so moji tihi spomini... To so moji tihi spomini, ki sem poslal jih v zlati večer, da se vžgo kot zvezde v sinjini, ko jih vznemiri bogati nemir, Zdaj dozoreli so v pesmi mi male in so vse kri od moje krvi, kekor bogatoblesteče korale padajo težke v gaje noči. J. M. Tomažin, # « Tomsk, 29. VII. 1915. Med tabo in menoj molčeča je tujina, odmev tišine njene je bolest, — med tabo in menoj pojoča je globina in njena pesem je kot himna zvezd. Med tabo in menoj v nebo gori molčanje neskončnih, dolgih, hrepenečih dni, — med tabo in menoj so v most se spletle sanje čez vse temine žalostnih noči. Vojeslau Mold. K t lol Petrove sanje. „jeh, jeh, zmrznila sem . . ." Thanatos. Pavlu Zamidi, ko je smrtno zbolel. — Vojeslav Mole. L Pod tihimi jesenskimi drevesi sem srečal te. Bil pozen dan je; bled sijaj gorel je nad zatonom pod nebesi, Kot blesk njegov je bled bil tvoj smehljaj. In venec belih rož, sestra cipresi, ki z njo krasi grobove južni kraj, bleščal ti je v laseh. Pod tihimi drevesi si šel kot ta, ki ve, da ni poti nazaj. V oko sem tvoje se zazrl globoko, — gorelo v njem je brezno brez zaslone, kipelo morje temnih je globin. Molče si stisnil mi drhtečo roko in šel. — Večer je že. Že zarja tone in noč gori iz večnih že tišin. II. Nekje me čakaš, — vem, — kraj zadnjih cest. Tam roka tvoja zadnjo luč utrne in sname s čela zadnjih rož prelest, in kar bilo je, vekomaj zagrne. Očem pa pot odpre čez morje zvezd. Pogled utone v večnosti srebrne. Pozabljeno življenje. In bolest v zavest se nikdar, nikdar več ne vrne. Nekje me čakaš, — vem, — kraj vseh poti. O kje? Glej, še visok je v ognju plamen, še komaj so razkrile se oči, — še komaj skoz strmeče, solnčne sanje iz dna se vzpenja k jasnosti spoznanje, — kdaj zazveniš, življenja zadnji amen? 53 in tolar je zažvenčal na tleh >. . Modre dalje. Divna je noč, da bi izkoprnel! Fantova pesem se v dalje razlega., . Čudna bolest prevzema me vsega — O, da bi sam se pred sabo otel! Vsa ogromnost neutešitve divje v srce se mi zagreba. V svoji nemoči bi kriknil do neba v strašno vsemirje: rešitve, rešitve! V brezbrežja hrepenenja lijo . .. O, da zajel bi jih v težkem zvoku! A, kakor drevo sem, ki vanj vetrovi bijo, on pa razjeda se v svoje neizraznosti joku. Miran Jarc. Krik davnim. Sama sva ostala v tej hladni grajski sobani v tišini popoldneva poznega; šumno vrvenje družbe ostale s hodnika tu v tihi dvorani se razprševa, kjer plove vsepozabljenje. Na stenah slike gospa in mogotcev nekdanjih se zdi, da še vedno v tajnem molčanju živijo, baročna zrcala še čakajoče visijo ,.. nikogar ni, ki bi spet zbudil življenje v brezdanjih samotah teh . .. zadnje še solnce se vlega v zavese pri oknih, na tla. .. Ti h glasovirju si sela in smeh pritajen ti nalahno na lica je dahnil. V tem hipu po tipkah ti roka je kruto zdrsela — krik plašnih akordov-------ko da v njih vsa prošlost se trese , . . »Trudna od poti sem!« — Čar davnin je usahnil. Miran Jarc. i 101 115 Tu: »Zdaj naglej se je!« so mi velele, »pred dva saj smo privedle te rubina, ki iz njih bil v te je Amor vrgel strele.« 118 Nebroj želja, kot ognja pekočina mi sililo je v nje oči žareče, tja zroče, kjer bila je dvozverina. 121 Kot v ogledalu solnce se leskeče, tak dvozver se je v nje očeh: zdaj ptici, zdaj levu slična bolj v oči iskreče, 124 Strmel-li nisem, bravec, po pravici, videč, kak tista dvozver tam miruje, spreminja pa v Gospe se zmir zenici? 127 V tem pa, ko moja duša se raduje in vsa strmeč naslaja se ob jedi, ki nasičuje in hkrati izlačnjuje, 130 so žene tri (o njih so višjem redi kretnje svedočile!) naprej stopile, plešoč ob angelski le-ti besedi: 133 »Oči obrni, Beatriče, mile u svojega prezvestega ti slugo, ki kaj stopinj noge so mu storile, 136 da uzrl bi te! O, stori nam uslugo, javi se temu-le izza koprene, da skrito uzre lepoto tvojo drugo!« 139 Vzrl večne luči odsev, oči sem njene! Poet — naj trudil se do sivih let je v Parnasa senci, pil iz Hipokrene —- 142 kje je, da ne bi omagalo mu petje, če peti htel bi, krasna kak je bila, ko ob spevu sfer obsipalo jo cvetje 145 in v čistem zraku obraz mi je razkrila? (Dalje Človek. Poglejte morje! Kot biserna ploskev z daljave prihaja, objema ... in že je obzorje, neskončne planjave. Galeb bi rad bil lahkokrili, da hitro premerim dolžino morja, ribje plavuti bi dali mi bili, pa bi odkril vam globino morja. A sem le labud, ki žalost in stud povzročal bi val mu, ko bela mu grud poljubi obal tam daleč, o daleč, onkraj obzorja, onkraj življenja brezmejnega morja v planjavi brez tal. — Branko Jeglič. Na Korinju je bilo vse v oknih Roža skrivnostna. Odlomki. — France Bevk. Kot govoreča uganka si mi ti.. . A te besede so le senca tvojih besedi, ki sem ti bral jih z usten kakor češnje, in vse so nerazrešne kakor ti... Šla sva skoz mesto, sama... Da bi znala, kam naj položiva svojo ljubezen! Grozna je noč, od bolesti sem pala na zemljo, na dež in jokala, jokala... Kot iskrico vjela sem upanje grenko ... Sijala je luč skoz zaveso pretenko na naju, in žarki čez lica razliti so vpili se v kri in pričeli krožiti... 2. V sobi kot v vencu družina je bila, le rahlo sluteča, da luč sva jim pila. Vstal je nekdo in prišel do zavese . .. Kot ptički sva bila, ki groza ju trese. Šel je dež kot da pesti na dušo bijo. Vtonila je senca v zavesi, luč ž njo, le enkrat je še kot perut splahutala, kot ogenj v pepelu nama v dušah ostala. Pod drevjem se sklanjajo sence, ki riše jih mesec na pot, čude nama sijejo zvezde, nad goro spi božja perot. Midva sva se tajno zaprla v najtišji kotiček srca in sijeva sebi; za naju ne zemlje ni, niti neba ... 11 149 118 Potem, sem videl, druga se zverjad je — lisica — v voz triumfski priplazila, ki tečne hrane vidno tri jo glad je. 121 A, grdih krivd dolžeč jo, zapodila jo v beg Gospa je moja tak, da suha so bedra in stegna-komaj jo rešila. 124 Nato mi stopi nov prizor pred duha: spet orel v dno voza, kot prej, spusti se, ko ven zleti, voz poln je perja in puha. 127 In zdajci glas iz neba oglasi se, ko da prišel iz žalostnega je grla: »O, s kakšnim tovorom moj čoln topi se!< 130 Nato, ko da pod vozom se odprla je zemlja: dalo zmaja nje je žrelo, in voza je dno mu repa moč predrla. 133 In kakor osa k sebi krči želo, tak zmaj je rep v telo, krivic sesljavo; del dna izruvavših v trne je zginil selo, 136 In kot se plodna zemlja odene s travo, tak dna se je ostanek z orla dlako, podarjeno morda z namero zdravo. 139 Odelo s puhom, perjem se je enako tudi oje tist hip, tist hip obe kolesi: vzdihljaj ne pride iz ust s hitrostjo tako. 142 Zdaj zgradba sveta, odeta vsa s peresi, glave pognala je: štirje robovi vsak eno, tri so rastle na ojesi; 145 le-te bile — kot voli — so z rogovij en rog je v čelu štirih vsaka imela: nečuven bil dotlej nestvor je noviv 148 In drzno, ko na skali grad, sedela nesramna v onem vozu je blodnica ter venomer oči okrog vrtela. 151 In v strahu, da mu vzeta bo družica, velikan — sem zrl — tik nje se je veličal, in večkrat sta se poljubila v lica. 154 Ker pa njen pogled v sli na meni obtičal je večkrat, blodni, jo ljubimec kruti od glave do podplatov je prebičal, 157 Potem, srdit, kot tak, ki hudo sluti, nestvor odveze in v gozdov temnico tak daleč tira ga v nevolji ljuti, 160 da varen bil pred njim sem in blodnico. . . . in še opazila nista, kako so prihajali bratci in sestrice . . . Pri ilovskem Srakarju. Motiv iz Srema. V jutranje polje, ko da bratje sv, Frančiška gredo šepetajoč s priklonjeno glavo molitve Gospodu — jagnedi po dva in dva sledijo si zapovrstjo, Tam daleč sredi nepregledne ravni zamišljeno in žalostno mlado drevo stoji in gleda jagnede in tiho drhti: V mojih vejah ni še ptič obsedel, ni še gnezda splel, ni še pel----------- Večerna zarja nad ravnico rumeni, Na mlado drevo — posekano je ptič priletel in poje pritajeno. Jos. Lourenčič. Slepec z otrokom. Praviš: Greva po beli cesti čez jesensko polje , . , Vse je zrelo, vse rumeno? — Jaz grem v rdeče in zeleno! Tam je padlo jabolko, rdeče je — poberi ga in jej! Ah ne, saj ni rdeče, zeleno je — poberi, otrok, ga in jej! Zeleno je ko kmet, ki tam r toji in nad teboj, otrok, kriči, Poberi, ugrizni, otrok moj, zeleno jabolko! -¦------- Kaj slišim prav? Tvoj glas še ravnokar mehak in lep ko sam jabolčen cvet, je raskav in hripav! Daj mi roko, otrok! Tako, Zašlo je solnce. Vse je zrelo in rumeno. Ali ni prižgal na nebu Bog dveh zvezd že? Tebi eno, meni eno, Jos. Lourenčič. 15 205 Zelena soba. Skoz polkna se ne upajo žareči meči v tiho sobo, kjer rože hladeče vonjijo. Tam zunaj brezkončne ceste v solncu kričijo, njih vrišči tu plaho šume ko spomini veneči. In v čašo odlično nalivam si vino rdeče in pijem, pijem vsepozabljenje, Uspavanko vonji pojo mi . . . komajda v srce zaseče še misel izzvenjajoča ... že tonem v hlada zelenje. Miran Jarc. Zvezde mi edine pojo za slovo... Zvezde mi edine pojo za slovo, iščejo te moje plašne oči v pokrajinah noči; — ni te, nikogar ni, da bi mi segel v pozdrav, kakor samotna vsa moja je pot, tak samotež odhajam odtod in nad menoj bdi zvesto le zvezdno nebo. Miran Jarc. V omotici blodni medlimo... V omotici blodni medlimo na vročih ležiščih. Roke preslabotne so, da bi se vzdignile v toku vročine, da bi zapahnile okna, ki skoznje nas bije šumot na križiščih . . . Telesa so težka, težka kakor telesa vlačug. Ah, duša je bedna, ne more se vzpeti v sanje, v nebesa kakor spomladi zvečer, ko v sobice naše in hiše prinaša daljno zvonenje-drhtenje pretopli jug, od deklic s solzami, z rokami sprejet, z lasmi razpletenimi . . . Davi nas gnus, grabi topost bolečine. Od vročine smo kakor od vina pijani . . . Anton Vodnik. „Mati, tega ne boste več vi rabili 17' 259 „Hej-joI — Juhuhuhu!" Prelja. Zame se ne boj! Prelja h kolovratu sedem, predem in predem časih po osem, časih po sedem jadrnih ur. Drobne mi niti z belimi sviti s prsta teko. Misli nemirne, plahe, obzirne iz duše mi vro. Zate se bojim. Ribič greš nad ribe, vzameš nit in šibe in črvičev pest. Včasi sedem, včasi šest — dolgih ur te ni domov. Morebiti na lokavi niti katero uloviš, mene zapustiš. Siluin Sardenko. Skrivnost. Prašaš: kaj je resnica tvojega duha? Prašam: kaj je resnica mojega srca? Tvoja spne visokost se v mojo globokost; dva si bova postala ena sama skrivnost. Siluin Sardenko. jih ponesem neki materi, ki nima niti toliko, da bi učila jesti svojega otroka, — Jaz pa znam že jesti — a tudi nimam kaj. Zato bi se rad vsaj orehov pošteno najedel, — Pa še prinesti mi jih mora, čeravno znam plezati in skakljati: učili so me, da sem plezal in skakljal za ljudmi — ¦—, A zdaj ne morem več. Moje roke in noge so suhe in toge od samega glada: kri mi gre na vodo, kakor tisočerim drugim ljudem------------, Težko vstanem in grem dalje. Kosmati črv, učeni inžener, mi prekriža pot. Zdaj vem: steza skozi gozdič je 99 pedi široka. Kam gre? Si išče nov dom? Gotovo ga dobi. Če pa gre vdova s šestimi otroki, ki ji je granata raztrgala dom in moža, iskat po svetu nov dom, tedaj ga čisto gotovo ne dobi: zakaj človek se boji človeka-------. Spet mi nekdo križa pot. Živa veriga mravelj se vleče čez njo. Kako veselo hitijo. Ali gredo na svatbo, ali na božjo pot? Saj mari ne na vojsko--------?! Pod skalo zagledam v solncu gadje gnezdo, belo in črno pisano okroglo ploščo. Premrzi me in postanem. Ko pa vidim in čutim mir, v katerem spijo, mi postaja spet gorko. In ne bojim se jih več, ker vem, da so gadjie, če jih le ne zdražiš, manj strupeni kakor ljudje-------, Še celo pod mano grebejo živalce. Koliko bujnopisanih metuljev leta okoli mene, koliko prepevajočih ptičk nad mano. Tisoče in tisoče prebivalcev ima ta gozdič — pa Bog naj ve vsem za dom in za ime, Kamor stopim in koder grem, hodim med domovi mrčesja, ptic in drugih živalic. Vse so bolj vesele kakor mi-------. Ljubijo svoj red in svoj mir in v svojem nagonu izpolnjujejo božje zapovedi. A svojega nagona ne zlorabljajo tako, kakor zlorabljamo mi, gospodarji vsega sveta, iz gole lakomnosti silo človeškega razuma — —. O, žival je boljša ko človek! Kamor se ozrem, vidim in slišim življenje, lepše in resničnejše kakor naše--------. Smrti pa veliko manj kakor med ljudmi------------. Solnce gre k božji gnadi. Iz temnega grma odmeva glasna, v hrepenenju vzklikajoča pesem slavčkova. Vem, poje le njej in svojim otrokom. Na druge pa nič ne misli. In jaz?! Še nisem zapel in ne pojem pesmi, da ne bi mislil na tisoče in na milijone drugih ljudi, ki tudi v sreči ljubezni trpijo v trudu in skrbeh-------; ki stradajo vsakdanjega kruha in hirajo od gladu —; ki umirajo od strahu in groze peklenskega ognja tega sveta------------, Vsako noč se spomnim sebe in vseh iz let strahu in groze. Zdi se mi, da sem sredi med njimi, da iz noči vpijem med nje: »Žival bi bil rajši ko človek-------—!« „ Konec." 301