br                                                           1091
LEPOTE, UJETE V RISBAH
I.epoite, ujete v risbah, že načete, plodovi, ki rodi jih čas zgubljen, te črte nog, roke in kastanjete: nemir srca nd z njimi potešen.
Naj  obdrži slikar, poet bledice, lepot bolehnili šušljajoči zbor, med temi rožami je ni cvetlice, podobne tebi, moj rdeči vzor.
Z brezdaujim srcem iščem te željan, lady Macbeth, ti duša zlih dejanj, Ajshilov sen, vzcvetel sred mrzlih dini,
in tebe, Michelangelova hči, velika Noč, ki siplješ čare iskrive, samo titanov ustom do'seglji\e.
SORODNOSTI
V narave teraipljn kdaj  živi stebri spregovore ibesede poizastrte, skoz gozd simbolov človek gre vse dni in znane njih oči iso vanj uprte.
In kot odme\ e združijo bregovi v en glas, globok, skrivinosten in teman, kakor svetloba in kot noč proistrain, se druži barva z vonji in glasovi.
So vonji kot otroška ipolt ndadi, blagi kot lipa, kakoir vrt zeleni, drugi boigati, zmagoviti, zli,
s stvari neskončnih dihom prepojeni, ki v ambri iii muškatu trepeta, pojoč o žaru čutov in duha.
DUHOVNA ZARJA
Ko k razuzdanceni vstopi zarja bela. za njo razjedajoči vzor stoji. Tedaj skrivnost maščuje nizka dela, v živali topi angel se zbudi.
Nebes duhovnih krog, sijaj sinjin potrtemu se v videnju razgrinja, kot brezno ga privlači moč višin. Tako, prečisto bitje, o boginja,
sred blaznih užiitkov tlečih razvalin utriplje čisit in rožnat tv^oj spomin mi pred -očmi, ki uročene strmijo.
Plameni sveč na soiiicu potemnijo. O duša čistih zmag, tako bleščiš, da se kot samo- večno sonce zdiš.
1092
HEAUTONTIMORUMENOS*
Udaril te boim — in gnalo ne bo me sovraštvo, ne srd — kot Mojzes udaril je skalo, studenec vek bo odprt,
ki mojo Saharo napaja z  vodo bolečin in nadlog. Željo, ki še upu se vdaja, bo 'nosil tvoj slani jok
kot ladjo odprt ocean. In v srcu, ihtenja pijanem, poisiušal v glasu bom znanem smrti odmev neubran.
Mar nisem akord zgrešen, božansko kazim simfonijo, poismeha pohlepnega plen, plen zoib, ki strupeno skelijo.
\sa moja kri je ta strup, odkriva ga slednja beseda, sem ogledalo, ki kaže obup, in v njem se Erinija gleda.
Sem rana in nož, ki jo odpira.
Udarec in lice bledo.
Kolo, ki tre, in telo.
Sem rabelj in žrtev, ki umira.
Sam pijem si kri v črnih dneh. brat njim sem v samoti neimili, ki sojen jim večen je snieh, pa so ga za zmeraj zgubili.
Prevedel Jože  Udovič
Sam svoj krvnik.  (Naslov Terencove komedije.)
1093