—     78     —
Spomini  na  mater
Spisal Vaclav Kosmak. Preložil Jožef Gruden.
ačenjam s spomini   na  tebe, v Bogu  počivajoča   mati,  ti zvezda mojega življenja! S svojega neba glej dol name, blagoslovi moje delo, da bi bil tvoj otrok ne le po telesu, ampak tudi po srcu in duhu!   Ponosen sem na te.   Sin kraljice sem!   Častit   diadern sveti s čela moji tnateri.   Mati, prosi zame, da boš lahko tudi ti ponosna name, kadar umrjem.
Kadarkoli se spomnim umrlih znancev, se mi strese srce. Na misel mi pridejo vice in pekel. Spomin na mater pa mi pada v dno  srca  kakor  majevo  solnce.   Ni  enkrat   mi je ni
pokazala  domišljija v vicah.  Verujem, da je en Bog:  verujem, da   je mati
v nebesih.
Nekoč je umrl v moji rojstni vasi star, tuj berač. Občina mu je dala krsto, in gospod župnik je obljubil pogreb. Mislili pa so ga v njegovih cunjah položiti v krsto. Ko je mati to zvedela, je poiskala v skrinji obleke, jo zašila ter nesla mrtvemu beraču. nMati, zakaj pa mu bogati ne dajo — mi nimamo sami bogvekaj obleči!" rečem jaz, — ,Viš, dete, bogati dajejo bogatim — revnim pa reveži."
Študiral sem v Iglavi. Ko sem prišel tja, nisem razumel skoro besedice nemški. Součenci so mi nagajali ..bčhmischer tralaia". Kako sem bil vesel, ko sem se lahko pomenil ž njimi! Prišedši domov, sem mislil, bogve kakšen modrec je prišel v Martinkovo. Mater sem pozdravljal zjutraj: ,,Guten Morgen, Mutter!" Ako sem hotel kruha: ^Brot, Mutter!'1 itd. Izprva se mi je mati smejala; pozneje pak je pripomnila: »Ne govori mi več nemški! Saj veš da te ne umejem. Deček, ki se sramuje materinščine, se bo sramoval, ko doraste. tudi staršev in Ijudi, iz katerih je izšei. Z menoj govori, kakor sem te naučila jaz. V nebesa pridem tudi z moravskim ,,Očenašem"! Nemščino si prihrani za šolo, ker se tam drugače učiti ne smeš!1* In šla je iz sobe. — Jaz sem ostal kakor poparjen.
Ne vem, ali sem videl mater več nego desetkrat pri mizi sedečo ter obedujočo; kje in kdaj je jedla, ne vem. Tako neumorno je delala, da ni utegnila niti jesti. Da je bila prva po koncu, poslednja šla k počitku, se mi tedaj ni zdelo nič posebnega: tnislil sem, da drugače biti ne more. Čez dan  je  nisem  videl   nikdar  brez  dela — le  ob   nedeljah  nekaj   časa  po
obedu. Tedaj je brala staro nabožno knjigo, ali — ako je bilo poleti, sedela je na vrtu. Nekoč se nas je več zbralo, pa smo zapeli. Mati je veselo prisedla k nam. To je bila njena edina zabava.
Toliko dela, tako malo zabave, a pri tem iako vesel more biti le človek plemenitega, čistega srca.
Prišel je v našo vas blazen židovski berač. Bil je na pol nag, bos in in razoglav   Na rami je imel veliko vrečo cunj.   Na vsaka vrata je pisal s kredo imena in številke. Otroci so skakali okrog njega ter mu nagajali. Ko je mati to opazila, je ukazala  otrokom, naj mirujejo.   Sosedov Tonček pa je vkljubtemu zagnal pest blata v berača.  Moja mati je skočila za njim ter ga kaznovala. Kmalu na to je prišla k nam soseda, huda kakor gad. ^Strina, kdo vam je dal pravico pretepati mojega Tončka?" Mati jo je pogledala ter rekla: ,,Res, prenaglila sem se —" i               ,,To si mislim — in zato —"
I               ,,Potrpite, da vam še nekaj povem," je rekla mati; ,,kazni ni zaslužil
[     vaš Tonček, — ampak vi sami!  Boste videli, da bo ometavai   kdaj še vas L    z blatom."   MKdo ve. kakšni pa bodo še vaši!'-I             MNesreča za me, ako jih svet izpridi — ali jaz ne bom kriva."
¦                                                                                                    (Konec prih.)