POŠTARINA PLAČANA V GOTOVINI. ZDONCEK LIST S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MIADIN04 ® O Letnik XXX. November 1928. Štev. 3. Vsebina. 1. E. Cangi: Ded o gradičku Rožnoličku. Pesem.............61 2. Dr. Fr. Zbašnik : Zlat. Povest z dvema podobama............62 3. A. Potočnik: Nova Ljubljana. Opis z dvema podobama .........67 4. Drag. H. : Veselo na delo ! Zabavni spis z dvema podobama........69 5 Fr. Roječ: Težko slovo lastovic. Pesem ...............71 6. Andrej Rapè: Ženjica. Pesem ...................71 7. Janko Leban : Naši zaslužni pesniki in pisatelji. France Prešeren s podobo . . 72 8. Andrej Rapè: Kdor moder je . . . Pesem...............74 9. Boris Rezek: Kamenček. Otroška zgodba . ..............75 10. Janko Leban: Begunec. Pesem...................78 11. Andrej Rapè: Materi v spomin. Pesem z dvema podobama........79 12. Marija Lamutova : Nevenki v spomin. Pesem.............80 13. Ferdo Juvinec: Praznik ujedinjenja. Uglasbena pesem..........81 14. Pouk in zabava.................•.......84 15. Kotiček gospoda Doropoljskega..................8/ Iz uredništva. Koroška Slovenka: Upamo, da začnemo v prihodnji številki. Današnja priloga. Opozarjamo na današnjo prilogo vse svoje naročnike v prepričanju, da si bo marsikdo nabavil pod tako ugodnimi pogoji kar največ knjig. »Zvonček« izhaja med šolskim letom v zvezkih vsak mesec in stane v naprejšnjem plačilu za vse leto 30 Din, za pol leta 15 Din, za četrt leta 7'50 Din. Posamezni zvezki po 3'— Din. Uprava »Zvončka« je v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6, Učiteljska tiskarna, I. nadstropje. — Na ta naslov pošiljaj naročnino in reklamacije! :::::::::::::::::::::::::::::::::::::x:.:::::::::::::^ Na naročila brez istodobno vposlane naročnine se ne oziramo. Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo »Zvončka« v Ljubljani, Bleiweisova cesta št. 20/11. Rešitve ugank, nalog itd. sprejemamo le tekom prvih 8 dni po odpravi vsakega zvezka. Glavni in odgovorni urednik: Engelbert Gangl v Ljubljani. — Izdat jatelj: Udruženje jugoslovenskega učiteljstva (UJU), odgovoren Andrej Skulj v Ljubljani. — Tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani, zanjo odgovarja Francò Štrukelj v Ljubljani. Štev. 3.—XXX. November 1928. Ded o gradičku Roznoličku. Poznam prečuden, prediven grad, hi nima kamenih ni zidanih vrat, a vratca ima vendarle ena, vsa z bojo rdečkasto so obložena. Za vratci takoj — joj, stražo poglej! Pa če ne verjameš, le brž se posmej: vojački to so beli in čvrsti lepo v pozoruv zakroženi vrsti. In v tem gradičku še oken ni, a vendar iz njega se v svet strmi, in tudi jaz vanj morem zreti, tako vabljivo, zgovorno mi sveti. Tu vidim radost in srečo in smeh in ako kje skrit je, še črni greh, karkoli v gradičku vrši se, dogaja, vse ss mi odkriva od konca do kraja. V gradičku urejen je sleherni kot, in čudni potočki curljajo tod, v potočkih pa ni vodice hladeče, v njih ogenj pretaka se krvce rdeče. Vsi ti potočki neslišno tekó, v koritce tekó, iz njega spet vro, gradiček ob njih lepó se greje,' po stenah njegovih rožice seje. Razburjeno časih močno vzvalovi in zopet spokojno se v mir spusti, koritce to je globoko in bajno, drhti neprestano, utriplje tajno. Tu notri je mati, tu notri sem jaz, tu notri je še premnogi obraz, tu notri so solze, tu je veselje, tu skrite so sanje in tožbe in želje. A kadar se semkaj naseli strah, tedaj ves gradiček je zbegan in plah, a kadar razvneta je čudna igračka, nad njo smelejšega res ni junačka. V gradičku, moj dragi, duha je zaklad, tam govora živega vir je bogat, a — nič preveč zavzet ne bodi: gradiček se giblje in ziblje in hodi! E. Gangl. Kako tvoj pogled je vprašujoč, neverno, moj Markee, vame zroč! Le malo pomisli in nič se ne čudi, saj tak gradiček ti sam si tudi! DR. F. ZBAŠNIK: Zlat. ili. Peterček se poslavlja. e takrat, ko je bil Peterček čisto majhen, je nešteto« krat vprašal svojo mater: »Mamica, kaj: pa je tam zadaj za vsemi temi hribovi?« Mestece, v katerem je zagledal Peterček luč sveta, leži namreč v dolini, obdani krog in krog od višjih in nižjih gor, ki je sicer sama na sebi jako prijazna, a bolj majhna, ker ne meri na dolžino več kot dve uri, na širino pa celo samo eno uro hoda in je torej nekoliko pretesna za^ človeško srce, ki se ga loteva često neutešna želja, da bi objelo s svojo ljubeznijo ves božji svet, vso širno zemljo. Nemara, da je v prvi vrsti ta tesnoba vzrok, da odhaja baš iz te doline leto na leto toliko ljudi v tuje dežele in da celo- v daljnji Ameriki skoro ni kraja, kjer bi se kateri izmed prebivalcev te lepe doline ne trudil za vsakdanji kruh. Tudi Peterčku se je dostikrat zahotelo, da bi mogel pogledati preko teh gorä, ki so se spenjale pred njim liki zelene stene kvišku in mu zapirale pogled v nepoznane daljnje kraje, po katerih so mu hrepenele radovedne oči. Oj, kolikrat je ležal vznak v kaki ljubki kotanjici in zrl, položivši si zadaj roke pod glavo, v temnomodro'nebo ter opazoval belkaste oblačke, ki so bili priplavali na eni strani izza gora in- so bežali preko doline proti nasprotni strani ter izginjali drug za drugim za hribovjem. Zdelo se mu je, kakor bi jih pošiljal nekdo, kakor bi vršili skrivna povelja ... kakor bi prenašali sporočila iz enega dalj« njega kraja v drugega — sporočila kdo ve od koga in kdo ve komu .... Kakor za stavo so brzeli preko njegove glave, venomer izpreminjajoč svojo obliko, da so bili podobni zdaj belim ovčicam, zdaj nebeškim krilatcem, pa zopet lepim malim deklicam, zavitim v bele, prozorne tenčice, takim, kakor so hodile na Telovo za procesijo. »O, kam hi« tite? ... O, da ne morem z vami!« Kako rad, kako rad bi se jim bil pridružil, kako rad bi bil pogledal preko visokih obraslih grebenov in se prepričal, kakšen je svet na oni strani in kaj se tam godi! »Mamica, kaj pa je tam za gorami?« je potem hrepeneče vpra« še val, ko je prišel domov. Mamica pa je izkušala po možnosti zadostiti njegovi radovednosti. »Oh, kako rad bi šel enkrat tja!« »Ko boš velik, že pojdeš!« Posebno ga je zanimala ona stran, v katere smeri je ležala lepa, bela Ljubljana, kakor mu je pravila mamica. »Oj, Ljubljano, Ljubljano ko bi mogel enkrat videti!« si je želel večkrat po tihem in zato bi šel tudi tako rad k birmi v Ljubljano. Toda Ljubljana je bila tako daleč in tistikrat še ni bilo železnice! Zaradi tega se je mogla ta želja izpolniti samo izvoljenim, samo tistim, katerih starši so bili im oviti dovolj, da so lahko naklonili svojim otrokom kaj takega. Ali bo on sploh kdaj videl Ljubljano?... Časih se ga je lotila neka malodušnost, da je začel dvomiti o tem. A glej, zdaj se mu je imela nenadoma izpolniti vroča želja, zakaj Peterček se je odpravljal v latinske šole v Ljubljano! Neko čudno razpoloženje se ga je bilo polastilo spričo tega dejstva. Srce mu je trepetalo in drhtelo v veselem pričakovanju, a ob« enem je občutil nekaj kakor žalost v svojih prsih. Ne samo zaradi tega, ker se mu je bilo ločiti od dobre mamice. Saj d^ mu bo ta ločitev težka, je bilo samo ob sebi umevno! Toda tudi še marsikaj drugega ga je vezalo na rodni kraj. Ni bil sicer mnogo prijetnega užil. Pre* ubožna sta bila z materjo, da bi se jima moglo dobro goditi. Često najpotrebnejšega ni bilo pri hiši. Mnogokrat je le prebridko občutil svoje uboštvo, ko je gledal, kako imajo njegovi tovariši vsega v izo« bilju, on pa je bil lačen in je moral to še tajiti, da ne bi delal svoji dobri mamici težkega sroa. Pa tudi druge stvari! Mnogi ljudje so gle« dali njega in mater neprijazno, dasi nista nikdar nikomur nič žalega storila. Tudi to ga je bolelo. Ni torej preživel najboljših časov v svojem domačem kraju in vendar ga je družilo zopet sto lepih spo« minov z njim! Kako rad je poslušal ob sobotah popoldne in ob nedeljah in praz« nikih zvonjenje domačih zvonov, kako skrivnostno svečano mu je bilo pri srcu, ko je stopal z materjo v božični noči k polnočnici in kako vesela čuvstva so ga navdajala vselej ob velikonočni procesiji! In kako -----«......«......■■'.■■......<:•......S-......<:•...... ZVONČEK, XXX—3 ............■:>......•:>......•:>......<>......-5...... se je vzradostil vselej po dolgi, neprijazni zimi prvega zelenja, prvega cvetja! O, da, pomlad mu je bila nad vse draga, mogoče da tudi zaradi tega, ker je bila tako pravična, ker ni delala nobenih izjem, ampak se je vsem, pa naj so bili bogati ali ubožni, tako ljubko smehljala in vsakemu brez razlike ponujala svoje nežne darove... Ali je tudi drugod1 pomlad tako lepa? In vsi tisti kotički, ki je v njih sanjah svoje otroške sanje, kako težko se je ločil od njih, kako se mu bo po njih tožilo! Vse, vse je hotel še enkrat videti, od vseh se je hotel posloviti!... »Mamica, kmalu se vrnem!« se je opravičil pri materi ter hitel ven izmed hiš. In potem se je spominjal: »Tukaj, na tem mestu sem vselej dobil prve zvončke, tamle prve vijolice, a ondile so vsako pomlad priklile dehteče šmarnice iz mokrotne zemlje. Pod onim gabrom pa sem bil zalotil nekoč celo vrsto še mladih, zdravih, še ne črvivih jurčkov. Kako je bila mamica vesela, ko sem jih položil pred njo!« Peterček je poznal že razne užitne gobe, kakor lisičke, jurčke, kukmake in tudi še druge. Pokazala mu jih je mati, a on si jih je dobro zapomnil. Časih sta jih skupaj iskala. Jedla sta jih oba rada. Saj so jima nadomeščale meso! Največje veselje pa je občutil, kadar jih je sam kje našel in presenetil mamico z njimi. O, to so bili vendarle lepi časi! Od kraja do kraja je hitel, se spominjal in poslavljal. A naposled je prišel do majhnega kupa kamenja — tu pa ga je nenadoma zazeblo, dasi je sijalo solnce in prijetno grelo. Na tem mestu je bil doživel nekaj strašnega. Tistikrat še ni hodil v šolo. Bilo je v času, ko zorijo jagode. Iskal jih je in nabiral v klobuk. Najlepše pa je trgal z bilkami, da bi napravil iz njih šopek in ga podaril mamici. Bil je bos, zakaj bilo je škoda, da bi nosil črevlje vsak dan, zlasti zunaj mesta. Pa je prišel do tistega kamenja, ki ga je bil Bog zna kdo, kdaj in zakaj na« metal skup. In glej, prav tu okolo tega kupa je bilo vse polno najlepših jagod! Mesto je bilo izpostavljeno solncu, zato so bile jagode tukaj še posebno zrele in debele. Stopil je bliže in začel razmišljati, kje bi se jih lotil. Zdajci pa začuti, da ga nekaj na nogi žgečka. Toda bil je tako zamaknjen v jagode, da se ni precej ozrl, kaj mu nagaja. Ko pa je le še trajalo, je vendar pogledal in začuden opazil, da se suče okolo njegove bose noge drobna, trioglata glavica, iz katere se izteza ozek, preklan jeziček, ki opleta ob njegovem členku sem in tja in ga šče* geta. Iz glavice je zrlo dvoje drobnih, mirnih oči vanj, in nekaj časa se niti zavedel ni, kaj ima pred sabo. Potem pa se je nekaj zganilo v ozadju. Ko je pogledal natančneje, je videl, da se vije med kamenjem ogabno gadje telo! O, kako je takrat odskočil in zbežal proti domu, pustivši jagode tam, kjer so bile. Bil je tako prevzet od strahu, da je -•• ZVONČEK, XXX—3 ......«.......•:>......O......<>............C-...... začel na glas jokati, ko je bil pri materi. Ko ji je povedal, kaj se mu je pripetilo, se je tudi ona zdreznila. Hvaležno je pogledala proti nebu... »Pa kako to, da me ni kača pičila?« je vprašal Peterček, ko se je bil malo pomiril. »Kača ne stori nič hudega, ako je ne razdražiš. Hudo dela menda samo človek človeku brez vzroka! Toda gorje tebi, če bi bil nanjo stopil! To bi bila morda tvoja smrt! Kadar si bos, moraš pač vedno gledati, kam stopiš!« Na vse to se je zdaj spomnil in ob sami misli že na oni dogodek ga je napolnila groza. Kakor je tistikrat pobegnil k materi, tako je tudi zdaj začutil potrebo po njeni bližini. Hitel je domov, kjer ga je ona že težko čakala. »Spodobi se,, da greva še na botrov grob, preden odideš,« mu je rekla. In šla sta. V tihi pobožnosti sta vztrajala nekaj časa na gomili blagega pokojnika, potem si pa obrisala solze in krenila zopet proti domu. Peterček se je ves čas, ko sta hodila proti domu, privijal k materi in zdaj — zdaj je zadrgetal in vzkliknil pridušeno: »Mamica, jutri, jutri že bom onstran tistele gore!« O......-o-......o......«...... ZVONČEK, XXX—3 ......■:>......C-......C-......•:>......•:>......O Mati pa je polagala roko okolo njegove glavice, jo božala in pre* srčno pritiskala k sebi... Drugi dan je bil Peterček že na vse zgodaj pokonci, dasi ni bilo sile. Pošta, ki je vozila tiste čase skozi kraj in ki se je kolikor toliko točno držala neke ure, je bila materi predraga. Saj je morala gledati na vsak novec! Zato je bila naprosila voznika, ki je vozaril redno vsak teden po enkrat v Ljubljano, da ga vzame s sabo. Ta je zahteval samo četrtino tistega, kar bi bila morala plačati na pošti, povrhu je pa še obljubil, da pojde Peterčku na roko v tujem mestu in ga popelje tja, kamor treba. Prijetna vožnja se Peterčku sicer ni obetala. Voznik ni odhajal s praznim, temveč s težko obloženim vozom. Prepeljaval je v Ljub« ljano razne poljske pridelke, iz Ljubljane pa zopet blago raznim trgovcem. Peterček je vedel, da ne bo sedel na mehki blazini, temveč na trdi, s krompirjem ali fižolom napolnjeni vreči, a nič si ni storil iz tega. Razenteg^ je bilo gotovo, da ne pride v enem dnevu v Ljub« ljano. Voznik je moral že zaradi živine prenočevati nekako sredi pota, a Peterčka tudi to ni motilo. Pač pa ga je nekoliko razburjalo to, da se vozniku ni prav nič mudilo, da bi šel z doma. Dasi se je bal trenutka, ko bi se moral posloviti od drage mamice, se ga je lotevala vendarle nestrpnost zaradi dolgega čakanja in ostrezanja. Zakasnili so se za več kot dve uri preko časa, ko bi bili morali odriniti. Da je toliko prezgodaj vstal, za to mu ni šlo. Saj itak ni mogel spati! A začelo ga je skrbeti: »Kaj pa, če se premisli in sploh ne pojde!« Toda naposled je voznik vendarle zapregel in napravil z bičev« nikom križ pred konji. Peterček se je moral ločiti od dobre mamice. Poljubila sta se presrčno, a oba sta se držala hrabro. Prizadevala sta si, da ne bi težila drug drugemu srca. Sicer se je obema glas tresel, ko sta govorila še zadnje besede med seboj, a joka ni bilo. Šele ko je voznik pognal in zavil okolo vogla, da se nista več videla, so začele obema polzeti debele solze preko lic. In oba sta ponavljala po tihem tudi potem še: »Zbogom! Zbogom'!« A. POTOČNIK: Nova Ljubljana. Velikonočni potres leta 1895. in njegove posledice. *-*epo solnčno jutro velikonočne nedelje dne 14. aprila 1895. leta je pozdravilo praznično oblečene Ljubljan« čane in jih izvabilo na daljše in krajše izprehode. Radostnih obrazov in prevzeti pomladanskega zraka so se vračali na večer v svoje domove in zadovoljni legali k počitku. Začuli pa so 17 minut po 23. uri grozno podzemsko grmenje in bobnenje. Poskakovati je začela stanovanjska oprava, pokale so stene, tramovje podstrešja je škrtalo, oglavje dimnikov se je valilo po strehah navzdol in padalo na cesto. Mnogi prebivalci so planili s postelj ter so mrtvaško bledi hiteli na plan, ne meneč se za padajoče dimnike in opeko. Napol oblečeni so se zbirali v gruče in si pripo« vedovali doživljaje, čeprav je bila pozna ura in je ljudi tresel mraz. Vsi so čakali s strahom jutranje zore. Stritarjeva (Špitalska) ulica ob potresu Ko se je zdanilo, so opazili, kaj vse je potres strašnega učinil. Večina hiš je kazala silne razpoke in bilo je pričakovati, da bodo zidovi zdaj in zdaj popadali vkup. Potresni sunki so se vedno ponav« ljali. Ljudje se niso upali več v svoja stanovanja in so si rajši napravili ležišča pod milim nebom. Predaleč bi prišli, ako bi hoteli opisati vse podrobnosti, ki So se odigravale v teh urah grozote in strahu. Nešteti so bili dobrotniki, ki t so v teh obupnih časih prihiteli zbeganemu prebivalstvu na pomoč. A vse te podpore daleč niso zadostovale za vso škodo, ki jo je potres O......<:•......5-......O............v...... ZVONČEK, XXX—3 •O......❖......C-......O provzročil Ljubljani. Nad 10 Jo vseh takratnih ljubljanskih poslopij so morali docela podreti, popraviti pa skoraj vsako poslopje. Potres je bil pa obenem tudi sreča v nesreči. Razmajal in porušil je mnogo starih in gnilih stavb, ki so se umaknile lepim, modernim stavbam. Mesto je pridobilo celo vrsto razširjenih ulic in cest, hiše ob njih pa dovolj luči in zraka. Nastalo je več novih nasadov in parkov, odprle so se široke ceste, moderne ulice, nastala so nova predmestja s prijaznimi hišicami in lepimi vrtovi. Stritarjeva ulica'danes Pri koncu smo z opisom Ljubljane! Izkušali smo lani in letos v »Zvončku« na kratko opisati vse važnejše dogodke, ki se tičejo razvoja naše bele Ljubljane, z vročo željo, da bi zbudili v srcih vseh veliko domovinsko ljubezen, ki jo zasluži naše lepo mesto. Končujemo z be« sedami našega pesnika Josipa Stritarja, ki pravi: Lepó je, da se govori navdušeno za dom in poje, še lepše pa se meni zdi, če zanj gre vsak na delo svoje! —•■•:>......c-............•:>......<:•......o...... ZVONČEK, XXX—3 ......O......v......O......«■......❖......O...... DRAG. H.: Veselo na delo ! Kuhinjska tehtnica iz motvoza. li se ni že tej ali oni mamici često pripetilo, da bi bila rada kaj stehtala, pa je videla, da nima tehtnice? Če se zgodi tako pri vas doma, potem' lahko pomoreš mami brez stroškov in brez velikega truda. Poslušaj! Gotovo imate doma v kuhinji ali shrambi pri« merno polico. Vzemi daljši kos motvoza, kakršnega uporabljamo za vezanje zavitkov, in napravi na enem koncu vozel. Od tod odmeri 75 cm in napravi tam drugi vozel. Od tega odmeri dalje še 75 cm in zopet zavozlaj! Ostali kos ob vozlu odreži. Tako je pripravljen motvoz, ki ima vozel na obeh koncih in natančno v sredini med njima. Sedaj vtakni skozi vozel na vsakem koncu motvoza primerno močen žrebelj in pribij motvoz na tisto polico tako, da sta žreblja natančno 1 m vsaksebi (glej sliko!). Nato si preskrbi dva enaka po« krova, kakršne imajo papirnate toke, ali pa vzemi dve prazni škatli za cikorijo. Tudi si lahko pomoreš z dvema krožnima ploščama, ki si ju izrezal iz lepenke. Iz takih dveh predmetov napravi za svojo ZVONČEK, XXX—3 ......0......<>< tehtnico skledici in ju obesi na treh ali štirih motvozih na prej orne» njeni motvoz tako, da sta točki, ki visita v njih skledici, od srednjega vozla oddaljeni natančno 25 cm. S tem je tehtnica že skoraj gotova. Najmanjša obtežitev na eni strani provzroči, da se srednji vozel premakne na levo, oziroma na desno. Da ugotovimo, kdaj je na tehtnici ravnotežje, obesimo ravno v sredi med onima žrebljema zadaj za motvozom višek ali svinčnico, ki jo napraviš lahko iz kosa motvoza in kake uteži ali okroglega ka« mena. Ob enako obteženih skledicah je srednji vozel ravno na visko« vem motvozu, ob neenakomerni obtežitvi pa na levo, oziroma na desno od njega. Namesto viska lahko pribiješ na polico v napični smeri rav« nilo ali deščico in napraviš na njej za vozlom navpično črtico, ki kaže ravnotežje. Nekaj za naše risarje. V dobrem gospodarstvu ne smemo zavreči nobenega predmeta, ki ima še količkaj vrednosti. Tudi ne smemo slabo ravnati s pripravami, ki jih še uporabljamo, da se ne pokvarijo in da ne bo treba kupiti novih, preden niso prejšnje dopolnile svojega namena. Veliko veselje imate z barvami, pa bodi v šoli pri risanju ali doma. Žal, da barve navadno hitro pokvarite zaradi tega, ker jih nosite s seboj kar na kosu deske ali lepenke, pa jih mokre spravljate med papir ali zvezke. Vse se sprime in umaže, človek pa izgubi veselje do barve in do dela. Kdor si ne more omisliti posebne škatle za barve, si lahko pomore na prav preprost način s toko, ki je bila v njej krema za črev« Ije. V pokrov srednje velike toke lahko nam« reč prilepiš 7 navadnih akvarelnih barv, ki so s tem popolnoma zavarovane. To pa še ni vse. Pri slikanju in barvanju potrebujemo še skle« dico za vodo. Prej omenjena toka, ki ti je dala pokrov, je sama najlepša skledica za vodo. Treba jo je le umiti. In ko po končanem delu izliješ vodo, obriši toko in povezni nanjo pokrov z barvami, pa si se pripravil za pri« hodnje delo. Tako zaprto toko neseš lahko v šolo ali na izprehod, ne da bi pokvaril barv. Obenem pa imaš kar pripravljeno skledico za vodo. Kdor je tako srečen, da ima na razpolago več barv, ta naj vzame dve toki z dvema pokro« voma, pa bo imel tudi dve skledici za vodo. Kdor še ne ve, katere barve so najbolj potrebne, temu jih naštejem po vrsti kakor jih —O......O......«......O......<>......O...... ZVONČEK, XXX—3 —^......•:>< O naj nalepi v tisti pokrov (glej sliko!), in sicer: I. kromova rumena št. 1; II. zemeljska rumenica (oker); III. žgana siena; IV. karmin št. 1 ali 2; V. cinober št. 1 ali 2; VI. berlinska modra; VII. Paynejeva siva. Iz teh barv dobiš lahko vse druge s primernim mešanjem — samo znati je treba! Težko slovo Lastovice mojega soseda gnezdo zapustile so težkd; dolgo obletavale so hišo in cvrčale žalostno v slovo. lastovic. »Ljube lastovice v moji hiši gnezdijo že dolgo vrsto let; a tako težko kot letos niso še odpravljale od tod se v svet. V vežo letale in sedale so v gnezdo, s kljunčki ga poljubljajoč. Zadnja ptička se je poslovila, sosed pa pripomnil je, rekoč: Mislim, najbrž to pomeni nekaj: ali ptičic več ne bo nazaj iz tujine, kjer jih smrt ugrabi, ali pa udari zlo v naš kraj...« »Moj Bog!« zdaj zatarna še soseda, »tudi mene slutnja zla teži in mi zbuja tožne, mračne misli, da srce se hudega boji!« Fr. Roječ. 'enjica. Ženjica nenavadna pač je smrt. Kaj mar je njej pomlad, poletje, ni zima ne in ne jesen! Ob vsaki uri dan in noč za košnjo zrel kak klas je njen. Pozdravlja ta jo, leke zbira drugi, žele si je, se je bojé. — A neizprosna svojo pot koraka, kot solnce kaplje •— rose pije žit ja, prevaja jih iz luči v sence mraka. Lekovi kose ji ne otopel Le eno je, kar zmaga smrt, čeprav si v prah, v pepel bil strt: Življenje, drugim posvečeno, nikdar ne bo ti izgubljeno! Andrej Rapè. ......<:•......O............o......O......«•...... ZVONČEK, XXX—3 ~-<ü------■>............v-............»— JANKO LEBAN: Naši zaslužni pesniki in pisatelji. DOKTOR FRANCE PREŠEREN. zadnji številki »Zvončka« sem vam povedal, da je bil Valentin Vodnik prvi slovenski pesnik le kot začetnik našega slovenskega pesništva. Najizvrst« nejši, doslej nedosežen naš pesnik pa je doktor France Prešeren. O njem piše slovstveni zgodovinar: »V vasi Vrbi, ki spada v brezniško župnijo na Gorenjskem, se je ob koncu vasi »pri Ribiču« porodil Prešeren na dan sv. Frančiška Ksaverija, 3. decembra 1. 1800. Oče njegov Simon je bil imovit kmet, mati Mina pa je bila toliko omikana, da je tudi nemško prav dobro govorila in pisala. Poleg njega je bilo še pet sestra in dva brata; France je bil tretji otrok. Rojstni kraj, kjer je preživel pesnik svoja prva mladostna leta, mu je ostal v živem spominu. Lepo Blejsko jezero onstran Save, nekaj nad eno uro oddaljeno, s starin» skim gradom na trdi skali, sivi Triglav, ki gleda iz ozadja na prostrano Gorenjsko planoto, cerkev sv. Marka nedaleč od rojstne hiše, bližnje Lesce itd. — vse to se mu je priljubilo, vsega tega se spominja v svojih pesmih. — Ko je dovršil sedmo leto, je vzel dečka Franceta k sebi očetov stric Josip Prešeren, ki je bil župnik v Kopanju pod Šmarjem na Dolenjskem. Ker ta čas v Kopanju ni bilo šole, ga je poslal Josip Prešeren 1. 1810. v Ribnico k dekanu Bonaventuri Humlju, da bi pod njegovim nadzorstvom hodil v ribniško osnovno šolo. Dekan ga je dal na hrano in stanovanje k učitelju.« Pomembno je bilo, da je France Prešeren že v otroških letih gledal »lepo gorenjsko stran«, ki jo sloveč angleški potovalec imenuje »naj« lepšo dolino v Evropi«. Pomembno je pa bilo tudi to, da je France zgodaj prišel v Ribnico, zakaj tu je imel priliko, navzeti se krepkega in narodnega govora Ribničanov, istotako navzeti se šegavosti in zabavljivost, ki je od nekdaj doma v ribniški dolini. In res je Prešernu ostala ribniška šegavost do konca njegovih dni. Prešeren je v ribniški šoli prav dobro napredoval, tako da je bil zapisan v »zlate bukve«. — Leta 1812. je jeseni odšel v Ljubljano in dovršil tretji razred začetnih šol, ki jim je ta čas bil ravnatelj Va« lentin Vodnik. — Tudi na gimnaziji je bil med najboljšimi dijaki. O počitnicah je hodil domov, kjer se je družil »z žirovskim studentom« Čopom. V sobi je Prešeren veliko čital ali s knjigo v roki ležal v travi ob podružnici sv. Marka. Gimnazija je imela takrat le 6 razredov. Leta 1819. je prestopil v licej in dovršil logiko in fiziko, kar je nekako odgovarjalo sedanji —❖—O......O—«•......-S------$— ZVONČEK, XXX—3 ......O......O......O......O......O.....-O 7. in 8. šoli. Leta 1819. je Prešeren dovršil z jako dobrim uspehom ljubljanske šole. V prvem tečaju logike je imel za sošolca Antona Martina Slomška, poznejšega škofa Lavantinskega, slovenskega pes« nika in pisatelja, ki bomo o njem tudi še pisali v »Zvončku«. Že na normalki se je Prešeren za francoske okupacije moral učiti francoščine, a na gimnaziji se je pri Vodniku naučil italijanščine. Sploh se je s pridom bavil z romanskimi jeziki: francoščino, italijan« ščino in španščino. Najbrž se je pečal tud že takrat z angleščino. Prešeren je že v Ljubljani druge učil, da je toliko zaslužil, da se je mogel preživljati. Jeseni 1. 1821. je šel na Dunaj študirat, in sicer zadnje leto filo« zofije. Ko je to dovršil, se je 1. 1822. lotil pravoslovja na vseučilišču na Dunaju, ker je sklenil, da postane doktor prava. Tudi na Dunaju se je pečal s poučevanjem drugih. Prišel je tudi za prefekta v Klin« kowströmov zavod. Ker si je s poučevanjem precej zaslužil, ker so ga podpirali strici in je imel tudi stipendijo, je še dobro pretolkel študentovska leta. Na Dunaju je Prešeren mnogo občeval z drugimi Slovani. Tu se je naučil več slovanskih jezikov. Seznanil se je tudi s češkim književnikom Č e 1 a k o v s k i m , ki je šele Slovencem odkril, kakšnega pesnika imajo v Prešernu. Leta 1828. je France Prešeren postal doktor prava. Povrnil se je v Ljubljano ter iskal primerne službe. Dobil je cesarsko službo v višjem denarnem uradu. A ta služba ni bila zanj. Zato je pesnik popustil svojo prvo in zadnjo cesarsko službo. Ko je bil tako brez službe,- je drugim odvetnikom pomagal v težkih pravdah. Na povabilo dr. Chrobata (očeta pesnice Lujize Pesja« kove) je vstopil v njegovo pisarnico kot koncipijent (pomočnik). Dr. Chrobat je milo ravnal s Prešernom, da si ga je obdržal dlje časa, in Prešeren mu je bil izvrsten delavec. Vendar samostojnega o dve t« ništva ni mogel dolgo dobiti, to pa zato ne, ker je vse, kar je v srcu imel, povedal na vsa usta, pa še iz drugih vzrokov, ki jih tu ne navajam. Leta 1846. se je Prešernu vendar posrečilo, da je dobil samostojno •odvetništvo v Kranju. Žal, da mu služba ni veliko teknila, ker je bil bolan in zadolžen. Za svoje delo je malo računal ter s siromaki delil svoje zadnje novce. (Dalje.) Kdor moder je . .. Pogreznila jesen ves svet je v sad, ki ga pripravljalo pomladno cvetje, razvijalo ga v žlahten sad poletje, poln koš izpolnjenih je dala nad. • Kaj raznih je pridelkov že grmadi Kako vesel je kmet, kako zavzet je, ko vsepovsod kopiči se imetje, čez hišni prag pa več ne more glad! — Vse v cvetni vonj pogreza nas mladost, ki nam ne sme, ne more biti sanja, če hočemo, da sad rodi starost. Kar v letih mladih v nas krepko poganja, gojeno prav, donaša nam radost: kdor moder je, že mlad se delu klanja. Andrej Rapè. ......fr......»......O......<>............O...... ZVONČEK, XXX—3 ......------1>......•:>......«......•:>......— BORIS REŽEK: Kamenček. Otroška zgodba. I o pesku, ki ga je naplavila narasla voda, so iskali otroci pisanih kamenčkov. Kakor zaklad so jih spravljali in še ponoči se jim je sanjalo o njih. Koliko pa jih mora biti še na dnu vode, kjer jih čuva povodni mož! — Do kolen so brodili. Plašno so se ozirali na breg, da bi jih ne videlo skrbno oko, za« vihali hlače in gazili globlje v hladno vodo. »Peter!...« Od brega je šel klic. Mati je stala na produ, vsa drobna v daljavi kakor otrok. Peter se je ozrl. Stisnil je pisani kamenček v pest in se obrnil z urnimi koraki, da je visoko zaškropila valujoča voda. »Mati!« Kamenček je kazal na dlani. V očeh mu je gorela sreča. Na zeleni vodni gladini sta bili dve pičici. To sta Tone in Francelj. Micika pa je sedela na pesku in jokala. »Zakaj jočeš, Micika?« Petru je zatrepetalo srce. »Vidiš, tebi ga dam, prav tebi, če ne boš jokala!« Med drobnimi prstki so se posvetile oči. »Na!« Peter je dal kamenček Miciki in odhitel. Daleč na stezi je že bila mati. »Zakaj ne slušaš, fant?« Ustavila se je, položila Petru roko na ramo in mu pogledala v oči. »Kolikokrat sem ti že dejala, ne hodi k vodi, utoneš, potem bom pa sama na svetu. Prav nič me nimaš rad, Peter!« »Mati, nič ne bodite hudi! Ne pojdem več...« Verno je pogledal materi v obraz. Zalepetala so mu ustna, zajokal bi. Na desni je bila vas, vsa v senci Kačjega hriba. Izza njega so se podili oblaki kakor velikanski dim in polzeli nad Strugo. Sredi vasi je bila cerkev. Mimo nje se je vila med hišami kamenita pot in se izgubljala v polju, ki je zelenelo zadaj, stisnjeno med skale in vodo. Božja roka je čudno izobličila to zemljo, nikjer ni bilo ravnine; grape so bile druga ob drugi in pot je šla po njih: padala je v globel in se vzpenjala navzgor v brezkončnih klancih. — Struga je živela zase. Če je prišel tujec v vas, je obstal na klancu in pomislil, kam vse se je zase j alo življenje. — V Skalah je bobnelo kamenje. — Reka se je zagrizla v breg in goltala kos za kosom. Do pasu so stali možje v vodi in pokladali težke skale, da je tok polzel ob njih in se umirjal niže v ravnini. — Nad Strugo je čepela bajta. Mati in Peter sta stopala v klanec. Na večerni strani je žarelo nebo. Sence so se plazile čez ......o......«............O......if-—O...... ZVONČEK, XXX—3 —......<>......Ö...... ZVONČEK, XXX—3 ......O......O......O......O......O......<>■ Peter je ves trepetal. Polpriprto Tonetovo oko je gledalo trdo in nepremično nanj. Zdelo se mu je, da se mrliču razklepajo roke, da ga bodo zgrabile in potegnile k sebi — v grob. Peter je ves v grozi planil iz hiše. Kakor da ga preganja pošast, je foeže v klanec klical mater. Zasopljen se je opotekel čez prag. Skrbno ga je odnesla mati na posteljo. Izmučen do smrti je zaspal. Solnce se je pomikalo na večer. Lahna megla se je plazila s hribov nad vodo. Peter se je zdramil. Že se je razvešal mrak. Obrisi so se spajali v sence. »Tone ... Prav takole je ležal v postelji, roke sklenjene ...« Peter se je bal ganiti, zdelo se mu je, da leži utopljenec poleg njega, da bo ob prvem gibu začutil njegovo vlažno telo ob sebi. Oklenejo se ga roke in pogledajo ga tiste strašne oči... Drhte v grozi se je pognal otrok iz postelje. Osteklenelo oko je vrtalo vanj. Zidovi so zadušili krik. Peter se je zrušil ob steni. Iz I teme pa so posegle mrzle roke in se ga ovile. »Kamenček, kamenček ... Peter, prinesi mi kamenček,« je žubo« relo kakor človeški glas. Brez luči, brez glasu leži Struga, kakor vsa zamaknjena v tiho pesem žuboreče vode, v tajinstveno pesem, ki zveni v noč, kakor bi pele gore, kakor bi šumeli listi... In zdaj — prav razločno je od vode planil klic: »Peter!...« Peter spi in sanja. Glasen je njegov dih v tišini. »Peter!...« Skozi odprto okno tipa vlažen popih. »Peter!...« Z razprtimi očmi je planil otrok v postelji in vztrepetal. »Kakor da je klical Tone...« se mu je še zbledla misel. Prav razločno ga je videl v oknu. Oči so mu bile odprte in so žarele kakor dvoje divjih plamenov. Roke so se mu krčile in se iztezale v dolgo senco, ki je hlastala po Petru. Otroka je davila groza. Zaklical bi in zbežal, telo pa mu je bilo odrevenelo. »Peter, daj kamenček, beli kamenček...« Prav blizu je bil glas. Izza Kačjega hriba je pogledal ščip, tiha srebrnina se je razlila nad Strugo. Počasi je udarjalo uro, dolgo so plahutali udarci nad dolino, dokler se niso spojili v pridušeni šum lesketajoče se vode. Peter je omahnil na postelj. V izbo je sijala luna. Lahen veter je zagibal veje pred hišo. V dolini je zapel petelin —enkrat, dvakrat in utihnil, kakor bi spoznal, da je še dolgo do zore. Peter je vstal, oblečen v srajčico. Od vode ga je klicalo. Drobna postavica je bila na klancu med hišami na kamenitem potu. Ni zalajal pes, kakor da ni čul koraka tik sebe. Otrok je stopal po produ. Zagazil je v vodo. — Zašumela je in zavalovala. Počasi je globlje in globlje pogrezal korak v božajočo hladino. Pol Kačjega hriba se je senčilo v reki in luna je bila v njej, kakor bi se ogledovala v zrcalu. — Peter je brodil više, pripognjen v pasu, roke potopljene v vodo in iskal. O-----C-......«•......O......•:>......O---- ZVONČEK, XXX—3 ......<:•......«......❖......O......<>......<:•----- »Beli kamenček, kamenček...« ga je obkrožal šepet. Voda se je poglabljala, že mu je segala v pas. Valovi so se zaganjali vanj. — Za« zeblo ga je. Zakrilil je z rokami, kakor da išče odeje, roke pa so se mu ugreznile v vodo in curek mu je pljusnil v obraz. Zavedel se je. — Nad Kačjim hribom je visela luna in on je stal sredi vode. Tik pred obrazom so se mu zalesketale strašne oči. »Mati!...« Divje je planil klic v tišino, zaječal nekje in se vrnil. Petru je segala voda do prsi. Šumeč se je zagnal val. Izpodneslo ga je, peneči vrtinec ga je vzel s seboj. Za trenutek je utihnila voda, ročice so se dvignile nad gladino in že jih je pogoltnilo valovje... Luna je lezla za Kačji hrib. Sence so se iztezale in ginile v sivi mrak. Na vasi je zapel petelin v prebujajoče se jutro. Noč je bežala med debli Kačjega hriba in odnesla skrivnost s seboj... Begunec. Kaj, deček, se mi žalostiš, kaj solza ti oko zaliva? Veliko, zdi se mi, trpiš, povej, kaj ti srce razr iva? »Vprašalec ti sočutni moj, zares je moja bol velika, todà ozir imej z menoj, Če bo le medla moja slika! Jaz nisem tu pri vas doma, doma v goriški sem deželi, tam zadovoljnega srca vsi s starši, s svojci smo živeli.. Pa vdrl je neprijatelj ljut v Gorico leno, solnčnojasno in kakor nekdaj Turek krut, uničil nam domovje krasno. V pregnanstvo starše je odgnal, sirotek z begom sem se rešil; kako li ne bi žaloval, kdo naj uspešno bi me tešil? Zasužnjen je goriški rod, zatrta naša govorica, tuj jezik čuje se povsod in izgubljena je Gorica!... In vendar, le enkrat samó rad zrl bi domovino sveto, pokleknil ginjen na zemljo in molil zanjo bi prevneto! Pač ste usmiljeni ljudje begunca me lepó sprejeli, a da mi vendar je gorje, gotovo boste vsi umeli!...« Predragi deček, ne žaluj, zaupaj v Stvarnika mogočnost, ker ljubiš domovino, čuj: Bog dal bo lepšo ji bodočnost! Vsi bratje ujedinjeni, vsi za pravico bodo vstali, za sveto stvar prešinjeni, sovraga bodo v beg pognali! Po vsem Goriškem pa takrat zaóri pesem gromovita: Zivi naj Srb, Sloven, Hrvat — trojica hrabra, zmagovita! Janko Leban. —f>......O............i>......O......-O...... ZVONČEK, XXX—3 —.<>......O............«......-y......« Materi v spomin. Iskal sem v belih dneh te, v mesečnih nočeh in v kelihih cvetic iskal sem te, o mati, na ro......O...... ZVONČEK, XXX—3 ......<>......■:>......O......•:>......<>—O— In gjej, pogledal v svoje sem srce — tam našel sem te, mati, ljuba mati, tam sveti večno tvoje se ime, o medi! — Andrej Rapè. Nevenki v spomin. (* 16. I. 1925, t U. XII. 1927.) Kam, Neverika, se tvoja je izlila pot, a končno trudna misel obstoji zakaj si, zlato dete, šlo odtod? Povsod te išče staršev hrepenenje, kjer tvoje se smehljalo je življenje. Nagnila glavico si kodrolaso kot v prvi slani nežni cvet, zaprla očke si zvedave, kot razočarana že v zori let. Med svečami kot tihi sen obrazek tvoj se je belil, odnesli so te s cvetjem, a domek tvoj prerani je snežec prvo noč zakrit. In vedno iščejo te majčice oči, kjer te vodila je stezica bela, kjer si kot ptičica žgolela, Marija Lamutova. ob gredi, kjer že leto dni ti vedno sveži cvet drhti. Nevenka: »Zakaj se mamica solzi, zakaj po meni očka toži, saj tu je bolje kakor tam, » kjer trn preži ob vsaki roži. Molčimo v grobu večen molk — a v njem je božji mir, ta mir je blažen, ker je večen — in v njem je stalne sreče vir ... Naj vama bo na mene misel le vesela, ko drug za drugim bosta onemela, z odprtimi ročicami —• kot nekdaj v hiši — bom vaju v večnosti sprejela.. .«■ ZVONČEK, XXX—3 •O......<:• ............ Praznik ujedinjenja. Besede A. Debeljaka. Lahno in gibčno. ILglasbil Ferdo Juvànec, 1928. Try mmm I —» £ - --S-1--i-^-b-5-=- " p V " " V v t» t r^" Da-nes se zbi - ra vve-se-lju dru - ži - na, zdru-že-nja zo-pet ob- «7mf-»- ♦ ♦ ♦ =at= t mf r=?=S i: ; r ; F ; B c- , . ;. ; 5 j J H P j u w Zbra-ni so star - ši in mla-dih mno - ži - na, ha - ja se god. I »• .N h—N N N N mf t±--S—?--I-- ♦ -m- -0- i • —m rrj 5 i» f F U U * P k zgla - ša od vsa-ke-ga kra - ja se rod. t» & U Da-nes ob - nav-lja-mo T7 ^ v » » -53- ± * « a H p. » i m. ■ * " k ^ 5 "P k u > g u vsvo-jih po - men - kih mno-ge spo-mi - ne pre - tek - lih u - sod, i i .N h * -S v v • narašč. odločno J uj * -^ffiji^—-r—f—f*-- -5=H-F '/• • » P* 7 -r? ^ J ö u * r u Ju - go - slo - ven je sam1 se - bi go-spod! „Ži-ve-la!" vzklika - ta —^ 7--S-p-*- »L ' 0--«J—0- -[?«- -är—ä1 f > r —* ii S——g—r^p—r^- fi- * t r r ' ' 0 ¥ mo - ški in žen - ska, „Zi - vi!" raz - le - ga iz ko - ta se v kot. f S3 t malo počasneje mv _ _ iS ¥ £ J fe» ¥ f V yJ V * t * * * ¥ Me - ni pa tu - ga na du - šo je le - gla: kje si, Go - ri - ca, oj, m mV štj-J jj1 fq^^P^ mf kakor v začetku i»' n m^ £ F iL • kje, Ko-ro-tan? ■V—6T Vi - dva da sko - raj bi ' i v ro - ke si se - gla ZVONČEK, XXX—3 ......4-......•:>......:>•• •••:;•.....■•:>•■ -iS-JHì-^-tHJ— * * i * —rši-» > ' ---N— Hi - £ 1—.< X * f j t p in pri - ko - ra - ka - zdru-žno na plan. Ka - kor ne - ve - sta in «=fS=|= —ft--N--N N ft N V1 ♦ ♦ ♦ —p—ri—f r/if K N 1 —«• «—•—«-- že - nin med sva - ti [I H =1 -»• •—•—*-*—'-- y ^ U w v slav - Ije - na bo - sta med —ii—it——f*—r*—T1— --«■ »-F-f-L--- > 0 > " J na - mi vsek-dar! -ft—J—*—1—t- js j : i-^- hi— * • J i • i r ? Ir -»i- -n- li L.' U Pri - di-ta! Mor-da med rod - ni - mi bra - ti va - ju po-zdra - vi že ' -m- i Bol - gar, S > » • 3 f F ~ * —» ?—t?—?—> 5 v P S t" «t stri-ček Bol - gar, Bol-gar, va - ju po-zdra - vi že stri-ček Bol-gar. ft N - -N- li I & ■N ä Zastavica v podobah. Sestavil in v les vrezal Fr. Roječ. Rešitev inimena rešilcev priobčimo v prihodnji številki. Rešitev zastavice v podobah v 2. štev. In zadnji glasi ti mi bojo: Bog čuvaj domovino mojo! EK KOSPODA DOROPOÜSKE^V Cenjeni g, Doropoljski! Z velikim veseljem čitam list »Zvonček«, ki sem nanj naročena drugo leto. Marljivo čitam visak zvezek. Dobivam ga v šoli od gdč. Cilke Trolbejeve, ki je jako dobra. V šolo hodim jako rada. Lani sem imela v izpričevalu same 5, letos pa še ne vem, kako bo. LTpam, da 'bom imela tudi letos same 5, če pa ne, pa majibrže dobro izpri» čevalo. Zdaj pa končujem svoje prvo pismo s prošnjo, da bi tudi mene dali med koa tičkarje. 'Pozdravlja Vas Vam vdana Vladimira Languisova, učenka osnovne šole v Šoštanju. Odgovor: Ljuba Vladimira! Želim, da dobiš tudi letos v izpričevalo same petke. Če pa kje izpodleti, boš pač ocenjena po zasluženjiu, ker Ti da dobra gospodična učiteljica red, kakršnega zaslu» žita Tvoje znanje in Tvoja spretnost. Naj» vestnejša ocenjevalki vsega našega dejanja in nehanja je — pravičnost! drži na tem prostorčku! Vedrega lica če» bljaj in se razgovarjaj s svojimi mladimi prijatelji! Velecenjeni g. Doropoljski! Danes se oglašam v Vašem cenjenem ko» tičku tretjič. Prejšnji pismi sem Vam pisal predlanskim, toda, žal, videl1 nisem nobe» nega v Vašem kotičku. Sedaj hodim v II. b razred državne re» alne gimnazije v Celju. Učim se prav pridno. (Najljubši predmeti so mi zemlje» pis, zgodovina in prirodopis. V današnjem piismu Vam pošiljam rešeno zastavico iz prve številke letošnjega let» nika, ki je na drugem mestu. Pa drugič kaj več! Presrčno Vas pozdravlja Vaš Odgovor: Vladislav Z n i d a r i č. Ljubi Vladislav! Cenjeni g. Doropoljski! Tudi jaiz bi Vam rad pisal. »Zvonček« si naročam že šesto leto. Ugaja mi povest »Zlat«. Tiudi rad prebiram pisemca Vaših kotič» karjev. Prosim,. naredite tudi za mene pro» storček v svojem listu! Prihodnjič Vam pišem kaj več. Srčno Vais pozdravlja Franjo Planine, Gaberje pri Celju. Odgovor: Ljubi Franjo! Razmaknili smo stene kotičkove, samo da si tudi Ti smuknil vanj. Sedaj se pa dobro Pregovor pravi, da gre v tretje rado. Dvakrat je šlo Tvoje pismo po rakovi poti, t. j. od mene stran, šele tretje je priromalo v prave roke in iz njih v kotiček, kjer ga danes vidiš črno na belem. Talko hojo bi lahko imenovali tudi polževo. Zakaj, to veš sam. Velecenjeni gospod Doropoljskil »Zvonček« imam tako rada, kjer je ved» no toliko lepih pravljic za čitatelje. Sedaj sem začela hoditi v prvi razred h gospé Humekovi. Ona je tako dobra in blaga, da se bom gotovo kmalu navadila čitati Vaše pesemce, ker sedaj moram prositi mamico ali pa teto, da mi čita ena ali druga. -----<:■............C-......O......•:>......O...... ZVONČEK, XXX—3 ......<>......O......O......❖ Tukaj imam prijateljico Ninico, ki1 tuđi ' rada posluša povestice v »Zvončku«. Rekla je, dà 'bo prosila mamico, da ji naroči »Zvonček«. Danes Vam pišem prvič. V bodoče pa Vam sporočim večkrat kaj iiz Maribora. Prav lepo Vas pozdravlja Majda Ivančičeva v Mariboru. Odgovor: Ljufba Maj»dka! Po « ča s si zlog za zlo s gom boš pre » či » ta s la ta od 5 go » vor, ki Ti naj po ? ve, da smo Te spre = je » li v ve s lik krog na s šib lju»bih ko e tič »kar «j e v. Dob s ro nam do »šla! Tu » di Ni s ni » co po s zdra « vi! Gospod Doropoljski! Pišem Vam kratko pisemce. — Hodim v tretji razred v Senovem. —• Zdaj znam že mnogo: računati, pisati, čitati itd. — »Zvonček« je najlepša knjiga zame. Tudi jaz ga čitam. -— Ali bodo drugo leto tudi lepe povesti v »Zvončkiu«? Po počitnicah pojdem v četrti razred osnovne šole. Moj oče je nadpaznik pri rudniku. Zvonimir Sada r, Senovo. Odgovor: Ljubi Zvonimir! Kakšne povesti bodo prihodnje leto- v »Zvončku«, tega danes še ne vem, a toliko Ti lahko povem že sedaj, da bo dovolj zabave, razvedrila, pouka in vsega drugega, kar bo tešilo radovednost naših prijateljev. Velecenjeni gospod Doropoljski! Ne zamerite, da se nisem prej oglasil, nisem še namreč 'dolgo naročen na Vaš cenjeni list. Obiskujem III. razr. meščanske šole v Mežici. V naši .šoli jih je jako malo, ki bi bili naročeni na »Zvonček«. Zato jih na» govarjam, da naj si ga naroče, ker v njem oofcé mnogo zanimivega. Ker Vam pišem prvič in me »Zvonček« jako zanima, želim, da bi bilo tudi moje pisemce v njem. Iskreno Vas pozdravlja Joško Taco 1. Odgovor: Ljubi Joško! V Mežici na meščanski šoli — to je pa že visoka stopnja učenosti! Le dobro se drži na tej višini,, pa še vedno više se po» penjaj, da boš korenjak po zdravju telesa in duše, našega naroda zavedni sin, ki mu rast in moč poganja iz slovenskih korenin! KOTIČKOV ZABAVNIK. Rešitev zagonetnega kvadrata v 2. štev. A P R I L P R O S 0 R 0 V K A I S K E R L O A R A Rekla je, da je rekla ... Anka je rekla, da je rekla Barbka, kako je rekla Cilka, da bo rekla Črtki, kako je rekla Darinki, da je rekla Erna, da je rekla Francki, kako bo rekla Gojki, da je rekla Helena, kako je rekla Ivanki, da je rekla Janja, kalko je rekla Karli, da ibo rekla L ju» ■bici, kako je rekla Minki, da bo rekla Ne» venki, kako bo rdela Olgi, da je rekla Pavli, da bo 'rekla Rozalki, kako je rekla Silvi, da je rekla Špela, kako je rekla Tončka, da bo rekla Urški, da je rekla Vida, kako bo rekla Zorka, da je rekla Zivka, kako je rekla Anka, Barbka, Cilka, Črtka, Darinka, Erna, Francka, Gojka, Helena, Ivanka, Janja, Karla, Ljubica, Minka, Nevenika, Olga, Pavla, Rozalka, Silva, Spela, Tončka, Urška, Vida, Zorka in Živka, da ni Anka vse do Zivke in v obratnem redu Živka vse do Anke rekla ničesar ... / : I In zadnji glasi ti mi bojo: \j Bog čuvaj domovino mojol =Üi................-..................................-.......................—..........-......ß ^ KUPUJTE IN ČITAJTE MLADINSKE SPISE ■411 KI JIH IZDAJA «► DRUŠTVO ZA ZGRADBO UČITELJSKEGA DOMA V LJUBLJANI Zahtevajte cenike, kijih dobite brezplaCno NAROČILA SPREJEMA IN TOČNO IZVRŠUJE KNJIGARNA UČITELJSKE TISKARNE V LJUBLJANI, Frančiškanska ulica St. MLADINI PRIPOROČAMO NASTOPNE KNJIGE PO ZNIŽANIH CENAH: Baukart: Marko Senjanin, sloven> ski Robinson. Vez. Din 12.—. Dimnik: Kral) Peter I. Vez. Din 18.—. Dimnik: Kralj Aleksander l. Vez. Din 30.—. Erjavec: Afriške narodne pripot vedke. Vez. Din 20.—. Erjavec: Kitajske narodne pripot vedke. Vez. Din 20.—. Erjavec: Srbske narodne pripoveds ke. Vez. Din 22.—. Erjavec-Flere: Fran Erjavec, izbrani spisi za mladino. Vez. Din 40.—. Erjavec-Flere: Fran Levstik, izbrani spisi za mladino. Broš. Din 18.—, vez. Din 26.—. Erjavec-Flere: Matija Valjavec, izt brani spisi za mladino. Vez. Din 36.—. Erjavec-Flere: Josip Stritar, izbrani spisi za mladino. Vez. Din 46.—. Erjavec-Flere: Simon Jenko, izbrani spisi za mladino. Vez. Din 28.—. Erjavec-Flere: A. M. Slomšek, izt brani spisi za mladino. Vez. Din 40.-. Erjavec-Flere: J. Kersnik, izbrani spisi za mladino. Vez. Din 46.—. Ewald-Holeček: Mati narava pripot veduje. Vez. Din 26.— . Ewald-Holeček: Tiho jezero In drtit ge povesti. Vez. Din 26.—. Fiere: Babica pripoveduje. Vex. Din 10.—. Fiere: Slike iz živalstva. Vez. Din 24.-. Fiere: Pripovedne slovenske narodt ne pesmi. Vez. Din 24.—. Gangl: Zbrani spisi. It, V. in VI. zv. vez. Din 10.—, eleg. vez. Din 12—, VII. zv. vez. Din 18—, eleg. vez. Din 20.—. (Ostali zvezki »o v II. natisku.) T. Gaspari in P. Košir: Sijaj, sijaj, solnčecel (Zbirka koroških po» pevk.) Din 8.—. Karafiat Jan - Dr. Bradač: Kresnit Čice. Vez. Din 18.—. Manica Komanova: Narodne prav» Ijice in legende. Din 16.—. Korban: Vitomilova železnica. Vez. Din 14.-. Kosem: Ej prijateljčki. Vez. Din 14.—. Lah: Češke pravljice. Vez. Din 12. Mišjakov Julček: Zbrani spisi. VL zvez. (Drugi zvezki so razpro» dani.) Vez. Din 10.—. Möderndorfer Vinko: Narodne prU povedke iz Mežiške doline. Eleg. vezano Din 24.—. B. RačiČ: Belokranjske otroške pest mi. Vez. Din 8.—. Rape: Mladini. It, III., IV., V., VL zvezek. Vez. Din 10.—, eleg. vez. Din 12.—. VII. zvezek Din 12.—. VIII. zvezek Din 15.—. Rape: Tisoč in ena noč. Vez. Din 28.—. Ribičič: Vsem dobrim. Vez. Din 10. V. $iha - Karel Pribil: Povest o svatbi kralja Jana. Vez. Din 16. Robida: Da ste mi zdravi, dragi otrocit Broš. Din 3.—. Šilih: Nekoč je bilo jezero. Vez. Din 24.—. Tille-Pfibil: V kraljestvu san]. Broš. Din 6.—. Trošt: Moja setev. I. in II. à Din 10.-. Waste tova: Mejaši, povest iz davt nih dni. Vez. Din 24.—. Zbašnik: Drobne pesmi. Vez. Din 8—. VSE TE KNJIGE KAKOR TUDI KNJIGE DRUGIH ZALOŽB SE DOBE V L. KNJIGARNI UČITELJSKE TISKARNE V LJUBLJANI Pranilikanska ulica St. 6.