LOvENEC.
Političen list za slovenski narod.
* — —
Po pošti prejeman veljil: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld., za en mesee 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman veljil: Za celo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr.. za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en'mesec 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 ki-, več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo je v Seineniški ulici h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob '/,6. uri popoludne.
Letnili XIII.
Štev. 127.
V Ljubljani, v ponedeljek 8. junija 1885.
Kmetom v pomoč.
Piše Ivan Belee.
0 stalnem domu.
(Dalje.)
Nekteri pravijo, zemljiški dolg je škodljiv, za-tegadel ne sme kmet toliko dolga napraviti, kolikor je njegovo zemljišče vredno — ali nekaj svobode mora vendar v tem oziru imeti, četrti del ali polovico svojega zemljišča naj le svobodno zadolži. Bi bilo li pametno, ko bi kdo rekel, kmet ne sme zavžiti toliko strupa, da bi precej umrl ali toliko naj ga le zavžije, da bo vedno hiral? Enaka je z zadolženjem.
Kdor nima dolga, kdor ne plačuje obresti, tak že še dobi iz svojega zemljišča toliko, da poravnd svoje navadne stroške. In tak naj bi le na posodo jemal! Kdor je pa do polovice zadolžen, mora več kot polovico svojih dohodkov dajati samo za obresti in poleg tega mu ostanejo še vsi navadni stroški. Kdo je bolj posojila potreben, prvi ali drugi? Gotovo ga je drugi veliko bolj potreben kot prvi in vendar bi se prvi smel zadolževati, drugi pa ne. Kje je doslednost? Dosledno bi bilo le, ko bi se reklo: Zemljiški dolg je kmetom škodljiv, zato se ne smejo zadolževati ali pa, zemljiški dolg je oderuhom koristen, zato naj se kmetje le zadolžujejo.
Konečno pravimo, zemljiški dolg je jako sramoten za kmeta. Je-li častno za kmeta, ako upnik posojilo na zemljišče intabulira? Ne, nikakor ne. S tem pokaže upnik, da kmetu nič ne zaupa in da bi mu nič ne posodil, ko bi ne mogel nič v zastavo vzeti. Časten je pa kredit, ako upnik posodi, zanašajoč se na kmetovo poštenost in pridnost in ob enem vedoč, da bo posojilo v resnici pomagalo.
Stalni dom in pa dota.
Prejšnje avstrijske dedne postave, ki so skoraj povsod na Kranjskem do 1. 1868 veljale, so določevale, da mora zemljišče en sam gospodar prevzeti, da se zemljišče ne sme med dediče razdeliti in da se morajo tako nizke dote izgovoriti, da more gospodar lahko shajati. Ravno to bi veljalo tudi pri stalnem domu, le enega pristavka bi bilo še treba.
Stalni dom bi se nikdar ne smel med dediče deliti, dota bi morala taka biti, da bi jo gospodar lahko plačeval. Ker bi se pa stalni dom ne smel zadolževati, zato bi se tudi zarad dot ne smel dolg delati.
Ako bi oče brez oporoke umrl, bi stalni dom s primerno potrebščino dobil eden izmed otrok, navadno najstareji sin. Vsa druga premakljiva zapuščina bi se pa med otroke v enakih delih razdelila. Iz zemljiških dohodkov bi se pa dedičem za doto odločila letna renta. Ta renta bi ne smela, recimo, polovice čistega letnega zemljiškega dohodka presegati in bi se dedičem dajala več let ali pa celo do njih smrti. Ako prinaša zemljišče po odbitih davkih in obrestih 200 gld. čistega dohodka, bi gospodar tedaj dajal dedičem vsako leto 100 gl.; ako bi bili štirje dediči, bi dobivali vsak po 25 gl. na leto. Nikdar bi pa dedič ne smel zahtevati, da bi se mu dota za več let naprej plačala, in sicer zategadel ne, ker bi se na stalni dom ne smel dolg delati. Se ve, ko bi gospodar imel dosti denprja, bi se kaj tacega smelo včasih dovoliti. Pri najmanjših stalnih domovih, to je pri tacih, ki bi do-našali 25 gld. ali nekaj več čistega dohodka, bi dediči iz zemljiških dohodkov nikakoršne dote ne dobili, ali gospodar bi bil zavezan zanje skrbeti, dokler bi bili mladoletni in tudi pozneje, kedar bi jih kaka nesreča zadela, bi imeli zavarovano pribežališče na očetovem domu.
V oporoki bi pa oče volil stalni dom s primerno potrebščino kteremukoli otroku bi hotel. Isto tako bi mogel premakljivo premoženje po svoji volji med otroke razdeliti, tudi bi smel določiti, koliko dote iz zemljiških dohodkov naj dobi ta ali oni otrok. Ali stalnega doma bi ne mogel deliti, isto tako bi ne mogel voliti take dote, ki bi presegala, recimo, polovico zemljiških dohodkov.
Marsikdo utegne reči, po tem takem bo dobil en otrok skoro vse, drugi pa skoro nič; kje je enakost, zakaj bi vsi otroci enako ne dobili?
Mi pravimo prvič: popolna enakost v premoženji ni mogoča. Ako zahtevamo, da morajo vsi otroci enako dobiti, potem moramo, če smo dosledni, tudi zahtevati, da morajo otroci enega gospodarja toliko dobiti kot sosedovi otroci. Tam je
bogatin, ki ima enega samega otroka in poleg njega prebiva revež, ki ima deset otrok, pa nič premoženja. Zakaj bi se bogatinovo premoženje ne razdelilo v enajst enakih delov, zakaj bi reveževi otroci ne dobili toliko kot bogatinovi? In če dobe otroci dveh sosedov enake dele, zakaj bi ne dobili enacih delov otroci ene vasi? In ako bi imeli vsi otroci ene vasi enake dele, zakaj bi ne imeli enacih delov vsi otroci ene dežele, zakaj bi ne imeli enacih delov vsi ljudje celega sveta? Ali je kaj tacega mogoče, ali je pametno kaj tacega zahtevati? In vendar so nekteri, ki se imenujejo komunisti, tako neumni, da pravijo, vsi ljudje morajo popolnem enako premoženje dobiti.
Je-li mogoče, da bi imeli ljudje ene vasi enako premoženja ? Ni mogoče in nikoli ne bo mogoče. Pa recimo, da je mogoče; bi li bili vsi ljudje enaki, ko bi bila zemlja v sosednji vasi veliko bolj rodovitna in veliko bolj obdelana ? Ne bili bi enaki, ako bi hotli v obeh vaseh enaki postati, bi se morala zemlja tako razdeliti med prebivalce obeh vasi, da bi vsak nekaj dobre in nekaj slabe zemlje dobil. Pri mestih in pri železnicah je zemlja veliko več vredna kot v hribih, zato bi se morala, da bi bili ljudje popolnem enaki, tako razdeliti, da bi vsak en košček zemlje dobil pri mestu in en košček v hribih. Ker je v Ameriki na enacem prostoru veliko manj ljudi kot v Evropi, zato bi morali Evropejci Ame-rikancem precej zemlje vzeti. Ali ni to največja bedarija?
In recimo, da bi se danes zemlja med vse ljudi v enacih delih razdelila, kaj bi bilo na koncu prvega tedna? Eden bi pridno delal in si pri jedi pritrgaval, drugemu bi pa za delo ne bilo nič mar, mislil bi le na jed in pijačo. Kaj bi nastalo? Prvi bi imel na koncu tedna več kot drugi, toraj bi ne bila več enaka. Da bi enaka postala, bi se morala s koncem tedna zopet zemlja razdeliti. Zahtevanje popolne enakosti je tedaj bedarija in ta bedarija se imenuje komunizem.
Drugič pa pravimo mi, prizadevati si moramo za največjo enakost v premoženji, ki je na svetu mogoča in sicer za tako enakost, da bo vsak mogel po svojem stanu primerno živeti. Na svetu je vse nepopolno, zato tudi revščina ne
LISTEK.
Šmarnice v stolni cerkvi.
Kakor je lani P. Kari Hiinner meseca majnika pri večernih nemških Šmarnicah v stolni cerkvi trebil, gradil in sadil duhovni vrt naši ljubi Gospej, tako je zidal in gradil letos P. Makso Klinkow-s trii m duhovno poslopje v naših srcih. Na večer pred prvim majnikom razvil nam je vso osnovo, češ, ozirali se bomo na srce M arij ino ter primerje-vaje s svojim lastuim premišljevali, kako naj se ravnil le-tô, da bode Mariji na čast, nam pa v časno in večno korist („Slovenec" št. 102).
Razlagal je najprej Marijine prednosti, potem njene čednosti, naposled njene vzajemnosti med Bogom in med 11 a in i.
Po kratkem predgovoru je vsak večer pokazal ktero prednost ali krepost Marijinega srca, potem nam je dajal nauke za življenje, ki jih pa ni posnemal po vrhu, marveč jemal iz globočine ter iz-
vajal prav iz dna in bistroumno obračal na vse stanove, vse dobe, na vse razmere v posamnem, družinskem, cerkvenem in državnem izvrševanji. Jemal je razlage in dokaze iz svetega pisma, a časih tako izvirno, da je človeka veselilo in se mu zdelo, kakor bi že znane slišal prvikrat; iz cerkvenih učenikov, iz klasikov starih in novih, iz raznih pesnikov, iz svoje bogate skušnje itd. Povedal je vmes marsiktero celo šaljivo, da smo se posmejali, ali — poprijel je koj tako rezno in resno, da nihče ni utegnil se razmišljati, temuč hitro morali smo misliti za njim, in smo s tem rajši sprejemali sesnice, ki nam jih jo pojasnoval.
Razlagal je prvi dan posebno zvanje ali visoki poklic Device Marije, potem njeno brezmadežno spočetje, njeno mirno, priprosto ali redovno srce, polno milosti stanovske in dejanjske, posebej sklenjeno z Gospodom; živo je slikal, kako je bilo srce Marijino previdno ali modro, verno, Bog» vdano, ponižno, pokorno; kako gorečo se je žrtvovalo, ali vendar bilo prezirano, ranjeno; opisal je srce njeno trpečo, pre-skrbno in prežaljeno, prebridko in zapuščeno, jako
pa stanovitno, zvesto, molitevno, zaupno in potola-ženo; pokazal nam je naposled Marijino materno, apostoljsko, presveto in sprelepo srce.
Slikal je vse le v velikih, svetlih črtah ter nas kratko pa krepko vzbujal, kako tudi mi živimo po svojem poklicu, skrbimo za krstno nedolžnost ali že zgubljeno si pridobimo v sv. pokori, kako si prizadevajmo za ljubi mir, za priprosti ali pravi red v srcu in v vsem svojem dejanji; kako bodimo hvaležni za prejete milosti, ž njimi sodelujmo, ter se trudimo, da bode Gospod z nami. V ta namen služimo Bogu razumno ali modro, verno, z vdanim srcem; kazal je, kako neprevidnost vse pokvari, kolika je nevernost med ljudmi, komu je svet vdan, v čem se razodeva prava skromnost ali ponižnost in pokorščina, kolike dari ali žrtve prinaša svet; kako se vedimo, kedar nas prezirajo ter ne čislajo po za-služenji, kedar se rane sekajo naši duši, kedar trpimo, smo v skrbeh, o raznih zgubah, v žalosti, bridkosti, v solzah, zapuščeni, kedar nam je skoro obupati, kako takrat močnodušno prenašajmo božja I obiskovanja, stanovitni in zvesti, ne kakor posvetnjaki,
bo nikdar zginila; božji Zveličar sam pravi: „Revne bodete vedno imeli". Reveži so že celo potrebni. Drugač bi premožni ne mogli skazovati del usmiljenja in ravno usmiljenje nam bo plačilo v nebesih zadobilo ter ga zelo povikšalo. Marsikdo bi bil pogubljen, ali reveži, kterih se je usmilil, so molili zanj in usmiljeni Bog mu je dodelil milost spre-obernjenja. Blagor pa tudi revežem, ki posnemajoč božjega Zveličarja, svojo revščino voljno prenašajo, ki vsak dar, ki ga dobivajo od bližnjega, kot dar božji sprejemajo. Tako pomaga premožni revežu v telesnih in revež premožnemu v duhovnih potrebah, tako se obrani vzajemna ali medsebojna ljubezen.
Ali vzajemna ljubezen je le tačas mogoča, ako je veliko premožnih, to je tacih, ki morejo ubo-gajrae dajati in malo tacih, ki ubogajme potrebujejo. Ako je pa malo premožnih, so premožni zelo bogati in ker so zelo bogati, nimajo dosti sebi enacih in zategadel so navadno ošabni. Bogastvo tudi kaj rado človeka premoti, da misli le, kako bi si bogastvo pomnožil, bodisi po poštenem, bodisi po nepoštenem potu ; zato bogatini kaj radi stiskajo in odirajo druge ljudi. Zategadel pravi večna Resnica, da „gré laglje kamela skozi šivankno uho, kot bogatin v nebesa". Kako se navadno obnaša bogatin do revežev? Le opazuj bogatina, morebiti dâ revežu krajcar ali kako? Vrže mu ga tako ošabno, da še hrbta ne ukloni, da reveža niti ne pogleda ali pa še celo nad njim zarezi. In ako dil bogatin, ki ima več sto tisoč, enkrat na leto 50 gld. za reveže, jih ne dâ iz usmiljenja do revežev, ampak zato, da se po vseh časnikih njegovo ime čita in slavi.	(Dalje prih.)
Politični pregled.
V L j ubij a ni, 8. junija. Notranje dežele.
Tržaški Slovenci v tretji volilni skupini pokazali so včeraj svojo politično zrelost, s tisto vred pa tudi odločno svoje avstrijsko domoljubje. Volitev so imeli namreč. Izvoljen je bil kljubu silni agitaciji „cikorijašev" z velikansko večino dosedanji zastopnik te skupine, g. Iv. Nabergoj iz Proseka. S tem dejanjem spodbili so tisti lahonski kliki noge, ktera se je v slovenski obleki po okolici klatila in ljudi begala; ktera je s svojim vplivom avstrijsko domoljubje po okolici zatirala (glej dogodbe v sv. Križi!) in ktera bi si bila rada tudi v drž. zboru priborila sedež, na kterem Slovence že leta in leta zastopa vrli Nabergoj! Namesto poštenega Avstrijca hotla je tista sodrga posaditi ljutega Garibaldijanca. V tretji volilni skupini, kjer je „irredenta" mislila svojo glavo dvigniti, zmagalo je domoljubje, zmagala je Avstrija. S ponosom lahko kažejo naši okoličani na svojega izvoljenca, rekoč: „Nabergoj! v tvojem taboru je Avstrija!" Čast je zanj ravno tako velika, kakor za njegove volilce. Le-ti so dokazali svojo politično zrelost, on je pa mož, ki ga v Trstu tudi pošteni Nemci močno obrajtajo. Kaj si Garibaldijanci mislijo o njem, nam je deveta briga in mislimo, da tudi Nabergoju. Naj le še nadalje tako krepko brani pravice, kakor do sedaj in naj se tako vrlo poteguje za vero, dom in cesarja in zaupanje slovenskega naroda ostalo mu bode neomajano.
Preosnova narodnega gospodarstva in pa spo-razumljenje med narodi je geslo Taaffejeve vlade, na čegar podlagi hoče odpreti v Avstriji
kteri so omahljivi, po vetru ali slučaju, po javnem ali očitnem mnenji, sedaj vidijo vse prezlato, sedaj vse prečrno, ter obupujejo in se morijo, ker nočejo moliti in nimajo pravega zaupanja v Boga in njegovo božjo vlado. Koliko tolažil pa prihaja nam iz vere v neumrjočnost, v prihodnje življenje in svidenje! Kolika je moč dobrega vzgleda, ki ga naj dajeta oče in mati svojim otrokom; zakaj je Marija ostala med aposteljni po vnebohodu Kristusovem in čemu v toliki obilnosti prejela sv. Duha; to se vidi v prvi cerkvi in v vseh naslednjih stoletjih. Pokazal je, v čem se potrjuje prava svetost, kako je potrebna vsakemu stanu, kako je dejanjska, in v čem se kaže poslednjič prava — notranja — lepota, ktere vzor je nam vsem — Marija.
To je bila ob kratkem tvarina, ktero je jako duhovito razpravljal P. Makso Klinkowstr6m, izhajoč iz rodbine protestantovske, duhoven reda Jezusovega nad 40 let, ki je bival mnogo po svetu, že v Ameriki, in je mož prebogate skušnje in vsestranskega znanja. Glas mu je trd. časih osoren, beseda pa izvrstna, da bi si jo človek rad za njim koj tiskal. Dokaj obilnega života se je tudi dokaj potil; vendar
studence, iz kterih nam priteče mleko in med. Ali ju bo našla? Ravno toliko faktorjev imamo na desni, kolikor na levi tehtnični skledici in ni ga menda pod solncem politikarja, ki bi s polno zavestjo ziniti mogel: „da", pa tudi ne, ki bi rekel: „da ne!" Nekaj malega je sedanja vlada res že dosegla in to v prvem delu svojega programa, v preosnovi narodnega gospodarstva namreč. Tù je korak najbolj očiten. Nič kaj ji pa ne gré spod rok na p'olji mednarodnega sporazuma in medsebojne sprave. Liberalni Nemec se dandanes še vedno ravno tako za izvoljenca božjega smatra, ki je poklican Slovane pestiti, kakor se je pred desetimi leti za to poklicanega čutil. Da, še bolj bi strune radi privili, kakor so jih nekdaj, če bi se jim ne bil ključ za tiste pred šestimi leti iz rok izpulil. Kakor je po jedni strani z Nemci, prav tako je na drugi z Lahi, Slovan pa v sredi med obema prava podoba razbeljenega železa, ki se obdeluje, da je groza! V tem smislu in v tem delu Taaffejevega programa še nismo daleč naprej prišli, s tako do-vršitvijo namreč, da se ne bo nikomur krivica godila; da bi tudi Nemci zadovoljni bili, če bi se Slovanom pravice rabe njihovega jezika pripoznale, zagotovljene jim v temeljnih postavah. Če bi se Taaffeju to posrečilo, potem mož zasluži spominek iz čistega zlata, kajti tedaj nastopila bi v Avstriji v resnici zlata doba, kakošne ni še noben rod doživel.
Volitve v velikoposestvu gorenje-avstrij-skera izpadle so dobro; izvoljeni so trije konservativci; v Solnogradu jeden, v Pragi pa osem. Budčjoviško velikoposestvo volilo je štiri konservativce, Hebsko pa štiri liberalce; Liberško velikoposestvo dalo je svoje glasove 1 konservativcu in dvema liberalcema, v Chrudimu so pa izvoljeni 4 konservativci. Do sedaj jo izvoljenih 271 poslancev in so med temi štirje, ki imajo po dva mandata in sicer trgovinski minister Pino, grof Hohenwart, dr. Herbst, in Bromowsky. Vsled tega bo treba po štirih okrajih novih volitev. Kakor se čuje sprejel bo P i no Koroški mandat, Bromowsky seje odločil za zastopništvo Prage, Herbst in Hohenwart sta paše tiho, kakor nalašč: prvi bivši vodja združene levice, drugi občudovani zvaritelj „železnega obroča" (avtonomistske stranke). Še dober teden in volilne borbe bo konec, razburjeni duhovi se bodo zopet polegli in prejšnji mir razpel bo svoje peruti nad mnogojezično Avstrijo in njenimi narodi, ki si sedaj po raznih krajih srdito nasproti stoje. Prišel bode pa kmalo na to čas, da bodo sedaj voljeni možje odrinili na svoja mesta v državni zbor, kjer si bo vlada prizadevala polagoma narodnostne stranke spremeniti v politične, kar že dolgo časa namerava, ker je prepričana, da bi se takoj potem dosegel mir med narodi. Če se ji pač to posreči?
""■*" Od kod jQ antisemit prišel v Avstrijo? vprašal bo morda ta ali oni naših čitateljev. Znano je namreč, da se je ta poleg anarhistov najnovejša prikazen na našem političnem polji le med Nemci in Madjari vkoreninila. Slovenci, Čehi, Poljaki, Rusnjaki in Lahi antisemitizma ne poznamo in vendar bi ga Poljaki še najbolj pozuati morali, ker ga ni kmalo rodu, da bi mu bili židje več srčne krvi in pravega mozga narodnega gospodarstva izpili, kakor ravno Poljakom. V očigled tega smemo reči, da ga je rodila gospodoželjnost in mogočnost. Nemec kakor Madjar čutita oba v sebi potrebo, da bi gospodarila, drugi pa naj bi jima pokorni bili. Znano je dalje, da so v Avstriji kakor tudi po Madjarskem vsled posebno ugodnih liberalnih postav, ktere so se Židom na ljubo od leta 1868 do Taaffejeve dobe v enomer kovale, židje jeli se vsled svoje zvijačnosti, prekanjenosti in nenasitenosti, s ktero so skoraj ves denar na-se potegnili, vsim drugim čez glavo rasti. Ostali narodi, razun Nemca in Madjara, vklonili so glavo in rekli prav po turški: „kismet!" (kakor je božja volja). Nemcem in Madjarom tega prirojena in dozdevna gospodoželjnost ni pripustila, čem višje so jih jeli židje po lastni krivdi nadkriljevati, tem
— nikoli dolgočasen — znal je tako vabiti poslušalce, da so se od dne do dne množili, iz vseh stanov, vojaških in dijaških, da je bila proti koncu, vzlasti poslednji 31. dan cerkev popolnoma natlačena po vseh kotih, in je o slovesu celo može s sivimi bradami ginil do solz. — Pa nas je tudi pohvalil zadnji dan, da je bilo kaj!
Podobo preblažene Device Marije, ktero sem slikal vam 31 večerov, pravi, pustim ne-dovršeno; dovršujte in dovršite jo vsa k ter i v svojem srcu! — Hvala bodi trojedinemu Bogu in Materi Božji, ker srečno dovršim svoje delo in odidem zdrav, kakor sem zdrav prišel! — Hvalo je dajal potem preinilostnemu knezoškofu v imenu svojem in vsega reda Jezusovega, dobri bratovski duhovščini, vernim poslušalcem; pohvalil je deželo Kranjsko, ki je med vsemi deželami Avstrijskimi vzlasti katoliška; pohvalil mesto Ljubljano, pohvalil celo šolsko mladino, da je marljivo prihajala k tej pobožnosti in vedla se dostojno. Prosil je blagoslova nad sv. Očeta, češ, še nikdar, kar sv. cerkev stoji, ni bilo tako ljubega in vzajemnega občevanja med poglavarjem iu škofi in duhovni, kakor v sedanji dobi;
huje so jih jeli Nemci in Madjari zavidati, dokler se tem zavidljivcem ni pridružilo nekaj mož s peresi in stranka antisemitov je bila rojena. Zdrave narave mora biti, kajti čndovito hitro raste. Na Ogerskem sicer trdijo, da hira, kar pa nikakor ni verjetno. Na Dunaji je pa ravnokar krepko svoje življenje dokazala s tem, daje več svojih mož poslala v državni zbor, kajti dr. Lueger, Kronawetter, Liihlich, Kreu-tzer itd. so več ali manj vsi antisemitje. Tudi po deželi ima ta stranka že svoje ljudi. Kakor nismo bili nikdar prijatelji nasilstvu, se nam vendar pametno in zmerno postopanje nasproti Židom primerno zdi, da se jim zopet vzame škodljivi vpliv, kterega so jim liberalci brezpogojno izročili: Se vč, cia mora se vršiti vse to po postavni poti, ne pa pt> načinu anarhistov.
Vnanje države.
Jako važne in pomenljive preosnove čujejo se iz Rusije. Odpraviti mislijo poslednje ostanke davka od ljudi. Sedanji cesar je že leta 1882 sklenil za vedno odpraviti davek, ki ga vsak od svoje in svoje družine glav plačuje. Leta 1883 oprostili so od tega davka male meščane, leta 1884 tiste kmete, ki že v občinah živč, popolnoma; na polovico pa kmete pri tovarnah in grajščinah. Letos pridejo pa tudi le-ti na vrsto. Zguba za državo znašala bo na leto 15 milijonov rubljev, ter se bo namestila z davki, ki se bodo naložili bogatašem na dohodke iz naloženih glavnic. (Res, bolj pravičnega davka ga ni, kakor je davek na rente, kjer človek nek določen del tistega državi odstopi, za kar niti jedne kaplje potu ni prelil.) Kar se iz rentnega davka ne bo dobilo, naložilo se bo kmetom na odkupnino, vsled ktere bodo čez petdeset let samolastni posestniki postali. Ta novotarija bo na korist pridnemu kmetu, ki je moral do sedaj v občini z lenuhom vred vpisan, za poslednjega davek plačevati. Sicet bi bilo pa Rusom svetovati, naj tudi nadalje, če prav samolastni kmetje postanejo, obdrže navade glede obdelovanja posestva in plačevanja davka,-kakor so jih imeli do sedaj. Naj jih ne mika preobilna prostost, ki jim druzega ne bo prinesla, kakor kant in revščino. Prostost, kakor jo imamo pri nas, da sme vsak svoje posestvo zapraviti, ni za kmeta, kteri se je tako dolgo izvrstno počutil in je ples-njeve tolarčke prešteval, dokler mu niso te tolikanj hvalisane prostosti vsilili. Kakor hitro je pa to dobil, mu je jelo pa še za tabak in sol zmanjkovati.
Našim čitateljem bode znano, da so velikega francoskega pisatelja Viktorja Hugona danes teden v Parizu pokopali. Za poslednje počivališče so mu določili cerkev „Panteon" imenovano, iz ktere hočejo Boga in svetnike zapoditi, ter poslopje oskrunjeno, kakor je po brezbožnosti sedanje vlade, v bodočnosti imeti za pokopališče velikih in zaslužnih mož. Takemu nasilstvu vprl se je pa nadškof Pariški, kardinal Guibert, s pismenim ugovorom, kterega je poslal naučnemu ministru Gobletu. „Leta 1881, pravi kardinal, zahtevali ste še postavo, na podlagi ktere bi bili potem oskrunili Panteon, pa je niste dobili; danes Vam zadostuje za bogokletno dejanje Vaše že sam odlok! če poj de v tem smislu dalje, nima se pridobljeno pravo nikakor nadjati obstanka. Mislim, da si s takimi sredstvi vlada ne bo pridobila zaupanja in spoštovanja. V očigled nasilstva, ktero ste mi objavili, ne morem druzega, nego spolniti svojo poslednjo dolžnost, namreč, iz vse moči svoje žalostne duše in svoje razburjene vesti vpreti se nasilstvu, ktero se je, kakor leta 1830 porodilo pod pritiskom sodrge in ni nič druzega kakor spričevalo vladne slabosti. V imenu resnice oporekam, da se bo s tem, kakor ste se izjavili, „Panteon" zopet dal svojemu prvotnemu namenu. Le nevednežem v zgodovini je neznano, da je kraljevi ustanovnik „Panteon" postavil namesto starega svetišča, ktero je 1200 let služilo v proslavljenje Pariške patrone. Ugovarjam dalje v imenu javnega prava i trditvi, da izročate „Panteon" po-
nad presvetlega cesarja Avstrije, kteri je sveto geslo še vedno poštenost, resničnost in pravednost, nad Kranjsko ljudstvo, nad družine in posamne, ter nas vse izročil Mariji v zavetje.
Govori so bili učeni, namenjeni učenim in olikanim, vzlasti moškim ; a — ravno tacih prihajalo ni premnogo, češ, ako vzdrami se mi vest, moral bi naposled celo k spovedi! — Cvet slovečega razumni-štva in tako zvanega učenjaštva se je vstrajno ogibal letošnjih in lanskih slovečih Šmarnic! — Pač so mnogi po njih popravili si lahko svoje napačne misli in nazore o sedanji vedi in umetniji, o njunem napredku, o lažnjivih prislovicah nove dobe, o nevarnih težnjah sovražnikov sv. vere in pravo sv. cerkve itd. — Marsikaj je dobro na Kranjskem in posebej v beli Ljubljani; pa — marsikaj bi bilo lahko še bolje. Vsejalo so je dokaj dobrega zrnja, ki ne bo brez sadu; a — tega ne pričakujmo že jutri ali pojutrišnjem, temuč sadimo in prilivajmo ter z zjedi-njenimi močmi prosimo Kraljice nebeške, da na njeno priprošnjo dobri setvi obilno rasti du — Gospod!
J. M.
stavnemu namenu! Dekret od leta 1806 določil ga je za službo božjo. Dalje ugovarjam v imenu kon-kordata, ker katoliški službi božji krivico delate! Jaz Vam ugovarjam v imenu katoliškega prepričanja, ki se čuti zaničevano; jaz ugovarjam v imenu moža, s kterim ste svetišče onečastili, kajti on sam je svojo vero na Boga in neumerjočnost duše javno pripoznal in toraj ni hotel, da bi se z njegovimi ostanki javna brezbožnost podpirala. On je poznal in razumel veličaustvo naših cerkvi, in svetost naše službe božje. Zastonj ste žrtovali, kar bi bili morali čuvati in zastonj si bote prizadevali rešiti, kar si bodete obdržati želeli. Eavno ta „Panteon", iz kterega ste danes Boga in svetnike na cesto vrgli, da ste napravili s tem ondi prostor za velikane naroda, videl bo še drugačne pogrebe in morda še celo take, da se bodo družine bodočih velikanov naroda lepo zahvalile za čast svoje drage tukaj pokopavati. Ta vlada, ki je zagotovljala vsem prostost, bo doživela še čase trinoštva in razuzdanosti." Da se francoska vlada za to prostost ne bo ravno mnogo brigala, je gotovo; ravno tako gotovo je pa tudi, da je kardinal resnico govoril, ko ji je hude čase prerokoval, ki je še čakajo. Francozi se bližajo z velikanskimi koraki revoluciji in nihče jih ne bo od . tiste zadržal, kedar se jih bo polastila.
Od Amerikancev in njim sorodnih Angležev se človek vedno lahko kaj dobrega nauči. Tako so ravno Amerikanci ob svojem času predlagali, da naj bi se velika mednarodna vprašanja, ki se med dvema državama pletejo in ktera se običajno z mečem rešujejo, predlagala na razsodbo tretji neprizadeti vele-vlasti in obe prizadeti državi morali bi se brez ugovora podvreči razsodbi. Tako bi se zabranile velike vojske. Nekaj enakega storilo se bo sedaj med Eusi in Angleži. Afgansko vprašanje, o kterem smo že tolikokrat pisali, rešilo se bo po omenjenem potu brez prelivanja krvi. Danski kralj Kristijan vsedel se bode na sodni stol in bo zinil modro besedo, iz ktere bo Rusija za-se, Anglija pa za-se pravico dobila. Naj bil bi to Evropi začetek nove dobe; naj bi se le vkoreninil! Kmalo bi se napolnila vojaška založišča z odloženimi bajoneti in puškami, vojašnice bi se pa jele spraznjevati. Namesto ogromnih milijonov, ki jih sedaj leto za letom po celi Evropi vojni budget požre, prislužile bi tiste roke, ki morajo sedaj v triletni dejanski službi puško sukati , več nego desetkrat toliko milijonov s svojim delom. Prvi bi bili toraj prihranjeni, drugi pridobljeni, dobiček toraj dvojin. Ali kakor prijazno in vabljivo je to, vendar ga nimamo upanja, da bi se spolnilo. Menda bo od vojske veljalo, kakor od re-vežev: „Vedno jih bote med seboj imeli!"
Izvirni dopisi.
Iz Št. Vida pri Ljubljani, 6. junija. (Naš napredek, obrtnija in rokodelstvo.) Ako si ogledamo faro Št. Vidsko, naj si bodi cerkev, kakor tudi druge stavbe, moramo priznati, da je fara Št. Vid veliko veliko napredovala, smem reči, da bolj kot marsiktera fara v obližji Ljubljanskem in zakaj ? Št. Vidska fara, zares lepa fara, zadobila je sedanjo vnanjo lepoto, kakor tudi svojo tako rekoč vsestransko izobraženost v obrtniji in rokodelstvu najbolj po svojih duhovnih pastirjih. Ako pogledamo samo kakih trideset let nazaj, občudovati nam je po prizadevanji ranjkega nepozabljivega gosp. Blaža Potočnika velike izvršbe pri farni cerkvi, šoli in raznih farnih podružnicah; ravno tako lepo so nadaljevali drugi nam nepozabljivi duhovni pastir, č. g. Anton Potočnik, že začeto delo svojega prednika, ako samo pogledamo na pokopališče, ktero je kras naše fare, smemo reči, da ga enacega nima kmalo ktera fara na deželi. Ravno tako nam je božja previdnost dala še tretjega duhovnega pastirja, kteri je v vsakem oziru dika naše fare, kakor vesten duhovnik čuje nad svojimi ovčicami, kakor tudi v družbinskem življenju. Ni čuda toraj, ako se povzdiguje Št. Vidska fara zmirom bolj; ker dobri duhovniki so prvi pospešitelji, bodisi v vernosti, nravnosti, ali blagostanja in obrtnije svojih podložnih sploh.
In ako se ozremo na slavnost blagoslovljenja nove zastave katoliškega rokodelskega društva Št. Vidskega, moramo priznati, da se taka slavnost more le vršiti, kakor tako društvo vpeljati le v takem kraju, kjer je prebivalstvo že toliko omikano ter tudi toliko dobrih in izobraženih mojstrov in pomočnikov ima, kakor v Št. Vidski fari. Še nekaj. Začetek izobražovalnosti cerkvenega lepega petja je zadobila Št. Vidska fara ravno tudi po ranjkem g. Blažu Potočniku, more se meriti že sedaj z marsi-ktero faro na Kranjskem.
Vsako slavnost ali slovesnost povzdiguje najbolj petje, to smo čutili pri slovesnosti 31. maja v naši farni cerkvi, in kaj bi tudi ne, ker Št. Vidska fara ima pevovodjo in orglarja, izobraženega posestnika
in izurjenega slikarja g. M. Tomca v svoji sredi, vsestransko vnetega za dobre in lepe reči. Po ne-utrudljivem prizadevanju g. M. Tomca se je cerkveno petje jako povzdignilo, ravno tako se je osnovalo petje čitalnično, da se sme meriti z marsikterim pevskim društvom na deželi. Pri slovesnosti pre-tečenega tedna smo mi farani Št. Vidski tudi opazovali s posebno zadovoljnostjo lepi red, kterega so vzdrževali reditelji Št. Vidski; kakor gosp. Valentin Zakotnik, redniki katoliškega rokodelskega društva, posebno pa glavni reditelj, g. Anton Belec, kteri gospod zasluži čast, ktera se njemu tukaj očitno izreči mora, ker g. Anton Belec je res na svojem mestu, on vse vidi in vse prav vravnd, bodisi pri društvu, ali sploh pri vsaki priložnosti, kadar gré za napredek ali za božjo čast. Izvrsten obrtnik v svoji stroki, samo ako pogledamo njegovo delo pri za-stavniških palicah Št. Vidskih društev, veliko več pa, ako se potrudimo v njegovo delavnico. Tukaj vidimo posebno lep svečnik (luster), ki je namenjen zopet za Št. Vidsko cerkev, prav mojstersko delo, akoravno iz domače delavnice, in to je hvale vredno, ako se domači mojstri tako podpirajo, kakor ravno pri nas v Št. Vidu.
Ker smo omenili domače obrtnije in rokodelstva, ne moremo tajiti, da je Št. Vid res napredoval, pa tudi nam bo vsakteri pritrdil, da imamo prav, ako trdimo, da je duhovščina prva pospešiteljica, bodisi v duševnim ali telesnem oziru.	M.
Domače novice.
(Konfiskacija ovržena.) Z odlokom 6. junija t. 1. je c. kr. deželna sodnija pripoznala, da članek „Hudodelstvo dvoboja" v „Slovenci" od 1. junija t. 1. štev. 122 ni zakrivil prestopka § 300 po kaz. zakoniku, da je ovržena zaseženost lista po c. k. državnem pravdništvu in da se zaseženi iztisi oproste. — Razlogi, na ktere se razsodba opira, so sledeči: V zaseženi notici od dvoboja na 26. januvarja plem. gosp. Leitgeba s c. kr. poročnikom Ballohom je bil očiten namen priobčenja pred dvobojem in njegovimi nasledki svariti, kakor tudi zoper nenravnost se vojskovati. Če se je zraven reklo, da bode Balloh najbrž manj kaznovan po vojaških postavah, kakor pl. Leitgeb po državljanskih, to še ni draženje proti kaki vojaški sodniji, toliko manj, ker sodba od nikake sodnije že izrečena ni bila, ampak je le neka bolj trda oblika pregovora, s kterim se obžaluje, da se po vojaških postavah manj dvoboju nasprotuje, kakor po državljanskih postavah. Ker toraj ni prestopka po § 300 drž. zak., bo zaseženje lista o vržen o.
Res, za vsak tak in enak članek smemo izvestno zatrdovati, da nikdar pri „Slovencu" nimamo namena, kako uradnijo, bodi vojaška ali državljanska, zaničevati ali proti izreku kake sodnije hujskati ali dražiti, ampak vselej smo imeli le dobre in nravne namene kako pregrešno škodljivo razvado zatirati ali pred njo svariti, kar je sicer po političnem časniku storiti mogoče. O. kr. deželni sodniji smo za to razsodbo prav hvaležni, našim čitateljem bomo pa kon-fiscirani odlomek v lastno oceno takoj podali, kedar ga nam razpečatijo.
(Procesije presvetega Rešnjega Telesa) vršile so se včeraj pri najlepšem vremenu pri mestni fari sv. Jakopa pa pri čč. oo. frančiškanih. Pri sv. Jakopu je bila ob 8. uri pontifikalna sv. maša, ktero je služil mil. gosp. prošt dr. Jarc v krasno ozališani cerkvi. Potem se je razvrstil sprevod, ki je bil letos še posebno dolg zarad velikega števila svetilcev iz raznih stanov. Razun deklic so letos svetili tudi dečki, kar je gotovo umestno. Proceji je prisostvovalo tudi več odličnih meščanov-faranov, mestnih odbornikov in magistratnih uradnikov, na čelu jim mestni župan g. P. Grasselli. — Procesija čč. oo. frančiškanov, ktero je vodil preč. gosp. gvardijan P. Medic, je bila zlasti sijajna zarad prelepih novih paramentov. Privošili smo jim tako lepo vreme, kakor je bilo včerej. Tudi tu so dečki svetili, kar se jo letos prvikrat poskušalo, upamo, da to postane lepa navada. Bele peče in srebrni pasovi, ta stara kranjska noša, zopet sili na dan, kar smo s posebno radostjo v četrtek in včeraj opazovali. Prav je tako, da se ohrani narodna noša — bela peča, kteri pod božjim solncem para ni! Nek gospod, ki seje čez dolgo let na Kranjsko povrnil, je rekel: Brez ozira na narodnost moram pripo-znati, da ta noša je krasna, vse drugače kakor dandanes gosposko popačena. In to je resnica; naj si jo
za ušesa zapišejo ženske gosposke in kmetiške. Opazovalec (tujec) je reke! od Ljubljane o času procesij presv. Rešnjega Telesa: Vidi se, da imate verno ljudstvo in da je mesto popolno katoliško. Tudi to je res, dasiravno žalibog moramo opazovati, kako liberalna brezvernost bolj in bolj sad rodi. Komaj po pet, šest sežnjev od Najsvetejšega se razgovarja s klobukom na glavi kakor na semnji in pri blagoslovu stojijo kot lipovi bogovi ali kamnitni kipi. Take moramo prašati z besedo Kristusovo : Prijatelj, čemu si prišel? Ali tako zaničuješ Sinii Božjega, svojega sodnika? Da, res; nobeden se ne more siliti, da bi za procesijo hodil, ali gotovo pa pamet in olika tirja, da kedar hodi, se tudi pošteno in krščansko zadrži. Ulice, koder se je procesija pomikala, so bile povsod z zelenimi vejami obsajene, okna pa z lučmi, cvetlicami in prtovi okrašena. Običajno streljanje oskrbovali so pri frančiškanski procesiji vojaki, pri St. Jakopski pa vojaki, na Gradu pa topovi.
(Pruska nesramnost.) Pri včerajšnji procesiji ravno o blagoslovu pred uršulinsko cerkvijo nastavil se je nek nesramnež na licu vernega ljudstva s klobukom pokrit in z gorečo smodko v ustih. Ta čin je vernike toliko razjaril, da so nevoljno in glasno mrmrali. Ko ga je redarski uradnik opozoril na to nedostojnost, odgovoril je z navadno prusko nesramnostjo: „Mene ne brigajo čisto nič tukajšni „običaji", niti obhod, jaz sem protesta nt'" Uradnik mu zagrozi, da ga bode dal s silo iztirati, ako se ne odstrani. Na to grožnjo se je nesramež odstranil, a naravnost šel v mestno hišo pritožit se. Ondi vpraša, kje je nemški konsul, češ, jaz sem prusk podanik, protestant, voditelj gradnje peči za opeko v Kosezah v službi gospoda Tonniesa. Pritožiti se pa hoče pred konsulom, da se mu je — pruskemu podaniku — grozilo iztirati ga v zapor! Ker so se vsi magistratni uradniki včerajšnih obhodov vdeležiii, opozoril se je na to, in da je na Kranjskem, toraj mora verske katoliške obrede spoštovati, in priti mu je v ponedeljek, ako se mu zdi, da je treba se pritožiti. A gospod Miiller, to je slavno ime mogočnega Prusa, povrnil se je v „Zvezdo" in zopet se je tako nesramno obnašal. To je dalo dotičnemu uradniku povod za-ukazati, da ga redarji tirajo v zapor, kar se je tudi zgodilo ! Izvedel bode protestant, da je v katoliški deželi in kako se gré v tem slučaju olikanemu človeku dostojno zadržati. — Prav se je toraj zgodilo oholemu Prusu, ki že tako misli, da ima povsod prvo besedo ter dela, kar hoče, vsi drugi pa morajo molčati in — se mu vklanjati.
(300 goldinarjev) poklonila je banka „Slavija" pisateljskemu društvu v Ljubljani.
(1000 goldinarjev podpore) dobila je obrtniška šola v Kočevji od c. kr. ministra za nauk in bogo-častje.
(Prve sveže hruške) videli smo včeraj na tukaj-njein trgu.
(P. Nachtigall), Iazarist, bode v nunski cerkvi letos o svečanosti Srca Jezusovega vodil nemške.duhovne govore.
(Pisateljsko društvo) sklenilo je konec tega meseca sklicati občni zbor, da si voli nov odbor. Letni donesek za letos določil se je po 1 gld. 50 kr. za prave in 1 gld. za podporne ude. Nova pravila so od vlade potrjena.
(Keinška šola v Ljubljani) se bo pričela jeseni ob novem šolskem letu s prvim razredom. Stariši, ki imajo za to dobo šolskega obiskovanja godne otroke, oglasiti jih morajo na magistratu do 15. junija t. 1. in naznaniti ali jih že^ v nemški ali skovenski oddelek vpisati.
(„Matica Hrvatska".) Članom tega literarnega društva je znano, da se vsakoletne knjige lahko dobe tudi vezane proti primerno nizki odškodnini. Uprava „Matice Hrvatske" je vso to zadevo izročila posebnemu knjigovezu Iv. Schneiderju, kteri čč. ude opo-zoruje, da se dobijo po njem elegantno vezane knjige, in sicer: l.Kišpatic: „Iz bilinskoga svieta I." 1 gld. — 2. Tomic: „Poviest rimska I." 60 kr. — 3. Caric: „Slike iz pomorskoga života I. 60 kr. — 4. Šenoa: „Pripovjesti III." 40 kr. — 5. Okrugič: „Šokica" 30 kr. — 7. Tomic: „Kapitanova kči" 30 kr. Toraj 3 gold. 50 kr. Same platnice pa brez veza stanejo vkupno 2 gld. 70 kr. Vsak član si lahko izbere, ktere knjigo hoče imeti vezano. Toraj je vse prav praktično osnovano. Ako bi kteri izmed čč. članov na Slovenskem želel posamne ali pa vse knjige vezane, naj zadevno svoto pošlje dotičnemu poverjeniku, ki bo potrebno oskrbel. Istotako se sprejemajo še novi udje.
(Lepo vreiue) imeli bomo 40 dni, ker je danes na sv. Med ar da dan lepo in gorko — če se bo namreč staro vremensko prerokovanje vresničilo.
(Obsojen) je bil danes Jurij Debevec pred tukajšnjo porotno sodnijo zarad hudodelstva uboja na 3V2 leta hude ječe.
(Dva tiča), pekovski pomočnik Janez K leni en čič iz Ljubljane in dimnikarski pomočnik Kourad Ros iz Kranja razdelila sta si denar kmeta Jožeta Kozel a iz Milj, kterega se je 3. t. m. Klemenčič na tatinsk način polastil. Ob 11. uri ponoči sedel je namreč Klemenčič, kakor „Laib. Ztg." pripoveduje, v Hotemaški krčmi, kamor se je bil tudi vinjen Kozel pripeljal. Kakor je bahača in pijanega kmeta navada, da s petdesetaki rad po mizi meče, če jih namreč ima, je tudi Kozel kmalo jel po mizi svoje desetake mešati in je naposled še gostilničarja prosil, naj mu stotak zmeni, kar se je tudi zgodilo. „Sment, si misli Klemenčič, tisti-le metuljčki morajo pa še nocoj moji biti!" Nič ni rekel, temveč prav tiho se je bil venkaj splazil, kjer je pred hišo Kozelovega konja odvezal, na voz skočil in urno pognal. Na polji zunaj vasi je konja spustil in v eni sapi nazaj tekel. „Oče konj vam je ušel, brž, brž, da ga vjameva, drugače ga ne bo-dete nič več videli."
Kozel plane kviško, kolikor so ga sicer okorne noge še nosile, in teče za „dobrim prijateljem" venkaj. Obilnost užitega vina položila ga je par-krat na tla in vselej mu je „dobrosrčni" Klemenčič kvišku pomagal s tem, da ga je prav natesno čez pas zgrabil, kjer imajo kmetje svoje listnice spravljene. Ko Kozel zopet novega kozla v cestni jarek preobrne, se je Klemenčič tudi že naveličal vednega pobiranja, je Kozela ondi pustil, sam jo je pa proti Kranji vrezal. Kozel prebudivši se, se po konji ozira, kterega tudi vresnici nedaleč ondi na polji zagleda, kjer se je prav pridno pasel. Domu pri-šedši se mu je pa strašansko posvetilo, kajti listnice ni bilo več; z njo vred zginilo je pa tudi 250 gld. Takoj je šel k c. kr. orožuikom, kjer je vse natanko povedal.
Možje cesarske oblasti objavili so ta dogodek v Ljubljano na magistrat, kjer so v soboto že „tiča" Klemenčiča imeli „pri fraku". Klemenčič je namreč hitel po doprinešeni tatvini nad Kozelom. (izmaknil mu je bil listnico vzdigovaje ga tolikrat kviško), naravnost v Kranj, kjer je pri prijatelji Rusu potrkal. Le-ta je vstal in šla sta doli k deroči Kokri denarje štet. 170 goldinarjev, pravita da je bilo; listnico sta pa v Kokro vrgla. Vzela sta „vsak pol" in hajd v Ljubljano, kjer sta se z vsem preskrbela, česar človek potrebuje. Nakupila sta si nove obleke, perila, obutala, klobuka in srebrni uri z verižicama. „Sedaj pa že bo za nekaj časa", mislil si je vsak iz med nju in tudi bilo bi, ko bi naše redarstvo ne imelo tako dobrih nosov, ki so ju takoj odišali in hajd na Žabjek ž njima.
(Prestavljen) je na lastno prošnjo pristav c. k. okrajne sodnije v Kostanjevici, g. Ivan Nedog, z enakim dostojanstvom na Stajarsko; na njegovo mesto pride auskultant g. Henrik Frankovic, ki je ob enem imenovan za c. kr. pristava okrajne sodnije. — Dalje je prestavljen c. kr. okrajne sodnije pristav v Paternionu, službavajoč v Pliberku, gosp. Kari Gertscher, vsled lastne prošnje v Beljak; na njegovo mesto pride pristav g. Jurij Krištof iz Kozjega. — Pristav c. kr. okrajne sodnije na Brdu, g. Tomaž Cajnkar, prestavljen je po lastni prošnji v Laški trg.
(Od sv. Marjete poleg Rimskih toplic) se nam poroča: V soboto, 6. junija, v mraku ste se dve ženski pri kopanji v Savinji poleg „Felsenkeller-ja" vtopile; ena je bila tamošnja kuharica po imenu Terezija Feršli, druga 16'/2 let stara gospodična Helena Hubler, hči najemnice restavracije pri „Felsen-kellerji". To je že tretja žrtev v enem mesecu.
Telegrami.
Trst, 7. junija. Zmaga sijajna! Nabor g o j 2139, Mauroncr 600 glasov. Navdušenje velikansko. Na tisoče ljudstva po ulicah. Ž i v i o N a b e r g o j!
Monakovo, 8. junija. Avstrijski cesar do-šel je semkaj in se je takoj podal v Feldafing.
London, 8. junija. Kakor „Daily Telegraph" piše, se je sporazumljenje med Angleži in Rusi glede afganske meje doseglo;
druzega jim menda nič več ne manjka, kakor podpisov na obeh krajih. Kakor sporoča Lloydova depeša, potopil se jo v rudečem morji francoski avizo-parnik „Ronard", kije imel 300 vojakov na sebi.
Atene, 7. junija. Na Kreti je vsled imenovanja Savas-paše za guvernerja nastal upor.
T u j c i.
6. junija.
Pri Maliču: Grof Karl Lichtenberg, grajščak, z Dunaja. — Viljem Batlič, lekarnar, z Dunaja. — Rudolf Anton, trgovec, z Dunaja. — Žiga Mauthner, trgovec, iz Prage. — M. Stalzer, fabrikant, iz Kočevja. — Kari Hiltl, gojzdni oskrbnik, iz Vidma.
Pri Južnem kolodvoru: Anton Schwetz in Franc Stibernek, zasebnika, iz Gradca. — S. Hartmann, zasebnik, iz Opatije. — Aleks. Kapelari, zasebnik, iz Vidma n. L.
Dunajska borza.
(Telegrafično poročilo.) 8. junija.
Papirna renta 5% po 100 gl. (s 16% davka) Sreberna „ 5 % „ 100 „ (s 16 % davka) 4% avstr. zlata renta, davka prosta Papirna renta, davka prosta Akcije avstr.-ogerske banke
Kreditne akcije......
London .......
Srebro .......
Francoski napoleond......
Ces. cekini.......
Nemške marke......
Od 6. junija.
Ogerska zlata renta 4 %		98 gl. 55			kr.
„ papirna renta 5%		92	n	90	n
Akcije anglo-avstr. banke . . '200 gld.		99	ti	50	n
„ Landerbanke		96	M	25	n
„ avst.-oger. Lloyda v Trstu		567		—	
„ državne železnice		297		—	"n
„ Tramway-drustva velj. 170 gl.		212	i	50	n
4% državne srečke iz 1. 1854	250 gl".	126		75	
4% „ „ „ „ 1860	500 „	139	n	20	n
Državne srečke iz 1. 1864	100 „	168	n	25	
„ „ „ „ 1864	50 „	166	n	50	
Kreditne srečke ....	100 „	175	ti	—	n
Ljubljanske srečke ....	20 „	23		—	r>
Rudolfove srečke ....	10 „	18	n	25	
Prior. oblig. Blizabetine zap. železnice		112		80	n
„ „ Ferdinandove sev. „		106	n	—	n
5% štajerske zemljišč, odvez, obligac.		104	ti	—	n
Tržaško tržno poročilo.
Kava: Santos po 44 gl., Rio 43, St. Domingo 53, Portorico 75, Cejlon 05—125, biserna 90, Java 57, Mokka 8G—95.
Sladkor po 26—30 gld.
Dišave: poper 90 gl., žbice 67.
Južno sadje: dateljni 23, fige iz Kalamate 14, iz Smirne 25, rozine 14, pomoranče 4, limone 2 za vsak zaboj, rožiči 4.50, mandeljni 73.
Olje: laško65—90gl., albansko 41—48, dalmatinsko 43, angleško 31, petrolej 9.50.
Kože: juhtovina 260, podplatje 140—160, te-letnina 357—616, jagnječi kožuhi sto komadov 70, zajčje sto komadov 20 gl.
Volna: bosanska 105 gl., albanska 112, ister-ska 110.
Bombaž: amerikanski 75, indiški 47
Jezice po 22—28 gl.
Žito: pšenica ruska 9—9.50, laška 9.25, koruza 6.75, rž 7, oves 8.75, fižol 10, grah 11—15, riž laški 14—21, indšiki 12.50 goldinarjev za vsakih 100 kilogramov.
Mast: maslo 95—100, angleška 50.50, ogerska 59, špeh 51.50.
Košnja y najem
in sicer obojna, sena in o ta ve, se bode oddajala na vrtu c. k r. kmetijske družbe prihodnji torek 9. junija ob II. uri dopoludne.
še rabljiv, se prodii cenô v Rožnih ulicah št. 27,
I. nadstropje.	(5)
V Katoliški Bukvami v Ljubljani
se dobiva knjiga:
Spisal Jak. Alešovec. Cena I gl., po pošti 5 kr. več.
Priporočljive slovenske molitvene knjige,
ktere ima v zalogi
mm v 1
pol usnje
— gl. 60 kr.
1
70
1
40
Sveta Ana ali molitvene bukvice v češčenje sv. matere Ane. Spisal Hrisogon (z velikimi črkami) Družbene bukvice za dekleta in molitvene bukvice. Spisal J. Rozman.......
Gospod usliši mojo molitev. Molitvene bukvice za pobožne Slovence. Spisal I. Volčič. (Velik tisk)
Hvala božja.............
Kruh angeljski. Molitvene bukvice za mladino . . Kruh nebeški ali navod, pobožno moliti in častiti presveto Rešnje Telo s trojno mašo in drugimi navadnimi molitvami. Spisal Janez Zupančič
To knjigo smemo čast. občinstvu toplo priporočati, ker obsega, kakor je že iz naznanjenega naslova razvidno, bogato zbirko molitev v počeščenjo sv. Rešnjega Telesa. Udom, na mnogih krajih razširjene bratovščine presv. Rešnj. Telesa, bode posebno dobro služila kakor popolni molitvenik. Čisti dobiček odločen je dobrodelnemu Viuceiicijeveinu društvu.
Lilija v božjem vrtu ali deviški stan, njegova lepota in pripomočki ga ohraniti. Sp. Jeran in Zamejic
Sveti listi in evangeliji.........
Marija Devica, Gospa Jezusovega presv. Srca. Spisal J. Dolenec...........
Mašne in druge molitve. Spisal L. Piutar . . . Svete molitve z odpustki. Molitvenik za pobožne katoliške kristijane. Spisal Jožef Erker . .
Knjiga obsega bogato zbirko za vsako potrebo primernih molitev, ktero so vse z odpustki sklenjene. Papir je bel, tisk lep, črke primeroma velike. Časopisi so se o tej knjigi izvrstno izrazili ter ji prednost pred drugimi pripoznali.
Naša ljuba Gospa presv. Srca. Spisal Ivan Volčič Nebeške iskrice za mladost, pa tudi za odraščene
ljudi..............
Razlaganje sv. maše po čast. očetu Martinu Cocliemu.
Domače in molitveno bukve......
Šmarnice ali Majnikovi ogovori. Spisal Sim. Gaberc Vedno češčenje sv. Rešnjega Telesa. Spisal Bonač Vertec nebeški. Molitvene bukvice za pobožne Slovence. Spisal Ivan Volčič.......
Zvonček nebeški, ali molitvene bukve z mašnimi, spovednimi, obhajilnimi molitvami itd. . . .
jj^p Vsi tu naznanjeni molitvenih, so le en del naše zaloge in so oziroma njih, vsebine vsega priporočevanja vredni. — Kdor pa želi popolncji imenih, Meri je ravnolcar izšel, mu ga tudi radi pošljemo.	(4)
— „ 45
1 „ -
1
1
1
- „ 30
90
usnje		alata	obreza
80 kr.		lgl.	— kr.
30		1 „	70 „
10	n	1 „	50 „
50	n	n	56 ,.
40	n	»	60 „
90	n	1 n	20 „
50	n	n	70 „
70	n	2 „	50 „
24	»	1 „	70 „
56		n	80 „
20	n	l „	50 „
90	n	1 „	30 „
35	n	' n	55 „
40	n	2 „	n
—	n	1 „	20 „
24	n	l „	70 „
70	n	1 .	n
52	n	n	80 „
82 gl. 50	kr.
83 „ 05	
108 „ 05	
98 „ 45	
858 „ -	
289 „ 20	n
124 „ 25	n
— „ —	n