldrugi čevelj dolgim besedam« (sesquipedalia verba). Ajshil običajno ustvari jambski tetrameter zgolj s štirimi besedami, včasih celo s tremi, je v študiji o njegovem slogu ugotovil Frank Earp. Pri Aristofanu se Evripid pritožuje nad njegovimi besedami, velikimi kot hrib Likabet ali pogorje Parnas – Ajshil pa odvrne, da velike misli terjajo tudi velike besede; prim. Žabe 1059–60. – Opombe so povzete po že omenjenem članku, ki ga je v reviji Classi- cal Journal objavil Ralph Marcellino. 8 Še ena Ajshilova značilnost so pogoste repeticije. 9 Tudi slikoviti sestavljeni pridevniki so stalnica Ajshilovega sloga. 10 Del duhovitosti je v dejstvu, da je besedilo v osnovi prevod Klitajmestrinih besed Kasandri v Agamemnonu 1060–61, h katerim je moral celo izdajatelj Arthur Sidgwick pripomniti: »Dozdevna bebavost takšnega predloga se na odru razblini zaradi Klitajmestrinih pomenljivih kretenj.« 11 Mišljena je druga odprava zoper Tebe (v Bojotiji), ki so jih napadli Epigoni, sinovi prvotne sedmerice proti Tebam; mednje je sodil tudi Alkmajon. Tokrat se je njihov napad na mesto posrečil. 12 Sledi stihomitija, hitro menjavanje govoreče osebe, ki je v antični dramatiki pogosto; včasih je lahko zelo učinkovito, denimo v dialogu med Orestom in njegovo materjo v Ajshilovih Prinašalkah pitnih darov ali med Ojdipom in pas- tirjem v Sofoklovem Kralju Ojdipu. 13 Ajshilovo metaforično govorico označujejo nekateri izdajatelji za drzno, drugi kar za groteskno. 14 Zevs pomeni tu »nebo«, podobno kot Iuppiter v rimski književnosti – ko Horacij napiše sub Iove frigido, misli »pod mrzlim nebom«. 15 Ajshilovska perifraza za »prah« je parodija na odlomek iz Agamemnona 494–95, kjer se prah pojavi kot »brat gline«; morda tudi na Sedmerico proti Tebam 494, kjer je dim »sestra ognja«. A. E. HOUSMAN314 ALKMAJON: Nihče ne ve za vse, kar rad bi vedel. ZBOR: Vsaj to povej, kam meri16 tvoj prihod. ALKMAJON: Pastir je vprašan mi povedal, da … ZBOR: Kaj? Kaj? Ne vem, kaj zdaj boš rekel. ALKMAJON: Ne boš izvedel, če me boš prekinjal. ZBOR: Govori! Nemi jezik17 bo poslušal. ALKMAJON: Ta hiša tu pripada Erifili. ZBOR: Resnično, grla mu ne maže laž. ALKMAJON: Smem priti vanjo, s tem, da prag prestopim? ZBOR: Usmeri v hišo srečno nogo, sin; po eni strani18 skušaj biti dober, po drugi pa nikar ne bodi slab; to se mi zdi najvarnejši načrt. ALKMAJON: Zdaj stopam v hišo z urnostjo in peto.19 ZBOR Strofa Ko gre za razmislek,20 ne bi želela dobiti slovesa z delno domišljenim mnenjem, a po tehtnem preudarku slednjič sem vendarle tole dognala sedaj: ŽIVLJENJE JE NEGOTOVO. To resnico sem zdaj vpisala nekam globoko v prepono razmisleka; nisem je v vosek, nisem pisala s peresom. Več je razlogov – ŽIVLJENJU, trdim, 16 Prim. Agamemnon 628 za podobo streljanja z besedami. 17 Prolepsa, pri kateri stoji pridevnik ob samostalniku že kot pričakovani rezultat glagolskega dejanja. 18 Kdor je kdaj poskusil kaj stare grščine, se bo tu spomnil na par členic μέν … δέ iz prvih lekcij v učbeniku. 19 Hendiadyoin, »eno skozi dvoje«, je besedna figura, ki podredno zvezo zamenja s priredno; »z urno peto« (pri čemer je »peta« spet figura, pars pro toto za nogo). 20 Sledi zborski spev, ki ga sestavljajo strofa, antistrofa in epoda. Strofa in antistrofa se metrično ujemata, epoda pa njune ritme in v tem primeru skrajno banalna dognanja obravnava na nov način. Tukajšnji spev je zelo dolg, trikrat daljši od prejšnjega dialoga – kar pri Ajshilu ni redko. Tudi nad tem godrnja Aristofanov Evripid v Žabah 907–15. FRAGMENT GRŠKE TRAGEDIJE 315 NEGOTOVOST NI TUJA. Nisem iz leta perjadi zlovešče21 tega spoznanja dognala, ni ga izustil trinožnik iz Delfov22 niti Dodona.23 Samo navdalo je v svoji prvinskosti zdaj mi samouko prepono. Antistrofa Zakaj zdaj omenjam24 Inaha hčer,25 ki sam Zevs jo je ljubil? Njo, ki nekoč so bogovi, bolj previdni kot blagi, dali ji štiri kopita, rogova in rep, ta dar, ki ni ga želela, ter poslali jo proč, učit se scela neznane in tuje prej spretnosti prežvekovanja. Šla je po poljih Argejcev, smukala travo bledikasto tam, včasih slastne koprive. To so hranljivi prigrizki, a sama ne hrepenim zdaj po njih, ne. Kiprida26 naj se mi res ne naseli v grahastih jetrih!27 Toda zakaj sedaj Io omenjam? Zakaj? Nimam najmanjšega pojma.28 21 Iz leta ptic so prihodnost napovedovali avgurji. 22 Delfi, kjer je imel svetišče Apolon, so bili največje preročišče starega sveta, veljali so za središče sveta. 23 Starodavno Zevsovo preročišče v Epiru, kjer so svečeniki napovedovali prihod- nost iz šumljanja listov na svetem hrastu. 24 Antistrofa se metrično ujema s strofo. 25 V Io, hčer argoškega kralja Inaha, se je zaljubil Zevs in jo spremenil v junico, da bi jo skril pred Hero. 26 Afrodita, ki se je rodila na Cipru. 27 Jetra so veljala v antiki za sedež čustev. 28 Nevajenim bralcem se zdijo zborski spevi v grških tragedijah včasih brez prave povezave z vsebino, prav kot je ta tukaj. Io se denimo pri Ajshilu pojavi dvakrat, v Pribežnicah in Vklenjenem Prometeju, obakrat se je treba za smiselno povezavo z dramskim dejanjem kar nekoliko potruditi. A. E. HOUSMAN316 Epoda Zdaj pa moje prepolno srce29 nenajeto,30 nespremljano, poje svoj neplesni31 napev. Da, še palača se zdi jarmu mojih okroglih oči (desnemu, tega pa spremlja še levo) prav kakor klavnica,32 to bi dejala, polna je smrti volnenih in brodolomov posameznih krav. Res, žalostinko ubrala bom, v kisijskem33 tonu, naglo in glasno trganje platna z udarci po prsih spremljajo zvoki glave nesrečne, ki tolče ob tla. ERIFILA (znotraj):34 Gorje mi, bije me35 čeljust širočke;36 in to v resnici, ne samo z besedo. ZBOR: Nekje v notranjosti se sliši glas, a ne nekoga, ki vesel bi rajal.37 ERIFILA: Razklal mi bo lobanjo, ni prijazen. Ponavljam, rad bi me ubil, do smrti. ZBOR: Res, nočem obveljati za nemirno, a zdi se mi, da v hiši ni vse v redu. ERIFILA: O! O! Še en udarec, ta je tretji! 29 Zbor zdaj v preroški slutnji – kot Kasandra pred Agamemnonovim umorom – začuti prihajajoče nasilje in se prepusti intenzivno zamaknjenemu žalovanju po vzhodnjaških vzorih. 30 Za razliko od naricalkinega je to čustvo pristno. 31 Litota, ki učinek v resnici še okrepi. 32 Takšna se je Agamemnonova palača zdela Kasandri. 33 Zbor žaluje v divjih ritmih kisijskih Peržank; prim. Prinašalke pitnih darov 422–27. 34 V grški tragediji se nasilje običajno odvija v zaodrju. 35 Prim. Agamemnon 1343 in nasl. 36 Širočka, enoročna sekirica, je kar primerno orožje za parodijo; v Agamemnonu Klitajmestra ubije moža z bolj dostojanstveno bojno sekiro. 37 Housman v naslednjih verzih do skrajnosti izmojstri angleški understatement; njegov idiotsko neodločni zbor kajpak parodira zbor v Agamemnonu, ki zbegano spremlja krike iz palače ob vladarjevem umoru. FRAGMENT GRŠKE TRAGEDIJE 317 Zabada38 me v srce – pa nisem za! ZBOR: Če to drži, si z zdravjem žal na psu; a aritmetika ti dobro služi.39 38 S sekiro? Tudi pri Ajshilu se Klitajmestrino orožje protejsko preobraža. 39 Osebe v grški tragediji se rade postavijo s svojim natančnim štetjem; prim. Pri- našalke pitnih darov 237 in nasl.