UČITELJSKI TOVARIŠ. List za šolo in dom. Izhaja v 1. in 15. dan vsakega meseca, ter stoji za vse leto 3 gold., a za pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise vzprejema uredništvo, naročnino in oznanila pa Milic-eva tiskarna v Ljubljani. Štev. 13. V Ljubljani, 1. julija 1886. 1. XXVI. leto. Vzajemnost vzgoje in zdravstva. Fr. Gahrsek. (Dalje in konec.) Kakor je vzgojitelju neobhodno potrebno, da ne vzgojuje vseh otrok po jednem kopitu, isto tako ne sme zdravnik vseh bolnikov na jeden in isti način zdraviti. Ko bi to bilo, potem ne bi bilo zdravnikov, zadostovalo bi navodilo, kakeršna se nahajajo po knjigah. Mehanično se ne da tu ni v tem ni v onem obziru ničesar doseči, in vsak tak poskus se ponesreči na induvidualni posebnosti in na posebnih okolnostih, v katerih živi in je živel bolnik. Vprašanje nastane, kako poizvedeti te okolnosti. Bolnik sam najčešče ni v stanu, natanko razodeti svojega notranjega stanja, kajti često je človek sam o sebi naj-manje poučen. Tedaj se zateče zdravnik k bolnikovim bližnjim, naj mu objasnijo stanje bolnikovo. Vnanjosti je v takih slučajih lehko priobčiti, ne tako duševnih okolnosti; te pozna natanko le vzgojitelj, bodi si roditelji ali učitelj, kateri je že dalje časa občeval z bolnikom v njega normalnem stanji z določeno namero, izpoznati v svrho moralične in intelektuelne vzgoje vse potančne pojave človeške duše. Še le na podlogi teh podatkov bode mogel zdravnik zapisati primerna zdravila. Iz tega sledi, da se vzgojitelj in zdravnik vzajemno podpirata in dopolnujeta, da sta torej oba najvažnejša izboljševalca človeškega življenja. Sličnost vzgojnega in zdravniškega delovanja kaže se tudi v tem, da se nobenemu izmed nju še ni posrečilo iznajti zanesljivo in jedino pravo sredstvo proti raznim nedo-statkom človeškega življenja. Pravega sredstva za razne duševne popačenosti še nimamo in če tudi se je na polji pouka že marsikaka dobra metoda iznajdla, vender je odvisno pravo prilagodjenje še vedno od vzmožnosti pojedinih vzgojiteljev. Razmerje, v katerem je misleč razum k občutkom in k čuteči čudi, kaže se tudi glede vnanjih delov našega telesa k notranjim, najplemenitejšim organom. V zdravljenji vnanjih udov telesa se je že mnogo napredovalo; glede nekaterih notranjih bolezni pa se pogreša mnogo napredka. V vzgoji smatramo za najvažnejši smoter harmonično izobražbo sil in vzmožnosti gojenca. Brez tega postane otrok jednostransko razvit in nerabljiv za rf?ne zahteve življenja. Zato pa služi ves pouk in vsa vzgoja temu vrhovnemu smotru. Tako usovršenje se ne doseže v nekaj letih, temu treba dolgotrajnega vplivanja na človeka. A le na podlogi te svrhe moremo si misliti človeka popolnega in nezavisnega od vnanjih okolnosti. Vpliv takega vzgojnega delovanja ne učinkuje za trenotek, marveč za vse življenje, kajti osposobiti ima gojenca, da postane zdaj koristen ud človeške družbe, katera zahteva celih, harmonično razvitih ljudi. — Isto tako deluje zdravnik. Tudi on ne sme negovati neka- terih organov na škodo drugih, kajti s tem bi položil že s početka kal novim boleznim. Tudi on mora gledati, kako popolnem ozdravi in izboljša človeka, kako zatre kal vsem bodočim boleznim; vsako polovičarstvo se pozneje hudo maščuje. Vsakako mora natanko preiskati, koliko in česa še manjka glede smotra pametne telesne vzgoje in kaj je mogoče še doseči. V tem se oba zlagata, vzgojitelj in zdravnik, da smatrata za sredstvo svojega delovanja protiučinek in podporo. Zdravnik ima skrbeti za zdravo telo, potem bode zdrav tudi duh, kajti „v zdravem telesu biva zdrava duša". A vzgojitelj in učitelj je oni činitelj, ki v prvi vrsti podpira delovanje zdravnikovo. Od izobražbe duha in srca zavisi izboljšanje zdravjeslovja. „Ko se bode med ljudstvom ukoreninila osnova splošne omike, še le tedaj bode ljudstvo razumelo ona vprašnja, katera zdaj še malomarno prezira ali se jim celo upira. Ko bode ljudstvo doseglo to omiko, tedaj se ne bode nič več pripetilo, da bi se v deželi (kranjski) s 353 slepci niti popolno ne oddalo šest ustanov vkljub javnemu razglasu; tudi se ne bodo v početku prikrivale epidemije, ki pozneje de-cimujejo cele družine, iz strahu pred naredbami, katere bi izdalo oblastvo; tedaj tudi bolnik ne bode zavračal zdravnikove pomoči, niti se ne bode raje zaupal nevednemu raa-začu zanašajočemu se na lehkovernost ljudstva, nego olikanemu in strokovnjaško izobraženemu zdravniku. Ko bode ljudstvo razumevalo vrednost zdravja, vrednost higijeničnih in sanitarnih naprav, potem sicer ne bodo izginile epidemije, ta velika in stalna nadloga dežele, a ne bodo se tako zelo razširile, kot do zdaj". (Dr. Fr. Keesbacher v „Krain und seine öffentliche Gesundheit. Laibach, 1883.) Človek ni mehanizem, temveč organizem in sicer vsak z drugačnim individualnim vsprejemanjem mikov; ako torej dva delata taisto, zategadelj ni še isto; to je že zdavna priznana resnica. V tej zahtevi je izraženo najpoglavitnejše pravilo vsega vzgojnega in zdravniškega delovanja, in vzgojitelj mora pri uporabljevanji plačila in kazni uvaževati vedno mišljenje gojenčevo, a ne vnanjih prikazni dejanja. A v mnogih slučajih se more taisto jako težko izpoznati, in prava vzgoja bode le tedaj plodonosna in v resnici izbolj-ševalna, ako se vrši na podlogi določenih zakonov in vnanjih prikazni dejanja z vednim obzirom na mišljenje, na notranja svojstva človeška. Ko bi se ravnokar napominana zahteva ne uvaževala, morala bi vzgoja imeti ravno naopačne posledke: kdor še ni postal pokvarjen, moral bi se pokvariti že z ravnanjem pokvarjencem primernim, ker bi morcla le njegova vnanjščina kazala takovega človeka. Človek res da vidi le to, kar se mu pred oči predstavlja, vender pa marsikdo dospe s potančnim premišljevanjem in z raznoterimi izkušnjami življenja do tja, da more preso-jevati človeka tudi po njega notranjosti. Ako torej pri izreki sodov uvažujemo obe slučajnosti, sodili bodemo ljudi pravično. Nevarnost krivične sodbe odvrnili bodemo od subjektivnega postopanja, in naše ravnanje označilo se bode za objektivno, kar popolnem prija modri vzgoji. Primerjamo li v tem pogledu zdravilstvo z vzgojnim postopanjem, najdemo, da tudi zdravnik ne more že naprej določiti učinka kakega zdravila. Dolžnost mu je torej, da kolikor možno natančno opazuje individualnosti in da si pridobi temu potrebno razvidnost in spretnost. Pri telesnem in duševnem razvoji človeškem sta dva činitelja merodajna, prvotna nadarjenost in vplivi od zunaj prihajajoči. Že vzgojitelj more na oba več ali manj vplivati. Isto tako mora zdravnik pri opazovanji zgoraj glede individualnosti izrečenih zahtev uvaževati prvotno čud in vnanji svet, kako ste namreč te dve svojstvi vplivali na bolnika. Vprašanje le nastane, katere vnanje okolnosti so ravnodušne in katere obzira vredne. Pri vzgoji zavisi odgovor obče od tega, moremo li lehko ali vsaj s precejšnjo gotovostjo dokazati, da so iste z obzirom na dosego našega nravno - verskega ideala ravnodušne ali pa obtežujoče. Pri tej določitvi se nam je zopet ozirati na mnoge daljnje okolnosti kot na narodnost, na deželo in na podnebje, na temperament, na starost in na spol. Med okolnosti v ožjem smislu pa moremo šteti tolikere, da jih morejo določiti le najboljši strokovnjaki. Na narodnostne, krajevne in podnebne, na starostne in spalne razločke se mora vsakako tudi zdravnik ozirati, samo da je za njega merodajno le zdravje, in ohranitev zdravja, ne pa kakor pri vzgoji nravno - verski ideal. V obče je torej naloga vzgoje, da izobražuje sile in vzmožnosti gojenčeve, če prav se ta harmonija ne pojavlja v vsakem človeku popolnoma. Često se prigodi, da zavije otrok, pravilno in harmonično vzgojen, ipak le na stranska pota, da tedaj njegovo poznejše življenje ne odgovarja prejšnjemu razvijanju njegove duše. Temu tudi ne more biti drugače, ker ničesar pod solncem ni popolnega in brez pogreškov. Duh človeški je tako raznoličen, da se mu pač ne more vtisniti pečat občnosti; človek je sicer vstvarjen po podobi božji, a njegovi nagibi k slabemu ali dobremu so prepuščeni njegovi prosti volji, katero mu je Stvarnik podaril v znak njegovega vzvišenega stališča nad drugimi stvarmi. To prosto voljo porabljajoč more postati v resnici ali dober ali slab, v slavo ali sramoto sebi in svojemu rodu. Kakor nravstveno veličino negovati mu je tudi svoje telesno zdravje, kajti le dotle bode mogel težiti po nravstvenih in umstvenih pridobitvah, dokler mu bode telo sposobno za takovo teženje. In tako se bode vzgoja z napredujočim časom bližala svoji popolnosti, dokler bode namreč tudi zdravjeslovje omogočevalo to dosego. Knjiga Slovénska T XIX. veku. Juri Kobo (1807-1858) Sodevski gl. v Jezičniku XVII. Í879 str. 1 — 16. — France Malavašič (1818 — 1863) je opisan v Jezičn. XIX. 1881 str. 20 — 33. — Po smrti njegovi je prišla na svetlo: Mlinar in njegova hči. Žalostna igra v petih aktih. Po E. Raupachu poslovenil Fr. Malavašič. Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani. Nat. Eger. 1867. 16. 66. — Simon HJančnik (1810—1844) dohtar sv. pisma, v Jezičn. XIX. 1881 str. 33—36. Josip Drobnič r. 18. apr. 1812 pri sv. Hemi kraj Sotle, početne šole izvršil domá, latinske v Celju, licejske v Gradcu, bogoslovne v Celovcu, posvečen 1. 1839, kap-lanaril v Rogatcu, Pišecah, Slovenji Bistrici, v Dolu, Artičah in Brežicah, 1. 1849 služil za pomožnega gimnazijskega učitelja v Celju, po bolezni nekoliko v Vitanjih za kaplana, 1. 1852 umakne se v začasnem pokoju v Trst, kjer je podučeval v javnem zavodu svojega rojaka M. Vehovara, od 1. 1857 paje namestoval stolico slovenskega jezika na gimnaziji v Gradcu, kjer je u. 5. avg. 1861. Bodi v blagem spominu mož, ki je vse svoje življenje daroval za lepši razvitek dušnega življenja svojih rojakov, pravi D a v. Trste-njak, ki ga opisuje v Zori I. 1872 str. 145 — 147. Primeri Knjiž. Zgod. Slov. Šta-jerja, sp. I. Macuñ 1. 1883 str. 148—9. — Nahaja se v a) Narodne Pésni Ilirske, St. Vraz, 1. 1839 str. 193 J. Drobnič po pesni: Na tratici — iz Zilske doline. — V b) Novicah 1. 1845: Kmeta svet za zdravje in zadovoljnost — poleg nemškiga (»Kar si z žuli sam pripravim, — Rad poštenje vam zastavim, — De narslajši mi diši; — Vidim, res je, v mnogim mesti — Bogatine dobro jesti, — Pa ko men' — jim ne godi itd.«). Na primer bodi (str. 136): Kje so letos muhe? 1. Kje so muhe zaostale, De jih letos nič ni k' nam? 2. Al novice odpustite! Men' zareklo se je to; 3. Tiste zato, ki zgubili So za letos muhni sled, Tak novice ste prašale, Taki dam odgovor vam: Ve nedolžne le glasite, S čim vas drugi silijo. Prosim, de b' odgovorili Na prašanje moje pred: 4. „Kaj de vsaka ni enaka Po vsim svetu letina? 5. Zakaj drevje, kak bi radi, Ne rodi nam v vsakim let' ? 6. Kam zginile so gosence, Ki pred leti nekimi Zakaj včasi dež namaka, Kdar b'nam suša ljubši b'la? Ako ravno ga spomladi Ni b'lo druz'ga, kakor cvet. So storile, de več sence Skoro drevje 'melo ni?' u 7. Kdar na kratke te prašanja Slišal bom odgovor vaš; Kje so muhe, brez nehanja 8. Ako bi pa vse okoli Vas iskanje prazno b'lo, Vglas'te se pri meni v Doli, Rojev muh vam dam čez sto. J. Drobnič- Iskal z vam' jih bom nalaš. Pri av. Jakobi v Doli. c) Ilirsko-Nčmačko-Talianski Mali Rččnik od Josipa Drobnica, sa osnovom gramatike ilirske (protumačenom nčmački i talianski) od Včkoslava Babukiča. Troškom Matice ilirske. U Beču. Tiskom jermenskoga monastira. 1846 —1849. XVI. 12. str. 812. — Predgovor. Sastavljajuč ovaj mali rččnik, — koi je po g. prof. An-tunu Mažuraniču preradjen i znamenito te po njem i talianskim jezikom protumačen . . Vorrede. Prefazione. Giuseppe Drobnič. — Predgovor drugi: „Ima več gotovo četiri godine danah, od kako sam ja, bivši tajnikom narodnega družtva čitaonice i Matice ilirske po nalogu starešinstva istoga družtva rččnik ovaj, sastavljen po g. Josipu Drobniču, objavio time, da če se troškom priespomenute Matice na svčt izdati, te sam i poziv k predplati napisao ... Do roka 1846 . . izide samo parvi svezak . . god. 1847 opet drugi . . — Nobena naglost nič ne velja, mudro vele Kranjci ... S druge strane obreknem ja, da ču osnovu slovnice ilirske nčmačkim jezikom spisati, a prof. A. Mažuranič obeča mi, da če ju talianskim jezikom protumačiti ... A, postavši ban-skim povčrenikom u Vinodolu, tamo i ode te silnimi poslovi prečen nemože mi obe-čanja izpuniti . . Nškom osobitom srččom namčrim se na g. Vladislava Vežiča, koi mi slovnicu talianskim jezikom vešto protumači .. Da se rččnik štampa u Beču? Ovako malenih pismenah neima zadosta u nijednoj štamparii naše domovine . . . Pomislite naj-poslš i na ono, što bi učeni Cornova (Ceh) rekao: da veče kazni za učene ljude nebi znao, nego zatvorivši ih, da jim se zapovčdi, neka rečnike pišu — pa čete, uzdamo se, milostivo oprostiti, što smo sa izdanjem ovoga rččnika toli dugo otezali" . . U Zagrebu 1849. Včkoslav Babukič. Rččnik str. 1 — 550 v polovičnih razdelkih. Grundziige der ilirischen Sprachlehre str. 551—687. Fondamenti della Grammatica illirica di professore Včkoslavo Babukič tradotti da V. V-ž-č. — L a lingua illirica, o slavomeridionale, si prende in senso piii lato ed in senso piu stretto. In senso piu lato per lingua illirica s' intendono tutti i dialetti slavi, che si parlano nel delta illirico, cioe: fra il Danubio, ed i mari nero e adriatico; questi dialetti si possono ridurre in 3 principali: slove no, serbo-croatico e bulgaro, perche questi 3 si possono ridurre in un sistema etnogeografico e grammatico. Per lingua illirica in senso piu stretto s'intende per eccellenza la lingua serbo-croatica, la quale si parla etc. d) V Drobtincah 1. 1848: Stara pravda. Černe pike v slovenskih zgodivšinah. Vkanjena lakomnost (po Vuk. Stefanoviču) itd. — L. 1854 Zemljopis itd. e) Slovenska Čbela, berilo za obudo in omiko slovenskega duha. Ta časopis izhaja vsaki četertek . . za celo leto po 2 fr. . V osmerki . . Odgovorni urednik J. Drobnič. Natiskar in založnik J. K. Jeretin. U Celju 1. 1850. List 1. dne 3. Pro- sinca. Zadnji 13. dne 27. Sušca. — V naznanilu pravi: „Slovenska čbela bo u svoje predele nabirala čedne pesme, kratke in podučivne pravlice in pripovesti, popise posebno pomnenja vrednih prigodba in oseb iz slovenske dogodivšine, slovstvene raz-jasnenja in kar slovensko jezikoslovje sploh zadeva, šolske reči in vse, kar požlahnenje človeškega duha podpira". — Tako je postala Drobničeva Slov. Čb. prednica Janeži-čevi Slovenski Bčeli od 1. jul. 1850 do 1853 teč. I—IV v Celovcu. — Mej sodelavci je bil na pr. M. Stojan, J. Šubic, Št. Goličnik, J. Ulaga, A. Strajnšak, Jakob Re-šetar, D. Resanski, nekteri dijaci itd. — V zadnjem listu toži v Ob znani: „Slovenska čbela se še ni pridno po slovenskih dolinah ogledala, jo je že tudi nevsmilena osoda zadela, da mora danes slovo vzeti od svojih, še živih sester in bratov slovenskih časopisov. Premalo število podpornikov ji ne dopuša u zgubo založnika dalje živeti". Živo priporoča domorodcem Slovenijo v Ljubljani, naj jo ohranijo; naj ne gledajo na to, kdo kaj piše, ampak kaj se piše; naj podpirajo vse, kar meri na čast, slavo in izveličenje slovenskega naroda, in naj Bog in Sloga bota jim geslo itd. f) Dvoboj in Raztresenca, dve vesele igri za gledališe. Celje. U zalogi J. K. Jeretina. 1850. 8. str. 78. — Dvoboj, vesela igra v enim delu. Poslovenjena iz nemškega str. 1—42. Raztresenca str. 43—78. — „Mesto Celje je takrat bilo bolj narodno nego sedaj . . L. 1851 se je v Celji čitalnica ustanovila vzlasti po prizadevanji Drobničevem ter so se v mestnem gledišči predstavljale razun imenovanih sledeče igre: L. 1851 Dobro jutro, Golfan Starec, L. 1852 Tat v mlinu, Županova Micka itd. Drobnič je vse te igre sam uredil, učil igralce deklamovati . .; on je tedaj na Štajerskem bil prvi mož, ki je hram slovenske Talije odprl itd." Da bi bil pa Drobnič prestavil tudi Kukuljevičevo igro J uran in Sofija, kakor piše Trstenjak v Zori (str. 146), ni res, kajti rodoljub, kteri je iz ilirskega prestavil „Dve igri za slovensko glediše. I. Juran in Sofija, ali Turki pri Sisku. II. Štepan Šubic, ali Bela IV. na Horvaškim" — bil je Andrej Likar (1826—1865), o kterem glej v Jezičniku XVII. 1879 str. 62 —66, kjer je tudi omenjeno, da ste te dve igri — v mnogo lepši besedi in obliki — 1. 1850 v založbi pri Jan. Giontini prišli na svetlo v Ljubljani. g) Zemljopis je v Slomšekovi knjigi „Ponovilo potrebnih naukov za nedelske šole na kmetih. U Beču 1. 1854" del VII. str. 656 — 716, spisal Jožef Drobnič: Spoznava sveta, suha zemlja, voda in morje, obrazi in mera zemlje, zrak, podnebje ali pojas, ljudje in narodi zemlje; Azia, Afrika, Europa, austriansko cesarstvo, Amerika, Au-stralia (Vid. Zbr. Spisi I. str. 248). h) Slovenski Prijatel, časopis za šolo in dom, izhajoč v Celovcu, ima 1. 1856 in 1857 nekaj jako dovtipnih pisem, ki jih je iz Tersta pisal bratič Jožef (t. j. J. Drobnič) svojemu stricu in stric Matija bratiču — o slovstvenih zadevah slovenskih, o nekterih rodoljubih, šolanih Slovencih, čudnih pisateljih, nemškutarjih, oblikah om - ega, o duhovnih, kterim je poleg ponižnosti treba tudi poguma in čerstve volje itd. — Iz čbele 1. 1850 je ponatisnjena tudi njegova po narodni pravljici zložena pesen „Pomagaj si, pa ti bo Bog pomogel" (1856 str. 20. 21), v kteri se kaže, ker je Slovenec brez plačila pogostoval Boga in Petra, naposled: Zato je od tiste dobe Nemec v dnarjih prav premožen; Lah ima vse polno robe; Z žitom je Mažar založen; In Slovenec naš prijazen, On je krog in krog — ves prazen. i) Slovensko-nemško-talianski in Taliansko-nemško-slo-venski Besednjak, spisal in ob svojem natisniti dalJožefDrobnič. V Ljub- ljani. Nat. J. Blaznik 1858. 8. str. 355 v polovičnih razdelkih. I. Del str. 1-197. II. Del. 199 — 355. — V predgovoru, pisanem v Terstu 1. 1857, pravi na pr.: „Kakor da bi se med Taliani in Slovenci polovica sveta razlegala, po kteri bi vzajemno občenje med njimi čisto nemogoče bilo, se do zdaj ne da zaslediti nobeden pismen spomenik, kteri bi jim bil vzajemni ključ do njih jezikov. Pogrešanje takega ključa me je vpo-tilo, da sem mali besednjak sostavil, kteri bi tirna narodima, ki sta si po eni strani mejaša, naj za silo razlagal, kako se njihova jezika razločujeta . . Ker sem ti besednjak samo Slovencom in Talianom namenil, in toraj le na dva dela razdelil, se nemški jezik v njem naj samo za koristen pridavek šteje. Vem dobro, da bi se to delo izverstniše in bolj popolno bilo dalo narediti; pa za zdaj naj bo s tim zadosti. Serčno me bo veselilo, ako bom včakal, da se bodo želje za popolnišim takim besednjakom obilno razodevale." — Še bolje govori v „Odpertem pismu" 1. 1857 v Novicah (str. 87), kjer piše: „Ključ do človeškega serca je živa beseda, je jezik. Kdor se s svojim bližnjim pogovarjati ne ume, bo pri njem le malo in slabo opravil. Da bi tudi vam, Slovenci! mogoče bilo si ključ do serca Talijanov (Lahov) oskerbeti, sem vam spisal dvoje bukvic: talijanski besednjak in talijansko slovnico . . . Talijanski jezik ni le lep jezik, on je tudi mnogim, posebno tergovcem potreben itd." Kakor o Slovenski Bčeli — razodel se je D r o b n i č tudi o Glasniku Slovenskem v odpertem pismu g. A. Janežiču v Celovcu, češ, v Gradcu že sem čital v Novicah 1. 1857, da bote ob novem letu lepoznansk časopis izdavati začeli. Krasen je ta namen in priličen . . . Naša kniževnost je jalova — preberi Novice, potem se so-pet posti, dokler drug list dobiš, časopis, kterega nameravate izdavati, bi moral po takem narmanje enkrat ob tjednu izhajati. Pa tudi to še ni zadosti. Slovenci želijo tudi berila v unanjih narečjih, posebno se ta želja po jugoslovenskem (ilirskem) povsod razodeva. O vsem tem bi ne bil besedice čerhnil, ako bi me tukajšni mladi Slovenci ne nagovarjali, da bi jaz ob novem letu v Gradci izdaval lepoznansk list . . Triglav . . vsak teden na celi poli — perva polovica čisto slovenska, druga čisto ilirska . . v ktero bi se pogosto vpletale lepše cvetlice tudi severnih Slavjanov . . . čednim željam streči, ktere so mi mladi rodoljubi razodeli zastran takega časopisa, bi bilo moje narveče veselje; pa moje zdravje je tako razderto, da mi drugo ne ostane, ko želeti, da bi Vi ali kdo drug po tem načertu vredoval svoj lepoznanski časopis itd. (Novic. 1857 str. 315). k) Venec gledišnih iger. I. Igrokaz. Drevar ali beli gaber. Pervi spehlaj. V Gradcu. Nat. A. Leykamovih dedičev. 1859. 16. str. 87. Značajna podob-šina v dveh delih. Po F. Kaiserovem „Junker und Knecht" za Slovence pripravil J. D. t. j. Josip Drobnič. — Dva igrokaza. Starost slabost, vesela igra v enem dejanju, z nemškega posnel J. D. — Ta igra že leta 1850 v Celji pod naslovom „Raztresenca" natisnjena je v tem natisu nekoliko prenapravljena. V Gradcu 1859. 16. str. 1—36. — Pravi Slovenec, veselica v enem dejanju. Po Franul -Weissenthurnovkini „die Schvveizerhiitte" za Slovence predelal J. D. — Dejanje biva blizo Ljubljane leta 1821 po sv. treh kraljih. — V igri „Drevar" grajšak grof Podložki in sinovec njegov plemič Golobradič govorita le štokavski (ilirski). Na razgled bodi iz I. dela 6. prizor: Pecko (plemičev vodnik stopi na prizor jugoslavensko oblečen). Zdrava mi bodi slovenska domovina! Dolgo je že, kar nisem več tvoje sape dihal! Prigovor sicer pravi: povsod je dobro, doma najbolje; pa tega prigovora jaz ne morem poterditi. Meni se med južnimi Slavjani bolje godi, ko mi je nekdaj doma bilo. Pa prav za prav je Slovenec še zmirom v svoji domovini, naj bo med Slavjani kjerkoli hoče. — Po svojem stanu sem le učenik, ki je nalogo prevzel samorašnega človeškega divjaka po-žlahtniti. Požlahtniti koga, pomeni po drugod kaj druga, ko pri Slovencih. Pri njih se pravi, da je Slovenec požlahtnjen, ako se mu je med čelusti nemški jezik vcepil. S takoj žlahtnostjo se košatijo in šopirijo naši cepljeni žveplenkarji, trakarji, Crepinkarji, če-bularji, cvekarji, špeharji, klobasarji in skoro vsi drugi — arji, in se vselej k Nemcom štulijo, ako ravno jim je deblo slovensko. Nekteri naših rojakov se na to serdijo, pa modremu Slovencu je to clo ljubo; zakaj dan današnji je nemški jezik med Slovenci očitno znaminje, po kterem se hitro in lahko spozna, kakšne peke da je tisti Slovenec, ki nemški govori. Ako se mladi Slovenci v gosposkih suknjah nemški pogovarjajo, je med 100 krat 99 krat res, da so ti Slovenci kaki črevljarski ali krojački pomagači, ali pa kaki drugi rokodelci. Učenega stanu gotovo biti ne morejo, ker visoko šolani mladi Slovenci dandanašnji le rajši slovenski govore. Ako se slovenski kmet z nemšino sili, je gotovo znaminje, da je siromak že čisto pod košem — rad bi namreč dal ljudem verjeti, da je njegova nemšina toliko vredna, kolikor njegovi dolgovi znesejo. Slovenski kmet, kteri še kaj svojega ima, nosi klubuk po strani na levem ušesu — in se slovenski odrezuje. Nekteri zoperniki nam sponašajo in pravijo, da Slovenci nimamo nobenega plemstva, t. j. da nimamo ne slovenskih grofov, ne baronov, ne vitezov; pa taki možje pokažejo, da so v naših zadevah pravi nevedneži. Učeni jezikoslovci učijo, da so na slovenskih imenih končaji: šegg, nigg, negg, čič, nič, vič žlahtnivni končaji, n. p. imena Pete-linschegg, Kokoschinegg, Politschnigg z dvema „g" pomenijo: grof Petelin, grofica Kokoš, grof Polič; z enim „g" pomenijo barone in baronice. Končaji tschitsch, nitsch, vitsch, ako se v njih „č" z nemškim „t-sch" piše, pomenijo take žlahtnike, kterim Nemci „Herr von" pravijo, n. p. Pijančič, Capinič, Sleparovič se pravi po nemški: Herr von Pijane, Herr von Capin, Herr von Slepar. Končaji šek, nek, nik, čič, nič, vič, slovenski pisani pomenijo imena priprostih kmetov. Dela II. p r i z o r 18 (konec): Grof. Meni se čini, da bude naj bolje, da se sudnička dvorana pretvori u dvoranu veselja. Drago nam mora svim biti, da su se te stvari tako okrenule. Svi smo imeli dosta straha, kojega je uzrok moj sinovac. On je za svoju \etrenost zasluženu plaču več primio, što je kao zločinac uhvatjen bio. No najviše straha i žalosti preterpili su Miha i Špelka. Za ovaj strah dat ču vama bogatu dotu, i buduč da je na mojoj gospoštini u Brestovcu služba majera prazna, bit češ ti Miha od danas tamo moj majar. Miha in Špelka (poljubita grofu roko). Miha. Milostivi gospod grof! Strah in veselje sta me naglo eden za drugim tako prevzela, da ne vem drugega reči ko: Bog poživi milostivega gospoda grofa 1 Vsi na kupe razpostavljeni. Obči živioklic: Živio naš grof! živio! Zavesa se spusti. Pravi Slovenec. Prizor 4 : Gospod (Šander, car Ruski) drugarju (ministru svojemu): Kako se vam dopada ta Slovenka, in sploh tukajšni Slovenci? Drugar. Priprosta nedolžnost je sploh Slovencom lastna, in se mora vsakemu dopadati. Gosp. Meni je, kakor da bi bil med svojimi ljudmi. Jasni in bistri pogled Slovenca razodeva njegovo poštenost; njegov pravilni obraz in njegovo vedro čelo oznanu-jeta visoko hitroumnost; po svoji telesni okretnosti in gibičnosti je vstvarjen za vse umetnosti. Med vsimi slovanskimi narodi se mi dozdeva, da je slovenski najžlahneji. Svojemu cesarju je ves udan, in zvest do poslednjega zdihleja; le škoda, da nima nobenega prijatelja, ki bi ga branil njegovih sovražnikov, kteri bi ga radi v žlici vode potopili, ako bi mogli. Njegovi sovražniki mu ne vejo kaj sponašati; le to mu za krivico štejejo, da je slovanske rodovine; da je njegova žlahta čudno velika itd. 1) V nem. slov. slovarju 1. 1860 omenja Cigale slov. nem. talianskega besednjaka 1. 1858 ter pravi, da je J. D rob nič dokaj slovenskih besedi in prislovic, ki jih je bil nabral dekan J. Alič, z dragocenimi dostavki pomnožil in poslal vredništvu (Vorw. VII). — A. Janežič piše o njem: Rajni — Jožef Drobnič — more se po vsej pravici imenovati jugoslovenski pisatelj, zakaj pisal je enako spretno v slovenskem, kakor v horvaškem narečju . . . Pero mu je prav gladko teklo, posebno pa mu je bila humo-ristična pisava pod palcom. Ves čas svojega življenja se je poganjal za zbliževanje ju-goslovenskih narečij. Svojo knjižnico je volil jugoslavenski akademiji. Naj mu bo lahka žemljica (Slov. Glasnik 1861 str. 106)! © © p i m L Z Goriškega. (Dalje in konec.) Na to vprašanje se mi vidita mogoča le dva odgovora: Ali da se nemški učitelji boje dokazane ministrove energije in da so tedaj Conradov ukaz pustili le na papirji, ali pa, da hote uže a priori sedanjemu ministru metati polena pod noge, ker se jim vidi premalo prevzet önili »liberalnih« nazorov, ki so bili za Stremayr -ja jedini merodajni. Naj si bode temu kakor hoče, jaz najdem, da so se naši nemški tovariši jako osmešili z önim ropotanjem. In kaj sedaj? — minister uže pove; v državnem zboru je rekel: „ . . . . batttt Werbe idf) feiert, mie toeit bie einzelnen ©djulen in tfjrer Sirbeit gefommen ftnb, unb bamt tnerbe icj) töiffett, icf) JU tfyun Ijabe". — Poročila o pregledovanji knjižnic leže do 1. julija pri dež. šol. svetih, in potem gredo na Dunaj. Radovedni smo torej na odgovor ministrov. Vender pa pogrešam v onem ukazu necega važnega dostavka, ki bi bil velike važnosti za naše sedanje čase, ko se uže vsak pisarček, ki jävaline more pravilno zapisati svoje ime, čuti dovolj zmožnega spisovati knjige šolskej mladini. Ta dostavek naj bi zahteval, da se imajo iz šolskih knjižnic izobčiti tudi one knjige, ki greše zoper pravilen jezik. Knjige šolskih knjižnic se dade pač le zato v roke šolskemu otroku, da se mu razjasni, razširi in spopolni znanje ali sploh pouk, kar ga sliši v šoli iz učiteljevih ust ali ga čita iz šolskih knjig. Ako se pa od učitelja zahteva, da pri pouku pravilno govori, ako se dalje terja, da so poučne knjige pisane v pravilnem jeziku, potem prav ne vem, zakaj bi se te zahteve ne raz-tegnole dosledno tudi na knjige šolskih knjižnic! In ker se uže pri poučnih knjigah sodba glede jezika ne prepušča posamnemu učitelju, naj se v bodoče tudi pisatelji ali založniki knjig za šolske knjižnice zavežejo predlagati dotične knjige deželnim šolskim oblastvom, katera dade predložene knjige strokovnjaku pregledat, ter si polagoma napravijo zapisnik vseh knjig odobrenih za šolske knjižnice. Tak zapisnik je pred kakimi desetimi leti izdal naš deželni šolski svet za šolske in učiteljske knjižnice. Se ve, ako bi se tak ukaz izdal tudi za preteklost, moralo bi se po naših šolskih knjižnicah pometati z metlo za Avgijev hlev, in to ne le po slovenskih, ampak tudi po nemških. Pri tej priliki bi rad opozoril g g. tovariše, ki so oskrbniki šolskih knjižnic, še na neki ne-dostatek v našem pripovedovalnem slovstvu. Ni dolgo, kar je mej slovenskim učiteljstvom opravičeno nevoljo vzbudila povest (»Dora«), kojo je spisala neka slovenska pisateljica v »Slovenskih večernicah« družbe sv. Mohora lanskega leta. V tej povesti se — kakor je znano — slika neki »nadučitelj« za ves učiteljski stan tako sramotilno in žaljivo, da nič tacega. Pisateljico je sicer v nekaterih listih (n. pr. v »Popotnik-u« in dr.) doletela zaslužena kazen, vender pa mislim, da bi bil to kazen bolje zaslužil odbor Mohorjeve družbe in pa nekateri slovenski pisatelji, koje »Dorina« pisateljica v svojih spisih le posnemlje liki neka čveteroročna žival. Bili so časi, da je bil slovenski učitelj po svojem socijalnem staleži res obžalovanja vreden človek. Malo vzobražen, navzgor podložen, sužen svojim predstojnikom, moral je večkrat sramotilno beračiti svojega pičlega krvavega zaslužka pri naj revnejšem in surovejšem ljudstvu, kakor kak poljski čuvaj. Oni žalostni časi niso še popolnoma izginoli iz spomina našemu ljudstvu; »šumo-štar je komunski hlapec« sem slišal pred kratkim kmetskega bahača nazivljati ljudskega učitelja zarad terjatve njegovih pravic. Omikan človek — se ve — ne predrzne se več kaj tacega. Pa kaj pravim?! Ali niso nekateri naši pisatelji zna biti omikani! In vender, kde zajemljejo tako radi snov svojim pripovestim? — Kde neki nego v onej mračnej učiteljskej preteklosti. To jim je narodno, to izvirno! — Povest ni mikavna, če nima kacega smešnega prizora, in kdo naj nastopi tii kot »junak«? Kdo neki nego »šumoštar«! — Sramota! — Kaj skrbi tacega pisarja, da je »šumoštrov« naslednik ljudski učitelj, ki je morda nekoliko več hlač raztrgal po šolskih klopeh, kakor on, kaj ga briga, da neomikan in neodrasel človek, ki dobi tako knjigo v roke, ne zna abstrahirati resnične sedanjosti od vse drugačne preteklosti, ter da v svojej domišliji išč6č si konkretnega predmeta nehote naleti na znanega domačega učitelja, ki mu v istem hipu in tudi pozneje ni nič druzega nego oni smeh in zaničevanje vzbujajoč »šumoštar«. — Tacega »šumoštra« — se ve — morala je dobiti tudi »Dora«, in ker je uže vsa povest prisiljeno osnovana, ni čuda, da je tudi njen »šumoštar« tako drastično naslikan. In ako dobi šolski otrok tako-le knjižuro v roke, kako škodljivo more vplivati na njegovo vzgojo in vzobražbo! — Kar je človek, postane le po vzgoji. Vzgoja pa zajemlje svojo prečudno oblast do človeškega bitja le iz vzgojiteljevega ugleda (avtoritete). Ugled dela učiteljevo besedo otroku sveto, njegovo sodbo odločivno, njegovo pohvalo in grajo čez vse. Brez ugleda je učiteljevo delo Sisifovo delo. Zato pa mora učitelj skrbeti in se truditi, da si ugled ohrani. 0-hrani si ga pa pred vsem z naravno dostojnostjo svoje osebnosti. Žal, da to zmeraj ne zavisi 1 e od njega. Le ena sama beseda iz ust hudobnega obrekovalca lehko pahne v očesu otrokovem učitelja z vzvišenega mesta v globino človeških šibkosti. Kaj pa še le, če najde otrok črno na belem in pa še tako gladko in verovno povedano v knjigi, o katerej je — kakor sploh o vsakej — uže a priori prepričan, da le resnico pravi. Zato pa, dragi tovariši, proč s takimi knjigami! Le te k d j iz knjižnic vse »Dore« in »Dorice«! — Slavni odbor Mohorjeve družbe pa naj v bodoče pazi, da ne sprejme ali celo honoruje zopet kake »Dore«. Sicer se mu znamo tudi učitelji po robu postaviti, kar bi ne bilo družbi v korist. Sklepaje svoj dopis menim, da bi bilo vsekako želeti, da bi ukaz o pregledovanji šol. knjižnic ne izginol iz pozorišča brez sledu za naše bralno šolsko slovstvo. Izvestno bi mu naj primernejši spominek zapustili z živahnejšo gojitvijo tega dela našega pedagogičnega slovstva, in da do tega v kratkem pridemo, obljubuje nam odbor »Slovenskega učiteljskega društva«, ki je v seji 11. marcija t. 1. ukrenol, da bode društvo izdajalo knjižice za šolske knjižnice. In v to Bog pomozi! Z Dolenjskega. V vsaki civilizirani državi v Evropi ima vsake vrste uradniški stan vpeljano svojo službeno pragmatiko. Ta je temelj, na katerega se sme uradnik opirati, ne boječ se, da se mu sme zgoditi krivica, dokler on izpolnuje vestno in natanjko dolžnosti svojega stanu. Niti različna politična mnenja zamogo mu odreči pravice utrjene v službeni pragmatiki. Zato mu pa ravno ta daje pogum v boji s živenjem, da se ne spozabi, da ne omaga, da se ne potopi v valovih visocih zemeljskih težav. Potreba, korist in neizogibna dobrota službene prag-matike za uradniški stan uvideva vsak; gorje onemu, koji bi se upal tej inštituciji oporekati! Blagor pa tudi državi, katera ima vpeljano jo, ter je ne skruni. S tem ima ona na tisoče in tisoče najboljših, sposobniših, najpridnejših, najvestnejših uradnikov več, kakor bi jih drugače imela. Vrh tega sme pa ona ravno zaradi tega mlade in nižje uradnike slabše plačevati, kakor drugače. Samo upanje jim daje, da si zamorejo z natančnim izpolnovanjem dolžnostij svojega stanu boljšo prihodnjost priboriti si. Star pregovor pravi: Upanje je polovica živenja. Vse nezgode, trpljenja, muke in težave vsak rad pretrpi, samo da mu up v boljšo prihodnjosti sije. Nočem dalje be-sedovati o potrebi, koristi vpeljave službene pragmatike pri uradniškem stanu; saj faktum sam najbolj resnico govori, nego še tako natanjko temeljito izpeljana razprava. Ali bi bila pa službena pragmatika, ki je za vse druge uradniške stanove največjega pomena, za učiteljski stan na pravem mestu, da bi se i pri njem vpeljala? Ali bi bila za njega nadalje potrebna in slednjič koristonosna? Vsaka stvar ima dve strani, svojo dobro in slabo. In ako se hoče čuti resnico, treba je čuti dva glasa. Zato potrudil sem se najprvo najimetniše točke za vpeljavo službene pragmatike navajati, potem pa tudi take, ki so zoper to. Kadar učiteljski kandidat stopi v živenje, tedaj začne se njegov boj za obstanek. Treba mu je skrbeti, da znanosti, katere sije pridobil in zraven tega materijalne troške, ki je je z učenjem imel, koristonosno obrestuje. Vsak začetek pa je težaven in ima majhen obseg. Zato mora za daljno, temeljitejo izomiko skrbeti. Ne samo teorija mora se povečati, še bolj pa praksa. Naravno, da bode črez deset in več let njegovo službeno delo vsaj še enkrat tolike istinite vrednosti. Napačno mnenje in ravno tako napačno uravnauje službenih mest je posebno pri nas na Kranjskem, da se šolske postave ne brigajo nadalje za ljudskega učitelja, ko ima enkrat izpit sposobnosti. Kako naj on pozneje s svetom, se svojimi dohodki dela in ravna, to je njegova skrb. Ali se on nadalje izobražuje ali ne, to je zakonodajstvu do gotove meje vsejedno. To velja ne samo o dobrih lastnostih njegovih, kajti v tem slučaji mu ničesar upati ne da, ampak tudi o slabih lastnostih. Še - le tedaj, ako se posebno zelo zanemarja, ako uže najgrše napake dela, tedaj straši ga §. 53. državne novele z dne 2. maja 1883. 1. Niti za pridnost, vestno na-daljno izobraževanje in mu ničesar ne dado upati, ne za nepovoljno izpolnovanje ni se mu posebno bati. Oboje ima žalostne nasledke. V učiteljskem stanu nahajamo zato napako, da se ta nejednako nadalje izobražuje in lika. Ako ima kateri upanje, da si bode s tem do boljše službe pomagal, mogoče, stori to; drugače pa gleda, da se v tem izvežbuje, *kar mu pristransk zaslužek prinese. Kolikorkrat sem slišal, da se je ta ali oni učitelj izrazil, kako se mora truditi pri izpolnovanji dolžnosti orglarske službe, mej tem ko so mu dolžnosti učiteljskega poklica malenkostne. Kakor je s to postransko službo, jednako z vsako drugo. Kaj pomaga, ako ga okrajni šolski nadzornik še tolikokrat nadzira, toliko uže kmalu stori, da za silo izpolnuje dolžnosti, vender prave gorečnosti, prave pridnosti nij mogoče ne pričakovati ne najti, ker prave ljubezni manjka. Ako mu služba ne donaša toliko, kolikor živenje od njega zahteva, ako mu ona boljše prihodnjosti za gotovo ne slika, ako mora on deliti svojo delavnost in svoje moči na več strani, tedaj nij mogoče pričakovati, prave ljubezni do poklica samega, ampak on ga mora deliti na obe ali vse opravljajoče poklice. Poglejmo v uradniški stan! Z največjo natančnostjo, s pridnostjo, kakor se skoraj nikjer drugje ne najde, dela velika večina in izpolnuje dolžnosti svojega stanu. Vse duševne in telesne moči napenja, samo da ne le zadostuje dolžnostim, ampak da se pri višjih izvandredno sposobnega skaže, dobro vedoč, da ga čaka povišanje. Pri učiteljskem stanu to pomaga jako malo ali nič. Delaj leto za letom še najpridneje, ako imaš nesrečo, da si v oddaljeni vasi ali v kraji, kjer so ljudskej šoli malo naklonjeni, ničesar ti to ne pomaga. In ako tudi tvoje delo spoznajo, vender ti i to malo koristi, ker ni boljše službe za oddajanje, s čemur bi ti pomagano bilo. Kadar pa pride koja nadučiteljska služba v nameščenje, takrat vsuje se prosilcev na njo, kakor toče na polje. Vse mogoče privatne prošnje, osebne predstave itd. pri vseh mogočih gospodih podpirajo potem te prošnje. Tukaj se pokažejo zli nasledki neuravnanja službene pragmatike. Kaj pomaga starejemu prosilcu, ki služi svojih 20 in več let, njegova službena praksa in njegova službena leta! Namesto, da hi se na njega oziralo, posebno tudi zato, ker ima več troškov za obitelj, za vzgojo otrok itd., se služba najraje podeli druzemu, ki je komaj učiteljišče zapustil. Kolikokrat se to ravno pri nas na Kranjskem pripeti, povedali bi lehko, toda čemu? Kdor je jedenkrat tako preziranje občutil, zadobil je rano, ki se mu težko zaceliti da. Če se mu je to pa večkrat pripetilo, pač mora vsako veselje do dolžnosti svojega poklica izgubiti, pač ga samo želodec še sili, da izpolnuje mehanično brez gorečnosti, brez vztrajnosti svoje delo. Velikokrat zgodi se, da se tak učitelj popolnoma spozabi; popred vsega priporočenja vreden, naenkrat ves drugačen postane. Na žalost stanu, v lastno škodo; kajti le redkokdaj more se iz take letargije izkopati se. Vsem tacim žalostnim dogodljajem, v največjo korist dežele in pa učiteljskega stanu, konec storiti, potreba bi bila vpeljava službene pragmatike, kakor je to pri uradnikih. Seveda pri tem morale bi se plače vse drugače razvrstiti. Kajti pri učiteljskem osobji nad 5 0 0, ne zadostovalo bi okoli 3 0 s plačo 600 gld., ako se hoče temu nado pustiti in dati, da pride vsak pridni črez 20 let do te plače. Treba bi bilo v temu slučaji vsaj 100 službenih mest s to plačo in to bi pa dežela ne dala ravno zelo rada. Ko bi se začela uravnavati službena prag-matika, tedaj bi se še le sprevidelo, kako nizko, nejednako in žalostno - slabo plačuje se ljudsko šolsko učiteljstvo. Zato pa ima vsak respekt pred tako nalogo in vsak se je ogiblje, kolikor mogoče. Naloga naša pa je, da sami začnemo delovati na to, da se vpelje službena pragmatika. Naj-pripravneje je to vprašanje pri okrajnih učiteljskih konferenci j ah najprvo in potem pri prihodnji deželni učiteljski konferenciji na dnevni red in v obravnavo spraviti. Zatorej p. n. učitelji — tovariši ganimo se! A. L. Z Dolenjskega. (Izv. dop.) V lanskem zasedanji vis. deželnega zbora kranjskega privolilo se je ljudskim učiteljem na jednorazrednicah funkcijska doklada 30 gld. na leto, ter s tem našim tovarišem pomagalo. Toda uže popred, še bolj in žalostneje so slabe pravne razmere ljudskih učiteljev na večrazrednicah. Mej tem ko imajo kolegi na jednorazrednicah vsaj stanovanje prosto, ter so v največih slučajih o r g a u i s t i in si s tem obojem zboljšajo eksistenco, so uči- telji na večrazrednicah navezani edino na plačilo 400 — 500 gld. razun nadučitelja. Pomisliti je treba, da morajo si sami stanovanje oskrbovati, kar pa je dandanes po mestih in trgih na Kranjskem uže drago; da morajo več za obleko samemu sebi kakor tudi svoji obitelji dati, nego v vaseh; da je živenje v tacili krajih zelo drago in slednjič, da nimajo dandanes prav nobenega postranskega zaslužka. V prejšnjih letih imeli so ravno s posebnim poučevanjem itd. mnogo dohodkov, kateri so pa dandanes popolnoma odpadli in tudi več upanja nij, da bi se še kedaj povrnili. Vrh tega so ravno večrazrednice na Kranjskem silo napolnene, tako da ima vsak na teh šolah službojoči poleg večje odgovornosti tudi mnogo več dela. Komur so v istini najžalostneje materijalne razmere ljudskega učiteljstva na večrazrednicah po Kranjskem poznane, pritrdil mi bode, da je to res v največji meri nujne podpore potrebno. Žalibog da je silno težavno vis. deželni zbor zopetno prositi, da bi se i teh usmilil. Pač pa bi se na drug način pomagalo. Navadno ima nadučitelj prosto stanovanje in vrh tega večjo plačo; zakaj bi vsaj drugi in tretji učitelj tudi prostega stanovanja ne imela? Na večrazrednicah imajo vsi jednakega dela. Čemu ima jeden še enkrat toliko plače, drug pa tako malo? Vsi imajo zraven tega jednake troške. Najbolj pravično bi bilo in učiteljem na večrazrednicah pomagalo bi se zdatno, da bi se jim privolilo prosto stanovanje. Šolska občina naj bi skrb prevzela, da mora drugemu in tretjemu učitelju primerno stanovanje zastonj dajati. Ako tega ne more, pa naj daje postavno stanarino. Res bi s tem se krajnim šolskim svetom novo breme naložilo, pomisliti pa gre, da učitelji na večrazrednicah vender poboljška potrebujejo, ako sploh še živeti morejo. Dežela težko za nje more zdatnega storiti. Edino na ta način mogoča je zdatna pomoč. Dal Bog, da bi se hotela uresničiti! A. L. Iz Novomeškega okraja. Šolstvo v našem okraji le po malem napreduje, šolsko obiskovanje se le po malem izboljšuje, ker se šolske zamude le formalno izkazujejo in stariši le formalno opominjajo. Z razširjanjem šol gre počasi, ravno tako z zidanjem šolskih poslopij. V tej poslednji točki imam vender to veselo notico, da se bode v Toplicah vender enkrat zidalo novo šolsko poslopje; kakor sem posnel namreč iz uradnega časnika, oddalo se je meseca junija zidanje po licitaciji. — Tik Novega Mesta v Št. Mihelu bodo vender šolski otroci zdaj v šolski sobi poduk imeli. Šolo imajo v Št. Mihelu sicer že kacih 20 let in več, a poslopja šolskega niso imeli, otroke so marveč tlačili v sobico kmetske hiše, kjer je le za 8 — 10 otrok prostora. Če je pa od 300 za šolo ugodnih prislov šolo kdaj 20, 30, 50 otrok, potlej naj pa č. čitatelj ugane, kje so imeli prostora. Letos bodo pa dečke pod streho vzele šolske sestre, ki so v Šmihelu sezidale veliko poslopje za samostansko dekliško šolo. — Konferencija za naš okraj bode letos v Novem Mestu 7. julija. Na dnevnem redu sti poleg navadnih predmetov še ti razpravi: 1. Praktična obravnava nazornega nauka v zvezi s petjem in risanjem. Tvarina: vzpomlad, poletje, jesen in zima. Po žrebu bodo izbrani štirje poročevalci. 2. Posvetovanje o tem, kako bi se izdalo vkupno letno šolsko poročilo za vse šole v okraji. j. Iz Krškega. Letošnja okrajna učiteljska konferencija za naš okraj bode 2. avgusta v Krškem. Razen običajnih toček bode na dnevnem redu še sledeče: 1. Šola in dom (govori g. Ga-bršek), 2. Čebeloreja (govori g. Abram) in 3. Kako bi se šolsko obiskovanje izboljšalo? (To imajo vsi udje konferencije pismeno izdelati.) Da se je poslednja točka postavila na dnevni red, je potrebno; kajti v našem in Novomeškem okraji je naj slabše šolsko obiskovanje na Kranjskem. Če bode le ta razprava faktično izboljšala obiskovanje, to se ve je drugo vprašanje. Ali škodovala gotovo ne bode. »Pedagogiško društvo« še ni pri nas ustanoljeno. Slavna vlada se je bila nekoliko spodtak-nila nad predloženimi pravili, češ, da v njih ni določeno število odbornikov. Osnovalni odbor je pa z nova poslal si. vladi pravila s potrebnim pojasnilom. Namen bode novemu društvu osobito delovanje na pedagogijsko - književnem polji. — Iz oporoke pokojnega bogatina in šolskega prijatelja Martina Hočevarja naj poročam, da ni zapustil denarnih svot za šolo: v Kostanjevici in v Mokronogu. — 6000 gld. dobi ena ali druga teh šol za zidanje šolskega poslopja. Odločila bode to vdova pokojnega šolskega prijatelja po zaslišanji šolskih gosposk. Naj verjetnejše je, da bode gospa vdova to svoto naklonila Kostanje-viškemu mestu, ki nima še svojega šolskega poslopja in samo dvorazrednico. Ali stoji v oporoki tudi ta pogoj, da se zida čveterorazrednica, ni mi znano. Pogoj, da se v tej šoli vpelje po prijeti dobroti nemščina kot obligatni predmet, bode lehko vzprejeti, ko že postave recte ukazi to zahtevajo od vsake čveterorazrednice. Nekoliko težje bode meščanski šoli v Krškem, ki je vzprejela od pokojnega svojega ustanovitelja 30.000 gld. papirne rente (vredne okoli 24.000 gld.) za štipendije, izpolnovati za vse prihodnje čase pogoj, da mora šola nemška ostati; kajti težko je dobiti učencev iz sosednih slovenskih šol, ki bi bili dovolj sposobni nemščine. Iz omenjenega volila bode se baje napravilo 12 ustanov po 70 — 80 gld. na leto. Prednost bodo imeli učenci iz Krškega okrajnega glavarstva. Dokler bo vdova živela, oddajala jih bo ona. Vsaj sta ta blaga dobrotnika že skozi 5 — 6 let na enak način to šolo podpirala. L. Iz Krškega. (Zahvala.) Povodom prelepe veselice, katero je priredilo tukajšnje »bralno društvo« dne 6. junija t. 1. na vrtu g. Gregoriča na korist revnim šolarjem ljudske šole, prejelo je podpisano šolsko vodstvo lepo vsoto čistega dohodka 39 gld. 32 kr., za kar se v imenu revne šolske mladine najpresrčneje zahvaljuje vsem blagodušnim dobrotnikom, sosebno pa p. n. sodelavcem za krepko podporo voditeljstvo ljudske šole v Krškem, v 12. dan junija 1886. 1. Fr. Oabršeli, šolski voditelj. Izpod Gromade. 21. junija. — Nijso še daleč tisti časi, ko se je učiteljstvo Logaškega okraja zbog premajhnih in neprimernih šolskih prostorov zbiralo k uradnim učiteljskim konferen-cijam v zasebnih prostorih ter pod ptujo streho povzdigovalo glas v korist šolstva in sejalo seme, katero bode prej ali slej tudi sad obrodilo. — Letos pa — čast Gorenjelogaščanom — nijsmo stikali po ptujih hišah, temveč zbrali smo se v 9. dan t. m. v prijazni, za tretji razred odločeni sobi Gorenjelogaške šole polnoštevilno k okrajni učiteljski konferenciji, katero je ob 9. uri dopoludne s prijaznim pozdravom otvoril naš c. kr. okrajni šolski nadzornik g. Fr. G e r k m a n n. Namestnikom si je izbral Planinskega nadučitelja gosp. J. Benedek-a, a zapisnikovala sta gosp. Iv. Vogelnik in gospdč. K. Galle. Priobčevaje znane ministerijalne ukaze govoreče o anoncah, nalezljivih boleznih, desinfeciranji šolskih prostorov, pomočnih knjigah, reviziji šolske knjižnice, kvadriranili in poprečno načrtanih zvezkih, prodajanji šolskih knjig i. t. d., omenja tudi prememb pri učiteljskem osobji v tekočem letu ter čestita dotičnikom. Iz običajnih pa mnogokrat jako potrebnih opazk naj omenim sledeče: Bere naj se nikar prehitro, temveč tako, kakor se razločno govori. Samoglasniki naj se pravilno naglašajo, lokalizmi — n. pr. »ga naej«, »ana«, »d vite j« i. t. d. — s pravimi izrazi nadomestujejo ter tudi predlog »v« — n. pr. »v šolo grem«, ne »ve šolo grem« — rabi in izgovarja tako, kakor veleva slovnica. Gleda naj se osobito na to, da otroci znajo vse, kar se uče, tudi z lastnimi besedami povedati, ker to je pri jezikovnem nauku glavna stvar, ne pa suha pravila, katera se tu pa tam še vedno preveč goje. Števili naj se mnogo na pamet pa tudi pismeno, a ne s prevelikimi števili in s takimi rečmi, katere otroci komaj po imenu poznajo. Naloge naj bodo primerno lehke in pa iz domačega življenja. Za predpise pri lepopisji naj se izbirajo primerne besede in stavki, in sicer tako, da se postopa od leh-kega do težjega ter se vse to tudi marljivo pregleduje in popravlja. Piše naj se pogosto pa počasi in čedno. Telovadba se na nekaterih šolah popolnoma zanemarja, a to nij prav, kajti tudi to je zapovedan predmet. Dasiravno skoro vse šole Logaškega okraja potrebnih telovadišč pogrešajo, se nekaj vender tudi o tej zadevi lehko povsod stori. Pri poučevanji v realijah je bolje, da se mladina manj uči, pa to, kar se uči, naj dobro razumi. Ker so tukajšnje šole s pomočnimi knjigami še jako slabo oskrbljene, naj vsak šolski voditelj dela na to, da se pri sestavljanji proračuna vzprejme primeren znesek tudi v ta namen. Če bi kak neveden krajni šolski svet ne hotel tega ali tudi znabiti kacega druzega potrebnega zneska dovoliti, naj se voditelj obrne pismeno na okrajni šolski svet in pomoglo se mu bode. Dopisuje naj se višim gosposkam dostojno in pravočasno. Učitelji naj bodo nadučiteljem udani, ter naj se vadijo tudi v uradni korespondenciji. Na večrazrednih šolah naj se ne pozabi na mesečna zborovanja in spisovanje dotičnih zapisnikov. Dopusti naj se ne zahtevajo pa tudi ne dovoljujejo brez tehtnih uzrokov. Šolske postave naj se marljivo bero. Želja glede števila in kakovosti knjig ubožnim otrokom naj se kmalu v začetka leta naznanja gosp. okr. nadzorniku. O točki »Kakove lastnosti naj ima učitelj, da more svoj poklic vsestransko in uspešno izvrševati?« je poročal gosp. Eepič. Učitelj naj bode poleg primerne telesne postave tudi dovolj izobražen; naj ima dober vid in posluh, angeljsko potrpežljivost, veselje do poklica i. t. d. Živi naj se svojimi 400 ali 500 bori svojemu stanu primerno ter varuje in boji naj se dolgov, kajti dolg je pošast, katera ubozemu »Naboretu« še bolj uže itak ne baš z rožicami postlano življenje greni. — Obstoječe določbe glede gojitve zdravja na ljudskih šolah je pregledno in obširno razpravljal mesto po žrebu določene gospice pl. Lipold gosp. Vogelnik. Priporočal je-mej dru- gim tudi to, da naj se ljudska šola bori z vsemi silami proti škodljivemu tobaku in tisti peklenski pijači — žganji. O opazovanji pridobljenem pri reviziji šol. knjižnic je poprijel gosp. nadzornik sam besedo ter nam priporočal, da naj se za šolske knjižnice naročajo v prvej vrsti le take knjige, katere so v otroškem duhu pisane in katere pridobljene vednosti popolnujejo in mladino vsestransko poučujejo. Omenja tudi zapisnik za šolsko knjižnico primernih knjig, katerega bode baje deželni šolski svet izdal. Cule so se o tem predmetu še razne želje in nasvéti, kateri se bodo več a>> manj obistinili, kakor bode pač potreba nanesla. V stalni odbor in knjižnične komisije so bili dosedajni udje z vsklikom zopet voljeni. Gosp. E i b n i k a r j u , načelniku knjižničnega odbora se je votirala zahvala za uzorno vzdrževanje knjižnice s tem, da se je ves zbor vzdignil sé sedežev. Ker se glede opisa Logaškega okraja v teku jednega leta razen tega, da sta gg. Lev-stek in Novak priredila ličen zemljevid, radi raznih neprilik nij nič zgodilo, stavi g. Bé-nedek sledeči samostalni nasvet: V dnevni red prihodnje okraj, učiteljske konferencije naj se sprejme točka, vsled katere naj bi vsak učitelj ali učiteljica opisal svoj šolski kraj v zemljepisnem in zgodovinskem obziru ter vpletel v ta spis, kolikor je mogoče narodnih pripovedek in pesmic do-tičnega kraja. K sklepu se gosp. nadzornik s primernimi besedami zahvali vsem zborujočim za marljivo udeležbo in pravo parlamentarično vedenje ter zakliče trikratni »slava« in »živio« našemu milemu vladarju, kar mu zbor navdušeno pritrdi in zapoje stoje prvi in zadnji odstavek cesarske pesmi. Konečno naj bode še omenjeno, da uže več let sem nijsmo bili tako srečni, da bi se bili polnoštevilno sešli, kakor letos in da je zborovanje sé svojo navzočnostjo počastil tudi gosp. c. k. okrajni glavar grof Pace. Po duševnem delovanji smo se po starej navadi sešli v Strojarjevej gostilni pri čaši ruj-nega vinca, kjer smo še marsikako uganili, dokler nij prišel ločitve čas, kateri nas je razpršil na vse strani svetá. — h. Iz Postojine. — Letošnja okrajna učiteljska konferencija za Postojinski okraj bode v 7. dan jnlija t. 1. ob 10. uri dopuludne v Postojini s sledečim vsporedom: 1. Nagovor predsednikov in imenovanje namestnika. 2. Volitev dveh zapisnikarjev. 3. Priobčilo nadzornikovo. 4. »Sloga jači, nesloga tlači« — ta zlati izrek naj je glavno vodilo vsega učiteljevega delovanja. (Poroča gosp. Fran Mercina.) 5. Prava metoda in dobra disciplina je vspešnega poučevanja najple-menitejša rastlina. (Poroča gosp. Josip Rustija.) 6. Razgovor o opisu Postojinskega okraja. 7. Poročilo o okrajni učiteljski knjižnici. 8. Volitev novega knjižničnega in stalnega odbora. 9. Samostojni nasveti, kateri pa naj se stalnemu odboru vsaj tri dni pred zborovanjem naznanijo. mri. Iz Peč. Tukajšnji župnik, gosp. Jos. Preša, podaril je našej novo ustanovljenej šoli to šolsko leto znatno število knjig raznega obsega in več učil za uboge učence, a slavno društvo »Národna Šola« poslala nam je za mal znesek bralno skrinjico (črke) in obilo šolskega blaga ; slednjič pa nam je še c. k. okr. šols. nadzornik gosp. Andr. Žumer blagovoljno naklonil po »Nar. Šoli» precejšnje število zvezkov. Imam prijetno dolžnost, da se tem p. n. dobrotnikom v imenu šolske mladine in v imenu vse šolske občine prisrčno zahvaljujem. Janko Nep. Je